Issuu on Google+

dec.

08

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

BOŽIČ 08

Luč spomina

postaja močnejša Zgodba tinjskih otrok > strani 4, 5, 6 in 7


anketa

najdragocenejše božično darilo? Kaj je vaše

Valentin Inzko, veleposla­ nik Republike Avstrije v Slo­ veniji, Sveče: Najbolj dragoceno božično darilo je mir, božji mir. Lahko bi tudi rekli, da je dragoceno božično darilo tisti čas, ki ga imamo v teh prazničnih dneh zase, predvsem pa za naše drage, za družino, za sorodnike, prijatelje in sosede. Rad se spominjam tudi pokojnega atija, ki je na novega leta dan vedno obiskal vse sosede in jim voščil vse najboljše. Vsaj v teh dneh naj vladata mir in dobro sosedstvo.

Kristina Zeichen, slikarka, Kostanje: Najlepši božični spomini iz otroških časov so tisti, ko smo se po praznova­ nju doma kot družina peš odpravili k starim staršem. Tam smo se vsako leto zbrali vsi sorodniki iz bližnje okolice. Stiskali smo se okrog peči, peli in uživali. Zdaj, ko imam sama svojo družino, so zame najbolj dragocena darila tisti trenutki, v katerih skupaj doživljamo globoko srečo. Teh trenutkov je hvala Bogu dosti kar celo leto.



XIV

ŠTIRINAJST DNI

Fabjan Hafner, pisa­ telj, Bistrica v Rožu: Najdragocenejše darilo je čas, ki ga zavestno preživimo skupaj, ki ga posvetimo drug drugemu, da njej ali njemu prisluhnemo, povemo kakšno prisrčno besedo, da skupaj pomolčimo.

Helena Gregorn, glav­ na igralka v otroški tele­ vizijski nanizanki Mi­ hec in Maja, Žitara vas: Seveda rada dobim za božič tudi kako darilo. Kljub temu pa je zame največje darilo to, da je skupaj vsa družina, da se pogovarjamo in skupaj pojemo. K temu spada obisk sviten, h katerim gremo v cerkev eno uro daleč. 24. decembra gremo najprej k otroški polnočnici, zvečer pa še k polnočnici v Galicijo, kjer pojem pri zboru Amabilis. Veselim se tudi, da bom na klavirju lahko zaigrala »Sveta noč, blažena noč«.

Razkoš V galeriji Mohorjan na ogled imenitna razstava jaslic


šje jaslic na Prevaljah foto:

Jaslice so mlad kulturni pojav Na osrednjem stebru v prevaljski gale­ riji Mohorjan gotovo najprej pade v oči skrbno izdelan zemljevid, ki prikazu­ je pri nas zelo priljubljen običaj posta­ vljanja jaslic kot razmeroma mlad kul­ turni pojav. Njegovi začetki segajo v špansko mesto Coimbra, kjer naj bi je­ zuiti leta 1560 postavili prve jaslice na svetu. Od tam so se hitro razširile po vsej Evropi. Za prve jaslice na Sloven­ skem so leta 1644 poskrbeli ljubljanski jezuiti v cerkvi sv. Jožefa. Izdelal jih je Kilijan Hampl. Toda o tem pričajo le še zapisi, kajti prve jaslice na slovenskem etničnem ozemlju žal niso ohranjene. Razkošje jaslic iz cerkva koroških far »Ker smo za letošnjo razstavo dobi­ li jaslice iz cerkva vseh devetih koro­ ških far in kar deset zelo zanimivih del drugih priznanih sodobnih jasličarjev, je razstava zaradi svoje kvalitete in pe­

strosti med obiskovalci zelo priljublje­ na,« je povedal Jožko Kert, predsednik KD Mohorjan. Nič čudnega, ko pa je na enem mestu zbranih toliko jasličnih zakladov iz Črne na Koroškem, Me­ žice, s Prevalj, iz Šentanela, Raven na Koroškem, Kotelj, Dravograda, Črneč in Libelič! Med temi je kar nekaj figu­ ric visoke umetniške vrednosti: ekso­ tično spremstvo svetih Treh kraljev iz dravograjske cerkve sv. Janeza Evan­ gelista, klečeča glinena figurica svetega Jožefa iz ravenske cerkve sv. Egidija, ekspresionistično podobo Marije iz te­ rakote, ki nežno pogleduje svojega no­ vorojenca, pa so za cerkev sv. Ožbolta v Črni na Koroškem izdelali spretni pr­ sti akademske kiparke Dragice Čadež. A to seveda še ni vse. Jaslice s sodobno noto Med individual­ nimi razstavljalci jaslic v galeriji Mo­ horjan so svojevrstna posebnost veli­

Jezernik

ke izrezljane figure domačina Stanka Lodranta, ki je znal iz lesa izvabiti obi­ lje topline Jezusovega rojstva. Ali pa glinene umetnine Ane Korenč izpod Šmarne gore z izrazitimi potezami in nenavadno močnih značajev. Prava paša za oči so tudi papirnate jaslice iz časa med obema svetovnima vojnama, ki so nastale po motivih priznanega sli­ karja Maksima Gasparija (1883–1980). Za razstavo jih je posodil Marjan Ma­ rinšek iz Velenja, ki ima v svoji bogati etnološki zbirki tudi papirnate jaslične figure Franceta Goršeta. V časih, ko nam v trgovinah ponuja­ jo bolj ali manj kičaste izdelke, je raz­ stava jaslic na Prevaljah priložnost, da se namesto v napise »Made in China« vendar raje poglobimo v skrivnost Je­ zusovega rojstva: »Noč je sveta in ne­ šteta zemlji milost je nocoj ...« Jerneja Jezernik

ŠTIRINAJST DNI

XIV




V ŽARIŠČU

Zgodba tinjskih otrok

Živeli so otroci, Piše M i c k a O p e t n i k

Stojim pri oknu v tinjski proštiji. Vas pod mano leži v tihem predbožičnem pričakovanju. Pogled mi uhaja tja po tinjskem polju do Drave, odkoder se dvigajo sapice. V daljavi zagledam cerkev na Kamnu. Prav tak pogled se je odpiral pred davnimi 70-timi leti otrokom in sestram, ki so našli zatočišče v starodavnih prostorih tinjske proštije. Velike svetle sobe, obokani hodniki in shojena lesena tla bi lahko pripovedovali kruto usodo otrok, ki v dobi nacizma niso ustrezali sliki arijskega človeka. Otroci ničesar niso zagrešili. Bili so bolni, prizadeti, trpeli so duševne in telesne bolečine. Prihajali so iz težavnih socialnih okoliščin in dobrih družin. A živeli so radi, bili so nasmejani in srečni ob dobri oskrbi redovnic.



XIV

ŠTIRINAJST DNI

foto:

Opetnik


martin geiger

ki niso smeli živeti Za te otroke so dobri ljudje usta­ novili leta 1900 ustanovo Jose­ finum v Celovcu. V njej so otro­ ci prejemali vzgojo, nego, šolanje in primerno izobrazbo. V tej usta­ novi so za najbolj revne med rev­ nimi skrbele sestre usmiljenke do leta 1938. Takrat je nacistična vlada razpustila ustanovo, sestre s prizadetimi otroki pa odgnala. Nove politične razmere v deželi so v istem času prisilile odgovor­ ne Doma duhovnih vaj v Tinjah, da prenehajo z delovanjem. V prostorih visoko nad Tinjami, kjer so prejemali pomoč za du­ hovno življenje ljudje z obeh stra­ ni Drave, so se naselile sestre z otroki. Prošt Anton Benetek je z ljubeznijo sprejel pod proštijsko streho 43 oskrbovancev in 7 re­ dovnic. Fantje s petimi sestrami so ostali v mogočni tinjski stavbi, 10 deklet in dve redovnici pa so se naselili v farnem otroškem vrtcu v Grebinju, ki so ga od leta 1932 vodile sestre križarke. »Sestre so z angelsko ljubeznijo skrbele za njim zaupane oskrbovance,« piše prošt Benetek v svoji knjigi »Malo spomina«. Čeprav telesno in du­ ševno prizadeti, so bili otroci ve­ seli, dobre volje in se počutili var­ ne v zavetju sester. Med gojenci je bil tudi Richard, doma z Duna­ ja. Do podrobnosti je hotel zve­ deti od prošta Benetka, kaj so pri zadnji večerji jedli in kdo je bil kuhar. V Tinjah nastanjeni otro­ ci, mladinci in tudi odrasli so bili doma na Koroškem pa tudi zunaj nje. Sestre so zanje skrbele z vso materinsko ljubeznijo, varovanci pa so jim to vračali z nasmehom na obrazu in stiskom roke.

Peklenski načrt Nacistična na­ tančnost in doslednost pa je kru­ to dohitela tudi tinjsko prošti­ jo in njene prebivalce. Tudi zanje so uporabili Hitlerjev odlok o mi­ lostni smrti (Gnadentoderlaß) iz leta 1938, ki je imel za cilj uniče­ nje vsega »nevrednega življenja«. Ta grozodejstva so morala pote­ kati na tihem in skrito. V vsem nemškem rajhu so se našli skrb­ ni pomočniki strašanske ideolo­ gije in pomagali pri odstranjeva­ nju otrok, mladincev in odraslih, ki so »s svojim videzom, bolezni­ jo, prizadetostjo ter delovno in izo­braževalno nezmožnostjo kva­ rili sliko arijske večvredne rase«. Za uresničitev tega groznega na­ črta so nacisti uredili na obmo­ čju rajha šest uničevalnih centrov – centrov smrti ter človeških pre­ izkusov in raziskav v medicinske namene. Rohracherjevo pismo Kar kma­ lu po izidu odloka so pozorni lju­ dje, predvsem pa sorodniki odkri­ li in zaznali strašansko početje, ki se izvaja nad prizadetimi in bol­ nimi ljudmi. Vsakršen upor pro­ ti množičnemu ubijanju ljudi so nacistični oblastniki ignorirali. Med tistimi, ki niso hoteli le gle­ dati, stati ob strani in ničesar sto­ riti, je bil tudi tedanji krški škof Rohracher. V dveh pismih obla­ stnikom je prijazno in diplomat­ sko protestiral proti evtanazi­ ji na Koroškem. Škofova pisma so ostala neuslišana. Zato je napisal pismo tudi sestram v Tinjah (30. 8. 1940) in jim prepovedal odda­ jo otrok komurkoli in kadarko­ li, in to celo z grožnjo izobčenja iz Cerkve.

Toda sestre v Tinjah se bile ne­ močne ob nasilni in nenapoveda­ ni akciji SS-ovskih vojakov. 4. ju­ lija 1941 so z neusmiljeno roko odvedli otroke v avtobuse in jih odpeljali v Celovec. »Takrat sem doživel najtežji dan svojega ži­ vljenja. Po hitlerjanski metodi so odpeljali 28 gojencev v taborišče za usmrtitev,“ je zapisal prošt Be­ netek v svojih spominih. Le štirje so ostali pri življenju Usodo teh otrok je zapečatil dr. Niedermoser v Celovcu, ki jih je zapisal v seznam »nevrednega ži­ vljenja«. Le štirje otroci iz Tinj so po njegovi volji ostali pri življe­ nju. Med njimi tudi Hubert Sve­ te, ki se je rodil v Spodnjih Go­ ričah. Že kot majhen fantek je prišel v celovški Josefinum. Iz bolniških zapiskov je razvidno, da se je v zavodu naučil pisati in bra­ ti in znal dobro računati. V tinjski proštiji je, čeprav »rahlo slabou­ men«, kot je zapisano v zdravni­ škem protokolu, pomagal povsod, kjer je le mogel: na polju, v mizar­ stvu in pri zidarjih. Ko so 7. julija 1941 odpeljali otroke iz Tinj naj­ prej v psihiatrično bolnišnico Nie­ derhart pri Linzu in nato v zlo­ glasni grad Hartheim, je Hubert Svete ostal v Celovcu. Za ta dogo­ dek je zvedel kmet Ossou iz Tinj in zaprosil pri zdravnikih, da sme sprejeti Huberta v svojo družino. Spoznal ga je pri delu v proštiji in odkril v njem ljubezen do zidanja. Tako je Hubert Svete – po nače­ lih nacističnih določil sicer name­ njen za usmrtitev – preživel smr­ tni transport in živel potem kar nekaj časa na Jurnovi in pozneje na Blatnikovi kmetiji v Tinjah. Nadaljevanje na strani 6 ŠTIRINAJST DNI

XIV




v žarišču

Nadaljevanje s strani 5

Reveži, »ki so ljudstvu le v škodo« – tako eden od izrazov nacistične strahovlade – so našli smrt v plinskih celicah uničevalnih centrov. V Avstri­ ji je bil to grad Hartheim, kjer so v letih od 1940 do 1945 usmrtili 30.000 ljudi. Med njimi približno 1500 koroških žrtev. Od junija 1940 do 1941 so v štirih velikih transportih odpeljali bolnike in oskr­ bovance iz celovških in beljaških bolnišnic in hi­ ralnic ter manjših zavodov – ljudi, ki »niso ime­ li vrednosti za družbo.« Z natančno birokracijo so skušali preslepiti zaskrbljene sorodnike. V ta na­ men so razpošiljali pisma z natančnim opisom po­ teka »zdravljenja« in razlago, zakaj so bolnika premestili v oddaljeni kraj. Pogost vzrok za pre­ mestitev je bila »nevarnost iz zraka«. Svojci so po upepelitvi prejeli sporočilo o smrti. Pismo, ki je vsebovalo izmišljen vzrok smrti, je imelo ciničen dodatek, da je treba v roku 14 dni sporočiti, kam naj pošljejo žaro. Iz dolgoletnih raziskovanj znan­ stvenika Helge Strombergerja o koroških žrtvah vemo, da je le tretjina obveščenih zaprosila za žaro s pepelom ljubljenega človeka. Večino pepela iz uničevalnega centra v Hartheimu so odnesli va­ lovi Donave. Samo nekaj koroških žrtev je pokopa­ nih na graškem pokopališču, nekaj pa v grobovih revnih na pokopališču Annabichl. Sporočilo o smrti so prejeli tudi sorodniki Lud­­­­mi­ lle­ Martinz. Deklica, stara 10 let, je bila varovanka sester v Grebinju. 23. julija je morala umreti, ker po presoji takratnih oblastnikov ni bila vredna, da živi. Prošt Benetek je na škofijski ordinariat spo­ ročil, da so žaro deklice Ludmille pokopali na far­ nem pokopališču v Timenici. Starši in sorodniki mladih žrtev ne živijo več. Do­ življali so cinizem oblastnikov, preziranje temelj­ nih človekovih pravic, odvzem otrok in prejeli na­ mišljene diagnoze smrti. Živeli so otroci, ki po mnenju človeka prezirajočega nacističnega siste­ ma niso smeli živeti. Spominska plošča Čeprav se na Koroškem le po­ časi odkrivajo grozote nacistične strahovlade, si skrbni raziskovalci prizadevajo, da odkrijejo še na­ daljnje življenjske zgodbe koroških žrtev. Njihova želja in želja tistih, ki se trudijo za odkrivanje sle­ di tinjskih otrok, je, da bi Ludmilla in njeni sotrpi­ ni dobili spominsko ploščo.



XIV

ŠTIRINAJST DNI

Nikol Johann Kordasch se je rodil leta 1938. Bil je edini sin kmečke družine na Koroškem (Haber). Mali Johann se je telesno in duševno razvijal zelo počasi. Mama in babica sta prav zaradi tega z vso nežnostjo skrbeli za fantka. Ko je bil star štiri leta, je koroška uprava (Gauleitung) zaprosila na Dunaju za napotitev v bolnišnico »am Spiegelgrund«, kjer so ga sprejeli z oznako »zur direkten Erledigung abgetreten«. Sredi mrzlega decembra leta 1942 je mama sama peljala bolnega sinka na Dunaj v bolnišnico. Tam so zdravniki nekaj dni po njegovem prihodu ocenili »nikoli ne bo mogel delati«. Izrečena je bila smrtna obsodba malega Korošca. Daleč stran od ljubljene mame je umrl 22. februarja 1943, star pet let.


li pozabljeni T

o žalostno zgodbo lahko preberemo v knjigi »Die ermordeten Kinder vom Spiegelgrund«. Avtorica Waltraud Häupl je ob gledanju te­ levizijske reportaže slučajno zve­ dela za masovno uničevanje otrok v bolnišnici na Spiegelgrundu. Do takrat ni vedela, da je njena sestri­ ca Annemarie postala prav tam žr­ tev nacistične ideologije. Tako kot v tisočih drugih družinah tudi pri njej doma niso veliko govorili o teh groznih dogodkih. Odkritje sestri­ ce jo je gnalo, da se je lotila obširne dokumentacije o umorjenih otro­ cih zloglasne bolnišnice »am Spie­ gelgrund«. Otroška mrliška knjiga V prosto­ rih današnje bolnišnice Otto Wa­ gner je bila v letih od 1940 do 1945 druga največja otroška bolnišnica v nemškem rajhu. Na stotine otrok – od dojenčkov do mladostnikov – je bilo izpostavljenih medicinskim preizkusom. Zdrave otroke so na­ merno – z injekcijami, dajanjem strupov, lakoto in mrazom napra­ vili bolne in jih umorili. Zdravni­ ki so to početje imenovali »zdra­ vljenje«. V otroških telesih so z »zdravili« ustvarili pljučnico, ki so jo zdravniki v dokumentih na­ vedli kot vzrok smrti. Dunajčan­ ka Waltraud Häupl se ni le napoti­ la v arhive. Pri iskanju življenjskih

zgodb se je vživela v otroške duše, ki so bile nečloveško izpostavlje­ ne zdravnikom, ki so jih ali takoj usmrtili ali pa uporabljali za me­ dicinske preizkuse. Namesto da bi otrokom pomagali, so jih umori­ li in v pismu staršem zapisali, »da je mirno zaspal«. Pri iskanju in za­ pisovanju nebogljenih otrok so se ji velikokrat ulile solze. V vsaki zgodbi je odkrila otroka, ki je rad živel, imel domotožje in se jokal. »Brezmejno« je po njenih besedah zlo, ki se je godilo nad temi otro­ ki. Otroška mrliška knjiga bi lah­ ko imenovali njeno dokumentaci­ jo. V njej najdemo številne koroške otroke, za katere je dunajska bol­ nišnica »am Spiegelgrund« postala kraj smrti. Deli otroških teles pa so konzervirani v kozarcih bili še dol­ ga leta po vojni na voljo za medi­ cinske raziskave. Po prvi knjigi, v kateri je Watraud­ Häupl dala ime in čast 802 otroko­ ma, je obja­ vila mrliško knjigo z no­ vimi imeni. V drugi do­ kumentaci­ ji »Der or­ ganisierte Massen­mord

an Kindern und Jugendlichen in der Ostmark 1940 - 1945« je eno poglavje posvečeno tudi »tinjskim otrokom«. Raziskovalka Häupl je dala otro­ kom ime, katero so jim ukradli pred 70-timi leti. S popisom njiho­ vih življenjskih zgodb jim je vrni­ la čast, ki jim je bila odvzeta. Häu­ plova je bila gonilna sila, da so leta 2002 – po letih pogajanj in čisto na tiho – pokopali 600 žar otrok iz Spiegelgrunda. Na dunajskem Cen­ tralnem pokopališču so pokopani v častnem grobišču (Wiener Zen­ tralfriedhof – Gruppe 40). Bil je to največji otroški pogreb v zgodovi­ ni republike. »Niemals vergessen« je zapisano na velikem kamnu. To je tudi sporočilo raziskovalke go­ spe Häupl, ki želi, da bi teh otrok nikoli ne pozabili, ostali pozorni na krivične izjave in pojave in prepre­ čili, da bi se tako početje še kdaj ponovilo. KNJIGI “Die ermordeten Kinder vom Spiegelgrund“ in “Der organisierte Massenmord an Kindern und Jugendlichen in der Ostmark 1940-1945“ je napisala Waltraud Häupl, izšli pa sta v založbi Böhlau.

K sliki na naslovni strani: spomenik žrtvam pred bolnišnico Am Spiegelgrund na Dunaju, foto: Garry Maurer

ŠTIRINAJST DNI

XIV




RVE ŽP AORRITŠAČŽUA

Vsakih 14 dni na pot s Vinzijevim avtobusom: Ingrid Leitner-Kappmaier in Jože Markowitz

Pet postaj je, na katerih se v Celovcu od 2. februarja 2007 vsak večer ustavlja tako imenovani Vinzijev avtobus (Vinzibus). Obloženi kruhki, sok ali topel čaj ter prijazna beseda – to ima v svoji prtljagi. Včasih čaka na posameznih postajah dvajset oseb, so pa tudi dnevi, ko jih je manj. So mladoletni in stari, moški in ženske, vsem pa je skupno to, da so se znašli na robu družbe. Skoraj nič nimajo. Včasih je njihov edini dnevni obrok obložen kruhek in topel čaj, ki ga pripeljejo prostovoljni sodelavci Vinzijevega avtobusa.



XIV

ŠTIRINAJST DNI

»Je denar za V

Več kot vsakdanji Sreda, 10. decembra Sneži. Vsakodnevni odhod avtobusa z bencinske črpalke Jet na Feldkirchnerstraße v Celovcu je ob 18.45. Tokratni šofer je župnik v Kapli ob Dravi Jože Markowitz, njegova spremljevalka je Ingrid LeitnerKappmaier. Z Vinzijevim avtobusom se odpravita po celovških postajah vsakih štirinajst dni. »Tokrat imamo obložene kruhe v kakovosti hotela s štirimi zvezdicami,« pravi Ingrid, ki se zahvaljuje gospe iz župnije Kapla ob Dravi, ki je kruhke, vroč čaj in tudi že božično pecivo pripeljala v Celovec. Kadar je na poti z Vinzijevim avtobusom Jože Markowitz, pripravlja kruhke in topel čaj ali župnija Kapla ob Dravi ali župnija Št. Janž. »Zelo tesno bo še do 19. ure priti v trgovino Spar in tam pobrati kruhe,« pravi gospa Ingrid. Toda Markowitz se je kljub snežnemu metežu pravočasno prebil do Vinzijevega avtobusa. In že se odpelje po kruh in nadaljuje pot na privatno parkirišče nekega podjetja v središču mesta. Z Vinzijevim avtobusom deli hrano najrevnejšim od julija 2007. »Toda ne gre le za hrano, gre predvsem za ljudi, ki pridejo po hrano. Ti mnogokrat potrebujejo

nekoga, s katerim se lahko pogovorijo in mu potožijo zaradi skrbi,« pravi. Podnapis na Vinzijevem avtobusu »Črpalka človeške topline« izpoveduje to dodatno pomoč, ob kateri marsikdo pove svojo življenjsko zgodbo. »Mi ljudi, ki pridejo k nam po vsakdanji kruh, ne sprašujemo, kakšna je njihova življenjska zgodba. Pripovedovati začnejo kar sami. Mi pa poslušamo.« – Tako duhovnik Jože Markowitz, ki vsakih štirinajst dni zamenja prižnico in prisluhne ljudem v senci Vinzijevega avtobusa. Po kruh tudi za druge Na prvi postaji se »črpalki človeške topline« približata samo dve osebi. Po kruh nista prišli le zase, temveč tudi za druge, ki v tem slabem vremenu nočejo priti na mesto, kjer dan za dnem čaka Vinzijev avtobus. Jože Markowitz in Ingrid Leitner-Kappmaier čakajoča pozdravita s stiskom roke. Poznajo se in beseda da besedo. »Današnji dan je zame poseben dan,« pravi gospa, medtem ko se greje ob vročem čaju. »Praznujem svoj 58. rojstni dan.« Medtem ko v vrečo shranjuje božično pecivo, pove, da je dobila tudi že nekoliko prezgodnje božično darilo, ki je hkrati njeno


foto:

Gotthardt

Vinzijev avtobus že na kontu?«

i kruh in topel čaj najlepše darilo: »Prav danes sem dobila majhen rabljen televizor,« se ji nasmeji cel obraz, pri tem pa se pokažejo manjkajoči zobje. Posebej ponosna je na svojega moža, ki je znova dobil delo in začel delati na gradbišču. »Ne potrebuje avtobusa. Na gradbišče se vozi kar s kolesom,« pravi in s tem predrami moškega, ki se je ta večer še posebej razveselil tople obleke, ki jo je s seboj prinesel Jože Markowitz. S kolesom se mora peljati še na drugi konec mesta, snega je ta večer zapadlo kar dosti. Kruh in pecivo pelje tudi k svojemu znancu, ki »ima kar mastno penzijo«, sedaj ga je namreč znova prepričal, da nekaj denarja daruje za projekt Vinzijev avtobus. »Je že kaj na kontu?« vpraša gospo Ingrid. Prazno pred deželno vlado Po polurnem postanku se Vinzijev avtobus odpelje do druge postaje. Ta je blizu deželne vlade. V hišici avtobusne postaje, kjer Vinzijev avtobus pričakujejo vsak dan, tokrat ni nobenega čakajočega. Med vožnjo do tretje postaje pa gospa Ingrid Leitner-Kappmaier pove, da ima Vinzenzovo društvo

župnije sv. Heme v Celovcu, ki vodi projekt Vinzijev avtobus, mnogo dobrotnikov. Nekateri denar nakazujejo mesečno, drugi pomagajo s hlebi kruha, spet tretji pa tudi kaj spečejo. V zelo veliko pomoč so jim pri tem redovnice pri uršulinkah in elizabetinkah, stolna župnija, Kolpingov dom in drugi. Mnogi ostajajo s svojimi darovi anonimni. Pomagajo tudi trgovine. Če pa ne gre drugače, obložene kruhke tudi kupijo. »Še vedno je bilo dovolj sredstev, da smo najrevnejšim ponudili ta naš en obrok na dan.« Glede najrevnejših Ingrid pravi, da se, »kadar jim gre zelo slabo«, sramujejo prositi za pomoč. Mnogi niti ne vedo, da imamo v Celovcu Vinzijev avtobus. Zato bi bilo potrebno, da se vsi, ki delajo s temi ljudmi, povežejo in ljudi seznanijo z raznimi možnostmi, ki so zanje na voljo. Da se Vinzijev avtobus lahko vsak dan odpelje v mesto, za to skrbi blizu 60 častnih sodelavcev. Dve tretjini jih ima redno zaposlitev, drugi pa to opravljajo v pokoju. Tudi gospa Ingrid se je za to častno delo odločila, ko je šla v pokoj.

Piše V i n c e n c G o t t h a r d t

Za brezdomce in mlade brez doma Avtobus se je ustavil pred zasilnim prenočiščem za mladince. Gospa Ingrid pozvoni. Nekaj mladincev čaka za vrati. Do avtobusa pride samo vzgojiteljica. Prisrčno se zahvali za kruhke in pecivo. »Mi nimamo na voljo finančnih sredstev, da bi jim pripravili tudi jed. Zato nestrpno pričakujejo vsakodnevni obisk Vinzijevega avtobusa,« pravi vzgojiteljca. Naslednja postaja je dom za mlade zasvojence z mamili. Oseba, ki pride po kruhe, in sodelavca Vinzijevega avtobusa se med seboj poznajo. »Najlepša hvala,« zakličejo mladi med vrati poslopja. Zadnja postaja pa je dom za brezdomce. »Lepo, da imate danes toliko kruha. Smo polno zasedeni,« se zahvaljuje odgovorni. Vinzijev avtobus se je v Celovcu od 2. februarja 2007 do decembra 2008 peljal po svojih postajah že približno 640-krat. V številkah je to 24.000 kruhov in 4000 litrov čaja. Predvsem pa je to vsakodnevni posluh za ljudi na robu družbe.

Vinzijev av­ tobus vozi po Celovcu vsak dan. Tudi na sveti večer. Približno 60 oseb razvaža kruhe in čaj, ki ga pripravljajo samostani, župnije in zasebniki. Kako lah­ ko pomaga­ mo? Darove lahko nakažete na Kärtner Sparkasse (20706), štev. konta: 4400203016. Geslo: »Vinzibus«.

ŠTIRINAJST DNI

XIV




pogovor

Minister za Slovence po svetu Ne kd a n j i p re d s e d n i k S l ove n s ke a k a d e m i j e z n a n o s t i i n u m e t n o s t i ( SAZU ), v r hunski fizik in akademik, znanstveni svetnik Instituta Jozef Stefan in preds t o j n i k Un i v e r z e v N ov i G o r i c i d r. B o št j a n Ž e kš j e v n ov i s l ove n s k i v l a d i m i n i st e r b re z l i st n i ce z a S l ove n ce v z a mejstvu in drugod po svetu. P re b e r i t e , k a j j e p ove d a l n a m Ko ro šcem v intervjuju za Nedeljo.

»

Sedaj podrobneje spozn manjšino na avstrijske se še učim, tako da sem nasvete in sugestije.

«

»Potrebujemo več ponosa i Bralcem Nedelje vas predstavljamo v božični prilogi, zato naj vas najprej vprašamo, kaj vam pomeni božič. Kako ste ga praznovali v otroštvu in kako ga praznujete danes? Dr. Boštjan Žekš: Božič mi pomeni ne­ kaj velikega in nekaj lepega. Oziroma bolje – mi je pomenil. Moja mati je bila katoliške vere in je vero jemala skraj­ no resno, oče, ki je bil iz evangeličan­ ske družine, pa ne toliko. Mati se je kot učiteljica po drugi svetovni vojni tudi predčasno upokojila, ker za uči­ telje v Jugoslaviji takrat ni bilo pripo­ ročljivo hoditi v cerkev. Vendar smo božič redno praznovali, v družinskem krogu, skromno, prisrčno, skupaj pa smo šli tudi k polnočni maši, po sne­ gu, po temi, v tišini. Ko pomislim na božič, je to ta božič. Današnji, hrupen, bleščeč, masoven, mi ni tako všeč – in temu se skušamo izogniti tako, da ga mirno praznujemo v ožjem krogu pri­ jateljev. Rodili ste se na Vrhniki pri Ljubljani, šolali pa ste se v Ljubljani. Kdaj ste ugotovili, da bo fizika tisto, s čimer boste dali pečat svojemu poklicnemu življenju? Je morda na to odločitev vplival kakšen poseben fizikalni poskus iz časov vaše mladosti? Dr. Žekš: Moram vas razočarati. V fi­ ziko sem zašel pomotoma. V gimnaziji sem bil sorazmerno dober v vseh pred­

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

metih, nobeden pa me ni tako veselil, da bi se odločil za to smer študija. Ker je bil moj oče zdravnik, sem se prijavil na medicino, kjer so prav tedaj uvedli neke vrste sprejemne izpite. Na žalost ali na srečo nisem bil sprejet, pri če­ mer me tolažijo govorice, da tedaj niso sprejemali otrok zdravnikov. Jeseni, ko sem to izvedel, so bile vse fakultete že precej zasedene, jaz pa sem se od­ ločil za fiziko, ker sem imel prijatelja, ki je tudi šel tja. Ker sem končal klasič­ no gimnazijo, kjer smo imeli zelo malo fizike, je bilo v začetku težko. Toda če se človek zagrize, gre. Poklicna pot vas je po doktoratu iz fizike v Ljubljani vodila v svet. Delovali ste na na univerzah v Nemčiji, Angliji, Franciji in celo Braziliji. Pozneje ste odhajali tudi na številne delovne obiske v ZDA, na Japonsko, v Malezijo ... Kako ste se v tujih okoljih uveljavljali kot vrhunski slovenski strokovnjak na področju teoretične fizike in biofizike? Nam lahko v poljudni obliki pojasnite vaše področje raziskovanja? Kaj je bil vaš največji znanstveni dosežek? Dr. Žekš: Težko je v poljudni obliki po­ jasniti, kakšno je moje strokovno delo. Vseskozi sem se ukvarjal z lastnostmi materialov, snovi, od trdnih snovi, kri­ stalov, do tekočin, pa še s tekočimi kri­ stali, ki so nekaj vmes med kristali in tekočinami, z biološkimi membrana­

mi ... Povsod gre za vprašanje, kakšne so električne, mehanske, magnetne in druge lastnosti in zakaj so take, kot so, in kako lahko na njih vplivamo. Lastne dosežke je težko ocenjeva­ ti, vendar lahko med pomembnejšimi omenim znanstveno knjigo, pri kate­ ri sem bil jaz soavtor skupaj s svojim mentorjem prof. Robertom Blincem, ki je bila neke vrste uspešnica, saj je bila iz originalne angleške verzije prevede­ na tudi v ruščino in kitajščino. Poleg tega naj omenim droben neambicio­ zen članek, ki sva ga z angleškim pri­ jateljem napisala lepega poletja pred davnimi leti – ta je pozneje postal teo­ retska osnova nove tehnologije in se še danes citira. Pa še nekaj: Med bi­ vanjem v Braziliji smo s tamkajšnjimi in tujimi kolegi ustanovili nov oddelek za fiziko v nerazvitem delu Brazilije, ki je danes med tremi najboljšimi brazil­ skimi oddelki za fiziko. Štirje od mo­ jih tamkajšnjih prijateljev so člani bra­ zilske akademije znanosti, moj tedanji predstojnik pa je že drugi mandat bra­ zilski zvezni minister za znanost. Ste se na teh svojih poteh po svetu kdaj srečevali tudi s Slovenci? Dr. Žekš: Na teh poteh sem se sreče­ val s Slovenci kot posamezniki. Ker sem bil v glavnem na univerzah, sem jih srečeval kot študente, kot dokto­ rande, kot podoktorske raziskovalce in


navam slovensko em Koroškem in hvaležen za vse

«

in optimizma«

Pripravila: Jerneja Jezernik

foto:

kot profesorje. Seveda jih ni bilo mno­ go, toda vsi so bili spoštovani zaradi svojega znanja in svoje pridnosti. Žal mi je, da je večino teh ljudi Sloveni­ ja izgubila in jih še danes izgublja, ker nimamo izdelanih mehanizmov za nji­ hov povratek domov. V letih 2002–2008 ste bili predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kakšna je njena najbolj bistvena naloga? Ste med svojim predsedovanjem uvedli kakšno novost? Znano je namreč, da znate biti zelo zavzeti predvsem na področju uveljavljanja mladih slovenskih znanstvenikov ... Dr. Žekš: Da, šest let sem bil predse­ dnik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Vloga akademije je pred­ vsem to, da glede na to, da je sesta­ vljena iz najboljših znanstvenikov in umetnikov, ki jih narod ima, usmer­ ja narod, državo in vlado pri ključnih odločitvah. Poleg tega skrbi za razvoj in usmeritve znanosti in njenega sis­ tema financiranja itd. Morda je med novostmi, ki so bile uvedene med mo­ jim predsedovanjem, to, da smo zače­ li med svoje člane sprejemati tudi Slo­ vence, ki živijo v tujini. Morda še to, da smo organizirali elitno zbirko sloven­ ske povojne grafike, v katero so vklju­ čeni tudi zamejski umetniki, jo odku­ pili in dvakrat že razstavili. Glede prizadevanj za uveljavljanje

mladih znanstvenikov pa se mi zdi, da sem bil precej neuspešen. Kakšna pa je vaša slika Koroške in njenih Slovencev? Jih dobro poznate? Poznate delo njihovih kulturnih, političnih in drugih institucij, delovanje zaslužnih posameznikov? Dr. Žekš: Koroško poznam, toda ne do­ volj dobro. Kot predsednik SAZU sem se večkrat udeležil dogodkov in sre­ čanj na Koroškem, kjer sem imel mo­ žnost spoznati predstavnike slovenske manjšine, ki pa sem jih srečeval tudi na sestankih in prireditvah v Sloveniji. V glavnem poznam predstavnike manjši­ ne, kar pa ne pomeni, da poznam manj­ šino. Moram se še učiti. Gospod Kopeinig vas je letos januarja povabil za osrednjega predavatelja na Novoletnem srečanju v Domu v Tinjah. Kakšno izkušnjo ste odnesli od tam? Med drugim ste povedali, da Slovenci potrebujemo manj godrnjanja in več optimizma ... Dr. Žekš: Obisk Doma v Tinjah, ude­ ležba na Novoletnem srečanju in sre­ čanje z gospodom Kopeinigom so mi ostali v lepem spominu. V spominu mi je ostal lep, miren, blagoslovljen do­ godek, tako da se mi zdi, da sem prišel domov kot boljši človek. Velik vtis je name naredilo tudi to, da je Dom odprt za Slovence in za Nemce, saj se mora­

Furman

mo izogibati kakršnikoli getoizaciji in zapiranju v slovensko skupnost, tako v tujini kot doma v Sloveniji. Potrebu­ jemo več ponosa in več optimizma ter zavedanja, da smo enako dobri ali še boljši kot drugi narodi, saj smo s svo­ jo zgodovino in svojo potjo do neodvi­ snosti neke vrste svetovni čudež. Na koncu pa se nekako ne moremo izogniti še vprašanju o vaših smernicah glede sodelovanja s slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem. Imate morda v mislih že kaj konkretnega? Dr. Žekš: Sedaj podrobneje spozna­ vam slovensko manjšino na avstrij­ skem Koroškem in se še učim, tako da sem hvaležen za vse nasvete in suge­ stije. Vidim, da ima sama manjšina ozi­ roma njeni različni predstavniki raz­ lične poglede na svoj položaj in svoje perspektive oziroma na strategijo svo­ jega razvoja. Kot človek, ki je preži­ vel svojo mladost v sistemu, kjer smo vsi enako mislili, to razumem in spo­ štujem. Različna mnenja in diskusija med njimi vodijo do napredka. Kakr­ šnakoli zahteva po poenotenju je ne­ primerna in neproduktivna, saj mora manjšina sama priti do tega, kaj je za njo najboljše. Upam lahko le, da bodo manjšinske organizacije uspele priti do nekega skupnega pogleda glede najpo­ membnejših vprašanj za razvoj sloven­ ske skupnosti na Koroškem.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11


p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Urednica: G abi Frank

Predstavljamo NA ŠE AVTORJE:

Uvodnik

Pogled nazaj na uspešno knjižno leto Mohorjeva založba, ustanovljena leta 1851, je najstarejša visokonakladna založba s strateško usmeritvijo: oblikovati slovensko narodno istovetnost z delovanjem na najširšem kulturnem področju. Izhaja iz krščanskih vred­ not, a se usmerja k najširšemu krogu bralcev, tako za slovenski kakor tudi nemški narod, ne glede na generacijsko, nazorsko in politično različnost. Mohorjeva založba se trudi, trajno in dosledno nadaljevati pot, ki so jo za­ risali ustanovitelji, blaženi škof Anton Martin Slomšek, Andrej Einspieler in Anton Janežič. Eno izmed težišč letošnjega leta je bilo – poleg priprave knjižnega daru – tudi v Mohorjevi založbi Trubarjevo leto, saj smo izdali kar dve slovenski knjigi o Trubarju (Zvone Štrubelj in Niko Kupper). Skupno število novih izdaj v letošnjem letu presega število 70, od tega je 40 slovenskih knjig, 20 je nemških, ostale pa so dvojezične, 6 knjig – uspešnic zadnjih dveh let smo celo ponatisnili. Pripravili in izdali bomo šest novih učbenikov za manjšinsko šolstvo na Koroškem, ki naj bi jim v prihodnje sledilo še 7 novih oz. aktualiziranih uč­ benikov za pouk v strokovnih in trgovskih šolah na območju veljavnosti manjšinskega šolskega zakona. Veliko knjig je izšlo s koroško vsebino predvsem tudi koroških avtorjev, da jih naštejem le nekaj: Niko Kupper; Marija Vrečar, Stanko Wakounig, Clau­ dia Rosenwirth, Johanna König, Bertram K. Steiner, 34 koroških avtor­ jev se na čisto oseben način posveča kulturi kave in kavarn na Koroškem v knjigi Mein Cafe, Jože Strutz, Reinhold Gasper, Gerald Knapp, Gunther Spath in neumorno raziskovalec hišnih imen Bertrand Kotnik. Zelo od­ mevne so bile knjige avtorja Silvina Eiletza: Titova skrivnostna leta v Mo­ skvi ter monografija umetnika Valentina Omana in knjiga Zvoneta Štrublja: Pogum besede, Primož Trubar 500 let. Med našimi avtorji letos lahko ime­ nujemo priznane slovenske avtorje kot Jožeta Dežmana, Alenko Rebula, Tomaža Budkoviča, Rafka Dolharja, Vasjo Klavoro in Janjo Vidmar. Začeli smo tudi novo zbirko edition mosaik, kleine literaturen europas, prevodi Johanna Strutza iz valižanske angleščine v nemščino. V evropskem letu medkulturnega dialoga smo se tako kot vsako leto loti­ li tudi nemških prevodov slovenske literature, letos tudi v sodelovanju z Evropsko unijo, velikega projekta prevajanja večine literarnih del sloven­ skega pisatelja in letošnjega nominiranca za Nobelovo nagrado iz Trsta Bo­ risa Pahorja v nemščino. Prav te dni pa je izšel nemški prevod slovenskega protivojnega romana Doberdob koroškega pisatelja Prežihovega Voranca z naslovom: Die Karstfront. V prodaji je tudi Knjižni dar 2009 in je primerno božično darilo. Na tem mestu bi se zahvalil vsem našim avtorjem, urednikom in sodelavcem za nji­ hov trud in prizadevanje, za dobro sodelovanje, vam bralcem pa želim bla­ goslovljene božične praznike ter srečno in zdravo novo leto in veliko vese­ lja ob prebiranju naših knjig.

Franc Kelih, vodja Mohorjeve založbe

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

V petek, 12. decembra, je pater Ber P. Bertrand Kotnik se je rodil 12. de­ cembra 1913 pri Prosenu v Spod­njih Goričah v župniji Rožek. Ljudsko šolo je obiskoval v Rožeku, gimnazijo pa v Celovcu, zaključil jo je v Boznu na Južnem Tirolskem in v Vogheri pri Mi­ lanu. Po končanem šolanju so ga sprej­ eli v ljubljansko frančiškansko pro­ vincijo po posredovanju šentiljskega župnika Petriča. Leta 1936 je bil posvečen v duhovnika. Po zaključku teologije je bil nastavljen kot kaplan v Mariboru. Po vojni se je p. Bertrand Kotnik vrnil na Koroško in bil kate­ het v Pogradu pri Št. Jakobu. Prosil je župnika za izpisovanje podatkov iz najstarejših farnih rojstnih knjig. Pri sistematičnem izpisovanju je odkrival zanimivosti domačih krajev in se za­ pisal raziskovanju hišnih in družinskih imen. Leta 1948 se je preselil v beljaški frančiškanski samostan, leto navrh pa v Ameriko. Večino let je preživel blizu Chicaga in tam uredil zapiske, ki jih je prepeljal s seboj iz Koroške. Ker je bil p. Bertrand Kotnik vajen brati staro pisavo, so ga sobratje pro­ sili za prepisovanje fotokopij Bara­ govih pisem in pisem njegovih sodelavcev. Začel je pisati tudi članke o misijonarju Frederiku Baragi, v


p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

pater Bert ra n d KOT N I K

»Rad bi ljudem povedal, da imajo zgodovino«

rtrand Kotnik praznoval svoj 95 življenjski jubilej New Yorku je odkril Baragov roko­ pis načrtovanega očipvevsko-fran­ coskega slovarja in druga dela. Leta 1974 je prišel na obisk na Koroško in prišel v koroški deželni arhiv. Leto navrh se je dokončno vrnil in bil dol­ ga leta hišni duhovnik pri šolskih se­ strah v Št. Rupertu pri Velikovcu. In začel je proučevati hišna imena po dvojezičnem Koroškem. V arhivih (zlasti v škofijskem arhi­ vu in deželnem arhivu) se še vedno cele dneve posveča tej tematiki ter skrbno proučuje zgodovinsko gradi­ vo nazaj do začetka 16. stoletja. Tudi v župnijskih matrikah išče gradivo in pri tem gre nazaj v 15. stoletje. Dog­ nati hoče, kako so Slovenci imenova­ li hiše, kako so nastale oz. kako jih je zapisovala zemljiška in druga gos­ poda. Pri tem pa lahko razbere tudi proces ponemčevanja imen. Koliko imen je že zbral, p. Bertrand Kot­ nik ne ve čisto, gotovo pa več tisoč. Jožefinski kataster za južno Koroško in vse podatke v njem je že spisal. To delo ga drži pokonci in mu daje novih moči, da še v visoki starosti 95-ih let brez očal brska po zapiskih v arhivih in zbira gradivo za svoje knjige. Z edinstvenim opisom hišnih

imen in njihove zgodovine skozi vsa stoletja v knjigah »Zgodovina hiš južne Koroške ...« ohranja gradivo tudi za prihodnje rodove in doku­ mentira kraje, fare, posamezne vasi, naselja, kmetije in posestva skozi stoletja. Vrednost Kotnikovih del pa je v tem, da se avtor ni samo potrudil priti do najstarejših ohranjenih ob­ lik posameznih imen, temveč da je zaradi svojega odličnega znan­ ja obeh jezikov in zaradi zmožnosti transkribiranja sposoben v večini obdelanih primerov tudi razložiti domače ime. Članke o hišnih imenih je objav­ljal v Družini in domu in v Mohorjevem Koledarju, doslej pa je izšlo že 13 samostojnih knjižic, ki ob­ ravnavajo zgodovino hiš župnij oz. občin: Bilčovs, Kotmara vas, Bistri­ ca v Rožu, Rožek, Št. Jakob, Šmihel, Šmarjeta v Rožu, Sele, Globasnica in Šteben, Radiše z Golšovim in Podgra­ dom, Žitara vas in Št. Lipš, Spodnja Zilja in zdaj Pliberk z okolico. Da bi p. Bertrand Kotnik dosegel 100 let – ker ima še veliko dela, ka­ kor sam rad pravi – mu iz srca želimo ter zdravja in božjega blagoslova.

Jože Kopeinig je o patru slavljencu povedal naslednje: »Kakor spreten in uspešen vrtnar izkopava kdaj tudi korenine, da spoznava rast in razvoj različnih trav, zelišč in rož na našem narodnostnem polju. Iz prvotnega pomena besed se lahko veliko razbere, kako se je kaka družina in rodbina, hiša ali pokrajina pri­ lagajala spremenjenemu okolju, ali kako je kljubovala ali podlegala zgodovinskim in narodnostnim usodam. Znanstveno delo p. Bertranda je zakladnica posebne kulturne tradicije, ki nam ohranja dragocene, vesele in žalostne spomine naše preteklosti, jih rešuje iz pozabe, da bi nam bili hkrati tudi opomin za zvestobo imenski in siceršnji dediščini.« P. Bertrand Kotnik pravi o svojem delu: »Rad bi prispeval vsaj majhen drobček k etimologiji našega jezika. Rad bi ljudem povedal, da imajo zgodovino. Človek vendar ni sam in naj ne bi bil osamljen na zemlji, ampak je od nekod prišel, ima prednike, od katerih je prevzel, kar je in kar ima. Ta zgodovina hiš nima namena »spreobračati« prostovoljne slepce, ki nočejo videti dejstev. Če ti kdo vztraja pri trditvi, da Božič ni isto kakor Woschitz, ali da je Sereinigg nekaj čisto drugega kakor Serajnik, takemu ni pomoči.«

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13


božična voščila naših podpornikov

Vesel božiè in sreèno novo leto Frohe Weihnachten und ein glückliches Neues Jahr

slika: Gustav Januš

2009

§

DDr. Jaklitsch & Mag. Picej

V

Vaši

e-mail: jaklitsch.picej@aon.at

XIV

- davčna vprašanja - podjetniško svetovanje - družbeno pravo - čezmejno poslovanje

e sele božične praznike!

Deutenhofenstraße 12 9020 Klagenfurt/Celovec Tel.: + 43 (0) 463 - 561 960

14

strokovnjaki za

ŠTIRINAJST DNI

POSOJILNICA ZVEZA BANK

Vesel božič

member of

dr. Matevž Grilc dr. Roland Grilc

želijo odvetniki

mag. Rudi Vouk


zhsvuêjlsv}lj h¾©ª¢ªêrshnlum|y{ w•Œˆ–—ˆ•‹„˜–Š„––ˆê¢¤ —ˆ­êФ£ê¦§¦ê§¦ê§§ê£ªª Š–êУ¨¦ê£¡ê¥¦¢ê¡¡¡

z„’‘ꍈꒇ“•—ê“’ê“•ˆ‡‹’‡‘ˆêê —ˆˆ‰’‘–Žˆê‡’Š’™’•˜ —ˆ­êª¦¦¤ê¢£ê¥¦ê¤¤£ šŒˆ–ˆ•­’‹„‘‘͘—„‘ˆ—­„—

„ê…•ˆ“„:ˆ‘ê“•ˆ‡–—„™Œ—™ˆ‘Œêê jkꌑꎄ—„’Šê“’OŒ—ˆêztzêê ‘„êУ¨¦ê£¡ê¥¦¢ê¡¡¡­

ššš­„Ž•’‘ˆ˜­†’ê÷ꖆ‹•„‘Ž–œ–—ˆˆÍ„Ž•’‘­–Œ

ŠTIRINAJST DNI

XIV

15


Božična nagradna križanka 1. Ročno izdelane figure Treh kraljev v vrednosti 169 evrov 2. Veliki Debenjakov slovensko-nemški slovar na plošči CD-ROM za Windows v vrednosti 79 evrov 3. Ekskluzivno kaligrafsko nalivno pero (s peresi 1,4 mm, 0,8 mm in 1,8 mm) v vrednosti 30 evrov 4. Cerkvena pesmarica Gloria 5-6. M  ali Gradišnikov slovensko-nemški in nemško-slovenski slovar 7. Knjiga Jožeta Zadravca NAŠ BOŽIČ. Najlepše cvetke z vrtov slovenske poezije in proze 8. Prva interaktivna otroška slikanica Maček Muri 9. Stenski koledar za leto 2009 »Slovenija v presežnikih« fotografa Toma Jeseničnika 10. Zgoščenka adventnih in božičnih pesmi MePZ Sele »Zori noč vesela« 11. Stenski koledar Kmečke izobraževalne delavnice za leto 2009.

K

o boste križanko rešili, boste v rume­ nih poljih našli geslo. Rešeno križanko poš­ljite najpozneje do torka, 13. januarja 2009, na uredništvo Nedelje (»Nagradna križanka«), Viktringer Ring 26, 9020 Kla­ genfurt/Celovec. Med pravilnimi rešitvami bomo izžrebali dobitnike naslednjih nagrad:

začetek gesla

Kdor se ukvarja z reklamo

Desni pritok Volge v Rusiji

Sašo Ožbolt

Svojeglavost

Predsednik Boj z naKdor veli- Kraj na Slavilna ko govori, Koroškem Slovenske mišljenim pesem (Slovenija) planinske nasprot. (? radosti) ropotač zveze (karate)

Majhen prostor Športnica z najboljšim izidom

Vpliven bogataš Hrvaški otok

Izraelsko pristanišče Paul Anka Eksploziv

Zoran Lubej

sestavil:

simon bizjak

Slovenski pisatelj (Jara Gospoda) Zanikanje Boga, brezboštvo

Sl. slikar Glavno in grafik mesto (Božidar, Grčije 1899-1989)

Nesposobnost, neobzirnost

Ocet

Piškot Kölnski nadškof, svetnik (u. 1075)

konec gesla

Silva Čušin Trda kovina‚ Cr)

Ossip Zadkine

Spodbujanje Proizvaja­ lec svile

Bolezen vranični prisad

Izrodek (iz črk: KOST)

Simon Jenko

Sl. igralka (Duša) Biblijski očak

Živalska podvrsta Sl. risar (Nikolaj)

Star izraz za vrv 4. in 16. črka Radijski aparat

Bivši sl. kajakaš Vehovar Etrurec

5. in 2. vokal Neil Armstrong

Ivan Tavčar Bodeč Plevel

Marijina mati Zvezda v Škorpijonu

Plod Nekdanji am. boksar (Mohamed)

Vrsta slanega peciva Evropska država (gl. mesto Dublin)

Nataknitev Del (iz črk: sracje NITKA ob vratu

Uporabljanje Perzijski vladar

Am. glasba (Ray Charles) Debeluh

Palica, prot Indijski veletok

Majhen tat Lado Amrožič

Ang. konservativec Iglasto drevo

Bodoroga antilopa Pedro Opeka

Progres Spodnja ploskev posode

Dežela Prebivalec čarovnice Maroka Kirke, Ajaja

Oranžada Ameriški igralec Beatty

Gl. mesto Ontaria (Kanada) Duet

Bivša smuč. Razvedrilo Hess Star German

Ubitje prašiča Ameriški režiser (Robert, M.A.S.H.) Nekdanji kanadski sprinter Johnson Malajska blaznost (iz črk: KOMA) Slovenski jadralec Žbogar

St. japon. prestolnica (iz črk: RANA) Hrvaško letovišče v Istri (iz: GUMA) Ego Puhast ptičji mladič

Ljubezen dr. Živaga Mirnost

Slovenska plavalka Isakovič

Erbij Sl. igralka Kravanja (ITA RINA)


Božična priloga NEDELJE