Page 1

november

2019

PRILOGA

Doma v Domu Gregor

Teden sreÄ?anja Caritas in DuĹĄnopastirskega urada v dekanijah okraja Velikovec

MI.skupno

rihter


uvodnik

ozadje

Mateja RIHTER

V srečanju se skriva sreča

B

eseda srečanje v slovenščini zveni posebej lepo, saj je koren besede sreča. Caritas in Dušnopastirski urad letos pripravljata Teden srečanja v dekanijah okraja Velikovec. Veliko srečanj, sestankov in sej je bilo že v pri­ pravah, ki so potekale tako, da program ni bil dan vnaprej, ampak so ga sestavljali sproti – od seje do seje. Organizatorji so prisluhnili idejam. Predlagali so jih ljudje, ki delajo na terenu, ki se srečujejo z revščino v neštetih odtenkih. Materialno pomanjkanje, osamljenost, nerazumlje­ nost, duševne težave, ločitev, brezposelnost, problemi otrok in mladostnikov, odvisnosti – to so le nekateri od obrazov revščine v naši družbi.

D

a bi služba bližnjemu po farah pridobila na pomenu, je eden izmed namenov Tedna srečanja, ki bo potekal od 9. do 17. novembra v različnih farah, sv. maše bodo v domovih Caritas, zaključni program bo v Domu v Tinjah. Vključene so vse generacije, od otrok do ostarelih. Ne sodelujejo samo cerkvene ustanove, ampak tudi predstavniki javnega življenja in civilne družbe.

T

eden srečanja pa ni samo en teden, geslo »Mi.skupno« bo v polnosti uresničeno, če se bodo sodelovanja, ki se bodo pričela sedaj, tudi nadaljevala. Vidi se, koliko dobrega se že dela na tem področju, a prihajajo vedno novi izzivi. »Kaj potrebuje moj bližnji?« se lahko vpraša vsak izmed nas. Človek še vedno najbolj potrebuje človeka, zaupni odnos, v katerem je slišan, ko lahko iskreno izpove svojo življenjsko zgodbo, svoja hrepenenja, strahove in upanja. Je to mogoče tudi v Cerkvi? Cerkev, ki posluša in se ob tem uči, Cerkev, ki živi usmiljenje, je živa in simpatična in samo v takšni Cerkvi bodo našli svoj pristan ljudje – tudi mladi. Teden srečanja je dokaz, da se cerkvene ustanove tega zavedajo. Sreča se namreč skriva samo v tistem srečanju, v katerem se počutimo varni, zaznani in sprejeti.

2

NEDELJA PRILOGA

Marion Mörtl

rihter

Socialni dialogi v Velikovcu

V središču: človek,

ki potrebuje pomoč, in človek, ki pomaga

Č

as priprave na Teden srečanja Caritas je bil v znamenju dialoga. Pogovori v dekanijskih svetih in srečanja s predstavniki ustanov, ki so socialno dejavni na cerkvenem, javnem in civilno-družbenem področju, so bili za naju bogata izkušnja. Zanimanje za človeka v tem okraju je živo. Veliko dobrega se dogaja. Pomembno je, da se v službi bližnjemu povežemo in dopolnjujemo. Z velikovškimi dialogi, ki bodo potekali v torek, 12. novembra, ob 17.30 v Neue Burg v Velikovcu, bi radi te pogovore, ki so se odvijali v času priprave, razširili in vsakega, ki se zanima za dobro sočloveka v okraju, povabili, da se vključi v pogovor. Izhodiščno vprašanje bo: Katera od treh generacij oz. tem mi je najbližja, ko mislim na stiske ljudi v tem okraju? So to otroci in mladina ali odrasli (družina in delo) ali starejši ljudje? Potem bomo sedli k mizi in stopili v dialog na eno od teh tem, si izmenjavali poglede, misli, vprašanja, ideje in pobude. Raznoli-

kost ljudi, ki bodo navzoči (ljudje iz cerkvenega, javnega in civilno-družbenega življenja, interesenti, …), bo popestrila pogovor in omogočila nova spoznanja. V naslednjem koraku bo odprt neke vrste socialni sejem, kjer bodo socialne ustanove in društva predstavili svoje dejavnosti in bo mogoče navezati stike in najti odgovore na vprašanja, ki so prišli na dan pri pogovorih ob mizah. Na koncu bomo naravnali pogled v prihodnost, zbrali vse pobude in prosili za blagoslov, da bi bili deležni novega zagona v socialnem delu in začutili, da smo povezani. Vabiva vas, da se udeležite socialnih dialogov v Neue Burg v Velikovcu in prosiva za prijavo na anmeldungbw@caritas-kaernten.at Marion Mörtl, farna Caritas in Tonč Rosenzopf-Jank, DPU

VEČ INFORMACIJ najdete na strani: www.kath-kirche-kaernten.at/caritas-begegnungswoche


pogovor Pogovor z ravnateljem koroške Caritas Jožetom Marketzem in vodjem Dušnopastirskega urada Tončem Rosenzopfom-Jankom

Človek potrebuje človeka, ki ga zazna kot človeka pogovarjala se je M ateja R ihter

Koliko različnih obrazov ima v današnjem času rev­ ščina. Kako jo zaznati in kako se približati ljudem, ki potrebujejo pomoč, je ve­ liko vprašanje, ki je tudi v središču Tedna srečanja v dekanijah okraja Velikovec, ki bo potekal od 9. do 17. novembra. Prav v tem času godujeta zavetnika, ki sta živela ljubezen do sočlo­ veka – sv. Martin in sv. Eli­ zabeta. O pomenu službe bližnjemu, o bistvenih ko­ operacijah in o tem, kaj člo­ vek potrebuje danes, smo se pogovarjali z voditeljema organizacij, ki Teden sre­ čanja pripravljata skupno: z ravnateljem koroške Cari­ tas Jožetom Mar­ketzem in z vodjem Dušnopastirskega urada Tončem Rosenzopfom-Jankom. Preberite pogovor na straneh 4 in 5

S k u p n a p o b u d a : To n č Ro s e n zo p f -J a n k ( l e vo ) i n J ože M a r ke t z

gotthardt

NEDELJA PRILOGA

3


pogovor V pogovoru: Jože Marketz in Tonč Rosenzopf-Jank

Človek potrebuje človeka Caritas je lani organizirala Teden srečanja v Špitalu. Dušnopastirski urad je že organiziral Kontaktne tedne. Letos pa se Caritas in DPU povezujeta­v skup­nem tednu v dekanijah okraja­Velikovec. Zakaj je pomembno, da pri­prav­­ ljata teden dve cerkveni organizaciji? Jože Marketz: To je nekaj novega. V Špitalu smo sicer tudi sodelovali, a pripravljali smo teden sami. Prva misel, zakaj kooperacija, je bila, da je pri nas zelo malo slovensko govorečih, v Caritas pa seveda okraj Velikovec vidimo kot dvojezičnega in zato smo imeli priprave skupaj z Dušnopastirskim uradom, ker je tam kompetenca v slovenščini. V teku priprav je DPU vnašal svoje misli in svoje prispevke, zato se je program tedna izboljšal tudi kvalitetno. Tonč Rosenzopf-Jank: Moja srčna želja je, da dobita socialno vprašanje in služba bližnjemu v pastorali večjo težo in da se zavedamo, da je temelj našega delovanja tudi po naših farah ravno služba drugim – tistim, ki so v stiski. Moja želja je, da bi rasla zavest pri ljudeh. V kooperaciji se mi zdi zelo pomembno, da se lahko učimo drug od drugega. Prav v kooperaciji vidim veliko priložnosti tudi za naprej. Sedaj smo bili v pogovoru še z drugimi socialnimi ustanovami v tem okraju in v kooperaciji se vidi, koliko dobrega se že dela ter koliko je še potenciala. Jože Marketz: Mislim, da bo tudi z našo kooperacijo postalo bolj jasno, da sta Caritas in pastorala – dušnopastirstvo – dva pristopa k istemu, k temu, kar imenujemo in kar živimo v Cerkvi. Kot Caritas smo mnogokrat bolj na robu Cerkve, v nas vidijo organizacijo, ne pa dimenzijo krščanskega življenja. Mislim, da nam je že pri pripravah zelo dobro uspelo pokazati, da smo vsi znotraj Cerkve. Tudi tega sem zelo vesel.

4

NEDELJA PRILOGA

Teden srečanja ima bogat program, v katerem so zastopani predstavniki javnega življenja, civilne družbe in seveda tudi Cerkve. Kako bi lahko opisali namen tedna? Kaj želite doseči? Tonč Rosenzopf-Jank: Že s samim ges­ lom »MI.skupno« nakazujemo, na primer tudi farnim skupnostim, da nismo sami, ampak da smo povezani, da je življenje več kot le majhen kraj, da se veliko stvari dogaja v okraju, v regiji. Namen tedna je, da se povežemo, da čutimo, koliko dobrega se že dogaja, a tudi, da vidimo, kje so izzivi danes, ko gre za socialna vprašanja. Ugotavljamo, kje lahko damo pobude za prihodnost, da bi bilo to res v pomoč ljudem, ki so v stiski. Odločilno je zame skupno, saj je Bog tisti, ki nas povezuje. Če se mi povežemo, je mogoče več. Cilj je tudi ta, da se zaznamo, kaj kdo vse naredi in tako krepimo zavest službe bližnjemu. Jože Marketz: Naša velika tema pri Caritas je revščina, ki ima danes zelo veliko oblik, ki je lahko materialna, ki je dos­tikrat psihična: npr. osamljenost. Ne bomo prišli v kraj in kazali s prstom: »Poglejte, tam imate revščino, tam imate revne ljudi, zakaj nič ne naredite?« Tega seveda ne bomo delali. Nas poznajo kot organizacijo, ki je v Celovcu, mi pa bi se radi približali ljudem. Tam, kjer ljudje živijo, bi radi odprli prostore, da se lahko pogovarjajo o tem, iščejo rešitve, ker več oči več vidi kakor pa eno oko. Pomembno je, da skupaj iščemo, kaj je potrebno v tem okraju. Kaj je pomembno za fare, za župnije, ki dostikrat sprašujejo, kje so revni, kako bi lahko pomagali. Druge ustanove, npr. Rdeči križ, imajo tudi zelo jasne naloge. Kljub temu vmes še mnogo ostane. Na to želimo gledati in tam najti ljudi in prostore, kjer so potrebe. Ter seveda pogledati, kdo jim lahko pomaga. Kot je

povedal Tonč Rosenzopf-Jank, je tudi za nas zelo pomembna zavest, da lahko skupaj storimo več kot pa vsak posebej. Kako v teden vključujete ljudi s posebnimi potrebami, migrante in druge ranljive skupine ter teme, ki jim Cerkev, posebej Caritas, že namenja veliko pozornost? Jože Marketz: Kakšne teme bodo v ted­ nu še nastale, to bomo videli, teme pričakujemo od ljudi. Sam tudi koristim ta teden, da bom obiskal vse ustanove, ki jih ima Caritas v okraju Velikovec. Tam bom pogledal, kako nam gre, kakšno vlogo imamo, kakšne so še potrebe. Imamo nekaj vrtcev, dve ustanovi za ljudi s posebnimi potrebami – Delavnico Florian v Globasnici in Hišo Jožef v Dobrli vasi, imamo Dom Gregor za ostarele v Železni Kapli in se počutimo blizu ter opravljamo določene storitve za dom v Pliberku, ki ga vodijo šolske sestre. V tem okraju bi bili radi prisotni še bolj, zato upamo, da se bodo odprle še nove naloge za nas. Potem bomo pogledali, ali smo jim kos in bomo, spet skupaj z drugimi, skušali to urediti. Tonč Rosenzopf-Jank: V pripravi na ta teden, ko smo imeli srečanja po dekanijah, smo videli, da so nekatere teme zelo v ospredju, kot recimo osamljenost. Po farah se veliko dogaja okoli tega, kako spremljamo starejše, kako jih povezujemo. Opazili smo tudi, da so nekatere socialne teme manj prisotne, npr. bolezni, vprašanje ljudi, ki pridejo k nam, migranti … To so teme, ki so na robu. Na robu so tudi stiske mladih in otrok. Koliko je stisk, ki so povezane s tem, da se ljudje sramujejo, npr. družine, ki imajo finančne težave in ne morejo plačati kosila za otroka. Kako pomembno je, da se odprto in spoštljivo


gotthardt

srečujemo z ljudmi, jih zaznavamo in jim skušamo pomagati. Ne pa, da jih potisnemo s tem, ker so potrebni pomoči, spet na rob. Tudi glede duševnih stisk se je zelo težko pogovarjati, ker je tema močno tabuizirana, hkrati pa se vidi, da je ravno teh stisk vedno več. Tu gre za iskanje novih poti, kako se s tem soočati in kako ljudem pomagati in jih podpirati. Na eni strani je t. i. »velik svet« sprejemov in blišča, na drugi strani pa »mali svet« človeka, ki se bori za vsakdanji kruh. Kakšen je razkorak med tema dvema svetovoma v naši družbi? Jože Marketz: Velik. Mnogo ljudi je, ki ne participirajo pri tem velikem svetu, ki to poznajo morda s televizije, tam pa se jim kaže idealen svet, nič realnega. Realnost je dostikrat kruta. Na primer odvisnosti, alkohol, mamila. O tem pri nas na južnem Koroškem še ne govorimo, pa vemo, da je to tudi že prisot­ no. Te stvari zelo oblikujejo »majhen svet«. Pomembno je vprašanje socialne mreže, ki postaja vedno šibkejša, to vemo. Mnogokrat pravim: »Zakaj ne obiščete tega človeka? Saj ga poznate in veste, da je npr. sam ali da pije.« A nihče si ne upa. Ljudje odgovarjajo, da je tam plot, nihče jih ni povabil na obisk in ne morejo kar stopiti v privatni svet drugega. Tukaj imamo te različne svetove. Nismo več navajeni, ne upamo si narediti koraka v zasebni svet drugega človeka, ki pa morda čaka name. Zelo osamljeni ljudje reagirajo tako, da začenjajo sovražiti svet zunaj, postanejo agresivni, na druge prelagajo krivdo za svoje stanje. Potem postaja to še težje. Mi kot Caritas organiziramo precej tečajev za spremljanje. Danes je potrebno, da dobiš prej nekaj izobrazbe, če greš obiskat

bolnike ali umirajoče ljudi. Prej včasih so to bili sosedje, so bili ljudje, ki si jih zelo dob­ro poznal, zanje seveda ne potrebuješ izobraževanja. A če danes obiščeš nekoga, tujega človeka, se moraš na to pripraviti. Tečaji, ki jih ponuja Caritas, ljudem pomagajo prestopiti prag do sočloveka. Tonč Rosenzopf-Jank: To se lahko lepo dopolnjuje: ljudje, ki so izobraženi na tem področju, in tisti, ki to živijo vsak dan. Človek v stiski potrebuje eno in drugo. Dostikrat potrebuje nekoga, ki ga usmeri po pomoč in mu pokaže pot, ki je sam še ne vidi. Če bi nam uspelo, da bi se tukaj dopolnjevali, če bi vsak našel, kje lahko sam pomaga in če bi vsak vedel, da se njegova pomoč dopolnjuje s pomočjo drugega, potem nekaj nastane. To je moja vizija. Tudi sam sem v stiski tako doživel, kako lepo je, če se to dopolnjuje. Izhodišče je evangelij. Če spoštljivo zaznaš drugega in v drugem zaznaš Jezusa, potem ne moreš narediti kaj narobe, ker sočloveka sprejmeš z vsem, kar je v tem trenutku tukaj. Izhodišče za novo pot, ozdravljenje in novo upanje je: »Dobro je, da si.« Tako Caritas kot Dušnopastirski urad se trudita biti blizu ljudem v njihovih realnih življenjskih situacijah, v katerih so. Večkrat smo danes že omenili, da so stiske zelo raznolike. Kaj po vašem mnenju potrebuje človek v današ­ njem času? Jože Marketz: Človeka. To postaja največja stiska ljudi, da smo obdani s tolikimi socialnimi omrežji, da skoraj mislimo včasih, da človeka ne potrebujemo več, ampak tisto, kar te najbolj oblikuje, so zagotovo ljubezen človeka, zaupanje, pomoč. To čutenje ti lahko da le človek. Tudi na socialnih omrež-

jih ali po telefonu lahko svetujemo, to je del našega sveta in naših življenj, ampak ob tem ne smemo pozabiti, da najbolj hrepenimo po človeku. Papež Frančišek je razglasil oktober za izred­ ni misijonski mesec in ob tem sem se večkrat spraševal, kaj je naš krščanski misijon. Veselo oznanilo oznanjujemo in praznujemo v liturgiji že več ko 2000 let, ampak to živeti je vsakdanji izziv. V liturgiji smo se navadili rituala, in to je nekaj dobrega, to zelo potrebujemo, s tem mislimo, da prideš do Boga, ampak to, kot je že omenil moj sogovornik, da je v sočloveku Jezus, pa je vsakdanji izziv – da sočloveka vidiš in da ga sprejmeš kot Jezusa ali vsaj kot bitje z dostojanstvom. Papež vedno pravi, da je Caritas tako pomembna, saj je to izziv za vsakega krščanskega človeka. Namen tega tedna je, da skušamo govoriti tudi o tem, da svojo vero živimo z ljubeznijo do bližnjega. Tonč Rosenzopf-Jank: Človek potrebuje človeka, ki ga zazna kot človeka. Da ga ne vidi kot tistega, ki ima funkcijo in naj bi opravljal neke naloge … Če odkrijemo bogastvo, tisto božje, kar vsak nosi v sebi, potem dobimo moč, da lahko pomagamo drugemu. Če se pri sebi tega zavedam, lahko pomagam sočloveku. To se kaže v čisto konkret­ ni pomoči in tudi že v tem, kako pogledam človeka. Ali dam človeku občutek, da ga v tem trenutku sprejmem, kakršen je? Včasih je v stiski v neverjetno pomoč že človek, ki je samo ob tebi. Morda ne more veliko narediti, a dovolj je, da zdrži, ko včasih samega sebe težko zdržiš – ravno pri duševnih stiskah je to najbolj pogosto. Pomaga že to, ko veš, da je nekdo takrat ob tebi in da nosi v sebi upanje, da se nebo vedno znova odpira.

NEDELJA PRILOGA

5


portret Monika Jenšac z veseljem poučuje verouk in za otroke pripravlja romanje

V otrocih želim prebuditi veselj V Teden srečanja bodo vklju­ čeni tudi otroci. To je zasluga veroučiteljice Monike Jenšac, ki poučuje verouk na Rudi in v Grebinju. Za ljudske šole dekanije Velikovec pripravlja v sredo, 13. novembra, roma­ nje v Grebinjski klošter, kjer bo ob 10. uri sv. maša. Za več ko 450 otrok bo to posebno doživetje. Monika Jenšac prihaja iz majhnega kraja na vzhodu Štajerske, v Gradcu je študirala in tam spoznala svojega moža. Preselila sta se na Koroško, sedem let živela na Zgornjem Koroškem, tam sta bila tudi rojena njuna otroka. »Pred 26-imi leti smo se preselili na južno Koroško, v domovino mojega moža, v Globasnico, kjer sva zgradila hišo,« pripoveduje o svoji živ­ ljenjski poti. Slovenščine se je naučila, »to je bilo potrebno,« pravi in dodaja, da je bilo zelo težko. »Še vedno se učim,« se nasmeje. Pred desetimi leti je naredila izpit in pridobila certifikat za dvojezično veroučiteljico. Za poklic veroučiteljice se je Monika Jenšac odločila, ker je bila vera v njeni družini na Štajerskem zelo pomembna. »Vse svoje življenje živim s Cerkvijo, tudi moj mož prihaja iz zelo verne družine in tako sva se našla,« je srečna, da sta se njuni poti združili. Postati veroučiteljica je bila vedno njena želja. »V otrocih želim prebuditi veselje do vere.« »Ali je to težko?« Nekoliko razmis­ li in odgovori: »Ne, pravzaprav sploh ne.« O svoji poti veroučiteljice pripoveduje, da je na Zgornjem Koroškem sedem let učila na glavni in ljudski šoli. »To je bil zelo lep čas, bila sem še mlada.« Sedaj poučuje na ljudskih šolah na Rudi in v Grebinju. »Zelo lepo je delati z otroki. Težko pa je, ker imam pogo-

6

NEDELJA PRILOGA

sto občutek, da ne dosežemo staršev,« pripoveduje o velikem izzivu. Občuti tudi, da situacija v Cerkvi na Koroškem to stanje še poslabšuje, saj mnogi Cerkve več ne doživljajo kot verodostojne. »Poučujem že 34 let in na začetku so ljudje mnogo bolj spoštovali Cerkev, kot jo spoštujejo danes, ugled Cerkve je bil mnogo višji.« Ampak nekaj je ostalo isto, pravi: Še vedno je zelo lepo delati z otroki. »Otroci imajo zelo radi verouk, vedno se veselijo.« Pripoveduje, kako je nedavno srečala mamo otroka, ki ga poučuje, in ta ji je rekla: »Moj otrok doma vedno prepeva pesmi, ki se jih učite pri verouku. To je res že zaskrbljujoče.« Takšna je trenutna situacija, ki pa Moniki Jenšac ne jemlje veselja do poučevanja. »Igram kitaro in pri pouku veliko prepevamo. Če bi še enkrat izbirala, bi spet izbrala ta poklic.« Molitev je zelo pomemben del vsake veroučne ure, ki jo pripravi – in to molitev v katerikoli obliki. »Molitev ne pomeni samo govoriti, pomeni tudi peti, moliti s svojimi besedami, podajamo si svečo, velikokrat sedimo v krogu, ob sliki. Pripovedujem jim zgodbe iz Svetega pisma, pogovarjamo pa se tudi o življenjskih vprašanjih, o stvarstvu, o varovanju okolja.« Zelo pomembno je zanjo cerkveno leto, ki ga nekateri otroci doma več ne doživijo, saj ne obhajajo nedelj in cerkvenih praznikov. »Mnogi otroci v nedeljo ne gredo k sveti maši, ker tega v družini več ne prakticirajo. Zato je zame pomembno, da vsaj pri verouku spoznajo najpomembnejše svetnike, da vedo, zakaj gremo na praznik vseh svetih na pokopališče, da vedo, zakaj je velika noč največji praznik.« Otroci imajo zelo veliko zakladnico pesmi, zato bodo pri romarski sveti maši v Grebinjskem kloštru njene učenke in njeni učenci prevzeli glasbeni del. Vsaka šola bo prevzela eno nalogo: nekateri bodo pripravili prošnje, drugi bodo prinesli darove … Z župnikom Hanzejem Dersulom sodeluje že 26 let in delo z njim opisuje kot zelo prijetno. »V starosti je

Monika Jenšac

rihter

duhovno še zelo bister in vedno išče nove poti. Imamo otroške svete maše. Včasih se samo pogledava in drug za drugega veva, kaj morava storiti,« z nasmehom pravi Monika Jenšac. V življenju je že spoznala duhovnike, ki so vero oteževali, Hanzej Dersula pa je zanjo pozitiven primer za to, kakšen naj bi bil duhovnik. Monika Jenšac je v dekanijskem svetu. »Z Marion Mörtl in Tončem Rosenzopfom-Jankom smo razmišljali, kako bi v Teden srečanja v dekanijah okraja Velikovec vključili tudi otroke. Pred desetimi leti je bil pri nas Kontaktni teden. Takrat smo že imeli romanje v Grebinjski klošter. Lahko sem si predstavljala, da bi organizirala spet kaj podobnega. Takratno romanje je vsem ostalo v lepem spominu. Sedaj sem spet kontaktirala svoje kolegice in kolege iz vseh osmih ljudskih šol v


spored Brez TI ne obstaja MI! Prisrčno te vabimo mi, da si z nami tudi ti!

je do vere dekanatu, dogovorili smo se in si razdelili dele sv. maše. Razdelila sem jim tudi pesmi, ki jih pojemo, da jih lahko že vadijo v šolah. Naročeni so avtobusi, ki bodo za otroke brezplačni, pripravljen bo čaj, naročenih je nad 450 Elizabetinih kruhov, saj pričakujemo toliko otrok. Sv. mašo bo daroval ravnatelj Caritas Jože Marketz, ob njem bodo vsi duhovniki in diakoni dekanije Velikovec. Da otroci doživijo sv. mašo, pri kateri je skoraj petsto otrok, je zanje veliko doživetje,« razlaga. V pripravi na romanje je bilo zelo veliko dela. Monika Jenšac ga je opravila z nasmehom in veseljem. »Zelo sem blagoslovljena,« pravi babica štirih vnukov. Njeno življenjsko načelo je, ko človek toliko dobrega prejme, naj bi kaj tudi daroval, zato je Monika Jenšac štiri leta učila nemščino migrante v Globasnici. Vera ji daje moč za živ­ ljenje in rada dodaja: »Življenja brez vere si ne znam predstavljati.«

M ateja R ihter POSLANSTVO CARITAS Zaznamo revščino v različnih oblikah in ukrepamo Caritas na Koroškem deli poslanstvo katoliške Cerkve, služiti revnim in se za­ vzemati za solidarnost in pravičnost na svetu. Naša osrednja naloga je, zaznati revščino v različnih oblikah in ukrepati. Spodbujamo vsako in vsakega, spoznati in razvijati zmožnosti sle­ hernega človeka, reagirati na človeško nesrečo in delovati proti vzrokom revščine in nasilja. Znotraj Cerkve spodbujamo krščanske skupnosti k solidarnosti s trpečimi sestrami in brati na vsem svetu.

Od 9. do 17. novembra 2019 Teden srečanja Caritas 2019 »MI.skupno« v okraju Velikovec Močna mreža solidarnosti poveča zadovoljstvo v življenju in kakovost življenja vseh ljudi v regiji. Te mreže bi radi pokazali in utrdili v okviru Tedna srečanja Caritas. Izmenjava o socialnih temah, medgeneracijska srečanja, bogoslužja kot tudi izobraževalne in kulturne prireditve zaznamujejo ta teden. Sobota, 9. november 2019, ob 18. uri MI.skupno/ WIR.gemeinsam Uvodno bogoslužje v Dobrli vasi z ravnateljem Caritas Marketzem. Glasbeno oblikujejo združeni zbori iz dekanij okraja. Nato predstavitev področij delovanja Caritas na Koroškem in agapa v krajevnem gasilskem domu Nedelja, 10. november 2019, ob 9. uri Caritas – dejavna fara Bogoslužje v farni cerkvi v Globasnici z ravnateljem Caritas Mar­ ketzem. Srečanje z župnijsko Caritas Pirniče (Slovenija) Ob 14.30 Misijonska tombola Za otroke v Angoli v farni cerkvi v Št. Primožu Ponedeljek, 11. november 2019, ob 19. uri Spremljanje starejših ljudi, z demenco ali brez demence Predavanja in pogovor v domu za starejše v Pliberku z Evo-Maria Sachs-Ortner, Gabi Amruš-Glantschnig in s. Regino Tolmaier Torek, 12. november 2019, ob 17.30 uri Velikovški socialni dialogi v Neue Burg v Velikovcu s predstavniki in predstavnicami javnega življenja, civilne družbe, Cerkve in z vsemi, ki se zanimajo. V središču pozornosti bodo stiske ljudi v okraju, socialni angažma v vsakdanu in vprašanje, kaj to pomeni za prihodnost regije. Sreda, 13. november 2019, ob 10. uri Romanje z učenci in učenkami ljudskih šol iz dekanije Velikovec Sveta maša v Grebinjskem kloštru z ravnateljem Caritas Marketzem in

nato agapa z Elizabetinim kruhom Ob 19. uri Caritas in misijon Predavanje v Tinjah o misijonskih projektih Cerkve, predstavitev Caritas pomoči v tujini Četrtek, 14. november 2019 Srečanja in bogoslužja v domovih za starejše in oskrbovance v okraju. Ob 7.30 v Domu za starejše v Pliberku Ob 10. uri v Seniorenzentrumu na Suhi Ob 10. uri v Seniorenzentrumu v Sinčni vasi Ob 14.30 v Domu Gregor, dom Caritas v Železni Kapli Petek, 15. november 2019, od 9. do 18. ure Umetniška delavnica v dvorani farnega doma v Šmihelu pri Pliberku. V odprtem ateljeju bo 15 umetnikov in umetnic ustvarjalo za karitativne namene. Ob 18. uri Sveta maša v farni cerkvi v Železni Kapli z ravnateljem Caritas Marketzem Ob 19. uri Moj sočlovek čaka na mojo pozornost Kulturna prireditev v farni dvorani v Železni Kapli z zbori iz občine in gledališko predstavo »Evgen« Sobota, 16. november 2019, od 9. do 13. ure Umetniška delavnica v dvorani farnega doma v Šmihelu pri Pliberku Ob 18. uri Mladinska sveta maša v farni cerkvi v Št. Primožu z ravnateljem Caritas Marketzem Nedelja, 17. november 2019, ob 10. uri Nedeljska sveta maša v farni cerkvi na Djekšah z ravnateljem Caritas Marketzem Ob 14.30 Zaključek Tedna srečanja Caritas v Domu prosvete v Tinjah. Dekanijski dan v Velikovcu s slavnostnim predavanjem Georga Schärmerja (ravnatelj Caritas v Innsbrucku), odprtjem razstave umetniške delavnice z Raimundom Grilcem, molitvijo in agapo

NEDELJA PRILOGA

7


reportaža Obiskali smo Dom Gregor – dom Caritas za ostarele v Železni Kapli

Vsak ima svojo zgodbo

Marija Ošina (levo) in Gabriela Micheuz

V Železni Kapli od leta 1993 deluje Dom Gregor – dom Caritas, ki je poln življenja. Kako potekajo dnevi v njem, smo se po­ govarjali z administrativno vodjo doma Gabrielo Micheuz in Marijo Ošina.

li doma, imajo na voljo kar nekaj alternativ. Tisti, ki so še pri močeh, lahko bivajo na kmetijah, ki ponujajo to možnost. Tam lahko še pomagajo pri delu, kolikor zmorejo in kolikor imajo željo. Ena od možnosti je seveda tudi dom za ostarele. Dekan Polde Zunder je že v 90-ih letih vizionarsko spoznal, kako potrebni bodo domovi. S to idejo se je obrnil na koroško Caritas in takratnega ravnatelja Viktorja Omelka. Dom Gregor v Železni Kapli so odprli leta 1993. Že od vsega začetka je tam administrativna vodja domačinka Gabriela Micheuz.

M ateja R ihter

Hiša, v kateri je Dom Gregor, je bila postavljena leta 1888. V njej so bila naprej stanovanja, nato hotel, bila je v uporabi tudi kot porodnišnica. Gabrie­la Micheuz­ se je rodila prav v tej stavbi, v kateri sedaj dela. »Stanovalke in stanovalci se dobro počutijo pri nas,« razlaga in dodaja, da se dobro počutijo tudi zaposleni. Hiša je bila ob odprtju dograjena in obnovljena, novi in stari del se lepo prepletata in nudita stanovalkam in stanovalcem dovolj prostora za bivanje, življenje in mnoge pestre aktivnosti. »Dom je na zelo lepem kraju v Železni Kapli, smo sredi dogajanja, razgled je lep, tudi na cerkev,« pripoveduje o domu, v katerem je 64 stanovalk in stanovalcev, kar pomeni, da so

»Verujem v starost, moj prijatelj. Delati in postarati se, to je tisto, kar od nas pričakuje življenje. In to, da si nekega dne star in še vedno ne razumeš vsega, ampak da šele spet začenjaš, da spet začenjaš ljubiti, upati, hrepeneti, da poskušaš vse povezovati z oddaljenim in neizrekljivim, vse tja do zvezd,« je zapisal Rainer Maria Rilke. Kako je realnost včasih oddaljena od njegovih besed. Vsi bi radi dolgo živeli, a nihče ne bi rad postal star, tako bi lahko opisali našo družbo. V starosti se prej ko slej stavlja vprašanje, kako naprej. Če ni možnosti, da bi starostniki osta-

8

NEDELJA PRILOGA

vse kapacitete zasedene. Želja za prihod v dom je trenutno več, kot je prostora. Ko se skupaj z Marijo Ošina, ki je zaposlena v domu, sprehodiva po prostorih, se opazi dobro ozračje. Vsak ima svoje zdravstvene in druge težave, mis­li, morda tudi domotožje, a ko so skupaj, ure hitreje minejo in problemi so lažje premostljivi. Marija Ošina v domu dela devet let, njeno delovno mesto je v pralnici, a je fleksibilna, tako da pomaga, kjerkoli jo potrebujejo. Na sprehodu se je videla povezanost s stanovalkami in stanovalci. Lepa beseda temu, ki je sam. Zanimanje za izdelek, ki ga pripravlja gospa v kreativni delavnici. Nasmeh človeku, ki sedi ob mizi. Voščilo gospodu, ki prav ta dan praznuje rojstni dan. »Kar daš, dobiš nazaj,« je življenjsko vodilo Marije Ošina. »To ljudem dobro dene, nasmeh, prijazna beseda,« pripoveduje. Ob tem omenja še eno prav posebno dejavnost v Domu Gregor: »Ob sredah stanovalke in stanovalci pojejo. Prepevajo same stare pesmi. Tudi sorodniki pridejo prepevat. Če je le mogoče, z njimi zapojem vsaj kakšno pesem.« Pesem jim lepša vsakdan. Ob ponedeljkih imajo sv. mašo v domski kapeli. Daruje jo dekan Polde Zunder, včasih pa tudi nigerijski duhovni-


rihter

ki. Obe sogovornici vesta, da je Dom Gregor dekanu Poldetu Zundru zelo pri srcu. »Ljudje se zelo veselijo, ko pride v dom in se srečava z njimi. Če njega ne bi bilo, tudi tega doma ne bi bilo,« pravita. Obhajanje praznikov ima v domu posebno vlogo. »To ljudem dobro dene. Tisti, ki so že dementni, se lahko po praznikih lažje orientirajo,« razlaga Gabriela Micheuz o pomenu duhovnosti. V domu imajo tudi svojo kuhinjo, pralnico. Pomembno se jima zdi, da so s tega vidika samostojni, to jim daje še večjo kakovost. Največjo kakovost domu seveda dajejo zaposleni. Gabrie­ la Micheuz jih zelo pohvali. Pomembno se ji zdi, da si vzamejo čas, da so empatični. Tudi s sorodniki stanovalk in stanovalcev se dobro razumejo, v domu so dobrodošli. »Stanovalkam in stanovalcem ne moremo dati družine, lahko pa se trudimo, da vključujemo njihovo družino,« je zelo pomembna misel vodstva doma. Ponujajo jim prostore, da lahko tam praznujejo svoje rojstne dneve ali imajo druga srečanja. »Veliko se dogaja, v celotni hiši je življenje,« je ponosna Gabriela Micheuz. A k življenju sodi tudi smrt. Kako to doživljajo v domu starostnikov, kjer se neizogibno srečajo tudi z odhodom v večnost? »Smrt ne sme biti tabu tema.

Je del življenja, kot je del življenja rojstvo. Pomembno je, da imamo ob poslavljanju določene rituale. V domu imamo vežico, kjer se lahko poslovimo od rajnih. Ob odhodu tam zanje molimo, zapojemo. Stanovalke in stanovalci se tam poslovijo, ker ne morejo na pogreb.« Gabriela Micheuz še pove, da imajo domači ob poslavljanju možnost, da so v domu, dokler želijo, podnevi ali ponoči. Dom Gregor sodeluje tudi na Tednu srečanja. V četrtek, 14. novembra, bo ob 14.30 pri njih sv. maša, ki jo bo daroval ravnatelj koroške Caritas Jože Marketz. V petek, 15. novembra, bo ob 19. uri v farni dvorani v Železni Kapli kulturna prireditev Moj sočlovek čaka na mojo pozornost. Gabriela Micheuz in Marija Ošina sta sodelovali že pri sestavljanju programa. Načrtovanje je bilo posebno, ker niso bile ideje dane že vnaprej in predstavljene sodelujočim, ampak je bila pot obrnjena. Na začetku sploh niso vedeli, kaj se bo razvilo, saj so ideje prišle od ljudi na kraju samem. Od tedna do tedna je nastajalo več programa. Zdi se jima dobro, da sodelujejo Cerkev, okrajno glavarstvo, župani, učiteljice in učitelji ... »Vsi skupaj gledamo, kako nam gre, kako gre našim sosedom. Toliko možnosti je, toliko akcij, a ne vemo zanje. Premalo vemo

drug o drugem,« meni Gabriela Micheuz. Na primer v Velikovcu v akciji Tafel sodelavke in sodelavci Rdečega križa ljudi oskrbujejo s hrano. Pri Tednu srečanja pa se jima zdi pomembno še nekaj, in sicer, da naj to ne bi bil samo en teden, ampak bi se nadaljevalo še naprej. Nastala bodo nova poznanstva in nove povezave za pomoč sočloveku v stiski, pa naj bo stis­ ka takšna ali drugačna. Ljudje so zaposleni z delom, čas za družino je zelo bistven, a dobro je tudi, da vidiš še druge ljudi, da gledaš globalno. »V življenju je zame poleg družine najpomembnejše, da ljudem gre dobro, da se dobro razumejo. Če je človek empatičen, si želi, da vsem dobro gre, da so zdravi,« iskreno pravi Gabriela Micheuz. Tudi Mariji Ošina so najbolj bistveni družina in srečanja z ljudmi. »To se zagotovo obrestuje, če si dober do ljudi.« Marija Ošina je z veseljem podpredsed­nica SPD Zarja v Železni Kapli, kjer osrečujejo ljudi s kulturo. In še nekaj je za njiju pomembno: Da spoznaš, da so ljudje različni in jih sprejmeš takšne, kot so. »Vsak ima svojo zgodbo, pomembno je, da si odprt, da to zgodbo poslušaš, in ne da rečeš: To je prav in to ni prav,« pravi Gabriela Micheuz. Marija Ošina pa dodaja: »In tega se naučiš samo, če si rad z ljudmi.«

NEDELJA PRILOGA

9


umetniška delavnica Umetnice in umetniki iz okraja Velikovec ustvarjajo na Tednu

S slikami proti stiski, Nekaj barvnih odtenkov je ponovno ostalo na mizi. Helmut Blažej je v svojem ateljeju na Suhi pri Šmihe­ lu spet dokončal nekaj slik. Tokrat je vsebina njego­ vih slik spomin na gradnjo ­hi­d­roelektrarne v Žvabeku in Labotu. To so med leto­ ma 1939–1942 gradili voj­ ni jetniki. Nekaj besedila je med oblikami in barva­ mi tudi še mogoče prebra­ ti. Besede so postav­ljene na glavo ali pa preslika­ ne z barvo. »Želim, da se ljud­je tega spominjajo,« pravi in nadaljuje, »in sto­ rijo vse, da se kaj takega nikdar več ne bi zgodilo«. Helmut Blažej pa je moč­ no zasidran tudi v današ­ njem času. Nič ni glasen, ko pomaga najrevnejšim v Ukrajini. Deset let to že dela. Leto za letom. Od­ haja s polnimi prtljažniki k najrevnejšim in ve, »kako pomembna je vztrajna po­ moč«. Stiska, ki jo vidi, mu gre »pod kožo« in zato ve, »tudi najmanjša pomoč je lahko velika«. V incenc G otthardt 10

NEDELJA PRILOGA

Helmut Blažej v svojem ateljeju

gotthardt


srečanja Caritas 2019 v okraju Velikovec za najrevnejše v regiji

»ki gre pod kožo« Helmut Blažej, okrajni poveljnik gasilcev v Velikovcu, ve, kje je stiska velika tudi doma. Zato je bil njegov odgovor na vprašanje šmihelskega župnika Slavka Thalerja, če bi lahko zbral umetnike v okraju Velikovec za dobrodelno akcijo, samo ena beseda: »Bom!« Potem je izvedel za ozadje. Umetnice in umetniki naj bi v okviru Tedna srečanja Caritas v okraju Velikovec od 9. do 17. novembra, en dan v farni dvorani v Šmihelu ustvarjali slike, jih nato razstavili in prodali. Izkupiček bo ostal v okraju Velikovec za lajšanje stiske. Helmut Blažej, ki se je že večkrat udeležil umetniške kolonije Caritas v Sloveniji in je sodeloval tudi na likovni koloniji Ars Corvinus, je v najkrajšem času navezal stik do umetnic in umetnikov v okraju Velikovec. Seznam sodelujočih umetnic in umetnikov zagotavlja predvsem eno: kakovost. Na likovni koloniji bodo sodelovali Albert Krajger, Simona Krajger, Albert Mesner, Rudi Benetik, Emil Oman, Gudrun Zikulnig, Gita Wandl, Stanko Sadjak, Melina Kummer, Karl Vejnik, Herlinde Sander, Helmut Blažej, Corrina Hehn, Hermann Bričko in Monika Pirker Perdacher. Blažejeva ponovna izkušnja, da imajo umetnice in umetniki izostren čut za stisko, je bila spet enkrat potrjena. Taki slikarski koloniji, ki bo 16. novembra v farni dvorani v Šmihelu, daje poseben čar srečanje med umet­ nicami in umetniki, drugo pa je pomoč ljudem v najhujši stiski. »Barva stiske za umetnice in umetnike ni nevidna.« Slike bodo razstavljene v Domu v Tinjah. Helmut Blažej je gasilec in pomaga takoj. Ne sprašuje, kdo potrebuje pomoč, temveč rešuje. Pomaga v Ukrajini in ugotavlja, da je pri pomoči najpomembnejše naslednje: »Pomoč mora biti taka, da pomoči potrebni vidijo luč, mi, ki pomagamo, pa moramo imeti občutek, da je pomoč smiselna. Gre za to, da ljudem vsaj malo olajšamo njihove velike skrbi. Če človek vidiš hudo stisko ljudi, ki je pred-

vsem v bolezni in revščini, ti to že močno gre pod kožo.« Na vprašanje, kdaj se je pojavila njegova žilica pomoči ljudem v stiski, Helmut Blažej ne navaja kakega posebnega vzroka. »Mislim, da sem bil za to rojen, da pomagam. Pomagati, to je zame nekaj samoumevnega. To imam v sebi. Kjer morem pač pomagam.« Doda pa še: »To, da lahko pomagam, me dela srečnega.« Umetniško ustvarjanje je poseben barvni odtenek v življenju Helmuta Blažeja. Barvni odtenki niso ostali samo na mizi, na kateri nastajajo slike, temveč tudi na posebni podlagi, ki jo jemlje s seboj na mednarodne likovne kolonije. Tako ved­ no ostaneta kakšen drobec barve in kaka črta, ki spominja na slike, nastale na tej podlagi. Slikanje sodi za Helmuta Blažeja, odkar je upokojen, k zanesljivemu živ­ ljenjskemu ritmu ali kakor se sam izraža: »To je poleg gasilstva moje najpomembnejše delo v življenju.« Blažejeve slike imajo značilen rokopis. Razdeljene so na tri dele. V spodnjem delu je preteklost, v sredini je značilna vedno bela linija in prikazuje sedanjost, zgoraj pa je prihodnost. Zaenkrat ima Blažej slike tako razdeljene, da je spod­nji del, ki označuje preteklost, veliko manjši od zgornjega, ki opozarja na prihodnost. Spodnji del je najtemnejši del slike, zgornji pa je proti vrhu vedno svetlejši. In kakšna je trideljenost slike, če pogleda na stisko ljudi? V spodnjem delu so problemi in težave, ki jih imajo ljudje. Bela črta pove: jaz in mi vsi skupaj sedaj pomagamo. Zgornji del pa opozarja na prihodnost: videti je treba stisko in pomagati ljudem, da jim bo šlo bolje. Blažej za svoje umetniško ustvarjanje pravi, da se sicer v njegovih slikah menjavajo barve in proporcije, »kar pa ostaja, je bela linija«. Blažej opozarja na še eno stalnico: To je stiska. »Imam občutek, da postaja večja.«

DOBESEDNO

Hermann Glettler, škof v Innsbrucku o umetnosti Sodobne umetnice in umet­niki morajo imeti ob­ čutek, da so v Cerkvi spre­ jeti. Z njimi je treba sto­ piti v resen dialog in jim dati naročila. Kar je sve­ to, potrebuje najvitalnejše, kar zmore čas. To pa niso kakšna sterilna ponav­ ljanja starih oblik, kaj­ ti ta so brez ljubezni. Cer­ kev je v svojem najbolj vitalnem času iskala dia­ log s sodobno kulturo. Naš cilj mora biti, ponovno za­ znati pestro paleto sodob­ nih miselnih tokov. Dopu­ stiti moramo več, kot nam je trenutno razumljivo.

Umetniška delavnica bo v petek, 15. novembra, od 9. do 18. ure in v soboto, 16. novembra , od 9. do 13. ure v farni dvorani v Šmihelu pri Pliberku. Odprtje razstave nastalih slik bo v nedeljo, 17. novembra, ob 14.30 v Domu v Tinjah.

NEDELJA PRILOGA

11


odprta ušesa POSLANSTVO CARITAS Sooblikujemo družbo

Opozarjamo na človeško stisko in izključitev iz družbe in se zavzemamo za prizadete. Delamo na razvoju so­ cialnih, političnih, kulturnih, ekoloških in ekonomskih strukturah, ki služijo pravični družbi, in to v skupni odgovornosti. Skupna odgovornost pomeni za nas: • izravnavati socialne obremenitve • skrbeti za dostojanstveno oskrbo in oskrbo, ki si jo ljudje s fizičnimi in psihičnimi boleznimi lahko privoščijo in to za otroke, mlade in starejše ljudi in za ljudi s posebnimi potrebami • s spremstvom in naklonjenostjo umirajočim posredovati upanje • omogočati široko zaposlenost kot pomemben izraz za družbeno soudeležbo • postaviti gospodarsko rast v službo človeka • zasidrati ekološko trajnost v življenjskih in gospodarskih oblikah • z inkluzijo in soudeležbo prispevati k enakosti možnosti • omogočati integracijo ljudi, ki so na Koroškem dobili azil in prispevati k oblikovanju solidarne družbe na Koroškem.

Mrežimo se in delamo partnersko

Stisko in nepravičnost je mogoče odstraniti le s širokim sodelovanjem. Opravljamo svojo službo v sodelova­ nju z ljudmi, ki se poslužujejo naših ponudb in storitev. Skupno s cerkvenimi, državnimi in nedržavnimi organizacijami delamo na socialni osnovni oskrbi v Avstriji in v tujini. Cenimo socialni angažma številnih podjetij, ki delijo naša prizadevanja in z nami sodelujejo na različne načine. Tako nosijo naš ideal široko v družbo. Pozdravljamo dobrodelne ustanove drugih krščanskih Cerkva in se ra­ zumemo kot njihovi partnerji. Še posebej pomembno za nas je partnersko sodelovanje z župnijsko Caritas v katoliških župnijah. Pri tem vidimo svojo nalogo posebej v podpo­ ri in dopolnitvi župnijskega socialnega angažmaja. Počutimo se povezani z vsemi ljudmi, ki v našem smislu delajo dobrodelno.

12

NEDELJA PRILOGA

Polde Zunder odpira ušesa za sočloveka na odru

gotthardt

Člani igralske skupine bodo igrali Evgena

Moj sočlovek čaka na mojo pozornost V okviru prireditve Cari­ tas bodo igrali člani igral­ ske skupine Slovenskega prosvetnega društva Zarja v predstavi Evgen, ki jo je napisal Tankred Dorst. Evgen odpre svoje oči v vsakdanu družbe – žalost svojega bivanja ga žene do različnih ljudi, ki jim hoče dopovedati, da išče človeka. Ko ga Radovedni vpraša: »Kuga pa ste približ'n?« Evgen odgovori: »Jaz sem popotnik.« Popotnik, ki z lučjo sredi dneva peš išče človeka. V eni roki nosi kovček, v drugi laterno. Zanimivo je srečanje z uradnikom, ki ga ne vzame resno, misli samo nase in na službeno napredovanje. Stavlja se vprašanje, kako so nešteti begunci doživljali naše urad­nike ob mejah. Tudi v ženitveni posredovalnici izpove na vprašanje ob premoženjskem stanju tisto, kar nosi v sebi, ko pokaže na srce in pravi: »Tu notri je vse, kar imam.« Tudi pri telefonistki ne najde po-

sluha in odide. Ob koncu se vsi srečajo in ne priznajo, da ga niso vzeli resno. Ko se jim Evgen še enkrat pridruži, bi ga radi spraševali na novo. Evgen pa odgovori: »Ah, prosim, ne sprašujte me toliko!« Duhovna raven, ki jo Evgen nagovarja v nagovorih, je vidna kot virus današnjega stanja družbe: nimam časa, kdo si, da motiš mojo navidez­ no harmonijo s samim seboj in soljudmi. Kardinal Sarah je zapisal: »Če razum ne bo naravnan k iskanju res­ nice, se zdi izgubljen v močvirju in megli, ki slepita in prepričujeta, da bi se odprli resnici.« V petek, 15. novembra 2019, bomo ob 18. uri obhajali sv. mašo v farni cerkvi v Železni Kapli, pri kateri bosta sodelovala cerkvena zbora z Obirskega in Železne Kap­le – maševal bo direktor Caritas Jože Marketz. Pri prireditvi ob 19. uri bodo nastopili zbori Feuerwehrchor iz Železne Kaple, Klika in Smrtnikova dekleta.

P olde Z under


VIZIJA CARITAS Ljubezen do bližnjega razumemo kot znamenje ljubezni Boga v svetu.

Voditel jica Christiane Planteu-Sienčnik v krogu sodelavk

wiff

WIFF Velikovec svetuje zaupno, brezplačno in anonimno

Svetovanje za ženske in družine Letos obhaja ustanova WIFF v Ve­ likovcu 30-letnico. Ustanova je zelo pomembna za velikovški okraj, saj ponuja svetovanje za ženske, mladoletnice in družine zaupno, celostno, brezplačno in tudi v slo­ venskem jeziku. Leta 2018 so zabeležili več ko 3.800 posvetovalnih pogovorov in izkušnje kažejo, da jih bo vedno več. Predvsem narašča povpraševanje po brezplačnem psihoterapevtskem svetovanju. Združenje je nastalo v okviru projekta »univerzitetno nadaljnje izobraževanje žensk«. Asistentke, absolventke in študentke pedagogike in psihologije na Univerzi v Celovcu so leta 1989 ustanovile to društvo. Za ženske v okraju Velikovec je edina posvetovalnica, ki ponuja svetovanje zaupno, celostno, anonimno, brezplačno in v slovenskem jeziku. »Pogovarjati se v materinščini, v jeziku čustev, je velika olajšava in odvzame zapreke,« pravi svetovalka centra. Žalostno dejstvo je, da ženske najbolj prizadenejo revščina, nasilje, problemi pri delu itd. Zato je pomembno obširno in celostno svetovanje. V Velikovcu je skoraj vse pod eno streho. Z voditeljico Christiane Planteu-Sienčnik dela še 13 sodelavk. Med njimi so zdravnica, odvetnica, psihoterapevtke, psihologinje in socialne delavke. Ponujajo svetovanje na različnih področjih, kot so: • nasveti za ženske in dekleta •družinsko svetovanje • pravno svetovanje

• zdravniško svetovanje •svetovanje v sklopu zaposlitve in •psihoterapija. Veliko pozornost posvečajo tudi izobraževanju staršev. Ta ponudba je zelo obširna. Z vrsto prireditev želijo pomagati staršem, ki imajo konflikte v družini. Med drugim gre za ravnanje z otroki v različnih situacijah, za preprečevanje nasilja ali za ravnanje s pametnim telefonom in televizijo. Cilj je, da bi staršem pomagali in bi se le-ti lahko izmenjavali z drugimi v zaščitenem prostoru. Tudi svetovanje o delu je velika želja odgovornih v centru WIFF. Posredujejo informacije o subvencijah za delojemalke ali kako priti do štipendije za strokovne sodelavke, v ta sklop sodi tudi obširno pravno svetovanje. Tako imenovani »multiprofesionalni tim« pomaga in je na voljo ženskam, mladoletnicam in družinam. Svetovalni center financirajo iz javnih sredstev in je tudi odvisen od prostovoljnih prispevkov.

A lexandra P raster

KJE IN KDAJ NAS NAJDETE Tel./ faks: 04232/4750 Mobilni telefon: 0676/6943319 E-pošta: wiff.vk@aon.at Spletna stran: www.wiff-vk.at Delovni čas: Od ponedeljka do petka, od 8. do 12. ure Naslov: Herzog-Bernhard-Platz 1 9100 Velikovec

WIFF sodeluje na Velikovških socialnih dialogih V torek, 12. novembra, ob 17.30 v Neue Burg v Velikovcu

Kjer sta ljubezen (lat. caritas) in spoštovanje občutna, tam je Bog. Zgled Kristusove ljubezni nas sili, da ukrepamo kot ljubeči ljudje. V dobrodelni angažiranosti za ljudi v stiski in potisnjene na rob družbe nam Bog podari »srce, ki vidi«, ki navdihuje in motivira naše delovanje. Verujemo v nedot­ akljivo dostojanstvo človeka. Prepričani smo, da je vsakemu človeku dano dostojanstvo, ki ga je podelil Stvarnik. Zave­ zani smo človeku in ga želimo od začetka do konca spoštovati in ak­ tivno ščititi. Pomagamo ljudem v stiski, ne glede na njihov izvor, vero, spol, socialni položaj in politično držo.

Prizadevamo si za pravičnost in solidarnost.

Zavzemamo se za svet, s katerim ravnamo odgovorno, v katerem se lahko vsak človek razvija svobodno. Svet, v katerem slišijo in upoštevajo glasove revnih in ljudi v stiski. Zavedamo se poveza­ nosti vseh ljudi. Sledimo viziji, da so socialna pravičnost in sporazumevanje med narodi, jeziki, kulturami in verstvi osnova soli­ darne in mirne družbe. Naš jasni cilj je, pod­ pirati družbeno pove­ zanost posebej tudi na Koroškem.

NEDELJA PRILOGA

13


p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Prip ravila: G a b i F r a n k

M o h o r j e v a z a l o ž b a pripr avlja slovenske učbe­ nike za m anj ši n sko šolstvo na K or oškem

Dvojezični zemljevid, besedne kartice, veroučna knjiga ... Mohorjeva založba na področju šolskih učbenikov skrbi za pripravo šolskih knjig, saj so dobri in privlačni učbeniki osnova za dober in pester pouk. Kot edina založba si prizadeva za oskrbo šol s slovenskimi učbeniki za manjšinsko šolstvo na Koroškem. Skupaj z učbeniki in drugimi pripomočki v šolski akciji ponuja 74 učbenikov, od tega tudi 10 z digitalno vsebino. Distribuira veroučne knjige in pripravlja nove učbenike za ljudske šole in druge izobraževalne dvojezične šole ter za Slovensko gimnazijo. Med glavne dejavnosti Mohorjeve založbe sodi skrb za učbenike, v zadnjih dveh letih jih je pripravila ducat. Posebej se je posvečala dvema projektoma: učbenikom za slovenščino in novi veroučni knjigi. Pri tem je treba omeniti učbenike za slovenščino na nižji stopnji Slovenske gimnaziji, ko se je Mohorjeva dogovorila z Mladinsko knjigo. Pestro učno gradivo vsebuje učbenike in delovne zvezke. Učbeniki Slovenščina 5, 6, 7, 8, 9 in berilo 7 ter Kratkoslovnica so bili po izboru profesorjev slovenščine na Slovenski gimnaziji vključeni v šolsko akcijo. Učbeniki upoštevajo novosti učnega načrta in predvsem spodbujajo bralno pismenost. Prirejeni so sodobno, besedila in vaje nagovarjajo šolsko mladino, poglavja popestrijo jezikovni kotički z jasnimi razlagami in sklopi Dobro je vedeti nadgrajujejo znanje, skratka priročen in privlačen učbenik s prikupnimi slikami. Učbeniki vsebujejo tudi interaktivne naloge, saj učenci dobijo skupaj s knjigo neposredni dostop do izobraževalnega portala. Slovnico na zanimiv način posreduje Kratkoslovnica, ki jo je napisal Kozma Ahačič. To slovensko slovnico za osnove šole odlikuje osnovni in kratki pregled slovenske slovnice s pristnimi ilustracijami Jaka Vukotiča.

14

NEDELJA PRILOGA

Učni pripomoček z dodano vrednostjo

7 Zgodb – učno gradivo za pouk slovenščine v heterogenih skupinah v ljudski šoli Pri Mohorjevi je izšel nov zanimiv učni pripomoček za pouk slovenščine v ljudski šoli, ki je nastajal v sodelovanju s Pedagoško visoko šolo. V veliki in priročni mapi so shranjene zgodbe, pesmarica in slovar. Nova zbirka je namenjena učencem v prvem, drugem in tret­ jem razredu ljudske šole. Učenci dobijo v šolski akciji celotno gradivo in ga lahko uporabljajo v obdobju enega ali več let. V pouk učitelj lahko vključi celotno gradivo ali pa samo dele in lahko glede na predznanje otrok obravnava naslednje teme: V šoli je zabavno: Učenci se predstavljajo, opisujejo svoje znanje, jezike, zvezek vsebuje pozdrave, igre in nasvete za učenje. Dobri Martin: V tem zvezku otroci opisujejo svoje izkušnje z jeziki in večjezični vsakdan ter tako predstavijo jezike na šoli. Božična darila: Ta zvezek obravnava običaje in vsebuje pesmi in rime. Odrasli nimajo časa: Zvezek predstavlja igre, igralno polo in nasvete za učenje, kako zbiramo in širimo


p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Veroučna knjiga nova znanja. Tuji jeziki: Predstavlja dvojezično deželo, narečja, primerja jezike in nudi informacije o jezikih avstrijskih narodnosti. Zajček in želva: Zvezek predstavlja igre in živali in daje nasvete za učenje, in sicer samokontrolo. Z babico na dopust: S tem zvezkom otroci spoznavajo druge dežele, Slovenijo in Evropo, primerjajo jezike, jedi in pijače, vsebuje tudi zemljevid Evrope. Zgodbe temeljijo na priredbah besedil, ki jih je Leni Sticker objavila v Mladem rodu. Teh zgodb so se lotile mlade učiteljice na Pedagoški visoki šoli: Conny Palle, Michaela Petscharnig, Franziska Rauter, Martina Komar, Verena Wro­lich, Anna Pasterk in Anja Oraže, ki je bila posebej pristojna za glasbeni del. Simona Krajger je prispevala ilustracije. Projekt je vodila Marica Pörtsch v spremstvu Bernarde Volaušek-Kurasch. Zbirka vsebuje sedem zgodb v sedmih zvezkih, slovar s celotnim besediščem, ki je tudi barvno prirejen in olajša učenje. Vsak zvezek je narejen po isti shemi. Vsebuje zgodbo, sledijo vaje v sliki in besedi, dodano je gradivo za spodbujanje sporočanja in sporazumevanja. Vaje so raznolike, na primer lahko učenci izrežejo besedne kartice in jih shranijo v kuverto. Pesmarica je oblikovana z besedili in notnim gradivom, zgoščenka pa s posnetki. Posneta je zgodba, sledijo posnetek s presledki za memoriranje, pesem in inštrumentalna verzija. Zgoščenka kot akustična spremljevalka nudi dodatno motivacijo pri učenju jezika, hkrati pa učence popelje v svet

glasbe. Poleg tega lahko učenci skupaj z učiteljem ali s starši dokumentirajo svoje znanje. Gradivo se namreč tudi navezuje na jezikovni portfelj Kajpataj in na kompetenčne opise za predmet Slovenščina, branje, pisanje.

Dvojezični zemljevid Koroške in Avstrije in besedne kartice za stvarni pouk

Pomembna učna pripomočka sta tudi Zemljevid Koroške in Avstrije z dvojezičnimi oznakami in Besedne kartice za stvarni pouk v letnem krogu, ki jih je pripravil ravnatelj Stefan Lesjak, ilustracije pa prispeval Samo Jenčič, znan iz Mladega roda. Z 99 karticami lahko učitelji popestrijo pouk, kartice po tematskih sklopih pomagajo pri utrjevanju in ponavljanju besedišča in nudijo številne vaje. Obsegajo različne teme: letne čase, mesece s slovenskimi imeni, živali, drevesa, praznike. Mohorjeva zgledno sodeluje s Strokovnim pedagoškim združenjem v Celovcu.

S soavtorji in s strokovnim vodstvom nadzornika za verouk na splošno izobraževalnih šolah na območju dvojezičnega šolstva na Koroškem Nantijem Olipom je nastal nov učbenik Odkrivamo vero in o njej premišljujemo. Verouk 1. Škofijski šolski urad je dal pobudo za kakovost­ ni preobrat v poučevanju verouka. Pri izdaji so sodelovali Martina Furjan, Jurij Jenšac, Dorica Kazianka, Danijel Olip, Nanti Olip, Antonia Ressmann in Magdalena Sukalia. Učbenik ni zgolj preveden, temveč vsebuje tudi dodatno gradivo. Avtorji so bili na začetku pred velikimi izzivi. Besedila ni mogoče kar tako prevesti iz nemščine, posebej se je to izkazalo pri navodilih za igre in pesmih. Prav tako je bilo potrebno rešiti, kako nagovarjati učence in besedišče prirediti znanju otrok. Učbenik je prilagojen, deloma so bili vključene tudi fotografije iz domačega okolja. Veroučna knjiga spremlja učenca v prvem šolskem letu. V knjigi so tudi prazne površine, kjer lahko učenci zapisujejo svoje osebne misli, nalepijo fotografije ali kaj narišejo. Pesmi so prirejene, deloma so tudi nove. Veroučitelji so na seminarju prejeli pevsko gradivo, tako z notami kakor tudi melodijami.

NEDELJA PRILOGA

15


Caritas Mi > Jaz več kot

Tu vam lahko pomagajo. Če potrebujete pomoč ali želite komu pomagati, pokličite in našli bodo rešitev. Centrala koroške Caritas: 0463/55560. Spletna stran Caritas: www.caritas-kaernten.at

Vse,

kar je

treba vedeti! facebook.com/mojanedelja redakcija@nedelja.at www.nedelja.at

Letna naročnina 42 evrov za študente 21 evrov

Za Nedeljo se vam nikjer na svetu ni treba postavljati v vrsto. Če jo naročite, pride vsak teden domov. Prosim, pošiljajte Nedeljo naslednje

tri mesece brezplačno

na spodaj navedeni naslov.

Naročam Nedeljo in PRILOGE Ime in priimek Ulica/kraj

N A R O Č I L N I C A

Hišna številka Pošta E-mail

Nedelja, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec Tel.: 0463/54587-3510

Podpis

I M P R E S U M :   NEDELJA.PRILOGA cerkvenega časopisa Nedel ja. Lastnik in izdajatel j: Ordinariat kr ške škofije. Slovenski dušnopastir ski urad. Tel. (0463) 54 5 87 35 10, rihter@nedel ja.at. Uredila: Mateja Rihter. Oblikoval: Vincenc Gotthardt. Lektorirala: Gabi Frank. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

Profile for redakcija Nedelja

MI.skupno  

Priloga Nedelje ob Tednu srečanja Caritas in Dušnopastirskega urada v dekanijah okraja Velikovec

MI.skupno  

Priloga Nedelje ob Tednu srečanja Caritas in Dušnopastirskega urada v dekanijah okraja Velikovec

Profile for nedelja
Advertisement