60 let Slovenska gimnazija - Danes, včeraj, jutri

Page 16

DANES - VČERAJ - JUTRI

včeraj ob jubileju danes jutri

Slovenska gimnazija - čarobna besed _ Osnovna ideja Slovenske gimnazije je jasen vrednostni profil, ki krepi identiteto mlade

O

b ustanovitvi leta 1957 je bila Slovenska gimnazija šola zapostavljenih in razžaljenih. Po komaj preboleli vojni in ob stalni sprem­ ljavi nemško nacionalnega pritiska v deželi je pravzaprav čudež, da je Slovenska gimnazija sploh zaživela. Dijaki, starši in učitelji so videli v šoli izhod – izhod iz zapostavljenega etničnega in socialnega položaja. To jih je gnalo in najbrž je treba v tem videti recept za uspešen razvoj šole. »Slovenska gimnazija« je bila za marsikoga kar čarobna beseda. Pri tem ne smemo pozabiti dijaških domov, ki so s svojo ponudbo šele omogočili vzpostavitev šole, saj je pouk potekal popoldne in dijaki so prihajali v glavnem iz raznih podeželskih vasi južne Koroške. Ko sem v osemdesetih letih in ob začetku devetdesetih let obiskoval to šolo, so bile okoliščine že precej drugačne. Nekaj nas je bilo še – praviloma ob vstopu v šolo sramežljivih podeželskih otrok »s kmetov« – nekaj pa je bilo tudi takih, ki so že bili sinovi in hčerke biv­ ših absolventov in so odraščali v dokaj uglednih in udobnih razmerah. To je povzročalo tudi to ali ono diskusijo in

Š

e dobro se spominjam profesorjev starejše generacije, ki jih je oblikovala praviloma še gimnazija na Plešivcu, s svojo široko razgledanostjo in klasično izobrazbo. Vsi po vrs­ ti so bili zelo aktivni na raznih področ­ jih manjšinskega življenja. Šola je bila

16

|

• franz rogi

dunaj

V mojih letih je bila gimnazija še vprašanje socialnega sloja. Vsi štirje otroci iz naše družine ne bi obiskovali gimnazije, če ne bi bila slovenska. Takih primerov je veliko. Naša gimnazija nam je odprla nove poti.

uslužbenec

1 9 8 2

pravnik

zato zelo tesno povezana z manjšino in morda kar srce manjšine, saj brez njenega vzgojnega in izobraževalnega dela danes na Koroškem slovenske manjšine najbrž sploh ne bilo več. Med današ­ njimi profesorji šole so prej ko slej nekateri, ki se udejstvujejo na raznih pod­ ročjih manjšinskega življenja – deloma tudi vodilnih. Zelo veliko je takih, ki jih ob pregledu seznama profesorskega kadra sploh ne poznam in škoda se mi zdi, da ni tesnejše povezave med njimi in manjšino. Profil šole se je zato v primerjavi s prvimi desetletji kar precej oddaljil od same manjšine in gim­ nazija danes najbrž ni več srce manjšine – morda skupaj s TAK, Št. Petrom del tega. A tudi druge šole, kot na primer gim­nazija v Velikovcu, nagovarjajo koroške Slovenke in Slovence in nudijo dokaj solidno izobrazbo v slovenskem jeziku. Zato je z mojega vidika premalo nuditi kot »Zvezna gimnazija za Slovence« zgolj jezikovno kompetenco. Nujno je treba nuditi jasen vrednostni profil, ki krepi identiteto mlade koroške Slovenke ali mladega koroškega Slovenca. Širitev na druge jezike in kulture ne sme okrniti te osnovne ideje Slovenske gimnazije.

čutiti je bilo mogoče, da se zadeve vedno bolj spreminjajo. Mislim, da je bilo v letu 1991, ko sem maturiral, število dijakinj in dijakov na najnižji ravni. Poskus strateškega izhoda je bila kasnejša ustanovitev Kugyjevih razredov s svojim večjezičnim profilom. Glede na število dijakov se je to obneslo in danes deloma obstajajo po štirje paralelni razredi. Če si ogledam današnji profil šole – od zunaj kot oseba, ki ima le tu in tam vpogled v dogajanje na šoli –, se mi zdi, da šola uspešno razvija svoj več­ jezični profil. Vzporedno se skuša uveljaviti tudi naravoslovna komponenta z informatiko itd. Ob vsem tem pa se mi zdi, da je šla v izgubo nekdanja moč gim­nazije, kot klasična, na humanističnih in krščansko-socialnih temeljih sloneča ustanova, ki je zelo tesno prepletena z manjšino.

• marjan pipp 1 9 8 1

»

60•

|

gradec

V prvem trenutku je odločitev za Slovensko gimnazijo pomenila dodatno muko – saj sem do tedaj govoril samo ziljsko nareč­ je. Potem pa še spoznanje, da me je od zdaj naprej marsikateri »prijatelj« poševno pogledal. Končno sem pa svojim staršem zelo hvaležen, saj sem tako lahko spoznal še druge kraje Koroške, kjer je slovenščina še bolj živa, se naučil marsikatero pesem in nazadnje krepil narodno zavest. Najbolj v korist mi je bila dvojezična izobrazba, ko sem se potegoval za delovno mesto.