Issuu on Google+

NO V 0 8

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

žene

otroci

DRUŽINE

Solidarnost, ki odpira obzorja Milan Krajger


uvodnik

Micka Opetnik

predstavljamo

opetnik@nedelja.at

urednica

O solidarnosti

V

sak dan nas mediji popeljejo po celem svetu in nas informirajo o političnih in gospodarskih dosežkih in izgubah. Ob teh sporočilih pa pozornemu gledalcu in poslušalcu ne uide pogled na ljudi, ki so ob številnih sve­ tovnih konfliktih tisti, ki utrpijo največjo osebno, gospo­ darsko, fizično in psihično škodo. Kot civilna družba, posebej pa še kot kristjani, smo v takih trenutkih pozvani, da usmerimo pogled proč od nas samih k soljudem. V naši bližnji okolici, prav tako pa po širnem svetu najdemo ljudi, ki so potrebni naše solidar­ nosti. Pri solidarnosti z ljudmi pa vidim kot prvi in odločilni korak zanimanje za življenje ljudi. V kakšnih življenjskih razmerah živijo, kakšna zatiranja doživljajo, zapo­ stavljanje zaradi drugačne veroizpovedi ali etnične pri­ padnosti. Solidarnost se začne že tam, ko pozorno poslušamo in se pozanimamo za te ljudi. Številne so or­ ganizacije in posamezniki, ki povzdignejo svoj glas za za­ tirane ljudi po vsem svetu. Od teh lahko pričakujemo in tudi prejmemo zanesljive in podrobne informacije. Po njih si sami širimo obzorje in spoznavamo ljudstva in narode. Odkrivamo njihovo pisanost in raznolikost. S takšno zavestjo in razgledanostjo je lažje storiti naslednji korak v solidarnosti – pomagati fizično in/ali denarno. To številko družinske priloge smo namenili temi so­ lidarnost med ljudmi. Ob konkretnih primerih smo ho­ teli pokazati solidarnost, ki je živa med ljudmi. Kaže se v skritih in majhnih korakih, ki pa prizadetim lju­ dem pomenijo bogastvo. Mnogi bralci se boste spomni­ li časopisnih poročil izpred 17 let, ko je pogumni župnik Zunder sprejel na Rebrci skupino pribeglih Tamilcev. Vsem zakonom navkljub je pokazal svojo ljubezen do sočloveka in jim dal varno in skrbno zavetje. Od celotne skupine Tamilcev je ostal na Koroškem le Ciril. Uspelo mu je, spet s pomočjo mnogih, da je njegova družina lah­ ko zaživela srečno in varno življenje pri nas. Prav ob tem primeru vidimo, kakšna naj bo ljubezen do sočloveka. Korošce pogosto imenujejo kot tiste ljudi, ki radi da­ rujejo in pomagajo ljudem. Ob finančni podpori pa je pomembno tudi spoznavanje ljudi, katerim je ta pomoč namenjena. Veliko veselja pri branju!



XIV

ŠTIRINAJST DNI

Pot v svobodo Okrog tisoč tibetanskih otrok se vsako leto odpravi čez strme grebene Himalaje. Njihov cilj: šole dalajlame v severni Indiji. Njihovi starši upajo, da jih tam čaka boljša prihodnost v svobodi. Samo pod tem pogojem se odločijo za bolečo ločitev. Za večino malih beguncev je to slovo za ve­dno. ­Maria Blumencron, rojena 1965 na Dunaju, je pisateljica in filmska ustvarjalka. Spremljala je šest otrok na njihovem begu. Obuti v slabe čevlje, v nahrbtnikih ravno toliko hrane, kot je morejo nositi, se mučijo po hribih v svobodo. O njihovem spremljevalcu Nimi pravijo ljudje, da je dober ko zlato. On jih spremlja, nosi, opogu­ mlja in tolaži na težavni poti. Deset dni so otroci na poti. Preplezati morajo šest tioč metrov visok prehod v Himalaji. Otroci so izčrpani, omagujejo v snegu, so lačni in izmučeni in jokajo od domotožja. Vedno znova obtičijo otroci v ledu, nekateri celo umrejo. Skupini otrok, ki jo je Maria Blumencron spremljala, se to hvalabogu ni zgodilo. Vsi so srečno pri­speli v Dharamsalo. Maria Blumencron je skupino spremljala na njihovi poti s kamero in sestavila film; zanj je prejela številne nagrade. V knjigi »Flucht über den Himalaja« pretresljivo opisuje kruto življenje ljudi v Tibetu. Obenem pa na zelo ose­ ben način opisuje mučno pot otrok čez gorovje – v tako zaželeno svobodo. Maria Blumencron: Flucht über den Hi­ malaja – Tibets Kinder auf dem Weg ins Exil. Izšlo v seriji Piper.


Hannes Boschitz

pričevanje

študent na dunajski univerzi

Prijaznost in dobrota angolskega ljudstva 20-letni Hannes Boschitz iz Me­ tlove je po maturi na Dvojezični trgovski akademiji opravljal civilno službo v Mladinskem centru Point v Celovcu. Od jeseni študira mednarodni razvoj na dunajski univerzi. V letošnjem poletju se je s skupino odpravil v Angolo, da prostovoljno pomaga v misijonskem središču don Boskovih sester. Zlezemo v letalo. Pričakovanja, upi, skrbi in negotovost napolnijo naša srca. Toda veselimo se dela, ki nas čaka. Razmišljamo o času v Angoli. Ne vemo še, kako zelo nas bo spremenil ta mesec. Ne vemo, kaj vse bomo prejeli, in da bo to veliko več, kot smo zmožni dati. Letalo se dvigne. Pristanemo. Mi, to je 14-članska skupina iz Slovenije in Avstrije, zdravnica iz Koroške in Hanzej Rosenzopf, ustanovitelj društva IniciativAngola, ki se že vrsto let zavzema za projekte v tej deželi.

Kaj lahko pričakujemo od dežele, kjer je 27 let divjala državljanska vojna? Dežela, kjer je največja korupcija, revščina in je doma socialna krivica. Dežela, v kateri je gospodarska rast v zadnjem letu znašala 20 %, prebivalci pa morajo preživeti z dvema dolarjema na dan. Dežela, v kateri prodajo v enem samem letu nafte v višini 22 milijard evrov, pa ni zmožna zagotoviti ljudem izobrazbe, hrane in strehe nad glavo. Ljudje, ki živijo na kupih odpadkov, nimajo čiste pitne vode, ne znajo brati, ne pisati in nimajo rednega dela. Prav ti ljudje potrebujejo našo pomoč. Z našim delom v šolah in v prostem času upamo, da smo – četudi le začasno – olajšali njihovo življenje. Na vprašanje, če smo mo­gli pomagati, sami ne znamo odgovoriti. Vemo pa, da smo se trudili, vsak po svojih močeh. Vsak od nas si je nabral mnogo izkušenj, spominov in vtisov.

Vsak dan, vsak trenutek, vsak pogovor je bil dar. Skušal sem vse to shraniti v mislih, da bi se vedno lahko spomnil nanje. Vsak dan je bil poln čudovitih, presenetljivih in ne­ verjetnih doživetij. Ostane nam zavest, da smo ta čas doživeli in živeli. Nepopisno je, koliko dobrote, prijaznosti in upanja nosi v sebi angolsko ljudstvo. V tem mescu sem smel biti del njihovega sveta. Smel sem se potopiti v svet teh čudovitih ljudi. Z njimi sem se smejal, in prisluhnil sem njihovim zgodbam. Šele ob vrnitvi iz Angole sem dojel, kako dragocena so bila zame ta doživetja. Kako preprosto je živeti v tako imenovanem prvem svetu in kako težko je živeti tukaj tako, kot bi sam hotel. Iz skromnosti, miru in spokojnosti sem se vrnil v svet poln hektike in naglice. Upam, da mi bo uspelo – zavestno ali podzavestno – vsak doživeti dan v Angoli tukaj živeti naprej.

ŠTIRINAJST DNI

XIV




V ŽARIŠČU

Dr. Maria Magdalena Ramnek Po rodu Pliberčanka, živi danes na Dunaju. Ta čas dela kot socialna de­ lavka v centru za žene, ki je v upra­ vi dunajske Caritas. V predsedstvu Družbe za ogrožene narode se za­ vzema za pravice žena v Panami. Z raznimi izobraževalnimi ponudbami hoče napraviti ljudi tankočutne za potrebe teh žena.

Sobia - imet Živimo

v svetu in času,

ki nam omogoča med-

č l ove š ko i n g o s p o d a rs ko p ove zova n j e p o

vsem svetu.

Globaliza-

cija pa nam nalaga tudi

dolžnost, da se konkre-

tneje pozanimamo za življenje ljudi po svetu.

S

svojim ravnanjem, ve-

denjem in mišljenjem

lahko podpremo te ljud i , d a z a ž iv i j o č l ove -

ka vredno življenje.

O solidarnosti med narodi razmišlja etnologinja



XIV

dr. Maria Magdalena Ramnek. ŠTIRINAJST DNI

Solidarnost je nežnost med narodi – ta izrek je ustvaril Che Guevara pred več desetletji in zame je to najbolj točna in tudi najbolj poetična definicija solidarnosti. Solidarnost – je še zaželena v naših modernih časih, v katerih je skopost super in so šibki vedno bolj porinjeni na rob družbe in izključeni? In so predvsem sami krivi svoje stiske in svoje revščine. Najrazličnejše organizacije in institucije si prizadevajo za naše razumevanje in za solidarnost z ljudmi in njihovimi stiskami po vsem svetu. Navajeni smo, da vedno znova dobivamo pozive in prošnje za podporo za ljudi po vsem svetu: vojna v Čečeniji in položaj čečenskih beguncev, kršitve človekovih pravic v Darfurju, indigene Emberá-družine, ki v revnih četrtih Panama City-ja brez upanja na pomoč s strani lastne države poskušajo svoje življenje napraviti nekoliko bolj človeka vredno in sanjajo o tem, da bodo njihovi otroci nekoč imeli varno pot v šolo.

Toda ali smo res odgovorni za te probleme, za revščino in bedo po vsem svetu? Saj je tudi pri nas toliko rev­ ščine. Prepad med socialnimi sloji v Avstriji je vedno večji. Vedno več ljudi mora tudi pri nas prositi za podporo s strani socialnih organizacij – npr. minimalni upokojenci in upokojenke, ki si ne morejo več privoščiti vsakdanjega kosila, ali samohranilci in samohranilke, ki z največjimi težavami obvladujejo svoj vsakdanjik. Ali nam niso ti bližji? Pri mojem zadnjem bivanju v Panami sem obiskala malo revno četrt Embera Puru. Ljudje v tej četrti živijo v zelo kritičnih razmerah: primanjkuje jim vsega – šol, zdravstvene oskrbe, delovnih mest in varnosti. Sicer živijo v mestu, vendar niso zapaženi in podpore s strani panamske institucije skoraj ni. Za večino Panamcev so pripadniki Emberá ljudje drugega razreda, toda za Katoliško žensko gibanje in za župnijo Pliberk so bili in so ti ljudje del njihove skupnosti. Skozi več let je žu-


ti dobro srce pnija skupaj z Družbo za ogrožene narode podpirala projekte v tej četrti. Seveda je bilo vedno znova slišati glasove, ki so te projekte postavljali pod vprašaj in kritizirali, a kljub temu so predvsem žene prevzele odgovornost za te ljudi, ki živijo tako daleč od nas. Bile so pripravljene poslušati pripovedi in poročila iz Paname. Na ta način so iz neznanih Indijancev/ Indijank postali ljudje s konkretnimi obrazi in konkretnimi biografijami. Podpora iz Pliberka je pripadnikom Emberá vrnila njihovo človeško dostojanstvo – postali so zaznavni ali kakor so mi vedno znova rekli: »Nismo več pozabljeni. So ljudje, ki mislijo na nas.« Medtem je v tej mestni četrti uspešna ženska skupina, ki skupno poskuša najti gospodarske, pa tudi socialne rešitve za svoje probleme. Solidarnost male pliberške župnije pa je omogočila ne le to, dosegla je tudi, da so pripadniki Emberá končno zapaženi tudi znotraj Paname in tudi panamske institucije se začenjajo ukvarjati z njimi in jih integrirati v svoje programe.

Eden osrednjih pojmov pri pripadnikih Emberá je sobia – to pomeni, imeti dobro srce. Pravijo, da imajo ljudje iz Pliberka sobia in jim stojijo ob strani. Pripadniki Emberá živijo v skladu s tradicijo načelo solidarnosti. Pojmujejo se kot ena družina in se med seboj podpirajo. Vedo, da so drug za drugega odgovorni, in poskušajo tudi to načelo aplicirati v revnih četrtih. Družinski člani se podpirajo z malenkostjo, ki jo imajo. Žene poskušajo skupno najti izhod iz slabega gospodarskega položaja in imajo vedno odprto uho za stiske in skrbi drugih ljudi, tudi če ti pripadajo drugi rasi ali drugi kulturi. Ali ni mislil Che Guevara tega s svojo definicijo o solidarnosti kot nežnosti med narodi – ali to ne pomei imeti uho za probleme drugih in biti tudi pripravljen prevzeti odgovornost za druge in jih spoštljivo priznati kot enakopravne partnerje. Ali to ni tudi naša dolžnost? Mi v Avstriji imamo srečo, da živimo (še) v izobilju. Mi si lahko privoščimo, da smo solidarni – saj je naše izobilje produkt pomanjkanja, socialne razli-

ke med bogatim Severom in revnim Jugom. Mi se veselimo posebnih ponudb v samopostrežnicah, špecialnih ponudb na oblačilnem sektorju in nizkih cen v elektrobranži. Sicer se pritožujemo nad tem, da vedno več podjetij svojo proizvodnjo premešča v dežele z nizkimi mezdami, kljub temu pa radi kupujemo posebno ugodne ponudbe. O položaju delavcev/ delavk v deželah z nizkimi mezdami ne razmišljamo. Več kot miloščina Solidarnost pomeni več kot le miloščino, ki jo damo revnim ljudem v tako imenovanem tretjem svetu. Solidarnost pomeni priznati, da imajo ti ljudje pravico do pravičnosti, človekovih pravic, spoštovanja, dostojanstva in do človeka vrednega življenja, in pomeni dolžnost, da se dejavno zavzemamo za te pravice – v Avstiji, pa tudi v drugih deželah sveta.

ŠTIRINAJST DNI

XIV




V ŽARIŠČU

Pripravila M i c k a O p e t n i k

Glas za zatirane in zapostavljene Š

e vedno so pripadniki etničnih in verskih skupin po vsem svetu preganjani zatirani, zapostavljani, mučeni in umorjeni. V zadnjih 25-tih letih je 10 milijonov ljudi postalo žrtev prepirov, vojn in pogromov. V številnih državah iz političnih, gospodarskih in rasističnih razlogov zatirajo indigene narode ali manjšine. Nekatere države podpirajo preganjanja npr. s prodajo oro­žja. Druge podpirajo zatiranje in kršitev človekovih pravic tako, da kratko malo ignorirajo početje v drugih državah in zagovarjajo to držo s tem, da se ne želijo vmešavati v notranje zadeve drugih držav. Politično neodvisna mednarodna organizacija za človekove pravice je Družba za ogrožene narode (Gesellschaft für bedrohte Völker). Družba hoče povzdigniti glas za zatirane in preganjane in se bori za izboljšanje njihovega položaj. Družba za ogrožene narode podpira ozaveščanje indigenih narodov in etničnih ter verskih manjšin. Družba hoče senzibilizirati javnost za krivice in zatiranja, ki jih ti ljudje doživljajo. Samostojne sekcije, med njimi tudi avstrijska, so članice krovne organizacije. Ta ima svetovalni status pri UNO in v Evropskem svetu. Življenjska znamenja Srčne zadeve so tema letošnjega barvnega koledarja Družbe za ogrožene narode. Vsebinsko se koledar posveča ljubezni in zakonski zvezi pri praprebivalcih in pri manjšinah. Koledar s svojimi en-



XIV

ŠTIRINAJST DNI

kratnimi slikami popelje mesec za mesecem na fantastično popotovanje okoli sveta in odpira gledalcu okno v pisani svet kulture na vseh kontinentih. Izčrpna in strokovna besedila na hrbtnih straneh posameznih listov odstirajo pogled na življenje razli­ čnih narodov. Vsaka družba in vsaka kultura razvija svoje predstave, zapovedi, prepovedi, smernice in praktike v zvezi z zakonom in partnerstvom. Predpisi so v raznih kulturah zelo različni. Pogosto menimo, da se zakoni v indigenih družbah sklepajo zgolj iz gospodarskih, socialnih in političnih interesov, medtem ko ljubezenska občutja odrekamo indigenim. Širina tem v koledarju sega od zakona na poskušnjo v Andih preko poligamije pri Masajih do samozavestnih žen naroda Mosou na Kitajskem, ki se sploh ne poročijo. Poiščejo si partnerja za določen čas. Ne živijo pa z njim pod isto streho. Samo ponoči dovolijo izbranim ljubimcem, da jih obiščejo, zjutraj pa morajo spet zapustiti kamrico. Širina in oblikovanje zakonskih zvez postane razumljiva, če si predočimo, da so predpisi in praktike nastale v določenih kulturah. Z nakupom stenskega koledarja – Lebens­ zeichen 2009 –Beziehungsweise. Von der Ehe und Liebe anderswo – boste podprli delovanje Družbe za ogrožene narode. Koledar lahko kupite v trgovini »Welt La­ den« v Celovcu ali naročite pri: Gesellschaft für bedrohte Völker Untere Viaduktg. 53/7A, 1030 Wien

Od kod O zamisli pravičnega trgovanja … V tako imenovanih deželah tretjega sveta je velika revščina. Ljudje dobivajo za izdelane produkte nepravično plačo. Zamisel »pravičnega trgovanja« je v tem, da človek, ki izdeluje stvari in prideluje živila, dobi pravično plačo in ni odvisen od podpor. Mnogi mali kmetje in obrtniki, ki proizvajajo za trgovine »Welt Laden«, sicer ne morejo preživeti s tem izkupičkom, je pa to zanje siguren dobiček. Naše trgovine se obvežejo s pogo­ dbami, koliko bodo odkupile v tekočem letu, in izplačajo vsote vnaprej. O pomenu pravičnega trgovanja za kupca … V prvi vrsti hočemo s pravičnim trgovanjem pokazati kupcem, da za vsakim proizvodom stoji človek. Našo nalogo vidim v tem, da kupcem predstavimo tudi človeka, ki je stvar izdelal ali pridelal in v kakšnih okoliščinah je to delal. Na ta način dobijo kupci drugačen odnos do stvari in živil. Ni važno, da je poceni, važno je, odkod prihaja, kdo je proizvajalec in pod


prihaja riž Pred 28-timi leti so v Celovcu odprli »Trgovino tretjega sve­ ta«, ki se danes imenuje »Welt Laden«. V teh trgovinah, kjer trgujejo po načelih pravičnega trgovanja (fairer Handel), ima­

Rosi Pichler-Taumberger

jo kupci možnost kupiti biološko pridelana živila in stvari po

sodeluje gospa

ceni, ki proizvajalcem zagotavlja pravično plačo. V celovški tr­

in skrbi za to, da se ideja o pravičnem trgovanju uveljavlja

govini »Welt Laden«, ki je organizirana kot društvo, že 20 let

med ljudmi.

kakšnimi pogoji je to izdelal. Vsi proizvodi v naši trgovini so pridelani biološko in po merilih pravičnega trgovanja. V središču tega načina trgovanja stoji človek in narava.

v drugih trgovinah gledajo in se pozanimajo, od kod stvari prihajajo, kdo jih je izdelal in pod kakšnimi pogoji. Razveseljivo je, da se vedno pogosteje pojavljajo tudi v drugih trgovinah proizvodi, ki so izdelani po načelih pravičnega trgovanja. Vedeti pa moramo, da te trgovine ne dajejo nobenih informacij kupcem. V naših trgovinah to delamo, in v tem se razlikujemo od drugih trgovin. Razlika pa je tudi v tem, da so v naših trgovinah vsi produkti pridelani biološko in v človeka vrednih pogojih.

Pomen pravičnega trgovanja za proizvajalce … Letos sem s skupino sodelavcev krovne organizacije vseh trgovin »Welt Laden« obiskala kmete in obrtnike v Vietnamu in na Tajskem. Na kraju samem smo videli, kdo so proizvajalci in pod kakšnimi pogoji nastajajo ti produkti. Poleg revščine doživljajo ti ljudje klimatske spremembe, ki so jim letos prinesle tako hudo zimo, da je zmrznil celoten rižev pridelek vigredne žetve. Ob obisku smo se

prepričali o biološki pridelavi živil. Krovna organizacija »Welt Laden«, ki je odgovorna za 90 trgovin v Avstriji, pa deluje tudi kot svetovalni organ za vse proizvajalce. Tako npr. svetujejo kmetom pri biološkem kmetovanju ali pa ženam pri izdelavi oblačil. Obenem pa združujejo skupine ljudi v majhna podjetja, v katerih nastajajo skupni proizvodi. O pomenu izobraževanja V zgodovini pravičnega trgovanja je bilo ozaveščanje in izobraževanje kupcev važna naloga. Tudi danes nam je važno, da ob prodaji produkta informiramo kupca o nastanku in o ljudeh, ki so ga izdelali oz. pridelali. Na ta način vzgajamo ljudi, da tudi

O prostovoljnih sodelavcih… Trgovina je organizirana kot društvo in jo v veliki meri upravljajo in vodijo prostovoljni sodelavci. Sicer pa

idejo o pravičnem trgovanju prinašajo med ljudi veroučitelji, ki v šolah predstavljajo to idejo, in številni sodelavci po farah, ki pripravljajo razne aktivnosti in bazarje. Ljudje so veseli te ponudbe, veseli pa tudi informacij v zvezi z nastankom produkta. S pomočjo teh prostovoljnih sodelavcev prinašamo med ljudi zamisel o pravičnem svetu.

Trgovina »Welt Laden« v

Celovcu je odprta vsak dan od 9. do 13. ure in od 14.30 do 18.00. Konec novembra se bo izselila iz svojih dosedanjih prostorov na Kardinalsplatzu. Novi naslov bo 8. Mai Str. 4 (v bližini Benediktinskega trga).

ŠTIRINAJST DNI

XIV



Michael Commons, Green net

“Imam že novo šolsko torbo”


PO DOMAČE

Koroška je naša druga domovina Kako je tamilska družina na Rebrci začela novo življenje

Desno zgoraj: Družina Sinniah prvič skupno na Rebrci (1992) - Desno spodaj: M

V hiši diši po ingverjevem čaju. Slike na stenah pripovedujejo o zapleteni družinski zgodbi šestčlanske družine Sinniah na Suhi, v občini Železna Kapla. Ob mojem obisku je zbrana vsa družina. Pogrnjena družinska miza in nalezljiva prisrčnost družine vabita k postanku in pogovoru. Ob čaju in pecivu pripovedujejo štirje sinovi o delu, poklicu, šoli in konjičkih. »Apa« Ciril in »ama« Mary sta ponosna na sinove, vesela, da imajo službe, skrbijo sami zase in so s skupnimi močmi kupili hišo, ki jo imenujejo danes svoj dom. Toda pot do življenja v varnosti in miru je bila za družino Sinniah, doma na Šri Lanki, vse drugo kot rožnata. Pa zavrtimo čas za 19 let nazaj.



XIV

ŠTIRINAJST DNI

Na Šri Lanki divja državljanska vojna. V državi, kjer živijo muslimani, katoličani in hindujci, doživljajo največje preganjanje pripadniki etnične manjšine Tamilcev. Člana te manjšine sta tudi Ciril in Mary Sinniah. Toplo podnebje in bujna rast omogočajo ljudem zadovoljivo življenje. Če ne bi bilo vojne in zatiranja. Pobijanje, ropanje premoženja, granate in mine delajo življenje neznosno. Ko vojaki zaplenijo Cirilu veliko kmetijo z riževimi polji in hišo, se odloči za beg. S skupino Tamilcev pride po morju do tedanje Jugoslavije. Veliko vsoto denarja plača Ciril ljudem, ki s sumljivimi nameni tihotapijo ljudi čez meje. Privedejo jih na visoka pobočja Karavank. Ko se skupina premraženih Tamilcev spušča v dolino, je prepričana, da je v varni Švici. Izmučeni pa prispejo v cerkvico sv. Marjete v fari Železna Kapla. Za nekaj dni najdejo zavetje v kapelški šoli, potem jih sprejmejo medse dobri ljudje na Rebrci. Topla hrana in obleka, predvsem pa prijaznost in človekoljubnost dajo beguncem občutek sprejetosti. Toda takoj začnejo delovati strogi uradi, ki zahtevajo takojšen izgon Tamilcev v Jugoslavijo. Neomajna ljubezen do sočloveka in večdnevna

pogajanja župnika Poldeja Zundra so zagotovila beguncem začasno bivanje na Koroškem. S pomočjo dobrotnikov so na Komendi oskrbovali prestrašene begunce, ki pa so z župnikovim blagoslovom počasi odhajali k znancem in sorodnikom po vsej Evropi. Ostal je le Ciril. Kot katoličan je našel v župniku Poldeju Zundru velikega prijatelja in duhovnika, ki mu je v vsaki še tako težavni situaciji pomagal, da bi Ciril in njegova družina lahko zaživeli srečno življenja na Koroškem. Tischlerjeva nagrada za polet v svobodo Z nastavitvijo Cirila v rebrški Komendi je župnik Zunder omogočil, da je na Koroško prišla še žena Mary s tremi otroki. V tej situaciji se je izkazal za velikega dobrotnika Valentin Oman, ki je prejeto Tischlerjevo nagrado namenil za polet mlade družine v svobodo. Od takrat je dajala rebrška Komenda mladi tamilski družini varno zavetje. Počasi so spoznavali življenje v tuji deželi, se navajali na koroško podnebje in bili vedno znova presenečeni nad veliko dobrotljivostjo ljudi na Koroškem. Dobra duša Komende Anica Fugger jim je postala druga mama, oziroma »mami«, kot jo kličejo Tamilci v svo-


Mladi Tamilci s svojimi birmskimi botri-duhovniki

jem jeziku in pomeni teta. Ta teta je vedno znova povabila številne znance in prijatelje, da so pomagali mladi družini, sama pa pomagala pri neštetih malenkostih, da je družina lahko zaživela normalno življenje. Brez velikih besed so se vrstili dobrotniki, prijatelji in farani ter pomagali. Mlada družina pa se jim je zahvalila s svojo preprostostjo in prijaznostjo. Po začetnih skrbeh in težavah – dovoljenje za bivanje, učenje nemščine – je Ciril z družino korajžno zakorakal v vsakdanje življenje. V prvih letih je bil zaposlen na Rebrci, potem pa si je poiskal delo v raznih podjetjih v okolici. Ob tem pa doživel tudi kruto koroško vsakdanjost: »Tujcev ne sprejemamo!« in bil odklonjen v zaželeni službi. Velikokrat je družina doživela prezir in zavrnitev. V takih trenutkih pa imela ob sebi skrbnega župnika Zundra. Številni telefonati, pogovori z uradniki in znanci, napisane prošnje, navezovanje stikov, pogajanja. Brezštevilni so koraki in dejanja, ki jih je napravil »father« Zunder za svoje Tamilce. Štirje otroci – Anod 21, Mike 19, Stefan 17 in David 15 – so od samega začetka doživljali brezskrbno družinsko

življenje. Okno v svet pa so jim odpirali jeziki. Materinščina – tamilski jezik – jim je pomagala ohraniti identiteto. Dvojezični šolski pouk jim je predstavljal koroško večjezičnost, angleščina pa odpirala okno v svet. Kot nasmejani mladinci so se vključevali tako v farno življenje kakor v nogometna društva. Pri »mami« Anici pa so vsi opravili poletni praktikum v rebrški kuhinji in se izkazali kot sladokusci. Danes živi družina Sinniah v svoji lastni hiši na Suhi. Oče Ciril je zaposlen v tovarni Mahle in upa, da gospodarska kriza ne bo tako huda, da bi izgubil delovno mesto. K družinskemu proračunu pa prispevajo svoj delež tudi že sinovi. 21-letni Anold je končal strokovno šolo za računalništvo. Računalnik mu oblikuje življenje – v službi in doma, pa tudi takrat, če farovški računalnik stavka. Drugi sin Mike (19), izučen prodajalec elektrotehnike (Einzelhandelskaufman im Elektrohandel), opravlja civilno službo v domu Caritas v Železni Kapli. Na lastni koži je doživel težavno iskanje vajenskega mesta. In tudi takrat je priskočil na pomoč »father« Zunder in posredoval.

Stefan (17) pa je mehaniški vajenec. Vsem, ki ga prosijo, popravlja avtomobile. Najmlajši David (15), edini, ki se je rodil na Koroškem, pa je navdušen nogometaš pri SAK-ju. V zadnjem šolskem letu pa že razmišlja, kateri poklic bi bil primeren zanj. Tako se je tamilska družina v teku let vživela v deželi Koroški, ki jo imenujejo svojo drugo domovino. Spomini pa predvsem staršem vedno hitijo na Šri Lanko, kjer živita materi očeta Cirila in žene Mary. »Če bi tam zavladal mir, bi se morda vrnil,« razmišlja Ciril z domotožjem v srcu. Odkar imajo vsi člani družine Sinniah avstrijsko državljanstvo, so se skupno odpravili v prvo domovino, na Šri Lanko. Medtem kot sta apa in ama bila presrečna, so fantje ugotovili, da premalo znajo tamilščino in da imajo prijatelje na Koroškem. V hiši na Suhi so si ustvarili svoj dom. Skrbna gospodinja Mary skrbi, da se počutijo vsi dobro, njene kuharske dobrote s Šri Lanke pa družino povezujejo z domovino. Največ lepih spominov pa nosi družina v sebi na Rebrco in svoja dobrotnika »mami« in »father«. Micka Opetnik

ŠTIRINAJST DNI

XIV




žene special

Pripravila M i c k a O p e t n i k

Pred

l e t o m d n i j e i z š e l v S l o v e n i j i z b o r n i k Pozabljena poženske biografije odstirajo pogled na življenje in delo posameznic, ki so mnogo prispevale k živ l j e n j u , r a z vo j u i n n a p re d k u v S l ove n i j i . Me d p o r t ret i n a j d e m o t u d i Ko r o š i c i M i l k o H a r t m a n n i n d r. A n g e l o P i skernik.

lovica. Z b r a n e

V raznolikosti je čar življen Sodelovali ste v uredniškem odboru, ki je pripravil knjigo Pozabljena polovica - portreti žensk 19. in 20. stoletja. Katera dejstva so narekovala zamisel o tem zborniku? Alenka Puhar: Naša skupina se je oblikovala na pobudo gospe Alenke Šelih in je začela delati iz spoznanja, da smo slovenske ženske marsikaj dosegle, vendar za to nismo dobile pravega priznanja. V besedo »priznanje« sodi marsikaj, od javnega omenjanja do spomenikov. Ker smo samo skupina intelektualk, seveda nismo mogle poseči v pokrajino javnega spomina z nagradami, odlikovanji, preimenovanji ulic in ustanov. Lahko pa smo razi­ skovale, pisale in navsezadnje rezultat objavile. Dolgo je trajalo, ker smo to počele poleg svojih običajnih služb in dolžnosti, a končno se je le izšlo v mogočno knjigo, ki prinaša 129 portretov odličnih žensk, pomembnih za naš razvoj in identiteto. Zdajle bo leto dni, odkar je izšla in osupila beročo slovensko javnost. So te žene res pozabljena polovica? Alenka Puhar: No, mnoge so res čisto pozabljene, o marsikateri se doslej sploh ni kaj prida vedelo, nekaterim pa ta naslov ne ustreza. A z naslovi je tako: biti morajo kratki in jasni, na prvi pogled razumljivi. Samo v akademskih vodah dopuščajo dolge, vse podrobnosti zajemajoče naslove. Ženske so polovica človeštva in to tista, ki nanjo prva, močnejša polovica rada pozablja – preprosto in jasno. 60 avtorjev in avtoric je sestavilo biografske portrete 129 žensk. Kakšna so bila merila, po katerih ste izbirali žene?

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Alenka Puhar: Za vzpostavljanje meril smo si vzele veliko časa, takoj na začetku smo se odločile upoštevati tudi svoje moči. Zato ni zajeta bolj oddaljena preteklost, recimo, ki bi zahtevala dosti več raziskovalnega napora. Tako je najstarejša rojena leta 1818. Nismo pa hotele seči med žive in zato smo končale z letnikom 1920. Po mnogih tehtanjih smo zajele konvencionalna področja udejstvovanja ter jim dodale nekaj takih, ki so za življenja žensk, družin, otrok tudi pomembna, a jih moški visokostno prezrejo – denimo babištvo. Vključile smo več zanimivih redovnic, kar v naši družbi tudi radi prezrejo. Seveda nismo pozabile, da v svetu zatiranja marsikatera ženska poišče nadomestno možnost, denimo obvod – pa smo tako zajele tudi mecenke, dobrotnice, organizatorke narodnega življenja. Na posameznih področjih pa smo pač upoštevale pionirke in osebe s presežniki. To ni bilo tako lahko, kot je zdaj videti na papirju, veliko dela in pregovarjanja je v ozadju. Pozoren bralec to zasluti tudi iz dejstva, da je portretov 129. Startale smo seveda z ambicijo 100, moja privatna oznaka za ta projekt je bila ves čas Ženska stotnija. Kaj povedo zgodbe posameznih žensk o položaju ženske v takratnem družbenem obdobju? Alenka Puhar: Pripovedujejo bridke in spodbudne stvari. Ženskam je bilo dosti težje kot fantom, ko so šle za svojimi sanjami. Mogoče prav zato bolj zaslužijo, da se jih spominjamo. Marsikatera ovira se zdi z današnjega stališča kar čudaška, a koristno je, če si ohranjamo v spominu, kaj vse se je še včeraj zdelo nemogoče, nezaslišano in ob

čem vse so nekateri napovedovali vesoljni potop. Kaj nam povedo ti portreti žensk o času, v katerem so živele? Alenka Puhar: V sto letih so se časi zelo spreminjali in spremenili. Življenje Josipine Turnograjske je bilo tudi zaradi dobe močno drugačno od življenja Angele Vode. Če si to predstavljamo kot jasno in preprosto premico, ki vodi v svetlo prihodnost, pa nas čaka grdo presenečenje. Hkrati raste represija nad ženskami, kar je očitno tako iz števila tistih, ki so umrle nasilne smrti, kot onih, ki so bile zaprte. Angela se je soočila s stvarmi, o katerih se Josipini še sanjalo ni.


,,

pogovor

Alenka Puhar, živi v Ljubljani, je publicistka, pisa­

teljica, prevajalka, avtorica treh samostojnih knjig in več sto člankov, esejev, študij. Njena prva in najbolj znana knjiga je Prvotno besedilo življenja, ki se s psihozgodovinsko meto­ do ukvarja z otroštvom Slovencev v 19. stoletju. Zadnje leto se največ posveča filmu. Z režiserko Majo Weiss pripra­ vlja igrani celovečerni film Skriti spomin Angele Vode. Film bo osvetlil neusmiljeni čas sredi 20. stoletja, ko so množič­ no zapirali tudi ženske, Angela Vode pa je izkusila tako na­ cistične kot komunistične zapore.

njskih zgodb Ženske sestavljajo vsaj polovico človeštva. Kakšna je bila takratna pot žensk do njihovih pravic? Alenka Puhar: Obdobje, ki je zajeto v knjigi, lahko razdelimo na dve polovici, na sredi je letnica 1901. Pred tem med Slovenkami ni bilo organiziranega prizadevanja za ženske pravice, po tem je bilo. Tedaj so namreč ustanovile Splošno žensko društvo. Na srečo je zdaj to že precej raziskano, tako da marsikaj zanesljivega vemo o njihovih aktivnostih.

Kaj je posebnost te knjige? Alenka Puhar: Knjiga je zelo debela, zelo težka in prva svoje vrste! Predstavlja 129 imenitnih žensk, s fotografijo in povprečno petimi stranmi besedila. V njej je mogoče zvedeti, katera je prva znala pilotirati in kakšne so bile tiste, ki so z ladjami in vlaki odšle v Nepal in na Tajsko. Seznaniti se je mogoče s požrtvovalnimi pionirkami vzgoje slepih in s sestro Felicitas, ki nam je zapustila slavno kuharico ... In končno: Vsi po vrsti pravijo, da je večina portretov napisana zanimivo, slikovito, tako da jih je užitek brati. Knjigo Pozabljena polovica so zelo hitro razprodali, tako da založba Tuma pripravlja ponatis. V knjigi so predstavljene tudi koroške Slovenke. Zakaj ta odločitev? Alenka Puhar: Predstavljene so tudi koroške Slovenke, pa tudi tržaške Slovenke in ameriške Slovenke. Nekaj je tudi takih, ki so posvojene Slovenke. Zakaj? Ker nam je šlo za to, da zajamemo njihovo delo in dosežke, njihov vpliv, odmev – rodovnik se nam ni zdel toliko važen.

Alenka Puhar,

Kakšno zapuščino so zapustile te žene nam ženam 21. stoletja? Alenka Puhar: : Zapuščina je bogata in trdo prigarana. Meni je toplo pri srcu, ko pomislim nanjo. Dobro se mi zdi, da

sem jo lahko raziskovala, o njej pisala in jo ponudila v branje. In vesela sem, da danes – bolj kot nekoč – živi tiha ženska solidarnost, ki narekuje: Me, ki smo zdaj tu, med računalniki in knjigami, bomo poskrbele za zgodbe vas, ki ste si pomagale s petrolejkami in peresniki, pa pogosto omagale.

Iz

knjige:

Pozabljena

polovica

Angela Piskernik (1886-1967) Prva

slovenska botaničarka in

naravovarstvenica

Priznanje zaslužnim za varstvo na­ rave v Sloveniji nosi ime botaničar­ ke dr. Angele Piskernik. A te koroške samorastnice v priročnik o stotih najpomembnejših ženskah evrop­ skega Vzhoda niso uvrstili zgolj za­ radi tega, ker je kot prva Sloven­ ka doktorirala iz bioloških ved, bila prva naša moderna znanstvenica ter prva in evropsko priznana varu­ hinja narave, ampak tudi zato, ker predstavlja simbolno osebnost. Bila je prodorna, samostojna in neopore­ čna ženska, voditeljica zatirane na­ rodne manjšine ter demokratična protifašistka in medvojna taboriščni­ ca, ki pa se po letu 1945 ni povsem priklonila normam revolucionarne­ ga režima. Že kar klišejsko simbolne pa so tudi tragične plati njenega ži­ vljenja: zaradi premoženjskih sporov po očetovi smrti sta z mamo dejan­ sko izgubili domačo hišo in dožive­ li razdor v rodbini, ki je ob plebiscitu deloma prešla na nemško stran. An­ gela je tedaj morala bežati iz rodnih krajev, v novi domovini je kot žen­ ska doživljala zapostavljanje v po­ klicnem vzponu, posebej v vojnem in povojnem času pa preizkušenj ni prestala vrsta njenih prejšnjih prija­ teljskih vezi.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11


zavestno živeti v sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji

Dragocen Nekaj

je vsak trenutek pili v novo cerkveno leto, v čas priprave in pričakovanja na prvi prihod Božjega Sina, nebogljenega in povsem v roke in ljubeznivo oskrbo človeka izročenega deteta. Sedaj, ko zavoljo zimskega časa razpolagamo z večerno uro več, se v krogu družine lahko odločimo za kraj in čas, da bi še močneje doživeli skupnost in medsebojno povezanost. Privoščimo si nekaj časa za skupno igro, za kreativno ustvarjanje, za skupno urejevanje svojih želja in predstav, za skupno oblikovanje družinskega vsakdanjika, skupno pripravo in obhajanje osebnih praznovanj in praznikov. A pripravimo tudi kraj in čas za skupno prenašanje in razčiščevanje bolezni, razočaranj, nemoči, nezmožnosti, nelagodnosti, neobzirnosti, jeze in žalosti.

dni po

prazniku vseh svetih in dnevu

vernih duš verjetno še zmeraj odmeva obisk

n a g ro b ov i h n a ših dragih rajnih, imamo še v

spominu slike iz

nekdanjega sku-

pnega življenja, občutimo sledove ljubeznivih o d n o s o v, k i p o imenih dragih

bližnjih postajajo otipljivi in jim naša molitev vliva okus po

večnem življenju.

Še

gori-

jo sveče, grejejo in razdajajo svetlobo ter

nas vabijo, da s

K r i st u s ovo

po-

močjo drug drugemu postajamo b l a g o s l o v.

Piše Pavel Zablatnik

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Dragocen je vsak trenutek v življenju družine in posameznega člana temeljne skupnosti, kjer se poraja in utrjuje zadovoljno in srečno življenje tako za cerkveno skupnost kakor za družbo. Otrok, mladostnik in odrasel človek čuti globoko v sebi hrepenenje po življenju v polnosti, ki se mu odpira na vsakem koraku in v vsakem trenutku njegovega bivanja na tem svetu. Vprašanje je, če hrepenenje posameznika narekuje ustrezna dejanja kot odgovor na smisel življenja, kot odgovor na zaupanje v Boga in človeka, da bi tako krenil na pot življenja v spravi in miru. Dragocen je vsak trenutek v življenju družine, kadar ji uspe, da se kot kraj odpuščanja in praznovanja v molitvi zbere pred Bogom, Stvarnikom nebes in zemlje, ki ga povezana s svojim bratom Jezusom sme klicati Oče ali Ata ali Ati ali Očka ali … . Vsakemu trenutku pa je treba odmeriti prostor, da se lahko naseli, in čas, da lahko zaživi. Te dni bomo praznovali praznik Kristusa Kralja, drugi prihod Jezusa Kristusa ob koncu časov, takoj zatem pa z adventom spet sto-

Dragocen je vsak trenutek v življenju družine, kadar ji uspe, da se z vsem, kar je, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem preda Bogu, ki jo ljubi, ki jo varuje in spremlja. Z molitvijo se mu predaja, se mu zaupa, kadar se mu preprosto zahvali za svoje življenje, za svojo skupnost, za prijatelje, za sorodnike, za sosede, za ves čudoviti svet okoli nje. Z molitvijo se mu predaja, se mu zaupa, kadar Njega in sočloveka prosi za odpuščanje, za vse nedorečenosti, za vse žalitve, za svojo krivdo in svojo nemoč. Z molitvijo se mu predaja, se mu zaupa, kadar ga prosi za pomoč in spremstvo pri oblikovanju in reševanju številnih izzivov vsakdanjosti. Dragocen je vsak trenutek v življenju človeka, ki ima prostor in čas za Boga, za svojo dragocenost v skupnosti in svojo telesno poživitev.

Srečanje družin v Mladinskem cen­

tru na Rebrci v petek, 21. novembra 2008, s pričetkom ob 18.00 in v soboto, 22. novem­ bra 2008, od 9.00 do 16.00 je tak primeren kraj in čas za otroke in starše, ki se želijo ne­ koliko oddahniti, drug z drugim prepevati, se pogovarjati, kreativno ustvarjati ter hvaliti in moliti Boga. Udeležba samo pri sobotnem sporedu je seveda možna. Prijava in več infor­ macij pri Referatu za družino, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec, 0676 8772 3400.


Dr. Martina Ogris*

zdravniški nasveti za vsakogar

Profilaksa v območju grla, nosu in ušes

Profilaksa

je

dandanes sicer pomembna, a še

vedno zanemar-

jena tema v medicini.

* j e s t ro kov n a zd rav n i c a z a u š e s a , n o s i n g r l o v Ce l ovc u

Ko ljudje skrbno in samoodgovorno ravnamo s svojim zdravjem, si lahko dostikrat prihranimo marsikatere nezaželene in nepotrebne terapevtske intervencije. Tudi v območju grla, nosu in ušes dosežemo z majhnimi spremembami življenjskega načina znatne pozitivne učinke za naše zdravje. Trajne težave zaradi suhega, mučnega kašlja, neprijeten vonj iz ust, sluzavost nosu in grla, ponavljajoče se bolečine v grlu ali pa redne krvavitve nosu so simptomi, zaradi katerih prizadete osebe po navadi tiho in deloma osamljeno trpijo. Prav tako pa ljudem tudi omotica, naglušnost in tinitus manjšata kvaliteto življenja. Glavni vzroki za omenjene težave so poleg

anatomskih deformacij – alergična obolenja in hormonsko neravno­ vesje, ki je značilno npr. za menopavzo. Dostikrat pa privedejo nezavestne in neugodne navade glede prehrane, spanja in življenjskega načina do zdravstvenih omejitev. Potreben je individualen pregled pacienta, preko poglobljenega pogovora in nasveta pa pozameznik z majhnimi in enostavnimi ukrepi lahko uživa svoje življenje dosti bolj kvalitetno.

Nasenraum = nosna votlina Mundhöhle = ustna votlina Rachen = žrelo Kehlkopf = grlo Luftröhre = sapnik Speiseröhre = požiralnik

za otroke

Prosim, pomagaj! Sonce bo kmalu zašlo. Mlada strahova pa ne najdeta več poti nazaj. Prosim, pomagaj jima priti še pred sončnim zahodom v grad.

Kdo spi kje in kdo nikdar ne spi?

IMPRESUM:  Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13


p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

i z

Urednica: G abi Frank

z a l o ž b e

Globalizacija ljubezni! Besede »globalizacija« nekateri ne morejo več slišati, ker povezujejo z njo samo negativne izkušnje in razočaranja. Mnogi jedikujejo, da se je vse podražilo, da se delovna mesta selijo iz naših krajev v azijske in druge dežele, kjer nenasitne gospodarske mreže in njihovi deležniki kopičijo svoje bogastvo celo s suženjskim delom otrok ter z izkoriščanjem ljudi s sramotno nizkimi plačami. Bogati se še bolj bogatijo na račun ubogih in ubobožanih. Škarje med vedno manj bogatimi in vedno več ubogimi se v svetu in tudi med nami vedno bolj odpirajo. Tisti, ki so danes pri koritu, ne bodo zapustili svojih mest prostovoljno. Lačni sitim ne verjamejo in siti lačnim ne zaupajo! Se bližamo neizhodni novi socialni revoluciji? Ali se človeštvo ni spametovalo iz izkušenj bohotnega turbo-kapitalizma in iz usužnjevalnega komunizma, ki sta se oba izpridila v uničujočo ideologijo družbenega egoizma, v katerem je bil posamezni človek poteptan in ponižan ter oropan svojega človekovega dostojanstva. Konec temnoglednih razlogov in vizij za našo prihodnost? Kaj moremo storiti mi? Jedikovati, tarnati, kriviti druge ali vendar se premakniti in izboljšati položaj? Svet se ne spremeni po visokih načrtih in lepih besedah, temveč po dejanjih, ki se rojevajo iz naše solidarnosti in iz iskrenega hotenja pomagati drugim. Naposled smo vsi ena človeška družina in svet postaja vedno bolj ena sama vas, v kateri pač živimo ljudje različne polti, različnih jezikov in kultur, ljudje – bogatini in ljudje, ki žive v hudem pomanjkanju, gladujoči in bolni, pozabljeni in odrinjeni od bogatinove mize. Kje smo mi? Ali ne bi mogli biti posredniki med enimi in drugimi? Ali ne bi mogli tudi mi lajšati bedo v svetu? Kako? Z globalizacijo ljubezni! Kdorkoli pomaga vsaj enemu človeku, je pomagal vsemu človeštvu! Kdorkoli pomaga drugim, bogati sebe in svet z upanjem, da končno ne bo zmagala globalizacija egoizma, temveč globalizacija ljubezni! Imamo dosti priložnosti, da odpremo svoja srca in svoje dlani! Misijonska pisarna v Celovcu sprejema darove: · za misijonske bogoslovce in sestre · za Koroško vas na Madagaskarju · za projekte v Angoli, Zambiji in Etiopiji · za akcijo MIVA – ki pomaga, da se ljudem pomaga po hitrejši in učinkovitejši poti. Tako ustvarimo vedno močnejšo in gostejšo mrežo globalizacije ljubezni!

Jože Kopeinig,

predsednik Mohorjeve družbe

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

NAŠI AVTOR JI

tokrat:

Bojevnik upanja Pedro Opeka se je leta 1948 rodil slovenskim staršem v Argentini, že 30 let deluje kot misijonar na afriškem otoku Madagaskarju. Skupaj z najrevnejšimi prebivalci živi v malgaški prestolnici, kamor je prvič stopil leta 1989. Ob pogledu na otroke in njihove družine v nečloveških pogojih za življenje se je v njem nekaj premaknilo. Obljubil si je, da bo ta prostor postal srečen kraj. Z dejanji, trdno vo­ljo in vero je dokazal, da je mogoče doseči nemogoče ter premagati revščino in bedo. Skupaj z domačini, s ka­ terimi je pred osem­najstimi leti ustanovil organizacijo Akamasoa (Dobri prijatelji), je neposredno pomagal 250.000 ljudem, okrog 2900 družinam je pomagal pri grad­nji stanovanj, postavil je zdravstvene domove ter ustanovil šole.

Bojevnik upanja (življenjepis upornika)

Pustolovski misijonar­ ski duh, v katerem se pustolovščina začne in konča s srcem, je tega »bojevnika upanja« pripe­ljal na Madagaskar. Tam skrbi za najrevnejše prebi­valce odlagališča odpadkov. V najbolj prikrajšanih je s


p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Pedro Opek a N O V O

p r i

M o h o r j e v i

pogumom in dejavno vero, ki izhaja iz odprte duhovnosti, uspel vzbuditi novo upa­nje – vstajenje. Ker jih je s svojim občutkom dovzetnosti za sočloveka prepričal, da so sami sposobni zgraditi boljšo prihodnost za svoje otroke, so rezultati delova­ nja osupljivi. »Življenjepis upornika« je predvsem spodbuda za bralce, da bi v njem odkrili moč za lastna deja­ nja, temelječa na preseganju egoizma in posledično predajanju drugim. ISBN: 3-7086-0251-x, cena 18 evrov Pedro Opeka:

Dnevnik spopada V knjigi, ki je

izšla v sozaložbi vseh treh Mohorjevih, so objavljeni enomesečni dnevniški zapiski Pedra Opeke. Ob vsakodnevnem življenju, konkretnih človeških stiskah, s katerimi se srečuje in spoprijema, besedilo odstira tudi njegovo bogato duhovnost, iz katere črpa moč, in razkriva njegova razmišljanja o tem, kam gre današnji svet in kako na to vpliva vsak izmed nas. Pedro Opeka je leta 1970 je prvič odšel na Madagaskar, kjer je kot zidar deloval v župnijah, ki so jih vodili lazaristi, in se odločil, da bo postal misijonar. Leta 1975 je bil v Buenos Airesu posvečen za duhovnika in imenovan za župnika v vasici Vangaindrano na jugovzhodu Madagaskarja. Od leta 1989 deluje v Antananarivu, kjer si prizadeva, da bi nekdanji brezdomci zaživeli človeka vredno življenje. V vaseh združenja Akamasoa – »Dobri prijatelji« – danes živi in dela od 15.000 do 20.000 ljudi. ISBN 978-961-218-759-0, cena 18 evrov

Za Mohorjevo uspešni knjižni sejem v Frankfurtu 2008 Frankfurt na reki Main je zagotovo eno iz­ med najbolj ameriških mest v Evropi. Me­ sto je že v 13. stoletju slovelo kot po­ membno komercialno središče. V zadnjih letih so dali mestu tudi ime »Mainhetten«, »Bankfurt« ali »Eurocity«. V mestu ima sedež približno 640 bank, kjer je bilo pred krizo zaposlenih več ko 60.000 ljudi. Od leta 1998 naprej ima tu sedež tudi Evrop­ ska centralna banka. Frankurt ima četrto največje letališče v Evropi in je tudi največ­ je evropsko sejemsko središče, kjer letno priredijo okoli 50 sejmov, med katerimi je 15 največjih na svetu kot so IAA, Ambien­ te, Frankfurtski knjižni sejem, itd. Letos je bil 60. Knjižni sejem v Frankfurtu. Knjižni sejem je največji mednarodni dogodek na tem področju. Od srede do petka so založniki prodajali in pridobiva­ li licence, več ko 1000 avtorjev je sodelo­ valo na raznih branjih in prireditvah. Tudi Mohorjeva založba je bila aktivna pri pri­ dobivanju in prodali licenc. Zelo so se obi­ skovalci knjižnega sejma zanimali za slo­ vensko knjigo Titova skrivnostna leta v Moskvi. Sami smo tudi iskali na nemškem, angleškem in na italijanskem trgu licence

za prevode v slovenščino. Samo v soboto in v nedeljo je sejem od­ prt za vse obiskovalce. Sejem je zelo ve­ lik in ima 12 velik dvoran. V tem prostoru od prve do dvanajste dvorane vozi mest­ ni avtobus. Vsega je bilo razstavljenih nad 400.000 produktov, od tega več ko 120.000 novih izdaj in nad 7.000 razstav­l­ jalcev z vsega sveta. Mohorjeva na skupni avstrijski stojnici V knjižnem središču je bila letos Turči­ ja. Mohorjeva založba je bila zastopana na skupni avstrijski stojnici v dvorani 4.1 in tudi na skupni slovenski stojnici v dvora­ ni 5. Na avstrijski stojnici je Mohorjeva po­ zdravila ministrico Claudio Schmied, ki je prišla na dan odprtja sejma. Koroška av­ torica Johanna König, ki je napisala knji­ go Grün ist die Farbe der Hoffnung, je bra­ la za literarni radio. Mohorjeva pa je bila skupaj s slovensko stojnico še sopriredi­ teljica pogovora s pisateljem Borisom Pa­ horjem, ki je v nemškem prostoru manj znan. Mohorjeva založba pripravlja v pri­ hodnje kar nekaj nemških prevodov nje­ govih uspešnic.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15


Ni draga, je pa dragocena.

bralci pridobivajo bralce! Vsak teden nova Nedelja Vsak mesec družinska priloga Vsak mesec kulturna priloga Vsak drugi mesec Misijonska obzorja

50x

NEDELJA in priloge

+DARILO

Za študente in študentke

samo 16,- EUR letno redna naročnina

samo 32,- EUR letno

> za vsakega, ki pridobi novega naročnika > in tudi za novega naročnika

Na izbiro so tale darila:

Obsega nekaj več kot 40.000

Prva slovenska in-

Dvojezična pesmarica

Naša najbolj priljubljena rubrika v

gesel - 22.000 nemških in ne-

teraktivna slikanica

in molitvenik za vsako

knjižni obliki. Samo pri Nedelji: 1. in 2.

kaj več kot 18.000 slovenskih.

Maček Muri.

družino.

del Vrbinčeve knjige 365x slovensko.

NAROČNIKA JE PRIDOBIL / PRIPOROČAL

NOVI NAROČNIK Naročam Nedeljo za letno naročnino 32,- EUR

študentski abo za 16,- EUR

Ime in priimek

Ime in priimek

Ulica/kraj

Hišna številka

Poštna štev.

Pošta

Telefon

E-mail

Interaktivna slikanica

Poštna štev.

Telefon

Kraj

E-mail

Datum rojstva Podpis

DARILO Slovar

Novega naročnika je priporočal oz. pridobil

DARILO Gloria

365x slovensko

Slovar

Interaktivna slikanica

Gloria

365x slovensko


DRUŽINSKA PRILOGA: Solidarnost, ki odpira obzorja