Issuu on Google+

MAJ 10

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

K U LT U R A

Medprostori Kako arhitektura sooblikuje kvaliteto bivanja

KULT_priloga_19.indd 1

30.04.10 15:32


uvodnik

MAJ 10

PRILOGA

U š i S e r e i n i g je sodelavka Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik in zdaj raziskuje manjše kulturne spomenike na južnem Koroškem in sodeluje pri evropskem projektu Biseri naše kulturne krajine. Na spletni strani www.kleindenkmaeler.at nastaja skupni digitalni atlas manjših kulturnih spomenikov na avstrijskem Koroškem in v koroški regiji v Sloveniji.

Uši Sereinig o detajlih na poslopjih, ki jih radi spregledamo

Kmečka arhitektura –

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

K U LT U R A

Medprostori

Kako arhitektura sooblikuje kvaliteto bivanja

Hišica na drevesu v Seebodnu ob Millstattskem jezeru. Z lastnikom Mirkom Bogatajem se lahko srečate na straneh 10 in 11.

to so slike v deskah in prizori iz opeke Vrbnikov balkon v Lepeni (velika fotografija) Humnikova kašča na Muškavi (levo) Glava zavistnice na Šimonovi štali v Nonči vasi (spodaj)

L

epotne okraske na stavbah – majhne pomole, balkone z umetelno kovano železno ograjo, stilna okna in vrata, majhne niše s kipi svetnikov, ure, stenske poslikave – radi spregledamo. Seveda se v kmečki arhitekturi na južnem Koroškem kažejo razlike med kraji in posameznimi posestvi. Tako so Ziljani že zelo zgodaj, v 15. in 16. stoletju, začeli zidati mogočne stanovanjske stavbe. Hišam so nadgradili nadstropje in jim dodali tudi balkone z izrezljanimi ograjami. Balkoni, na katerih so sušili koruzo, so bili hkrati tudi statusni simbol, znamenje za uspešno gospodarjenje. Najdemo jih tudi v odmaknjenih krajih, ki so bili v preteklosti celo s konjsko vprego težko dostopni (Sele, Lepena). Vzorce ponavadi dajejo vmesni prostori navpično postavljenih, obrezanih desk. Tako npr. vidimo na ograji gospodarskega poslopja pri Vrbniku v Lepeni

2

XIV

KULT_priloga_19.indd 2

kelihe s hostijo in Srce Jezusovo. Najdemo tudi obrise trebušastih stebričkov, ki so jih na kmetih prevzeli po zgledu graščinskih baročnih ograj. Lesene stene starejših skednjev lepšajo tudi izrezljane line različnih oblik: to so zvonci, cvetlični motivi, križci nad odprtino in podobno. Ko so se v drugi polovici 19. stoletja gospodarske razmere za kmete izboljšale, so tudi na južnem Koroškem začeli graditi gospodarska poslopja, ki so v celoti zidana iz opeke. Nekaterim premožnejšim kmetom so poslopja zgradili Italijani. Prezračevalne line teh poslopij tvorijo „opečne rešetke“, še posebej na fasadah, ki so najbolj opazne. Posebnost rešetk na območju jugovzhodnega alpskega prostora je nenavadno bogastvo konstrukcij in motivike. Nezavarovane odprtine so veljale tudi za mesta, skozi katera naj bi vstopale čarovne moči, demoni in

duhovi vseh vrst. Zato so se ljudje potrudili, da so zavarovali sorazmerno velike odprtine opečnih rešetk. Tako je mnogo odprtin oblikovanih v obliki križa in drugih krščanskih znamenj. Dragocene kamnite portale in okenske okvire z železnimi rešetkami imajo nekatere zidane kašče. Svojo prvotno obliko je med drugim ohranila kašča pri Humniku na Muškavi pri Bilčovsu. Ima poznogotski polkrožni portal s posnetim robom in ajdovim zrnom, prav tako so obdelani kvadratasti, kamniti okenski okviri. Ob vratih je možno opaziti, da je pročelje nekoč krasila freska, v notranjosti pa je na lesenem stropu vrezljanih nešteto obrambnih ali zaščitnih znakov v obliki zvezd in rozet. Ti pogosto neopazni detajli pričajo o rokodelskih spretnostih in estetskem čutu, izražajo pa tudi vero kmečkega prebivalstva.

ŠTIRINAJST DNI

30.04.10 15:32


kratki

val Jože Valeško

Zlorabljen in razžaljen

»Opravljajo me na cestih in trgih, še pijanci se norčujejo iz mene. Zasramovanje me je potrlo, bolečina me stiska pri srcu« (Ps 68,13.20).

Ž

e nekaj mesecev nisem nič napisal in nekateri so menda že spraševali po mojih prispevkih. Umolknil sem. Vzeli so mi besedo. Prevpili so jo – pri svetih obredih. Med pogrebom lastne matere je po prvih slovenskih besedah začel eden izmed devetih otrok kričati: »Du Schwein! Ich hasse dich! Taitsch, taitsch …!« Vzdignili so se še drugi in vpili ter kričali: »Taitsch ...!« Onemel sem in popolnoma prebledel. Ali se ni pred več kot sedemdesetimi leti tudi tako začelo? Ali se ponovno vračajo tisti časi, ko je bila slovenska beseda pregnana iz naših cerkva? Takrat so slovenski duhovniki prevedli nekatere cerkvene ljudske pesmi v nemščino, da bi slovenski verniki utešili svojo dušo ob domačih melodijah. Slovenski napev angelovega češčenja je medtem osvojil celo deželo, vedno bolj pogosto pa tudi v naših farah začenjajo: »Der Engel begrüßte ...« Omenjeni pogreb je bil pred petimi meseci. Reševalec je bil naš dolgoletni organist in pevovodja Tončej Mucher, ki bo letos dopolnil 80. leto. Zaigral je na orgle, dokler kričači niso utihnili, pevci pa so nato zapeli: »Herr, erbarme dich unser!« Zdaj je umrl tudi mož te žene. 27 let je bil moj mežnar v Št. Petru na Vašinjah. Tone Warrasch se je rodil na Djekšah. V Št. Petru pa si je našel svojo ženo in tu tudi ostal. Svojo življenjsko izpolnitev je našel v svoji mežnarski službi. Rad je govoril po domače, z menoj in z drugimi. Pri mašah ob delavnikih je bil nekajkrat edini, ki je glasno odgovarjal – v obeh jezikih. Žal je vedno več takih, ki ne znajo več moliti, ne nemško in ne slovensko. Vera je izhlapela, kakor poprej že narodna zavest.

N

ekaj tednov pred mežnarjevo smrtjo sem bil pri njem na obisku. V navzočnosti dveh otrok in snahe mi je izrekel željo po pogrebu v nemščini in dodal: »Saj ne znam slovensko.« Ko sem ga nekaj dni pozneje obiskal v bolnišnici, je bil sam. In po nekaj besedah je z menoj govoril le še po domače. Potožil mi je: »Kaj pa naj naredim? Ne vem, kako bo z menoj. Če pridem domov, bom potreboval nego in oskrbo. Vedno bolj postajam odvisen od

svojih otrok. Nisem mogel drugače, kot da rečem to, kar zahtevajo.« To sem povedal hčeri, ki je bila takrat navzoča. Ta ga je potem okregala: »Zakaj govoriš z župnikom slovensko, ko pa tega jezika ne obvladaš!« Ko sem ga znova obiskal, sva govorila le še nemško. Pred pogrebom sem se več kot deset ur pogovarjal s svojci, sam in s predstavnikoma škofijske svetovalne službe za župnije. Da ne bi spet prišlo do izgredov, sem proti svojemu prepričanju privolil, da bosta pri pogrebu le berilo in očenaš v obeh jezikih, ostalo pa bo le nemško. In tako sem tudi storil. In kot poprej nikoli, sam nisem spregovoril slovenske besede. Le prelat Hribernik se je rajnemu mežnarju zahvalil tudi v slovenščini in nemško dodal, da bi nekaj manjkalo, če tega ne bi bil storil. In kljub temu so ti „zagnani“ svojci začeli gonjo proti meni, po spletu in v lokalnih časopisih. Kako blagodejna je molitev človeka, ki je pred 2500 leti molil takole: »Naj me valovi ne zagrnejo in globočina ne pogoltne, naj brezno ne zapre svojega žrela pred mano. Bodi mi blizu in me reši, osvobodi me mojih sovražnikov. Ti veš, kako me zasramujejo, dobro poznaš moje zatiralce. Siromak sem in ves v bolečinah, o Bog, podpiraj me v svoji dobroti« (Ps 68,16.19-20.30).

P

isal sem škofu, da sem na robu svojih moči. »Moje srce je zbegano, mučijo me smrtne bolečine. Strah in trepet prihajata nadme in groza me prevzema. O, ko bi imel peruti, kot golob bi odletel in se umiril! Nekam daleč bi pobegnil, ostal bi v samoti« (Ps 55, 5-8). Da, govorila sva, opogumljal me je, naj naprej govorim s tistimi, ki me blatijo. In Rudiju Vouku se je škof osebno zahvalil, da mi pravno svetuje in pomaga. V svoji bolečini pa sem ostal sam in občutil sem globoko žalost. Šel sem k zdravniku. Ta mi je rekel in napisal, da naj si odpočijem. Najavo bolniškega staleža sem osebno izročil generalnemu vikarju. Pred tremi dnevi. Brez besed jo je sprejel, prebral in vtaknil v žep. In do tega trenutka, ko to pišem, nisem slišal besede, ne prejel sporočila. Kaj mi ostane? »Preloži svojo skrb na Gospoda, on te bo podpiral, nikdar ne bo pustil, da bi pravični omahnil« (Ps 55,23).

ŠTIRINAJST DNI

KULT_priloga_19.indd 3

XIV

3

30.04.10 15:32


osredki

P ripravil V incenc G otthardt

Stanovalci naj se počutijo bolj d

Veronika Grilc-Rutar postavlja na svoje mesto pohištvo, včasih

Veronika Grilc-Rutar ima stil. Vsee­no je, ali zapušča gradbišče, kjer so ravno premestili nekaj sten, ali pa odhaja iz stanovanja, v katero so namestili pohištvo po njenih načrtih. Njen stil ostaja vedno enak. Toda ali je pri njenem delu arhitektke za notranjo opremo mogoče govoriti o kakem posebnem stilu Veronike Grilc-Rutar? »Že, ampak to ni takšen stil, da bi lahko rekla: „Oglejte si moje projekte in v njih boste videli moj stil.“ Kar delam, delam individualno za človeka. In ena rešitev, ki sem jo načrtovala, ni enaka drugi.« Tudi s poklicno oznako »arhitektka za notranjo opremo« ni najbolj zadovoljna. To, kar dela, ni samo opremljanje stanovanj, je tudi gradbeništvo in pravo razporejanje tlorisov. »Moje delo se začne, ko stojijo gole stene hiše ali stanovanj. Do sem je pomagal arhitekt, sedaj pa je treba gole stene obleči. To je moje delo, v tem sem doma.« In kadar potem tisti, ki je zgradil hišo, k sodelovanju povabi Veroniko Grilc-Rutar, je lahko že nekoliko prepozno, vendar je še vse rešljivo. Seveda bi bilo bolje, če bi jo vključili že v samo načrtovanje tlorisa in bi nekatere stene postavili nekoliko drugače, kajti že pri načrtovanju je treba vse premisliti do konca – do barve sten in opreme. »Stanovanje ali hiša mora najti svojo obliko, sobe morajo biti funkcionalne.« Na prvem mestu dela Veronike Grilc-Rutar je izdelava funkcionalne študije. Sobo je mogoče opremiti vsaj na dva načina. En način je, da se soba opremi s pohištvom, človek pa bo že kje našel svoj prostor. To ni njen način. »Soba ni za opremo, soba je za človeka. Človek je središče, okrog njega pa naj bodo pripomočki, kot so stol, omare, miza. Vprašati se je tre-

4

XIV

KULT_priloga_19.indd 4

ba, kaj potrebuje tisti človek, ki bo živel v tistem stanovanju ali sobi. Kaj je tisto, kar bo stanovanju dalo zaživeti in se bodo stanovalci v njem dobro počutili?« Rešitve išče Veronika Rutar-Grilc na kraju samem. Tam tudi vidi, kako ljudje živijo, v pogovoru z njimi izve za njihove želje, čeprav jih sami morda še ne znajo izraziti z besedami. Kar nato sledi, je načrt po željah naročnika. »Vedno pa imam s seboj še dva dodatna načrta, o katerih se tudi pogovorimo.« Sploh je pogovor zelo pomemben: »To so prve ure srečanja, v njih izvem tudi to, zakaj se ljudje ne počutijo dobro.« In že zgolj z nekaj prijemi je mogoče veli-

Stari tloris

ko narediti. Prestaviti opremo, to je eno, odpovedati se tej ali oni omari drugo, tretje pa je morda zamenjati dnevno sobo s kako drugo sobo – in stanovalci se počutijo kot v novem stanovanju. Da, pri oblikovanju stanovanjskih prostorov gre za občutke. Posebne občutke vzbujajo tudi barve. Časi, ko je bilo v trendu vse belo in še bolj belo, so mimo, saj se ljudje niso počutili dobro. »Barva daje duši hrano,« pravi in po občutku celo „zagreje“ stanovanja, ki so obrnjena na severno stran. Koliko oranžne barve, koliko modre, koliko rdeče ali kake druge barve, za vse te odločitve

Novi tloris

Kako do bolj prijetnega stanovanja? 1. Svetloba. Nad mizo v kuhinji je potrebna viseča luč, da raz-

svetli mizo in ljudi okrog nje. V dnevni sobi je pomembno, da imamo več osvetljav na različnih mestih, kjer potrebujemo svetlobo (za branje in drugo delo). Luč na stropu je največkrat prešibka za branje in premočna za televizijo.

2. Funkcionalna oprema. Potrebujem vse omare? Se jih

da prestaviti? Pred očmi je treba imeti vprašanje: Kdo živi tu, zakaj živi tu?

3. Sistem. Izprazniti kote. Stran z nepotrebnimi stvarmi. Škatle,

ki jih eno leto nismo odprli, je treba odstraniti. Stanovanju je treba dati zrak (zmetati stran vse nepotrebno), odpirati okna in tako dati tudi samemu sebi dovolj zraka.

ŠTIRINAJST DNI

30.04.10 15:32


osredki

Foto: A. Mischitz

olj doma

ištvo, včasih tudi stene Kopalnica. Stene iz sivega skrilavca. Kot kontrast bela miza za umivanje, dolga 2,5 m. Vrata iz satiniranega stekla. Vrata so tudi drsna stena, ki tako postane vhod.

sta potrebna pogovor in čas. Občutek zadovoljstva doživlja Veronika Grilc-Rutar ne le ob pravi izbiri barv, temveč tudi pri srečanjih s svojimi naročniki, tudi po mnogih letih, ko ji povedo, katere prednosti njenih nasvetov so spoznali šele čez čas. Tedaj vedno znova opazi, da njeni nasveti učinkujejo. Kako tudi ne bi, ko pa v središče svojega dela postavlja prav funkcinalnost. Vodilo njenega dela pa je tudi: »Manj je več. Več prostora in več dobrega počutja. Prebivalci naj se res počutijo doma.«

Rumeno poderemo, rdeče zidamo

Preurejeno stanovanje v barvah

Tanja Prušnik, arhitektka in slikarka

Sem oboje in več v eni osebi Za svoje slikarsko delo je prejela razne nagrade. Odlikovanja tudi za njeno delo na področju arhitekture niso izostala. Tanja Prušnik, ki živi, dela in ustvarja na Dunaju, živi dvojno življenje. Po poklicu je arhitektka, po poklicanosti slikarka. Preberite, kako živi to življenje. Nisi samo arhitektka, temveč tudi umetnica. Kdaj si arhitektka in kdaj umetnica? Tanja Prušnik: Malo je odvisno od povpraševanja. Ko načrtujem in delam arhitekturne projekte, sem tako zaposlena, da slikarsko delo počiva. V glavi pa vedno načrtujem nove projekte, teme, koncepte. Ko imam dovolj časa, mi gre delo hitro od rok. V mislih je že vse pripravljeno in samo čakam, da sliko rešim na platno. V bistvu sem vedno oboje – arhitektka in umetnica. Povsod, kjer sem, kjer hodim, koga srečam, dobim nove pobude. Lepo pa je, da me vse to veseli, da je to moje življenje, da sem lahko skoraj vedno in povsod oboje in več v eni osebi.   Kakšnega pomena so v zgradbah slike ali skulpture? Ali ni to stran vržen denar? Prušnik: V zgodovini arhitekture so bili stiki z likovno umetnostjo vedno zelo tesni. Arhitektura je z umet­ nostjo opozarjala nase. Vendar so se gradbeniki in trendi od tega vedno bolj oddaljevali. Danes se je treba posebej zavzeto poglobiti v „umetnost

na gradbišču” (Kunst am Bau), da dobiš denar za likovni ali skulpturni dodatek. Arhitekt prevzame nalogo socializacije z obliko, ki jo da svojim zgradbam, pripravi ozračje za okolje. Ko vključi likovno ali skulpturno umetnino, morda motivira, uči, nakaže nove smeri.                                          Kakšna mora biti moderna arhitektura? Prušnik: Kvalitetna, ustrezna času (v smislu materiala, oblike), stanovitna.   Včasih ljudje ne razumejo ne arhitektov ne umetnikov. Zakaj, misliš, je tako? Prušnik: Mislim, da velikokrat ne prepoznajo motivacije. Ne vidijo naloge socializacije, kritičnega obravnavanja, prikaza in zrcaljenja družbe.   Kakšna mora biti po tvojem mnenju enodružinska hiša? Na kaj je treba paziti? Prušnik: Kdo stanuje v njej, zakaj tam stanujejo, kaj tam delajo, kaj je zanje pomembno. Kot arhitektka se zavedam, da z oblikovanjem prostorov ustvarjam ozračje.

ŠTIRINAJST DNI

KULT_priloga_19.indd 5

XIV

5

30.04.10 15:32


osredki

Romarska cerkev v Dolini Sakralna arhitektura

P ripravil V incenc G otthardt

Fritz Breitfuss, vodja gradbenega oddelka krške škofije

Arhitektura je jezik 6

XIV

KULT_priloga_19.indd 6

»To so najprej finančne težave, potem pa se že pojavijo jezikovne težave.« – Tako na vprašanje, v čem so največje težave pri obnovi sakralnih zgradb ali pri gradnji novih cerkva, odgovarja vodja gradbenega oddelka krške škofije Fritz Breitfuss. Toda ti jezikovni problemi niso povezani z vprašanjem, ki se občasno pojavlja po naših župnijah, ko gre za več ali manj enega ali drugega deželnega jezika. Fritz Breitfuss razmišlja v drugih dimenzijah. Tu gre za jezikovne težave, povzroča pa jih arhitektura. »Arhitektura je jezik. Eden meni to, drugi razmišlja v popolnoma drugo smer, to pa otežuje razumevanje. Težko je najti avtentičen jezik za to, kar kdo v arhitekturi hoče in kaj naj bi iz tega nastalo.« Toda za Fritza Breitfussa je mogoče rešiti tudi ta jezikovni problem. Tistega, ki zadeva slovenščino in nemščino, je že rešil, ko se je pred desetlet­ ji preselil na Koroško. Naučil se je slovenščine. Pa tudi v arhitekturi obvlada jezik, s katerim zna ljudem v krški škofiji pove-

dati, kaj je dobro in kaj manj dobro. »Kadar v kaki župniji začnemo s kako pregradnjo ali celo z gradnjo kake nove cerkve ali mrtvašnice, potem je na začetku sakralne rešitve vedno proces.« Da dobra rešitev potrebuje svoj čas, to Fritz Breitfuss dobro ve. V Dobrli vasi so pri iskanju rešitve za ljudski oltar in ambon potrebovali tri leta. »Zdaj sta ljudski oltar in ambon v cerkvi in povezujeta težavno cerkveno ladjo z dvema nivojema. Novo je v lepem sožitju s starim.« Breitfuss še doda: »Oltar in ambon se zdita tako lahkotna, kot da bosta vsak čas poletela.« Fritz Breitfuss je kot vodja gradbenega odelka krške škofije po opravljenem delu zadovoljen, če je delo kvalitetno in če so ljudje zadovoljni in so razumeli sporočilo arhitekture. Ve pa tudi: »Vseh ni mogoče prepričati.« Graditi na novo v starem okolju sodi med najbolj napete gradbene naloge. Povezati staro z novim, to je vedno nov izziv. Pri tem je treba imeti veliko spoštovanja do starega, treba pa je znati najti tudi odgovore na moderno arhitekturo. Dobra ar-

ŠTIRINAJST DNI

30.04.10 15:32


ko ljubiteljstvo pos piše Vincenc Gotthardt

Farna cerkev na Djekšah hitektura potrebuje gradbenega mojstra, potrebuje duhovnika, ki si tega želi in to ljudem tudi posreduje. »Dobra arhitektura govori zase, vendar je največkrat tako, da je potreben posrednik. V enem in drugem primeru sem to storil tudi jaz.« Pri obnavljanju cerkva je treba biti tankočuten. »Gre za spoštovanje do tistega, kar so ljudje, ki so v teh cerkvah molili, pred stoletji z velikim naporom in v soglasju z drugimi farani ustvarili umetniškega. Naša naloga je zavarovati obstoječe ter po potrebi dodati še kaj iz našega časa v vrhunski kakovosti.« Predvsem namestitev ljudskega oltarja in ambona v kaki cerkvi je nekaj zelo napetega. Na eni strani ne sme motiti umetniškega učinka kake cerkve, po drugi pa mora poudarjati to, kaj pomembnega se na tem mestu dogaja med mašo. Najpozneje ob vprašanju o desetih zapovedih dobre sakralne arhitekture je jasno, da je Fritz Breitfuss strokovnjak za redukcijo. »Avtentičnost« – tako se glasi njegovih deset zapovedi za

dobro sakralno arhitekturo. »Da na področju sakralne arhitekture lahko nastane nekaj dobrega in lepega, je treba imeti poglobljeno znanje o liturgiji in si biti na jasnem, kakšno naj bi bilo to obhajanje. Saj se med mašo po naši veri dogaja nekaj enkratnega, temu dogajanju pa je treba dati obliko. Iz tega lahko nastane dobra sakralna arhitektura. Arhitektura je jezik. Potrebne so jasne misli in jasne besede.« Pa ostanimo še pri cerkvenih pojmih. Kaj so za Fritza Breitfussa „smrtni grehi“ koroške arhitekture? »Najprej je tu kričeča barvitost. Nato so tu oblike streh, ki niso v skladu s pokrajino, in razseljenost.« Toda v teh dneh te grehe prenaša nekoliko lažje, saj je narava v bujnem rastju in grehe povsod po škofiji vendar nekoliko zakrije. Ni pa treba zakriti vsega. Koroška je bogata tudi po arhitektonskih draguljih, nekaj podbud v smeri vrhunske arhitekture je dala tudi Cerkev. Fritz Breitfuss je v preteklih letih smer krške škofije na arhitektonskem področju močno zaznamoval.

Samo nekaj izbranih draguljev Stara sakralna arhitektura: St. Nikolai bei Kremsbrücke, Večna vas, Božji Grob, Djekše (z ljudskim oltarjem, Šmarjeta na Komlju, Goriče v Ziljski dolini ...) Moderna sakralna arhitektura: Dolina, Ritterdorf/Irschen, Fritz Breitfuss je vodja gradbenega oddelka krške škofije. V tej funkciji je odgovoren tako za obnovo sakralnih stavb kot tudi za gradnjo novih cerkva v krški škofiji.

Dobrla vas (oltar), Jakobova kapela v Bad Kleinkirchheimu, mrliška vežica v Ledincah ...

ŠTIRINAJST DNI

KULT_priloga_19.indd 7

XIV

7

30.04.10 15:32


Nataša Sienčnik

Gradbišče Koroška O

s o d ob n i a r h i t e k t u r i n a

Koroškem

Pomembne osebnosti avstrijske arhitekture Koroške pokrajine ne označujejo samo gorovja, gozdovi, jezera in krave, temveč tudi arhitekturni spomeniki, kot so gradovi, dvorci in samostani ter stara srednjeveška središča naselij. Historični gradnji pa se je pridružila tudi moderna arhitekura. Tako je Koroška rodila vrsto pomembnih osebnosti nove avstrijske arhitekture, kot so Roland Rainer, Günther Domenig in drugi, ki pa so ustvarjali ali ustvarjajo predvsem zunaj Koroške. Kajti za razcvet arhitekturne dejavnosti po letu 1945 sta manjkala tako institucionalna podlaga kot tudi ideološki prostor. Kljub temu se je v zadnjih letih naselilo kar nekaj arhitektk in arhitektov, ki se zavzemajo za gradbeno kakovost in oblikujejo zahtevno arhitekturo v alpsko-jadranskem prostoru. Razprava o moderni gradnji je tudi sporna in manjkajoči diskurz pokrivajo nesporazumi in predsodki

8

XIV

KULT_priloga_19.indd 8

Nataša Sienčnik, rojena leta 1984 v Celovcu, je študirala vizualno komunikacijo in medijsko umetnost v Londonu ter na Dunaju, kjer živi in deluje na področju oblikovanja, svo-

tako s strani naročnikov kot tudi politike. Če pomislimo, koliko časa se zadržujemo v domači hiši ali v drugih stavbah – od delovnega mesta do dnevnega nakupa, od bolnišnice do šole in podobnih ustanov, hitro postane očitno, kako bistvena je arhitektura za uporabnika. Od leta 1985 do danes je nastalo več kot 25.000 novogradenj, daleč največji delež predstavljajo enodružinske hiše, ki s tem zajemajo velik del koroške pokrajine. Manj kot 10 odstotkov je bilo načrtovanih z arhitekti, kvalitetne novogradnje pa so na žalost sploh redkost. Četudi je marsikatera hiša estetski spodrsljaj, se soočamo z daleč večjimi težavami. Kajti nedoslednim pravilom pri načrtovanju poselitve in obsežnih spremembah namembnosti zemljišč za gradnjo brez ozira na obstoječa naselja sledi najbolj problematičen trend razvoja: razpršena poselitev, s tem pa uničevanje enkratne krajinske identitete. Strnjena gradnja oziroma kompaktna naselja niso pomembna samo z vidika varstva, temveč tudi z vidika smotrnosti – infrastruktura, funkcionalne povezave, javni promet in razvoj socialnih struktur postajajo dokaj zahtevni in dragi. Kot v velikem, tako je potrebna tudi kvaliteta v malem Na prvi pogled sta oblika in zunanji izgled posameznih hiš seveda pomembna, za življenjsko kvaliteto in razvoj okolja pa so primarne druge kategorije, kot so uporaba ekološkega gradbenega materiala, prihranek energije in ravnanje s terenom. Koroška je ena najbolj gozdnatih regij, tako imamo tudi nekaj lepih primerov ugledne arhitekture v lesu, ki pa so na žalost še vedno v manjšini. Dolgotrajna gradnja ne pomeni samo varčnega ravnanja z viri, temveč tudi to, da znova premislimo o alternativah življenja na podeželju. Narava daje številne možnosti za rekreacijo, ni pa nujno potrebno, da si vsak posta-

ŠTIRINAJST DNI

30.04.10 15:32


bodne umetnosti, pisanja in filma. Zdaj končuje dokumentarni film o sodobni arhitekturi na Koroškem – celovečerni film, ki orisuje gradbeništvo na območju Koroške v pogovorih z arhitekti, s prebivalci in sosedi.

vi svoj samotni grad. Odvečne hiše ostarele generacije v prihodnosti mogoče ne bodo le za rušenje, marveč so lahko potencial za novo uporabo in preusmerjene življenjske načrte.

Nagrada Arhitektka Marija Sienčnik je načrtovala enodružinsko hišo. Zgrajena je bila na Koroškem. Leta 2009 je bila odlikovano s koroško nagrado za najboljše lesene hiše.

Zajeti ta potencial, to je tudi naloga politike. Kajti arhitektura je vedno podoba družbe – ne samo formalno, temveč tudi ideološko, s tem pa je zabetonirana zgodovina naše dežele. Negativni primeri koroške politike in nekdanjih oblastnikov iz novejše zgodovine so ogromen nogometni stadion v Celovcu, zazidava Vrbskega jezera z neprimerno dimenzioniranimi hoteli in vilami ter drugi masivni posegi v okolje, ki dolgotrajno uničujejo pokrajino in bodo zaposlovali še prihodnje generacije. Pomoč lahko v prihodnje daje instrument razpisanih arhitekturnih natečajev za oddajo javnih gradbenih naročil s transparentnimi parametri in s strokovno žirijo, ki bo zahtevala kakovostno gradbeno kulturo. Vsekakor to ne pomeni, da mora vse vedno ostati pri starem. Tipično koroško arhitekturo je težko določiti. Gradnja je vedno posledica kulturnih, socialnih in tehničnih okoliščin. Arhitektura pa je globalni fenomenom, četudi naj bi upoštevala prava merila, topografske posebnosti pokrajine in historične vzorce. Tu si roko podajata tradicija in inovacija, stara obrt se srečuje z novimi oblikami, tradicionalno gradivo z moderno arhitekturo. Saj je lahko sodobna arhitektura tudi impulz za regijo in vidno znamenje odprte duše! Koroška krava je pač še vedno malo trmasta, kreativni potencial pa je lahko sveži zrak za domačo zemljo.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

9

© Nataša Sienčnik, 2010. KULT_priloga_19.indd 9

30.04.10 15:32


poglejmo čez plot

Pripravila

Jerneja Jezernik

Le zakaj ljudje ne živijo na Mirko Bogataj, Seeboden ob Millstattskem jezeru, hišica na drevesu Ko je bil Mirko še otrok, je na filmskem platnu zagledal svojo sanjsko hišico. V njej je živel Tarzan. Potem si je – po svojih močeh, zmožnostih in priložnostih – s prijateljem Seppijem na orehu sredi domačega vrta zgradil svojo prvo hišico na drevesu. Bila je iz lesa, slame in bambusa, postavljena iz uporništva in povezana z brezkončnimi sanjami o življenju v svobodi. Z leti je drevo hišico zavrglo, neodpornost skromnega materiala je zmehčala Mirkove vizije, sanje, da, sanje pa so ostale. Danes dišijo po macesnu, ki se spominja gorskih višin. Na dotik so mehke, prožne, trajne. Ušesa jim razveseljuje bližnje ptičje žvrgolenje, šepetanje vetra, šelestenje krošenj. Razpirajo se v skrivnosti neba in potapljajo v modrosti jezerskih globin. So konkretne, stisnjene v drevo, med drevo, na drevo ob Millstattskem jezeru, s panoramskimi okni za čim širše poglede navzven, hkrati pa so osredinjene v točki, ki si skozi fantastično lepe realne prostore zlahka privoščijo tudi brezčasne utrinke navznoter. Torej vendarle, hišica, hišica na drevesu ...

10

XIV

KULT_priloga_19.indd 10

Mirko Bogataj, ste si s postavitvijo lastne hišice na drevesu sredi domačega vrta slednjič le uresničili svoje otroške sanje? Mirko Bogataj: Vsak otrok sanja o svoji hišici na drevesu. Jaz pa sem si otroške sanje podaljšal in po upokojitvi za svojih 12 vnučkov in vnukinj ter seveda tudi zase zgradil čisto posebno hišico na drevesu. Nastala je po zamisli arhitekta Andreasa Wenninga iz Bremna. Wenning je iz svoje navdušenosti nad drevesi razvil uspešno poslovno idejo in danes povsod po Evropi gradi hišice na drevesih – bolje rečeno prave gradove med oblaki ali celo prave vesoljske ladje iz lesa. Spoznal sem ga na enem od svojih potovanj po svetu in hitro sva se sporazumela, kaj bi pravzaprav rad. Moja hišica stoji 17 metrov nad tlemi, postavljena je na zimzelenem drevesu sredi domačega vrta, narejena pa je iz odpornega lesa visokogorskega koroškega macesna. Zame ga je obdelal domači tesar Helmut Rauter, ki se ni ustrašil sodelovanja z mladim, ustvarjalnim arhitektom. Hišico smo postavili na drevo s posebnim žerjavom, pri čemer smo morali paziti, da nismo poškodovali drevesa ali ga omejili v njegovi rasti. Notranjost hišice je skromna, premišljena, podobna ladijski kabini: majhna klop za sedenje, široka lesena postelja (nebeška!, z nebeškim razgledom!), razkošna panoramska okna, tudi ob strani, na vrhu pa še strešno okno. Če pokukaš skozenj, imaš veličasten pogled

na Millstattsko jezero in hrib Mirnock, lahko pa pogledaš tudi navzgor v drevesno krošnjo in sanjaš še dlje v nebo. Za koga ste pravzaprav zgradili to imenitno arhitektonsko posebnost? S kakšnim namenom? Mirko Bogataj: Moji vnuki se v njej odmaknejo od mestnega živžava, živijo sredi narave, z naravo, proč od staršev, brez kontrole in sami zase. Danes imajo otroci zelo malo možnosti, da bi začutili naravo v vseh njenih odtenkih. Pri meni pa imajo možnost, da npr. prenočijo v hišici na drevesu takrat, ko okrog njih divja nevihta, pada toča, se bliska in grmi ... To so doživetja, ki mlademu človeku gotovo sežejo globoko do srca. Danes živimo v tehnologiji in s tehnologijo, z raznimi aparati in s tehničnimi pripomočki, z računalniki in telefoni, tako da narave v bistvu ne poznamo več. Če gremo ven, ne vidimo več ničesar. Ne čutimo ničesar. Nismo več sposobni biti sami in z naravo. Ožimo si ne le svoj življenjski prostor, temveč tudi svoje srce in dušo. Seveda pa hišico na drevesu uporabljam tudi sam. Pomaga mi spoznavati, kaj pomeni živeti med nebom in zemljo. Torej vam vaša hišica na drevesu podarja nekaj posebnega? Mirko Bogataj: Daje mi priložnost in čas za meditacijo, za premišljevanje, za samega sebe.

ŠTIRINAJST DNI

30.04.10 15:32


o na drevesih? Mirko Bogataj

O čem – na primer – v njej premišljujete ponoči? Mirko Bogataj: Ponoči? Lučke Seebodna se svetijo kot kresničke. Svet ima srebrn sijaj. Skozi strešno okno s svojimi očmi nabiram zvezde z neba. Se sprehajam v svetlobi, ki se spušča z neba. Zvezdni utrinek. Neskončno lep trenutek je hitro mimo. Spet črna noč. Jaz pa hrepeneče čakam, da se utrinek vrne. Vas v hišici kdaj ujame tudi kakšna nevihta? Mirko Bogataj: Območje okrog Millstattskega jezera je pravi kotel, zato velikokrat prihaja do vremenskih ujem. Spominjam se, kako so se nekoč na nebu začeli zgrinjati temni oblaki. Mimo je pribrenčal hrošč. Odprl sem veliko okno, skozenj je zapihal rahel veter. Potem pa se je hišica začela zibati, škripati in škrtati, to so bili zvoki kot s kakega starega lesenega čolna. Na misel so mi prihajale razne pesmi, ne do konca premišljene stvari, neumnosti. Med drugim sem se vprašal, zakaj vsi ljudje ne živijo na drevesih. Kaj pa o vaši hišici pravijo zunanji opazovalci? Mirko Bogataj: Naša hišica na drevesu je z leti postala prepoznavni znak Seebodna. Čeprav je res, da o njej raje molčimo, kot govorimo, si jo prihajajo ogledovat šolarji in študenti, da bi odkrili njene zakonitosti in skrivnosti, prihajajo turisti, ker

se jim zdi arhitektonsko nekaj posebnega, prihajajo poznavalci, da bi jo predstavili v strokovnih revijah in knjigah za krajinsko arhitekturo. Danes ljudje pač iščejo arhitekturo, v in s katero se dobro počutijo. Mnogo ljudi si želi svet opazovati od zgoraj. Osvojitev tretje dimenzije daje duši krila. Hišica na drevesu je hiša svobode, neodvisnosti, občutka, da si z naravo na isti višini, da si v njej lahko zgradiš varno gnezdo, se skriješ v zraku. Dvignjen si od zemlje in bliže nebu. Hišica na drevesu pa je lahko tudi magična preproga, na kateri se lahko čisto brez skrbi zasanjaš v pustolovske svetove domišljije. Kakšno ljubezensko sporočilo bi napisali drevesu, ki v svoji krošnji tako varno nosi vašo hišico? Mirko Bogataj: Drevesa so zame nekaj posebnega. So barometer ekološkega stanja naše Zemlje in simbol za veličino, lepoto, dostojanstvo, vitalnost in moč. V senci drevesa si lahko odpočiješ. Njegovi plodovi te razveseljujejo. Njegov les te greje. Nanj lahko splezaš, v njegovi krošnji se lahko skriješ. In znova postaneš otrok! Moje drevo je zakoreninjena, živa vez med nebom in zemljo, med človekom in duhom. Vodi ljudi v stikih z drugimi svetovi. Ne z nekimi drugimi svetovi tam zunaj, temveč s svetovi v tvojem srcu.

... o stični točki med nebom in zemljo v hišici na drevesu: »Biti med nebom in zemljo – tako se začenjajo moje sanje. Čutim veter in dež, uživam v topli in trdni zemlji okrog mojih korenin in sem srečen. Je tako, kot bi poslušal pesem; veter jo poje, drevo jo pripoveduje. Skriva mnogo odgovorov – za tiste, ki iščejo.« ... o glasovih narave: »Z vso svojo pametjo ne morem razumeti, kaj govorijo ptice, kaj si predse mrmra Millstattsko jezero ali kaj šepetajo valovi, ko se počasi in mehko dotikajo njegovih bregov. Z vsem svojim duhom ne morem razumeti, kaj govori dež, ko pada na liste mojega drevesa ali pa kaplja na okensko polico. Ne vem, kaj bežeči veter pripoveduje cvetovom. Toda moje srce je vedno bolj sposobno čutiti in razumeti pomen teh glasov.« ... o svoji hišici na drevesu: »Moja hiša na drevesu živi z drevesom in z menoj.« ... o drevesih: »Z drevesi lahko govoriš kot z brati, tako je zapisal že Erich Kästner. Vedno imajo čas, ti prisluhnejo, molčijo ali pa ti govorijo – na svoj način. Tega sicer ne razumemo, toda instinktivno se počutimo potolažene.« ... o modri barvi: »Modra spodaj in zgoraj. Barva hrepenenja, barva brezmejnih stvari – barva vode in barva neba. Snov, iz katere so naše sanje.«

ŠTIRINAJST DNI

KULT_priloga_19.indd 11

XIV

11

30.04.10 15:32


feinigovi

moli & duri And re j Fe i n i g

Nenavadne kombinacije Polona Gantar je ena vidnih mladih organistk Slovenije. Študirala je v Celovcu in na Dunaju pri prof. Petru Planyavskem. Kako je prišla na misel, da bi posnela zgoščenko z Mirom Božičem, ki igra na ustno harmoniko, ne piše nikjer. V slovenščini je to kombinacija: orgle – orglice. Seveda so orglice po velikosti neprimerno manjše od orgel, vendar imajo to prednost, da človeški dih po najkrajši poti pretvorijo v prisrčno, nekoliko hrepenečo glasbo. Miro Božič je umetnik na orglicah nekje od 90-ih let. Posnel je že nekaj zgoščenk, a še nobene s cerkvenimi orglami. Pred poslušanjem zgoščenke »Harfa drobnega dežja«, kjer lahko doživimo to izredno redko kombinacijo orgle – orglice, so se mi zdele orglice oz. ustna harmonika samo nostalgično glasbilo; a sedaj čutim prisrčnost in človeškost tega drobnega glasbila. Na zgoščenki najdemo še skladbe Planyavskega, Blaža Puciharja ter orgelske skladbe Primoža Ramovša. Sklep zgoščenke »Harfa drobnega dežja«, ki je izšla pri RTV Slovenija, je improvizacija na temo Aleluja Mira Božiča. Spopad harmonik Miha Debevec – diatonična harmonika – in Tomaž Rožanc – klasična harmonika – sta v Novem mestu posnela zgoščenko z lastnimi predelavami izredno popularnih melodij klasične in zabavne glasbe. Kje sta se naučila igranja na harmoniko in zakaj sta postala tako spretna harmonizatorja, na zgoščenki ni povedano. Na kratko samo to: izbrane melodije so res dobre in duo igra izredno virtuozno in navdušujoče. Vešče se izogibata nevarnosti cirkuške točke. V ospredju vedno ostaja glasba, virtuoznost je le pomembna primes. Za fagot in orkester Leta 2006 sta fagotista Paolo Calligaris in Zoran Mitev izdala zgoščenko s koncerti za fagot in orkester. Oba sta zaposlena v slovenskih orkestrih, zato ju pri vseh štirih posnetih koncertih spremlja orkester Slovenske filharmonije. Poslušamo lahko dva Mozartova koncerta za fagot in orkester ter po enega izpod peresa Vanhala in Dietterja. Kdor ljubi bolj ali manj nekomplicirano, nefilozofsko glasbo na klasičnih glasbilih, temu nakup priporočam. Blaž Arnič Ker smo bili zadnji čas priče odrski uprizoritvi »Prežih« z glavnim junakom Prežihovim Vorancem, bi omenil še eno zgoščenko z orkestrskimi deli Blaža Arniča (1901–1970). Arnič je bil eden najboljših Prežihovih prijateljev in je prehodil precej podobno pot mladosti. Oba sta bila samorastnika v žlahtnem pomenu besede. Blaž Arnič je skladateljevanje opisal kot izražanje čustev – filozofiranje mu je bilo tuje. Arnič je bil preprosto samohodec. Po starodavni skladateljski tradiciji je Arnič napisal 9 simfonij in precejšnje število simfoničnih pesnitev. Na zgoščenki z naslovom »Blaž Arnič« najdemo kot glavno delo Simfonijo štev. 8. Igra orkester Slovenske filharmonije, dirigira ji George Pehlivanian.

12

XIV

KULT_priloga_19.indd 12

ogrizki

XLVII. poglavje

p

– V la

K

ončno – nemški prevodi del Borisa Pahorja, oznanjevalca trdožive samobiti in volje po obstoju – pri najstarejši slovenski založbi, pri Celovški Mohorjevi.   Radosten trenutek, nedvomno! Saj prav v naših krajih Nemci še danes komaj kaj vedo – ali nočejo vedeti – o mestu v zalivu, ki nima le slovenskega kraškega zaledja, temveč tudi slovensko dušo.   Malo ziljsko bahavo, kot bi bil prepričan, da bo pri štehvanju razbil sod in osvojil prvi rej pod lipo, mi je pred nedavnim založniški funkcionar oznanil: »Mohorjeva bo sedaj promovirala Pahorja!«                                   In pika!   Pobrskal sem doma na polici med Pahorjevimi deli. Seveda sem spet enkrat vzel v roke roman »V labirintu« – izšel je leta 1984 pri založbi Slovenska matica v Ljubljani.   Spet enkrat sem se poglobil v XLVII. poglavje, ko se junak pripovedi Radko Suban iz povojnega Trsta po kataklizmi 2. svetovne vojne odpravi na Koroško, da bi se vsaj malo izmaknil ihti med slovenskim življem, ki spet enkrat ni vedel, kakšno usodo mu bodo zagodle druge sile.   Ko bi bilo XLVII. poglavje romana »V labirintu« obvezno čtivo pri izobraževanju funkcionarjev osrednjih političnih organizacij, živelj pod Karavankami, o katerem funkcionarji nenehno zatrjujejo, da delujejo v njegov prid, ne bi bil v taki godlji, kot je sedaj. Eni, ki so se urili v izsiljevanju, sedaj neodgovorno-koketno špekulirajo s samorazpustitvijo, drugi pa se medijsko uporabno – ali zlorabno? – razkazujejo fotoreporterjem v objemu pri heimatdienstovskem jubileju. Da je v loncu dokončno prekipelo, smo potrebovali še zgodovinarja, ki načenja razpravo, kdo je bil slovenskemu človeku na Koroškem bolj škodljiv.  

ŠTIRINAJST DNI

30.04.10 15:32


ki

piše Horst Ogris

V labirintu – Berite ! Kaj hočeš, človek, v tako zamotanem in zastrupljenem ozračju? Zatečeš se h knjigam. In smo spet pred Pahorjevo polico in prevodih v druge jezike. Poglavitno delo Borisa Pahorja, roman »Nekropola«, so Francozi spoznali že pred desetletji. Boris Pahor je v frankofonskem svetu ikona, drugače ne bi bil odlikovan z redom viteza častne legije. Roman je prišel medtem v številne jezike, že v preteklem stoletju tudi v angleškega. Tam ga je na knjižnem sejmu staknil tankočuten lektor nemške založbe Berlin Verlag, leta 2001 je bil v tej založbi izdan prvi nemški prevod Nekropole »Nekropolis«, ponatis v založbi Berliner Taschenbuchverlag pa leta 2003. Italijani bi prevod lahko spoznali že pred desetletji, saj ga je pripravil avtor sam, profesor italijanskega jezika in literature. Izšel pa je šele pred dvema letoma in 95-letnega Pahorja izstrelil v sam vrh „primetime“ osebnosti v Berlusconijevi kraljevini.   V naših krajih je Pahorja kot avtorja, ki je vreden prevoda, odkril Wilhelm Baum, ki vodi založbo Kitab v Celovcu. Leta 2004 je izdal »Rože za gobavca«/«Blumen für den Aussätzigen«, leta 2008 je pri isti založbi izšla knjiga »Trg Oberdan«/»Piazza Oberdan« v prevodu Reginalda Vospernika, lani pa – tudi v Vospernikovem prevodu – »Zibelka sveta«/»Die Wiege der Welt«. Založnik Baum je bil tudi tisti, ki je kot prvi staknil vrelce za tako posredovalno kulturno delo pri fondih Evropske unije.                                             Te vrelce je sedaj odkrila tudi Mohorjeva, saj sama kaj takega ne bi tvegala. To je bilo povedano ob robu slavnostne podelitve častnega križa za znanost in umetnost Republike Avstrije na Dunaju Borisu Pahorju. To je treba povedati v vednost in resnici na ljubo. Avstrija in z njo mi vsi pa smo lahko ponosni na odlikovanca, modrijana na Kontovelu nad tržaškim zalivom – Borisa Pahorja.

gregejevi

citati G re g e j K r i š t o f

Za trideset srebrnikov

J

e zgoščenka z bančnimi podatki številk bančnih računov ter imeni davčnih goljufov pomembna za družbo ali ne? Družba potrebuje denar za bolnišnice, za šole, za policijo, za sodnike in za osebe, ki zagotavljajo, da javno življenje poteka kolikor toliko v redu. Je izdajstvo davčnopolitičnega načela velikega družbenega pomena ali ne? Gospod, ki je prodal zgoščenko finančnemu ministru, s tem ni izdal samo tistih, ki so utajili davke in niso upoštevali davčnih obveznosti, temveč tudi bančnike, ki so jim brez pomisleka stali ob strani z nasveti. Bančniki morajo računati s sodnimi postopki. Nekateri moji znanci imajo „gospoda z zgoščenko« za „svetnika«, nikakor ne za ovaduha.

K

o je čuvaj Christoph Meili, tedaj mlad 28 let, leta 1997 na svojem nočnem pohodu po kletnih prostorih švicarske banke SGS (danes UBS) prišel v prostor za uničevanje, razrezovanje aktov, kar je v bankah, kjer se nabere ogromno papirja, vsakdanji postopek, si je iz dolgočasja hotel ogledati slike lepih žensk. Pa je odkril nekaj veliko bolj zanimivega: zapiske iz druge svetovne vojne. To so bili dokumenti raznih zločinov in množičnega pobijanja Judov, ki so jih nacisti po smrti še oropali. Švica je leta 1996 sprejela zakon, ki prepoveduje uničevanje takšnih in podobnih dokumentov. Meili je te podlage ukradel in jih po posvetu z ženo predal judovski skupnosti v Zürichu. S tem je prekršil lojalnost do bančnih tajnosti. Švicarski sodeželani so družino Meili nadlegovali tako dolgo, da je zbežala v ZDA. Tam so družino navdušeno sprejeli in članom podarili tudi državljanstvo. Zakonca sta nastopala na raznih svečanostih, kot priči pa tudi pred preiskovalnimi komisijami. Christoph je prejel 35 nagrad. Danes, pravijo, je prejeti denar porabil, žena in tudi otroci so ga zapustili. Žalostni in nesrečni junak današnjega časa je.

I

zdajstvo pa je temelj tudi za najbolj uspešno versko skupnost v svetovni zgodovini, za krščanstvo. Prvi izdajalec je bil Judež. Izdajalec mora zapustiti mizo, tudi družba ga zavrže – pa je kljub vsemu nujno potreben. Pa nobene zahvale ali pohvale za Judeža, ne v evangelijih ne pri zanamcih. Šele Judež konča odrešenjsko zgodovino, ker Jezusa križajo. Razdvojen, raztrgan med dvema lojalnostima. Komu naj sledi: Jezusu ali farizejem, ki so mu za izdajstvo plačali trideset srebrnikov? Ta razdvojenost je iz Judeža naredila tragično osebnost.

ŠTIRINAJST DNI

KULT_priloga_19.indd 13

XIV

13

30.04.10 15:32


k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Urednica: G ab i Fra n k

Enkratna akcija

Boris Pahor – odlikova Konec marca je Mohorjeva založba predstavila izjemno knjiž­ no novost – prevod petih del Borisa Pahorja. Veleposlanik Re­ publike Avstrije v Ljubljani Erwin Kubesch je v svoji rezidenci sprejel književnika in goste. Hanzi Filipič je predstavil na­ stajanje tega pomembnega književnega dosežka.

Knjige za tri evre – V Mohorjevi knjigarni je mogoče kupiti zelo poceni dobre knjige. Na fotografiji: vodja knjigarne Miha Kreutz s sodelavko Kristino Kakl in bralko Tabejo.

Dobesedno Ljubljana je svetovna prestolnica knjige

»Knjige za vsakogar« tudi v Celovcu Na svetovni dan knjige, 23. aprila, sta v Ljubl­ jani dvignila zastavo svetovne prestolnice knjige ljubljanski župan Zoran Jankovič in slovenski predsednik Danilo Türk. 23. aprila pa se je začela tudi akcija Knjige za vsakogar, ki je eden najpomembnejših projektov v okviru Ljubljana svetovna prestolnica knjige. Na več kot 200 prodajnih mestih po vsej Sloveniji lahko kupite vrhunske knjige za tri evre, izšlo bo 21 knjig. Knjige so različnih literarnih zvrsti, avtorji so tako domači ustvarjalci kot vrhunski tuji avtorji. V okviru Ljubljane - svetovne prestolnice knjige - bodo posebej izpostavljeni avtorji Boris Pahor, Slavoj Žižek in Svetlana Makarovič. Prvih pet knjig že prodajajo, na Koroškem v Mohorjevi knjigarni. Ne zamudite edinstvene prilož­ nosti! Prvih pet knjig akcije »Knjige za vsakogar« Slavoj Žižek: Začeti od začetka Svetlana Makarovič: Deseta hči Boris Pahor: Zalivi Monika Kropej, Roberto Dapit/Damijan Stepančič: Kole, kole, koledo, leto lepo mlado Pesniška antologija: Vsaka ljubezen je pesem

»Še posebno me veseli sovpadanje prejema ča­ stnega križa s časom, ko se je na evropsko pobu­ do za zbližanje sosedov Mohorjeva založba Ce­ lovec odločila za izdajo petero mojih knjig. Ko­ nec prejšnjega meseca je bil namreč v prostorih avstrijskega veleposla­ ništva v Ljubljani na slo­ vesen način predstav­ ljen izid teh knjig. Dolgo mi bo ostal vtis domač­ nega razpoloženja ob prijaznem govoru go­ spoda veleposlanika, dvojezičnem branju od­ lomkov in ob lepi spre­ mljavi glasbenih kla­ sikov. Bilo je prisrčno voščilo na pot knjigam, tako da sem neposred­ no doživel pomen tistih prevodov v nemški je­ zik.« Boris Pahor

14

XIV

KULT_priloga_19.indd 14

Ko smo uredniki Celovške Mohorjeve založbe septembra 2007 prijavili na razpis Evropske zveze (program kultura [2007–2013], literarni prevodi) deset knjižnih izdaj, si kljub izkuš­ njam nismo mogli predstavljati, kaj vse bo za nami, ko bo po dveh letih na mizi ležalo 3102 potiskanih strani, zvezanih med knjižne platnice. Pravijo, da je papir trpežen, sodobni tiskarski stroji so hitri in tako je bil sam natis teh desetih knjig skorajda mačji kašelj. V primerjavi s hitrostjo tiskarskih strojev pa prevajanje literarnih besedil ni nič manj kakor v starih časih zamudna in zahtevna zadeva. Kolikor bolj je zahtevno delo pisatelja! Zastaviti mora ves svoj trud, svojo potrpežljivost, vse svoje duhovne in v primeru pisatelja Borisa Pahorja nemalokrat tudi telesne moči. Borisa Pahorja štejemo med najpomembnejše sodobne slovenske pisatelje. Njegova izredna živ­ljenjska izkušnja je izjemno bogata: skoraj 70 let svojega življenja se je upiral totalitarnim državnim sistemom in še danes pri svojih 97 letih je upornik zoper nečlovečnost, upornik zoper krivico. Tako je bilo za sodelavce založbe najbolj zanimivo, da smo spoznavali v literaturi pisatelja Pahorja bogastvo njegovih življenjskih izkušenj in duhovne razsežnost njegovih odzivanj nanj. Večji del evropskega projekta desetih prevodov, ki jih je oskrbela Mohorjeva založba iz Celovca v letih 2007 do 2009, namreč skoraj dve tretjini vseh potiskanih strani, so prevodi Pahorjevih romanov Zatem­ nitev (Die Verdunkelung), V labirintu (Im Labyrinth), Nomadi brez oaze (Nomaden ohne Oase), Vila ob jezeru (Villa am See) in Parnik trobi nji (Geheime Sprachgeschenke). Odločitev, da prevedemo teh pet romanov v nemščino, je bila sprva intui-

ŠTIRINAJST DNI

30.04.10 15:32


k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

OD L I KOVA N J E

kovanje starosti slovenske literature Častni križ za znanost in umetnost Republike Avstrije – V ponedeljek, 26. aprila, pa je Boris Pahor na Dunaju prejel častni križ za znanost in umetnost Republike Avstrije. Na ministrstvu za šolstvo, umetnost in kulturo so avtorju predali najvišje odlikovanje, ki ga lahko Avstrija podeli tujim državljanom. Podelitve se je udeležila tudi ministrica Claudia Schmied. Lavdacijo za odlikovanca – pričevalca našega časa – je imel Lev Detela. Na Soareji z Borisom Pahorjem, ki jo je Mohorjeva Celovec pripravila v Slovenskem kulturnem centru Korotan skupaj s centrom, sta številno publiko pozdravila direktor Korotana Anton Levstek ter zbor slovenskega študentskega kluba KSŠŠD (vodi Elizabeta Kargl). Gostje, med njimi slovenski veleposlanik na Dunaju Igor Geržina, so prisluhnili tudi fulminantni lavdaciji Leva Detele, ki jo je pred tem v nemškem originalu prebral ob podelitvi na ministrstvu. Detela je kot velik poznavalec pisatelja z močjo besede predstavil pomen in veličino Borisa Pahorja. Po predstavitvi prevajalskega projekta Mohorjeve Celovec v osebi odgovornega urednika Hanzija Filipiča se je Pahor ganjen zahvalil za sprejem in počastitev. Večer je potekal v zelo prijetnem ozračju in ambientu, za telesno dobrobit pa sta s kraškim pršutom in vrhunskim vinom iz Vipave poskrbela vinar Anton Slejko (De Adami) s pomočjo Slovenske turistične organizacije ter s furlanskimi dobrotami dunajski gostinski obrat la Salvia.

tivna, da, skoraj nagonska, ker je to, o čemer piše Boris Pahor, zapečateno tudi v spominu koroških Slovencev in je prisotno še danes, čeprav ne več tako jasno in nasilno, a ponekod zato še bolj zahrbtno. Za prevod Pahorjevih knjig v nemščino smo se odločili tudi zato, ker spomin na čas, ko so diktature in totalitarni režimi jemali ljudem dostojanstvo, peša – in sicer ne samo v nemško govorečem svetu, ampak žal tudi v slovenskem. Sploh se je danes treba vprašati, ali se je ograditev od totalitarnega mišljenja sploh uveljavila med širšimi plastmi družbe. Distanca do tistega totalitarnega mišljenja, ki ljudem dolgo pred tem, preden se zgodi katastrofa – kakršne so bile kataklizme dvajsetega stoletja –, dodobra izpere možgane ter jih pripravi, da se brez pomislekov vključijo v veliki zločin. Uporniki zoper enoumje so še kako potrebni tudi danes! Sodobna evropska družba se vdaja potrošniškemu enoumju in enoumju relativizma. Za lažnivo lagodje je človek pripravljen dati vse, na volitvah je pripravljen izvoliti vsakega populista, ki obljublja, da bosta v deželi tekla med in mleko. Zato je recimo mogoče, da na Koroškem tiste, ki so se po demokratično legitimni in korektni pravni poti obrnili na avstrijsko ustavno sodišče in jim je le-to potrdilo upravičenost njihovih zahtev, zmerjajo z dirkači, ra-

dikalci, kršilci zakonov. Takim načrt­ no uničujejo dobro ime, medtem ko tistemu, ki se je trdovratno, nesram­ no, iz populističnih nagibov upiral uresničitvi odločb ustavnega sodišča ter je vinjen in z norim dirkanjem sam napravil konec svojemu življenju, postavijo spomenik, kamor hodijo ljudje v trumah še danes prižigat svečke. Evropi in sploh svetu dandanes ne primanjkuje neodgovornih populistov, ki računajo s porabniško zaslepljenostjo ljudi. Boris Pahor s svojim literarnim delom brani predvsem človekovo dostojanstvo. Vsak sodoben učbenik o vzgoji nam pove, da otroke najbolje vzgajamo tako, da jih spodbujamo, pohvalimo, da jih opogumljamo, da jim dajemo vedeti, da so kot ljudje enakovredni, enakopravni in da imajo nedeljivo dostojanstvo, ki so ga soljudje, tudi državne oblasti, dolž­ ne spoštovati. Boris Pahor je že kot otrok doživel diametralno nasprot­ ni svet: Režim mu je vzel dostojanstvo, mu vbijal v glavo, da je jezik, ki ga govori, ničvreden, zato da je tudi on ničvreden, da so ničvredni njegovi starši. Fašizem mu je vzel tisto emocionalno zdravo okolje, ki otroku in mladostniku omogoča človeka vreden in dostojen razvoj. Z jezikom, ki ga je na vse kriplje poskušal iztrgati iz src ljudi (primorskih Slovencev), jim fašizem ni vzel le sredstva za spo-

razumevanje, temveč osnovno dostojanstvo, ki pripada slehernemu človeku. S tem jih je hotel zlomiti ter si jih podrediti, da bi bili kot brezglava množica pripravljeni storiti vse za njegov zločinski režim. Noben režim, nobena diktatura, noben populizem namreč ne potrebuje ljudi, ki znajo misliti s svojo glavo, ki so opogumljeni, ki se znajo upreti, ki postavijo jasne meje. Pahorjeva literatura spodbuja ljudi, da mislijo s svojo glavo, Pahorjeva literatura vzgaja zdrave, zmerne upornike. Življenjepis Borisa Pahorja je neverjetna zgodba. Da je preživel totalitarne režime, drugo svetovno vojno in nacionalsocialistična taborišča, lahko brez pomislekov imenujemo čudež. /.../ Pahor ni dovolil, da bi ga zlo totalitarnih režimov zlomilo. Sam pravi v nekem pogovoru: »Ko sem spoznal, da moram ostati zvest slovenski identiteti, sem začel iskati slovenske knjige.« Ta zvestoba slovenski identiteti pa ni pomenila samo zvestobe slovenskemu jeziku, temveč predvsem tudi zvestobo človekoljubju, pravičnosti in ljubezni. /.../S temi prevodi poskuša Mohorjeva Evropo, ki prisega na vse manj vrednot, seznaniti s človekom, ki vrednote ne le oznanja, ampak jih desetletja sam živi – s tem pa bi si že pred desetletji zaslužil priznanje, ki ga prinaša Nobelova nagrada za književnost. ŠTIRINAJST DNI

KULT_priloga_19.indd 15

XIV

15

30.04.10 15:32


pokaži

jez ik

P ripravila J erneja J ezernik

Valentina Inzko

Valentina Inzko, dijakinja Slovenske gimnazije iz Celovca, letošnje šolsko leto preživlja v spoznavanju ZDA. Iz Ann Arborja je za bralce Nedelje poslala prav zanimivo pisemce:

Pozdravljeni!

Pogosto me pokliče družina iz moje domovine Koroške in me vpraša, kako mi gre in ali uživam v Ameriki. Takrat jim odgovorim: »Vse je krasno, ne bi moglo biti boljše!« Res je! Ko sem avgusta 2009 prispela na letališče v Detroitu in prvič srečala družino Grum, pri kateri živim v ZDA, so me sprejeli z odprtimi rokami in me pozdravili z velikim objemom. To je bil zame prvi znak, da mi bo tukaj všeč in da se bom počutila čisto tako kot doma.

Živim v Ann Arborju, ki je majhno, zelo prijazno mesto s 114.000 prebivalci. Ima tudi univerzo „University of Michigan“ in „Michigan Stadium“, ki ima prostora za 110.000 ljudi – skoraj toliko, kot je v mestu prebivalcev! Amerika je drugačna – to sem ugotovila že prvi dan. Drugačna je arhitektura, drugačen je šolski sistem, predvsem pa so drugačni ljudje in njihov način življenja. Ljudje v ZDA so zelo odprti. Radi sprejmejo tujce in radi spoznavajo druge kulture. V Ameriki si ni treba delati skrbi, če si Avstrijec, Slovenec ali kaj drugega. Vsakega človeka so veseli, saj so navajeni vseh mogočih barv, dežel in kultur! Moja izkušnja z ameriško „high school“ je zelo zanimiva. Prvi mesec se sploh nisem spoznala, saj ni bilo skoraj nobene podobnosti med ameriško in avstrijsko šolo. Šolski dan se začne ob 7.55 in se konča ob 15.00 – kar dolgo! Na začetku leta si izbereš sedem predmetov, ki jih imaš potem celo leto. V bistvu je to kar dobra ideja. Pomemb-

ne predmete, kot sta kot matematika in angleščino, mora vsak učenec poslušati vsa štiri leta. K manj pomembnim predmetom, kot sta zemljepis in telovadba, pa te ne silijo. Tako se mi je velikokrat zgodilo, da so me nekateri vprašali: »Austria? Where is that?«, ali pa so se čudili: »I've never heard of it«, ko sem jim povedala, da prihajam iz Avstrije. Najbolj smešno oziroma žalostno pa je bilo vprašanje: »Oh, Austria! So you have kangaroos there, right?« Razen tega so izkušnje v ZDA čudovite! Zanimivo je doživeti reakcije Američanov, ko jim pripovedujem o manjšini koroških Slovencev in o konfliktih, ki jih imamo na Koroškem. Ko pripovedujem ljudem o zgodovini koroških Slovencev, se vsi odzovejo enako: ne morejo razumeti, zakaj bi se neki narod hotel znebiti manjšine. V Ameriki so namreč ponosni na vse manjšine in jih z veseljem podpirajo! Torej – vsakič, ko svoji družini po telefonu povem: »Vse je krasno, ne bi moglo biti boljše!«, se ne zlažem! Imeti občutek, da živiš v okolju in z ljudmi, ki se veselijo tvojih koroških slovenskih korenin, je enkratno! Škoda, da Korošci niso enakega mnenja, saj bi malo tega nujno potrebovali! Kmalu vam bom lahko tudi osebno povedala še več o svojem bivanju v Združenih državah. Do takrat pa lep pozdrav, I'll see you soon! Valentina

IMPRESUM:  Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Jerneja

Jezernik in Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Jerneja Jezernik. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, jezernik@nedelja.at / gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec

16

XIV

KULT_priloga_19.indd 16

ŠTIRINAJST DNI

30.04.10 15:32


Priloga: arhitektura