Page 1

02/18

DRUŽINE PRILOGA

POSLUŠAJ

DELO med službo in poslanstvom, storiti nekaj več


U

vodnik Micka Opetnik opetnik@nedelja.at

Spoštljiv odnos do dela

V

23. členu splošne deklaracije človekovih pravic piše: Vsakdo ima pravico do dela in proste izbire zaposlitve, do pravičnih in zadovoljivih delovnih pogojev in do varstva pred brezposelnostjo. Lepo se berejo besede, ob natančnejšem premisleku in pogledu v svet dela pa postane zadeva vse bolj večplastna. Žena, ki oskrbuje bolno mamo, mama, ki skrbi za vzgojo otrok, župnijski svetnik, ki pripravlja birmance na sprejem zakramenta, gasilci in sodelavci Rdečega križa ter številni društveniki, ki skrbijo za izobrazbo in kulturni razcvet dežele, zaposleni v tovarnah in podjetjih, samostojni podjetniki, mladi, stari, osebe s posebnimi potrebami – vsi opravljajo delo – razlikuje jih ena velika stvar, eni opravljajo svoje delo za plačilo, drugi se angažirajo prostovoljno, zopet drugi pa delajo, ker je zanje samoumevno, da skrbijo za otroke, stare in bolne.

V

elike so razlike pri plačanem delu in prenekatere nepravičnosti so znane, kot npr. da imamo v Avstriji zakon, ki odmerja osebam s posebnimi potrebami plačo v višini 20 evrov na mesec. Še večje so razlike med plačanim in zastonjskim delom – in vse je delo, ki je potrebno, da je opravljeno. V celotno razpravo o delu bomo morali vnesti več spoštovanja, do vsakršne oblike dela in do ljudi – tudi tistih, ki delo iščejo. K večjemu spoštovanju pa lahko doprinesejo nove oblike dela in nov pogled na plačano, prostovoljno in zastonjsko delo.

2

XIV

DRUŽINSKA PRILOGA

P

redstavitev delavnice pripravila MICKA OPETNIK

Kaj delajo varovanci Delavnice

Delo namesto žep Sredi januarja je v mogočnih dvoranah Parkhotela Schönbrunn na Dunaju potekal »Hrvatski bal«. Vsaka obiskovalka je prejela v pozdrav glinasto brošo, ki jo je krasil logotip plesa. Unikatni nakit so oblikovali in izdelali klienti dvojezične delavnice Florian v Globasnici. Darilo ni bilo le lep poklon obiskovalkam – v prvi vrsti je to pomenilo veliko veselja za kliente, ki so nakit izdelali in tako postali znani v avstrijski javnosti. Pred šestimi leti je koroška Caritas ustanovila dvojezično delavnico za ljudi s posebnimi potrebami. Danes obiskuje delavnico 15 klientov, ki v svetlih prostorih najdejo svojim željam in zmožnostim primerno zaposlitev. V teku let so delavnico in njene kliente spoznali ljudje bližnje in širše okolice in jih cenijo prav zaradi njihovega dela, ki ga opravljajo. Pogosto se obračajo privatniki ali podjetja na delavnico in prosijo za razne storitve. V svetli mizarski delavnici v teh dneh izdelujejo za pohodniško društvo smerokaze. Sredi prostora so že sestavljene satnice, ki jih je naročil čebelar. 1000 satnic so zlepili, zbili in v okvir napeli žico. »Delo z lesom je za naše kliente nekaj čisto posebnega. Ob tem delu so se spet naučili nekaj novega,« pove voditeljica delavnice Simona Roblek. V začetku decembra so v delavnici dobili naročilo za nakit za Hrvatski bal. Skupaj z voditeljico in spremljevalci so klienti sami določili obliko nakita. »To je za naše kliente najpomembnejše, da sami odločijo, kakšno obliko bo imel izdelek. V tem jih podpiramo – pri samoodločanju in navajanju na samostojnost.« V delavnico Florian prihajajo na delo osebe s posebni-

mi potrebami. Voditeljica delavnice in sodelavke spremljajo kliente, jih uvajajo v delovne postopke in skrbijo, da jih samostojno opravijo. Klienti se v delavnici navajajo na delovni dan, ki traja v delavnici Florian osem ur, delo pa klienti opravijo po svojih zmožnostih. »Samostojnost – to je važna tema v naši delavnici,« podčrta Simona Roblek. Vožnja z avtobusom, nakup vozovnice, samostojna pot z vlakom v Celovec, obisk kopališča – učenje za samostojnost je pomemben del izobrazbe. »Petkrat smo šli s klienti na pot, jim razkazali železniško postajo in kopališče in jih navajali, da so sami kupili vozovnico. In potem smo jih odpustili, da so odšli sami. To je velik izziv za naše kliente. Za nas pa to pomeni, da moramo imeti zaupanje do njih. V tem zaupanju naredijo korak naprej v razvoju. In to je pomembno tudi za starše, da dobijo občutek, da otroku lahko zaupajo. Zaupanje pa pospešuje tudi komunikacijo.« Številna so področja, na katerih klienti delavnice Florian lahko urijo svoje sposobnosti. »Glina je glavni material v naši delavnici,« pove Simona Roblek in je ponosna na svoje kliente, ki izdelujejo hišne tab­lice, razne posode, svečnike in darila za poroko ali krst. Za velik rastlinjak je že pripravljena zemlja. Klienta Alex Aichwalder in Nicole Reinwald pa vesta povedati, da bodo sredi februarja že začeli sejati: paprika, paradižnik, solata, zélena in še kaj bo uspevalo v svetlem rastlinjaku. Ljudje iz okolice cenijo njihovo delo in radi kupujejo sadike, ki so jih z veliko skrbnostjo vzgojili klienti. Pa tudi opoldansko kosilo si pripravijo v


Florian v Globasnici?

pnine delavnici sami. Tako postaja delavnica za osebe s posebnimi potrebami iz dneva v dan kraj dela in učenja. V dvojezični delavnici ima posebno mesto tudi slovenščina. V tedenskih tečajih se klienti učijo vsakodnevnih izrazov in če na izletu po Sloveniji z nekaj besedami sami naročijo kosilo, je to velik napredek. »Vsako srečanje z ljudmi pomeni našim klientom korak naprej v njihovem razvoju.« K takim prijetnim srečanjem štejejo prisrčna izmenjava z dijaki Slovenske gimna-

zije, sodelovanje na božičnem trgu na Peci, obisk šolarjev bližnje ljudske šole ali pa preprosta pohvala ob dob­ro opravljenem delu. Da bi svoje kliente čim bolj navajali k samostojnosti, je delavnica Florian zasnovala projekt »Delo namesto žepnine«. Klientka nekaj ur v tednu dela v bliž­nji trgovini. »Še vedno ji daje delavnica zavetje. Naredila pa je korak naprej k samostojnosti – v svet gospodarstva,« za katero pa Simona Roblek pravi, da ne gleda na osebe s po-

sebnimi potrebami. In tudi v delavnici se zgodi, da se naročniki do klientov vedejo vzvišeno in izrabljajo njihovo delo. »Vseeno je, ali je delo opravljeno od izobraženca ali človeka s posebnimi potrebami. Delo je delo in zasluži pošteno plačo,« se zavzema Simona Roblek za pravične pogoje in tudi v prihodnje želi spremljati svoje kliente na poti k samostojnosti. »Največje priznanje za te ljudi je naš spoštljivi odnos do njih.«

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3


V

žarišču

Pripravila Micka Opetnik

kjer diši po kavi Tam,

in spoštljivih odnosih

K

avarna sredi Celovca – v neposredni bližni celovške stolnice. Pri majhnih mizah sedijo obiskovalci, pogovarjajo se, berejo časopis. Natakar postreže s kavo, čajem, pecivom in še čim. Po kavarni diši po kavi. Pa še en duh je zaznaven v tej kavarni – spoštljivo sožitje med natakarji, strokovnimi učitelji in gosti. Pred vhodom v kavarno Stadtcafe vabi napis »miteinander respektvoll« v to drugačno kavarno. Pred 15-imi leti je ustanova Diakonie de La Tour kupila kavarno in na podlagi zakona iz leta 2003 »Integrativna poklicna izobrazba« pričela ta projekt. Projekt, ki ga od vsega začetka kot socialna delavka spremlja Barbara Brunner, je namenjen mladim s posebnimi potrebami oz. ki potrebujejo posebno pedagoško podporo. Projekt vsebuje dve področji: delna kvalifikacija in podaljšana vajenska doba. »V naši kavarni Stadtcafe izobražujemo mlade, ki imajo težave z učenjem. Večino od njih spremlja društvo Autark. Prijavijo pa se lahko tudi mladi, ki niso vključeni v to društvo. Na podlagi raznih izpitov napravi društvo poročilo. Na tej podlagi se z mladincem dogovorimo v kavarni za eno od oblik izobrazbe,« pove Barbara Brunner. Podaljšana vajenska doba pomeni za vajenca eno leto več prakse in priprave na zaključ-

4

XIV

DRUŽINSKA PRILOGA

ni izpit, ki ga vsi vajenci opravijo pri Gospodarski zbornici. »Pri delni kvalifikaciji izhajamo iz tega, da vajenec ne bo zmogel celotnega šolanja in izpita in se zato zanj individualno sestavi učni načrt. Vajenec se po svojih zmožnostih pripravi na zaključni izpit in ga prav tako opravi pri Gospodarski zbornici ter si pridobi naziv delno kvalificirana pomočnica – pomočnik.« Odkar obstaja zakon o integrativni poklicni izobrazbi, je v kavarni Stadtcafe prejelo 30 mladih dobro poklicno izobrazbo. Če so nekdaj izobraževali tri vajence hkrati, jih zdaj spremljajo na poklicnoizobraževalni poti deset. Štirje vajenci se učijo za kuharja v kuhinji v Harbachu, drugi pa za natakarja v kavarni sredi Celovca. Ob vsej teoretični in praktični izobrazbi pa je glavni namen projekta in način vodenja »spoštljiv odnos«. »Skušamo se vživeti v vajenca. Kako se počuti, ko prvič prestopi prag kavarne, ko stopi k mizi in vzpostavi kontakt z gos­tom. Od vsega začetka jih navajamo na delo z gostom in jim to delo tudi dopuščamo. Pri njihovem delu jih dobro opazujemo in jim v pogovorih sporočamo, kaj je bilo dobro, kaj manj dobro.« Spoštljivi odnos in sožit­ je med vajenci, strokovnimi učitelji in socialno delavko omogoča ozračje, v katerem se mladi s posebnimi potrebami izučijo poklica. »Ti mladi potrebujejo več

časa za učenje, za to, da mojstrijo vsakdanjik in da premagajo morebitne težave.« Vajence, ki se pripravljajo na poklic kuharja ali natakarja, spremljajo strokovnjaki mojstri, ki so se zavestno odločili za izobrazbo mladih, ki potrebujejo več podpore, daljši izobraževalni čas. Cilj projekta je, da tudi ti mladi z zaključeno izobrazbo lahko vstopijo v svet gos­ podarstva. In kako to uspeva? »Na poti izobrazbe skušamo mlade krepiti in opogumljati, da samozavestno zakorakajo na delovni trg. Po uspešno zaključeni izobrazbi se kratkoročno skoraj vsi zaposlijo. To je tudi za nas zgodba uspešnica. Da bi mladi dosegli čim višjo stopnjo samostojnosti, jim ponuja ustanova Diakonie de La Tour »vajenske povezave«. V času vajenske dobe si mladi lahko poiščejo podjetje, v katerem lahko delajo mesec dni in spoznajo delovni vsakdanjik v drugem okolju. »Mladi si sami poiščejo podjetje, se morajo sami predstaviti. Za mlade, ki imajo težave in potrebujejo posebno spremstvo, je to velik izziv. Večkrat se zgodi, da spremljamo mladega vajenca do vrat novega podjetja. Ampak samo do vrat. Zadnji korak mora mladi človek narediti sam. Drugače uspeh ni zagotovljen. Povpraševanje po natakarjih in kuharjih je zelo veliko. Zahteve zanje pa zelo viso-


ke. Tam tudi obstati je velika težava, še posebej za naše mlade,« poudari Barbara Brunner, ki je vesela, da so v kavarni Stadtcafe ustvarili realne delovne možnosti in na ta način bolje pripravijo mlade na delo na prostem delovnem trgu. Medtem ko je dopoldanski čas v kavarni bolj umirjen, se okrog poldneva pojavi hitrica. V kavarni ponujajo v opoldanskem času majhna kosila in številni gostje izkoristijo svoj opoldanski odmor za tako kosilo. »30 do 40 ljudi obišče kavarno v opoldanskem času in vsi želijo, da so kolikor mogoče hitro postreženi. To naglico morajo naši mladi zdržati in se naučiti tudi takrat, da so prijazni in hitri. To morajo doživeti in se tega naučiti.« Na tej poti učenja spremljajo vajence v kavarni Stadtcafe trije strokovnjaki in socialna delavka. Pogovori z vajenci, spremstvo in pomoč pri učenju so zanje pomembni dejavniki izobrazbe. V času izobrazbe obiskujejo vajenci po-

klicno šolo v Beljaku. Osem ted­nov intenzivnega učenja in teorije je zanje velik izziv. Dodatna učna pomoč jim je pri tem velika opora. Ko so spet v kavarni, pa socialna delavka in strokovnjaki pomagajo vajencem pri učenju. »Trudimo se, da mladi opravijo zaključni izpit. Dober zaključek je tudi za nas uspeh. Mladi dobijo v tem projektu samozavest. Četudi se težko učijo, ko vidijo in doživijo lastni uspeh, so srečni. Ob pozitivnih doživetjih rastejo in se razvijajo. Glavna skrb ni učenje teorije, temveč praktično delo, ki jim daje moč za nadaljnji raz­ voj,« pove Barbara Brunner. Veseli se z vsemi mladimi, ki opravijo vajensko dobo v kavarni oz. se izobrazijo za kvalificirano pomočnico oz. pomočnika. In tudi ti imajo dobre možnosti zaposlitve na delovnem trgu. V 15-ih letih, odkar ponuja Diakonie de La Tour projekt Integrativna poklicna izobrazba, so

samo trije vajenci predčasno zapustili uk. »Vsi mladi, ki potrebujejo posebno podporo, so v tem projektu dobro oskrbovani. Svojim zmožnostim primerno se izučijo in imajo dobre šanse, da izobrazbo zaključijo in so upoštevani na delovnem trgu. Z vsakim lahko delamo. Imamo vse možnosti – le mladi človek mora imeti željo in hotenje. Vedno spet sem navdušena, da prav mladi iz družin, v katerih delo nima velike vrednos­ ti, točno in z veliko zavzetostjo oprav­ljajo delo. To je čudovit uspeh. Projekt, ki ga podpira dežela Koroška in socialno ministrstvo, je leta 2008 prejel posebno nagrado za najboljše podjetje, ki izobražuje vajence.«

Socialna­ delavka­ Barbara Brunner (druga z leve) v krogu vajencev in strokovnih mentorjev

Posebna kavarna Stadtcafe je odprta med ted­ nom vsak dan od 7.30 do 18. ure, ob sobotah pa do 13. ure. Če si boste v Celovcu zaželeli kave, obiščite to kavarno, v kateri diši po kavi in po spoštljivih odnosih.

DRUŽINSKA PRILOGA

XIV

5


V

žarišču

Novo razmišljanje

o delu & življenju

K

atoliško delavsko gibanje (KAB – Katholische Arbeitnehmerbewegung) vidi delo v celostni povezavi. Delo je »vrtišče in osišče« socialnih vprašanj (prim. Laborem exercens, št. 3.2). Delo pa je več kot pridobitno delo. Vse izraz­ ne oblike človeškega dela – pridobitno delo, zasebno delo in delo za skupnost – so enakovredne in za socialno povezanost naše družbe enako pomembne. Zato morajo biti vse oblike dela pošteno razdeljene med ženske in moške. Vrh tega je delo na podlagi krščanskega sporočila del Božjega stvarjenjskega naročila, da je treba obdelovati zemljo in jo ohranjati. Podnebne spremembe s svojimi nezavrnljivimi posledicami nam danes jasno kažejo: Če bomo škodovali našim eksistenčnim osnovam, če bomo še naprej izkoriščali božje stvarstvo, potem bo trpel človek in njegovo delo, človeška skupnost in prihodnje generacije. Drugače delati se pravi drugače gospodariti. Zato se zavzemamo z dejavnostno družbo za alternativne gospodarske oblike, za »ekonomijo pravičnosti«. Sociala, ekologija in ekonomija so neločljivo med seboj povezane. Trajnostno živeti in delati morata iti z roko v roki. Katoliško delavsko gibanje odpira s svojo vizijo trajnostne dejavnost­ ne družbe novo obzorje, kako more v naši družbi uspeti srečno, smiselno življenje, ob upoštevanju socialne, ekonomske in ekološke odgovornosti. Poklicani smo, da s svojim prizadevanjem ustvarimo boljši svet za vse, tudi za prihodnje generacije in tudi

6

XIV

DRUŽINSKA PRILOGA

za stvarstvo. Zaradi izzivov teh potrebnih transformacij je potrebna meje presegajoča složnost in mednarodno sodelovanje. Ta vizija je logična posledica nujnih vprašanj našega časa: S katerimi izzivi se moramo soočiti? Podnebne spremembe, kriza finančnega trga, nenehna visoka brezposelnost, vse večji socialni razcep in naraščajoča revščina zahtevajo fundamentalno spremembo paradigem v mišljenju in delovanju. Credo o stalni rasti, ropanje stvarstva, liberalizacija trgov in deregulacija dela so deležni vedno manj potrditve pri ljudeh. Kako pa se dajo te raznolike in multiple krize premagati? Videti moramo celotni sistem in medsebojne vplive! Prizadevanje za strukturalne ukrepe in radikalna sprememba našega načina življenja sta za KAB dve strani iste medalje. Živeti in delati traj­ nostno postaja tako socialno vprašanje 21. stoletja. Visoka produktivnost – neugodno delo Razantna digitalizacija je največ­ji razvojni sunek za industrijo po industrijski revoluciji. Medtem ko se produktivnost nenehno veča in je pričakovati nadaljnja stopnjevanja zaradi nadaljnje digitalizacije produkcije in storitve – geslo Industrija 4.0 (Big data, avtomatizacija in Cloud storitve) – se v vprašanju skrajšanja delovnega časa v zadnjih 10 do 15 letih ni nič naredilo. Nasprotno, delovna razmerja so se fleksibilizirala, delovni časi so postali neenakomerni in pridobitno delo dostikrat neugodno,

tako rezultati diskusije. Poleg tega se več dela razteguje na konec tedna in nedeljo, tudi tam, kjer ni potrebno. Pridobitno delo, ki naj zagotavlja preživljanje, obvladuje vedno bolj celot­ ni življenjski ritem, družbi že dolgo »gospoduje 24-urna ekonomija«. Novo razmišljanje o delu Teme, kakor podnebne spremembe in trajnost, je treba povezati z vprašanji samoodločitvenega in zdravega življenjskega stila, z zadostnim in poš­tenim dohodkom, s skrajšanjem delovnega časa, da bo mogoče uskladiti družinsko in negovalsko delo ter civilnodružbeni angažma. Katoliško delavsko gibanje zahteva izbiro smeri k postopnemu skrajšanju delovnega časa pri polni mezd­ni in personalni izravnavi. O delu je treba na novo razmišljati kot o trajnostnem delu, upoštevajoč delovno družbo, ki se preoblikuje v dejav­nostno družbo. Družba potrebuje upočasnitev Tudi pri novem (krajšem) polnem času potrebuje družba skupen prosti čas, da bi omogočili družbeno življenje (prostovoljstvo, družina, prosti čas, etc.). Zato je treba tudi ohraniti dela prosto nedeljo za kar največ ljudi. Čas je za nove poti iz krize – alternative, kreativne ideje in široke alianse! LEO KUDLICKA

Leo Kudlicka je referent za Katoliško delavsko gibanje – Cerkveni kompetenčni center za ljudi in delo. Gibanje zavzema stališče do aktualnih vprašanj iz sveta dela, gospodarstva in družbe.


P

ortret

Pripravila Monika Novak-Sabotnik

Človek išče

smisel Marko Kovacic, ˇˇ

bodoči podjetnik z vizijo, star 41 let, stanujoč v Gradcu

K

onec tedna Marka mnogokrat vidimo in slišimo na kakem koroškem odru kot pevca skupine Ascolti in Rožanskih muzikantov. Njegov izraziti bas doni in odmeva, njegova mimika pomaga poslušalcu dojeti sporočilo pesmi. Marko hudomušno, prisrčno in nagajivo kuka za izgovorjenimi besedami, za situacijami in dogodivščinami in tako želi prodirati globlje. Kot član improvizacijske gledališke skupine v Gradcu se poigrava s situacijami in spremembami in samega sebe opazuje, kako se znajde v novi nalogi. Morda mu ta talent pomaga sedaj, ko zase ubira novo pot in oblikuje svojo bodočo vlogo sredi divjega vsakdanjika in sredi družbe, ki ljudem, ki hočejo prodirati globlje, ni vedno naklonjena. V Gradcu, kjer je po maturi na Slovenski gimnaziji in služenju vojaščine študiral telematiko, živi že okoli 20 let. Bil je zaposlen pri raznih podjetjih. »Velikokrat sem menjal delovno mesto. Največkrat, ker so podjetja šla v stečaj. Vedno pa sem doživel, da sodelavci ne štejejo kot ljudje, marveč jih šefi gledajo le kot resurse, ki morajo 100-odstotno funkcionirati. V teku let pa sem vedno znova odkril, koliko vedo in razmišljajo o produktu delavci, o katerih menimo, da so na najnižji stopnji, torej tisti, ki se-

dijo v industriji za stroji. Imajo veliko znanja in mnogokrat bi vedeli za pametno in optimalno rešitev kakega problema, pa jih nihče ne vpraša. Doživel sem, da ni zaželeno, če samostojno razmišljajo ali če sem jih šel jaz kot tehnik vprašat za mnenje. Sedaj, ko sem spet brezposeln, sem veliko razmišljal o vsem tem in spoznal, da to ni prava pot. Rad bi ustanovil podjetje v smislu tako imenovanega ‚smart managementa’. To pomeni, da firma razmišlja in deluje čimširše in kolikor mogoče pozitivno – na vseh področjih od vodje tja do vseh sodelavcev, do strank in dostavljalcev, solidarno in s pogledom na okolje in naprej na naslednje generacije. Miš­ ljeno je delo v smislu javnega blagra, v prid skupnosti. To novo razmišljanje poudarjajo tudi pri podjetniškem šolanju na WIFI, ki ga sedaj obiskujem. V Graški gospodarski zbornici je posebna skupina podjetnikov, ki so svoje delo usmerili v ‚smart management’. Imamo tudi že zgledne primere uspešnih podjetij in ta ideja se vse bolj širi.« Marko je vključen v program ustanoviteljev podjetja AMS in se na najrazličnejših ravneh šola in izobražuje ter pripravlja na novo dobo. Njegova ideja, ki se mu je porodila in ki jo še pili in ji vse bolj vdihava duha, ki jo bolj in bolj kliče v življenje, je ta:

»Trenirati hočem ljudi, ki so dolgo brezposelni oziroma ljudi s posebnimi potrebami, ki so telesno ali duševno prizadeti. Pri meni naj se učijo dela na različnih strojih, kot na primer na šivalnem stroju ali mizarskih strojih in morda bi tudi dejansko kaj producirali. Ta čas seveda šele razvijam to svoje podjetje in pletem vezi. V ta namen sem opravljal prakso v Comenius-domu v Teholici (Techelsberg) z duševno prizadetimi otroki. Ravno sedaj pa delam prakso v Gradcu pri organizaciji, ki spremlja teles­ no in duševno prizadete ljudi v prostem času. Vse bolj ugotavljam, da so ti ljudje, katerih se naša ‚perfektna’ družba tako boji, najmanj tako dobri delavci kot vsi drugi – mnogokrat pa celo še bolj angažirani. Njihova neposrednost in iskrenost omogočata lepo sodelovanje. Ne gre jim za zunanjost, ne za funkcioniranje v naši družbi oziroma po naših normah. Ti ljud­je vidijo notranjost! Vsem nam je pa skupno: Človek išče smisel! In smisel najdemo tudi v našem delu in pri našem delu, ne le v raznih konjičkih, v prostem času ali prostovoljnih in ­častnih službah!« Marko, vse dobro ti želimo na tej pustolovski poti! Naj tvoja vizija privede tebe in vse, ki bodo delali s teboj, do globoke sreče in zadovoljstva ob skupnem delu in razvijanju!

DRUŽINSKA PRILOGA

XIV

7


V

žarišču

Pripravila Micka Opetnik

Sonja Hribar, samostojna fizioterapevtka

»Moje roke so moje bogastvo«

P

red 18-imi leti je Sonja Hribar odprla ordinacijo v Dobrli vasi in postala samostojna fizioterapevtka. S samoodgovornostjo, dosled­no strukturiranostjo in odlično organiziranostjo oblikuje Sonja Hribar svoje dneve, ki ji poleg službe pomenijo srečo in veselje to, da je mama, žena, kmetica in kulturna delavka. Kot izredno prostosrčen človek se Sonja Hribar zaveda bogastva svojih rok, s katerimi pomaga ljudem, da postanejo spet zdravi. V pogovoru je razmišljala o samostojnosti v gos­ podarstvu, svojem odnosu do narave in ljubezni do slovenske kulture. O samostojnosti kot fizioterapevtka Od leta 1991 sem delala v zdravilišču v Železni Kapli. Ker položaj na delovnem mestu zame ni bil zadovoljiv, sem po petih letih zapustila podjetje, se odločila za samostojnost in v Dobr­li vasi odprla ordinacijo. Biti samostojen je velik izziv, ki pomeni, da si moraš urnik dela sestaviti sam in tudi za svoj zaslužek poskrbeti sam. Taka odločitev zahteva veliko organizacijskega dela, pri tem mi je bila v pomoč moja strukturiranost, ki mi omogoča, da vsa dela in opravke dob­ ro uskladim. Prvi čas samostojnosti je vsekakor zahteven čas, preden se znajdeš. Od iskanja prostora za ordinacijo do reklame za svojo storitev, tudi za to moraš kot samostojen poskrbeti sam. Posebno zahtevnost pomeni v samostojnosti tudi čas bolezni in dopusta, ker takrat nimaš zaslužka. Delovni čas si moraš razdeliti tako, da ne delaš preveč, da pa je kljub temu poskrbljeno za zaslužek. To so vsekakor izzivi samostojnosti, ki se jih morda kdo boji in ne upa storiti koraka v samostojnost. Vzrok za moje samostojno delo je bil goto-

8

XIV

DRUŽINSKA PRILOGA

vo moj način dela, moje znanje, ki ga hočem posredovati pacientom tako, da jim je v pomoč. O delovnem trgu, ki odpira možnosti samostojnosti Zame je samostojnost najboljši način dela. V njem pa je veliko samoodgovornosti – brez nje ne uspeš. V Avstriji samostojnost in podjetnost doslej nista bili v ospredju. Prevladovala je konservativna drža, po kateri ima človek fiksno delo. Doživela sem, kako močno se ljudje držijo svoje službe in niso pripravljeni za spremembe. Prav je, da se ta drža sprosti. Lepa je naloga, da sam odločaš o svojem delu. Ob ustvarjanju poklicne samostojnosti sem doživela veliko bojazni soljudi, ki so v tem mojem koraku videli preveliko tveganje. Strah, da korak ne bo uspešen, je še vedno velik, s tem načinom pa je podjetnost posameznika pod velikim pritiskom. In vendar: če ima kdo občutek za svoje delo, storitve in ponudbo, je zanj samostojnost najboljša možnost. Če imaš cilj in vizijo in je to nekaj, kar ljudje potrebujejo, potem boš tudi uspešen. O negativni točki samostojnosti V času zaposlitve v zdravilišču v Železni Kapli sem rodila otroka Leno (danes je stara 25 let) in Luka (danes je star 23 let). Pred petimi leti se nama je z možem Gabrielom rodil sin Matija. Takrat sem boleče spoznala, kaj pomeni biti samostojna. Materinska doklada je bila tako majhna (23 evrov na dan), da bi z njo ne mog­ la preživeti, če ne bi imela moža in kmetije. Čeprav sem vrsto let plačevala vse socialne dajatve, je bilo dejstvo, da je doklada tako nizka, pravi šok in spraševala sem se, v kakšni državi živim. Danes je doklada viš-

ja. Nikoli mi ni bilo žal samostojnosti, v tistem času pa sem spoznala, kaj pomeni biti samostojen in se odločiti za otroka. O samoodgovornosti za lastno zdravje Kot fizioterapevtka želim ljudem približati pomembnost preventive. Kaj lahko storijo, da ostanejo dolgo zdravi, in jih senzibilizirati za odnos do lastnega telesa. Lahko se zgodi nekaj nepričakovanega, vedno pa smo sami odgovorni za svoje življenje. O tem, kako opraviti delo, da ostane čas za družino in otroke Pri razporeditvi dela sem bila od vsega začetka zelo pragmatična. Ob rojstvu prvih dveh otrok so na domači kmetiji živeli tudi moževi starši. Predvsem babica in sorodniki so mi v času, ko sem bila v službi, veliko pomagali. Veliko razliko sem začutila ob rojstvu sina Matije pred petimi leti. Danes ni več starih staršev, na kmetiji v Kortah živimo sami in manjka mi danes socialno okolje. In tako moram delo in čas za družino veliko natančneje načrtovati. Med otroki Leno, Lukom in Matijem je cela generacija in danes bolj sproščeno gledam na nekatere reči. Živim in vzgajam iz izkušnje prvih dveh otrok.


Danes postavljam prioritete drugače in zgodi se, da delo v hiši ostane in si vzamem čas za Matija. In tudi ne­ kdanja notranja prisila, ki me je vodila, da sem opravljala številna dela, je z leti popustila. O kmetijstvu in odnosu do narave Doraščala sem na kmetiji, nikdar pa nisem mislila postati kmetica, ker je bilo doživljanje in delo na domači kmetiji povezano z mnogim delom, nič dopusta in veliko organizacijsko močjo, da smo lahko sodelovali pri društvu Danica. Ko sem se poročila, je bilo za moža Gabriela jasno, da prevzame kmetijo v Kortah. Takrat sem si mslila, če je kmetovanje poleg moje službe, se bo že nekako izšlo. Bilo pa je hujše. Prosti čas je bil namenjen misli in delu na kmetiji. Potem pa še vreme, od katerega smo kmetje odvisni. Danes vodimo kmetijo biološko, na sončnih travnikih se poleti pase 50 ovac solčavske pasme. Če imaš žival v hlevu, moraš zanjo tudi dobro poskrbeti. Živimo na čudovito lepem kraju, za katerega se trudimo, da je lepo oskrbovan. Na tem kraju se odpočijem od dela, saj je delo z bolnimi ljudmi dostikrat naporno.

O tem, kako si delita z možem delo v družini in na kmetiji Z možem Gabrielom sva si delo dob­ ro razdelila. Velikokrat prevzame on skrb za otroke. Svoj prosti dan preživi na kmetiji in k vsakemu delu vzame Matija s seboj. Tako se otrok navadi dela, ob tem pa sta razvila odličen odnos med seboj. Prav je, da otrok spozna delo in tudi nevarnosti in se nauči, kako se jim izogniti. Medtem ko Gabriel opravi dela na kmetiji, preostaja meni delo v hiši. Ko pa so koline, spravljamo seno in je treba nakrmiti ovce, si uredim delo tako, da lahko pomagam. So pa bili časi, ko sem bila po številnih opravkih, sta bila starša bolna in potrebovala pomoč, sem bila predsednica pri SPD Danica, takrat sem prišla s svojimi močmi na mejo zmogljivosti. Takrat sem kakšne reči enostavno odložila. O vlogi ženskega dela Ženske smo emocionalna bitja, pomembni so nam odnosi, zato tudi hit­ ro priskočimo na pomoč. Je pa tudi občutek, da nekaj znaš in hočeš pomagati. Po naravi je nam ženskam dano, da hočemo uravnavati stvari. Čisto normalno je, da gre ženska v službo, delo doma ji pa prav tako ostane. Zame je bilo vedno jasno, da bom hodila v službo. Šele pred krat-

kim sem spoznala, da imajo ženske šele dobrih 40 let pravico zaposlitve, ne da bi morale vprašati moža za dovoljenje. O delu v slovenskem kulturnem društvu Že kot majhna deklica sem prepevala pri otroškem zboru in sodelovala v gledališki skupini. Društvo Danica mi je bilo dom. Še bolj pa mi je ugajala odprtost, v kateri so imeli vsi nazorski pogledi prostor, kjer smo veliko diskutirali, a vsi delali za eno skupno stvar. V tem delu sem uživala. Kot predsednica sem imela občutek, da lahko nekaj ustvarim. Ob tem pa me je vodil čut za odgovornost. Pri tem delu sem se naučila sprejemati društvenike z njihovimi zmožnostmi in tudi mejami – ker to delo opravljamo prostovoljno. V vlogi predsednice je treba motivirati, združevati in najti za vsakega primerno nalogo. Tudi danes, v vlogi podpredsednice, mi je pri srcu, da spodbujam mlade v njihovi odgovornosti za delo v društvu. To delo mi je srčna zadeva, čeprav je oddaljenost med Kortami in Št. Primožem kar precejšnja in pomeni včasih izziv. Najlepše pa je, ko vidim, kako dobro delujejo posamezne društvene skupine, kako se imajo mladi lepo in kako rastejo prijateljstva.

DRUŽINSKA PRILOGA

XIV

9


V

žarišču

STEN VILAR je navdušil otroke za igro pri Mlečniku, p. d. Ožbavtu v Selah na Kotu

Gledališče za Velike in Male

Igra in delo Luc je pomigal z repkom in ga vprašal: »Kako se imaš, Pavli?« Ta mu je odgovoril: »Srečen sem!« Luc ga je premeril z očmi: »Srečen? Zakaj?« Pavli ga je pobožal po glavi in rekel: »Srečen, ja srečen! Zato, ker te imam, vse vas, moji prijatelji in …« »In?« ga je čisto od blizu pogledal Luc. Pavli je nadaljeval: »Ker oprav­ ljam svoje delo z velikim veseljem. In ker sem poš­ tar, poštar Pavli. Ja, ti moj dragi prijatelj, to je sreča!«

STEN VILAR

10

XIV

DRUŽINSKA PRILOGA

Ko bom velik, bom? To je zelo pogosto in pomembno vprašanje, ki si ga na poti svojega življenja večkrat zastavimo. In kako zelo pomembno je, kaj bomo počeli na svoji poti, kateri dejavnosti se bomo predali, kateri energiji, kako se bomo izobraževali, kaj nas bo navdušilo do tiste mere, da se bomo v življenju uresničili, osamosvojili in postali odgovorni ter zadovoljni. Poštarju Pavliju je to uspelo. Svojemu pasjemu prijatelju Lucu je zaupal svoje veselje, navdušenje nad poklicem poštarja, ki ni postalo le »delo«, temveč tudi poslanstvo ter notranje zadovoljstvo ob njem. In kdaj se v človekovi notranjosti porodi želja po tem? Menim, da že zelo zgodaj, v času našega otroštva, ko nas na poti odraščanja tiho spremlja in vodi prirojena in podarjena otroška igra. Ta pa je bolj sveža od vode, bolj zdrava od mleka in za človeka največji dar svobode. Otroška igra je tista prijetna dejavnost, s pomočjo katere rastemo, spoznavamo svoje talente in razvijamo notranje sposobnosti; raziskujemo in spontano vstopamo v svet odnosov do bližnjih in naravnih zakonitosti. Igre se ni potrebno učiti, saj je že del nas. Potreba po radovednosti, raziskovanju in učenju nas vodi naprej. Potek in smisel igre sta v njej sami, zato otroku ni tako važen končni rezultat-izde-

lek, kot sam proces, uživanje in zadovoljstvo v igri. Menim, da je otroška igra prav zato priprava na delo. Delo je aktivnost z bolj ali manj določenim ciljem, ki teži k doseganju nekega rezultata, medtem ko je igra svobod­ na in ni usmerjena v končni rezultat. Gre za spontan in aktiven proces, kjer je pomembna pot in ne cilj, ali drugače povedano, način doživljanja in ne izdelek. Glede na moje praktične izkušnje sem prepričan, da je igra osnovna dejavnost in potreba vsakega otroka za njegov psihično-fizični razvoj. Razvojna psihologa Toličič in Smiljanić-Čolanović (1977) menita, da je igra življenjsko pomembna za otroke in da odrasli s pomočjo igre najlažje ustvarjajo kontakte in čust­ vene relacije z njimi. Prav z opazovanjem otrok v igri spoznavajo njihove razvojne značilnosti (sposobnosti, spretnosti) in osebne lastnosti. S to ugotovitvijo se kot pedagog, igralec in animator strinjam, saj pri moji pogosti interakciji z otroki vseh starosti doživljam njihovo igro kot spontano in iskreno aktivnost, ki jim v razvojnem, izkustvenem obdobju na številnih področjih daje možnost opazovanja, spoznavanja, posnemanja, učenja in predvsem čudenja ter sodelovanja. To je še posebej pomembno za otroke v predšolskem obdobju, saj prav z igro močneje doživljajo svet v sebi in


bližnji okolici, stopajo v svet odraslih in spoznavajo različne odnose med ljudmi in do narave, ter na ta način doživljajo kulturo bivanja, načela etike in vrednot družbe, v kateri živijo. V času odraščanja se igra in učenje združita v nedeljivo celoto, kar ves čas velja tudi za vzgojo in izobraževanje. Delujeta skupaj in vzajemno. Kot otrok sem se zelo veliko igral in se s to doživljajsko popotnico odpravil na pot učenosti. Tudi v šoli smo se še vedno veliko igrali. Kasneje me je pot pripeljala v »pravo« gledališče. Prepričan sem, da me je prav otroška igra prevzela in tako močno zaznamovala, da je postala del mojega živ­ ljenja in dela, s katerim se danes tudi preživljam. To pa se ne bi nikoli zgodilo, če ne bi v sebi ves čas ohranjal »otroka«, ga spoštoval in sledil njegovi radovednosti in čudenju. K temu sem dodal še kanček vztrajnosti, odgovornosti in predvsem strasti: preprosto imeti rad! STUDIO ANIMA – gledališče za Velike in Male Pred dobrimi 20-imi leti sem ures­ ničil svojo veliko željo in kot podjet­ nik stopil na pot avtorja ustvarjalca. Igralca in predvsem animatorja. Lahko rečem tudi drznega popotnika z željo, da moja najljubša dejavnost postane del mojega poslanstva in da sle-

dim svoji notranji moči, ki sem ji že kot otrok in kasneje kot mladostnik sledil tako na igrišču, v naravi in kas­ neje v »pravem« gledališču. Dano mi je bilo spoznati in uresniči tisto žlaht­no energijo, od katere bom lahko tudi živel: ustvarjalno delal in delil v »domačem« gledališču. Zaljub­ ljenega v gledališko dejavnost me je prevzel vonj po odrskih deskah, me objela toplina luči, navdušila glasba, dialogi, songi in ustvarjalno ter igrivo druženje s soigralci. Kasneje se je zgodilo avtorsko pisanje, scenografija, režija in gledališče v pravem pomenu besede ter posledično moja prva gledališko-glasbena-animacijska predstava »Pikin rojstni dan«. Z delom se uresničujemo in Živimo. Kaj bi ljudje brez dela? »Vse bi smisel izgubilo, vse v prazno se izlilo, kot da nikdar ni nastalo, nič sprejelo in nič dalo.« Svoje pestro, dolgoletno delo, poslanstvo, ki ga delim z dragocenimi sodelavkami in sodelavci, me bogati in navdušuje. Da v meni še vedno »raste in kipi«, hvaležno delim tudi z vami, bralci, poslušalci in gledalci, kajti, »Kaj bi … brez vas?« Moje delo in poslanstvo izžareva svoje navdušenje in pripadnost v pro-

jektu ANIMUS. Gre za izvirno izobraževanje, namenjeno odraslim z naslovom: »Pomen Animacije pri vzgojno-izobraževalnem delu in v kulturi«. Praktična delavnica je namenjena vzgojiteljem, učiteljem, animatorjem, vsem, ki delajo z ljudmi. Zelo priporočljiva pa je tudi dijakom in študentom, ki še ne vedo, kako bi izbrali in se odločili za svoj poklic, kje naj se zaposlijo in najdejo delo. Na delavnici lahko dobijo kakšno podjetniško idejo za samozaposlitev in izpolnitev svojih želja. Upajte si poiskati in uresničiti svoje skrite želje. Prisluhnite si. Ostanite igrivi in našli boste svojo notranjo moč, potrebno energijo, ki je gonilo našega življenja. Poiščite svojo strast in se ji predajte. Pomagala vam bo razumeti, kdo v resnici ste in kako lahko obogatite dejavnike svojega življenja. Tudi svojega učenja, študija in predvsem dela, ki je ključno za uravnoteženo in izpolnjujoče življenje. Kdor verjame, tudi zmore! Le močna želja, da bi bili to, kar ste, je sila, ki se ne da omajati! Nudi se kot priložnost, ki jo lahko uresničite. Prav s to popotnico vas navdušujem, z izrazom: UPAJ SI! in vabim na počitniški teden za družine v Dom duhovnosti Kančevci med 22. in 28. julijem 2018.

DRUŽINSKA PRILOGA

XIV

11


O

zadja Delavske pravice skozi oči Varuha človekovih pravic Republike Slovenije

Kdo krade delu čast? VLASTA NUSSDORFER

V Vlasta Nussdorfer e diplomirala na j

Pravni fakulteti v Ljub­ ljani. Med leti 2005–2012 je bila višja državna tožilka na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije. V okviru spletnega portala IUS INFO je bila v letih 2006–2017 izbrana med deset naj­ vplivnejših pravnikov v Republiki Sloveniji. V Evropskem letu prostovoljstva je bila ambasadorka prostovoljstva v Republiki Sloveniji, v letu 2012 pa ambasadorka aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti. Od leta 2013 je varuhinja človekovih pravic v Sloveniji.

12

XIV

DRUŽINSKA PRILOGA

aruh človekovih pravic RS (Varuh) posveča pravicam zaposlenih precejšnjo pozornost. Na področju delovnopravnih zadev prejme letno okoli 200 pobud. Ker Varuh varuje pravice posamez­ nikov in skupin, če jim jih kršijo državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ne pa tudi, če jim jih kršijo delodajalci v zasebnem sektorju, samo iz prejetih pobud ni mogoče oblikovati celostne slike o stanju kršenja pravic v Sloveniji. Smo pa s (pre)številnimi zgodbami seznanjeni tudi ob poslovanju zunaj sedeža vsak mesec v drugem kraju naše države, na srečanjih z različnimi skupinami civilne družbe, iz javnih občil in še na druge načine. Tako si podobo o vrstah in obsegu kršitev pravic ustvarimo bolj popolno. Pravicam delavcev namenjamo pozornost tudi ob različnih priložnostih, tako smo na primer leta 2014 pripravili posvet Kdo je delu ukradel čast, izdali smo biltena o tej temi (bilten 1, bilten 2), leto kasneje smo se posvečali pravicam mladih iz dela. V letu 2017 (podobno tudi v preteklih letih) smo obravnavali pobude, ki so se nanašale na naslednja vprašanja: ☞ neplačilo plač in prispevkov za socialno varnost ter s tem v povezavi delo nadzornih mehanizmov, ☞ odjava delavcev iz socialnih zavarovanj za nazaj, ☞ prekarne oblike dela (agencijsko delo, izvajalci pristaniških storitev in drugo), ☞ reforma trga dela, ☞ nasilje na delovnem mestu (šikaniranje, mobbing, trpinčenje, neustrezno plačilo nadurnega dela, neprimerni delovni pogoji ter ostalo) in ☞ položaj delavcev invalidov.

Na področju zaposlenih v javnem sektorju pa so nas predvsem zaposlovali tile, že več let odprti, problemi: ☞ status in plačilo zaposlenih v slovenskem zaporskem sistemu ter v Slovenski vojski ter ☞ vračilo preveč izplačanih plač, ki se je terjalo od javnih uslužbencev. Vlada RS kot drugi odgovorni organi se zavedajo obsežnosti vprašanja neplačevanja plač in prispevkov ter posledic tega za posameznike in družbo kot celoto. Kar nekaj ukrepov je bilo sprejetih za zajezitev in ublažitev omenjene problematike, in sicer: jasno opredeljene pravne podlage, ki delavcu zagotavljajo večjo finančno varnost v primerih izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neizplačila, bistveno zmanjšanega izplačila plače, zaradi zamude, pa tudi zaradi neizplačila prispevkov za socialno varnost; pisni obračun plače šteje za verodostojno listino; določene so visoke globe za kršitve glede plačila za delo; sprejete so bile spremembe na področju inšpekcije dela; spremenjena je bila kazenska zakonodaja; prav tako so bile postavljene varovalke v Zakonu o gospodarskih družbah, ki nepoštenim delodajalcem v prihodnosti onemogočajo ustanav­ ljanje gospodarskih družb. Vse to pa za zdravo poslovno okolje in za humano družbo ne zadostuje. V mnogih primerih, ki smo jih obravnavali, namreč ugotavljamo, da je zaradi neplačila plač in prispevkov za socialno varnost poteptano človekovo dostojanstvo, ki ga kot temeljno človekovo pravico priznavajo naša zakonodaja, spremenjena Evropska socialna listina (MESL) ter drugi predpisi. Varuh podpira ukrepe za izboljšanje stanja na področju plačevanja prispevkov za socialno varnost, ki sta jih pripravila Finančni urad Republike Slovenije (FURS) in Inšpektorat Re-


Prav tako z naklonjenostjo sprejemamo Zakon o spremembi in dopolnit­ vah Kazenskega zakonika, ki v 196. členu Kazenskega zakonika kot pogoj za storitev kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev in v 202. členu pri kaznivem dejanju kršitve pravic iz socialnega zavarovanja odpravlja direktni naklep. Ta je v preteklosti pomenil precejšen prob­ lem in tudi preprečeval kaznovanje kršiteljev, ki so se sklicevali na to, da kršitve niso storili zavestno in hote. Ocenjujemo, da bo to prispevalo k učinkovitejšemu nadzoru nad kršit­ vami pravic delavcev, zato predlagano spremembo, ki se je »zgodila« tudi na podlagi Varuhovih opozarjanj, pozdravljamo.

publike Slovenije za delo (IRSD). Pomenijo dobro osnovo za razpravo in sprejem morebitnih sprememb zakonodaje, ki naj bi služila kot okvir spoštovanja delavskih pravic. So tudi dobra osnova za preoblikovanje ustaljenega načina dela pristojnih organov, zlasti v smeri povečane učinkovitosti zaščite zaposlenih in brezposelnih. Vsekakor bomo aktivnosti, ki jih je na omenjenem področ­ ju napovedala Vlada RS, prav tako pa tudi FURS in IRSD, aktivno sprem­ ljali. Varuh pozdravlja sprejem različne zakonodaje, ki bo prispevala k večji varnosti delavcev. Zakon o spremembah in dopolnit­ vah Zakona o inšpekciji dela povečuje pristojnost Inšpektorata Repub­ like Slovenije za delo, zlasti, ko gre za možnost, da v primerih opravljanja dela v okviru civilnih pogodb v nasprotju z zakonom, ki ureja delovna razmerja, zavezancu (delodajalcu) odredi sklenitev delovnega razmerja. Opozarjamo pa, da ob dosedanji kadrovski podhranjenosti inšpektorata nadzor ne more biti kvaliteten, zato mora država poskrbeti tudi za ta vidik. Sprejet je bil Zakon o čezmejnem izvajanju storitev, ki natančno določa pogoje, pod katerimi lahko pravne in fizične osebe, registrirane za oprav­ ljanje dejavnosti, s sedežem v Repub­

liki Sloveniji, začasno izvajajo storit­ ve v drugi državi članici Evropske unije ter obratno. Verjamemo, da pomeni dobro osnovo za varovanje pravic zaposlenih ter da so in bodo pristojni organi storili prav vse, da bodo preprečili zlorabe na področju napotitve delavcev ter kršenje njihovih pravic. Zaposlene je pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi treba primerno zaščititi. Osebna vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi po pravilih pravdnega postopka po mnenju Varuha pomeni ustrezno jamstvo učinkovitega varstva pravic zaposlenih. Zato smo zadovoljni z odločitvijo Ustavnega sodišča, ki je razveljavilo četrti odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih ter odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve za vročanje odpovedi o zaposlitvi uporab­ljajo pravila pravdnega postopka o osebnem vročanju. Do omenjene odločitve je namreč veljalo, da je delavec, ki do izteka roka za prevzem na pošti odpovedi zaposlitve ni prevzel, lahko izgubil pravico do sodnega vars­ tva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni poseg v pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bilo namreč mogoče vročati tudi s priporočeno pošiljko, kar pa ni zagotavljalo predvidljive pravne varnosti, kot je Varuh v preteklosti že večkrat ugotovil pri obravnavi posameznih pobud.

Tudi v letu 2017 smo se srečevali z zadevami, ki so se predvsem navezovale na okoliščine invalidnosti zapos­lenih delavcev. Ugotavljamo, da je položaj invalidov na trgu dela in zaposlovanja slab ter da se dogaja morebitno sporna diskriminatorna prak­sa odpovedi delovnih razmerij invalidov, kljub dejstvu, da obstajajo zakonske kavtele, ki naj bi invalidne delavce ščitile pred tovrstnimi počet­ ji delodajalcev. Nadzor nad invalidskimi podjetji skladno z Zakonom o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov izvaja tudi Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake mož­ nosti (MDDSZ), vendar ta nadzor ni ustrezen, poteka prepočasi in v zadostni meri ne varuje pravic tam zaposlenih invalidov. Je pa MDDSZ podprl prizadevanja Varuha za izboljšanje delovanja invalidskih podjetij z odločitvijo, da se objavi popoln register invalidskih podjetij in ne le njegov izvleček, kot je bila dosedanja praksa. Varuh spodbuja Vlado RS v prizadevanjih za zajezitev kršitev pravic delavcev. Vendar pa bi pričakovali več­jo aktivnost vlade, nujno pa tudi hitrejšo odzivnost, pa tudi proaktivno ravnanje, vse zato, da bodo kršitelji kaznovani na način, ki tudi preventivno vpliva na druge. S hitrimi odzivi pristojnih pa se bo pri zaposlenih krepil občutek vrednosti in zavedanja, da je vsako pošteno in marljivo delo tudi častno in dostojanstveno.

DRUŽINSKA PRILOGA

XIV

13


p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Uredn ik: Karl Hren

novi knjigi

Nova knjiga o koroškem gospodarstvu Najbolj aktualen znanstven prikaz koroškega gospodarstva Proti koncu leta 2017 je pri Mohorjevi založbi izšla nova knjiga z naslovom »Bericht zur Wirtschaftslage des Landes Kärnten 2016/17«, torej »Poročilo o stanju koroškega gospodarstva v letih 2016/17«. Tovrstna publikacija je sicer predvidena po koroškem zakonu o podpiranju gospodarstva. Zato je dežela Koroška poverila skupino avtorjev Koroškega inštituta za višje študije ter Univerze v Celovcu s pripravo ustreznega poročila. Skupno je sodelovalo šest avtorjev (Wohlgemuth, Klinglmaier, Aigner-Walder, Ebner, Friedl in Weyerstraß) in knjiga vsebuje šest tematskih sklopov. Obsežen tematski sklop je namenjen trgu delu, ki vsebuje tudi aktualni demografski razvoj ter izobraževalno politiko. Prav tako so v knjigi obravnavani gospodarska in tehnološka politika, energetska politika ter turizem. Še posebej zanimiv je tematski sklop, ki primerja koroško gospodarstvo z gospodarstvom drugih avstrijskih zveznih dežel. Knjigo zaokroža povzetek izsledkov študije ter priporočila za politiko. Na skupno več kot 220 straneh je tako knjiga najbolj aktualen znanstven prikaz koroškega gospodarstva in solidna osnova za nadaljnje politično ukrepanje na tem področju. Hkrati je knjiga idealna osnova za vsakega, ki ga zanima koroško gospodarstvo oziroma koroška gospodarska politika. Knjigo lahko kupite po ugodni ceni 24 evrov tudi v Mohorjevi knjigarni.

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

»Brain drain« Knjiga dveh koroških znanstvenikov opisuje »beg možganov« na Koroškem Vsako leto zapusti nad 5000 Korošic in Korošcev deželo in se naselil v kaki drugi avstrijski zvezni deželi. Mnogi zaradi študija na Dunaju ali v Gradcu in tako sta kar dve tretjini vseh teh stari med 15 in 34 let. Posebej vznemirljivo je, da se le osmina vseh teh namerava po končani izobrazbi vrniti na Koroško. Tako ima Koroška glede na migracije prebivalcev znotraj Avstrije negativni saldo (1000 oseb). Vso problematiko okoli bega možganov na Koroškem opisujeta v svoji knjigi »Brain drain« za Inštitut za višje študije (IHS) Korošica Birgit Aigner-Walder ter rojeni Gornje Avstrijec Robert Klinglmaier. Knjiga, ki je izšla pred dvema letoma pri Mohorjevi Celovec temelji na povpraševanju 600 oseb. Kot temeljene razloge za odselitev vprašani navajajo poleg izobraževalnih in osebnih motivov predvsem boljše poklicne možnosti zunaj dežele. Zanimivo je tudi, da mnogi glede Koroške kot pozitiven faktor izpostavljajo dobre pogoje za združevanje poklicnega in zasebnega življenja. Pri delovnih mestih pa je prav gotovo problematično, da na Koroškem nimamo kake tehnične univerze, saj bi prav absolventi tehničnih usmeritev imeli dobre možnosti za zaposlitev tudi na Koroškem. Knjiga »Brain drain«, ki je sicer napisana v nemškem jeziku, tako na 119-ih straneh na pregleden način in specifično za Koroško opisuje najnovejše demografske razvoje in selitvene procese. Knjigo lahko kupite za ceno 23 evrov v Mohorjevi knjigarni v Celovcu.

Nekoliko drugačen pogled na Mohorjevo hišo v Celovcu: Slomš

Mohorjeva ko Na vseh lokacijah – v matični hiši v centru Celovca, v tiskarni v Vetrinju ter na Dunaju – Mohorjeva Celovec zaposluje skupno 70 delojemalk in delojemalcev. Izobraževalni profili zaposlenih pri Mohorjevi so zelo različni in segajo od pedagogov, prek prodajalk in prodajalcev ter administrativnega personala do tiskarjev, kar seveda zrcali raznoliko delovanje Mohorjeve. Mohorjeva je tako med večjimi delodajalci, ki zaposluje ljudi z območja južne Koroške. Velika posebnost Mohorjeve je, da je notranji komunikacijski jezik slovenščina. Zato se prav gotovo velika večina zaposlenih prišteva k slovenski narodni skupnosti in Mohorjeva ima zato v kulturnem in ekonomskem življenju manjšine prav gotovo posebno mesto. Vse to prinaša prednosti, a tudi določena tveganja. Tveganja zato, ker v manjšini tako rekoč vsak


p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Vpisovanje na Mohorjevi ljudski šoli Dobra izobrazba je najboljša osnova za uspešno zaposlitev Mohorjevo ljudsko šolo obis­ kuje skoraj devetdeset otrok v šestih razredih. S svojim izrazitim jezikovnim profilom ter s številnimi dejavnostmi, ki sledijo verskim praznikom in razvoju narave v teku leta, se šola razlikuje od številnih drugih šol.

škov dom, v katerem ima prostore tudi Mohorjeva ljudska šola.

ot delodajalec vsakega pozna in podobno kot pri drugih podobnih skupinah obstaja nevarnost prevelikega »prijateljevanja«. Profesionalen pristop do dela in do korektnih medsebojnih odnosov mora zato ob vsej solidarnosti veljati za vse zaposlene. Veliko prednost vidim v skup­ nih, splošnokoristnih ciljih Mohorjeve. Delo v Mohorjevi zato za zaposlene naj nima zgolj finančnega vidika, temveč je lahko tudi dodaten navdih in motivacija za skupno dobro, za ohranitev in razvoj slovenske besede na Koroškem. Številni sodelavci tako že po več desetletjih delajo za Mohorjevo, kar je v današ­ njem času sicer že kar precejšnja redkost. Seveda prihaja do raznih delovnopravnih in drugih težav tudi v Mohorjevi in med večjimi izzivi je prav gotovo oblikovanje prehoda na mlajše generacije, še posebej v tistih primerih, kjer gre za nadomeščanje dolgoletnih sodelavcev. Od mladih, ki se potegujejo za službo v Mohorjevi, seveda pričakuje nadpovprečen angažma in predanost skupnim ciljem. Karl Hren

Uspešnost šole vedno znova potrjujejo tudi razne zunanje evalvacije oziroma testiranja. Medtem ko ob vstopu v šolo le okoli 25 % učencev dobro govori slovenski jezik, po končani šoli kar okoli 80 % dijakinj in dijakov nadaljuje izobraževalno pot na Slovenski gimnaziji. Vse to omogočajo zavzeti učiteljice in učitelji ter dobra šolska skupnost. Seveda pa je tudi lega šole v centru mesta zelo priročna. Šolsko ponudbo pomembno dopolnjuje popoldanska oskrba v varstvu, ki je tudi pomemben kamenček pri vzgoji mladega človeka. Posebnost za center Celovca sta prav gotovo dokaj velik vrt in otroško igrišče Mohorjeve, ki smo ju v letu 2017 obnovili. Mohorjeva ljudska šola deluje že od leta 1989 naprej in tako je

šolo že oblikovala cele generacije dijakinj in dijakov. Mnogi so ostali povezani s šolo in šola je z inovativnim jezikovnim izobraževanjem postavila nove standarde pri poučevanju slovenščine na Koroškem. Za Mohorjevo je šola skupaj z varstvom, podobno kot je to za Mohorjevo tudi Slomškov dom glede srednješolske mladine, zelo pomemben del dejavnostnega spektra. Še več: prav izobraževanje in vzgoja imata morda najbolj trajnostne učinke za doseganje ciljev Mohorjeve družbe na področju ohranitve slovenščine in sožitja na Koroškem. Za vse mlade seveda pomenita dobra izobrazba in vzgoja prav v današnjem času, ki družinam ni najbolj naklonjen, najbrž najpomembnejši faktor za kasnejše dobro osebno in še posebej poklicno življenje. Vsi, ki želijo prijaviti svojega otroka na naši šoli, opozarjamo, da teče prav v teh tednih vpisovanje. Vse dodatne informacije lahko dobite na splet­ni strani (https://www.mohorjeva.at/solstvo_schulwesen) ali pa direktno pri vodstvu šole.

razpis delovnega mesta

Za okrepitev naše tiskarne v Vetrinju iščemo: knjigoveza ali pomočnika knjigoveza, pogoji: ustrezna izobrazba in/ali praktične izkušnje še posebej glede zgibanja in rezanja, takojšen nastop dela mogoč. Prijave posredujte na: direktion@mohorjeva.at

DRUŽINSKA PRILOGA

XIV

15


Vse, kar je treba vedeti! facebook.com/mojanedelja redakcija@nedelja.at www.nedelja.at

Letna naročnina 42 evrov za študente 21 evrov

Za Nedeljo se vam nikjer na svetu ni treba postavljati v vrsto. Če jo naročite, pride vsak teden domov. Prosim, pošiljajte Nedeljo naslednje

tri mesece brezplačno

na spodaj navedeni naslov.

Naročam Nedeljo in PRILOGE

N A R O Č I L N I C A

Ime in priimek Ulica/kraj

Hišna številka Pošta E-mail

Nedelja, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec Tel.: 0463/54587-3510

Podpis

I M P R E S U M :   DRUŽINSKA PRILOGA cerkvenega časopisa Nedel ja. Lastnik in izdajatel j: Ordinariat kr ške škofije. Slovenski dušnopastir ski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze P ušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedel ja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

Delo - med službo in poslanstvom storiti nekaj več  

Družinska priloga Nedelje

Delo - med službo in poslanstvom storiti nekaj več  

Družinska priloga Nedelje

Advertisement