Issuu on Google+

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

marec

098

K U LT U R A

moč besede

Labirint je deloma še pokrit s snegom. Iz njega štrlijo lesene vile. Tudi del lesenega pluga. V sredi in na najvišji točki je lestev. Iz snega štrli tudi več kot sto let stara deska. Ni bila razrezana z žago, sesekana in zažgana. Dobila je novo mesto, kot mnogo drugih stvari na domačiji pri Vinklnu v Lepeni. Malo več kot pet let je, odkar je domačijo prevzel Zdravko Haderlap, priznani gledališki ustvarjalec plesnega gledališča. Leseno mlinsko kolo gleda delno iz snega, deloma pa je z njim še zelo močno pokrito. Tako kot je bilo pri Vinklnu. Ko je Zdravko Haderlap kot nekdanji vodja znanega plesnega gledališča Ikarus pristal doma, je čutil, da se bo njegovo življenje popolnoma spremenilo. »Vedel sem, če se bom vrnil, se bom moral odpovedati gledališču!« Pa je spremenil svojo domačijo v en sam oder in kar sam prevzel glavno vlogo, ki je večplastna. Razlika med domačijo in gledališčem je tudi v tem, da Zdravko Haderlap vlog ne igra, temveč jih živi kot kmet na kmetiji, kot svetovalec v kulturi, kot poročevalec za časopis. 2Peč je zakurjena. Les dogoreva. Vonj dima, prasketanje plamenov in aroma kave napolnjujejo kuhinjo. Zdravko Haderlap, ki se je pred nekaj urami ravno vrnil z Dunaja v Lepeno, skuša odgovoriti na vprašanje, kaj vse se je zgodilo od takrat, ko je prenehal s svojim plesnim gledališčem Ikarus, pa do avdicije za plesno predstavo z delovnim naslovom »Jura Soyfer«, ki jo bo režiral Johann Kresnik, veliki sin Pliberka. Toda vse lepo od začetka. Tako kot je sedaj še mnogo stvari okrog Vinklnove domačije pod snegom, tako je bilo na začetku tudi za Haderlapa mnogo stvari nevidnih, danes pa se mu zdijo zelo jasne. Danost na domačiji je bila zgodovina Haderlapove družine pri Vinklnu. Marsikaj je bilo vidnega. Javorjeva miza v dnevni sobi z intarzijami »IHS« je vidna stvar. Ta miza priča tudi o zgodovini ljudi na tej kmetiji. »S tem sem se soočal in sem tudi dosti spremenil. Prej je bilo tu precej negativne energije, ki jo je prebivalcem in regiji vtisnila kruta zgodovina. Po zgodovini so bili prebivalci žrtve. Tudi po drži in življenju. To sem preobrazil v pozitivni aspekt,« pravi Zdravko Haderlap in dodaja: »Nisem samo spremenil, to tudi čutim.« Na svojem domu je nekaj mogel spremeniti le, ker je obdržal stik s svetom in našel spošljiv odnos do zgodovine in korenin. »Vedno pa mi je bilo jasno: če bom kaj spreminjal, jih bom dobil po „buči“, vendar je bilo le tako mogoče ustvariti nekaj novega. Moj začetek spreminjanja je bil takšen, da sem moral najprej zase dognati, kaj je tisto, s čimer bom lahko srečen pri svojem delu.« Do sprememb je prihajalo doma, spremembe pa so segale in še žarčijo tudi v regijo. »Regija nima samozavesti in vse je zreducirano samo na dvo- in enojezičnost.«3Na vratih je nalepljen večji list. Rokopis v angleščini in nekaj puščic, ki se stikajo v središču, kažejo, kako lahko iz različnosti zraste nekaj skupnega. Haderlap: »To je model sožitja, ki ga je tu na Vinklnovem domu izdelal strokovnjak za komunikacijo.« Tako kot ljudje nimajo samozavesti, je tudi regija nima, ugotavlja Haderlap. »To tudi ni noben čudež. Tu je nacionalizem 20. stoletja, je revna regija, so konflikti v družini, je izkoriščanje političnega položaja za prilivanje olja na spor med narodnima skupnostma. Ta konflikt je na Koroškem intimni konflikt družin. To je konflikt ljudi, ki so v sorodstvu. To je konflikt s čustvi in razum pri tem nima prav nobene možnosti. Za rešitev tega konflikta ne potrebujemo politike, marveč psihoterapevte in mediatorje.« Morda tudi fotografije Zdravka Haderlapa.Veža je hladna. Fotografije na platnu (80 x 60 cm) imajo naslov »Koroška resničnost«. Naslov je seveda dvojezičen. Na fotografijz naslovom »Muka izbire« so upodobljeni otrok, ženske prsi in bodeča žica. »Sence«, »Sledovi«, »Zapadlost« so naslovi drugih fotografij. V središču je vedno človek med svojim upanjem, melanholijo in depresijo. Koroški človek. Haderlap je fotografsko upodobil potrto južnokoroško resničnost: vsakdanji boj za preživetje in zlomljeno samozavest, ki se kaže v molku, izrinjanju zakoreninjene kultur in izbrisovanju samega sebe. Zdravko Haderlap si služi svoj kruh s pisanjem za Kleine Zeitung in s fotografiranjem. Fotografiranje je zanj tudi nadomestek za gledališče. »Moj pogled na svet se s fotografiranjem ni spremenil. Prej sem insceniral v živih slikah na odru, sedaj pa insceniram za fotografije.5 V garderobi Kulturnega doma v Pliberku še visi nekaj plaščev. 29. november. Zdravko Haderlap izbira gledališke ustvarjalce za enkratno gledališko upirzoritev z morda evropskim odmevom. Johann Kresnik, svetovno znani režiser, domačin iz Pliberka in Haderlapov prijatelj, bo prvič pripravil uprizoritev v svojem domačem kraju. Predstava, ki bo vsebinsko posvečena dramatiku Juri Soyferju, bo doživela svojo praizvedbo v okviru Evropske razstave 6. avgusta 2009 v Kulturnem odmu v Pliberku. »Koroški aspekti? Seveda jih ne bo manjkalo. To je tudi tema, travma in govorica Johanna Kresnika. Kresnik prihaja iz regije, kjer je doma izrinjanje, zamolčevanje. Koroška je regija brez razvite jezikovnosti.« Za Haderlapa je Evropska razstava enkratna priložnost, da se pokloni in postavi spomenik Johannu Kresniku, veliki osebnosti gledališča, ki je znana po vsem svetu. Kresnik bo prvič pripravil uprizoritev v Pliberku in veliko časa je bilo treba, da je to dozorelo. Kresnik živi in je doma po vsem svetu. »Sedaj je čas, da se domači kraj zave njegove dediščine.« Prvi del dediščine bo Kresnik pripeljal v svoj domači Pliberk s predstavo ob Evropski razstavi. Ali bodo domačini znali doto tudi ceniti, je drugo vprašanje, ugotavlja Haderlap. Vsekakor je našel ljudi, ki bodo v predstavi dali od sebe prav vse. Libreto je prispeval Gustav Klimke, glasba in skladbe pa so izpod peresa Karlheinza Miklina, prav tako Pliberčana in enega od najbolj pomembnih avstrijskih džezovskih glasbenikov. Glavno vlogo bo igral član gledališča »Berliner Ensemble« Andreas Seifert.Avdicija je bila za Zdravka Haderlapa tudi dokaz ustvarjalne moči regije, v kateri predstava nastaja. Avdicija je bila uspešna, pravi. Ne da bi vrednotil, pa ugotavlja, da se je avdicije udeležilo manj ljudi, kot so si predstavljali prireditelji in z njimi tudi on sam. »Dejstvo je, da se ljudje, za katere smo mislili, da se bodo oglasili, niso oglasili. Prišli so večinoma nemško govreči. Ena tretjina je bila slovensko govorečih.« Vesel je predvsem raznolikosti oseb, ki so se predstavile. Med njimi so bile tudi take z malo gledaliških izkušenj, vendar »s talentom in motivacijo«. Med temi je bila tudi gospodinja, ki še nikoli ni igrala v gledališču in se ji sedaj s sodelovanjem uresničuje dolgoletna srčna želja. Za Zdravka Haderlapa je jasno, da s trikratno uprizoritvijo gledališke predstave v okviru Evropske razstave ne more biti narejena zadnja pika. »Zame je pomembno to, kar ostane. Gre za sodelovanje institucij v regiji in tudi za nadaljnje šolanje ansambla.«Kresnikova gledališka predstava je tudi na novo porazdelila glavne vloge. »Pri tem projektu dvojezičnost ne igra glavne vloge – ta je nekaj samoumevnega. Glavno vlogo igra sposobnost ljudi. Tako se odkrivajo drugi talenti v ljudeh. Končno jim je odvzeta odgovornost zavzemanja za slovenščino ali za nemščino. Tu gre za to, kaj zmoremo postaviti na noge s skupnimi močmi. To je poseben izziv za razmišljanje.« Novo vlogo bo v Pliberku dobil tudi Kulturni dom, v katerem bo odigrana predstava in ki je po celovškem Mestnem gledališču drugo največje gledališče na Koroškem. Mesto Pliberk je po dolgi odisejadi, kje bi predstava lahko bila, končno le izbralo Kulturni dom in v tem ne vidi več katastrofe. V komediji iskanja prostora sta igralaresno vlogo tudi šotor in arena na prostem.Glavna vloga je v predstavi samo ena. Toda v Pliberku se je ob predstavi ob Evropski razstavi izcimila še ena. To je skupnosodelovanje vseh odločilnih moči v obeh narodnih skupnostih, kjer v ospredju ni več »dvojezičnost gor ali dol«, temveč prikaz ustvarjenega.Sonce sije na čebelji panj. Prve čebele bodo kmalu vzletele. Čebele so za Haderlapa ob vseh drugih dejavnostih »življenjska šola«. Pomenijo mu dvoje: so tankočuten seizmograf, kako zdravo je še okolje, po drugi strani pa imajo terapevtski učinek. »Zame so čebele pomiritev, meditacija in energija.« Med, ki ga Haderlap prodaja na svoji kmetiji, priča o složnosti, strpnosti in socialni kompetenci čebel. S čim bodo čebele oplajale Haderlapov um v prihodnje? Labirint je deloma še pokrit s snegom. Iz njega štrlijo lesene vile. Tudi del lesenega pluga. V sredi in na najvišji točki je lestev. Iz snega štrli tudi več kot sto let stara deska. Ni bila razrezana z žago, sesekana in zažgana. Dobila je novo mesto, kot mnogo drugih stvari na domačiji pri Vinklnu v Lepeni. Malo več kot pet let je, odkar je domačijo prevzel Zdravko Haderlap, priznani gledališki ustvarjalec plesnega gledališča. Leseno mlinsko kolo gleda delno iz snega, deloma pa je z njim še zelo močno pokrito. Tako kot je bilo pri Vinklnu. Ko je Zdravko Haderlap kot nekdanji vodja znanega plesnega gledališča Ikarus pristal doma, je čutil, da se bo njegovo življenje popolnoma spremenilo. »Vedel sem, če se bom vrnil, se bom moral odpovedati gledališču!« Pa je spremenil svojo domačijo v en sam oder in kar sam prevzel glavno vlogo, ki je večplastna. Razlika med domačijo

Jezernik

moč slike Utrinki in perspektive ob Evropski razstavi 2009


in memoriam

uvodnik Kolaž iz slik Gustava Januša, Valentina Omana, Rudija Benetika in Zorke Loiskandl-Weiss

7Vincenc Gotthardt

Evropski duh. V Evropi že, doma pa (še) ne. Največ denarja, namenjenega za Evropsko razstavo, je bilo dobesedno zazidanega. Spremenjen je bil v beton in v zidove. Ti bodo še dolga desetletja pozneje v Pliberku in v Št. Pavlu v Labotski dolini pričali o tem meje presegajočem dogodku. V Pliberku bo spregovorila moč slike, v Št. Pavlu v Labotski dolini pa moč besede. Jurij Mandl, kulturni delavec in občinski politik v Pliberku, vidi v tem, kako se je denar, namenjen za Evropsko razstavo, uporabil, globoko simboliko. Takole pravi: »V zidovih, v katere je ta denar šel, slovenščine ne moreš dokumentirati. Asfalt in beton nimata težav s slovenščino.« S tem stavkom pa je Mandl povedal tudi, da se pri pripravah na Evropsko razstavo s slovenščino ni ravnalo v duhu, ki ga želi po deželi širiti Evropska razstava. Slovenščina ni bila samoumevno upoštevana – in kar bo slovenskega, je moralo biti, tako kot vedno, zahtevano in na dolgo prediskutirano. Znova se je izkazalo, kako nekateri prav v iskanju razlogov za preprečitev slovenščine kažejo kreativnost, ki jim jo najbrž zavida marsikateri v svetu priznani koroški umetnik. Škoda take kreativnosti. Vsekakor bi bilo pri pripravah na Evropsko razstavo v Pliberku potrebno več kreativnosti pri iskanju, kako iz te razstave iztržiti več za sožitje ter za strpnost in kako spraviti na tirnice projekte, ki bodo tudi še po letih živeli v ljudeh in ne samo v zidovih. Evropski duh na Koroškem zelo rad naredi premor pred sosedovimi vrati.

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Uvod v knjigo kot oporoka Renata Šikoronja (1969–2009) je napisa-

la uvodnik v knjigo »Umetnost na meji«. Po njeni vse prezgodnji smrti je ta uvodnik postal neke vrste njena oporoka, ki rahločutno nakazuje poti, kako bi morda bilo mogoče na Koroškem mladi sodobni umetnosti omogočiti preživetje. Objavljamo odlomek iz knjige »Kunst an der Grenze/Umetnost ob meji« (založba Wieser), ki pripoveduje o mejah in možnostih regije, katere umetniški potenciali so porazdeljeni po vseh vejah umetnosti in kulture.

K na s l ov n i c i

Naslovnica opozarja na Evropsko razstavo v Pliberku in v Št. Pavlu v Labotski dolini pod geslom »Moč besede in moč slike«. O tej razstavi lahko več preberete na straneh 2, 4,5 in 6.

»Pri svojem delu in v različnih galerijah in ustanovah (zlasti na Dunaju) sem dobila občutek za to, kaj umetnost danes zmore, katera merila bi morala izpolnjevati, kako pomembni so jasni umetniški cilji in predvsem kako pomembno je okolje samo. Umetnost se mi je odprla kot kompleksna stvaritev, ki je ne moremo v prvi vrsti meriti po tem, ali se utegne dobro prodajati. Prav nasprotno, umetnost per se lahko zmore in mora zmoči veliko več kot to, da brez težav najde kupce, ugaja ali naleti na površinsko razumevanje. Natanko to je tudi njena prava svoboda in možnost. In nadalje je umetnost, kot tudi družbeni sistem vrednot, izpostavljena nenehnim in vedno hitrejšim spremembam, in tisti glasovi (in pogledi), ki ne uvidijo, da mora danes umetnost izpol­ njevati druge naloge, kot da je čedna in družbeno primerna, po mojem mnenju blodijo v temi. Z mojega vidika danes umetnost pomeni ukvarjanje z vsebinami, družbo, raziskovanjem, gospodarstvom ali drugimi novimi danostmi. Da bi ustvarili bogato kulturno pokrajino in jo negovali, lahko danes pomeni samo, da dopustimo, da drug poleg drugega obstajajo različni sistemi (več kot jih je, bolje je). Da je moje področje ukvarjanja mlada in mlajša sodobna umetnost, področje, ki ga Koroška skoraj ne pozna, sem dobro vedela, saj skoraj vsi meni znani umetniki moje generacije živijo na Dunaju. Poleg tega prihajam iz družine galeristk, moja mati vodi galerijo v majhnem kraju Rožek. Sem torej pingpong otrok tradicionalnega sveta slikarstva na eni strani in pluralistične, globalno opredeljujoče se sodobne umetnosti na drugi.«


kratki

val Jože Valeško

Tihi podobar večnega okolja Utrinki med streljanjem v kot

O

ddal sem plašč. S prijaznim nasmehom mi ga je vzel mlajši mož in ga obesil na klin garderobe. Stopil sem v veliko stebrno dvorano Dunajskega muzeja za umetnost in oblikovanje (Museum für angewandte Kunst). V semestralnih počitnicah me je Dunaj znova zamikal. Radovedno sem si hotel ogledati živo razstavo „Streljanje v kot“ indijskega umetnika Anisha Kapoorja. V sredini velikega razstavišča je postavljeno močno strelno orožje, topu podobna naprava. Iz tega kanóna ustrelijo vsakih 20 minut 11 kilogramov težko krvavordečo pobarvano voščeno kroglo v nasprotni kot. Vosek ostane na zidu, nekaj pa ga steče na tla. Z vsakim strelom se podoba spremeni. V treh mesecih razstave (do 19. aprila) bodo izstrelili 20.000 kilogramov rdečega voska. Tako nastaja voščena gora. Tiho je, navaden človeški glas se izgublja v prostornem razstavišču, vsakih 20 minut pa to tišino pretrga nasilni hrup. Od hrupa do hrupa nemo gledam v ta kot, v steno, na tla. V sebi čutim neko napetost. Mehki vosek ostaja brez stenja, nikdar ne bo sveča, ki podarja luč. In vendar nekaj nastaja, se spreminja, mineva in odpada. In znova nastaja, se spreminja – kakor naše življenje. Mika me, da bi prestopil ograjo. Kakor otroci v pesku bi se rad igral v tem vosku in ga oblikoval. A tu sem samo gledalec in ne podobar. Le kdo je tu podobar? Umetnik me izziva. In četudi nisem prekoračil ograje, sem jo le. Sredi površinskega voska se odpira duhovni svet, transcendenca, večno okolje. Spomnim se Jezusovih besed: „Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem jih vam govoril so duh in življenje“ (Jan 6,63).

P

odal sem se v prvo nadstropje ter videl in bral črke, ki so ubijale. V isti hiši je bila v tem času še razstava o ropu in (ne)vračanju umetnin. Nacisti so ropali hiše judovskih ljudi in jemali s seboj, kar je bilo dragocenega. Avstrijski muzeji imajo še danes mnogo umetnin, ki so bile v dobi nacizma lastnikom nasilno ukradene ali prepoceni odkupljene. Dolga leta so to zanikali in zavestno zamolčevali. V zadnjih letih se je le nekaj premaknilo. Ko sem hodil po razstavi, sta mojo pozornost vzbudili dve ženski. Starejša je imela kakih 80 let. Usedla se je na klop v oddelku, kjer se je bila že dvakrat ustavila. In zamišljeno gledala. Postal sem radoveden in se usedel na isto klop. Začela mi je pripovedovati, da prihaja iz Gdanska na Poljskem. Sama sicer ni judovskega porekla, ko pa je hodila v šolo, je bilo v njenem razredu kar

precej Židov. Odpeljali so jih v geto in potem v taborišče. Nikdar več jih ni videla, nobenega. Hvaležno sem se poslovil od nje in jo pustil samo na klopi, da je še naprej žalostno obujala spomine.

Š

el sem po plašč. Še malo zamišljen začenjam kramljati z uslužbencem v garderobi. Izvedel sem, da prihaja iz Iraka in da je Kurd. Je torej član naroda, ki je v preteklosti pretrpel strašne grozote in še vedno trpi. Povedal mi je, da se je položaj Kurdov v Iraku v zadnjem času malenkostno izboljšal. A še vedno jih zatirajo in ubijajo. Porinejo jih v kot in jim streljajo v srce. Vzel sem plašč in stopil na cesto. Mrzel veter mi je pihal v obraz.

Anish Kapoor: Shooting into the Corner 2009

© Wolfgang Woessner/MAK

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3


osredki

Pripravila P ripravil erneja Jezernik V incenc GJotthardt

Zdravko Haderlap je izbral osebe, ki bodo sodelovale pri Kresnikovi predstavi ob Evropski r

Proti potrti južnokoroški res Nastopa v več vlogah in jih tudi živi. Spoznajte Zdravka Haderlapa v naslednjih šestih slikah.

1 Labirint je deloma še pokrit s sne-

gom. Iz njega štrlijo lesene vile. Tudi del lesenega pluga. V sredi in na najvišji točki je lestev. Iz snega štrli tudi več kot sto let stara deska. Ni bila razrezana z žago, sesekana in zažgana. Dobila je novo mesto, kot mnogo drugih stvari na domačiji pri Vinklnu v Lepeni. Malo več kot pet let je, odkar je domačijo prevzel Zdravko Haderlap, priznani gledališki ustvarjalec plesnega gledališča. Leseno mlinsko kolo gleda delno iz snega, deloma pa je z njim še zelo močno pokrito. Tako kot je bilo pri Vinklnu. Ko je Zdravko Haderlap kot nekdanji vodja znanega plesnega gledališča Ikarus pristal doma, je čutil, da se bo njegovo življenje popolnoma spremenilo. »Vedel sem, če se bom vrnil, se bom moral odpovedati gledališču!« Pa je spremenil svojo domačijo v en sam oder in kar sam prevzel glavno vlogo, ki je večplastna. Razlika med domačijo in gledališčem je tudi v tem, da Zdravko Haderlap vlog ne igra, temveč jih živi kot kmet na kmetiji, kot svetovalec v kulturi, kot poročevalec za časopis.

2

Peč je zakurjena. Les dogoreva. Vonj dima, prasketanje plamenov in aroma kave napolnjujejo kuhinjo. Zdravko Haderlap, ki se je pred nekaj urami ravno vrnil z Dunaja v Lepeno, skuša odgovoriti na vprašanje, kaj vse se je zgodilo od takrat, ko je prenehal s svojim plesnim gledališčem Ikarus, pa do avdicije za plesno predstavo z delovnim naslovom »Jura Soyfer«, ki jo bo režiral Johann Kresnik, veliki sin

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Pliberka. Toda vse lepo od začetka. Tako kot je sedaj še mnogo stvari okrog Vinklnove domačije pod snegom, tako je bilo na začetku tudi za Haderlapa mnogo stvari nevidnih, danes pa se mu zdijo zelo jasne. Danost na domačiji je bila zgodovina Haderlapove družine pri Vinklnu. Marsikaj je bilo vidnega. Javorjeva miza v dnevni sobi z intarzijami »IHS« je vidna stvar. Ta miza priča tudi o zgodovini ljudi na tej kmetiji. »S tem sem se soočal in sem tudi dosti spremenil. Prej je bilo tu precej negativne energije, ki jo je prebivalcem in regiji vtisnila kruta zgodovina. Po zgodovini so bili prebivalci žrtve. Tudi po drži in življenju. To sem preobrazil v pozitivni aspekt,« pravi Zdravko Haderlap in dodaja: »Nisem samo spremenil, to tudi čutim.« Na svojem domu je nekaj mogel spremeniti le, ker je obdržal stik s svetom in našel spošljiv odnos do zgodovine in korenin. »Vedno pa mi je bilo jasno: če bom kaj spreminjal, jih bom dobil po „buči“, vendar je bilo le tako mogoče ustvariti nekaj novega. Moj začetek spreminjanja je bil takšen, da sem moral najprej zase dognati, kaj je tisto, s čimer bom lahko srečen pri svojem delu.« Do sprememb je prihajalo doma, spremembe pa so segale in še žarčijo tudi v regijo. »Regija nima samozavesti in vse je zreducirano samo na dvo- in enojezičnost.«

3 Na vratih je nalepljen večji list. Ro-

kopis v angleščini in nekaj puščic, ki se stikajo v središču, kažejo, kako lahko iz različnosti zraste nekaj skupnega. Haderlap: »To je model sožitja, ki ga je tu na Vinklnovem domu izdelal strokovnjak za komunikacijo.« Tako kot ljudje nimajo samozavesti, je tudi regija nima, ugotavlja Haderlap. »To tudi ni noben čudež. Tu je nacionalizem 20.

stoletja, je revna regija, so konflikti v družini, je izkoriščanje političnega položaja za prilivanje olja na spor med narodnima skupnostma. Ta konflikt je na Koroškem intimni konflikt družin. To je konflikt ljudi, ki so v sorodstvu. To je konflikt s čustvi in razum pri tem nima prav nobene možnosti. Za rešitev tega konflikta ne potrebujemo politike, marveč psihoterapevte in mediatorje.« Morda tudi fotografije Zdravka Haderlapa.

4 Veža je hladna. Fotografije na pla-

tnu (80 x 60 cm) imajo naslov »Koroška resničnost«. Naslov je seveda dvojezičen. Na fotografiji z naslovom »Muka izbire« so upodobljeni otrok, ženske prsi in bodeča žica. »Sence«, »Sledovi«, »Zapadlost« so naslovi drugih fotografij. V središču je vedno človek med svojim upanjem, melanholijo in depresijo. Koroški človek. Haderlap je fotografsko upodobil potrto južnokoroško resničnost: vsakdanji boj za preživetje in zlomljeno samozavest, ki se kaže v molku, izrinjanju zakoreninjene kultur in izbrisovanju samega sebe. Zdravko Haderlap si služi svoj kruh s pisanjem za Kleine Zeitung in s fotografiranjem. Fotografiranje je zanj tudi nadomestek za gledališče. »Moj pogled na svet se s fotografiranjem ni spremenil. Prej sem insceniral v živih slikah na odru, sedaj pa insceniram za fotografije.«

5

V garderobi Kulturnega doma v Pliberku še visi nekaj plaščev. 29. november. Zdravko Haderlap izbira gledališke ustvarjalce za enkratno gledališko upirzoritev z morda evropskim odmevom. Johann Kresnik, svetovno znani režiser, domačin iz Pliberka in Haderlapov prijatelj, bo prvič pri-


razstavi v Pliberku

sničnosti Zdravko Haderlap: »Mnogokrat se pri kulturnih prireditvah ne morem znebiti občutka, da ne gre za predstavitev ustvarjenega, temveč za prirediteljevo reprezentiranje.« pravil uprizoritev v svojem domačem kraju. Predstava, ki bo vsebinsko posvečena dramatiku Juri Soyferju, bo doživela svojo praizvedbo v okviru Evropske razstave 6. avgusta 2009 v Kulturnem odmu v Pliberku. »Koroški aspekti? Seveda jih ne bo manjkalo. To je tudi tema, travma in govorica Johanna Kresnika. Kresnik prihaja iz regije, kjer je doma izrinjanje, zamolčevanje. Koroška je regija brez razvite jezikovnosti.« Za Haderlapa je Evropska razstava enkratna priložnost, da se pokloni in postavi spomenik Joha­ nnu Kresniku, veliki osebnosti gledališča, ki je znana po vsem svetu. Kresnik bo prvič pripravil uprizoritev v Pliberku in veliko časa je bilo treba, da je to dozorelo. Kresnik živi in je doma po vsem svetu. »Sedaj je čas, da se domači kraj zave njegove dediščine.« Prvi del dediščine bo Kresnik pripeljal v svoj domači Pliberk s predstavo ob Evropski razstavi. Ali bodo domačini znali doto tudi ceniti, je drugo vprašanje, ugotavlja Haderlap. Vsekakor je našel ljudi, ki bodo v predstavi dali od sebe prav vse. Libreto je prispeval Gustav Klimke, glasba in skladbe pa so izpod peresa Karlheinza Miklina, prav tako Pliberčana in enega od najbolj pomembnih avstrijskih džezovskih glasbenikov. Glavno vlogo bo igral član gledališča »Berliner Ensemble« Andreas Seifert. Avdicija je bila za Zdravka Haderlapa tudi dokaz ustvarjalne moči regije, v kateri predstava nastaja. Avdicija je bila uspešna, pravi. Ne da bi vrednotil, pa ugotavlja, da se je avdicije udeležilo manj ljudi, kot so si predstavljali prireditelji in z njimi tudi on sam. »Dejstvo je, da se ljudje, za katere smo mislili, da se bodo oglasili, niso oglasili. Prišli so večinoma nemško govoreči.

Zdravko Haderlap: »Kar bi lahko Koroška kulturno pomembnega dala svetu, tega ni doma. Pomembni koroški ljudje ne ­živijo na Koroškem.«

>>> nadaljevanje na strani 6 ŠTIRINAJST DNI

XIV

5


osredki >>> nadaljevanje s strani 5

Ena tretjina je bila slovensko govorečih.« Vesel je predvsem raznolikosti oseb, ki so se predstavile. Med njimi so bile tudi take z malo gledaliških izkušenj, vendar »s talentom in motivacijo«. Med temi je bila tudi gospodinja, ki še nikoli ni igrala v gledališču in se ji sedaj s sodelovanjem uresničuje dolgoletna srčna želja. Za Zdravka Haderlapa je jasno, da s trikratno uprizoritvijo gledališke predstave v okviru Evropske razstave ne more biti narejena zadnja pika. »Zame je pomem­bno to, kar ostane. Gre za sodelovanje institucij v regiji in tudi za nadaljnje šolanje ansambla.« Kresnikova gledališka predstava je tudi na novo porazdelila glavne vloge. »Pri tem projektu dvojezičnost ne igra glavne vloge – ta je nekaj samoumevnega. Glavno vlogo igra sposobnost ljudi. Tako se odkrivajo drugi talenti v ljudeh. Končno jim je odvzeta odgovornost zavzemanja za slovenščino ali za nemščino. Tu gre za to, kaj zmoremo postaviti na noge s skupnimi močmi. To je poseben izziv za razmišljanje.« Novo vlogo bo v Pliberku dobil tudi Kulturni dom, v katerem bo odigrana predstava in ki je po celovškem Mestnem gledališču drugo največje gledališče na Koroškem. Mesto Pliberk je po dolgi odisejadi, kje bi predstava lahko bila, končno le izbralo Kulturni dom in v tem ne vidi več katastrofe. V komediji iskanja prostora sta igrala resno vlogo tudi šotor in arena na prostem. Glavna vloga je v predstavi samo ena. Toda v Pliberku se je ob predstavi ob Evropski razstavi izcimila še ena. To je skupno sodelovanje vseh odločilnih moči v obeh narodnih skupnostih, kjer v ospredju ni več »dvojezičnost gor ali dol«, temveč prikaz ustvarjenega.

6 Sonce sije na čebelji panj. Prve čebele bodo kmalu vzletele. Čebele so za Haderlapa ob vseh drugih dejavnostih »življenjska šola«. Pomenijo mu dvoje: so tankočuten seizmograf, kako zdravo je še okolje, po drugi strani pa imajo terapevtski učinek. »Zame so čebele pomiritev, meditacija in energija.« Med, ki ga Haderlap prodaja na svoji kmetiji, priča o složnosti, strpnosti in socialni kompetenci čebel. S čim bodo čebele oplajale Haderlapov um v prihodnje?

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Moč slike v Pliberku in moč besede v Št. Pavlu

Evropska razstava 2009 Evropska razstava v samostanu v Št. Pavlu v Labotski dolini in v Pliberku je velika priložnost za celotno regijo, da se Evropi predstavi kot kulturna pokrajina raznolikega vrhunskega kulturnega ustvarjanja. Samostan v Št. Pavlu v Labotski dolini 26. aprila bo samostan v Št. Pavlu v Labotski dolini odprl vrata razstavi »Moč besede – samostani ogledalo Evrope«. V samostanu v Št. Pavlu so zbrani zakladi iz vse Evrope, ki obiskovalca popeljejo v čas, ko so spoštljivi misleci zaznamovali evropsko misel. Izjemna knjižna zbirka predstavlja težnjo po znanju in z njim povezano moč. Prvič v zgodovini je samostan odprl svoje arhive in pokazal dragocene dokumente evropske zgodovine; prepovedane knjige, pa tudi dela, ki so dala zgodovini odločilen pečat. Pliberk V Pliberku je v središču pozornosti razstava v Muzeju Wernerja Berga z naslovom »Moč slike. Vizije božanskega – kultura in transcendcenca Avstrije v 20. stoletju«. Predstavljena bodo dela avstrijskih umetnikov 20. stoletja, ki so vsak po svoje poskušali v sliki prikazati vizijo o transcendenci in božanskosti. Niz 50 izbranih umetnikov sega od Alfreda Kubina, Egona Schieleja in Oskarja Kokoschke prek Herberta Boeckla, Maxa Weilerja in Arnulfa Rainerja do Hermanna Nitscha. Pestrost izbranih del je lep pregled zgodovine avstrijske moderne in kaže, kako je vsak umetnik posebej občutil izkušnjo božanskega. Posebna pozornost je ob tem v muzeju namenjena delom umetnika Wernerja Berga. Prvič so predstavljene tudi vrtne skulpture sodobne kiparske umetnosti.

Kaj še ponuja Pliberk? Evropski trg in vrt petih največjih religij. Okoli gotske cerkve bo oblikovan evropski trg in vrt petih svetovnih religij. Otvoritev in blagoslovitev trga ter vrta bo v petek, 1. maja. Začetek bo ob 9.30 s sveto mašo. V času Evropske razstave bo Valentin Oman v farni cerkvi v Pliberku razstav­ljal svoj piranski križev pot. Plesni teater S plesno gledališko predstavo v poklon velikemu pisatelju in dramatiku Juri Soyferju z naslovom »Auf uns kommt es an/Odgovorni smo« pripravlja veliki pliberški sin in svetovno znani gledališki ustvarjalec Johann Kresnik s petnajstimi domačimi igralci (izbral jih je Zdravko Haderlap) plesno gledališko predstavo. Premie­ra bo 6. 8. ob 20. uri v Kulturnem domu v Pliberku. Ponovitvi bosta 17. in 18. avgusta. Evropski prazniki. V okviru Evropske razstave bo tudi pet evropskih praznovanj. V središču teh bo ljudska glasba iz vseh delov Evrope z upoštevanjem domače kulturne scene obeh narodnih skupnosti. Slovenska narodna skupnost pa bo pripravila posebno evropsko praznovanje. Na evropskem praznovanju manjšin se bodo v Libučah srečali predstavniki evropskih narodnih skupnosti. Spremljevalni spored slovenskih prirediteljev. V Evropsko razstavo bo vključena tudi gledališka predstava »Švejk« na prostem v Vogrčah. Kulturni dom v Pliberku bo gostil Maria Podrečnika, ki bo kot operni pevec prvič solistično nastopal na Koroškem. V Kulturnem domu bo nastopil domačin iz Sinče vasi Ingolf Wunder, eden največjih talentov na klavirju. Poseben vrhunec bo koncert Slovenske filharmonije. V okvir Evropske razstave pa bo postavljeno tudi praznovanje 100-letnice organiziranega kulturnega dela v Pliberku. Prvič bo zadonela opera »Gorenjski slavček«.

Več informacij o Evropski razstavi najdete na spletu: www.europaausstellung2009.com.


obrobki

P ripravila J erneja J ezernik

Magična oda hčeri iz Elizija Dr. Valentin Inzko, veleposlanik Republike Avstrije v Sloveniji, je menil, da je po štirih letih službovanja na ,sončni strani Alp’ že razvozlal največje skrivnosti Handkejeve ,devete dežele’, ko je dobil v roke rokopis Bertrama Karla Steinerja z naslovom »Slowenien – Tochter aus Elysium«. Ugledni urednik za kulturo pri Kärntner Tages­ zeitung je namreč v njem o ,hčeri iz Elizija’ zapisal toliko asociacij, v katerih se – malo po normalno, veliko pa prav po čudaško, nenavadno, neobičajno – vznemirljivo prepletata slovenska preteklost in sedanjost, slovenska poezija in proza, tisto, kar je v Sloveniji na površju, in tisto, kar se skriva v globini, da se Inzko zapisanemu preprosto ni mogel nehati čuditi.

Steinerjeva knjiga »Slowenien – Tochter aus Elysium« bo s svojo magnetično in magično privlačnostjo, ki ima svoj izvir tudi v sijajnih fotografijah Michaela Leischnerja, gotovo očarala še vrsto drugih radovednih bralcev. Na primer tiste, ki jim je pri srcu zimska podoba Pirana. Taka z debelimi deževnimi oblaki, rojenimi iz kraških jam in meglic z Ljubljanskega barja. Po obisku piranskega pokopališča sediš v domači gostilni nad posmrtnimi ostanki škampov in spreletava te drhtavica mračne noči. Potem pa se ti pridružijo najstarejši Pirančani, za katere se ti zdi, da vsak od njih nosi še svojo masko iz preteklosti: malo pustolovskega Jazona v iskanju zlatega runa, malo herojskega Odiseja in malo žalostnega pesnika Orfeja. Vsi te povabijo, da z njimi praznuješ. Ob refošku, ki ti požene moč v labirint tvojih žil. Ravno toliko, da lahko zaslišiš skrivnostno melodijo stare vio­line, obešene nad kamnito nišo. Tartini ali le črno vino, ki te uglasblja v valove, peneče se ob temne skale na piranski obali?

Knjiga Bertrama Karla Steinerja in Michae­la Leischnerja »Slowenien – Tochter aus Elysium«, ki je tudi odličen oblikovalski dosežek celovškega podjetja ,ilab crossmedia’, je uredil Franc Kattnig. Izšla je pri Celovški Mohorjevi. Cena: 39,90 evra.

Bertram Karl Steiner

Lahko pa s Steinerjem skoraj mistično obiščeš tudi Ljubljano. »Ljubljeno« Ljubljano, kot bi zapisal njegov večkrat citirani pisateljski kolega Jože Javoršek. Graciozno in malo tudi nagajivo gospodično s pretanjenim posluhom za umetnost. A hkrati tudi táko, ki si mora – ne nazadnje tudi s pomočjo avtorjevih kolumen v Kärntner Tageszeitung – sredi evropskega kontinenta malo pred začetkom 21. stoletja svojo samostojnost, svoj ugled in svoje priznanje pravzaprav šele izbojevati. Ki zna in si upa – vsemu navkljub – imeti tudi vizije za prihodnost. Tudi za brezmejne pogumne poti za evropsko drugačnost in znotraj nje.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7


na svetlo dano

Jozej Strutz

(pesmi)

Pesmi Kičasta pesem

Tenka pesem Samo tista nit, ona meja med polji in gozdom, med vodo in zrakom in skorajda že v sanjah, tako tenka je pesem, ki jo ljubim najbolj.

Temna pesem Nočna, temna pesem, a čisto brez sanj, samo zvezde, resnične, pikice med oblaki, in temna drevesa malo pod njimi.

Nekje, na robu vsega, je bila postaja, košček morja, majhen hotel, pianist zaigra “ne me quitte pas”, tam sem se zaljubil še enkrat v isto deklè.

Za novo leto Reka let teče spet naprej in po ovinku, ki nam kaže gledati váse! Kje stojiš, na katerem bregu, si sirotam že pomagal ali vendarle omagal? Pojd’ naprej, a ne pozabi, kaj je bilo dolga leta, pred ovinki, na obronkih mladosti.

Violina noči Zasleduješ me na mojih stranpotih kakor aprilske snežinke, mala violina, raztrgaš mi žalosti sivo obleko, da se razcefra v cunjaste nočne oblake.

Jozej Strutz piše liriko in prozo in prevaja iz slovenščine. Je soizdajatelj literarne revije Novine, doslej je izšlo osem številk, in izdajatelj Edicije Rapial. Podpredsednik DSPPPA (Društvo slovenskih pisateljic in pisateljev, prevajalk in prevajalcev, publicistk in publicistov v Avstriji). Pripravlja izdajo del Janka Messnerja. Iz: www.slolit.at

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Veronika Zeichen Angel varuh


Veronika Zeichen

(skulptura)

Veronika Zeichen Trava in sneg Trava in sneg, sneg in trava, belo posuta zemlja, pastelno zelena deviška pot med črnimi drevesi vegastih mest, trava in sneg, sneg in trava.

Pred prvo razstavo

Tihi akvarel, nežni davek oblakov, belo napisano srčno oznanjevanje, pismo ljubimke, na zahišnem pobočju, pod oknom noči, na trepalnicah dneva, trava in sneg.

Sončno okno Dež gre, dež pada na mojo vas, lesene hišice iz daljnih sanj, vanje urezane luknje, sončna okna, čim manjša, čim temnejša za tvoj dotik.

Ruda

Opetnik

Glas violine nad vasjo, drobni dež nanjo igra neko globoko v času prerojeno glasbo.

Kreativno oblikovanje je Veroniki Zeichen iz Žamanj že od nekdaj pomenilo potopitev v svet ustvarjalnosti. V svet, kjer se pretakajo njene misli, doživetja in občutki ter se spojijo v umetnino. Kot pedagoginja za otroke s posebnimi potrebami se vedno znova spoprijema z različnimi materiali in tehnikami ter z njimi v otrocih vzbudi ustvarjalno žilico. Sama zase pa je v zadnjih letih odkrila vrsto porobetona – ytong. Bele, lahke kocke, ki jih mora obdelovati z vso močjo, hkrati pa paziti, da se ne odkrušijo koščki, so zanjo postale zanjo material, ki jo navdušuje. Pri delu z žago in pilo se njene misli in doživetja spojijo s kamnom in tako nastanejo mehke oblike in tekoče linije. Kot samoukinja je navdušena, kako lahko svoje misli oblikuje v bel material, ki s svojimi luknjicami daje objektom dodatno izrazno moč. Razstava Veronika Zeichen bo svoja dela prvič razstavljala na razstavi v Domu v Tinjah. Otvoritev bo 29. maja ob 19. uri.

Micka Opetnik

ŠTIRINAJST DNI

XIV

9


poglejmo čez plot Pripravila

Jerneja Jezernik

Kdo je Zora Tavčar?

Slovenska beseda, bajna moč!

Pesnica, pisateljica, esejistka in prevajalka, rojena 2. oktobra 1928 v Loki pri Zidanem Mostu. Po študiju slovenščine in primerjalne književnosti v Ljubljani se je preselila v Trst. Tam si je ustvarila družino in se poklicno uveljavila kot profesorica. Na Katoliški univerzi v Milanu je opravila tudi doktorat. Po poklicanosti pa je predvsem raznolika besedna ustvarjalka v slovenščini ter mentorica mladim zamejskim ustvarjalnim rodovom v Italiji. Izpod njenega peresa so se na papir in med bralce izlile knjige »Veter v laseh« (1982), »Poklical si me po imenu« (1985), zbirka novel »Ob kresu življenja« (1989), intervjuji z uglednimi Slovenci doma in po svetu »Slovenci za danes« v dveh delih (1991 in 1998), pesniška zbirka „za otroke in otroške duše“ »Ko se ptički prebude« (2001), v letu 2008 pa sta izšli še zbirka kratke proze in dramskih satir »Kroži, kroži galeb« ter zbirka pesmi »Žarenje«. Zora Tavčar rada prihaja tudi na Koroško. Nazadnje smo ji lahko prisluhnili na letošnjem Novoletnem srečanju v Domu v Tinjah, kjer je predavala o slovenski zamejski in zdomski literaturi.

Letu 2008 ste poleg svoje 80-letnice dali tudi čisto svojstven literarni pečat. Po dolgoletnem proznem in dramskem ustvarjanju je namreč pri Goriški Mohorjevi izšla vaša prva pesniška zbirka za odrasle – »Žarenje«. Zakaj ste se pri 80. „galebih“ prvič odločili za „žareče“ stihe? Kaj, o kom in komu jih pripovedujete? Zora Tavčar: Moji „žareči stihi“ so bili dolga leta skriti v globinah, v nekem hipu pa so z vso silo privreli na dan, kot izraz veselja do življenja in do let, ki mi jih je bilo dano dočakati. Posvetilo v zbirki pove, da jih je mnogo izraz ljubezni, v katere zajemu je tudi ljubezen mojega življenja, hkrati pa je tudi poklon ženske moškemu principu življenja, moškemu „an sich“ in njegovi čudoviti drugačnosti. Pri Celjski Mohorjevi je ob vašem visokem življenjskem jubileju izšla tudi zbirka kratke proze in dramskih satir »Kroži, kroži galeb«. V njej najdemo vaše mladostne spomine na sonce v rojstnem Zasavju. Zanimive opise „vaše“ zamejske Primorske, kjer ste pustili večino sledi svojega pedagoške-

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ga dela in literarnega ustvarjanja ter najgloblje osebne in družinske vezi. Ne manjka pa tudi hudomušnih zapisov o pustolovščinah z vašega potepanja med Slovenci v Koloradu v ZDA. Pravzaprav na lastni koži občuteno in izkušeno geslo, da je slovenstvo (res še) eno, mar ne? Zora Tavčar: Res se v „Galebih“ sprehajam skozi mnoge domače in tuje pokrajine in sem na sledi predvsem našemu, slovenskemu človeku. Ta se mi je v tujini vsepovsod odkril na isti valovni dolžini – gibala sem se predvsem v krogih vernih osebnosti in vernih družin –, ki pa ni odgovarjala valovni dolžini v domovini. Morda zato, ker je slovenska skupnost zunaj mogla – čeprav v težkih razmerah – svobodneje izživeti svoje sposobnosti in se povezovati v sproščene skupnosti, ker je ni utesnjeval ali onemogočal režimski oklep. Zunaj je bilo v ljudeh več vedrine, veselja, podjetnosti, bratske povezanosti, darežljivosti. Zaradi ideoloških razlogov ter zaprtih ali poldoprtih meja so se razlike in povezave med „domom in svetom“ sicer trgale, a njihova podstat, se pra-

vi slovenstvo, je vseskozi ostajala povezovalni člen. V kakšnih stikih pa ste s Koroško? Kako vi kot slovenska „zamejka“ v Italiji vidite Slovence na Koroškem? Smo si bolj podobni ali pa vendarle bolj ra­ zlični? Zora Tavčar: Vsekakor smo si s Korošci precej različni. V vas je – sicer za Slovenca nasploh značilen – resnoben, zaprt značaj, manj sproščeno izražanje in nastopanje. Primorski, a tudi štajerski Slovenec je bolj sproščen, govorniško obdarjen, primorski pa je še posebej mediteransko iskriv. Korošci ste bolj zadržani in pretehtani. Seveda so izjeme na obeh straneh. Jaz bi, denimo, morala biti kot Gorenjka bolj po koroško urezana, moj mož pa se kdaj pošali, da sem v jezi in v navdušenju prava Sicilijanka. Kaže torej, da je temeljni pogoj za slovenstvo, ki mora biti poleg „enosti“ vsekakor tudi pestro, po vašem mnenju vendarle znanje slovenskega jezika? Kaj pa je potem v nadgradnji? Zora Tavčar: Znanje jezika je vseka-


Zora Tavčar

Tr s t • I t a l i j a

»Pridi k mali, ognjeviti, pod zatišje tamarisk! Ni te še ... Z daljav neznanskih nizko, vroče in vse bliže čujem, kako šepeta nebo morju nežno na uho. Kaj med njima – kaj med nama se nocoj izreklo bo? Morje jaz – in ti nebo.« (Iz pesmi Cigankina serenada iz pesniške zbirke Žarenje)

kor temeljno, vendar se lahko slovenščine dobro nauči tudi tujec, in takih poznam kar nekaj. A poleg jezika je nujno tudi poznavanje slovenske kulture, slovenska narodna zavest in samozavest, vključenost v slovensko družbo, delo za slovensko stvar; svetovni nazor, politična opcija in veroizpoved pa naj bi bili stvar osebne izbire. Čeprav ni čisto tako, ker se ob vključevanju v nam tuje skupnosti to večkrat izkaže kot utopitev v tujem morju. Na tem robu je torej treba vključiti neko posebno stikalo, da lučka svetlobe lastnemu narodu nikoli ne ugasne, da oljenki vedno znova prilivaš svežega olja, da zavest pripadnosti živo vzplameneva. Znano je, da je vaš mož Alojz Rebula uveljavljen literarni ustvarjalec, vaša hči Alenka je napisala vrsto psihološko-duhovnih uspešnic, vi sami pa ste priznana pesnica, pisateljica, esejistka in prevajalka. Kakšno je vaše „zakonsko“ in „družinsko“ življenje s slovensko kulturo, slovensko literaturo? Kdaj se ob njej posebej veselite, kdaj posebej žalostite? Lahko za bralce kulturne

priloge Nedelje ob tem izbrskate tudi kakšen hudomušen spomin? Zora Tavčar: Pred leti, ob literarnem natečaju naše „Mladike“, sta mi starejši hčeri rekli: »Mama, pokaži enkrat tatku, ki je v žiriji, da znaš tudi ti pisati. Potem ti bo morda celo kupil pisalni stroj. Pisala boš ponoči, ob popoldnevih boš spala, medve pa te bova krili.« In tako je tudi bilo. Potem je nekega dne moj mož bral sveženj prispevkov za natečaj in me poklical v svojo sobo. »Tako se piše!« je potrkal po moji noveli, jaz pa sem komaj zadrževala smeh. Ko je potem profesor Jevnikar kot predsednik žirije odprl kuverto, se je kar ustrašil prebrati ime prve nagrajenke: Zora Tavčar! Moj mož se je razjezil in odstopil kot član žirije z besedami: »Kako perfidna je lahko ženska!« Toda tako sem dobila svoj pisalni stroj. In prvo knjigo mi je – po mojem nareku – moj mož celo sam natipkal nanj. Vašega visokega življenjskega jubileja in posledično vseh vaših literarnih del ne bi bilo, če se pravzaprav ne bi kar trikrat rodili?

Zora Tavčar: Prvo rojstvo me je skorajda doletelo na lojtrskem vozu, s katerim se je moja še otroška mama peljala iz selških hribov v mesto nakupit plenice, saj sta manjkala še dobra dva meseca do poroda. Vendar sem brez plenic in brez inkubatorja ostala živa. Drugič me je prvošolko vzel vrtinec Save in me potegnil na čudovito zelenomodro dno. Ah, izginjati v sinji bleščavi v nič, poln sladke groze, reči zadnjič: to je konec! A za mano je skočil Fonov Lence, in čez nekaj časa sem se pač – rada ali nerada – znova rodila v štajerski dan. Najlepše in najbolj zavestno pa je bilo moje tretje rojstvo. Bilo je mesec dni po diagnozi rak, ko so mi sporočili, da je bil prvotni izvid napačen. Verjemite, biti rojen pri tridesetih, potem ko si v duhu že umrl vsem radostim in tegobam sveta, to je šele pravo rojstvo. In to je hkrati tudi rojstvo nenasitne sle po življenju. Pa tudi rojstvo tihe, skromne hvaležnosti, da si še. Kakorkoli, toda dihaš, gledaš, čutiš, si! Hvala ti, življenje, da si me znova sprejelo!

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11


feinigovi

moli & duri Andrej Feinig

Nekaj misli ob 110-letnici rojstva Pavleta Kernjaka

Koroške melodije v glavnem slovanske in ne nemške Koroška narodna pesem nosi v obeh deželnih jezikih vsa naša hrepene­ nja. In tudi naša protislovja, ker so te melodije slovanske, čeprav imajo mnoge nemška besedila. Menda nacistom niso bile všeč Koschatove pri­redbe oz. melodije – in tudi Metod Turnšek opisuje nekega partizanskega komisarja, ki je selskim upornikom predlagal, da naj raje pojejo revolucionarne pesmi in ne toliko žalostnih domačih. Nekdanji celovški stolni kapelni mojster Herbert Kapfer je pred nedavnim vse – tudi nemške – koroške melodije opisal kot v glavnem slovanske in ne nemške. Kapfer ni domačin in se mu to zdi lahko zaznavno. Tudi meni so univerzitetni profesorji v Salzburgu pripovedovali, kako sorodne se jim zdijo koroške nemške in slovenske narodne. In potem je tu še vprašanje besedil, ki so eminentno ljubezenska, včasih tudi dovtipna, vendar v glavnem nefilozofska, ne-globalna. Pesmi ne nastopajo proti krivicam, tako da imaš včasih vtis, da se jim raje vdajo. Videti je, da je to naloga današnje generacije, da bi se izvili iz tega nenehnega gledanja v ničvrednost vseh naporov, ko se morda že sredi bitke raje vdamo, ker smo utrujeni od boja. Pavle Kernjak (1899–1979) je za mnoge ocenjevalce težaven. Ko bi le bil bolj glasbeno izobražen, pravijo. Zapisano pa je še marsikaj drugega. Toda Pavle Kernjak šteje med najbolj pogosto izvajane slovenske zborovske skladatelje. To pa zato, ker je pisal iz srca za srce.

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

ogrizki Skromen, kakršen pač je, bi mu bilo gotovo ljubše, če bi imel rojstni dan 29. svečana v prestopnem letu, ker bi se tako laže izognil sitnosti čestitk. Ker ga je usoda poslala na svet 22. februarja pred 60. leti, se je umaknil na skrajni evropski zahod, na Portugalsko, in bil skoraj nedosegljiv.

piše Horst Ogris

Univ. prof. Klaus Aman

vodja Musilovega inštituta

Iz zakotja s p za robove in m

Do skrajnih, tudi geo­ grafskih točk ima ose­ bno afiniteto že od rojstva. Univerzite­ tni profesor dr. Klaus Amann, profesor germanistike in vodja Musilovega inštituta celovške univerze, se je rodil v Malem Walsertalu v severovzhodnem kotu zvezne dežele Predarlske, v dolini torej, ki iz Avstrije sploh ni dose­ gljiva: pot in cesta v te kraje vodita edinole iz nemškega mesta Oberst­ dorf. Lahko rečemo, da je že od zibelke senzibiliziran za mejne, za obrobne, težko dose­ gljive lokacije, verjetno tudi za ljudi, ki so morda malo drugačni od drugih. Kako tankočuten po­ sluh ima za drugi glas v tej koroški deželi, je izpričal tudi pred skoKlaus Amann in pisatelj Florjan LIpuš raj 12-imi leti, leta 1997, ob otvoritvi Musilovega inštituta, ko je za govornika ob otvoritvi povabil slove­ skem jeziku. nskega pisatelja Florjana Lipuša prav kot znamenje za Da je s to gesto dregnil v program inštituta za litera­ sršenje gnezdo, je bilo takoj turo, ki se zaveda dejstva, da jasno: na teh koroških tleh nastaja Ker se je olikani slovenski kakovostna sodobna literatura koroški literat zbranim uvotako v nemškem kot v slovendoma v slovenščini vljud-


gregejevi

nn,

a, 60-letnik

posluhom meje

no »opravičil«, da bo imel svoj govor v nemščini, je bil to za nekatere koroške politične funkcionarje to že politični škandal.   Klaus Amann se za take nazadnjaške provincial-

ne zdrahe ni zmenil, hišo ob celovškem kolo­dvoru, v kateri se je bolj kot po kakem naključju rodil Robert Musil, je na stežaj odprl tudi slovenski književnosti.   S potezo, da se bo Musilov inštitut v deželi, kjer za pospeševanje kako­ vostne sodobne literature do danes ni uradnega posluha, posvetil tudi zbiranju avtografov, še posebej akci­ ji »zapuščina še za življenja« (Nachlass zu Lebzeiten), se lahko v Musilovem inštitutu posvetimo tudi rokopisom in tipkopisom Florjana Lipuša, Gustava Januša, Maje Ha­ derlap itd. Na inštitutu hranijo »za večnost« tudi obširen rokopis nestorja slovenske sodobne literature, tržaškega starešine Borisa Pahorja. Po strokovnih simpozijih o njunem delu je inštitut izdal tudi znanstvena zbornika o Lipuševem in Januševem opusu. »Ustvariti primeren bio­top za pisatelje in njihovo delo,« kot pravi „dežurni Slovenec“ Musilovega inštituta, komparativist, prevajalec in pesnik dr. Fabjan Hafner, je bil zahtevni credo od vsega začetka. Z vodjo Klausom Amannom obdeluje kulturno ledino, kate­ re značilnost je poštena odprtost do drugega, drugačnega. Nastala je privlačna oaza za vse radovedneže, kate­ rim je literatura tisti kos kruha, ki je življensko potreben. Vivat Klaus Amann !

citati G re g e j K r i š t o f

»Močni spol« postaja vedno šibkejši

Danes tradicionalna moškost vedno manj blesti. Kljub poskusom in trudu, da bi prikrili nekatere naše pomanjkljivosti, moški izgubljamo svoj blesk. »Močni spol« postaja vedno šibkejši. Moški se manj zmenimo za svoje zdravje kot ženske. Pogosto so ženske v izobrazbi in na višjih šolah boljše. Povprečna starost moškega je za celih šest let krajša od ženske. To pa ni nič čudnega. Saj poznamo moške ideale: bodi močan, zmogljiv in storilen, uveljavi se, zdrži več kot drugi, občuduj samega sebe. V angleščini pravijo temu „risk taking“ (tveganje). Statistika nam dokazuje, da ta „risk taking“ stane moške med osemnajstim in petintridesetim letom vedno več življenj. Takšno mišljenje otežuje moškim, da bi prosili za pomoč in izmenjavali izkušnje. Tam, kjer naj bi se učili deliti, dajati in jemati, se gredo fantje konkurenco. In če sem z drugim v konkurenci, bom prosil in vprašal za pomoč samo v najnujnejši sili. Biti sam s svojimi težavami pa je eden bistvenih razlogov za pojav krize. Bančna kriza je pripeljala do gospodarske krize. Tu je viden jasen moški vzorec, ki se glasi: »Tu je treba tvegati.« Če se moški znajdejo v konkurenci, so zelo nagnjeni k temu, da prekoračijo meje in pravila. Če delam na bančnem področju, moram narediti več dobička kot kolega. Moška pot pomeni: hoditi po poti sam, dokler pač zmorem. Ženske morajo prehoditi podobne poti. Toda na poti vzdržujejo socialne stike. To pa pomeni: medsebojno dogovarjanje, sodelovanje, spoznavanje. Wolfgangu Ischingerju, organizatorju in vodji varnostne konference v Münchnu, se je na začetku leta 2009 pritožila neka diplomatka Nata, da kljub temu, »da so nekateri vojskovodje iz Washingtona sestopili s svetovnega odra in so se tako povečale možnosti za spravo, žensk­ skoraj ni videti na pomembnih konferencah. Prihajajo pa državniki, večinoma starčki.« Ischinger se tega problema zaveda in priznava, da je bil neuspešen. »Število žensk – zgolj Angela Merkel in Julija Timošenko – je daleč prenizko,« je priznal. »Testosteron – kdo bi hotel tajiti – vlada svetu,« pravi.Preudarne glave v Cerkvi že dolgo opozarjajo na pomanjkanje duhovnikov. Bodo povabili na pomoč ženske? Bodo opisane pomanjkljivosti moških z resničnostjo zaznali v labirintu hodnikov v Vatikanu? Američan Herb Goldberg je opisal moški vzor tako: »Kolikor manj spanja potrebujem, kolikor več bolečin sem sposoben pretrpeti, kolikor več alkohola prenesem, kolikor manj se brigam za to, kakšno hrano uživam, kolikor manj pomoči drugih potrebujem in kolikor manj sem od koga odvisen, kolikor bolj kontroliram in zatiram svoje občutke in kolikor manj pazim na svoje telo, toliko bolj sem moški. In – samo ne delaj tistega, kar počno ženske!« Tako se glasi geslo. Na koncu še koristen namig Zsa Zsa Gaborjeve, ki pravi: »Seveda moramo moške vzeti na znanje takšne, kakršni so, vendar pa ne smemo dovoliti, da so takšni.«

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13


p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Urednica: G abi Frank

Iz naše založbe

Balthasar Gracian Priročni orakelj in umetnost razuma

Balthasar Gracian je bil eden izmed največjih evropskih moralistov in se je rodil leta 1610 v Andaluziji, umrl je leta 1658 v Tarazoni. Njegovo pisateljsko delo je vzbujalo pozornost in je kmalu zaslovelo prek španskih meja. Njegovo najbolj znano delo je Priročni orakelj in umet­ nost razuma s podnaslovom Žepni priročnik od včeraj za politike od danes. Gracianovo umovanje spominja na precizen, do neznosnosti stiliriziran kirurški nož, ki reže živo tkivo medčloveških, danes bi rekli družbenih odnosov, in postavlja stvari na mesto, ki naj zagotovijo optimalno delovanje uprave in njenih oprod. Za to veščino ali umetnost politike pa velja zlato pravilo, da izključimo vse, kar bi motile hladno preudarnost oziroma objektivnost presoje in iz nje izvirajočega ravnanja. Za to filozofijo distance je avtor pripravljen žrtvovati vse ali skoraj vse: nič osebnega, nič strastnega, elementarnega ni v tej shemi, ki si je v želji po univerzalnosti zadala nalogo, da iz sveta politike izžene predsodek in pristranost. Knjigo je prevedel v slovenščino Vinko Ošlak. Baltasar Gracian: Priročni orakelj in umetnost razumnega, ISBN: 978-3-7068-0363-6

Johanna König Grün ist die Hoffnung – nekoliko drugačna knjiga o temi rak

Avtorica Johanna König se je rodila let 1958 na Štajerskem in je začela pisati že v starosti 13 let. Pri Mohorjevi sta izšli že knjigi Die Glöcknerin (2000) in Das Tuch (2004). Johanni König je v tej knjigi uspelo opisati notranji boj, napetost med resignacijo in samoobvladovanjem ter konflikt med zanikanjem bolezni in intenzivnim soočanjem z boleznijo. V knjigi prav posebej izgovori posebno točko: kako pomembno je, da se pacienti in pacientke ne predajo usodi, temveč se borijo proti raku z vsemi svojimi močmi. Pri svojem boju ni izgubila življenjske volje, temveč je z uspešnim zdravljenjem pridobila novo življenjsko kakovost. S kupom knjige podprete raziskovanje raka na dojkah. Johanna König. Grün ist die Hoffnung, ISBN: 978-3-7086-0356-8

Roman Till, urednik pri Mohorjevi založbi

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

PREDSTAVLJAMO naše av torje:

O zgodovini Judo Pred kratkim je v naši založbi izšla obsežna knjiga Kratka zgodovina Judov, ki jo je napisal dr. Klemen Jelinčič-Boeta. Knjiga je prvi poskus sistematične predstavitve judovske zgodovine v slovenskem jeziku. Avtor začenja svoj opis več ko 3.000 let stare zgodovine pri Svetem pismu in nadaljuje prek judovske države in diaspore v času helenizma in rimskega cesarstva v srednji vek in življenje v široko razprostrti diaspori v Evropi, Afriki in Aziji vse do modernih časov, kjer zaključi z državo Izrael in stanjem v današnji judovski diaspori. Knjiga je razdeljena na sedem delov z več poglavji in podpoglavji in poskuša bralcu predstaviti splošno sprejete ugotovitve zgodovinske stroke na kratek, jasen in tekoč, vendar izčrpen način s stalnim ponujanjem vzporednic iz splošne svetovne in zaradi predstavitve judov­ skega življenja v različnih deželah tudi iz lokalne zgodovine, med njimi slovenske. Knjiga poskuša predstaviti tudi judovsko življenje na slovenskem ozemlju v antiki, pojav tako imenovanih »judovskih vasi« na Koroškem in Štajerskem, srednjeveško judovsko življenje na Slovenskem in kasnejše judovsko življenje v Trstu in Gorici ter Prekmurju vse do druge svetovne vojne. Knjiga Kratka zgodovina Judov s 400 stranmi je namenjena splošno izobraženim Slovencem, slovarček neznanih pojmov, stvarno kazalo, osemnajst zemljevidov in seznam priporočene literature predstavljajo osnovo za številne študije. Hkrati je odlično dodatno branje.

Kako in zakaj ste se odločili, da napišete tako zahtevno delo, ki zajema 3000 let zgodovine Judov? Klemen Jelinčič-Boeta: Spomnil sem se sebe, ko sem bil še v gimnaziji in me je zanimala judovska zgodovina, pa takšne knjige ni bilo v slovenščini. Tako je bil osnovni razlog pisanja zagotoviti vsem tistim, ki jih judovstvo zanima, da o tem lahko preberejo v svojem jeziku.   Ali drži ocena, da je knjiga z naslovom »Kratka zgodovina Judov« bolj ali manj »eksotično« delo za slovensko govoreči prostor? Jelinčič-Boeta: Ne vem, če bi ravno rekel eksotično, je pa vsekakor malce nenavadno, saj v slovenščini doslej skorajda nismo imeli knjig o judovstvu. In res je, ta knjiga je prva zgodovina Judov v slovenščini sploh.   Slovenci se premalo zavedamo svojih krščansko-judov­ skih korenin, posebej judov­ skega dela korenine. Kaj je bistvo te naše judovske korenine? Jelinčič-Boeta: Celotna evropska civilizacija ima v sebi ogromno judovskih elementov. Najbolj očiten judov­ ski izum, po katerem danes živi cel svet, je to, da ima teden sedem dni, in da je en dan namenjen počitku. Poleg tega pa je tu monoteizem in celot­ na Stara zaveza, na kateri temelji velik del evropske umet­


p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

tokrat dr. Klemen Jelinčič-Boeta

ov tudi na ozemlju Slovenije

Klemen Jelinčič-Boeta: Kratka zgodovina Judov. ISBN: 9-783708603971.Cena: 33,80 evra. nosti. V bolj sodobnih časih pa imamo tu cel kup judov­ skih posameznikov, ki so prispevali k razvoju naše družbe, naj bodo to Einstein, Freud, Chagal, Mahler ali pa Karel Marx.   V Avstriji in tudi drugih evropskih državah je judov­ ska zgodovina zelo popularna. Kako to, da jo v Sloveniji tako zanemarjajo, čeprav se sicer veliko Slovencev zanima za zgodovino Judov? Jelinčič-Boeta: Res je, veliko Slovencev se zanima za judovstvo in tudi to je eden izmed razlogov, da se jaz ukvarjam s to tematiko. To, pa da je v slovenščini tako malo napisanega o Judih, pa jaz povezujem s tem, da je na območju Republike Slovenije po drugi svetovni vojni ostalo zelo malo Judov, in da se v petdesetih letih socia­lizma ni ukvarjalo z ničemer, kar je bilo povezano s katerokoli vero, sploh z judovstvom po letu 1967, ko je Jugoslavija prekinila diplomatske stike z Izraelom. V Sloveniji pa je še en razlog,

in sicer, da je bilo največ Judov pri nas v srednjem veku in s srednjeveškimi študijami se iz političnih razlogov niso ukvarjali.   Ali se posvečate tudi zgodovini judovskih skupnosti na Slovenskem? Jelinčič-Boeta: Se in prav v tej knjigi imamo tudi prvič predstavljen splošen oris zgodovine Judov na Slovenskem od antike do danes, od česar se meni zdi najbolj fascinantno to, da Judje pri nas živijo neprekinjeno že okoli 1000 let, od okoli leta 950, ko jih srečamo na Koroškem v bližini Gospe Svete in v Brežah. Posebej pa se ukvarjam z Judi naših dežel v svojem doktoratu, ki izide v knjižni obliki čez nekaj mesecev, čeprav se tam moja raziskava konča z letom 1515, ko so jih izgnali iz Ljubljane, se pravi do konca srednjega veka. Kako bi jo lahko na kratko orisali in ali se razlikuje od zgodovine judovskih skup­ nosti v drugih državah?

Jelinčič-Boeta: Mene je najbolj presenetil pojav judov­ skih vasi na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem, ko so Judje do leta 1100 ustanavljali svoje naselbine tam, kjer mest še ni bilo. Poleg Velikovca in Judenburga omenim zgolj tri vasi na Koroškem, pri katerih so ohranjena slovenska imena, in sicer Ždovše (Judendorf) pri Gospe Sveti, Ždinja ves (Sei­ dendorf) in Ždovlje (Seidolach). Druga stvar pa je to, da je bilo pri nas v primerjavi z deželami severno od Alp in Spodnjo ter Zgornjo Avstrijo v srednjem veku sorazmerno malo pregonov in so ljudje očitno živeli v nekem sorazmerno znosnem sožitju vse do izgonov med letom 1496 in letom 1515. Tudi zgodovina Judov iz Trsta in Gorice ima evropski pomen v 17. in 18. stoletju, saj prav ti dve skupnosti igrata pomembno vlogo pri judovskem razsvetljenstvu.   Slovenci večkrat uporabljamo izraz »Židje«. Ali je to poimenovanje pravilno ali je bolje, da se mu izogibamo? Iz katere besede prihaja? Jelinčič-Boeta: Beseda Jud je pravilnejša iz treh zelo preprostih razlogov. Primož Trubar uporablja besedo Jud, dežela, iz katere prihajajo Judje, je Judeja in ne Žideja in beseda Žid je popačenka iz italijanskega Guidei.     Kakšen je in je bil odnos med Slovenci in Judi in mogoče v zadnjih dveh desetletjih med državama Slovenija in Izrael? Jelinčič-Boeta: Od 19. stoletja naprej vse do leta 1945 v delu slovenske javnosti opažamo veliko nasprotovanje Judom v različnih besedilih,

del katerih je bil preveden iz nemščine. Vendar, seveda, ni bila celotna javnost takšna. Med drugo svetovno vojno in takoj po njej pa bi lahko govorili o odličnih odnosih, saj je Jugoslavija leta 1948 Izraelu pomagala priti do orožja navkljub embargu in prav naši partizani so bili edini partizani v Evropi, ki so medse sprejemali tudi Jude, zaradi česar je vojno tudi preživelo dosti več Judov. Stanje se je poslabšalo po letu 1967 v skladu s politiko neuvrščenih, vendar v celotni Jugoslaviji nekega odkritega zatiranja kot v Sovjetski zvezi ni bilo niti približno. Novo poglavje pa je nastopilo leta 1991 in še malo prej, ko je bil pa Izrael edina država, ki je bila pripravljena navkljub embargu prodati orožje Sloveniji.   Koliko Judov živi v Sloveniji? Jelinčič-Boeta: Uradnih članov Judovske skupnosti Slovenije je 150, medtem ko je Slovencev z judovskimi koreninami nekje med tisoč in štiri tisoč. Ti ljudje se svojih judovskih korenin do določene mere zavedajo, vendar več kot toliko ne.   Ker v knjigi opisujete tudi ustanovitev in razvoj države Izrael in ste preživeli tudi nekaj časa v Izraelu – Kako ocenjujete aktualne dogodke v konfliktu med Izraelom in Palestinci? Jelinčič-Boeta: Ja, v Izrae­ lu sem živel 11 let in tam tudi diplomiral. Aktualni dogodki? Hm, mislim, da zdaj po zaključeni operaciji v Gazi in volitvah obstaja neko upanje za mir. Več kot toliko bi bilo čisto ugibanje.  

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15


pokaži

jez ik

P ripravila J erneja J ezernik

Jaka Novak je s fotografijo »Gumitvist« sodeloval na letošnjem fotografskem natečaju »Lebe!Award« Koroškega deželnega referata za mladino »Lebe!Award«. O svoji fotoustvarjanki je povedal: »Ko sem v Sloveniji obiskoval osnovno šolo, so me radi strašili, da me bodo poslali naprej v šolo k tistim čudnim šolskim sestram na Koroško, če ne bom dovolj priden. Ko se je to pozneje z mojim vpisom na Višjo šolo za gospodarske poklice v Št. Petru res zgodilo, sem spoznal, da so sestre čisto luštne. Ker so po navadi na šoli vedno le v ozadju, čeprav skrbijo za to, da vse skupaj odlično teče, sem jih hotel za fotografski natečaj postaviti v ospredje. In sestri Lucija in Veronika sta potem – pod budnim fotografovim očesom – res prišli v telovadnico z nami skakat gumitvist. S temi luštnimi posnetki smo hoteli spodbuditi še druge k podiranju predsodkov in priznavanju človekove drugačnosti, čeprav potem pri nagradah sreče nismo ujeli.«

Jaka Novak

Pravijo, da mi teče! »Pravijo, da mi teče. Uporabljam ga na mnogih področjih. Včasih se malo igram z njim ali v njem kaj ustvarim. V njem globoko čutim in ga imam rad,« se nam odkritosrčno izpove Jaka Novak, ko ga povprašamo po razlogu njegove ljubezni do slovenskega jezika. Govornik, recitator, igralec, pesnik in pravljičar Med nami je gotovo kar nekaj takih, ki Jako Novaka že poznamo. Na primer z govorniškega natečaja ob Tischlerjevi nagradi. Poleg nagrade je namreč vtaknil v žep še občudujoče pohvale poslušalcev: Takšna prepričljivost! Tako spreten govornik! Podobno smo uživali tudi na njegovih recitacijskih nastopih na letošnjem novoletnem srečanju in praznovanju kulturnega praznika v Domu v Tinjah. »Na Koroškem imajo kulturni prazniki neko posebno toplino,« ugotavlja mladi recitator, ki pesmi za svoje nastope najraje izbira sam. Toda pri javnem nastopanju nikakor ni začetnik. Ker zna biti Jaka tudi hudomušen, se najraje spominja svoje prve gledališke vloge, ko je igral sladkega parkeljčka, čigar glavna naloga je bila – jesti sladkarije na odru! Zdaj, ko je prerastel gledališke pleničke, pa je odkril tudi ustvarjalno žilico: piše pesmi in (glasbene) pravljice. Na primer tako o putki Angelci – kot kokoš ima pač svoje težave, te pa je treba simpatično razrešiti.

Nova zvezd(ic)a na Radiu Ognjišče Kadar ima počitnice, Jaka ne zna lenariti. Na Radiu Ognjišče se uvaja v radijsko delo. Vodil je že mesečno oddajo o skavtih, zdaj pa se uči pravilno brati novice, vreme, informacije. Pridno vadi, čeprav mu ni vedno lahko, toda to počne z veseljem, ker mu je radijsko delo v čisto poseben izziv. Med odmori strogih in zahtevnih govornih vaj pa vzame v roke rad tudi knjigo Mirka Mahniča »Kako pa govoriš?«, ki sicer ni knjižna novost, a vseeno odkriva marsikatero jezikovno modrost. »Tako zdaj vem, da je jezik človekova najdražja dota. Jezik je časovni stroj, ki nas povezuje tako s tistimi, ki so živeli pred nami, kot tudi z nami vsemi, ki še vedno govorimo in bomo govorili slovensko. V tem jeziku slišimo svoje dede in pradede ter tudi naše otroke, ki jih še ni.« Biti Slovenec tu in tam »Biti Slovenec v Sloveniji, to ni težko. Praviloma ti je slovenstvo pač dano v zibelko. Nič ni narobe, če doma in v javnosti govoriš slovensko. Na Koroškem pa je zadeva malce drugačna,« ugotavlja simpatično razkuštrani dijak Višje šole za gospodarske poklice v Št. Petru v Rožu, ki je pravzaprav doma iz Vira pri Domžalah v Sloveniji. »Na Koroškem pa se je treba za slovenstvo in slovenščino še vedno boriti. Slovenec na Koroškem si ali pa nisi. In če si, si tisti ta pravi. Biti Slovenec na Koroškem ni lahko, je pa lepo.«

IMPRESUM:  Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Jerneja

Jezernik in Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Jerneja Jezernik. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, jezernik@nedelja.at / gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec

16

XIV

ŠTIRINAJST DNI


Kulturna priloga stev. 10