Issuu on Google+

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

oktober

09

K U LT U R A

Stran s prahom gotthardt

O zbirateljih domačih dragocenosti


uvodnik

Zasebni arhivi so dragoceni

S

lovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik poleg prioritetnega terenskega dela ustvarja tudi lasten arhiv, v katerem so zbrani tonski, slikovni in pisni dokumenti. Skupno s Krščansko kulturno zvezo inštitut urejuje zapuščine koroških duhovnikov in kulturnih delavcev, ki jih obe ustanovi prejemata v raziskovalne namene. Inštitut Urban Jarnik pa tudi goji stike s posameznimi zasebnimi zbiralci, ki doma hranijo dragocenosti kulturne dediščine, katerih ne premore nobena ustanova. Prav iz tega razloga je delo zasebnih zbiralcev izrednega pomena. Te zbirke nastajajo iz (p)osebnega zanimanja posameznikov za starejše dokumente in predmete, zbiranju pa zbiratelji večkrat posvečajo obilo svojega prostega časa. Takšen zbiratelj je Wilhelm Kraiger iz Metlove, ki ima na svojem domu obsežen osebni arhiv vseh mogočih dokumentov, razglednic, knjig, slik, predmetov, skratka, njegovo zanimanje je zelo široko, njegov arhiv in njegovo znanje pa znajo ceniti razni raziskovalci. Pokojna Micka Miškulnik je zavzeto spremljala kulturno, politično in gospodarsko dogajanje na Koroškem, v njeni zbirki pa so dokumenti polpretekle zgodovine. Svojo bogato zbirko knjig je izročila inštitutu Urban Jarnik. Zbirka Hanzija Lutschouniga iz Golšove pri Žihpoljah šteje več kot petsto predmetov, ki jih je družina Lutschounig uporabljala do sedemdesetih let 20. stoletja, številne predmete je g. Lutschounig zbral po raznih krajih in ob raznih priložnostih in si tako ustvaril pravi domači muzej. Inštitut Urban Jarnik je predmete oštevilčil in popisal in tako pripravil obsežno dokumentacijo o izjemni zasebni zbirki g. Lutschouniga. V letu 2005 sta sodelavki inštituta Urban Jarnik Uši Sereinig in Polona Sketelj dokumentirali predmete pri zasebnikih na Zilji, v letu 2007 pa je inštitut Urban Jarnik s pomočjo študentov in študentk Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Univerze v Ljubljani dokumentiral predmete kmečkega in hišnega gospodarstva ter notranje opreme pri družini Lajmiš-Piko. Večina predmetov se tam še vedno nahaja v prostorih, kjer so jih uporabljali, popisanih je nad 400 predmetov. Vzporedno z osnovno dokumentacijo sodelavci inštituta evidentirajo tudi narečna poimenovanja za razne predmete. Posamezni zbiralci tudi opozarjajo na razne zanimivosti,

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

7 Martina Piko - Rustia ki jih odkrijejo. Na ponatis knjižice »Alt-Wenden oder Ungarn Ordnungsbüchlein« iz okoli 1700, ki je izšla leta 1993 v Aachenu, je opozoril Karel Micheu. V knjižici so namreč slovenske molitve, ki so jih pri komentirani izdaji ponatisa originalne rokopisne knjižice „pomotoma“ (?) uvrstili v madžarsko kulturno dediščino. Dr. Teodor Domej pa je že pred leti javnost opozoril, da so ziljske noše, ki jih je Matija Majar Ziljski leta 1967 odpeljal na slovansko razstavo v Moskvo, danes shranjene v etnografskem muzeju v Sankt Petersburgu. S tem je bilo omogočeno, da so te noše znova v naši zavesti kot del naše dragocene kulturne dediščine. Inštitut v zadnjih letih prejema razne zapuščine, v katerih smo odkrili tudi rokopise, ki so deloma iz 19. stoletja. Rokopisno pesmarico iz 19. stoletja iz zapuščine župnika Janeza Lampichlerja je inštitutu predal dekan Janko Krištof. Na inštitutu hranimo tudi razne kopije starejšega rokopisnega gradiva, zato se je inštitut odločil, da bo začel načrtno zbirati vse starejše rokopisne dokumente, kar naj bi bila podlaga za nadaljnje jezikovne in kulturne študije. Pri inštitutu Urban Jarnik bi radi polagoma dobili pregled nad gradivom, ki ga posamezniki hranijo po domovih. Naloga inštituta ni le v tem, da predmete zbira za svoj arhiv, temveč tudi v tem, da privatnike spodbuja k ohranjevanju takih dokumentov na njihovih domovih. Večkrat smo soočeni z vprašanjem, ali je to kaj vredno in koliko je to vredno. Vrednost teh dokumentov težko ocenimo z denarno vrednostjo, kajti tako gradivo ima predvsem visoko nematerialno vrednost. To so duhovne vrednote, ki jih ne dobiš z nobenim denarjem. Če se tega bogastva zavedamo, smo bogati.


kratki

val Jože Valeško

In Beseda je zaplesala

Peter Handke o duhovništvu

L

etos je spet prišel. Na veliko gospojnico v svoj Grebinjski Klošter. Nekaj let ga zdaj ni bilo. A letos je spet prišel in si zaželel, da bi se znova srečali in uživali gostoljubnost dekana Hanzeja Dersule. Mnogokrat smo sedeli skupaj: Peter Handke in njegovi prijatelji – duhovniki in umetniki. Vsi v službi besede. Sproščeno in veselo smo se pogovarjali in tokrat nekaj tednov prezgodaj nazdravili Gustavu Janušu ob njegovi 70-letnici. Vsako srečanje s Petrom Handkejem je zame neko obdarovanje, letošnje še posebej. »Kaj boš pisal za Nedeljo, saj je tako ali tako nihče ne bere!« Pa ga je Lojze Wieser takoj zavrnil, češ da je to najboljši slovenski časopis na Koroškem z najbolj kvalitetno kulturno prilogo. Kar hitro sva prešla v globok pogovor o pridiganju, o evangeliju in duhovništvu. Začel me je spraševati o mojih pridigah. In kako je, če me imajo ljudje za neumnega, kadar me poslušajo. Lojze Wieser je pripomnil, da se je do zdaj skoraj pri vseh pridigah le jezil, ker duhovniki blebetamo neživljenjske ne­ umnosti in pripovedujemo pravljice, ne da bi se dotaknili resničnega življenja. »Kaj pa je življenjska resničnost?« ga je Peter Handke vprašal in ugotovil, da so včasih stare zgodbe bolj življenjsko resnične kakor gola stvarnost sedanjosti. »Brez evangelija ne gre! Evangeliji obsegajo celotno življenjsko resničnost. Evangelij je enostavno naša zgodba in naša zgodovina.« (»Jeder Satz des Evangeliums ist einfach unsere Geschichte!«) Pri poslušanju evangelija izvem, kdo sem, od kod prihajam in kam grem. Kadar je duhovnik v pridigi čisto preprosto pripovedoval, je Handke v sebi dostikrat začutil posebno zaupanje. Opazil je, da smo duhovniki v zadnjih letih postali bolj prisebni in pozorni, vsaj duhovniki na vaseh in v majhnih farah. Nismo več prevzvišeni, temveč služabniki ljudi in služabniki Nevidnega. Zato spoštuje duhovniško služ-

bo. (»Ich achte das Amt des Priestertums. Das Amt muss man achten.«) Duhovniki naj bi govorili tako, da bi ljudje poslušali. In tudi sami moramo poslušati, tako da vemo, kaj govorimo. Želi si, da bi duhovniki malo več brali – še posebej literaturo. Dobra literatura nam pripoveduje o velikih in napetih različicah evangelijev in drugih svetopisemskih knjig. Tako nastanejo življenjske povezave z Besedo, s katero duhovniki „upravljamo“. Pri dobrem duhovniku začnejo besede plesati (»die Worte müssen tanzen«). In pripomnil je: »Pridigati, to mora biti lepo«. Pozneje pa pripomni, da smo včasih napačno zagnani in da s tem krščanstvo zgolj kvarimo (»manchmal verderbt ihr das Christentum«). »Verovati – to je milost«. In doda, da je Geo­rge Bernanos dobro zadel, ko umirajoči podeželski župnik pove: „Vse je milost.“ S tem sicer ni nič rešeno – a vseeno je to resnica, ki prihaja iz prebolenega življenja. Vse, kar se rojeva iz bolečine, je resnično. In prav tako je resnično vse, kar prihaja iz veselja. O sreči si tega ne upa trditi, ta le zavaja v lahkomiselnost in dela človeka neumnega.

N

ajhuje je človeku, če se je bolečina ugnezdila v človekov jaz, tako da o tem ne more govoriti. Celoten jaz boli in človek ostane nem v svoji bolečini. Biti v službi tiste besede, ki lajša ta duševni bol – to je duhovništvo. Človek ne potrebuje ezoteričnih terapij z dišavami in vonji. Edina prava aromaterapija je, da imamo pravo besedo v pravemu trenutku za tistega, ki jo potrebuje. »Edini zdravilni vonj je v besedi.« (»Der einzig heilsame Duft ist im Wort.«) Pred mnogimi leti me je Peter Handke vprašal, kaj se je dogajalo, ko sem začutil svojo poklicanost za duhovnika. Takrat sem le nebogljeno jecljal. Nisem vedel, kako bi mu to povedal. Zdaj je sebi in meni odgovoril: Beseda je prišla iz zraka in zaplesala.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3


osredki

Pripravila P ripravil erneja Jezernik V incenc GJotthardt

Hanzi Lutschounig iz Zabrde že vse svoje življenje zbira staro kmečko orodje. V svoji zbirki najbolj pogreša stvari, ki jih, ko je pospravljal podstrešje, ni shranil.

L 327 je cepin, L 373 zvon, L 455 dleto in L 13 rešeto

Garaža brez avtomobila. Na skednju snopi žita med kolovratom, strgalnikom, komatom, napravo za luščenje koruze, starodavno skrinjo, sekiro, mišelovko, ... Svetloba, ki sije skozi špranjo, zapredeno s pajčevino, osvetljuje predmete kot v kakem fotografskem studiu. »Spomin na zadnje stoletje preteklega tisočletja« – to bi lahko bil naslov razglednice, ki opozarja na zasebni muzej starega kmečkega orodja v Zabrdi na Golšovem pri Žihpoljah. Hanzi Lutschounig, po domače Mua­ čnik, je v preteklih desetletjih preuredil garažo in del skednja v kraj, kjer govorijo stari kmečki predmeti. V garaži mora omeniti celo Napoleona, ko pokaže na puško iz Napoleonovega časa. Da, nekatere stvari v garaži vzbujajo spomin na vojne. To so puške, to so ostanki vojne, uliti iz zvonov. Ko Hanzi Lutschounig udari s starim kladivom po enem od teh reliktov, se prav sliši, v kakem tonu je

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

zvenel zvon, ki je nekdaj zvonil v eni od cerkva krške ali kake druge škofije. »Leta 1942 so zvonove odpeljali,« pravi Muačnik in še nikakor noče končati zgodbe o zvonovih. Ven iz garaže. Pot vodi tja, kjer imata svoje mesto traktor in velik kembelj. Prislonjen je k zidu, doma je bil na Žihpoljah, nekdo pa je mislil, da je to en velik klin. »Toda po natančnejšem ogledovanju je celo gost iz Nemčije ugotovil, da je to kembelj velikega zvona. Natančneje je to kembelj nekdanjega velikega zvona v farni cerkvi na Žihpoljah.« In kako je prišel od tam k Muačniku? »To je zelo kratka zgodba,« pravi Hanzi Lutschounig. »Ko so podirali neko stavbo ob cerkvi, so med vso ropotijo našli tudi ta kembelj in se spomnili name.« Na Muačnika se ni bilo težko spomniti, saj je medtem s svojim strastnim zbiranjem starega orodja postal znan že preka meja svojega domačega kraja in občine. Časopisi, radio in televizija so našli novo temo. Muačnik pa

je bil potrjen v svojem zbiranju starega kmečkega orodja in drugih starih stvari. »Nekaj smo vrgli tudi stran« Vse se je začelo leta 1960, ko so podirali staro hišo. Na podstrešju je Hanzi Lutschounig našel mnogo starih stvari. Te je zbiral že njegov oče. Nekaj jih je obdržal, nekaj pa so jih vrgli tudi stran: »Škoda, da takrat nismo imeli dovolj prostora za vse dragocenosti, ki so bile na podstrešju. Najbolj pogrešam stvari, ki se jih spominjam in jih danes ni več. Dal bi jim poseben prostor.« Morda pa so na ta prostor v garaži prišli zvonovi. Muačnik je ponosen na vse. Najstarejši zvon je iz leta 1869. S srebrno barvo je na zvonec napisano L 367. A tako! Tudi vsi drugi zvonovi so oštevilčeni. L 372, L 373, L 374. Najmlajši zvon pa je nastal pred nekaj leti. Muačnik ga je dal uliti v livarni zvonov Grassmayr v Innsbrucku. Je mala kopija velikega zvona na Žihpoljah. Nanj je dal na-


osredki

pisati: »Marija Žihpoljska prosi za nas.« In že smo pri naslednjem orodju. L 327 – to je cepin. In podobno so oštevilčeni vsi predmeti, ki jih hrani Hanzi Lutschounig. Popisani kot inventar, tako kot v velikih muzejih. To delo je opravila Uši Sereinig, sodelavka Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu. Da ima muzej, si Muačnik le težko dopove. To, kar je nastalo, je nastalo zaradi tega, ker ima do starih stvari poseben odnos. Vsakomur prav rad pokaže, kaj je zbral v preteklem polstoletju. Na obisk prihajajo celi šolski razredi. Najbolj pa se za razstavljeno zanimajo starejši ljudje, saj so nekateri s tem orodjem še delali ali pa vsaj vedo, za kaj se je uporabljalo. »Ti se teh stvari ne morejo dovolj nagledati.« Nekateri želijo z razstavljenim in obnovljenim orodjem pokazati, kako se je nekdaj delalo. Obiskovalec iz Nemčije je hotel pokazati, kako

je včasih cepil drva. „Uspeh“ je bil viden, ko je usekal mimo in se je orodje na asfaltu razletelo. In Muačnik je to orodje seveda popravil. Sedaj je spet na svojem mestu. Za nekaj starega kmečkega orodja pa ne ve natančno, čemu je služilo. Tega je približno 20 odstotkov. Edino to so zanj nerešena vprašanja. Vse drugo je jasno. Zelo jasno je predvsem to, kakšne dragocenosti hrani – ter da je v garaži in v skednju na stenah vidna zgodovina kmečkega življenja zadnjih 200 let, ki diši po barvah, olju in starem usnju. Prava zgodovina za oči. Zimske sani kot postelja Tudi o slovenščini, ki je bila nekdaj močnej navzoča v cerkvi na Golšovem, pričajo nekateri dokumenti, ki jih hrani. Tako je pismo s škofije izpred nekaj let postalo dokument, saj je v njem zapisano, pri kateri maši in kdaj se moli slovensko in kdaj se slovensko tudi zapoje. Slovenska pesem je vsakodnevna spremljevalka Hanzi-

ja Lutschouniga. Včasih ga sosedovi otroci prisilijo, da jim kaj pove o svoji zbirki orodja. Pri njem preverjajo, ali znajo po slovensko pravilno šteti do štiri, in ga sprašujejo, ali poleg njega še kdo v Evropi govori slovensko. Ko se s »Hanzijem« odpravijo k njegovi bližnji hišici, ki jo je sam zgradil iz starim tramov in novih desk, vedo: Hanzi se bo tudi tokrat dal pregovoriti, iz omare bo vzel harmoniko in nanjo zaigral. Sami pa bodo zapeli »Ko gremo na planino« in »Mi se imamo radi«. Ko ga prosijo: »Hansi, sing ma noch amol Mi se imamo radi«, Hanzi še enkrat zaigra in z njimi zapoje. Otroci pri tem sedijo na postelji, ki ima za podlago zimske sani, ki so jih vlekli konji. Kako naj bi tudi bilo drugače ... Naj mi bo dovoljena misel: morda je bila hišica zgrajena prav zaradi tega, da bi tam našle svoj prostor tudi te zimske sani. Verjetno bo tako.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

5


obrobki

P ripravil V incenc G otthardt

Karl Micheu je vedno

hotel vedeti več in je tako marsikaj rešil pozabe

Odtisi, ki dišijo po sveži barvi Odlikuje ga vztrajnost. Karl Micheu, sedaj že skoraj 20 let v pokoju, je to svojo vztrajnost dokazoval vedno znova. Dodal ji je še izvirnost. Vse skupaj pa je poimenoval z naslednjimi besedami: judo, umetnost, kultura. To, da bo novembra letos mladostno obhajal svojo 82-letnico, samo mimogrede. Katakombe Naselimo se najprej v njegovih katakombah v Nonči vasi 92. Tam si je mogoče ogledati vse njegove lesoreze in linoreze. Prej ga je treba poklicati, nato pa si vzame čas in razlaga svoje linoreze, ki jih v zadnjem času tiska na aktualni časopisni papir ter tako zapušča posebne sledi na poročilih in z datumom izida časopisa. To so slike njegovega športa judo, v katerem je bil dejaven tudi kot trener. To so portreti manj znanih osebnosti, ki so postali znani z njegovim raziskovanjem. To pa so tudi slike, ki vzdramijo in posežejo v aktualno dojemanje zgodovine. »Knežji kamen, kamen borbe« je naslov take slike. Kamen ni sam. Na njem sta dva borca. Vsak hoče imeti prav. Linorez je nastal leta 2001, aktualen pa je tako, kot bi odtis še dišal po sveži barvi. Blizu 700 lesorezov in linorezov je Karl Micheu ustvaril

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

v preteklih desetletjih. V pokoju dela bolj zavzeto, a dela so nastajala tudi že prej, ko je še hodil v službo. Micheu raziskuje. Vse je zbral o Tilki Lamprecht, sopotnici pesnice Milke Hartmann. Mnogo je še mogel poizvedeti pri ljudeh, ki so jo še poznali. Marsikaj je rešil pozabe. Vsega ni mogel ugotoviti, toda marsikaj se mu je posrečilo rešiti. V samozaložbi je izdal zvezek z recepti, ki jih je zbrala Tilka Lamprecht. Posebej ponosen pa je na odkritje mnogih njenih pesmi in pripovedi Bele vrtnice in Sestra Dragica. Škoda se mu vsekakor zdi, »da niso odkrita še vsa besedila Tilke Lamprechtove. Marsikatero besedilo je najbrž napisala Tilka, a ne moremo zagotovo reči, da je res od nje«. 25 trdo vezanih knjig v nakladi dvajset izvodov, to je dokaz dela, ki ga je opravil Micheu v preteklih letih. V njih so zbrani njegovi lesorezi, večina jih je posvečenih judu, drugi prikazujejo osebnosti, eden je poseben in prikazuje mrtvaški ples športnikov juda, v treh knjigah so dokumentirane njegove umetniško oblikovane znamke, dve pa še posebej izstopata. V eni je zbral gradivo o Marijinih prikazovanjih v Dolini, drugo pa je posvetil majhni knjižici, ki jo hrani škofijski arhiv v Achnu. Posebnost te knjižice so slovenski stavki, naslovljeni na romarje, in zapis zdravamarije. Na knjižico je postal pozoren, ko je faksimile te knjižice z naslovom »Alt Wenthen

Razstave Karla Micheua

Razstava I.: v ljudski šoli Božji grob. Razstava je odprta vsak četrtek v času pouka. Razstava II.: v zasebni galeriji »Katakomba« v Nonči vasi 92. Galerija je odprta po telefonskem dogovoru. Pokličite Karla Micheua na telefon: 0699-15325501.

oder Ungarn Ordnungsbüchlein« leta 1990 prejel tedanji madžarski zunanji minister Gyula Horn. Vseskozi je Micheu pisal tudi pesmi. Kratke in izpovedne. Zdaj na njegovi delovni mizi nastaja naslednji linorez na temo judo, ki ga bo uporabil za naslednjo znamko. Da bo postal tudi oblikovalec znamk, tega si ni znal predstavljati, toda »če tega ne naredijo drugi, si moraš pomagati sam«. Njegov projekt, ki je tik pred uresničitvijo, pa so izgubljena očala. V podružnični cerkvi sv. Lucije v župniji Žvabek. Tu je že od nekdaj znana šega, da si ljudje natikajo železna očala in z njimi hodijo okrog oltarja. Ker so se ta očala izgubila, je Micheu izdelal nekaj, kar se bo dalo uliti v bron. Tako bodo verniki spet lahko gledali skozi očala in hodili okrog oltarja. »Je že dobro, da lahko pogledaš skozi taka očala, ker zmeraj vidiš kaj novega. Tudi tisto, kar je sicer nevidno, to pa je spoznanje.« Nekaj svetlobe v nevidno je s svojim delom prinesel tudi Micheu. K temu delu ga je gnalo to, da je hotel vedeti več, kot je bilo na voljo. Tako je marsikaj izvedel na novo in marsikaj rešil pozabe.


Dragocenosti v zasebnih arhivih

Tokrat: Kaj hrani Lojze Dolinar? Manjkajoča platnica tej knjigi ne jemlje dragocenosti. Za profesorja Lojzeta Dolinarja iz Celovca je ta slovenska knjiga, natisnjena leta 1747, le eden od nekaterih kulturnih draguljev v njegovi delovni sobi. Slovenska beseda in slovenska knjiga, ta pa čim starejša ter rešena tik pred izgubo – to je zmes, iz katerih so sestavljeni Dolinarjevi besedni spomeniki. Enkratni so – in to dobesedno. Obstajajo samo v enem izvodu. Z vso ljubeznijo in s spoštovanjem do slovenske besede jih hrani Lojze Dolinar. Preden si natančneje ogledamo rokopis s konca 17. stoletja in edino še ohranjeno pesmarico Filipa Jakoba Repeža, natisnjeno leta 1747 v Ljubljani, si poglejmo, od kod Dolinarju posebno zanimanje za narodno blago. Dolinar je dolgoletni zbiratelj in ljubitelj slovenskih knjig. Panjske končnice, dragocene knjižne zbirke in stari rokopisi. Vse to je našlo častno mesto. Tudi likovna umetnost je del Dolinarjeve uspešne zbirateljske strasti. Med slikami znanih slikarjev – mimogrede pokaže na sliko Zorana Musiča – so tudi slike oseb, ki jim nihče ne bi pripisal, da bi kdaj imele v roki čopič. Tudi tu je Lojze pokazal svoj čut za posebno, enkratno. Narodno blago Dolinarja še posebej privlači. Že vedno je med starimi stvarmi iskal najžlahtnejše. Videl je, kako so ljudje pri popravljanju hiš s podstrešij na odpad nosili cele kupe knjig. In ko je pogledal bolj natančno, je tudi kaj našel. »Na izletih po kakih zapuščenih kmetijah sem vedno spraševal za stare knjige in med njimi odkril zanimive dokumente,« pravi Dolinar. Vsak dokument in vsaka dragocena knjiga, ki jo hrani, pripoveduje svojo posebno zgodbo. Rokopis evangelija s konca 17. stoletja Tudi ta zgodba je posebna. Lahko bi se končala drugače in za rokopis nihče ne bi vedel. Toda zgodilo se je dru-

Romarsku drugu blagu ... Knjiga je izšla leta 1747 v Ljubljani in je edina ohranjena

gače. Rokopis, bolje rečeno list, popisan na obeh straneh, je slovenistu Dolinarju poklonil nemški profesorski kolega, in sicer s pripombo: »Ne razumem slovensko, zato ti bo to več povedalo kot meni.« Dolinar je rokopis s hvaležnostjo vzel v svojo last. Ko je spraševal razne znanstvenike, kdaj je ta zapis nastal, mu je ta list vedno bolj priraščal k srcu. Gre za prepis evangelija s konca 17. stoletja. Ta se je bral v soboto po veliki noči. V cerkvi se je bral »Ad sanctum Nicolaium«. Sodeč po besedah je evangelij prepisal duhovnik iz Roža, bral pa ga je v cerkvi sv. Nikolaja v Beljaku. List je vodni tisk z deželnim grbom. Narejen je bil v papirnici pri Št. Rupertu v Celovcu. Ta papirnica je s papirjem zalagala tudi Gorenjsko. Romarsku drugu blagu ... Ko Dolinar iz predala potegne knjižico brez platnic, na njeno dragocenost opozori z naslednjimi besedami: »Videti je, da je ta knjižica, ki je izšla leta 1747 v Ljubljani, unikat.« Vsaj po podatkih prof. Jožeta Koruze je tako. Unikatnost te knjižice mu potrjuje tudi dejstvo, da te pesmarice nima niti Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) v Ljubljani, ki hrani vse stare knjige, ki so kdaj izšle v slovenščini. Knjižica ima naslov: »Romarsku drugu blagu, Tu je: pet inu dveiset s. pesem,

katere se zhes zeilu lejtu na krishni gori pojo ...« Pri natisu iz leta 1747 gre za drugo izdajo Filipa Jakoba Repeža. To sta dve dragocenosti iz Dolinarjeve zakladnice slovenske besede. Omenimo pa še tretjo, to je original Japljeve knjige »Listi inu Evangelia«, ki je izšla leta 1796.

Rokopis evangelija s konca 17. stoletja. V slovenščini ga je prebral župnik v cerkvi sv. Nikolaja v Beljaku

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7


na svetlo dano

To m a ž U l b i n g

(pesmi)

Tomaž Ulbing – duhovnik in neznani pesnik

Iz zapuščine so rešene samo pesmi Reginald Vospernik je imel na novo obujenem pisa­ teljskem srečanju na Obirskem v soboto, 26. septembra, zanimivo predavanje z naslovom »Tomaž Ulbing – duhovnik in nepoznani pesnik«. Tomaž Ulbing, rojen leta 1881 pri p. d. Ohacu v Podravljah, je tik pred smrtjo izročil faranu in dobremu znancu Reginaldu Vosperniku tri obsežne zvezke svojih pesmi v tipkopisu. Pesmi so nastale med letoma 1913 in 1966. Imenoval jih je »Rimanice« – in v oklepaju v treh jezikih »Poezije, Reimgedichte, versus consonantes«. Večina pesmi je slovenskih, nekaj pa je tudi nemških in latinskih. Ker se je izvirnik s pesmimi izgubil, poznamo samo tipkopisni prepis njegovih pesmi, ki jih hrani Reginald Vospernik. Ta je Nedelji tudi omogočil, da objavi nekaj Ulbingovih pesmi. Zpuščina Izgubila se je tudi vsa druga njegova zapuščina (knjige, pisma in drugo). Takole je zapisano v knjigi Dobri pastirji, ki jo je uredil Janko Zerzer: »Njegova pisma bi utegnila biti izredno zanimiva, kar lahko sklepamo iz obsežnega pisma iz leta 1960 prijatelju Jaki Špicarju, ki se bere kakor narodnopolitična oporoka. Njegove pesmi pa so posvečene vrsti odličnih predstavnikov cerkvenega in kulturnega življenja, kot so Vinko Poljanec, dekan Singer, škof Rožman, Jurij Trunk, Franc S. Finžgar, Jakob Sket, dr. Franc Sušnik in dr. Joško Tischler. Od mladih let je redno objavljal svoje prispevke, predvsem domače novice, v Miru in Koroškem Slovencu, pozneje v Koroški kroniki in Našem tedniku.« Poklicne postaje Starši so Tomaža Ulbinga na priporočilo župnika Antona Gabrona dali na državno gimnazijo v Celovcu. Na gimnaziji je bil Ulbingov profesor slovenščine Janez Scheinigg. Dve leti za njim je začel bogoslovje študirati tudi Gregorij Rožman. Postala sta tesna prijatelja in sta si dopisovala vse do Rožmanove smrti. Svoje prvo dušnopastirsko mesto je Ulbing dobil v Št. Ilju, nato je prišel v Kotmaro vas, na Prevalje (takrat pod krško škofijo), v Železno Kaplo in Blače. Krajši čas je oskrboval tudi Borlje. Naslednje postaje so bile: Dobrla vas, Kazaze in Skočidol. Od tu je dalj časa soupravljal Šmiklavž ob Dravi. V času nacizma je imel takoj opraviti z gestapom in je moral zapustiti domačo faro. Premeščen je bil v St. Stefan pri Dürnsteinu nad Brežami, šele potem se je vrnil v Skočidol. Leta 1966 se je upokojil v 85. letu starosti. Umrl je leta 1969.

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Karl Micheu: Knežji kamen – kamen borbe. Linorez 2001

Pesmi Jožeku Kokotu,

trpinu s Kostanj, ki je umrl v koncentracijskem taborišču Mauthausen S starši, sestrami in brati si moral v svet se tuj podati, kjer si, na smrt od temnih sil obsojen, od nas ločen bil. A šele na jesen deseto zvedó to starši vest odeto, namesto da bi dom prevzel boš v tuji zemlji tam trohnel! Pa Bog mučence ljubi svoje, ki smrt prejmó za vzorov boje, zato ti bodi sveti raj plačilo božje vekomaj!


Dobesedno

Jošku Tischlerju k zlatemu življenja slavju

O zlatem dnevu rojstva berem in naglo že k mizi derem, da par napišem vrst njemú, Slovencu trdno zvestemu. Je vreden on naslednik Sketa, in z Brejcem mu je duša vneta za narod avtohtonski ta, ki tu svoj pravni dom ima. Ko prva vojna je končana, pripadnost Korotana znana, na zborih ljudskih ga spoznam, ga slišim in srcé mu dam. Še jé se šolal na Visoki tedaj tam šoli v svoji stroki, pa vendar se je mi že zdel, da bo za vodjo dozorel. Kar sem takrat le medlo slutil, od dne do dne sem bolj občutil, da narod naš on ljubi res, med njim mu raste njá sloves.

Valentinu Podgorcu ob 80-letnici

Veliki naš snovatelj, a tudi znan pisatelj, ledin obdelovatelj! Edinstven naš branitelj, nezvoljeni voditelj ter veka pol učitelj! In zborovanj sklicatelj, na njih smeri dajatelj, umovnik in ravnatelj! Profesor in vzgojitelj, on naroda buditelj, dobrotnik in ljubitelj! Govornik in zbiratelj, od ved vseh zajematelj, resnice vnet prijatelj! Cenitelj njen, širitelj, ugleden pokrovitelj! Slovenec in Slovan, lučnosec – Mohorjan, Avditor naš poznan! /.../ Naj ne zastonj bo Vaše delo, edinost bi sad imelo Slovencev vseh za to deželo.

Mladine, naroda učitelj, ni čuda, da si mu voditelj vsled svojih, dragi, del postal! Naj raste, kar mu boš sejal! Očetov narod naš – besedo in vero ljubi, zdravo vedo, boritelj Ti lastnosti teh, za narod bodeš žel uspeh. To Tebi, narodu želimo, Slovence vabimo, rotimo, da Ti zaupajoč sledé, za pravdo staro se boré. Ko rajni doktor Sket zdaj maja stoletni rojstni dan obhaja, se z nami, s Tabo veseli, ko petdeseti slaviš – Ti. Iz srca Ti globin čestitam, ko v listih to novico čitam, sto let življenja Ti želim ob sklepu teh voščilnih rim.

Tomaž Ulbing o svojem pesniškem ustvarjanju: Moje pesmi so večinoma priložnostnice in osebnostnice. Razne svečane prilike so svetovale svečanostno obhajanje. Spodbudni značaj nekaterih mi bliže stoječih oseb sem zato skusil v verzih in rimah pogoditi in jih pozabnosti oteti. V kolikor se mi je to posrečilo, bosta poslavljenec in bralec sama najbolj presodila. /.../ Lažje in morda bolje bi mi zlasti tu v tujini kako delce uspelo, ako bi bil mogel imeti pri rokah kak rečnik ali slovar in tudi kako slovensko slovnico. A vse to spi spanje pravičnega na mojem kanonično mi pristoječem mestu. /.../ In kakor je veliki Stritar v tujini započel in zasnoval in izvedel svoja največja dela in v njih iskal in našel stik do domovine, tako je tudi meni pevcu-pigmeju ljubezen do domovine in do naroda narekovala slog, ideje, stihe in rime ter sem s tem na tujih tleh našel košček razvedrila in duhovnega leka.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

9


poglejmo čez plot Pripravila

Jerneja Jezernik

Bernard Mandl iz Leš nad Prevaljami mi

KDO JE Bernard Mandl?

krepko stisne roko v pozdrav in me z nekim posebnim sijajem v očeh odpelje v svojo delovno sobo. V njej je zbranih na desetine, stotine starih stvari, da bi še kaka miška komaj našla kakšno luknjico zase! Na mizi sredi sobe leži originalno tiskano vabilo na zlato mašo Andreja Einspielerja iz leta 1887, zaščiteno s steklom. Ob njem je album z nadvse obsežnim zgodovinskim gradivom o plebiscitu na Koroškem – in kupi, res kupi (!) starih knjig. Na primer Slomškovo „Djanje Svetnikov Božjih“, ki so jo natisnili leta 1854 v Gradcu, ali pa že precej porumeneli Zbornik koroških pesmi z motivi z Baškega jezera in s prepoznavno Jepo na naslovnici. Pod oknom mi takoj pade v oči velika lesena skrinja z barvnimi ornamenti. Od kod jo ima? Nič manj kot iz zapuščine priljubljene koroške pesnice Milke Hartman, povrhu pa jo je še sam restavriral! In kaj je v omarah? Menda „zgolj“ polovica vseh knjig, ki jih je Mohorjeva natisnila v letih 1920–

29, ko si je poiskala začasno zatočišče na Prevaljah. Prav. Zabeleženo. Kaj pa je v predalih? Ah kaj, iz njih kot v opomin zgodovine kukajo dobro ohranjene nacistične in partizanske uniforme, rudarske z bogatimi zlatorumenimi našitki pa ohranjajo spoštljiv spomin na marljive delavce nekoč največjega rudnika rjavega premoga na Slovenskem. Potem so tu še zanimiva razpela po kotih, na tisoče starih črno-belih razglednic z motivi iz Koroške, staro orodje in ... in še neka prav nenavadna slika. V ospredju rumena toplina treh sončnic, v ozadju pa – Obir? Mhm, Bernard Mandl namreč ni le znan koroški zbiratelj starin, temveč tudi svojevrsten sodobni slikar – naj ne bo odveč, če napišemo, da z motivi obeh Korošk. Bernard Mandl ima vse lastnosti zagrizenega, strastnega zbiratelja. Stare reči imajo zanj poseben duh, še več pa duha preteklih rodov. Zanje je Mandl s časom razvil čisto poseben občutek, poseben posluh.

Zbira, zbiraš ... Vaša življenjska filozofija je, da tudi pri zbiranju starin ni naključij. Da se vse dogaja in zgodi tako, kot se zgoditi mora. Imate za to kakšen dokaz? Mandl: Seveda. Pred nekaj tedni sem šel nabirat gobe v Libeliče. Ko sem se peljal mimo Božjega Groba, sem videl, kako ob cesti podirajo staro leseno hišo. Stopil sem iz avtomobila in radovedno pogledal v notranjost hiše. In kaj zagledam? Kupe knjige! Na tisoče knjig!! Hkrati pa tudi delavce, ki so nekaj zabojev dragocenih knjig že zdrobili. Kar lasje so mi šli pokonci. Takoj sem stopil h gospodarici in jo prosil za odkup. Lastnica se je pisala Schubert in domnevam, da je bila kakšna daljna sorodnica znamenitega skladatelja Franza Schuberta, saj sem v hiši v glavnem našel dragocene nemške knjige o glasbi, večinoma s preloma stoletja. Kar hitro sva sklenila ugoden posel. Del tega knjižnega bogastva iz že pre-

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

cej neugledne lesene hiše sem torej naložil v avto in čez nekaj dni nekaj primerkov odpeljal h gospodu Krautu, ki ima v Pliberku svojo galerijo. V njej prodaja tudi starine, zato sva marsikakšno rekla. Za pripeljane dragocenosti mi je Kraut na koncu iz hvaležnosti pokazal še nekaj posebnega: izjemno redko razglednico s plebiscitnim motivom, ki ga je leta 1919 naslikal Maksim Gaspari, in s slovenskim besedilom. Seveda je bila dragocenost kmalu v mojih rokah. Temu jaz ne pravim naključje.« V vašem obsežnem albumu o koroškem plebiscitu v letu 1920 pa hranite še drugo dragoceno zgodovinsko gradivo. Kaj vse ste zbrali v njem? Mandl: »Pismo koroških deklet zavednim slovenskim fantom, na primer. Zanimiva je še mejna prepustnica Ane Glavar iz Podkraja, s katero so ji po plebiscitu, ko je bila meja že določena, dovolili obiskovati mašo v župnijski cerkvi v Mežici. Hranim pa tudi deset plebiscitnih zapovedi za Slovence v tiskani obliki, pristopno izjavo za ko-

roški „abwehrkämpferbund“ in izvirno fotografijo labotskih „abwehrkämpferjev“. Žal mi je le, da se z zbiranjem na to temo nisem začel ukvarjati že prej, saj gre za zelo zanimive lekcije iz zgodovine. Tudi med drugimi zbiratelji je tema koroškega plebiscita zdaj zelo aktualna.« Ste tudi strasten zbiratelj starih knjig, še posebej tistih, ki so povezane z avstrijsko in slovensko Koroško. Lahko za bralce Nedelje izluščite nekaj svojih največjih knjižnih dragocenosti? Mandl: »Ena izmed njih je gotovo Slomškovo „Djanje Svetnikov Božjih“, ki so ga natisnili leta 1854 v Gradcu. Nekdanji lastnik je na notranjo stran pla-


Bernard Mandl Leše

pri prevaljah

• Koroška

. mhm, zbiram! tnic zapisal celo nekaj svojih razmišljanj ob prebiranju te knjige. V svoji zbirki imam tudi dobro polovico vseh knjig, ki jih je Mohorjeva natisnila v letih 1920–29, ko si je poiskala začasno zatočišče na Prevaljah. Po vsebini se mi zdijo te knjige zelo kvalitetne. Med njimi so tudi Prežihova dela. Morda pa se vam bo zdel zanimiv še podatek, da smo zbiratelji tudi v trdih časih jugoslovanskega komunizma pridno skrbeli za kroženje slovenskih knjig med Slovenijo in Avstrijo.« Kaj pa kakšna novejša pridobitev? Mandl: »Pred nedavnim sem se odpravil na izlet v Spodnje Libuče. Videl sem, kako temeljito pospravljajo in čistijo neko staro hišo. Izvedel sem, da je v njej živela Milka Hartman. Pred hišo, ki so jo podirali, so bili jerbasi knjig, stare mize, skrinje, izdelki iz porcelana in druga stara krama. Spominjam se, da sem začel kar globoko dihati. Mandlovi iz Podjune, sorodniki Milke Hartman, so mi dovolili, da sem vzel nekaj njenih knjig, dobil pa sem tudi pesniči-

no veliko leseno skrinjo z barvnimi ornamenti, ki sem jo z velikim veseljem in s spoštovanjem sam restavriral. Vse priznanje Hartmanci, res je bila velika ljubiteljica umetnosti!« Poleg zbirateljske imate tudi umetniško žilico. Kaj najraje ustvarjate? Mandl: Pred leti sem napisal zgodbo o svojih prednikih, Mandlih in Grilcih, kako so se selili v Avstrijo. Iz njih se je rodil močan rod zavednih Slovencev. Leta 2008 pa sem na primer narisal sliko s sončnicami, v ozadju sem v modri barvi dodal še Obir. Kaj pa je zbirateljski hit ta hip? Mandl: »Ne boste verjeli – dvojezične razglednice iz Koroške med letoma 1905 in 1915. Te so prav zaradi izpričane dvojezičnosti prava redkost. Za takšno dragocenost je treba danes praviloma odšteti tudi 100 evrov. Zanimivo pa je, da si jih najbolj vroče želijo prav nemško govoreči zbiratelji ...«

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11


RAZPIS

S l ove n i j a

Grajski večer

Nedelja in Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik iščeta dragocenosti

Iščemo dragocenosti iz vašega »muzeja«! Iščemo – stare dokumente – stare knjige – stare predmete – stare fotografije – stare slike - zanimive skrinje ... Gotovo imate doma nekaj, kar je za vas tako dragoceno, da tega nočete dati iz rok, morda pa želite, da bi za to izvedeli drugi. Morda vam je kdo kdaj izročil kak rokopis, kakšen dnevnik, kakšen poseben dokument. Lahko je zelo dragocen, ker je v njem napisano nekaj, kar je pomembno za zgodovino. Kak predmet je lahko dragocen zaradi tega, ker je enkraten in bo javnost prvič izvedela zanj. Lahko je kaka stara fotografija kake osebe, o kateri se do sedaj ni vedelo, da obstaja. To so posebne dragocenosti. Radi pridemo, fotografiramo, opišemo in predstavimo v Nedelji. Predstavljali jih bomo v kulturni prilogi Nedelje. Inštitut Urban Jarnik vam bo pomagal natančneje določiti pomembnost vaših dragocenosti. Če hranite kako dragocenost in želite, da bi zanjo izvedeli tudi drugi, se javite pri Nedelji na e-mail: redakcija@nedelja.at ali pa pokličite 0463/54587-3510 (Vincenc Gotthardt), ali se javite na Slovenskem narodopisnem inštitutu Urban Jarnik v Celovcu, e-mail: institut.urban.jarnik@ ethno.at, tel.: 0463/516244 (Milka Olip, Martina Piko-Rustia).

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Grajski večeri na Rakovniku v Ljubljani so zapluli v šesto sezono. Od vsega začetka jih »krmari« neutrudni salezijanec prof. Jože Zadravec. To so večeri kulture v najžlahtnejšem pomenu besede, so srečanja prijateljev, ki sta jim vera in kultura srčna zadeva. Grajski večer 44 v sredo, 23. septembra 2009, je bil večer, posvečen Slomšku: – kulturne večernice pred praznikom škofa Antona Martina Slomška, – ob 10-letnici razglasitve za blaženega, – ob 150-letnici njegovega prihoda v Maribor. V srčiki Slomškovega večera je bila predstavitev knjige »Glasbena dejavnost Antona M. Slomška« avtorja dr. Štefana Alojzija Ferenčaka, ki jo je izdala Celjska Mohorjeva družba. O knjigi sta kratko spregovorila avtor Štefan Ferenčak in direktor Mohorjeve prof. Jože Faganel. Monografija, tako je zapisal avtor, želi prispevati k resnični glasbeni podobi A. M. Slomška. Razdeljena je v tri dele: I. Slomškova glasbena izobrazba in dejavnost, II. Prispevek k raziskovanju virov Slomškovih pesmi, III. Napevi in priredbe Slomškovih pesmi. Na koncu so še priloge in kratek povzetek v nemščini. Knjiga je sicer izredno strokovno-raziskovalno delo, vendar – ob vseh opombah – zelo tekoče berljiva. Pevsko je večer popestril kodeljevski mešani pevski zbor s petimi Slomškovimi skladbami.

v letu

A . M. S l o m š k a

Večer je zaokrožil pesnik Tone Kuntner z odlomki iz Slomškove pridige, imel jo je 4. junija 1838 v Možberku, v njem pa je spregovoril o ljubezni do maternega jezika, domovine in Boga.

Štefan Ferenčak Mnogim, ki smo raztreseni po svetu, je Slovenska krajina ožja domovina. To je čudovita dežela, kjer so doma štrki in jagnedi. V tej deželi so tudi korenine Štefana Ferenčaka. Na pragu druge svetovne vojne – rojen leta 1940 – je meril svoje prve korake po Odrancih in se v rodni vasi ob župniku Kozarju in učitelju Zorniku seznanil z začetki šolskih modrosti. Prva štiri leta gimnazije je zaključil v sosednjih Črensovcih in maturiral na Reki. Pridružil se je salezijancem in končal teologijo v Ljubljani. Glasba in petje sta mu življenjska spremljevalca. Leto 1973 je začetek njegovih dunajskih let s študijem muzikologije in umetnostne zgodovine. Na Dunaju je srečal Hanzija Gabriela, človeka, predanega slovenstvu in tamburaštvu, in stkalo se je trdno »glasbeno« prijateljstvo, ki kljubuje času in razdaljam. Za kratek čas je leta 1979 prišel kot vzgojitelj v Celovec, in sicer v Marijanišče. Leta 1982 se je spet vrnil na Dunaj, prevzel duhovno oskrbo dunajskih Slovencev, a tudi na glasbenem področju ni miroval. S Hanzijem Gabrielom sta ustanovila tamburaški ansambel. V 5. dunajskem okraju so pre-


piše Marija Gruškovnjak

vzeli cerkev Jezusovega srca s pripadajočimi prostori, ustanovili so Slovenski pastoralni center, nastalo je več glasbenih skupin (moški, mešani in ženski zbor) ter ansambel v različnih zasedbah. Z udarniškim delom mladine in zreline (Ferenčakov izraz) cele skupnosti so prenovili večnamenski prostor s knjižnico, tamburaško sobo, v kletnih prostorih pa so uredili dvorano s farno kavarno. S težkim srcem se je poleti 1988 vrnil v Slovenijo, klicale so ga

gregejevi

citati G re g e j K r i š t o f

So vrednote doma v nebesih ali ležijo na klopi v parku?

Na nemški televiziji sta pred kratkim k razpravi o vrnitvi kreposti, poštenosti, značajnosti vabila filozofa Peter Sloterdijk in Rüdiger Safranski. V novi razpravi o morali se govori v več odtenkih. Desetletja smo govorili o vrednotah in morali, kot bi se z njimi trgovalo na borzi, o pravicah, kot bi bile doma v sodnijskem poslopju, in govorili smo o dolžnostih in obveznostih, kot bi bile doma v kakšni tovarni ali vojašnici. Danes pa naj bi govorili o kreposti, poštenosti, neoporečnosti. Te govorice smo se odvadili. Seveda se lahko vprašamo: Kje pa so te vrednote? Kje jih lahko najdemo? So v nebesih, ležijo morda na klopi v parku? Te kreposti pa ne pridejo same od sebe. Pridobimo jih s trudom, z vajami. Krepost je dosežek dela na samem sebi. Največja nasprotnika sta lenoba in nedejavnost. Človek na prvi pogled ni blagoslovljen z modrostjo, očitni sta njegova neumnost, zaprtost. Modrost je nasprotje: odprtost, uvidevnost. Toda: bolj ugodno je biti zaprt. Vzemimo pogum. Najverjetnejši so beg, zadržanost ali brutalni pretep. Upreti se, to je težko. V zmernost, ki naj bi se pojavljala v ne preveliki, še sprejemljivi meri, od leta 2007 ni več mogoče verjeti. Preveč je oškodovanih. Pohlep je neskončen. Biti kreposten je mogoče zgolj z vajo. Toda kaj, ko imamo ljudje premalo resničnih možnosti, da bi se v resnici urili v raznih krepostih!

nove obveznosti v Mariboru in Ljubljani. O svojem delovanju je sam zapisal: »Duhovnik, habil. docent za cerkveno glasbo in liturgično petje na Teološki fakulteti v Ljubljani in Mariboru. Od 2008 v pokoju in poučuje samo v VI. letniku liturgično petje in osnove organologije. Poleg pedagoškega dela na Teološki fakulteti in Škofijski orgelski šoli v Mariboru (še vodja), se na znanstvenoraziskovalnem področju največ ukvarja s cerkveno glasbo, predvsem s himnologijo, tj. cerkveno pesmijo v širšem pomenu besede (član predsedstva Mednarodnega združenja za himnologijo/Internationale Arbeitsgemeinschaft für Hymnologie), s cerkvenimi glasbeniki in organologijo.«

Sloterdijk je mnenja, da so pošteni in značajni ljudje prišli na slab glas zaradi svoje nagnjenosti k vmešavanju v zadeve drugih. Ker pa je vsak človek „država v malem“, ljubosumno in budno pazi na svoje meje, na svojo samostojnost in ne dovoljuje nobenega vmešavanja drugih. »Če mi to, kar predlagaš, ni po volji, bom takoj poklical na pomoč svojega veleposlanika ali papeškega nuncija.« Ta razprava je neposredno vezana tudi na šolo in nazorno prikazuje napor učiteljev pri delu z otroki. Učitelji morajo nenehno ustvarjati umetne izzive. Otroci se učijo stvari, ki jim bodo koristile čez dvajset ali trideset let, mogoče tudi nikoli. Učitelj mora to „resničnost“ šolarju prikazati in opisati kot sedaj navzočo. Se pravi: kreposti, značajnosti se ni mogoče naučiti brez „trenerja“. V jeziku teologije se postavlja vprašanje: Kako se odločaš v krizi? Boš takoj pobegnil, boš izdal prijatelja? ... Kako se potem nazadnje odločiš, tudi prihaja s področja teologije. Temu se reče milost. Antični filozofi in cerkveni učitelji so formulirali sedem glavnih čednosti. To so modrost, pravičnost, hrabrost, zmernost, vera, upanje in ljubezen. Morda veliko naenkrat, povrhu pa še za enega samega človeka. Immanuel Kant je te velike čednosti malo omilil in prednje postavil glavno čednost: dober namen. Brez dobrega namena lahko vse druge čednosti postanejo »zelo hude in škodljive«

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13


k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Urednica: G abi Frank

Gustav Jan Uvodnik

Vse več sodelovanja Goriška Mohorjeva družba (GMD) od leta 1924, ko je bila ustanovljena, nadaljuje mohorjansko poslanstvo širjenja slovenske tiskane besede med Slovenci v mejah Italije. Prvi knjižni dar je izšel za leto 1925. Kljub fašističnemu preganjanju in plenjenju knjig je GMD uspelo, da je tudi v tridesetih letih vsako leto do vojne izdala kako publikacijo v slovenščini, pa čeprav molitvenik ali Koledarsko beležnico. Med drugo svetovno vojno je seveda delovanje zamrlo, po vojni pa je GMD glede izdaje Koledarja do leta 1960 sodelovala s celovško Mohorjevo založbo. Po tem letu je prišlo do reorganizacije GMD in tudi Koledar je bil z vsebinskega vidika bolj uglašen na primorske razmere. Letno pri GMD izide kakih osem naslovov, glavni poudarek je na redni knjižni zbirki in koledarju, ki tradicionalno nastajata prav v tem času. Pozornost založbe pa je usmerjena tudi v sprotne informacijske potrebe sodobnega bralca. V ta namen izhajata pod okriljem GMD tednik Novi glas in mesečnik za otroke ljudskih šol Pastirček. Med odmevnejšimi publikacijami GMD velja omeniti večletni projekt Primorski slovenski bibliografski leksikon. Ta leksikografska izdaja, ki je izhajala 20 let, je omogočila, da so na enem mestu zbrani biografski podatki zaslužnih primorskih ljudi. Knjiga je že takrat Primorsko obravnavala kot enotno regijo brez meja. Od letos pa je delo v sodelovanju z ZRC SAZU dostopno tudi na svetovnem spletu. Sestala pa se je tudi nova delovna skupina, ki pa pripravlja dopolnilni zvezek PSBL. Vse več pa GMD sodeluje s sestrskima založbama iz Celja in Celovca, saj smo skupaj izdali kar nekaj knjig, ki so vseslovenskega pomena. V tem smislu bomo letos, med drugim, izdali skupen knjižni poklon pisatelju Alojzu Rebuli, ki je poleti obhajal svoj 85. rojstni dan.

Marko Tavčar, vodjaGoriške Mohorjeve družbe

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Gustav Januš – 70-letnik: Praznik v Galeriji Šikoronja Galerija Šikoronja v Semislavčah pri Rožeku je v petek, 18. 9., na predvečer 70. rojstnega dne pesnika in pisatelja Gustava Januša, vabila na odprt­je razstave njegovih likovnih del. Vabilu se je odzvala nepredstavljivo velika množica prijateljev Januševe umetnosti obeh narodnih skupnosti na Koroškem. Po pozdravnih melodijah kitarista Janeza Gregoriča na kitari in Arthurja Ottowitza na orglicah in pozdravnih besedah voditeljice galerije Majki Šikoronja-Zwitter sta umetnika predstavila strokovnjaka Arnulf Rohmann, bivši direktor Deželne galerija v Celovcu, in Marko Košan, direktor Koroške galerije likovne umetnosti v Slovenj Gradcu. Po pozdravnih besedah domačega župana Franca Richaua sta presenečenemu jubilantu Janušu predsednik KKZ Janko Zerzer in predstavnik Mohorjeve založbe Franc Kattnig predala prva izvoda njegove nove dvodelne pesniške zbirke »V barve spremenjene besede« in »Wort, verwandelt in Farbe« (vsi prevodi so delo Petra Handkeja), ki ju je uredil Fabjan Hafner in sta ju sofinancirala z lanskoletno Tischlerjevo nagrado osrednja kulturna organizacija KKZ in Narodni svet. Večer je izzvenel v prijetni družbi ob prepevanju slovenskih narodnih pes­mi. Na še mnoga zdrava in srečna leta kličemo jubilantu in njegovi družini!


k ibic

ZBADLJIVI

PRIGRIZKI

did

D R U Zˇ I N A

in DOM

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

n u š v sliki in besedi

Fa b j a n H a f n e r

o

Gustavu Janušu

… o njegovem učiteljevanju

»Poučeval je slovenščino in likovno vzgojo in tako povezoval dolžnost z nagnjenji, nič manj zagreto in zavzeto pa fiziko in kemijo. Vse življenje je skušal združiti in spraviti ne samo besedo in sliko. Zastavil si je višji cilj: da ju strne v podobo. Nikoli pa ni zanikal želje in potrebe po jasnosti, po preverjenih in preverljivih merilih, kot jih ponuja samo naravoslovje. Od mladih let lovi ravnotežje med razumom in čuti, med mišljenjem in občutenjem.«

... o sodelovanju pri mladju

»Še kot semeniščnik se je leta 1961 v Celovcu pridružil Plešivčanom Lipušu, Prunču in Smolleju, ki so eno leto pred tem ustanovili literarno revijo mladje. Pri Mladju je sodeloval od druge številke, najprej kot likovnik, potem pa tudi kot pesnik, spočetka pod psevdonimom Fran Korojan. Januš je avtor klasične opreme revije, barvne črte s črnim robom, ki deli naslovnico na kvadrat in pravokotnik. Od leta 1972 do leta 1981 pa je kot ured­nik za poezijo sooblikoval vsebinsko usmeritev revije, spodbujal in podpiral mlade nadebudne talente.«

... o njegovem pomenu

»Med resnimi pesniki na Koroškem velja Gustav Januš za nemara najbolj vedrega, svetlega, hudomušnega. Toda že od njegovih zgodnjih ustvarjalnih let grozi tudi nad živopisnim vrvežem igrivih zajedljivih pesmi otož­na senca. Jasne so kot pokrajina po obilnem nalivu; osončene in napete kot v pričakovanju naslednje plohe. Prav ta napetost med blagim humorjem in zadržano otožnostjo odlikuje te prizore iz vsakdanjika ne samo koroških Slovencev; z njimi se je Januš najprej uveljavil in zapisal v širšo javno zavest.«

... o njegovi govorici

»Njegova govorica je, ne da bi ga kdaj zaneslo v plitvo in plosko nakladanje poljubnih prispodob, hkrati preprosta in natančna. Naravnost epsko, pogosto v proznih baladah, prikazuje iz umirjene razdalje svet, ki se mu približuje s prizanesljivo previdnostjo. Obžaluje izginjanje starega, hkrati pa zafrkljivo ironizira malikovanje vsega modernega in modnega. Ob tem je povsem današnji in sodoben, kljub

Urednik Mohorjeve založbe Franc Kattnig in Fabjan Hafner z novo slovensko in nemško pesniško zbirko Gustava Januša. Zbirka je viden znak letošnje Tisch­ lerjeve nagrade Gustavu Janušu. temu in prav zato se mu vse pogosteje zatoži po ogroženi lepoti neokrnjene narave. Tako Januš presega svoj osebni in mogoče celo posameznikov jaz. S preprosto širino in presenetljivo globino svojih pesmi upodablja slehernika sredi človeštva. Gustav Januš je počasi in previdno vstopal v svetle sobane umetnosti; mogoče je prav zaradi svoje preudarnosti prodrl globlje vanje od marsikoga drugega.«

… o likovni in besedni umetnosti

»Že od mladjevskih začetkov je vozil dvotirno, likovna in besedna umet­ nost sta se oplajali in se brusili druga ob drugi in ob upočasnitvi ustvarjalnega razvoja se je tudi čisto navad­ no oglje marsikdaj strnilo in strdilo v kar najtrši, najbolj zgoščen drag kamen. Januš je zrasel iz posnemanja povojnega ekspresionizma v dostop­ no, samo na videz naivno oblikovanje vsakdanjih prizorov, s katerimi je v obeh svojih panogah najprej zaslovel. Potem je veselje do eksperimenta rušilo in končno razbilo prepoznavnost predmetov in Januš je dobesedno igraje osvojil nova polja in doslej nepoznana prostranstva ustvarjanja.” Vir: Fabjan Hafner: Neulovljivi metulj – O počasni in neustavljivi selit­ vi pesnika Gustava Januša v naravo in v lastni jaz; Mohorjev Koledar 2008

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15


pokaži

Matej Zenz »Ko sem začel obiskovati Slovensko gimnazijo v Celovcu, je bila v našem razredu pogovorni jezik nemščina, saj se je večina dijakov v njej najlaže izražala. Na višji stopnji, ko smo že postali zreli, pa je prišlo do premika v naših glavah. Začeli smo se zavedati, da smo skoraj vsi Slovenci, in odločitev, da bomo med seboj govorili v naši materinščini, se nam je zdela edino smiselna in pravilna,« začenja svojo zgodbo 19-letni Matej Zenz iz Ledinc ob Baškem jezeru.

jez ik

P ripravila J erneja J ezernik

Slovenščina dol, slovenščina gor, gor Ko ljubezen rodi tudi slovenščino Slovenščina ima svoje posebno mesto tudi v Zenzevi družini. Mama Janja je iz zavedne slovenske družine iz Kort in prek nje je Matej po dolgih, nežnih požirkih že v najnežnejših letih vsrkal vase obirščino. Rožanske spevnosti, mhm, te pa je v njem za odtenek manj. Očetova starša, doma iz Št. Jakoba v Rožu, sta sicer med seboj govorila slovensko, toda sinu Die­ tru sta želela prihraniti travmo tedanjega časa, ko je bila slovenščina nekaj manjvrednega, slovenstvo pa bavbav. V tem duhu je tedaj odraščalo kar precej mladih. »Čisto do konca pa tega nikoli ne bom izvedel, saj se je o tem praviloma molčalo,« ugotavlja Matej. Potem pa je v očetovo – tudi jezikovno – zgodbo posegla ljubezen. V času njegovega študija politologije in zgodovine na Dunaju ga očara prikupno Sternovo dekle takrat že iz Št. Lipša – in glej, od trenutka, ko sta se zaljubila, tudi Dietru slovenščina prav gladko in spoštljivo teče.

Slovenščina z dodano vrednostjo »Moja babica Marica Stern z Obirskega je zame osebno najmočnejši simbol vztrajanja pri slovenščini in slovenstvu, na katerega je ponosna z vsem svojim srcem in dušo,« pojasnjuje Matej. Vsi njeni otroci (11) in vnuki (23), raztreseni po vsej Avstriji, govorijo slovensko. »Mislim, da bi bilo moji babici zelo hudo, če ne bi bilo tako.« Matej pa jo je letos še posebej razveselil z odliko iz slovenščine na maturi in z odločitvijo, da bo po opravljenem letu civilne službe pri Narodnem svetu KS študiral v Ljubljani. Mimogrede pa jo rad mahne tudi na Knjižne presoje, saj se vztrajno trudi dvigniti svoj že tako visok nivo poznavanja slovenskega knjižnega jezika in kulture. »Spoštovani gospod predsednik Türk, spoštovani gospod predsednik Fischer, slovenska manjšina na Koroškem deluje kot most med Republiko Slovenijo in Avstrijo. Toda vsak most potrebuje trdne temelje, v jeziku, kulturi, pravni zaščiti in podpori, zato vaju prosim, da vplivata na vse odgovorne osebe v obeh državah, da bo dvojezičnost na Koroškem res vidna in prepoznavna,« je Matej Zenz v petek, 5. junija 2009, kot eden od predstavnikov koroške mladine prijazno in spoštljivo, pa vendar vztrajno in z vsebinsko poanto nagovoril oba ugledna državnika, ki sta se uradno srečala v Domu Sodalitas v Tinjah. Po svojem dedeju, »ki je vse svoje moči razdal tako za svojo družino kot tudi za slovensko narodno skupnost«, ima namreč mladi Rožan tudi žilico za politiko. Mhm, takšno, ki v sebi že živi prihodnost ...

Matej Zenz s predsednikoma Republike Slovenije in Avstrije, dr. Türkom in dr. Fischerjem IMPRESUM:  Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Jerneja

Jezernik in Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Jerneja Jezernik. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, jezernik@nedelja.at / gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec

16

XIV

ŠTIRINAJST DNI


Kulturna priloga: stran s prahom