Page 1

junij

09

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

žene

in DOM

otroci

DRUŽINE

Počitek

Gotthardt


uvodnik

Micka Opetnik urednica

p r e d s ta v l j a m o

opetnik@nedelja.at

Kratki počitek ali več?

B

liža se čas počitnic in z njimi čas oddiha, brezde­ lja. Počitnice pa so tudi čas, ko se posvetimo opravkom, ki smo jih prihranili za počitnice. Mnogo je načinov, kako ljud­ je preživijo počitniški čas. Ob veliki napetosti na delovnih me­ stih in naglici, ki nas tare, pa postaja vedno odločilnejši tisti “kratki počitek” – večerne ure po službi, odmorček med eno in drugo sejo, kavica s prijatelji ... Na univerzi v Konstanzu so izvedli študijo o načinu in učinkovitosti takih kratkih počitkov. Znanstvenice, ki so izva­ jale študijo, je zanimalo v prvi vrsti, kako učinkujejo večerni počitki na jutranje razpoloženje. Študija je pokazala, da je jutranje počutje predvsem odvisno od tega, kaj so anketiran­ ci delali zvečer po službi in kako dobro so spali. Udeleženci, ki so tudi v večernih urah bili z mislijo pri svojih službenih opravkih, so bili po jutrih nenaspani in utrujeni. Tisti pa, ki zvečer niso mislili na poklic, so bili zjutraj polni energije. Na njihovo jutranje razpoloženje so pozitivno vplivali sprehodi, meditacija, poslušanje glasbe, šport, osebni konjiček ali pro­ stovoljno delo v kakem društvu. Občutek spočitosti pa ne nastane sam po sebi, zanj je teba nekaj storiti, je pokazala nemška študija. V zadnji številki družinske priloge pred počitnicami se ukvarjamo prav s to temo – kje najti počitek – tako tistega vsakodnevnega kakor tudi onega večdnevnega. Navdih za to temo sem dobila ob branju članka župnika Prel­ ca, ki je bil 40 let dušni pastir v Portorožu, članek pa je na­ pisal za nedeljo turizma in ga objavljamo na strani 16. Nje­ govo razmišljanje o medsebojnem dajanju in sprejemanju vrednot – med gostitelji in gosti – odpira zanimiv pogled na preživljanje dopustov in počitka. Zavedam se, da je mnogo načinov, kako preživeti ure in dneve počitka. V tej prilogi najdete nekaj zanimivih primerov oddiha. Morda je za koga kakšen primer navdihujoč in se odloči za počitek z dodano vrednostjo. Želim vam, da bi našli vedno spet trenutke počitka, ki vas sprostijo in obogatijo. Za počitnice pa vam želim čas za odkrivanje samega sebe.

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Mahlzeit Leta 1355 ustanovljeni cistercijanski samostan Schlierbach v dolini Kremstal je drugi največji duhovni center v Zgornji Avstriji. V samostanu z njegovo baročno cerkvijo in razkošnimi sobanami so pripravili deželno razstavo z naslovom »Mahlzeit«. Letošnja 45. deželna razstava Zgornje Avstrije se posveča jedi in pijači. Obiskovalca razstave preseneti tako krasota baročnega samostana kot tudi zasnova razstave o kulturi hrane in obedov. Različna obdobja, dežele in kontinenti s svojo kulturo prehranjevanja so prav tako predstavljeni kot kritično istovetenje z našimi prehranjevalnimi navadami. Tudi produkciji in predelavi domačih živil je namenjen del razstave, obiskovalci pa v sirarni pogledajo čez ramo sirarju – izdelovalcu odličnega plesnivega sira. V razstavo je vključena tudi samostanska knjižnica, pa samostanska cerkev, zakristija, križni hodnik in refektorij. V teh prostorih ponuja razstava čas za počitek in premislek o odnosu do hrane in živil. Redovniki samostana Schlierbach v času državne razstave ponujajo duhovno spremstvo in druge ponudbe, ob katerih morda obiskovalci dobijo impulze za obvladovanje vsakdanjika.

Deželna razstava »Mahlzeit« v samostanu

Schlierbach je odprta od 29. aprila do 2. novembra 2009 vsak dan od 9. do 18. ure. Več informacij na: www.landesausstellung.at


Niko Kupper portret

Počitnice = spočiti se? Ob vedno hitrejšem življenjskem utripu, službenih obveznostih, dolgoročnih delovnih načrtih, vedno novih bližajočih se terminih in izzivih pride trenutek, ko se človek resno zamisli. Ali delam zato, da lahko živim? Ali le še živim zato, da delam?

I

n to se zgodi celo človeku, kateremu lastna služba zelo ugaja. V časih svetovne krize pa se pojavi ob takem razmišljanju še slaba vest: nehvaležnež, bodi srečen, da imaš delo in zaslužek! Saj bo boljše, se tolažim. Potem pa, po napornem službenem dnevu v postelji šine v glavo: »Kaj imam od tega življenja? Zgodaj zjutraj se z družino spokamo od doma, da se zvečer spet srečamo, tik preden vsi pademo od utrujenosti v posteljo, in to od ponedeljka do petka, pogosto še ob koncih tedna. Iz dneva v dan, iz tedna v teden, meseca v mesec in leta v leto ... Izklopiti ob prostih dnevih, svetujejo strokovnjaki, ne povedo pa, kje najde človek pravo stikalo za tak sproščajoči izklop. Utrne se rešilna misel: »Še dobro, da obstajajo počitnice, letos jih bomo prav izkoristili!!!« Palme, morje in bazeni, številne športno-rekreativne dejavnosti, še zlasti pa: hrane na pretek – skoraj 25 ur na dan. ”To bo to! Bombastično, gotovo nepozabne počitnice.” Termin fiksiran, račun poravnan. Delamo do zadnje sekunde, doma v naglici pospraviti, pripraviti kovčke, da ja nismo kaj po-

zabili, vsi v avto, in dopustu naproti. Pred nami hotelski kompleks, ki nudi stotim, oddiha željnim, na najmanjšem prostoru ves luksus sodobnega sveta. Iz dneva v dan terminski koledar, kdaj strežejo zajtrk, kje bo kakšna animacija, kdaj bomo opravili plačan izlet, ali bo še čas za nakupe spominkov. Na koncu mine teden ali štirinajst dni, kot bi mignil. Počitniška akcija je bila raznolika, telo je ogorelo, sicer dokaj izmučeno, duh pa srečen ..., da je spet doma – krasno! Počitnice, pomeni spočiti se, kajne? Torej, mi kane misel, bi bilo dobro, da delamo v tem času morda le to, kar nas res veseli, tam, kjer se počutimo dobro in kjer lahko res zadihamo, se oddahnemo, počivamo in uživamo. Kje bi lahko bil ta pravi raj na zemlji? Prva misel, če se veselim po dopustu, da sem spet doma, zakaj ne ostanem kar v čarobnem luksuznem svetu lastnih štirih sten, ob uživanju na vrtu v viseči mreži in ob bližnjem jezeru? Toda kaj, če te morje mika, tako, kot mojo malenkost. Vendar je ob tem zame postalo pomembno vprašanje, kaj res potrebujem za oddih na tujem?

Moj odgovor: miren kraj, blizu znamenitih krajev, modro morje, v bližini plaža, dnevi brez obveznosti in drugih določenih terminov, čisto sobo s posteljo, in družino ob sebi. Tak obmorski raj smo lani našli in smeli doživeti med počitnicami v samostanu Sv. Duje na otoku Pašmanu v Dalmaciji. Te počitniške tedne ponuja referat za družino pri slovenski Katoliški akciji na Koroškem. Sobe v starodavnem samostanu, okoli katerega uspeva nasad oljk, so sicer skromne, a čiste. Pred oknom s pogledom na morje se je bohotila smokva, ki je popestrila marsikateri zajtrk s svežimi figami. Obede smo pripravljali v veliki samostanski kuhinji skupaj z drugimi gosti, zaužili pa smo jih kar na obzidanem dvorišču. Nekaj korakov od samostanskega zidu pa lastna plaža, kjer smo se nekateri zbirali tudi še ob milih večerih. Kdor si želi luksus, je v samostanu na Pašmanu zagotovo na napačnem mestu. Kdor pa želi počitnice z dodano vrednostjo, predvsem pa počitek za dušo in telo, sam ali v prijetni družbi, bo lahko tam spoznal novo definicijo pojmov »počitnice« in »oddih«.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3


V Ž ARI Š Č U

Misli

k d u h ov n o st i p ro st e ga ča sa

Počitek in brezdelje – več kot egoistično wellness mišljenje? T Roland Stadler

je vodja referata za pastoralo turistov pri krški škofiji in pastoralni asistent v župniji Domačale

emperature se spet dvigajo in z njimi tudi naše aktivnosti v prostem času. Poletni čas s svojimi dolgimi dnevi in milimi večernimi urami je naravnost vabilo, da se spet več gibljemo na prostem, da iščemo pogovore preko plota, da se zadržujemo na vrtu ali v naravi, da, da življenje nekoliko upočasnimo. Za mnoge je poletje čas sprostitve in brezdelja. Čas, v katerem je življenje počasnejše in se morda močneje uživa kot v preostalih tednih leta. Seveda: to je zelo enostavno povedano. Kajti v času, v katerem smo vsi pod zvišanim pritiskom storilnosti (eficience) in naj bi v kratkem času čimveč naredili, so časi brezdelja skoraj prepovedani. Sicer radi kažemo slike o sijajnem dopustu, ne želimo pa, da bi nas kdo zalotil pri tem, da bi tudi v vsakdanjem življenju kdaj »ničesar ne delali«. Vendar: delo in počitek določata naravni ritem človeške eksistence. V obeh se razvija življenje človeka, tako delo kakor počitek sta »območji ustvarjanja«. Da moremo doživeti življenje v obilju, je potrebno delovanje prav tako kakor počitek. O zadnjem bo govor v naslednjem.

Jezus in počitek Pogled v Sveto pismo nam kaže, da je Jezus vedel za ta ritem življenja. On je razposlal učence (na delo) in jih potem spet poklical k sebi: »Pojdite ... in se malo odpočijte!« (Mr 6,31) On pa je poklical tudi tiste k sebi, ki so bili utrujeni in obteženi, da bi jim dal počitek (prim. Mt 11,28). Jezus kaže s tem, da je počitek več kot občutek wellnessa. Počitek služi za to, da se notranje razgledamo, kaj moje življenje nosi in mu daje smisel. Mi vsi smo dostikrat vpeti v delo, v družinski ali prijateljski krog. Življenje pa more samo uspeti, če najdemo izvire sprostitve in se tako vrnemo z novo življenjsko močjo v oblikovanje svojega vsakdanjika. Tako ima počitek in brezdelje pred očmi ne le oseb-

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ni blagor, temveč služi tudi zgraditvi naših odnosov in prijateljstev. Oddih je obnovitev živosti v spominu na Boga, odkritju Boga, srečanju z Bogom in v ozaveščenju naše naloge za ohranitev stvarstva.

Božji spomin Božja zgodovina z nami ljudmi je zelo burna. Vedno znova človek Bogu obrača hrbet, zapada v krivdo in nesrečo in vedno znova mu Bog na novo ponuja svojo zavezo. V spominu te osvobajajoče Božje naklonjenosti temelji sobotni počitek. Sobota, dan počitka, je postavljena za praznovanje dosežene svobode in za spomin na Božja odrešilna dela (prim. 5 Mz 5,12-15). Sobota, nedelje, so časi nenamernega praznika: brez namena, a ne brez smisla. Ni nam treba ničesar storiti, smemo zreti na Božje odrešenjsko delovanje, smemo se potopiti v izvir našega življenja, ne da bi morali kaj storiti. Lahko doživimo: življenje nam je darovano in je zakoreninjeno docela v Bogu, našem začetku. Da bi lahko to razumeli, potrebuje moje življenje počitek in prosti čas, da lahko zrem na to. Božje odkritje Čas brezdelja je pogosto za-

znamovan s srečanji s stvarstvom, naravo. Narava odseva Božjo ljubezen do nas ljudi, hoče, da se ji čudimo in jo občudujemo. V brezdelju lahko tako rekoč na novo odkrijemo Božjo ljubezen do nas, ki se razodeva v stvarstvu. Začnemo spoznavati in ceniti to, kar zdaj v sedanjosti že v začetkih anticipira bodočo slavo, »ki se bo razodela v nas« (Rim 8,18). V mnogih se prebudi pri imponirajočih doživetjih v naravi v oblikovanju prostega časa tudi slutnja Božje veličine. Tu se odpirajo prostori čudenja pred lepoto stvarstva in človek se čuti nagovorjenega od Božje skrivnosti.

Božje srečanje Čas počitka in brezdelja je čas srečanja in skupnosti. Srečanje z našim bližnjim pa je po krščanskem razumevanju hkrati vedno srečanje z Bogom, ki nam v bratu, v sestri prihaja naproti. V časih počitka in brezde-


lja imamo čas za pozorno poslušanje pri pogovoru, smo bolj senzibilni za stiske in skrbi drugega, prav tako pa za njegove radosti in njegovo srečo. Tu se postavljajo mostovi od človeka do človeka, gradijo in utrjujejo se prijateljstva in skupnosti – dostikrat morda kar mimogrede pri tekanju, igranju, smejanju. Življenje v obilju potrebuje gladino podtalnice prave skupnosti, onstran ekonomskih računov – tu lahko srečamo Boga.

Božje naročilo Stvarstvo nam je zaupa-

no, da bi ga človek »obdeloval in varoval« (1 Mz 2,15). Tako sodelujemo pri ustvarjanju Boga, ki stvarstva ni dokončal, temveč ga v vsakem trenutku znova na mnogoteri način kliče v življenje in ohranja. Počitek in brezdelje sta časa rekreacije, časa »novega ustvarjanja«, trenutka, v katerih samim sebi podarimo čas za oddih in oblikujemo svojo okolico, svoja življenjska okolja. Kdor samemu sebi ne privošči nič dobrega, kako more biti ta dober do drugih? Dobro »obdelovati in varovati« samega sebe, svojo okolico, svoj vrtiček – za to je potreben počitek in brezdelje. V antiki so brezdelje razumeli kot čas, ki se je posvečal izobrazbi, kulturnemu življenju, iskanju razumevanja, védenja in izvora življenja. Brezdelje je bilo primerno za svobodnega državljana. Če razumemo brezdelje in oblikovanje prostega časa v tem pomenu, lahko spet znova najdemo obilje življenja. Človek ni suženj dela, in brezdelje ni začetek vsega slabega. Počitek in brezdelje sta del naše odgovornosti za stvarstvo. Delo more uspeti samo, če uspe tudi počitek in oddih. Dobro in prijetno poletje!

ŠTIRINAJST DNI

XIV

5


v ž a r i šč u Pripravila M i c k a O p e t n i k

Odmor enkrat drugače Samostani

so od nekdaj kra­ ji moči, kraji tišine, varnosti, gostoljubno­ s t i . Po n u j a j o prostor in čas, so odprti za srečanje, po­ g ovo re , s p re m ­ stvo in vabijo k temu.

Grad Wernberg (Vernberk),

vzhodno od Beljaka nad dravsko vijugo, je od leta 1935 samostan Misijonskih sester Dragocene krvi. Sedaj tukaj živi, moli in dela 65 sester. Poleg kmetijstva z lastno proizvodnjo produktov, samostanske trgovine, otroškega vrtca in različnih delavnic je Wernberg znan predvsem po svoji hiši za goste in izobraževanje, po »dopustu/odmoru v samostanu«. Hiša je odprta ne le za seminarje ali skupine, temveč tudi za družine in posamezne osebe, ki tukaj iščejo mir, oddih ali kratko malo prostor umika, da bi si lahko načrpali novih moči za vsakdanjik. Samostan Wernberg je za mnoge ljudi že več let kraj tišine, moči, izpolnitve smisla ... vir duhovne moči. Okolica samostana, gozd z ribniki in potmi do dravske vijuge, vabi z mnogimi čudovito lepimi kraji k postanku in omogoča v svoji preprosti lepoti potopitev v ritem sezonskega naravnega dogajanja. Za daljše sprehode lahko raziščete pešpoti v občini Wernberg. 20. septembra 2009 bo ob 100. obletnici smrti našega redovnega ustanovitelja, opata Franza Pfannerja, odprta nova pešpot. Različne ponudbe in oblike soživljenja s skupnostjo sester so namenjene posebno ljudem, ki bi si radi privoščili odmor. DNEVI TIŠINE so ponudba za osebe, ki

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

iščejo kraj, na katerem lahko pustijo za seboj raznoteri hrup vsakdanjika, da bi se v tišini in preprostosti samostana in narave napolnili z novo močjo za telo in dušo. Oblikovanje DNEVOV TIŠINE je lahko individualno. Obstaja možnost za spremne pogovore in za udeležbo pri molitvi sestrske skupnosti. Tako nam lahko vključitev v ritem samostanskega življenja pomaga odkriti bistveno in utreti pot k izviru, ki podarja moč za vsakdanjik. SOŽIVLJENJE V SAMOSTANU: za ženske med 18 in 45 leti, ki želijo spoznati naše življenje, ki bi rade poglobile svojo vero ali iščejo orientacijo za svoje lastno življenje, obstaja možnost, da za omejen čas živijo v majhni sestrski skupnosti pri nas v hiši. Ta čas je mišljen kot pomoč pri odločitvi in orientaciji za osebno življenjsko pot. S soživljenjem v skupnosti, z udeležbo pri skupni molitvi, s sodelovanjem na različnih področjih samostana, s pogovori in impulzi, s časi tišine in možnostjo za osebno refleksijo lahko zainterisirane ženske odkrijejo Božje sledi v lastnem življenju. Nadaljnje ponudbe najdete na naši domači strani: www.klosterwernberg.at s r. M a r i a L u i s e Wa g n e r, s p re m l j eva l ka d n evov t i h o t e v s a m o s t a n u We r n b e rg


Poletje je življenjski eliksir Na Ko c i j a n ov i k m et i ­ ji na Plešerki spreje­ majo vsako leto poči­ t k a ž e l j n e g o s t e . Lizi Sitter, 7 8 l e t n a k m e ­ tica v pokoju, njen sin Eugen, kmet in vodja delavnice pri gradbe­ nem podjetju ter nje­ g ova že n a E l i sa b et h jih sprejemajo v svojo hišo, v teku let pa so si postali prijatelji.

Še je mirno okoli Hodiškega jezera … pa tudi na Kocijanovi domačiji so mize in stoli na dvorišču prazni. Prvi gostje letošnjega leta, GTI-družba, so že spet odšli. Z njimi se tradicionalno začne vsakoletna sezona letoviščarjev. Elisabeth, ki se je pred več kot 30 leti poročila sem na domačijo moža Eugena, od vsega začetka skupaj s taščo Lizi skrbi za goste: „Po GTIsrečanju je malo premora in potem imamo predvsem meseca julija in avgusta polno hišo – to pomeni sedaj do 20 ljudi. Zaključek pa so za nas sredi septembra obiskovalci Harley-Davidson-srečanja iz Italije. Gostom dajemo sobe in seveda zajtrk z domačimi

pridelki. Poleg tako imenovanih počitnic na kmetiji pa imamo tudi privatni travnik ob jezeru in s tem zelo aktraktivno ponudbo za poletni čas.“ Lizi, ki je leta 1952 prišla iz Bilčovsa na kmetijo v Plešerki, je kar kmalu začela oddajati svojo lastno spalnico in spalnico hčerk. „Mi pa smo takrat spali na podstrešju. Z možem sva revno hišo postopoma povečala in obnovila, v hiši tudi uredila sobe za goste. Sledila so poletja, ko je bilo toliko gostov, da so spali celo v jedilnici na tleh. Pa je bilo to ljudem, predvsem mladim družinam, vseeno. Uživali so naravo in kopanje, pa predvsem družbo in skupen čas z drugimi družinami.“ Gostje Kocijanove kmetije vse do danes cenijo posebno domače ozračje te hiše in so postali z družino Sitter prijatelji. Kakor na kmetiji živijo tri generacije, tako tudi sem prihajajo in so prihajale tri generacije. Ljudje, ki prihajajo sem že nad 30 let, so naši življenjski spremljevalci. Eugen pojasni običaj na domačiji: “Pri nas sedimo skupaj in fajramo z gosti pozno v noč, zunaj pred hišo ali pa najraje v naši kuhinji. Mnogokrat so mi z velikim veseljem in vso vnemo pomagali pri raznih delih na kmetiji, na travniku in na polju. Potem smo pa skupaj pomavžnali.“ Pa še eno posebnost najdemo pri družini Sitter. Elisabeth: „Kar kmalu smo se zmenili z gosti, da ne bomo vsak dan čistili sob, zato pa dobijo od nas popoldan kavo. In tako se že leta vsak

popoldan srečujemo ob kavi. To nam je postalo zelo dragocena tradicija.“ In kako je z lastnim oddihom?, vprašam. Lizi takoj zažari. „Bilo je seveda intenzivno in naporno, predvsem, ker sta Eugen in Elisabeth vsa leta hodila v službo. A vsako leto se že zelo veselim naših gostov, srečanj s prijatelji in znanci. Veliko smo se tudi naučili od ljudi, ki so k nam prinašali svoj svet. Zame je bil in je poletni čas vedno pravi življenjski eleksir in energija. Nikoli pa sama nisem imela in nimam poželenja po dopustu v tujini. Morda imam travmo, ker sem bila kot otrok izseljena in vem, kako težko nam je bilo v tujini!“ Za Elisabeth je vse nekoliko drugače: „Jaz že pogrešam čas zase in seveda tudi čutim neverjeten napor, telesno in duševno, ker moramo biti neprestano prisotni. Ko sta bila otroka še majhna, smo se večkrat peljali poleti za teden dni na dopust. Sedaj pa si oddahneva, ko se z Eugenom peljeva v terme.“ Eugen dostavi: “Opažam, da postajamo starejši in da mi je na primer glasen teden z GTI-gosti kar naporen. In tudi mi ni več tako lepo sedeti z gosti pozno v noč. So dnevi, ki so zelo intenzivni in prevladuje močen pritisk. Vse bolj se veselim mirnih in tihih nedelj. Vesel in sproščen pa sem v najhujšem stresu sredi poletja, ko vem, da so gostje zadovoljni, da je naša mami zdrava, da je v družini vse v redu in se imamo lepo med seboj!“ Pr i p rav i l a M o n i ka S a b o t n i k- N ova k

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7


žene special

Um et n i š ko i z r a ­ žanje je del nju­ ne identitete. V njem najdeta pro­ stor za ustvarja­ nje in osebni ra­ zvoj. V šoli, vrtcu, društvu in raznih delavnicah posre­ dujeta čut in lju­ b e ze n d o s l ove n s ke b e s e d e i n l i kov n e ga ustvarjanja mladim.

Pripravili M i c k a O p e t n i k Monika Sabotnik-Novak

Ko objekt

Christine Meklin-Sumnitsch,

glavnošolska učiteljica, doma v Dobu, poročena, trije otroci Srečali sva se pred Muzejem Wernerja Berga. Žarečih oči se je poslavljala od skupine starejših obiskovalcev, katere je pravkar vodila po evropski razstavi Moč slike. Christine Meklin-Sumnitsch je ena od vodnic po tej razstavi, ki hoče svoje navdušenje za umetnost posredovati tudi drugim. Podrobna poglobitev v življenje in ustvarjanje posameznih razstavljajočih umetnikov ji omogoča, da približa obiskovalcem povezave, ki navdihujejo umetnikovo ustvarjanje. S svojim načinom omogoča obiskovalcem, da intenzivno prisluhnejo, se potopijo v doživljanje umetnika in ob njegovih umetninah postojijo. Navdušenje za likovno umetnost pa Christine Meklin-Sumnitsch v prvi vrsti posreduje šolarjem in šolarkam glavne šole v Pliberku. Ker prihaja po svoji izobrazbi iz stroke »ročna dela«, je njen pogled na likovno vzgojo drugačen. Različni materiali in tehnike so ji izziv, da jih vedno znova preizkuša glede na njihovo skladnost in tako nastajajo zanimivi objekti, ki jih vgrajuje v projekte. Šele lastna preizkušnja ji da gotovost, da izdela objekte z učenci in jih spremlja pri likovnem ustvarjanju. Za vsak projekt, ki ga izvaja z učenci, izbere motiv ali

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

temo, jo poveže z enim izmed priznanih umetnikov, učenčeva fantazija pa je tista sila, ki daje likovnemu projektu, objektom ali sliki podobo. Pri takem pouku spoznavajo šolarji umetnike kot Wernerja Berga ali Rudija Benetika in njihova dela. Projektno delo prebuja v otrocih čut za umetnost in kulturo. Učiteljica Christine Meklin-Sumnitsch pa poleg likovne vzgoje poučuje tudi slovenščino in nemščino in tako v projektih, ki jih izvaja v šoli, vedno poveže umetnost z besedo. Besedila pesnikov – predvsem domačih – posredujejo učencem vizualno predstavo in jih na­ vdihujejo pri likovnem ustvarjanju. Likovni projekti, nekateri med njimi so tudi čezmejni, potekajo vedno dvojezično in posredujejo učencem pomembnost in priznanost slovenskega jezika. »Ta način pouka je seveda možen samo v timu učiteljev, ki sodelujemo in se dopolnjujemo,« je hvaležna Christine MeklinSumnitsch. ­ Za vsa umetniška dela in izvedene likovne projekte svojih učencev poišče prizadevna učiteljica za predstavitev javne prostore. Izložbena okna ali kavarna so kraji, kjer ljudje lahko

občudujejo umetnine šolarjev. Po tej poti postane javno, kaj vse so šolarji zmožni ustvariti. Ob razstavah stopijo šolarji v javni prostor ter dobijo samozavest in občutek, da je njihovo ustvarjanje nekaj vredno. Odkrijejo, da so ljudem njihove stvaritve všeč, in se po teh izkušnjah razvijajo kognitivno. Samozavest za svoje izdelke dobivajo šolarji tudi s sodelovanjem na raznih natečajih. Obenem motivira Christine Meklin-Sumnitsch učence, da svoja dela sami predstavijo in se tako naučijo javnega nastopanja. Svoje znanje in ideje pa daje na razpolago otrokom in kolegom učiteljem. Likovne delavnice za otroke so v okviru občine postale v zadnjih letih priljubljena stalnica. Tudi ob letošnji razstavi »Moč slike« v Muzeju Wernerja Berga pripravlja delavnice, s katerimi hoče otrokom približati likovna dela avstrijskih umetnikov, ki razstavljajo v Pliberku. Nasploh je bila Evropska razstava zanjo in za šolarje izziv za obširno kreativno ustvarjanje: načrt mesta, razstava pisateljev in osebnosti Pliberka, obširna zgibanka o mestu Pliberk in figura »Bleibi« vidno zaznamujejo mesto, ki je v tem letu v središču kulturne pozornosti na Koroškem.


nagovori človeka Rezi Kolter, 44 let, doma v Bilčovsu, vzgojiteljica

v otroškem vrtcu v Bilčovsu, umetnica, poročena, 3 otroci – Janja (26), Mitja (24) in Lena (11)

Kultura je … Kultura oblikuje človeka. Sprejmemo jo od svojih prednikov in lahko damo naprej. Kultura je izročilo in je celota človeškega delovanja. Vsebuje vse to, kar nas obdaja od rojstva do smrti. To je za nas v prvi vrsti jezik, vera, človekove pravice, vrednote, umetnost, tradicija, šege in navade. Kultura je pomembno učno področje za vsakega človeka – predvsem za otroke in mladino, da jih utrjuje in pospešuje osebno rast ter emocionalne, kognitivne in socialne sposobnosti. Važno je, da se tega zavedamo. Saj dandanes potrebujemo samozavest bolj kot kdaj prej. Kultura je orientacija in pomoč, da veš, kam spadaš, in s tem ti daje gotovost in varnost. Kultura v pedagoškem delovanju … Vedno sem imela za pomembno, da posredujem šege in navade in pa seveda slovenski jezik v vsej njegovi lepoti in celosti, ne samo besede, temveč veliko več. Važno mi je zajeti globino, iti do dna. Slovenski jezik je v vrtcu samoumeven, čeprav slovensko govori od 50 le 10 otrok. Jezik sprejemajo kot celoto. Tako tudi v domačem kulturnem društvu, kjer sem preko 20 let zelo intenzivno delala z otroki in mladimi. Sedaj sem se umaknila, ker sem mnenja, da je nujno potrebno, da mladino vpeljemo in potem mladi delajo naprej. Tako dobijo od mene in od celotnega društva posredovano, da so pomemben del naše družbe in imajo tu svoje mesto. Opažam, da se družba spreminja, mi vsi se spreminjamo in s tem se spreminja tudi naša mladina in otroci. Nasprotujem temu, da se govori o tem, da so se otroci spremenili. Otroci in mladina so le zrcalo naše družbe, ki sedaj išče predvsem zunanje lepote. Manj je pogovorov in občutkov, emocional-

na raven zaostaja. Vsak hoče biti zase in ima tako seveda svoj mir, a s tem imamo socialno obubožane otroke. Temu nasproti poskušamo delati seveda tudi v vrtcu. Vse pa se začenja pri tem, da sama delam na sebi in ne obsojam nobenega otroka in ne uvrščam v kategorije, temveč ga gledam širokega srca. Morda je ob tem zanimiv tudi aspekt, da danes starši delajo vse v prid otroku, s ciljem, da bodo ljubljeni od otrok. To je gotovo napačna pot. Glina in ples … Glina mi daje možnost, da oblikujem svoje občutke in jih izražam. Pa tudi ples mi je tak poseben prostor in dragocena možnost izražanja. Že od nekdaj mi je bil ples lep in očarlijv in me je navduševal. In tako že več let sodelujem pri plesnem teatru v Celovcu, kjer zelo uživam umetniško ustvarjanje v skupini. Ob glini in z njo doživljam in ustvarjam sama, in to je čisto moje delo. Z glino delam že mnogo let in sem se vedno znova izobraževala in se izobražujem, imam stik z drugimi umetniki. Ljudje pridejo k meni na dom in si tu izberejo dela. Glina – v njej so zajeti vsi štirje elementi. In prav ti štirje elementi so mi pomembni in jih želim posredovati tudi otrokom. Motive jemljem včasih v delu, včasih v naravi, enostavno pa v tem, kako sama razmišljam in čutim. Tako imam dela, ki jih dolgo hranim in me spremljajo in jih prodam, ko pride „pravi“ človek, za katerega je to delo namenjeno. Imam veliko stvari, slik in skulptur in objetov, ki so mi ljubi in me obdajajo in me spremljajo in zaznamujejo moj osebni razvoj in izražajo mojo notranjost. Ko moj objekt nagovori človeka, se odprejo in povežejo srca.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

9


zavestno živeti

Odkrivajmo V

času tehničnega razvoja se človek prehitro pusti zapeljati in pozabi, kaj je – je del stvarstva, narave, v kateri živimo. Tehnični razvoj omogoča človeštvu, da skuša uklanjati naravo – konec koncev pa le narava in naravne sile pokažejo vsakemu od nas meje v obliki naravnih katastrof, kot so poplave, orkani, suša, … Narava pa nam daje tudi življenje – zrak za dihanje, vodo in hrano za življenje. Samo tega se pogostokrat ne zavedamo. Kako daleč lahko pride, so pokazale raziskave, ki so jih izvedli v velemestih ZDA. Tam so spraševali šolarje osnovne stopnje, od kod prihaja mleko. Znaten del vprašanih je odgovoril »iz trgovine« (sic!). Narava je tu, da jo vsak dan odkrivamo na novo. Dobro možnost nam dajejo sprehodi po gozdu, po poljih, v gorah, ob jezerih, … še v mestih je mogoče odkrivati naravo. To možnost nam dajejo parki, pa tudi prometni otoki, kjer so drevesa, nam dajejo možnost odkrivanja narave. Edino, kar je potrebno – ustaviti se za trenutek in opazovati neposredno okolico. Marsikaj se da odkriti!

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Naša čutila so pomemben instrument, da zaznavamo svet, ki nas obdaja. Jih še poznamo? Z očmi vidimo, z ušesi slišimo, z nosom vohamo, z jezikom okušamo in z rokami tipamo. Dejstvo je, da včasih zanemarjamo naša čutila in hodimo z oklepom po svetu – ne vidimo, ne slišimo, ne vohamo, ne čutimo. Zato je pomembno, da že od malega naprej dajemo otrokom možnost, da se gibljejo v naravi in jo tako odkrivajo. Tudi v šolah postaja pouk v naravi zmeraj bolj priljubljen. Šola v naravi je eden izmed možnih sodobnih didaktičnih modelov pouka. Učiteljem pa so pogosto profesionalisti ob strani, kot so vodni vodniki, gozdni pedagogi, vodniki po naravi, ki imajo posebno izobrazbo in tako učiteljem olajšajo pouk v naravi. Šola v naravi pa si pomaga ne samo s profesionalisti – delo oz. pouk olajšajo učiteljem tudi učne poti. S pomočjo informacijskih tabel vsak obiskovalec lahko pridobi znanje o neposredni okolici učne poti.

Učna pot v Selah Konkreten primer učne poti je v Selah, ker je ISSK (Interesna skupnost selskih kmetov) pripravila gozdno učno pot. Obiskovalci dobijo informacije na tablah, ki so ob poti, ki vodi od središča naselja do rekordne smreke, ki ima obseg nad 7 metrov. Na 2 kilometrih je postavljenih pribl. 30 informacijskih tabel, s katerimi pridobijo obiskovalci dragocene informacije o gozdni vegetaciji v nemščini in slovenščini. Alternativa k učnim potem so profesionalisti, ki imajo izobrazbo in dovoljenje vodenja po naravi. Prednost v primerjavi z učnimi potmi je, da spremljajo individualno in ustrezno obiskovalcem ter času in tematsko primerno po naravi. Seveda pa je možna kombinacija ene in druge variante.


naravo Nekaj možnih nalog,

ki jih lahko vsak od nas preizkusi v naravi:

Ljudska šola Sele se je letos vigredi od-

pravila v naravo in šolarji so imeli možnost odkrivanja narave. Vedoželjni so se odpravili na pot in odkrivali, kar jim je ponujala narava. V različnih igrah in vajah so urili svoja čutila, spoznavali rastline, se medsebojno podpirali ter uživali skupnost. Kako so doživeli dan in posamezne naloge, zvemo iz njihovih pripovedi: Mathias Pegrin: Meni se je zdelo vse luštno, kar smo delali. Ko smo delali mavrico iz rož, sem potreboval precej časa. Toliko je bilo rumenih rož, da na začetku nisem videl rdečih in belih rož. Ker pa smo se trije djali skupaj, je bilo iskanje toliko lažje. Noa Bar-Neir: Ko smo morali iskati reči na poti, nam je malo pomagala učiteljica. Ko sva morali poiskati nekaj mrzlega, sem vzela kamenček, Mathias pa je šel kar po vodo. Valentina Oraže: Slepo vodenje je bilo zelo cool. Mene je vodila Sara, včasih pa sem se »zakuhala« v soseda, a se nisem zbala. Malo komično sem hodila, ker nič nisem videla.

Mavrica rož

Kraj: možno na vsakem travni­ ku (potrebno je dovoljenje lastni­ ka!!!). Material: trši papir, lepilo Trajanje: 30-45 minut Opis: najti je treba rastline in cve­ tlice različnih barv in oblik in jih prilepiti na papir v obliki mavrice – kreativnost naj ne omejuje.

Veliko iskanje

Kraj: povsod v naravi Material: vrečka, košara

Opis: na seznamu so opisani predmeti, katere je treba najti v naravi in jih nabrati.

Zaupaj slepo

Kraj: povsod v naravi Material: povoj za oči Trajanje: 30 minut Opis: z zavezanimi očmi se vodi po terenu (naravi). Partner zaupa­ nja te vodi a) z akustičnimi ukazi (primerno za mladince in odrasle) oz. b) z roko na ramenih. Naloga se lahko še stopnjuje s tem, da hodi vodeni z bosimi no­ gami.

Trajanje: 30-45 minut mag. Roman Roblek,

tajnik Katoliške mladine in staatlich geprüfter Natur- und Landschaftsführer (državno izprašani vodnik po naravi) +43 676/87723460

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11


zavestno živeti v sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji

Sredi sočnih in dehtečih travnikov Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče, k vodam počitka med vodi. Mojo dušo poživlja! Te starozavezne besede večnega življenja iz znamenitega psalma 23 me zvesto spremljajo in kar naprej spodbujajo, ko je spet pred vrati čas počitnic. Gotovo eden najbolj znanih psalmov Sv. pisma je pesem zaupanja v Boga, ki je dobri pastir, naš skrbni voditelj, naš zanesljivi prijatelj, naš sopotnik v svetlih in temnih trenutkih zemeljskega bivanja. On je naš gostitelj, pri njem smo na varnem, on nam ponuja osvežilno vodo in nas vabi na mehko podlago sočnih in prijetno dehtečih travnikov. V tem življenjskem okolju se razvija in krepi odnos do Boga,

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ki je ljubezen in vir življenja. Tu se začenjajo počitnice, tu je možna sprostitev, tu je kraj, kjer se duša in telo zares sprostita in nahranita ter nabereta novih moči za nadaljnjo rast in zorenje v raznolikih izzivih vsakdanjika. Odprimo v počitnicah svoje oči, svoja ušesa in vsa svoja čutila za lepoto božjega stvarstva. Dovolimo soncu, da nas nežno poboža, nas prijetno ogreje in nam razsvetli obličje. Zaupajmo zemlji, ki nosi vso našo težo in nas hrani s svojimi sadeži. Predajmo se vodi, da nas osveži, razgiba in sprosti. Uživajmo zrak, ki nam krepi srce in nas dviga k nebu. Zatem pa položimo vse naše misli in občutke v božje roke in dovolimo, da se po Sv. Duhu v nas prerodijo v luči novega odrešenega življenja. Pavel Zablatnik


PSALM 23

Dobri pastir in gostitelj 1 GOSPOD je moj pastir, nič mi ne manjka.

Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi.

2

3 Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena.

Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita.

4

Pred mano pogrinjaš mizo vpričo mojih nasprotnikov; z oljem mi maziliš glavo, moja čaša je prepolna. 5

Le dobrota in milina me bosta spremljali vse dni mojega življenja; prebival bom v hiši GOSPODOVI vse dni življenja..

6

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13


k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

i z

Urednica: G abi Frank

z a k u l i s j a

P o g ovor

z mla do avtorico Mohorjeve založbe v

S posebne perspekti Eva Petrič trenutno za-

Skupno: Jože Planinšek, Jože Kopeinig in Marko Tavčar (z leve)

Srečanje treh Mohorjevih Posvet vseh treh Mohorjevih družb je bil letos konec maja. Tokrat so se predstavniki Mohorjeve družbe iz Celja, Gorice in Celovca zbrali za mizo v Centru Bratuž v Gorici, da bi na letnem sestanku vzeli v pretres razna področja sodelovanja. Predsedniki treh družb msgr. Oskar Simič za goriško, msgr. Jože Planinšek za celjsko in msgr. Jože Kopeinig za celovško Mohorjevo družbo so v uvodnih pozdravih izpostavljali prav redna in pozitivna srečanja. Besedo je nato prevzel tajnik goriške Mohorjeve družbe Marko Tavčar, ki je najprej prebral sklep zapisnika lanskega srečanja v Celju in srečanje v Tinjah letos marca. Dogovarjali so se o skupnih projektih letos in v prihodnjem letu, o prazniku Mohorjeve (2. julija), o knjigi, ki jo je napisal Martin Kuchling – predlagali so jo kot skupno knjigo vseh treh družb v knjiž­ ni zbirki za leto 2010. Tavčar je poročal, da bo izšel vodič – Vodnik po Trstu – ki ga pripravlja Samo Pahor. Hanzi Filipič je predlagal v zvezi s pripravo publikacije Pogača, da ne bi prišla v poštev samo koroškega pogača, temveč da bi delo razširili tudi na druge tipične slovenske slaščice: npr. potico in drugo pecivo, ki so ga kmečke žene pripravl­jale ob praznikih. Nato so se dogovarjali o skupnih pobudah ob letošnjem jesenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu v Ljub­ ljani. V prihodnje bo v vsakem Koledarju posameznih sestrskih založb nekaj skupnih člankov, ki naj potrdijo mohorjansko povezanost in med bralci širijo zavest o skupnem kulturnem prostoru.

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ključuje svoj raziskovalni in umetniški projekt za prvo leto njenega magistrskega študija novih medijev, ki sta oba posvečena sencam (raziskovalni o vlogi upodobitve senc v umetnosti, zlasti v fotografiji in filmu, in umetniški, v katerem poskuša oblikovati t.i. jezik senc s pomočjo periodične tabele – ne elementov, pač pa emocij, ki jih predstavlja s sencami), je stopila iz sence malo na sonce in odgovorila na naša vprašanja. Če se boste junija kaj sprehajali po Dunaju, pa si oglejte razstavo v Schottenstiftu na Freyungu 6, kjer Eva Petrič sodeluje med 25-imi mlajšimi umet­niki iz 15-ih držav Evropske unije. Tam ima razstavljene tudi svoje knjige.

Eva Petrič Škatla brez kože, lebdeča 249 strani, 14 x 21 cm, trda vezava ISBN: 978-3-70860452-7 Cena: 20,- evrov

Kljub mladosti imate za seboj že zelo razburljivo življenjsko pot. Bi jo nam orisali? Eva Petrič: Ker je bil moj oče v diplomaciji, je moje življenje potekalo predvsem v znamenju številnih selitev in nenehnih sprememb ter menjav tako geografskih okolij kot  kultur in predvsem šol, kar me je kot otroka najbolj prizadevalo. Edina stalnica, če se šalim, so bile sence, in moja senca, ki me je spremljala povsod – zato morda ni presenetljivo, da v svoji fotografiji namenjam tolikšno pozornost prav senci. Praktično od rojstva sem živela na različnih koncih sveta, od Etiopije, Indije, do Amerike (kjer smo živeli v dveh zelo različnih mestih: Washingtonu DC in New Yorku), pa do Dunaja, kjer živim najdlje v enem kraju, od leta 2002 dalje. Prijatelje imam raztresene po vsem svetu, saj sem sred­ nješolska leta, ko se sklene največ prijateljstev za vse življenje, preživela v New Yorku, kjer sem obiskovala mednarodno šolo Združenih narodov in kjer smo bili sošolke in sošolci vsi v podobnem položaju – prišli smo iz raznih koncev sveta in zato ni nihče od nas izstopal, nihče ni bil prišlek, ki bi ga drugi čudno gledali in bi se moral uveljaviti. Prav zato sem se na tej šoli dobro počutila, kot tudi sicer v New Yorku, kjer prevladuje zelo sprejemljivo okolje. Za študij pa sem se vendarle odločila za Evropo, čeprav sem bila v New Yorku sprejeta na ugledno šolo Parsons School of Design. A starši so mi svetovali študij v Evropi, da bi si tako okrepila tudi svojo evropsko izkušnjo, saj sem bila navsezadnje rojena v Evropi. A ker je vse moje šolanje potekalo v mednarodnih šolah in v angleškem jeziku, sem se tudi na Dunaju vpisala na ameriško univerzo Webster, tudi zato, ker sem lahko kombinirala dve študijski usmeritvi, psihologijo in vizualne umetnosti. Vedno sta me namreč privlačili tako umet­ nost kot znanost in v tej kombinaciji študija sem videla možnost, da zadovoljim oba ta svoja interesa oziroma sta oba  v funkciji drug drugega:


k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

Celovcu. A n e s a m o av to r i ce , a m p a k t u d i f otografinje in slik arke

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

ive: umetnost in psihologija umet­nost mi daje posebno perspektivo za psihologijo in psihologija za umetnost. Kako ste prišli prav na umetnost, ki ste ji zapadli kar na treh področjih: fotografija, slikanje in pisanje? Petrič: Umetnost me je zanimala od nekdaj, čeprav me je zanimala tudi znanost. Na Webstru sem imela možnost kombinirati oboje, študij psihologije kot znanosti, ki mi je

za moje sedanje ustvarjanje omogočila substanco, in vizualnih umetnosti, kar mi je omogočilo formo. Potem sem imela srečo, da me je zelo hitro angažirala dunajska galerija Sup­ pan Contemporary in tako sem bolj kot na področje psihologije krenila na področje umetnosti, čeprav ju sicer pri mojem delu ne morem ločevati. S svojim ustvarjanjem želim namreč prenesti drugim svoja spoznanja in najlažja oblika pri tem mi je zgodba. Psihologija mi pri tem pomaga oblikovati prepričljive like in zgodbo, vizualni mediji – zlasti fotografija, ker preko nje najhitreje preizkusim in realiziram svoje ideje – pa mi pomagajo, da svojo izkušnjo in ideje v kar najboljši obliki posredujem naprej. Najbolj me pri tem privlači medij filma, ker v sebi združuje vse prvine, zato sem tudi najprej svoje zgodbe napisala v obliki scenarijev. Tudi roman Škatla brez kože, lebdeča, je najprej nastal kot scenarij. Kasneje sem ga predelala tudi v roman, ker upam, da mi bo knjiga morda le pomagala uresničiti moje sanje – narediti film.

<<< Portret Eve Petrič je posnet pred njeno fotografijo Lutke in sence, ki je na naslovnici romana Škatla brez kože, lebdeča.

Kot ena najmlajših slovenskih pisateljic ste naleteli na najstarejšo slovensko založbo Mohorjevo v Celovcu? Petrič: Moram priznati, da bolj po naključju – z ljudmi iz Mohorjeve sem se srečala na neki prireditvi v Korotanu na Dunaju in jim mimogrede omenila, da ob slikanju in umet­ niški fotografiji tudi pišem – povabili so me, da jim ob priložnosti kaj pokažem. Potem sem se tega priložnostnega pogovora spomnila precej kasneje, ko so mi iz Cankarjeve založbe, kjer so najprej brali moj roman in ga nameravali izdati, sporočili, da so se jim razmere tako spremenile, da morajo skrčiti svoj program in objavo mojega romana odložiti. Priskrbela sem si telefonsko številko gospo-

da Kattniga, ga poklicala in mu povedala, da imam roman. Povabil me je, naj mu ga pošljem, kar sem storila in ne dosti kasneje mi je javil, da ga je začel brati in da mu je všeč. No, in zdaj, kako leto kasneje, imam knjigo že v rokah. Od kod jemljete ideje za vaše delo. Kako ste se odločili za roman? Petrič: Scenarij kot predhodnico romana sem napisala po svojem bivanju v Buenos Airesu, kjer me je za to zgodbo inspiriralo srečanje z znanci, ki so svojo hči, nekoliko bolj levičarsko usmerjeno študentko v času umazane vojne poslali na študij v Evropo, da je ne bi slučajno ugrabila junta, ki je v tistih letih pozaprla in brez sojenja verjetno ubila na tisoče ljudi, predvsem mladih. Paradoksalno je bilo, da so njeni starši pribežali pred komunističnim preganjanjem iz Jugoslavije in v Argentini našli zatočišče, potem pa je njihova hči tam prevzela prav ideje, zaradi katerih so oni morali zapustiti svojo domovino, in zaradi katerih je ona potem iskala zatočišče prav tam, od koder so oni morali zbežati ... Zanimivo mi je bilo obdelati vprašanje krivde, in sicer na več ravneh, od osebne do širše družbene. Pri tem, kot pri vseh mojih temah, obdelujem temo z različnimi mediji. Tako, kot rečeno, sem to najprej obdelala v scenariju, v mislih imam že instalacijo in performans, ki bi ju, če bi dobila to možnost, izved­ la v Garage Olimpo v Buenos Airesu, kjer so bili eni od številnih tajnih zaporov v času umazane vojne, temo krivde pa obdelujem tudi v ciklu fotografij ... Iz te teme se mi je razvila tudi tema paradoksa oziroma dvojne zanke, kot je označena v psihologiji, ki sem jo nato že obdelala v novem scenariju, pravzaprav kar dveh, ki sem ju skupaj s tretjim tudi skombinirala v novem romanu Vsi so jed­ li suši. Tega mi je pred kratkim objavila založba Didakta. Tako me eno delo privede do drugega in mi idej ne zmanjka – nasprotno, kar kopičijo se mi, a žal mi primanjkuje časa, da bi jih uresničila. Rada bi podaljšala dan, pa tega ne znam. Morda bi morala študirati fiziko, haha.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15


Turizem in pastoralno delo Piše

Ob 40-letnem delu v središču slovenskega turizma v župniji Porto­ rož sem odkrival pomembnost turizma v vsakodnevnem pastoralnem delu. Nova župnija in pozneje nova cerkev sta bili odgovor na potrebe prihajajočih turistov in ne na potrebe domačih prebivalcev. Potreba po morju in soncu se velikokrat prelije v iskanje drugih vrednot, ki so bolj povezane z romanjem kakor s turizmom. Odkrivanje naravnih lepot, ki jih je razkošno razsejala Božja vsemogočna ustvarjalnost, in kulturnih vrednot, ki jih je kot bisere vtkala v ta svet misel in roka Božjih sodelavcev, priložnost za pogovor o vsem tem s človekom, ki stoji pri odprtih vra-

Franc Prelc, dolgoletni župnik župnije Portorož

tih in ima vedno čas za človeka, ki gre mimo, trenutki tišine ob zahajajočem soncu ali ob tabernaklju vedno odprte cerkve – vse to spreminja navadni turizem v nekaj veliko globljega, v pravo romanje. Kristjani, ki prihajajo kot turisti, in kristjani, ki sprejemajo turiste, lahko odigrajo pomembno vlogo pri povezovanju človeštva v vesoljno bratstvo, ki ga je Jezus s svojim prihodom na svet začel in ga svojim učencem zaupal kot zgodovinsko nalogo. Turistična in romarska središča in bratski krščanski odnos, ki ga turisti vseh vrst doživijo v slovenskih krajih, naj bi postali šola za vsako

slovensko družino, ki redno ali občasno v svojo hišo sprejema goste. Zaslužek nikoli ne bi smel biti na prvem mestu. So vrednote, ki jih ne moremo kupiti na trgu in ki jih gost nikoli ne pozabi, so pa neprecenljive, saj obogatijo tistega, ki jih daje, in tistega, ki jih sprejema. Turizem bo tudi kot gospodarska panoga vedno živel in uspeval predvsem na osnovi vrednot Cerkve, družine in turističnih delavcev. Vsi skupaj stojimo pred velikimi izzivi, in to v srcu Evrope, kamor nas je Božja ljubezen naselila, z lepotami narave, s kulturnimi in verskimi zakladi, ki so jih ustvarili naši predniki, in s slovensko pridnostjo in srčno kulturo, ki je bila priznana v svetu.

IMPRESUM:  Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

Priloga - Počitek.  

Počitek Bliža se čas počitnic in z njimi čas oddiha, brezde­lja. Ob veliki napetosti na delovnih me­stih in naglici, ki nas tare, pa postaja...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you