Page 1

05/18

DRUŽINE PRILOGA

MATERINSTVO spremljati z zanesljivo in varno roko


U

vodnik Micka Opetnik opetnik@nedelja.at

V polnosti materinstva

M

esec maj ni posvečen le božji materi Mariji – še veliko bolj je v središču materinski dan, ki ga obhajamo vsakič drugo nedeljo v mesecu. Ob pripravah na to številko je bilo nama s sourednico Moniko NovakSa­botnik hitro jasno, da želiva majniško družinsko prilogo posvetiti materi in materinstvu. Pisatelj Tone Kuntner v eni izmed svojih pesmi o materi piše: Sprva si seme, ljubezen sejavčeva, da te poseje, da te pozabi. Potem si pšenica, zrela za igro z vetrom in s kosci. Potem si nekomu vsakdanji kruh. Čudovita prispodoba o materi, ki živi in se razdaja kot vsakdanji kruh. Ženske in matere delujejo in spremljajo svoje drage kot vsakdanji kruh. Kruh, ki je vedno v miznici, košari ali shrambi. Vedno je pripravljen, da si ga lahko odrežemo. Tako tudi matere in ženske, ki so vedno pripravljene dajati iz svoje bogate zakladnice življenja.

L

inda Jarosch piše v svoji knjigi: Materinstvo je temeljna drža do življenja. Vsaka žena je materinska, če pomaga slabotnemu in ga nosi in če ljudi srečuje s toplino in skrbnostjo. Pričujoča priloga je poklon vsem materam in ženam, ki živijo svoje materinstvo v polnosti. Zajemajo moč iz svoje prvinskosti, čuvajo življenje in skrbijo, da lahko živi v vsej polnosti.

2

XIV

DRUŽINSKA PRILOGA

P

ismo

p r i p r a v i l a M O N I K A N O VA K- S A B OT N I K

Pismo za materinski dan

»Čisto zavestno sem še doma!« Mirjam Kelih, stara 34 let, diplomirana socialna

svetovalka za delo s prizadetimi / oskrbo prizadetih, doma pri Kuhelju v Selah, poročena z Matjažem, mati dveh otrok: sin Jona (6) in hčerka Julia (3).

Draga

Mirjam!

P

išem ti pis­ mo za ma­ terinski dan! Pona­ vadi seveda dobi­ vamo pis­ma in darila od naših otrok in tudi ti boš gotovo obdarjena s ka­ kim prisrčnim darilom tvo­ jih dveh otrok. Jaz pa ti hočem ob letošnjem materinskem dne­ vu reči hvala, da v taki intenziv­ nosti, tako močno in zavestno živiš svoje materinstvo, da iz no­ tranjosti izžarevaš polnost mate­ rinstva v rojevanju, v negovanju, v spremljanju, v razdajanju, v po­ maganju, v než­nem objemanju, v tolaženju, v poklanjanju brez zah­ tev. Neverjetno dobro mi je dja­ lo, ko sem imela s teboj intervju, bila s teboj in te gledala ter poslu­ šala, ko si pripovedovala o sebi, o vajini mladi družini, o tvoji rodni družini tam v Železni Kapli. Že od

nekdaj si čutila v sebi to izvir­ no žensko moč, željo in celo za­ vest, da boš nekoč imela otroke. »In če jih ne bi mogla sama rodi­ ti, bi jih zagotovo posvojila in jim dajala vse, kar sem tudi sama po moji mami in naši družini, skupaj z dvema sestrama in dvema brato­ ma, prejemala. To je bil zame ved­ no življenjski cilj. Sploh si zame življenja ne morem predstavlja­ ti drugače. Že na delovnem mestu v domu za težko prizadete otroke


prihajamo in odhajamo, rojstvo in smrt – tako blizu si oboje doživlja­ la. Morda prav zaradi tega jasno veš, kaj je zate pomembno in kaj ne, kdaj je čas za eno in drugo, kdaj da­ jemo in kdaj tudi smemo jemati. Zato mi je še posebej všeč, da si po skoraj izključnem času pri otrocih spet začela prepevati v pevski sku­ pini Klika. Zdaj spet redno srečavaš svoje prijateljice iz domačih grap in uživaš ob skupnem prepevanju.

sem se povsem zatopila in poglobila v nego in spremljanje teh otrok, in v tem času so res bili z vsem srcem ‚čisto moji’.« Z možem Matjažem, ki je provizo­ rični ravnatelj ljudske šole v Šmar­ jeti v Rožu, sta si ustvarila udoben dom na stričevi kmetiji, kjer je do­ raščala tvoja mama, pri Kuhelju. Tam živite na samotnem kraju, ob­ dani z lepotami selske gorske na­ rave in obdarjeni s čudesi božjega stvarstva. In seveda te v tem idilič­ nem raju kdaj pa kdaj zajame obču­ tek osamljenosti. Kajpada, ko si pa rada med ljudmi in neguješ osreču­ joče medsebojne odnose. »Zaenkrat sem čisto zavestno doma,« praviš, »ker je meni oziroma nama z Mat­ jažem družina največja vredno­ ta. Na mojem delovnem mestu pri Gos­pe Sveti sem imela možost, da vsak čas spet pridem nazaj, in res sem tudi dolgo razmišljala. Toda moj notranji glas mi je rekel, da še ni čas za uklenjenost v ozki in te­ sni urnik terminov. Kako sem si od­ dahnila, ko sem to povedala in izu­ stila, kar čutim!«

I

zpovedati, kar si misliš in čutiš, izustiti in izbesedičiti, kar je v tebi, je zate bistveno. »Če se ne moreš pogovarjati in povedati, kar je v tebi, kaj še ostane?! Kakšni so odnosi, če to ni mogoče?!« raz­ mišljaš in mi pripoveduješ, da ste se doma vedno pogovarjali in sme­ li vse povedati. To je bil eden izmed ključnih zakladov, ki si jih dobila podarjene od tvoje prerano umrle mame. In še eno vrednoto je tvoja mama živela in vam jo dala na pot. »Mami ni nikoli posegala v naše odločitve ali vrednotila mnenja in občutke. To sem najbolj opazila, ko sem sama postala prvič mama. Bila mi je vedno na voljo za nasvet in seveda za pomoč, nikoli pa me ni kritizirala ali popravljala. Z nežnim pogledom me je pustila, da si prido­ bivam izkušnje. In pridobivala sem si jih in se spremenila, ker mate­ rinstvo hočeš nočeš oblikuje. Kako zelo jo pogrešam! Ko gledam na­ zaj na čas, ko ji je rak izsrkaval živ­ ljenjsko moč, sploh nisem hotela videti, da bo res umrla. A lahko sem ji še povedala, da sem ponovno no­ seča.« Tok življenja teče naprej,

Uživaš pa predvsem skupni polet­ ni čas, ko ima Matjaž počitnice in hodite na izlete, greste na morje in enostavno ste brez terminov in ur­ nikov. Občudujem vajino zavestno odločitev, da zaenkrat Jona ne po­ šiljata na redne nogometne trenin­ ge. »Premočen je pritisk, prezgo­ daj za tako majhne otroke, preveč uklenjene so družine v tedenske termine. Zaenkrat hočemo živeti še v čim večji prostosti. Jona in Ju­ lia pojeta v selskem otroškem zbo­ ru, in to je za zdaj zelo lepo in do­ volj obveznosti.« Vajin pogum mi je v pravo vese­ lje in gotovo v inspiracijo za druge mlade družine, ki si morajo iskati svoje mesto v družbi in utirati svo­ jo pot, izbirati med neštetimi mo­ gočimi načini življenja … a vendar je čas, ki ga imaš kot mama in čas z majhnimi otroki, ki vsak dan odkri­ vajo svet, edinstven in neponovljiv.

D

raga Mirjam, zahvalju­ jem se ti iz vsega srca za tvoj DA življenju, za le­ poto tvojih žarečih oči in toplino tvojega nasmeha, ki prodi­ ra iz dna srca in objame vsakega, ki ga srečaš. Zahvaljujem se ti, da kot mama in žena, kot hčerka in se­ stra, kot snaha in svakinja, kot pri­ jateljica in znanka življenje ljube­ če postavljaš pod vprašaj in živiš v vsej razsežnosti materinstvo, ki je v tebi! Objem in prisrčen pozdrav ti pošilja Monika Novak-Sabotnik

DRUŽINSKA PRILOGA

XIV

3


V

žarišču

Pripravila Micka Opetnik

Materinstvo je eno samo učenje

ANA PAVEC

N

ikoli ni bilo tako tež­ ko materinstva dati v en koš kot danes. V sodob­ ni družbi namreč ni pravil za živ­ ljenjske okoliščine, v katerih po­ stanemo mame, veliko bolj kot v preteklosti pa prihajajo na plano razlike v razmišljanju in doživlja­ nju različnih mamic. Sama sem postala mama pred dobrim desetletjem. Kot študent­ ka sem vstopila v čisto nov svet, kjer sem postala odgovorna za bit­ je, ki je najprej raslo pod mojim srcem, med porodom pregnetlo moje telo ter me v prvem letu svo­ jega življenja naučilo več, kot me prej ni mogla nobena šola ali fa­ kulteta. Največ žensk danes stopa v ma­ terinstvo iz napornega vsakdanji­ ka na delovnem mestu – iz tržno naravnanega delovnega okolja prehajajo neposredno v čisto dru­ gačen svet, kjer so potrebne pov­ sem nove veščine. Porod, dojenje, skrb za dojenčka so nekaj, kar se dogaja nekje za zaprtimi vrati in ostaja nepoznano, vse dokler vse­ ga tega ne doživimo na svoji koži. Ker imajo zaradi družbenih trendov matere redko priložnost vnaprej videti, kako je materin­

Ana Pavec je žena, mama v pričako-

vanju šestega otroka, poklicna prevajalka. Od leta 2009 spremlja in podpira mame in pare v obporodnem obdobju. O materinstvu in spremembah, ki jih prinaša, piše na spletni strani www.anapavec.com.

4

XIV

DRUŽINSKA PRILOGA

stvo videti od blizu, v resničnosti, je to za mnoge ogromen preskok. V preteklosti so namreč lahko povsem neobremenjeno in narav­ no opazovale svoje mame, tete, se­ stre, druge sorodnice in prijatelji­ ce, kako ravnajo z dojenčkom, ter se od njih učile. Danes pa se naen­ krat znajdejo same, brez znanja, podpore in čustvene opremljeno­ sti za spremembe, ki jih materin­ stvo prinaša. Tržna miselnost narekuje, da se na materinstvo pripravljamo predvsem z materialnega vidi­ ka – da za dojenčka pripravimo predvsem vse potrebne potreb­ ščine in pripomočke, povsem pre­ zre pa potrebno drugačno notra­ njo naravnanost in odzivnost na otrokove resnične potrebe, ko se rodi. Počasi prihaja spet v ospred­ je spoznanje, da otrok potrebuje telesni stik, da se raje nosi in pe­ stuje, kot da ga vozimo v vozič­ ku ali odlagamo v razne ležalnike ali v oddaljeno posteljico v dru­ gi sobi. V strahu, da bi ga razvadi­ li, včasih zatremo svoj naravni in­ stinkt in potrebo, da bi se odzvali na njegov jok, čeprav izraža svo­ je temeljne potrebe. Mama lahko včasih doživ­lja zelo veliko razcep­ ljenost med tem, kar ji nareku­ je njen občutek, in med tem, kar ji govori okolica. K temu prištejmo še popla­ vo nasprotujočih si informacij, ki prevladujejo zaradi družbe­ nih omrežij in različnih medijev. Smernice glede zdravstvene nege, hranjenja dojenčka in ravnanja z njim se pod pritiskom velikih kor­ poracij, ki iščejo zaslužek, spre­ minjajo bliskovito hitro, pri tem pa sploh ni nujno, da so v ospred­ ju interesi otrok in družin. Živimo v postindustrijski družbi, kjer so močno vidne posledice potrošni­ ške miselnosti, ko naj bi bilo vse

instant, hitro, učinkovito, za en­ kratno uporabo, natančno merje­ no, časovno umeščeno in analizi­ rano. Dojenček pa se največkrat ne da ukalupiti. Je skrivnost, ki se rodi, in ki jo mati, če se je pripravljena učiti, počasi odkriva. Da se lahko spusti v odnos z dojenčkom, mora znati zdržati negotovost, strah, nezaupanje vase, velikokrat pa tudi prerasti pretirano spoštova­ nje do zunanjih avtoritet, da lah­ ko resnično prisluhne svojemu materinskemu srcu in potrebam otroka. Znati se mora prepusti­ ti dojenčkovemu ritmu, počasne­ mu utripu vsakdanjika z majhnim otrokom, ki ne pozna ure, ki mu ni mar produktivnost, ki išče stik in ljubezen. To je izredno zahtev­ na naloga, ki lahko ob pomanjka­ nju socialne podpore in izolaciji, ki jo velikokrat doživi mlada mati v času, ko bi najbolj potrebova­ la oporo, pretrese in zamaje njeno zaupanje v to, da bo zmogla.

P

o drugi strani pa matere ravno v teh okoliščinah, v napornem prehodu v mate­ rinstvo, najdejo in odkrijejo v sebi nove vire moči, ki jih prej niso po­ znale. Sodobne mamice se mi zdi­ jo zelo iznajdljive v tem, kako si poiščejo pomoč, kako pletejo mreže na različne načine – usta­ navljajo lokalne podporne skupi­ ne za mamice ter ustvarjajo foru­ me na družabnih omrežjih. Izkušene, zrelejše matere lahko v takih krogih podelijo svojo mod­ rost. Več se govori o temnih pla­ teh materinstva, o poporodni de­ presiji in drugih duševnih stiskah po porodu. Večkrat slišimo pri­ znanje mater, da ne zmorejo več tolikšnega družbenega pritiska po perfekciji in produktivnosti. Več­


krat si dovolijo, da opustijo kakš­ no področje udejstvovanja ali spustijo kriterije, da se prilagodi­ jo novemu načinu življenja. Vsa­ kič, ko se pridružim krogu mamic in slišim, kako si izmenjujejo svo­ ja doživetja iz materinskega vsak­ danjika, doživim veliko olajšanje, da nisem edina, da se vse, kar me na dnevni ravni »meče iz tira«, dogaja tudi drugim ter da je čisto v redu, če nisem popolna. Lahko smo »dovolj dobre matere«, kot jih je opisal Donald Winnicott.

O

pažam, da je vedno več uvida v notranje doga­ janje, sposobnosti, da sprem­ljamo, kaj čutimo. Poljudna psihologija je prinesla spoznanja o čuječnosti, poznanju otrokovih potreb. Narašča želja po učenju teh veščin in preseganju škodlji­ vih vedenjskih vzorcev. Sodobni starši se velikokrat poslužijo te­ rapije in svetovanj, da bi razre­ šili svoje pretekle travme in bili tako lažje čustveno dostopni svo­ jim otrokom. Prevzemajo večjo odgovornost za to, kakšen odnos bodo splet­ li z otrokom in so pripravljeni za to tudi postavljati mejo svojim sorod­nikom, vsiljivemu okolju ali avtoritetam. »Materinstvo ni opravilo, ni dolžnost, niti poklic. Je način živ­ ljenja.« (Katarina K. Erzar) Naj­

Materinstvo ni opravilo, ni dolžnost, niti poklic. Je način življenja. Katarina K. Erzar bolj pomembna lastnost mate­ re se mi zdi učljivost, sposobnost, da opustimo trdno zakoreninjena prepričanja, ter se odpremo otro­ ku, se vživimo vanj. Morda vča­ sih tudi zato peša prehajanje in­ formacij in izkušenj od starejših, zrelejših mater na mlajše, ki so šele na začetku materinske poti. Z leti in številom otrokom nam­ reč narašča ponižnost in zdi se ti, da nima nobenega smisla dru­ gim soliti pameti, ko pa sama ko­ maj zmoreš, se neprestano učiš in trudiš. Sprememba je v materin­ stvu namreč edina stalnica. Otro­ ci prehajajo iz obdobja v obdobje in nas silijo, da ves čas lovimo ko­ rak z njimi. Včasih nas to peha v obup, kakšen smisel ima ves trud, ali bomo kdaj »na konju«? Za mnoge ženske je vstop v ma­ terinstvo tudi čas, ko na novo od­ krivajo svojo ženskost. Na tem področju opažam ogromno spre­ membo v tem, da si bolj dovoli­ mo pisano paleto čustev, na plan prihaja ustvarjalnost, ki je prej

nismo poznale. Morda odkrije­ mo, da smo se prej pretirano pri­ lagajale okusu okolja in družbe­ nim trendom. Bolj začutimo svoje telo, svoje resnične potrebe. Uči­ mo se jih tudi bolj pristno izraža­ ti, najprej do moža, nato do dru­ gih. Razvijemo svoj slog – od stila oblačenja do organizacije svo­ jega dneva. Ker ob otroku veli­ ko bolj znamo ostajati v trenutku, bolj slišimo, kaj je bistveno, kaj pa odveč.

T

udi v duhovnosti si dovoli­ mo večji razpon doživlja­ nja. Ker so zaradi doma­ čih obveznosti omejeni naš čas in možnosti, da bi se udeleževa­ le dogodkov na primer v župni­ ji ali šle na obsežne duhovne vaje, iščemo druge načine, kako vples­ ti svoj odnos z Bogom v vsakda­ njik. Morda bolj kot kdaj prej za­ čutimo, kako zelo potrebno je, da gojimo svoj osebni stik s Stvarni­ kom, ki nas je pooblastil za to ve­ liko nalogo, ko ne le predajamo svoje vere otroku, ampak smo mu me same prva podoba o Njem, o Nekom, ki skrbi zanj in ga ljubi takšnega, kot je. »Kakor mati tola­ ži svojega otroka, vas bom jaz to­ lažil,« beremo pri preroku Izai­ju. Nikoli ne pozabimo, da nas Bog sproti usposablja za vse, kar nam prinesejo preizkušnje v materin­ stvu.

DRUŽINSKA PRILOGA

XIV

5


V

žarišču

družina v dvoje

Velika in mali svet

S

amostojnost in zaupanje sta vrednoti, ki ju je Anna Pasterk Hudl dobila posredovani v do­ mači hiši v Globasnici. Vrednoti, ki ju čuva kot zaklad, je posredovala svojemu sinu Gabrielu in ga z njima sprem­lja skozi življenje. Doraščala je Anna Pasterk Hudl v kmečki družini s tremi brati in tre­ mi sestrami. Medtem ko je oče hodil v službo, je mama skrbela za otroke. Staršem je bilo važno, da so se otro­ ci šolali na Slovenski gimnaziji, so­ delovali v slovenskem društvu, hodi­ li ministrirat in obiskovali slovensko glasbeno šolo. Po maturi na Sloven­ ski gimnaziji se je Anna Pasterk Hudl zaposlila, spoznala svojega bodočega moža in se preselila na njegov dom v Kokje. Po poroki se jima je leta 2003 rodil sin Gabriel. Anna Pasterk Hudl je vedno hotela biti mlada mama in ta želja se ji je izpolnila z rojstvom sina. Velika Pasterkova družina v Kokju je postala dom za njeno mlado druži­ no. »Tašče in tasta sem bila zelo ve­ sela. Živeli smo pod skupno streho in dobro smo se razumeli. Vedno in povsod sta pomagala, da smo se imeli lepo. Sprejela sta me kot svojo hčer­ ko.« Ko je bil Gabriel star tri leta, sta ji mama in atej Pasterk omogočila, da se je šla šolat. Anni se je izpolnila otroška želja – po štiriletnem šolanju je postala dvojezična učiteljica. Po 11 letih zakonskega življenja pa je Anna Pasterk Hudl spoznala, da se je njeno zakonsko življenje poruši­ lo in z možem sta se sporazumno lo­ čila. »Dobro sem se počutila v Paster­ kovi družini, dobro razumela s starši, tako da sem dolgo razmišljala o tem

6

XIV

DRUŽINSKA PRILOGA

koraku. Toda če ne gre, pa ne gre. Ko sva se ločila, je bil Gabriel star 10 let. Ob nama je doživljal, da se ne razu­ meva več in je najino odločitev laže sprejel. Njegova prošnja pa je bila, da se ne odseliva daleč stran in da sme sam odločiti, kdaj gre k Pasterko­ vim v Kokje.« To Gabrielovo željo je Anna Pasterk Hudl od prvega trenut­ ka ločitve spoštovala. V Dobrli vasi je najela stanovanje in tako Gabriel ved­ no, kadar si zaželi, lahko obišče oče­ ta in Pasterkove stare starše v Kokju. »Tam je Gabriel doraščal, tam je nje­ gov dom. Velika Pasterkova družina mu veliko pomeni.« Za Anno Pasterk Hudl je bilo samoumevno, da je pod­ pirala njegovo družinsko vez. »Z mo­ žem imava oba skrbništvo in za Gabriela tudi oba skrbiva.« Po ločitvi se je Anna Pasterk Hudl morala znajti v drugač­ nem utripu življenja. Prej vajena velike družine, je ostala sama s sinom. Hvaležno se spominja Pasterkovih staršev, ki so jo podpira­ li, da se je šolala in ima danes dobro službo kot dvojezična učiteljica in je tako finančno neodvisna. »Če ženska nima poklica, nima svojega zaslužka, si ločitev gotovo bolj premisli. Pa tudi ženske, ki imajo samo delno zaposli­ tev, morajo dobro gledati na svoje fi­ nance in le težko shajajo.« Prva leta po ločitvi je bilo zanjo pomirljivo, da so bili Pasterkovi in njeni starši ved­ no pripravljeni prevzeti varstvo za

Gabriela. Danes pa je vesela Gabrie­ love samostojnosti. Obiskoval je Slo­ vensko gimnazijo, sedaj pa hodi na višjo tehnično šolo s težiščem infor­ matika. Vsak petek preživi pri bici in dedeju v Globasnici, vmes pa vedno spet pri očetu v Kokju. Anna Pasterk Hudl je sina vzgaja­ la vedno k samostojnosti in k izraža­ nju svojih misli in želja. Slovensko društvo, lutke, cerkev, ministriranje, glasbena šola, vsako področje mu je odpirala, obenem pa spoštovala tudi


Anna Pasterk Hudl,

stara 36 let, dvojezična učiteljica, živi v Dobrli vasi;

sin Gabriel, star 15 let

njegovo odločitev, če je kdaj rekel ne. Ob vsem pa na prvo mesto postavljala zaupanje. Brezpogojno mu danes za­ upa in ga spremlja na njegovi poti. Od doma je bila Anna Pasterk Hudl navajena sodelovati v slovenskem kulturnem društvu. Vodila je zbo­ re, pisala glasbo za lutkovno skupino in sodelovala v društvu. Po ločitvi pa si je želela čas zase in se umaknila iz

društvenega delovanja. Hotela je na novo urediti življenje – živ­ljenje ma­ tere samohranilke, ki z velikim spo­ štovanjem spremlja sina skozi živ­ ljenje in živi svoj učiteljski poklic kot poklicanost. Glasba pa ji je osta­ la zvesta spremljevalka skozi življe­ nje. »Dobila sem ponudbo od nem­ ških zborov. Kot koroška Slovenka sem sprejela izziv in naredila ko­ rak.« Danes vodi Anna Pasterk Hudl

dva nemška zbora, s katerima prepe­ va tudi slovenske pesmi in živi ges­ lo: skupaj živimo in skupaj prepeva­ mo. Da si napolni dušo, prepeva Anna Pasterk Hudl pri cerkvenem zbo­ ru v Dobrli vasi. Z veseljem se dru­ ži s pevkami skupine ANTAMINA, ki prepevajo na raznih praznovanjih. MICKA OPETNIK

DRUŽINSKA PRILOGA

XIV

7


V

žarišču Ančka Kumer, stara 79 let, doma pri Črčeju na Blatu, poročena z možem Fricem; otroci Anton, Lorenc, Franc in Marjan

Z dobro vo V

sakokrat, ko srečam Črčejevo Ančko, kot ji pravimo vsi v pli­ berški okolici, sijeta z njenega obraza zadovoljstvo in sreča. Njena dobra volja in dobrohotna beseda bla­ godejno pobožata vsakega človeka, ki jo sreča – na domači kmetiji, na vasi, v cerkvi ali na eni od številnih kultur­ nih prireditev, ki jih rada obiskuje. Ančka Kumer izžareva milino zrele in izkušene žene in matere, ki ji je slo­ venska beseda zaklad srca. Mlada leta V poletnih mesecih bo Ančka Ku­ mer prelistala 80. list svojega bogate­ ga živ­ljenja. In vsa leta živi in dela na Blatu. Rodila se je na Zgornjem Bla­ tu pri Sriencu, kjer je kot najmlajša od devetih otrok uživala ljubezen cele družine. Na kmetiji in v gospodinj­ stvu je bilo v njeni mladostni dobi ve­ liko ročnega dela in mlada Ančka se je ob starših učila, da se z dobro vo­ ljo da veliko narediti. V otroških letih so ji bile sosedove deklice zveste so­ igralke in pri marsikaterem sosedu so dobile kaj dobrega za pod zob. Ura s kukavico je pritegnila njihovo pozor­ nost. V zahvalo za kos kruha pa so rade pomagale pri preprostih kmeč­ kih opravilih in ob tem prisluhnile pogovoru odraslih. Druženje z va­ škimi dekleti je bilo za Ančko Ku­ mer prijetno razvedrilo ob delu na domači kmetiji. »Otroci smo pasli ovce, ta večji krave. Vsako soboto sem pometla dvorišče in očistila čevlje vseh družin­ skih članov.« Svojim bratom je bila zvesta zaveznica, ko jim je ponoči odpirala hišna vrata in mami ni izdala njihovega pozne­ ga prihoda domov. Ko je bila stara 10 let, je umrl njen oče in vsi družinski člani so morali še bolj prijeti za delo. Otroke je po šoli čakalo delo na po­ lju. Ančka je morala s 14-timi leti pre­ vzeti v hiši še več opravil, ko sta obe sestri odšli od doma – ena se je poro­ čila, druga pa odšla na učiteljišče in Ančka je ostala edino dekle v druži­ ni. Namen, da bi se izšolala za učite­ ljico ročnega dela, je prekrižala huda bolezen mame. Poleg dela na polju

8

XIV

DRUŽINSKA PRILOGA


voljo je vsako delo lahko in v hiši se je navadila na krmljenje svinj in molžo krav. »Bratje so več­ krat kam leteli, Ančka je bila doma in vse naredila.« Od vigredi do pozne je­ seni je bilo delo na kmetiji, pozimi pa se je Ančka šolala. Tečaj pri Milki Hartman je bil zanjo lepa priložnost, da se nauči kuhanja in še drugih ve­ ščin. Dvomesečni tečaj so tečajnice zaključile z razstavo in prireditvijo: s pesmijo, plesom, igro in recitali. Da bi se dobro naučila šivati, je pol leta obiskovala šiviljsko šolo v Celovcu. Ob šolanju in vseh opravkih pa ji je bila najbolj pri srcu slovenska pesem. Prepevala je pri mladinskem zboru in se včlanila v odrasli zbor. »Ker so bile vaje pozno zvečer, je mamo skrbelo, kaj se bo zgodilo. Včasih niso dovo­ lili, da bi dekleta hodila sama pono­ či. In tako se je zgodilo, da nisem več pela pri zboru.« Že kot mladenka je Ančka Kumer ču­ tila veliko ljubezen do otrok. Veliko časa je namenjala nečakom, se z nji­ mi igrala in jim puščala prostost – »to je bilo lepo!«

la pred domačo hišo, je Ančki Ku­ mer vzela veselje do življenja. Toda majhni otroci Toni, Lorenc in Franc so potrebovali mamino ljubezen in varstvo, to ji je lajšalo neizmerno ža­ lost. In življenje je teklo naprej in po mnogih letih je Ančka postala še en­ krat mama, rodila je sina Marjana. Ob delu na veliki kmetiji je bila vesela pomoči Črčejeve stare matere in svo­ je mame, ki sta ji velikokrat varovali otroke, jim pripovedovali zgodbe. Po­ gosto se ji je delovni dan začel ob pe­ tih zjutraj in končal opolnoči. »Nič ni bilo hudega, dela sem bila navajena,« prizna z dobro voljo. V vsakem tre­ nutku si je Ančka Kumer vzela čas za otroke. V hlevu jih je učila poštevan­ ke in pesmice, ob nedeljah jim bra­ la iz knjig, vsak večer pa z njimi moli­ la, k nedeljski maši pa jih je peljal oče Fric. Posredovanje vere in slovenske besede sta ji bili glavni vred­noti, »pa delat so pomagali in študirali so vsi.« Nobena pot ji ni bila pretežka in pre­ dolga, ko je spremljala otroke na poti do samostojnosti.

ponosna na Dom, v katerem živi slo­ venska beseda, in rada obiskuje kul­ turne prireditve. Ko Ančka Kumer tako sedi v dvorani in posluša pev­ ce, pa ji je ene same stvari žal: »Če bi mogla zavrteti svoje življenje nazaj, bi prepevala pri kakšnem zboru.«

Nov dom pri Črčeju Svojega moža Frica, ki je bil doma na Spodnjem Blatu, je poznala Anč­ ka iz otroških let. In vendar je bila pred poroko leta 1961 en samkrat na Črčejevi kmetiji. S poroko je posta­ la Črčejeva domačija njen novi dom. V dveh hišah so živeli na kmetiji štir­ je rodovi. Mlada žena, navajena dela, je imela na skrbi vsako delo na polju, v hlevu in v hiši. Ančka Kumer pa je z zvrhano mero dobre volje opravi­ la vse. Kuhala je in gospodinjila, de­ lala na polju, skupaj z možem Fricem skrbela za 60 govedi, pozimi pa pletla in šivala. Veliko veselje se je naselilo v njeno srce, ko so se ji rodili otroci. Otroci so bili zanjo dragocen zaklad. Ob vsem delu jih je z materinsko lju­ beznijo vzgajala, spremljala, se z nji­ mi učila, jim kazala lepote stvarstva in jih učila ljubiti slovensko besedo. Hud udarec za družino, posebej še za mlado mamo, je bila smrt najsta­ rejšega sina Mirka. »Star je bil pet let in pol. Videla sem, kako ga je po­ vozil avto.« Nesreča, ki se je zgodi­

Da bo živela slovenska beseda Kulturno in politično življenje je Ančko Kumer vedno zanimalo. Za družinsko mizo je pogosto stekel po­ govor o kulturnem delovanju, Ančka pa je svojega moža, ki je bil dejaven v občini, pri Enotni listi, kot kulturnik in predsednik šmihelskega društva in lovec, vedno podpirala. Razprave, seje, pogovori so na vseh področjih zahtevali Fričevo odločno besedo, nasvet in razumno sodbo. Mož je bil veliko na poti, otroci so odšli, doma je ostala Ančka in delala, dokler ni bilo vse opravljeno. Na Črčejevi kmeti­ ji so se za veliko mizo srečavali poli­ tiki in kulturniki iz Avstrije, Sloveni­ je in Južne Tirolske. Kovali so načrte, Ančka pa jim je kot skrbna gospodi­ nja postregla z domačimi dobrota­ mi. Ko je nastajal Kulturni dom v Pli­ berku, je to bilo za Ančko nepopisno veselje. Z veliko zagnanostjo je pro­ dajala gradbene kamne in zbirala pri­ spevke za Kulturni dom. Ves čas jo je spremljala misel »da bo slovenska kultura živela še naprej«. Danes je

Stara hiša – hiša družabnosti V teku let si je Ančka Kumer nabra­ la veliko modrosti in izkušenj. Spre­ membe pa sprejemala vedno z do­ bro voljo. Že pred leti sta z možem predala kmetijo sinu Francu. Mama Ančka pa še vedno oskrbuje svoje otroke in njihove družine z domačo zelenjavo. Poletne večere rada pre­ živi na vrtu in »gredi«, uživa mir na­ rave, pleje in občuduje rastline, kako rastejo. Mesec maj pa je zanjo poseben me­ sec. Že od otroških let pozna ljudsko pobožnost v čast Mariji. V stari Črče­ jevi hiši je postavila Marijin oltar in okrog njega se vsak večer zbere ve­ liko število vaščanov, ki s pesmijo in molitvijo častijo Marijo. Po molitvi se radi družijo in gojijo lepo sosedstvo. In tako je postala stara hiša na Črče­ jevi kmetiji kraj druženja in sreča­ nja za vaščane in prijatelje družine. Ančka pa vsakega obiskovalca sprej­ me z nasmehom na licu in dobrohot­ no besedo. MICKA OPETNIK

In naenkrat je postala babica »Lepo je biti babica. Vsi me ima­ jo radi, jaz pa otroke.« Vedno je ime­ la rada otroke. Tiste na vasi, s kate­ rimi je vadila pesmice za materinski dan, svoje otroke in sedaj vnuke. Če­ prav se ji ni uresničila želja, da bi se ji rodila hčerka. Pa ji je vnukinja Mari­ ja še kot majhna deklica podarila naj­ lepše darilo, ko je rekla: Bica ni ime­ la deklice, sedaj ima pa nas. In res jih ima. Ko so bili majhni, jih je pestova­ la, vozila v šolo, jim kuhala kosilo in jim pripovedovala v postelji zgodbi­ ce, in večkrat od utrujenosti ob njih zaspala. Otroci ji pomenijo vse, so njena ljubezen in bogastvo, tudi tisti, ki prihajajo k Črčeju k šmarnicam in jim podari nekaj sladkega.

DRUŽINSKA PRILOGA

XIV

9


V

žarišču

Biti zadovoljen

Da bi bili otroci srečni, zadovoljni z malenkostmi in se vsak dan smejali. To je največja želja mame Carmen Opetnik, ko gleda svoje otroke, kako se brezskrbno igrajo v peskovniku pred hišo. Štirje so in vsak zase je osebnost, ki jo želi mama Carmen podpirati, vzgajati in imeti za vsakega dovolj časa. Imeti zadosti časa, to pa je precejšen izziv za mlado mamo, še posebej odkar je mama dvojčic.

10

XIV

DRUŽINSKA PRILOGA

Carmen Opetnik si je vedno želela pet otrok. Ob gradnji hiše pa sta se z mo­ žem odločila, da jih bosta imela tri. Najstarejši Jakob je bil star štiri leta in pol, Hema pa je ravno shodila, ko sta se rodili dvojčici Mila in Vida. Načr­ ti so se spremenili, življenje pa je po­ stalo še bolj intenzivno. Danes si mama Carmen ne more predstavljati, da bi bilo drugače. Štirje otroci napolnjuje­ jo njen vsakdanjik s smehom, jokom, jo vedno znova presenečajo in ji kaže­ jo, kako pisan je lahko vsakdanje živ­ ljenje. Mama Carmen skuša posvetiti vsakemu otroku enako veliko časa. To pa je precejšen izziv. »Kuham večerjo, ena od dvojčic se mi stiska v naročje, druga me kliče, tretji me potrebuje ne­ kje drug­je – moram gledati, kako vsem ugoditi. Ko sta bili Vida in Mila majh­ ni, sem imela zanju malo časa. Jakob in Hema sta me potrebovala. Hvalabogu sta v prvih mesecih dvojčici veliko spa­ li in smo malo pestovali. Po drugi stra­ ni sem imela slabo vest. Bom dala ena­ ko ljubezen dvojčicama, kot jo dajem prvima dvema?« Medtem sta dvojčici stari 16 mese­ cev in utrip časa v Opetnikovi družini je spet drugačen. Jakob ob dopoldne­ vih obiskuje otroški vrtec, mama Car­ men pa ima čas za svoje tri hčerke: ku­ hajo, berejo knjige, se igrajo in gredo na sprehod. Po kosilu gredo dekleta spat, Jakob pride iz vrtca in takrat ima mama Carmen čas za njega. »To je na­ jin čas,« pravi in je ponosna na sinka, ki je izredno razmišljujoč in samosto­ jen za svoja leta in mama mu zaupa. Zaupanja se je naučila pri svoji mami in s to držo spremlja tudi svoje otroke. Ko sta bili Vida in Mila dojenčici in ju mama Carmen ni mogla naenkrat dati spat, je prosila malo Hemo, da pazi na sestrico. Rekla sem ji: »Ti pazi na Milo, glej, da ne bo jokala, bodi ljuba do nje,

z malim

kot mamica. Ona je ostala sama z njo v dnevni sobi, ji kazala knjige in igrače, samo da je bila tiho. Lepo je bilo.« Imeti štiri majhne otroke pa pome­ ni za starše še celo vrsto drugih izzi­ vov. »Pravzaprav je v tem času vse iz­ ziv,« pove mama Carmen: obleči štirim otrokom zimsko obleko, se odpraviti z avtom na obisk, s celo družino od­iti na dopust, večerja v hotelu, medtem ko deklice spijo opoldansko spanje, pri­ peljati Jakoba iz vrtca ali dovolj hitro potolažiti eno dvojčico, da se druga ne zbudi. Največji izziv je za mamo Car­ men dejstvo, da imajo otroci vsega v iz­ obilju. »Že v otroškem vrtcu gledajo otroci, kako je eden ali drugi oblečen. Največji izziv pa je za Jakoba ponede­ ljek, ko vsak otrok lahko prinese s se­ boj kako igračo. Kaj vse imajo danes otroci. In vse, kar Jakob tam vidi, bi tudi rad imel. Potem se pa včasih cel dan pogovarjava, mu razlagam, da ne more vsega imeti, da tudi ne potrebu­ je vsega, si lahko igračo tudi sposodi ali gre k prijatelju se igrat s tisto zažele­ no igračo.« Ob skrbi za svoje štiri otroke je mama Carmen vesela svoje mame in moževih staršev. Blizu živijo in si vedno vzame­ jo čas, da pazijo na vnuke. »V času, ko sta bili dvojčici še majhni, je bila mama »moja potujoča trgovina«. Otroci so potrebovali ves najin čas in z možem nisva utegnila, da bi šla v trgovino.« Poseben luksuz za mamo Carmen je pomoč Ingovih staršev, ki enkrat v ted­ nu povabijo mlado družino na kosilo. Hvaležna je mama Carmen svoji mami, bici in dedeju, da jo razbreme­ nijo pri skrbi za otroke, ob tem pa z ve­ seljem opaža, »kako bica razvaja vnu­ ke in jim marsikaj dovoli, kar mi kot otroci nismo smeli. Bice so bolj spro­


Carmen Opetnik, dvojezična

učiteljica, doma v Drveši vasi; mož Ingo, otroci Jakob (6), Hema (3), Mila in Vida (16 mesecev)

ščene kot me mame, in to je lepo doži­ vetje za otroke.« Ob hvaležnosti Car­ men Opetnik večkrat razmišlja, kako vse skrbi za otroke zmorejo tiste žene, ki nimajo v bližini babice. Kako živijo mame samohranilke v mestih? In temu razmišljanju dodaja še osebno izkušnjo. Z rojstvom dvojčic Mile in Vide je do­ živela realnost avstrijske države. Samo za eno dvojčico prejme mama polno otroško doklado, drugi namenja drža­ va samo polovično podporo. Kot da bi drugi otrok ne potreboval enake količi­ ne hrane, oblek, plenic in vsega druge­ ga. »Če je mama sama, ne vem, kako to naredi. Verjetno je to problem. Več bi morali o tem pisati in zdi se, da se pre­ malo razburjamo.« Čeprav se je Car­ men Opetnik sprijaznila s to ureditvijo, jo občuti kot krivico. Zaveda se, da ima­ mo vsega dovolj, sploh če sta v službi oba starša. Pravilno pa ni. Zato razume mlade pare, da si dobro premislijo, koli­ ko bodo imeli otrok.

Franc Opetnik

Zgled za ta razmišljanja pa je Carmen Opetnik njena bica, ki je žal pred mese­ cem dni umrla. »Zame je bila bica zelo pametna in razgledana ženska. Veliko nam je pripovedovala o svojem življe­ nju in o času vojne. Zanimala se je za politiko in šport. Bila je ponosna žena, ki je dobro vedela, kaj hoče. Najbolj po­ membna pa ji je bila naša izobrazba. In, z malim je bila zadovoljna.« Biti zado­ voljen z malim, to je za Carmen Opet­ nik vrednota, ki jo želi posredovati svo­ jim otrokom. Luksuz je zanjo velik vrt, v katerem prideluje zelenjavo, četudi ji Mila in Vida včasih »popipata sadike«. Ko pa opazuje Jakoba in Hemo, kako se korajžno vozita s kolesi okrog hiše, je vesela svoje družinice in okolice, v ka­ teri živi. MICKA OPETNIK

DRUŽINSKA PRILOGA

XIV

11


O Nobena ženska ne zapusti la zadja

Kam, če postane nasilje v partnerstvu neznosno? Od leta 1984 delujejo na Koroškem ma­ terinske hiše (Frauenhaus). V Beljaku, Wolfsbergu, Špitalu ob Dravi in Celov­ cu najdejo ženske in matere z otroki v njih zavetje in varnost. V celovški hiši je pro­ stora za 12 žensk oz. mater in njihove otro­ ke. Majhne bivalne enote dajejo ženskam in otrokom občutek varnosti. Občutek vsakdana pa posredujejo tudi lepa sonč­ na otroška igralnica in telovadnica. Žen­ ske in matere z otroki ob vsaki uri lahko »pribežijo« v materinsko hišo in v njej lah­ ko ostanejo eno leto. Večina žensk ostane v hiši 45 dni. V tem času jim velika skupina psihologinj, pedagoginj in socialnih delavk pomaga razjasniti partnersko, družinsko in osebno situacijo. Zaposlene ženske v času bivanja v materinski hiši hodijo v službo, za otroke pa skupaj poskrbijo za primer­ no šolsko institucijo oz. otroški vrtec. Ob prihodu v materinsko hišo podpiše vsa­ ka ženska pogodbo, v kateri se obveže, da bo v hiši sama skrbela zase in za otroke. V hiši je za ženske in otroke vse poskrb­ljeno. Zato poskrbi hišna gospodinja. Od postelj­ nine, prek oblek, higienskih potrebščin do hrane. Ženske same pripravljajo hrano, za kar jim je na voljo velika skupna kuhinja. Tudi za čistočo v bivalnih in skup­nih pro­ storih skrbijo ženske same. Sodelavke ma­ terinske hiše pa jih, po potrebi, pri vseh opravilih podpirajo in uvajajo v vsako­ dnevna opravila. Bivanje v materinski hiši je brezplačno. Če ima ženska svoj zaslužek, plača simbolični prispevek 12 evrov na teden. V primeru, da je ženska brezposelna, pa prejme 50 evrov žepnine za dva tedna. Sodelavke materin­ ske hiše sodelujejo s številnimi ustanova­ mi in institucijami. Finančno materinsko hišo podpirajo dežela Koroška, krška ško­ fija, številne deželne in državne ustanove. Veselijo pa se številnih privatnih dobrot­ nikov. DAROVI Verein Frauenhaus Klagenfurt Austrian Anadi Bank AG IBAN: AT82 5200 0000 0956 6015 BIC: HAABAT2KXXX

12

XIV

DRUŽINSKA PRILOGA

Pogovor s poslovodkinjo celovške materinske hiše Ingrid Schwarzenbacher

»Varnost­ in anonim­ nost sta glavni pravili«

Kaj se zgodi v partnerstvu ali družini, da se ženska odloči in išče pomoč v materinski hiši? Ingrid Schwarzenbacher: Številne so situacije, ki privedejo žensko do tega koraka. Nobena ženska te odločit­ ve ne stori lahkomiselno. Zanjo je to zad­nji izhod, ker v družinskem in pri­ jateljskem krogu ni našla nikogar, ki bi jo sprejel in varoval pred nasilnim partnerjem. Največkrat je vzrok za prihod v našo hišo nasilje v družini, partnerstvu in je to nasilje prisotno že več let. Prizadeta ženska je na koncu svojih moči in šele takrat poišče var­ nost v naši hiši. Kakšno pomoč lahko ponudite ženskam? Ingrid Schwarzenbacher: Delujemo po načelu pomoč k samopomoči. Že v prvem pogovoru skušamo ugotovi­ ti potrebe klientke. Kje potrebuje po­ moč, da jo lahko najbolje podpremo. Ob prihodu najprej z žensko pogleda­ mo in zapišemo njeno zgodbo nasilja. Čez nekaj dni, ko se je njena duševna napetost pomirila, jo skušamo pod­ pirati in definirati njene perspektive. Primeri so, ko se ženska odloči, da se vrne k možu oz. partnerju. Takrat ji ponudimo, da se lahko vsak čas spet vrne. Če se ženska odloči za ločitev, skupaj razmišljamo o prihodnosti. Če nima delovnega mesta, pa poišče­ mo in iščemo stanovanje. Po potrebi jo spremljamo tudi k razgovorom na mladinskem uradu ali k spremljanim pogovorom s partnerjem. Ker priha­ ja k nam vedno več migrantk, skrbi­ mo v prvi vrsti za učenje nemščine. Z materjo pa skupaj razmišljamo, kako


ahkomiselno svojega doma najbolje poskrbeti za otroke in njihovo šolsko izobrazbo.

in da jih podpiramo k čim večji samo­ stojnosti.

Od kod prihajajo ženske in matere z otroki v celovško materinsko hišo? Ingrid Schwarzenbacher: Večina pri­ haja iz celovške okolice. Če pa pri­ de ženska k nam iz drugega okraja in se odloči, da bo dlje časa živela pri nas, skupaj načrtujemo njeno delovno situa­cijo. Če obstaja možnost, da osta­ ne v službi, to podpiramo ali pa skupaj poiščemo novo delovno mesto. Če pri­ de k nam mati z otroki, poiščemo za otroka najboljšo oskrbo. Imamo dobre odnose do številnih šolskih ustanov, tako da otrok lahko zamenja šolo v teku treh dni. V našo hišo prihaja zelo veliko migrantk, ker si želijo v me­ sto in vidijo tu boljše možnosti zase in za svoje otroke. To pa pomeni za naše sodelavke še več dela in sprem­ljanja. Mnoge moramo navajati k samostoj­ nosti, jih spremljati pri vzgoji otrok, pri higieni in čistoči. V prvi vrsti pa skrbimo, da se v tečajih, ki potekajo zunaj naše hiše, naučijo nemščine.

Kako se odločajo ženske med bivanjem v vaši hiši. Upajo korak v samostojnost ali se vrnejo k partnerju ali možu? Ingrid Schwarzenbacher: 20 % žensk se po prvem bivanju v naši hiši ponov­ no vrne k možu. Nekatere ženske pri­ dejo dvakrat, trikrat k nam in nato se odločijo in zapustijo nasilnega moža. Te ženske si poiščejo stanovanje ali se začasno naselijo pri sorodnikih. V naj­ bolj težavni situaciji so migrantke. Nji­ hovo kulturno ozadje jim ne dovoljuje, da bi zaupale svojo nesrečo in nasilje družinskim članom, ker obstaja mož­ nost, da jo cela družina zavrže. Za te ženske je naša hiša velika olajšava.

Kako sprejemajo ženske pomoč k samopomoči? Ingrid Schwarzenbacher: Podpira­ mo jih, jih krepimo in gledamo, kate­ re so njihove sposobnosti in skušamo te krepiti. Skušamo jih doseči na emo­ cionalni ravni. S kreativnim obliko­ vanjem in risanjem skušamo zrahlja­ ti njihovo težavno situacijo. Obenem pa naše sodelavke pozorno spremlja­ jo klientke in skupaj z njimi zaznava­ jo potrebe in organizirajo razne teča­ je. Pomembno je za nas, da se klientke in njihovi otroci počutijo v hiši varne

Kako doživljajo otroci to izjemno situacijo, v kateri so se znašli? Ingrid Schwarzenbacher: Otroci so prve dni po prihodu v našo hišo za­ strašeni, iritirani, celo agresivni. Po nekaj dneh se pomirijo. Radi se sreča­ vajo s sodelavkami in se veselijo iger, ki jih ponudijo. Otroci se hitro znaj­ dejo v novi šoli in otroškem vrtcu. V času, ko otrok ni v šoli ali otroškem vrtcu, skrbi zanj mama. Za mladince pa je ta čas zelo težaven. Odtrgani so od prijateljev in jih tudi ne morejo po­ vabiti v našo hišo. Varnost in anonimnost sta dve glavni pravili vašega delovanja? Kako skrbite za to? Ingrid Schwarzenbacher: Naša hiša je varnostna ustanova za matere in otro­ ke. Nikjer ni znan naslov hiše, hiša je ves čas zaklenjena in nadzorovana z

ekrani. Za varnost zunaj hiše pa daje­ mo ženskam nasvete, kako naj se ve­ dejo. V času bivanja v naši hiši se z žensko pogovarjamo o mogočih po­ novnih nasilnih dejanjih s strani moža ali partnerja. Skrbimo za čim več­ jo varnost žensk in otrok, po potre­ bi jih tudi vozimo v šolo ali na delov­ no mesto. Če je potrebno, postavimo tudi druge ukrepe. V primerih, da zač­ ne nasilni partner ali mož zahaja pred našo hišo ali zalezuje žensko zunaj hiše, pokličemo na pomoč tudi polici­ jo. Vzdržujemo zelo dobro mrežo z or­ ganizacijami in socialnimi ustanova­ mi in skupaj skrbimo za varnost naših klientk. Anonimnost pišemo v naši hiši z veli­ kimi črkami. K nam prihajajo po po­ moč in nasvet tudi ženske, ki ne živijo v naši hiši in se po posvetu vrnejo spet domov. Dolžnost varovanja tajnosti in anonimnosti sta pri našem delu priori­ tarni. Brez dovoljenja ženske nikomur ne damo njenih podatkov. Skoraj 40 let že obstaja materinska hiša. Katere spremembe zaznavate v teku let? Ingrid Schwarzenbacher: S pogle­ dom na klientke se je njihova situaci­ ja poslabšala. Večina naših klientk da­ nes ni psihično stabilna in potrebujejo zdravniško pomoč. Vedno težje je naj­ ti stanovanje, ki si ga ženska lahko fi­ nancira, ker so stanovanja v Celovcu predraga. V hiši imamo vedno več mi­ grantk, ki prihajajo iz raznih kultur­ nih krogov. To povzroča napetosti in zahteva od naših sodelavk še več po­ zornosti. Micka Opetnik

DRUŽINSKA PRILOGA

XIV

13


p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Uredn ik: Karl Hren

knjige življenja

Stanko Wakounig, Lojze Peterle in Hubert Patterer o izrednih knjigah V Slovenskem knjižnem centru Mohorjeve knjigarne v Celovcu bodo maja in junija na povabilo Doma prosvete v Tinjah in Mohorjeve pripovedovali naslednji odlični gostje o knjigah življenja: Stanko WAKOUNIG, glavnošolski učitelj in kulturnik v sredo, 23. maja 2018, ob 18. uri Stanko Wakounig, rojen 1946 v Železni Kapli. Doraščal v Mlinčah. Zvezna gimnazija za Slovence v Celovcu. Tri leta študija teologije, Pedagoška akademija. Do upokojitve je bil glavnošolski učitelj v Železni Kapli. Deluje v Slovenskem prosvetnem društvu Danica v Št. Primožu, ki mu je tudi predsedoval. Je dolgoletni sodelavec tednika Nedelja, kjer objavlja komentarje in razmišljanja. Živi v Spodnjih Vinarah v občini Škocjan.

Lojze PETERLE, evropski parlamentarec v petek, 1. junija 2018, ob 17. uri Prof. Lojze PETERLE, rojen 5. julija 1948, slovenski politik, prvi predsednik slovenske vlade, ki je izpeljala osamosvojitev v letih 1990 in 1991. Med drugim je bil dvakrat zunanji minister RS, podpredsednik Evropske zveze krščanskih demokratov. Danes je član Evropskega parlamenta v Bruslju.

Hubert PATTERER, poslovodja in glavni urednik Kleine Zeitung v četrtek, 14. junija 2018, ob 18. uri Hubert Patterer, rojen 1962 v Ziljski dolini, je doraščal na Koroškem, doštudiral germanistiko in anglistiko na celovški univerzi in redno sodeluje pri Kleine Zeitung od leta 1984 naprej. Od leta 2000 pa je poslovodja ter glavni urednik Kleine Zeitung. Leta 2011 je dobil priznanje za novinarja leta, 2015 pa za glavnega urednika leta.

14

XIV

DRUŽINSKA PRILOGA

mohorjeva tiskarna

Nov digitalni s Tiskarska dejavnost s 147-let­ no tradicijo je med najstarejšimi seg­menti Mohorjeve družbe. Mohorjeva tiskarna uspešno mojstri sodobne izzive s fleksibilnostjo in posluhom za želje strank. In odslej tudi še z novim digitalnim tiskarskim strojem. Leta 1871, pred 147-imi leti torej, so pr­ vič zabrneli stroji v tedaj novo ustanov­ ljeni tiskarni Mohorjeve družbe. V njej so med drugim nastale slovite mohor­ janke, o katerih je pisatelj Prežihov Vo­ ranc rekel, da se je ob njih slovenski na­ rod učil brati in katerih skupna naklada je zdaleč presegla milijonsko številko. Od leta 1995 naprej tiskarna deluje na obrobju Celovca v Vetrinju na Ulici Adi­ ja Dasslerja 4. Opremljena po najsodob­ nejših standardih sledi trendom in izzi­ vom časa, posebej pa se prilagaja željam strank, ne glede na to, ali gre za manjše naročilo vizitk ali visoko naklado kako­ vostno opremljenih knjig. Že debelo četrtletje Mohorjevo tiskarno vodi Milan Blažej, ki bedi nad odličnostjo oprav­ ljenih storitev in skrbi za neposreden stik s strankami.


p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Vodja Mohorjeve tiskarne Milan Blažej pred novim digitalnim tiskarskim strojem V vseh barvah in najboljši tiskarski kakovosti tiskajo tudi z drugimi najsodob-­ nejšimi tiskarskimi stroji

stroj za še hitrejšo izpolnitev naročil Tiskarska dejavnost je zadnja leta vse ke in končne izdelke ogleda takoj in bolj pod pritiskom. Kakšen je položaj tukaj v tiskarni. pri Mohorjevi tiskarni? Milan Blažej: Mohorjeva tiskarna je Strankam je pri Mohorjevi torej na vov dobrem stanju. Lani smo celo imeli ljo celostno oblikovanje – od grafike do eno najboljših poslovnih let. To je po­ tiska? vezano s tem, da smo fleksibilni in da Blažej: Pri nas opravljamo vse. Prav­ smo vedno na voljo za stranko. Samo kar smo svoj grafični oddelek okrepi­ tako si lahko uspešen in mislim, da li in pomladili z mladim sodelavcem. stranke pri nas cenijo prav to, da si Pričakujem, da bomo tako lahko še dosegljiv tudi zunaj rednega delovne­ bolj fleksibilni in še močneje prisotni ga časa. na trgu. Naredimo pa vse, kar je po­ Mi tiskamo za več koroZunaj delovnega časa je vezano s tiskom ških tiskarn plakate, ker dosegljiva tudi ponudba – od vizitk do smo edini v Celovcu spotiskarn na spletu. Kako knjig, od časopi­ sobni, da to natisnemo od jim lahko konkurirate? sov in letakov do danes na jutri. Blažej: Mohorjeva plakatov. Ravno konkurira s tem, da to stranke cenijo, Milan Blažej se zares prilagajamo ker se vse opravi strankam. Seveda tako poceni kakor tukaj. In če bi slučajno kaj šlo po stra­ na internetu res ne moreš biti, gleda­ ni, pa se to lahko hitro popravi. Zado­ mo pa, da se približamo tem cenam. voljstvo se kaže tako, da se vedno zno­ va vračajo k nam. Kaj je dodatna vrednost Mohorjeve tis­ karne, da lahko kljub višjim cenam tek- Slovenskim strankam na Koroškem muje s ponudbo na spletu? lahko ustrežejo tudi tiskarne v SloveniBlažej: Mislim, da gre prav za to, da ji. Kako odgovarjate na izziv teh soteksmo neposredno dosegljivi in tukaj movalk? prisotni. Če so kakšna vprašanja, se Blažej: Tudi pri tem velja, da smo pri­ lahko o tem pogovorimo, stranka pri­ sotni neposredno na Koroškem in je de k nam, lahko je prisotna pri obliko­ pri nas mogoče spremljati celoten po­ vanju in tudi tiskanju. Za marsikoga je tek tiska. Poleg tega ne smemo poza­ veliko vredno, da si lahko vse postop­ biti, da tudi vožnja v Slovenijo pomeni

kar precejšen strošek. Mohorjeva tiskarna je danes edina tis­ karna v Celovcu z velikim tiskarskim strojem. Ste v glavnem mestu Koroške sedaj torej edini, ki lahko še hitro natis­ nete časopise ali revije ali plakate? Blažej: To je ravno naša velika pred­ nost. Vse koroške tiskarne smo pove­ zane v združenje Druckland Kärnten in si med seboj tudi pomagamo. Mi na primer tiskamo za več koroških tis­ karn plakate, ker smo edini v Celovcu sposobni, da to natisnemo od danes na jutri. Obenem smo tudi lastniki certi­ fikata PEFC o skrbi za trajnostni ra­ zvoj gozdov, ki je pomemben za pri­ dobivanje javnih naročil, prejeli pa smo tudi logotip kot potrdilo, da tiska­ mo ekološko in naravi prijazno. Mohorjeva tiskarna je pravkar kupila nov digitalni tiskarski stroj. Kakšno pridobitev za vašo tiskarsko dejavnost to pomeni? Blažej: Ker moramo biti čedalje hit­ rejši, smo nabavili še en digitalni stroj, predvsem za manjše tiskovine, od le­ takov do vizitk in majhnih brošur za manjšo naklado. S tem smo res lah­ ko hitri in strankam lahko ustreže­ mo še isti dan. Povpraševanje po naših storit­vah je precejšnje in naši stroji so skoraj vsi ves čas v pogonu. DRUŽINSKA PRILOGA

XIV

15


Ž

ene v Sv. pismu »Adam je imenoval svojo ženo Evo (življenje), ker je postala mati vseh živih.«

EVA – mati vseh živih P 1 MZ 3,20

rva misel, ki jo večina ljudi povezuje z Evo, prvo ženo, sopotni­ co Adama, prvega moža, je gotovo slika o jabolku, kači in kazni zaradi kršitve za­ povedi. Saj se je dolgotraj­ ni zaničevalni pogled na žensko, tudi znotraj kr­ ščanstva, globoko vtis­ nil v miselnost in vsa­ kodnevno ravnanje z ženskami. Ob prebiranju Svetega pisma in raznih interpretacij, ob gledanju na zgodovino zavestnega zatiranja žensk mi vse bolj po­ staja jasno, da so se moški zba­ li močne Eve, ki dvomi, ki hoče vedeti, ki hoče videti, ki v vsej doslednosti živi svoj DA življenju. Tako zelo se razlikuje od Adama, ki je poslušen in zakoreninjen v svo­ jem hierarhičnem mišljenju, ki živi v dani strukturi in ne dvomi. Eva pa v svojem srečanju s kačo ne spozna le dobrega in hudega, marveč odkri­ je polnost življenja in ve, da človek ne umre, če dvomi. Kot arhaična pramati vseh živih Eva jé od sadu drevesa življenja in s tem prodre v globine človeškega srca. Eva daje življenje – in Adam je prvi, ki nmu pomaga, da se rodi v realni svet, da za­ gleda luč sveta in odpre oči za resnič­ no živ­ljenje. Eva daje življenje in negu­ je živ­ljenje, služi življenju in se daruje za življenje. Naše biološko življenje, naše telo je nastajalo v materinem telesu in se iz materinega telesa rodilo na ta svet. Materinstvo je potemtakem tesno povezano s konkretnim telesnim mate­ rinstvom.

M

aterinstvo pa je veliko več. Eva nam je globoka prispodo­ ba materinstva v vsej svoji pi­ sanosti in raznolikosti. Biti in ravnati materinsko pomeni rojevati življenje, pomagati življenju na dan, spreje­

ti življenje, dajati življenju hrano in pustiti, da raste in se razvija, varovati življenje. To je lju­ beča in nežna drža nasproti vsemu živemu, to je materinska drža nasproti vsem ljudem, ki jih vsak dan srečujem, s katerimi delam, snujem, odkrivam, živim. Žene smo materinske, ko tudi same s seboj rav­ namo materinsko, ko negujemo našega notra­ njega otroka, le-tega rade pozabljamo. Pa je vendar ključ za srečno in uravnovešeno živ­ ljenje, da najprej materinsko objamemo same sebe. Žene delujemo materinsko, ko smo odprte za novo, ko dopustimo, da zraste nekaj novega v nas ali ob nas, da se novo rodi in živi, se razvija in raste. Materinstvo pomeni dajati otroku ali ljudem ob sebi prazaupanje in neomajni DA ži­ vljenju. »Kako lepo je, da si!« – s tem zagotav­ ljamo dobrodošlico življenju, kljub vsem izzi­ vom in težavam, kljub vsemu hudemu, kljub solzam in bolečinam. Materinstvo je energija optimizma, pozitivnega gledanja v prihodnost in na prihodnost. Anselm Grün in njegova sestra Linda Jarosch takole opisujeta Evo: »Eva kot mati vseh živih kaže nam ženam, kaj se pravi doživeti življenje v vsem. Evo je gnalo, da jé sad z drevesa spo­ znanja, hotela je okusiti življenje v vsem, kar ponuja. S tem je življenje izkusila v vseh posle­ dicah, doživela je srečo in bolečino. Doživela je samo sebe in s tem pridobila spoznanje in svo­ jo osebno zrelost.

T

o je čudovita podoba za ženo. Ob Evi se lahko žene učijo odkrivati svoje dosto­ janstvo materinske žene in to dostojan­ stvo tudi slaviti. Pri tem ne gre samo za biolo­ ško materinstvo, temveč za določeno temeljno držo do življenja. Vsaka žena je materinska, če pomaga slabotnemu in ga nosi in če ljudi osre­ čuje s toplino in skrbnostjo. Potrjevati mate­ rinstvo pomeni: zaznavati lastno dostojanstvo. … Učiti se drže dajanja in jemanja, izpuščanja in rasti je že duhovna pot. Na tej poti doživlja žena vedno bolj skrivnost svoje ženskosti, pa tudi skrivnost Boga, ki je do dna duše mati.« (Königin und wilde Frau. Lebe, was du bist! Linda Jarosch & Anselm Grün)

Monika Novak-Sabotnik

I M P R E S U M :   DRUŽINSKA PRILOGA cerkvenega časopisa Nedel ja. Lastnik in izdajatel j: Ordinariat kr ške škofije. Slovenski dušnopastir ski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze P ušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedel ja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

Družinska priloga Nedelje: Materinstvo  

Monika Novak-Sabotnik predstavlja Mirjam Kelih Micka Opetnik je obiskala Ano Pasterk-Hudl (mati samohranilka), Ančko Kumer, Carmen Opetnik (...

Družinska priloga Nedelje: Materinstvo  

Monika Novak-Sabotnik predstavlja Mirjam Kelih Micka Opetnik je obiskala Ano Pasterk-Hudl (mati samohranilka), Ančko Kumer, Carmen Opetnik (...

Advertisement