Issuu on Google+

marec

14

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

DRUŽINE

ODPRTOST  2

6

šest človeških drž pod drobnogledom

foto: b a u m g a r t n e r


uvodnik

N A Z A Č E T KU

Iz knjige: Anselm Grün, 50 angelov za vse leto

Micka Opetnik opetnik@nedelja.at

Novo leto – novi izzivi

O

b pripravah na nove številke družinske priloge se je porodila misel, da bi sledili besedam papeža Frančiška, ki pravi, da moramo spremeniti oz. okrepiti naše drže. Drže, kot so pogum, odprtost, ljubezen, vztrajnost. Za prvo številko te serije smo izbrali pogum. Zanimiva ideja se je kmalu izkazala kot velik izziv. Tisto, kar se zdi nekomu pogumno, je za drugega samoumevnost. Neštete so oblike poguma: od mame, ki kljub napovedi zdravnikov rodi in sprejme prizadetega otroka, prek očeta, ki pusti službo in zakoraka na novo izobraževalno pot, do športnika, ki se pogumno spusti po strmini navzdol. Velikokrat pa so vsakdanji opravki, ki zahtevajo pogumno odločitev in korak. So pa tudi trenutki, ko človek začuti v sebi pogum in zastavi besedo ali z dejanjem opozori na pomanj­kljivosti in krivice, ki se godijo v družbi in svetu.

Z

govoren zgled poguma je škof Kräutler, ki mi je takoj in z veseljem obljubil pogovor, in ki sva ga opravila po elektronski pošti. Ali pogum mame Karine Raschun, ki spremlja sina Noaha z neizmerno ljubeznijo. Pogum sta potrebovali tudi sestri Ivana in Katja Weiss, ki sta se odločili, da sprejmeta vse predpise in odpreta obrt milarstva. Pri načrtovanju te priloge smo sestavili dolg seznam zanimivih ljudi, ki pogumno stopajo skozi življenje, in bi jih radi predstavili. Pa smo izbrali le nekatere. Res­ nica je: vsak od nas nosi v sebi pogum, le zdi se nam, da je vse tako samoumevno. Lepo je videti in poznati ljudi, ki so pogumni in delajo, kar je potrebno, ali še več, delajo tisto, kar se jim zdi pomembno.

A

S

številnimi ljudmi se ne moreš srečati, ker so zaprti vase. Obdali so se z oklepom, ker nočejo nikogar spustiti k sebi. Skrili so se za masko, iz strahu, da ne bi kdo odkril njihovega pravega obraza. Nočejo se pokazati, ker se bojijo resničnega srečanja. Bojijo se lastne resnice. Angel odprtosti bi te rad odprl za skrivnost srečanja. Drugega lahko srečaš le, če si zanj odprt, če odpreš svoje srce in dovoliš drugemu, da vstopi. Prapodoba takšnega odprtega srečanja zame je srečanje Marije in Elizabete, kot nam o njem poroča Luka v 1. poglavju svojega evangelija. Marija se odpravi na pot. Odide iz svoje hiše, iz varnega okolja in se odpravi čez hribe. Stopa čez hribe predsodkov, ki nam pogosto preprečujejo pravo srečanje, in čez gorovje zavor, ki nas odvračajo, da bi šli ven iz sebe. Vstopi v Elizabetino hišo in jo pozdravi. Svoje sorodnice ne obišče le na zunaj, ampak vstopi v njeno hišo, njeno srce. Obe sta odprti druga do druge. In tako se more zgoditi skrivnost srečanja, ki spremeni obe, ko obe prideta v stik s svojo prvobitno podobo, kot si jo je o njiju zamislil Bog. V Elizabeti poskoči dete, ki jo spomni na nepopačeno božjo podobo v njej. In v Mariji prepozna mater svojega Gospoda. Marija pa v hvalnici Magnificat prepozna skrivnost svojega življenja. Spozna, da se je On ozrl na nizkost svoje služabnice in ji storil velike reči. Če se bomo srečevali tako odprti, kot nam kaže Mari-

feb 2014 PO­ GUM

ODPR­ TOST mar 2014

Dragi bralci, drage bralke: Če poznate osebe, zgodbe, dogodke, ki so

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI


Anselm Grün

 1

Angel odprtosti A

jin in Elizabetin zgled, tedaj bo srečanje tudi nas spremenilo in nam odprlo oči za skrivnost našega življenja.

ngel odprtosti naj te odpre za prihodnost, da boš spoznal, kakšen namen ima s teboj Bog. Marsikdo si je tako uredil življenje, da ni več odprt za novo, ki ga On od njega pričakuje. Vse naj ostane pri starem. Takšni ljudje so pogosto odreveneli. Bodi odprt za nove možnosti, ki bi ti jih On rad podaril! Novo se v tebi lahko razvije le, če si zanj odprt, če nisi priklenjen na staro, če nisi otrpnil v tem, kar prav zdaj živiš. Ta odprtost se kaže v pripravljenosti, da se vedno znova podajaš novim izzivom naproti: pri delu, v družini in v družbi. Odprti ljudje so se pripravljeni naučiti vedno česa novega v svojem poklicu, se seznanjati z novimi tehnikami, dovoljevati nov razvoj. Odprti ljudje ostajajo živahni in budni.

O

dprtost v občevanju z drugimi ljudmi pomeni tudi iskrenost/poštenost in odkritost. Če druge-

LJUBE­ ZEN

LAHKOT­ NOST

2

ZA UVOD

mu odkrito poveš svoje mnenje, tedaj človek ve, pri čem je. Takšni odprti ljudje so za nas blagoslov. Ne bodo nas opravljali za našim hrbtom. V njihovi bližini se lahko tudi odpremo. Kajti njihova iskrenost nam dobro dene. Četudi nam povedo kaj neprijetnega, vemo, da nam hočejo dobro. Svojih pridržkov in predsodkov ne skrivajo za prijazno fasado. Pokažejo se takšni, kot so. Upajo si nam povedati resnico, ker se čutijo svobodni. Niso odvisni od našega soglasja. Ker so trdni v sebi, lahko s svojo iskrenostjo vzamejo v zakup tudi to, da se kdo, ki ne more prenesti njihove kritike, od njih odvrne. Angel odprtosti naj ti podari takšno iskrenost in tako odkritost, da boš zaradi svoje notranje svobode mogel povedati drugemu to, kar čutiš v svojem srcu. Seveda sta za takšno odkritost potrebni tudi razumnost in rahločutnost. Čutiti moraš, kaj lahko rečeš drugemu in s čim bi ga samo po nepotrebnem prizadel. Ker pa nisi odvisen od tega, da bi bil brezpogojno priljubljen pri vseh, si svoboden, da lahko poveš resnico. Poglej angela Gabrijela, kako Mariji oznani rojstvo njenega sina. Umetniki so v tem angelu upodobili odprtost samo. Tu je angel odkrit do žene, h kateri vstopi. Oznani ji nekaj novega in nezaslišanega in s svojo odprtostjo odpre tudi Marijo za to, kar se zdi nemogoče. Angel odprtosti naj tudi tebe odpre za skrivnost človeškega srečanja in za novo, ki se od tebe pričakuje.

RADO­ VEDNOST

VZTRAJ­ NOST

povezani z zgornjimi temami, nam to, prosimo, sporočite na naslov: redakcija@nedelja.at

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3


V Ž A R I Š ȡ U Pripravila

Karolina Vrtačnik

Razpetosti med dvema domovinama se je navadila že kot otrok. Najbrž si takrat ni mislila, da bo ta še močnejša, ko bo imela otroke tudi sama. Vendar je bila gospa Simona Vrevc zmeraj Slovenka, tako kot so njeni otroci. Kjerkoli živijo, govorijo med seboj slovensko. Se pa vselej skušajo čim prej naučiti lokalnega jezika, da bi bili lažje v stiku z domačini. Gospa Vrevc je z začetkom letošnjega leta postala namestnica generalnega sekretarja pri stalnem sekretariatu Alpske konvencije. To je visoka služba, ki pa je terjala novo selitev: tokrat iz Ljubljane v Bolzano/Bozen.

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Svet je njena domovina


Simona Vrevc

1

2

GLOBAL­ NO

http://www.alpconv.org/NR/rdonlyres/C7726C45-F26F-4DC9-A6B0-4DD113A7B4FC/0/logowithwebsite.JPG[12.03.2012 10:09:53]

A pojdimo po vrsti. Kot dekletce se je s starši, ki so šli za kruhom, preselila v Švico in se priučila nemškega narečja, v katerem se je pogovarjala zunaj doma. Ker se je vsako leto vračala na najmanj dvomesečne počitnice k stari mami, je nemško pozabljala. Še danes se živo spominja nenavadnega občutka, ko je v Švici vse razumela in se čudila, kako da jim ne zna odgovoriti. Ko je prišel čas šole, pa so se vrnili v Ljubljano, kjer je brez težav začela šolanje v slovenskem okolju in je takoj navezala stike. Pravi, da človekovo odprtost do različnih kultur najbolj določajo nežna otroška leta. Pri njej se je to potrdilo, ko so nekoč v službi (ko je delala v Ljubljani v službi Vlade RS za evropske zadeve) reševali test kulturnih vrednot. Ta je pokazal, da ima za Slovenko netipičen profil odprtosti. Pritrjuje, da nikoli ni imela težav s prilagajanjem in tudi sedaj jih nima, čeprav je nova izkušnja spet drugačna. Kljub znanju nemščine, angleščine in francoščine se je že začela učiti italijansko. Izkušnje so jo naučile, da se ji ljudje bolj odprejo in da jih laže res spozna, če se z njimi pogovarja v njihovem jeziku. Poleg tega srečuje pri svojem delu mnogo preprostih ljudi, ki ne znajo tujih jezikov, pa ji je žal, da bi nje in sebe prikrajšala za izkušnjo medsebojnega razumevanja. Je pa ponosna, da je eden od uradnih jezikov Alpske konvencije tudi slovenščina. Gre za velik dosežek, ki to mednarodno organizacijo postavlja v povsem drug položaj, po-

udari sogovornica. Za gospo Vrevc je bila prva prava izkušnja selitve v odrasli dobi, ko si je ravno dobro ustvarila družino. Ko je mož prevzel delo na generalnem konzulatu RS v Celovcu, je pustila službo na biotehniški fakulteti in družinica s polletno hčerko se je preselila v Borovlje. Ko se ozira nazaj, se ji zdi to eno najlepših obdobij njihove družine. V teh letih se jim je rodila še druga hči, gospa Simona pa je vskočila na konzulatu kot prevajalka in pisarniška pomoč, ko so na hitro potrebovali zamenjavo za kolegico. Pravi, da je imela v teh letih priložnost spoznati koroške Slovence, ki so jo z žarom in ljubeznijo do slovenske kulture in jezika vedno znova presenečali. Po službeni dolžnosti so obiskovali številne prireditve in izbirala je takšne, da je lahko šla z otroki. Posebej ji je ostala v spominu predstava Čarovnik iz Oza, ki so jo v Borovljah igrali otroci slovenske šole na tako profesionalen način, da ne bo nikoli pozabila. Kot tudi ne, kako so jo kot Slovenko iz matične domovine sprejeli na Koroškem. Veliko živi na tujem, a tako toplih ljudi, ki bi jo sprejeli tako spontano, še ni srečala. Kmalu so se za možem selili v različna mesta, pa v Bruselj … Nikoli ni imela pomislekov zaradi otrok, nikoli ni iskala zasebnih šol. Izbrali so javno šolo na nemškem govornem področju, le v Bruslju so za eno leto izbrali mednarodno šolo za bruseljske uradnike, da je prvi jezik v šoli lahko ostala nemščina.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

5


V Ž A R I Š Cˇ U Pripravila Karolina Vrtačnik

Povsod so se hitro vživeli v okolje, najbolj po zaslugi otrok in njihovih dejavnosti. Gospa Vrevc pravi, da so otroci vrata do vzpostavitve stikov z ljudmi. Dajo ti priložnost, da nisi le v svojem okolju in da hitro navežeš stike. Kljub menjavam šol in okolja dekleti – tako kot nekdaj njuna mama – nista imeli težav s prilagoditvami ali identiteto. Gospe Vrevc je uspelo, da ju je vzgojila v Slovenki. Ko je nekoč predlagala, da bi za ohranjanje ravni jezika med seboj govorili nemško, sta se uprli, da sta vendar Slovenki. Zato sta se tudi odločili za dokončanje gimnazije oziroma študij v Sloveniji, saj se zavedata, da je stik z jezikom velika prednost za oblikovanje identitete. Ob tem nista imeli težav, kjer koli živijo, so njihovi stiki z domovino pristni in intenzivni. In čeprav je letos naneslo, da so razseljeni na vse kraje (družina živi med delovnim tednom ločeno v dveh državah), se trudijo, da so skupni konci tedna čim pogosteje prav v Sloveniji. Kljub temu da ima naša sogovornica kot namestnica generalnega sekretarja Alpske konvencije prve mesece v novi službi zelo veliko dela, se na http://www.alpconv.org/NR/rdonlyres/C7726C45-F26F-4DC9-A6B0-4DD113A7B4FC/0/logowithwebsite.JPG[12.03.2012 10:09:53]

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

novo obliko ločenega življenja še ni povsem navadila. Dekleti sta že veliki, imata svoje življenje, zato ve, da ju ne bi veliko videla, četudi bi bile vse tri v Ljubljani. Sin pa je med tednom v zavodu za prizadete otroke, tako da tako v nobenem primeru ne bi bili skupaj. Ker mož službuje v Sloveniji, glavna pisarna Alpske konvencije pa je v Avstriji, se mora intervjuvanka ločenega življenja še malo navaditi. Zlasti večerov, ko pogreša moža in družino in jih preživlja sama, kar je zanjo nekaj novega, pove med smehom. A se uči italijanščine in dela za službo, kadar je zares povsem prosta, pa navdušeno planinari in turno smuča. Njeno sedanje delo je razgibano. Po idealnem scenariju naj bi delala dva dni na teden v pisarni v Innsbrucku, dva dni v Bolzanu/Boznu in nekaj dni na terenu med ljudmi. A med smehom ugotavlja, da to nekako ne gre vse v en delovni teden, zato se prilagaja sproti. Veliko ji pomeni glavni cilj Alpske konvencije – trajnostni razvoj na način, ki upošteva omejitve, vezane na naravno okolje. Zaveda se, da mora za uspeh med ljudi, da iz

prve roke spoznajo koristi, ki jim jih prinaša. Kot primer je omenila pritiske po gradnji smučarskih centrov v alpskem prostoru, ki se zaradi podnebnih sprememb pomikajo vedno višje. A to dolgoročno ni vzdržno. Morda bi bila gradnja smučišča na ledeniku rešitev za nadaljnjih pet do deset let, a s takimi posegi na naravna območja dolgoročni problem zimskega turizma ne bo rešen, je odločna Vrevčeva. Zato se v Alpski konvenciji zavzemajo za spremembo koncepta, ki vključuje trajnostni turizem. Torej ne gradnji še enega centra z 250 kilometri prog, čeprav se bo del smučarjev vedno odločal tudi za takšne počitnice, ampak ja za spodbujanje bolj zavednih turistov. Takih, ki si želijo spoznati prostor in ljudi na drugačen način. V tem duhu bi se ji tudi osebno zdelo problematično, če bi v Visokih Turah (HoheTauern) zgradili novo smučarsko središče v naravnem parku, ne da bi natančno preučili prednosti in slabosti takega posega v okolje. Sploh pa bo treba v alpskem prostoru rešiti še en problem: Letno ga obišče preko 100 milijonov turistov, kate-


Odprtost ...let  1

ANKETA

Kaj pravijo mladi?

Plavati proti toku Zame je pogum plavati proti toku. Občudujem vse, še posebej najstnike, ki pogumno in brez sramu pričajo za Boga in se trudijo živeti življenje, ki je danes označeno za konzervativno. Plavajo proti toku in zagovarjajo svoje mnenje, ne glede na to, kako postrani jih gledajo drugi. Ana Filipič

Do sedaj so bili vsi protesti in sod­na prizadevanja za preprečitev izgradnje neuspešni.

rih povprečno število dni obiska se zmanjšuje. To je skrb vzbujajoč podatek, saj pomeni, da se turisti vračajo večkrat za krajši čas, kar povečuje promet in izpuhe. 80 odstotkov onesnaženja v gorskem svetu namreč nastane prav zaradi avtomobilov. To je eden velikih izzivov, ki še čakajo Alpsko konvencijo, vendar Vrevčevo veseli, da so države, ki jih v Alpski konvenciji zastopajo ministri, na to vse bolj pozorne. In spet je zelo ponosna, da je Slovenka: Slovenija je edina država med podpisnicami Alpske konvencije, ki v želji po prepoznavnosti trajnostnega razvoja v Alpah organizira dan Alpske konvencije. Gre za dvodnevno prireditev z dogodki za javnost (letos bo 24. in 25. maja), na katerih lahko vse generacije na kolesarskih turah, pohodih, pravljičnih uricah … iz prve roke izvedo, kako obiskati Alpe na način, ki prinaša nekaj dobrega tudi domačinom. Karolina Vrtačnik

Preskočiti svoje meje Pogum ni samoumeven, je pa zelo potreben. Človek si mora pridobiti pogum, da potem lahko deluje zase in si uredi življenje po svoje. Zame je pogum občutek, ki ti daje moč, ki te spremlja in ti olajša življenje. Moč, ki jo vedno znova potrebuješ, da premagaš svoje strahove. Pogumen je tisti ali tista, ki preskoči svoje meje v dejanju in mišljenju. Nekdo, ki v današnjem svetu pove svoje mnenje, tudi če je mišljenje večine drugačno, ali ga nato družba obsoja. Sama sem bila pogumna, ko sem se odločila za študij na Dunaju, saj sprememba lokacije od majhne vasi v Podjuni do velikega mesta ni bila tako lahka, ker nisem vedela, kaj me dejansko čaka. Iz izkušnje lahko povem, da se splača biti pogumen/pogumna. Maria Ladinig

Obvladati kočljivo situacijo Pogum je pojem s številnimi pomeni. Za nekatere pomeni pogum, da se ne bojiš storiti nekaj zelo riskant­ nega, nekaj, kar te lahko stane živ­ ljenje, za koga drugega pa pomeni,

3

da obvladaš vsako še tako kočljivo situacijo. Zame je nekdo pogumen, če se angažira za to, kar mu je važno in za čemer stoji. Kdor samo opazuje in gleda, nič pa ne naredi proti, zame ni pogumen. Osebno se mi zdi Nelson Mandela dober primer človeka, ki se je vse svoje življenje boril proti apartheidu in rasni segregaciji v Južni Afriki. Čeprav je imel nešteto nasprotnikov, nikoli ni omagal in dobil naposled ta dolgotrajni boj. To je pogum, ki je res občudovanja vreden! Igor Trap

Oče in mama sta pogumna Zame ima pogum mnogo pomenov, na eni strani je nekdo pogumen, če se upa drzne stvari kot na primer »bungee jumping«, »skydiving«, na drugi strani pa je zame nekdo pogumen, če se upa narediti nekaj, kar ni samoumevno, na primer narediti posebno izobrazbo. Zame sta moj oče in moja mama pogumna. Ati si je upal narediti stvari, ki se jih mnogo ljudi ni upalo, in tudi če so ljudje govorili slabo o tem, je bil ponosen na vse, kar je naredil. Mami pa je bila doma s tremi majhnimi - skoraj enako starimi otroki (s sestro sva prišli na svet, ko je bil najin brat star 14 mesecev), in to se mi zdi zelo pogumno. Tudi alternativno delo si je izbrala, prekinila je delo kot učiteljica in postala je energetičarka. To je zame pogum! Tudi če ne vemo, kaj bo, da vseeno to naredimo! Mislim, da sem bila pogumna, ko sem bila prvič brez moje sestre v šoli, v tuji državi, s tujim jezikom. Sestro sem lahko videla samo med odmori, doma sva pa vsako noč spali v isti postelji, skupaj hodili v raz­ red, sedeli pri isti mizi in vse skupaj delali. To se mi je zdelo v mojem življenju najbolj pogummo. Manja Kampuš

ŠTIRINAJST DNI

XIV

7


V Ž A R I Š Cˇ U Pripravila Monika Novak -Sabotnik

Daniela Pečnik ž i v i

v Strpni vasi, je učiteljica slovenščine in prehrane, poročena, štirje otroci: Julian (6 let), Valerian (4 leta), Lara-Maria (2 leti) in Lea (3 mesece).

»Mami, te rože pa še nimaš« N

a Tomažejevi domačiji v Strpni vasi me pričaka pravo presenečenje. Na mizi vigredna dekoracija: lesena korenina, na katero sta posajeni jajčni lupini, v njih pa poganja regačica. Okrog mize sedijo otroci Julian, Valerian in Lara-Maria ravno pri malici. V dnevni sobi pa mirno spi mala Lea. Mama Daniela mi postreže s svežimi pirovimi hlebčki s koprivinim semenom, rmanovim in brinovim maslom, zraven pa še skuta z vigrednimi zelišči. Za pijačo pa nam vsem postreže z vijoličnim sokom. V tako prijetnem vigrednem razpoloženju steče najin pogovor o življenju mamice Daniele in njeni ljubezni do zelišč. Pravzaprav ji je bila ljubezen do zelišč položena že v zibelko. Stara mama je nabirala zelišča in jih sušila za čaj. Ob družinskih sprehodih je Daniela od svoje mame izvedela zanimivosti o tem in drugem zelišču. Čisto slučajno se je prijavila k tečaju o zeliščih, ki ga je prirejala Kmetijska

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

zbornica in je potekal leto dni. V tečaju je skozi celotno sezono rasti – od vigredi do pozne jeseni – spoznavala zelišča, trave, rože in divje sadeže. Kot učiteljico prehrane jo je še posebej zanimala predelava in uporaba zelišč v vsakdanji kuhinji. Toliko bolj je bila navdušena, kako raznolike so možnosti uporabe vsega, kar raste pred vrati. »Fascinira me, da lahko grem vsak čas pred hišo, naberem zelišča in rože in iz njih sestavim jedilnik čisto po našem okusu,« pove zeliščarka, ki je med izobrazbo spoznala, »koliko stvari spregledamo, ker teče naše življenje hitro mimo nas.« Navdušile so jo lepe in zanimive stvari v naravi in zavestno se je odločila, da bo z odprtimi očmi sprejemala vse, kar raste in se ponuja v užitek. V času izobrazbe so bili otroci Julian, Valerian in Lara-Maria zvesti spremljevalci mame Daniele. Hodili so z njo nabirat zelišča in rože, jih spoznavali in večkrat se je zgodilo, da so ji rekli: “Mami, to pa mi jemo, in to tudi.” Spet drugič so po-

kazali zel in vprašali: »Ali to lahko jemo?« Mali opazovalci narave so odkrili tudi kakšno manj znano zelišče, ga z veseljem prinesli mami in ji povedali: “Mami, te trave pa še nimaš.” Četudi te njihove radoživosti in ukaželjnosti ni posebej »forsirala«, je zanjo veliko veselje, da so jo otroci vedno spremljali, spoznavali rastline in jo spraševali. Tako je Daniela Pečnik spoznala raznovrstnost divjih zelišč in trav, ki rastejo okrog vogala. V svoji kuhinjski spretnosti pa jih začela dodajati jedem in sestavljati jedilnike z divjimi zelišči in rožami. Nešteto vrst zelišč je tako spoznala, predvsem pa si pridobila teoretsko in praktično znanje. Ob mojem obisku je imela nabranih že celo vrsto divjih zelišč: rman, regačica, česnovka, lakota (ki ima okus po grahu), grenkuljica, spomladanska lapotica, kopriva in dežen. »V tradiciji in po posredovanju naših babic in mam smo nekatere od teh uporabili za čaje. Mene pa ta zdravilna stran ni tako zanimala. Zame je odločilno,


ˇ

 1

4

ZASEBNO

kako jih uporabiti v vsakdanji kuhinji.« Daniela Pečnik uporablja zelišča v predjedeh, juhah, glavnih jedeh, solatah in sladicah, jih konzervira v obliki pesta ali pa dela iz divjih sadežev likerje in marmelade. Okusno rmanovo maslo, s katerim mi je postregla, je v pripravi čisto preprosto: rman drobno narežemo, ga pomešamo z maslom in začinimo s soljo. Prav tako uporablja Daniela semena raznih zelišč. Sveže pečenim pirovim hlebčkom je dodala semena koprive. »Semena nosijo v sebi najvažnejše informacije, ki so potrebne za življenje,« meni izobražena zeliščarka. Iz regratove korenine pa se je naučila izdelovati nadomestek za kavo. Načinov uporabe je nešteto in jih nakaže ob primeru dišeče vijolice: cvetove dodamo k sladici ali v solato, iz cvetov naredimo sirup ali žele, lahko jih kandiramo in posušimo. »V vigrednem času še vsak rad nabira in jé regrat. Veliko več zelišč pa ne poznamo, in to je škoda,« pravi Daniela Pečnik, ki načrtuje s tečaji odpre-

ti pogled na zelišča in rože, ki rastejo pred hišo, in da bi jih ne le nabirali in sušili za čaj, temveč jih uporabljali pri vsakdanjih jedeh. Divja zelišča, nabrana na domačem vrtu, so za Danielo tudi odlične začimbe. »Tako se lahko odpovemo uvoženim začimbam. Živilska industrija in reklama sta nam zasenčili pogled na vse dobre stvari, ki jih imamo doma. Dolgo časa je sploh prevladovala miselnost, da je vse boljše, kar prihaja od drugod – in da je tisto veliko boljše, kot tisto, kar so poznali in uporabljali naši predniki. Lepo počasi pa se to vrača. Vedno več je ljudi, ki si pečejo sami kruh, hočejo spoznati ajdovo moko in doma pečeno božično pecivo. Tudi tečaji zelišč postajajo spet zanimivi. Le zavedati se moramo, kaj vse raste okrog vogala in to tudi uporabljati.« Za nabiranje divjih zelišč pravi Daniela Pečnik je odločilno, da jih dobro poznamo in da jih ne nabiramo ob cestah ali v okolju, ki je onesnaženo. Sama jih nabira kar na domačem

vrtu ali pa jih gre iskat na kraj, kjer ve, da rastejo. Ko je prve marčevske dni šla iskat divja zelišča, je bila vsa navdušena – vse že raste, brsti, poganja. Navdalo jo je nepopisno veselje nad vsem novim, ki poganja iz zemlje, in ponovno bila ganjena nad močjo, ki tli v rastlinah in v naravi. Ob nabiranju zelišč se sama umiri, nabere novih moči in pozabi za trenutek vsakdanjik, v katerega pa jo hitro spet prikličejo njeni štirje otroci, posebej še mala Lea, ki je sonček družine. Vigred – novo življenje, ki se poraja v naravi, daje Danieli Pečnik pozitiven občutek – občutek, ki se krepi z načrtnim opazovanjem narave in vsega, kar raste in cveti. Pobočja, polna zvončkov ob cesti v Velikovec, ji sedaj vlivajo velijo veselja, in to veselje deli z otroki, ko jih vzame s seboj in jim kaže lepoto vigredi.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

9


V ŽARIŠČU Pripravila Monika Novak-Sabotnik

 1

5

PODJET­ NIŠTVO

Skozi lečo snemalne kamere Ko se moj svak Alexander odpravi na snemanje, meni in vsem televizijskim gledalcem odpira okno v svet. S kamero nas popelje v oddaljene kraje, da spremljamo najrazličnejše dogodke, občudujemo lepoto pokrajin ali pa smo v živo pri raznih športnih tekmah in igrah. Tako tudi letos pri znamenitih olimpijskih igrah v Sočiju, kjer je Alexander prenašal v živo z eno izmed okrog 40 kamer – odvisno od dolžine proge – vse smučarske tekme, ki jih je zasledoval cel svet. S tem se mu je izpolnila srčna želja, kajti že od nekdaj si je želel videti olimpijske igre. Sedaj jih je lahko spremljal na poseben način, od blizu, v ozadju, pa tudi kot važen del. Priti v ta tim ekskluzivnih snemalcev ni enostavno. Z vedno dobrim in zanesljivim delom pri raznih smučarskih tekmah, ki jih je Alexander v zadnjih letih v živo prenašal v Söldnu, v St. Antonu, Kitzbühlu, Lenzer Heide itd., in preko poznanstev in prijateljstev z drugimi snemalci je dobil mesto v švicarskem timu. Snemanje je Alexandra že vedno zanimalo. „Začelo se je doma, ko smo se trije bratje pozimi smučali in imeli na domačem griču naše tekme. Vedno spet smo sanjarili, da bi se sami snemali. Tako mi je stara mama kupila prvo kamero, starša pa sta nam sponzorirala videorekorder in tako smo se snemali in gledali! Na Sloven-

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Alexander Sabotnik, samostojni snema-

lec (41), doma v Plešerki pri Hodišah, je letos kot edini Avstrijec v švicarskem snemalnem timu prenašal v živo vse smučarske tekme pri olimpijskih igrah v Sočiju

ski gimnaziji pa sem imel priložnost sodelovati pri raznih filmskih projektih, ki jih je vodil Miha Dolinšek. Še med maturo sem začel delati pri podjetju Artis kot asistent. In kar po maturi, leta 1991, smo bili za tri tedne na Hrvaškem in smo poročali o tedanji vojni. To je bil kar krut začetek, ki mi je dal spoznati, kako dobro mi gre. Folti Čertov in Ivan Klarič sta mi bila učitelja in me spremljala na moji poti v samostojnost.“ Medtem je Alexander končal študij komunikacijskih ved ter zgodovine in videl že zelo zanimive kraje, ne le v območju Alpe-Jadran; obiskal je med drugim Havaje, Rio, New York, Kazahstan, Abudabi, Avstraljio – vse preko podjetja RedBull, ko je snemal „air race“, divja tekmovanja letal. Vmes pa seveda vedno spet snema za ORF reportaže za razne oddaje. Vedno spet pa je v timu, ko predstavlja Harry Prünster zanimive koče v „Harrys liabste Hütt´n“. „Ta raznolikost snemanja se dopolnjuje; svetovi, ki jih spoznavam, mi dajejo energijo za naprej,“ pravi Alexander, ki pa je tudi že snemanja odklonil, ko so ga klicali od privatnega oddajnika, da bi snemal ljudi v hudi nesreči. „V ekstremnih situacijah ljudje najmanj potrebujejo kamero!“ Poseben vrh pa so bile gotovo olimpijske igre. „V Sočiju sem bil skoraj cel februar. Naše potovanje in biva-

nje tam je bilo perfektno pripravljeno in organizirano. Delo s Švicarji je izredno prijetno, imajo drugačen odnos do dela. Švicarji nimajo stroge hierarhije – od režiserja do najmanjšega asistenta so vsi enakovredni. Timsko sodelovanje je na prvem mestu. Tudi v Sočiju je bilo vse zelo dobro urejeno, lepi apartmaji in dobra hrana. Vsak dan, ko smo prišli na proge, so nas strogo preiskali in kontrolirali v mobilnih napravah kot na letališčih. Pa je to bilo prav, ker nam je dajalo občutek varnosti,“ se spominja Alexander. „Pravo napetost pa je bilo res čutiti pri prvi tekmi, ko smo začeli prenašati. Cela ekipa je bila pod pritiskom, ali bo prenos v svet funkcioniral, in potem, ko je prvi tekmovalec prišel v cilj in so bile naše slike v redu, smo si oddahnili. Vendar prav pri snemanjih v živo nikdar ne smeš popustiti, vedno moraš biti pripravljen. Na enenem in istem mestu, mnogokrat v strmini, sem stal po 4 ure in več. Vmes sem si dovolil le požirek vode ali kak sladkorček.“ Snemanje pomeni biti vztrajen in potrpežljiv, pozoren in fleksibilen. Alexander je v svojem poklicu vedno spet razpet med odprtostjo za nove kulture in raznolike ljudi ter totalnim, koncentriranim fokusiranjem na delček življenja, na trenutke, ki jih ponese s svojim pogledom na naše domove.


 1

6

GLASBA

Ko začutiš zvok Doma si v Nonči vasi pri Pliberku. Kdaj si v sebi začutil veselje do glasbe? Thaler: Že kot otrok sem odkrival glasbo in čutil, da me priteguje na poseben način. Pel sem in igral, “pobijal” na starih škatlah ali kakšnem inštrumentu, ki sem ga našel, in to sem že takrat sam snemal na kasete … Odločil si se, da se naučiš igrati kontrabas. Kaj te je pritegnilo na tem inštrumentu? Thaler: Moderna ali ritmična popularna glasba me je posebno mikala. Na gimnaziji sem začel igrati baskitaro v skupini, čeprav sem bil do takrat avtodidakt in se nisem učil inštrumenta na glasbeni šoli. V tem času me je vedno bolj začela zanimati jazz glasba, zato sem tudi menjal na kontrabas in začel obiskovati pouk. Kmalu nato sem se vpisal na konservatorij v Celovcu. Kako bi opisal ta svoj inštrument? Kaj lahko izvabiš iz njega? Thaler: Kontrabas je inštrument, ki povezuje melodično in ritmično komponento v glasbi. To je zelo važna funkcija v vsaki skupini. Iz inštrumenta lahko izvabiš ritmične ali perkusivne zvoke, na drugi strani pa tudi zelo mehke in melodične. Poleg tega pri igranju kontrabasa ne samo slišiš zvok, temveč ga po inštrumentu tudi prav začutiš.

Pogovor z glasbenikom Stefanom Thalerjem

Šel si študirat v Haag. Koliko korajže, odprtosti si potreboval, da si šel študirat v tujino? Zakaj prav v Haag? Thaler: Gotovo je potrebno nekaj korajže, da odideš v tujino. Dobil pa sem dosti nasvetov od profesorjev in glasbenikov, mdr. tudi od dolgoletnega prijatelja Tonča Feiniga, da se naj preiskusim in izpopolnjujem na mednarodni ravni. Konservatorij v Haagu je takrat veljal za enega najbolj kakovostnih. To mi je odločitev olajšalo in sem prepričan, da je bila prava. Korošci te poznamo kot izvrstnega basista. Razni projekti na Koroškem so dokaz, da se rad vračaš na Koroško. Kaj te navdihuje, da vedno spet rad sodeluješ s koroškimi skupinami? Thaler: Vedno sem se rad vračal domov na Koroško. Tukaj kot tudi povsod drugod po svetu rad sodelujem z glasbeniki ali skupinami, ki so odprte in iščejo nove poti v glasbi. Ponosen sem, da imamo tudi na Koroškem take glasbenike, zato sem vesel, da je prišlo že večkrat do zelo zanimivih sodelovanj in upam, da jih bo sledilo še več. Kako gledaš na koroško glasbeno sceno in kako bi jo opisal? Smo Korošci res posebno glasbeno nadarjeni? Thaler: Korošci imamo nekaj izvrstnih glasbenikov in skupin. Posebno me veseli, da je mladina glasbeno

zelo aktivna, da se vedno znova pojavljajo nove skupine in razvijajo glasbo in s tem tudi našo kulturo naprej. Sicer pa so koroški zbori in naše petje znani povsod, to je naša “ljudska” duša, drugi narodi in druge pokrajine pa imajo drugo ljudsko pesem … Imaš v načrtu kak nov projekt na Koroškem? Thaler: Avgusta bom sodeloval in komponiral pri Pliberških gledaliških dnevih (Bleiburger Theatertage). S fotografijami umetnika Karla Vouka in besedilom Tonija Bruka bo nastal projekt o izseljevanju Lužiških Srbov v Nemčiji. Vrh tega bom konec junija sodeloval pri dveh koncertih v grajski areni Bekštanj (Burgarena Finkenstein) z zborom Oisternig. Kot glasbenik in komponist živiš danes na Dunaju. Kako preživi samostojen glasbenik v Avstriji? Thaler: Ko sem se po študiju vrnil v Avstrijo, sem se odločil, da živim na Dunaju, kjer je glasbena scena zelo pestra in raznolika. Tukaj sem spoznal glasbenike iz celega sveta in nastala so zelo zanimiva sodelovanja in dostikrat so sledile turneje po skoraj vseh kontinentih. Do poletja bom sodeloval pri šestih cd-produkcijah, in to s popolnoma različnimi skupinami. Na dnevnem redu so vaje, snemanja, pisanje priredb, komponiranje,

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11


V ŽARIŠČU

Sredi gozda, ob cesti na Jezersko sedlo stoji mogočna rumena stavba. V njej so nastanjeni azilanti. 40 moških v starosti od 18. do 35. leta živi v odmaknjenosti od sveta. Tare jih dolgčas in brezdelje. Mlad Sirec bi rad igral nogomet, toda okrog hiše v

 1

7

BEGUN

strmini ni prostora za nogometno igrišče. Preostanejo mu spre-

Od človeka Kaj je namen društva Vobis? Eva Wobik: Naš cilj je izboljšava življenjske situacije prosilcev za azil in migrantov tu pri nas na Koroškem. Obenem pa poskušamo s srečanji med azilanti in Korošci spremeniti slike v glavah, odpraviti predsodke in se učiti drug od drugega. Katere so ponudbe vašega društva? Eva Wobik: Vodimo tečaje nemščine, ponujamo poletno šolo, dajemo pomoč pri opravkih na uradih in pri težavah z učenjem. Naš zadnji projekt je bila otroška knjiga »Kamen v juhi«. 16 zgodb v 16 jezikih in nemškem prevodu. Ilustracije so prispevali otroci beguncev. Kje ta čas potekajo tečaji in kdo jih obiskuje? Eva Wobik: Ta čas potekata dva tečaja nemščine v Celovcu, pa še v Možberku in v Radentheinu. Naši študentje prihajajo iz najrazličnejših držav sveta: Afganistan, Kitajska, Sirija, Nigerija, Mehika, Kongo, Tibet – zbran je cel svet, in ravno to je nekaj posebnega. Imamo tečajnike, ki nikdar niso obiskovali šole, zraven pa imamo zobozdravnike in univerzitetne profesorje. Družba je pisana, to pa seveda tudi otežuje poučevanje. Ponujate najrazličnejše tečaje beguncem, azilantom. Kaj potrebujejo ti ljudje? Eva Wobik: Pravzaprav potrebujejo veliko, obenem pa malo. Potrebujejo zaščito, varnost in možnost, da si odpočijejo od vojne in bega. To je tisto malo, kar potrebujejo. Potrebujejo zaposlitev, saj čakajo mesece ali celo leto dni na odločitev glede azila. Potrebujejo delo, da lahko preživljajo družino in da premagajo dolgčas in njihovo življenje steče spet normalno. Potrebujejo – in to je veliko – spoštovanje in občutek sprejetosti. Pred temi ljudmi bi se morali prikloniti. Naši ljudje se ne zavedajo, kaj so ti ljudje doživeli: v domovini, na begu in tu pri nas. Ti ljudje prihajajo iz popolnoma drugače organiziranih družb. Vživeti se v našo družbo je zanje velika umetnost, ki zahteva veliko odprtosti, moči in fleksibilnosti. Begunci potrebujejo domačine, ki jih podpirajo, jih prisrčno sprejmejo in z odprtostjo prisluhnejo njihovim zgodbam. Pri svojem delu srečujete azilante, begunce, migrante. Kako doživljate te ljudi? Eva Wobik: Večino od njih doživljam kot zelo močne. So v izredno težki situaciji. So izkoreninjeni, so tujci, s seboj nosijo svojo zgodovi-

I M P R E S U M :   Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedel ja. Lastnik in izdajatel j: Ordinariat kr ške škofije. Slovenski dušnopastir ski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze P ušenjak.

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI


hodi po gozdu ali kolo, da se lahko pelje v Železno Kaplo. Na Duna-

ju, kjer je živel leto dni, se je naučil nemščine. Vesel je vsakega obiska,

NCI

tako tudi ponudbe »Živeti v Avstriji«, petdelne delavnice za prosilce za azil, ki jo prireja društvo Vobis. Društvo za odprta srečanja in integracijo preko jezika vodi predsednica Eva Wobik.

do človeka no, so daleč stran od svojih družin in doma. Večina od njih se mora sama znajti v tuji deželi. V glavah pa nosijo strašne slike in doživetja. Doživeli so grozote in strahote vojn in nasilja in vseeno verjamejo v človeka. Po svojih močeh se skušajo vživeti v novo okolje, se učijo nemščine. Nekatere pa je usoda tudi zlomila. Sedijo v hišah za azilante, nemočni ležijo v posteljah, imajo težave s spanjem in segajo po alkoholu. Kako najlaže uspe integracija teh ljudi? Eva Wobik: Preko radovednosti. Če sem radoveden, kaj dela in kako živi tujec in če nimam strahu, se lahko srečava. Na isti višini oči. Od človek do človeka. To je zame najlepši občutek. Vse vabim, da obiščejo našo jezikovno kavarno in dobili bodo ta občutek. To je zame življenje. Zato sem tako rada del društva VOBIS. Kaj si želite za te ljudi od družbe in politično odgovornih v deželi? Eva Wobik: To radovednost in spoštovanje. To pa ne samo v pogledu na tujce, temveč nasploh. Ta drža na splošno manjka v našem vsakdanjem življenju. Zavedati se moramo, da je Evropa v zadnjih stoletjih vedno zapostavljala in izkoriščala ljudi, in to dela tudi danes. Soodgovorni smo za vse tragedije, ki se dogajajo okrog nas. Všeč nam je globalni svet, obenem pa zapiramo vrata pred tujci. Le če se bomo tega ovedeli, se bo kaj spremenilo. V Železni Kapli ponujate petdelni tečaj. Kaj je bil povod za ta tečaj? Eva Wobik: Pri delu z azilanti sem opazila, kakšne težave jim povzroča naš sistem, in to preprosto zato, ker so premalo informirani. Npr. v Afganistanu je vse drugače – izobraževanje, zdravstvo, medsebojni odnosi, varstvo okolja, predpisi v prometu. Z informacijami se begunci in migranti laže znajdejo v naši družbi. Kako srečujejo Korošci ljudi, ki iz različnih vzrokov pridejo k nam? Eva Wobik: Pri koroških prebivalcih čutim veliko odklanjanje in strah. Vedno spet doživljam rasizem. Včasih zelo jasno, včasih prikrito. In le redki se potrudijo, da bi premislili svoje ravnanje. Pogleda čez lastni rob pri nas skorajda ni. Zato sem vesela, da se pomeša naša družba. Ko sem bila otrok, v Celovcu ni bilo Afričanov. Trideset let pozneje sedi 10 različnih narodnosti v avtobusu in na cesti se slišijo najrazličnejši jeziki. In to je prav. Vse premalo se dogaja pri nas medkulturno srečanje in zavestno soočanje s tujimi kulturami. Spoznati se, doživeti in razumeti kulturno ozadje sočloveka, to je dolg proces, ki zahteva odprtost in radovednost.

Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedel ja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13


p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Uredn ica: G abi Fran k

V miru si ogledati in spozn Mohorjeva založba bo v teh dneh izdala ponatis priljubljenega kulturno-zgodovinskega turističnega vodnika, ki ga je leta 1997 izdal Janko Zerzer s fotografom Vincencem Gotthardtom. Vodnik je dopolnjen in aktualiziran, po zgodovinskem pregledu in opisu položaja koroških Slovencev danes se Zerzer podaja na sedem poti po Koroškem, ki ga vodijo v Celovec in okolico, na Gosposvetsko polje, na Gure in gornji Rož, na območje jezer, v Beljak in na Ziljo, v Sele in Železno Kaplo, v Podjuno in na Severno Koroško. Vodnik dopolnjujeta krajevno kazalo in obsežen seznam literature. pogovarjala se je

Gabi Frank

Leta 1997 je izšla prva izdaja vašega vodnika, kako ste jo dopolnjevali? Janko Zerzer: Po sedemnajstih letih je marsikaj zastarelo, saj se v nekaj letih veliko spremeni. Veliko podatkov je zastarelih in veliko je bilo potrebno aktualizirati, pri tem je močno pomagala tudi založba. Vodnik je tudi na novo oblikovan in deloma ima nove fotografije. Prva naklada je bila zelo visoka, v kratkem času je bil vodnik razprodan. Tudi druga naklada je kmalu pošla. Razmišljali smo o novi izdaji, saj je zelo potreben vod­ nik, ki opisuje naravne lepote in zgodovinsko značilne kraje, ki so pomembni za koroške Slovence. Lahko omenite kakšne odzive na vaš vodnik? Janko Zerzer: Slišal sem veliko reakcij, na primer, da bivši minister za Slovense v zamejstvu in po svetu Peter Vencelj redno vodi izlete na Koroškem in mi je povedal, kako dragocen mu je vodnik. Seveda se nanj opira in mu je v veliko pomoč pri vodstvu. Pred nekaj leti sem bil na koči pod Košuto in prišel v pogovor z neko gimnazijsko profesorico iz Ljubljane. Pripovedovala mi je, da rada hodi po gorah in Koroškem in da

Janko Zerzer

PO KOROŠKIH POTEH Kulturnozgodovinski turistični vodnik

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

 Pogum je, če si upaš napisati knjigo!

jo pri tem vedno spremlja vod­nik. In sem se ji predstavil kot avtor tega vodnika. Potem mi je še povedala, da tudi določena poglavja obravnava med poukom, ker hoče seznaniti svoje učence s Koroško. To je gospa Lidija Golc, ki je pred kratkim pri Mohorjevi izdala pesniško zbirko Amarkordi. In seveda sem šel na predstavitev knjige, jo kupil in ji dal za podpisat. Pa je sama vzela iz torbice moj vodnik in mene prosila, da ji napišem posvetilo. Kateri kraj na Koroškem je vaš najljubši? Janko Zerzer: Seveda je to moja rojstna vas. Prej sem hodil skoraj vsak dan v Sveče, na pevske vaje in ko sem bil še ravnatelj v Št. Petru, sem se domov vozil skozi Rož in redno obiskoval sestre in brata. Zdaj pa manj pridem v vas. Če grem skozi vas, bi se najraje


p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

navati lepote naših krajev zjokal, ker se je vas tako spremenila. Naselili so se tujci, nastala so prava naselja okoli vasi z nemško govorečimi prebivalci, ki pa se v vasi ne družijo, ne hodijo k mašam ali v gostilne. Zdaj je samo še en kmet na vasi, prej so bili skoraj pri vsaki hiši svinje in govedo, zdaj pa še ene kure ne vidim več. Veliko hiš je tudi praznih. Sveče so zelo pomembne, saj imamo pet muzejev (muzej parkljev, kovaštva, vrtnic, zasebni muzej in Goršetova galerija). Kultura je še živa in to mednarodno: s kovaško dejavnostjo in Slikarskim tednom.

In kateri drugi kraji vas še prevzemajo? Janko Zerzer: Občudujem tudi naravo od Podjune do Zilje. Če se vozim do Beljaka, in to je skoraj vsak dan, se zelo razveselim novega razglednega stolpa na Jedrovci in najbolj uživam ob pogledu na Jepo, ki je prava lepotica med našimi gorami. Kot mlad človek sem zelo rad hodil na Jepo in na Stol. Za koroške Slovence je gotovo najpomembnejši kraj Gosposvetsko polje. Janko Zerzer: Gosposvetsko polje in Krnski grad sta zelo pomembna. Krnski grad pa ne samo zato, ker je tam do leta 1862 stal knežji kamen, ki je

sedaj – potem ko so ga porivali sem in tja – končno našel pravo mesto v Dvorani grbov pod Fromillerjevo sliko ustoličevanja. Naj omenim samo to, da je zelo škoda, da je ta dvorana pogosto zaprta in morajo ljudje skozi okno gledati, če želijo videti knežji kamen. Cerkev na Krnskem gradu je ena izmed najpomembnejših cerkva na Koroškem. Cerkev sv. Petra in Pavla je živa cerkev in jo odlikuje preprosta arhitektura. Mislim, da notranjosti še ni videlo veliko koroških Slovencev in je vredna ogleda zaradi neumetničene in preproste lepote. V bližini pa je seveda izredno bogata gotska cerkv v Gospe Sveti. Pa še ena cerkev me fascinira zaradi svoje primitivne lepote, to je cerkev v Krečici blizu Djekš v smeri Mostiča. Seveda si je potrebno ogledati še druge cerkve, na primer v Gospe Sveti, Mariji na Zilji ali Podgorjah. Noben obiskovalec Koroške pa seveda ne more mimo treh utrjenih cerkva na Djekšah in Krčanjah in v Kneži. Obvezen je obisk ne samo za tujce, tudi za domačine. Pravi biser je tudi cerkev sv. Andreja na Vratih, Tomaž Beljaški je ustvaril freske, ki so pravi čudež. Treba si jih je v miru ogledati in spoznavati lepoto. Pa tudi cerkve v Št. Pavlu, Krki, Osojah, Millstattu ali v Heiligenblutu se ponujajo za ogled.

Dežela Koroška je za slovenske obiskovalce od nekdaj privlačna. Nostalgični odnos do »zibelke slovenstva« je že vedno napotil neštete potovalne skupine in posameznike iz Slovenije med koroške rojake, skoraj vedno tudi na Gosposvetsko polje, k začetkom slovenske vernosti in državnosti. Že tu se je pokazalo, da zgodovinska informiranost ni vedno zadosti zanesljiva, saj mnogokrat velja interes v prvi vrsti vojvodskemu prestolu, ki je sicer izredno zanimiv zgodovinski spomenik, vendar nima neposredne zveze s slovensko preteklostjo. Da je treba iskati slovenske korenine drugje, je manj znano. Da poleg tega hrani južna Koroška dolgo vrsto izredno pomembnih kulturnih spomenikov in se ne izčrpajo slovenski sledovi v nekaterih gostinskih in nakupovalnih točkah, naj bi po našem mnenju vse bolj prodrlo v zavest prijateljev naše lepe domovine, katerim želimo, da bi jo spoznali čim bolj celovito. Seveda si isto želimo tudi od številnih rojakov, ki prihajajo v staro domovino iz vsega sveta in ob tej priložnosti obiščejo tudi kraje povojnega pregnanstva. Končno pa naj bi svojo ožjo domovino spoznali tudi koroški Slovenci sami, saj je velika nevarnost, da nas zanima samo domači kraj in se ta bolj površno, kakšne zaklade hrani

Obred ustoličevanja je gotovo najpomembnejši mejnik v zgodovini narod­ ne skupnosti. Janko Zerzer: Svetovni slovenski kongres in Klub koroških Slovencev v Ljubljani sta izdala zbornik s simpozija ob 600-letnici zadnjega ustoličevanja karantanskih vojvod na Gosposvetskem polju. Že Bogo Grafenauer je napisal obsežno knjigo o tem obredu, ki je dokumentiran tudi v Švabskem zrcalu, pri Janezu Vetrinjskem, Jakobu Unrestu, poznejšem papežu Piju II. Obred se je spreminjal, toda potekal je v staroslovenskem jeziku, ustoličevanje, podeljevanje fevdov in obred v gosposvetski cerkvi do začetka 15. stoletja so osrednje točke v naši zgodovini. Zanimivo je tudi, da je ustoličevanje prišlo v Ameriko, saj je 3. ameriški predsednik Jeffersen pri francoskem filozofu in zgodovinarju Jeanu Bodinu bral o tem obredu po ljudski obliki in tako je ustoličevanje našlo svojo pot v ameriško ustavo. Pred nekaj leti je Bill Clinton to poudaril v Ljubljani na svojem obisku. K vodniku je nastal tudi film, ki ga je posnelo podjetje Artis. Ivan Klarič je z Jankom Zerzerjem na 30 snemalnih dneh posnel 70 polurnih kaset, po montaži je nastal 80-minutni film, ki vodi gledalca po koroških poteh.

naša bližnja soseščina, pa nas zanima prav malo ali pa sploh ne. To je le nekaj razlogov, ki so mi narekovali izdajo vodnika, ki v pregledni obliki združuje najosnovnejše informacije o preteklosti, kulturnem pomenu, pa tudi današnjih razmerah na dvojezičnem delu Koroške. Da pri tem ne gre spregledati najpomembnejših kulturnih in cerkvenih središč severnega dela dežele, mi je bilo jasno. Rezultat je torej kulturni vodnik, ki vsaj delno skuša upoštevati tudi potrebe turizma in naj bi bil praktični priročnik za slovenskega obiskovalca, ki se zaveda, da prihaja med rojake, ki mu rade volje izkazujejo svojo gostoljubnost. Seveda to ni prvi prikaz zanimivih krajev in pomembnih kulturnih spomenikov na južnem Koroškem. Seznam zadevne literature na koncu knjižice je za to dosti zgovoren dokaz in sem se nekaterih temeljnih del – v prvi vrsti je treba imenovati Fistrovo analizo južnokoroške arhitekture in Zadnikarjev opis naših cerkva – s hvaležnostjo posluževal. Pač pa je dejansko poizkus kulturno-zgodovinsko-turističnega vodnika, ki zajame za spoznavanje naše dežele zares pomembne točke in predstavlja tiste umetnostnozgodovinske priče naše preteklosti, v katerih se dokumentira visoka kulturnost našega naroda.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15


Tatjana Schauer-Trampusch

 1

4

1

V TUJINI

ZA konec

K

4

V Belgiji

o sva se z možem pred dvanajstimi leti preselila v Belgijo, sva malo vedela o majhni, gosto naseljeni državi ob Severnem morju. Da ima več kot deset milijonov prebivalcev, da je monarhija s kraljem in kraljico na čelu, da jo sestavljajo regije Valonija, Flandrija in Bruselj ter da so francoščina, nizozemščina in nemščina državni jeziki, to vsekakor. Vendar je bilo treba tako imenovani «belgijski« vsakdanjik šele izkusiti in doživeti. Bruselj – mesto, v katerem živim z možem in dvema otrokoma – je dvojezičen. Povsod, na javnih stavbah in ulicah, v trgovinah in kavarnah, so napisi francoski in nizozemski in pričajo o politični volji oblasti do vidne dvojezičnosti. Nizozemščino po novejših podatkih obvlada 23,1 odstotka prebivalcev mesta, pred njo je angleščina s skoraj 30 odstotki, francoščino pa obvlada 88,5 odstotka prebivalcev. Na četrtem mestu je arabščina, nemščina pa na petem. Tukaj živi nad sto šestdeset različnih narodnosti. Pred leti sem obiskovala tečaj nizozemščine, na katerem nas je bilo okoli dvajset udeležencev iz štirinajstih različnih držav.

V Belgiji živi tudi slovensko govoreča skupnost. Predniki belgijskih Slovencev so se nekoč priselili sem predvsem zaradi dela v rudnikih. Potomcem bivših rudarjev je stik s Slovenijo zelo pri srcu in ga gojijo še danes. Ob pristopu Slovenije k Evrospki uniji so v Bruselj prišli živet številni Slovenci, ki delajo v evropskih institucijah. Tudi z možem Martinom sva prišla v Bruselj zaradi dela. Mož je po izobrazbi pravnik in je dobil delo pri Evropski komisiji. Nekaj let zatem sem tudi jaz opravila izpite pri EU in dobila službo kot prevajalka. Delam v slovenskem prevajalskem oddelku Sveta Evropske unije, kjer prevajam predvsem angleška in francoska besedila v slovenščino. V našem oddelku prevajamo zlasti pravna besedila, ki so pove zana s postopki odločanja v EU.

Sem mama dveh sinov, s katerima govorim slovensko. Moj mož je iz Gradca in z njima govori nemško. Starejši sin, Fabijan, obiskuje četrti razred šole, ki kot edina v Bruslju ponuja nekaj ur na teden pouk v slovenščini. Drugi predmeti so v nemščini. Da bi imel več stika s slovenščino in slovenskimi otroki, obiskuje ob sobotah dopolnilni pouk slovenščine. Mlajši sin, Julijan, je star tri leta in hodi v francosko govoreči otroški vrtec, ki je blizu našega doma. Sinova, tako kot z očetom, tudi z mano pretežno govorita nemško. Če pa ju kdo drug nagovori po slovensko, odgovorita tudi v tem jeziku. Kadar z mano spregovorita slovensko, se enostavno razveselim in sem hvaležna za njune besede. Takrat vidim, da je vredno vztrajati in da imata pozitiven odnos do jezikov, ki jih govorimo. Čeprav imamo v Bruslju zelo dobre možnosti varstva majhnih otrok, sem se po rojstvu drugega sina odločila, da bom svoj delovnik prilagodila tako, da otrokoma ne bo treba v popoldansko varstvo. Tako sem zdaj ob dopoldnevih v službi, ob popoldnevih pa skrbim za otroka in gospodinjstvo. Poldnevna zaposlitev ima svoje prednosti, predvsem kar zadeva možnosti usklajevanja družinskega življenja s poklicnim, je pa v delovnem okolju, v katerem se razvijam, prej izjema kot pravilo. Ko bo Julijan začel hoditi v šolo, bom svoj delovni čas ponovno prilagodila potrebam družine. Radi hodimo na dopust k sorodnikom, ki živijo na Koroškem in na Štajerskem. V prvih letih bivanja v Bruslju sem vsakič spet začutila močno željo po stalni vrnitvi na Koroško, vendar se je želja spremenila v neko nerazločno misel, da bo to z vrnitvijo še trajalo in da nihče ne ve, kaj bo življenje sploh še prineslo.


ODPRTOST - Družinska priloga