__MAIN_TEXT__

Page 1

OKTOBRA

12

PRILOGA

XIV

DNI

Š T I R I N A J S T

POPOTNIŠKA

Slovenska Benečija


ZA ZAČETEK

uvodnik

Hanzi Tomažič

glavni urednik

tomazic@nedelja.at

Čut za sosede

D

rage bralke, dragi bral­ ci Nedelje! Ob koncu septembra sem bil na prvem vseslovenskem srečanju novinarjev, ki ga je orga­ niziral Svetovni slovenski kongres. Rdeča nit vseh razprav je bila, pre­ malo se poznamo med sabo! In to ne velja samo za razmerje med centrom oz. matico in robovi slo­ venskega naselitvenega območja, temveč tudi - in morda še v večji meri - za poznavanje zamejst­ va, v našem primeru torej rojakov na Primorskem in v Porabju. Zato smo na uredništvu Nedelje tem bolj veseli, da imamo v osebi De­ jana Valentinčiča sodelavca, ki z vsem srcem, znanjem in delovan­ jem živi za boljše spo­znavanje Slovencev doma, v zamej­stvu in po svetu. Poleti, ko je delal pri nas kot počitniški praktikant, je le­ tos pripravil bolj poglobljen po­ gled na svojo ožjo domovino. Po­ tem ko je lani pripravil prilogo o Reziji, se letos posveča predvsem Slovenski Benečiji, pokrajini in lju­ dem, ki jih poznamo še manj kot pa goriški in tržaški del Primor­ ske. Veliko veselja pri prebiranju te priloge. Upamo, da tako lahko vzbudimo zanimanje za te izredne kraje, kjer še najdemo dosti prist­ nosti in domačnosti. Mimogrede: skupen koroško-primorski projekt Tu smo doma (spoznavamo za­ mejstvo) vam nudi zanimive pa­ kete za kratke izlete (www.tus­ modoma.eu).

2

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Slovenci v Italiji ... Slovenci v Benečiji ... •

Po različnih podatkih naj bi v Italiji živelo med 60.000 in 130.000 Slovencev.

Slovenci živijo v eni od dvajsetih italijanskih dežel, v Furlaniji-Julijski krajini.

Furlanija-Julijska krajina je razdeljena na štiri pokrajine, Slovenci živijo v treh: Tržaški, Goriški in Videmski pokrajini.

V Videmski pokrajini običajno ločimo Kanalsko dolino, Rezijo, Tersko dolino, Karnajsko dolino in Nadiške doline. Pod imenom Benečija se običajno označuje Nadiške, Tersko in Kranajsko dolino, včasih pa tudi Rezijo.

Slovenskemu narečju pravijo govorci po našan v Kanalski dolini, po nas v Reziji, po našin v Terski in Karnajski dolini ter po našem in po sloviensko v Nadiških dolinah.

Tržaška in Goriška pokrajina sta del Italije postali po prvi svetovni vojni, Videmska pokrajina (z izjemo Kanalske doline, ki je bila tudi Italiji priključena po prvi vojni) pa že leta 1866, ko je Avstro-Ogrska izgubila vojno z Italijo.

Za razliko od vsega ostalega slovenskega narodnega prostora, ki se je skozi zgodovino razvijal pod okriljem germanskega kulturnega prostora, se je Benečija razvijala pretežno pod romanskim kulturnim vplivom, saj je bila tudi politično-upravno ločena od ostalega slovenskega ozemlja. Benečija je bila do leta 1420 pod oglejskim patriarhatom, od leta 1420 do leta 1797 pod Beneško republiko, nato razen kratke Napoleonove dobe v Avstriji, od leta 1866 pod Italijo.

Te zgodovinske razlike so razlog, da je danes položaj slovenske skupnosti na Tržaškem in Goriškem zelo različen od položaja v Benečiji.

V Furlaniji-Julijski krajini živi poleg Slovencev še ena manjšina – Furlani so romansko ljudstvo, njihov jezik se je razvil iz oglejske latin­ ščine. Furlanov je kar 600.000 in v deželi predstavljajo celo večino prebivalstva, a se morajo kot Slovenci tudi oni boriti za svoje pravice. V Benečiji se Furlani in Slovenci stikajo na robu Furlanske nižine – Slovenci živijo na vzhodnem hribovitem predelu, Furlani pa na zahodnem nižinskem predelu. V preteklosti je bilo med obema narodoma precej napetosti, danes je to mimo in večinoma živijo v slogi.

KAN REZIJA

BE

TR


s l o v e n C I P O SV E T U

Odkrijmo neznano

NALSKA DOLINA Na zemljevidu je označenih 32 občin, kjer velja zaščitni zakon za slovensko manjšino iz leta 2001. Poleg tega Slovenci živijo še v štirih občinah: Tablja v Kanalski dolini, Gorjani in Čenta v Benečiji ter v občini Dole­ nje na Goriškem.

ENEŠKA SLOVENIJA

Beneška Slovenija Slavia Friulana

Slovenci v Benečiji so del italijanske države postali leta 1866, a šele leta 2001, ko je bil sprejet Zaščitni zakon za slovensko manjšino v Italiji, jih je država priznala kot Slovence. Prej je ved­no govorila o »različnih skupnostih slovanskega izvora«. Njihovo priznanje je bil zelo pomemben delček v mozaiku lažjega življenja teh ljudi. Na vprašanje, ali je danes situacija boljša kot v preteklosti, Benečani pravijo, da »ni boljša, ampak stokrat boljša«. P i š e D e j a n Va l e n t i n č i č

GORIŠKA

RŽAŠKA

Leta 1866 je Avstro-Ogrska izgubila vojno z Italijo in ji je bila prisiljena prepustiti to, s Slovenci poseljeno, ozemlje. Beneški Slovenci so priključitev Italiji najprej navdušeno sprejeli, saj so se še vedno spominjali časov Beneške republike, ko so bili, v zameno za varovanje meje, oproščeni plačevanja davkov. A Italija, ki je bila ravno v fazi »risorgimenta« (združevanja), je bila drugačna država, kot so si predstavljali. Že takoj po priključitvi so začeli časopisi pisati, da je »potrebno te Slovane iztrebiti«. Preganjanje se je nadaljevalo vse do konca hladne vojne in padca železne zavese. Italijanskim nacionalističnim silam je bilo zelo v prid tudi »beneško vindišarstvo«, mnogi Benečani namreč niso razvili slovenske narodne identitete, ampak zgolj lokalno, zato se niso počutili kot Slovenci, ampak nekaj posebnega. To je prisotno tudi še danes, a bistveno manj.

Velika prelomnica za Benečijo je bil močan potres leta 1976. Vasi so bile opustošene in veliko ljudi se je izselilo. A država je takrat prvič poskrbela za to območje, z državno pomočjo so začeli graditi domove in infrastrukturo, mnogo ljudi je tako dobilo delo. A življenje se je za vedno spremenilo. Tradicionalna arhitektura je skoraj izginila, nove hiše tudi niso imele več hlevov, ljudje se niso več ukvarjali s kmetijstvom, ampak so se vse bolj dnevno vozili v službo v furlansko nižino. Pokrajina se je začela zaraščati. V obnovljene domove so prišle televizije, kjer so bili vidni le italijanski programi, italijanščina je postajala vse bolj prisotna na vsakem koraku. Še danes velja meja, da ljudje rojeni pred potresom, še skoraj vsi govorijo domače narečje, po potresu pa je vedno več otrok, ki govorijo le še italijansko.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

3


s l o v e n s ka b e n eč i j a

Vas Topolovo

Beneška Slovenija Slavia Friulana

Dvojezična šola v Špetru Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so začele napetosti med državama popuščati, se je pojavil tudi ugoden trenutek, ko so v Špetru lahko odprli dvojezično šolo. Šola, ki je bila ustanovljena kot zasebni zavod (podržav­ ljena je bila s sprejetjem zaščitnega zakona leta 2001), je postala velik uspeh in jo danes obiskuje kar polovica vseh otrok iz Nadiških dolin. Začela se je kot vrtec, nato razširila tudi v osnovno šolo (za otroke od 7. do 11. leta), od leta 2007 pa še na nižjo srednjo šolo (od 11. do 15. leta). Velik udarec je šolo doletel pred dvema letoma, ko je inšpekcija izdala odločbo, da stavba, kjer je šola, ni potresno varna in se morajo izseliti. Šola danes deluje na treh različnih lokacijah po Špetru (najprej so jih nameravali izseliti celo po različnih krajih), rešitve glede nove zgradbe pa še vedno ni. Letos so vlogi za dvojezični šoli dali tudi v Bardu v Terski dolini in v Tipani v Karnajski dolini, a sta bili vlogi zavrnjeni. Šoli sta dobili vsaj pravico do poučevanja več ur slovenščine kot dodatnega predmeta. Šola v Špet­ ru tako zaenkrat ostaja edina dvojezična šola v Benečiji.

4

XIV

ŠTIRINAJST DNI

Bogato kulturno življenje Jasen rezultat dvojezične šole je vse večja skupina mladih Benečanov, ki so zelo aktivni v kulturnem življenju slovenske manjšine v Benečiji, ki je tudi sicer zelo živo. Najpomembnejše je zagotovo Beneško gledališče, ki vsako leto predstavi premiero nove igre na dnevu emigranta 6. januarja, ki je osrednja prireditev beneških Slovencev. Z igro čez poletje nato gostujejo po številnih beneških vaseh, vse predstave so odlično obiskane, obiskovalci pa tudi ljudje, ki so bili pred nekaj leti do Slovencev še zelo sovraž­ni. Mladi veliko svojega truda vlagajo v »Senjam beneške piesmi«, na katerem nastopajo mladi ansambli, ki se predstavljajo z avtorskimi pesmimi v beneškem narečju. Poleg sodobne glasbe je v beneških dolinah zelo živo tudi še glasbeno izročilo. Deluje več zborov, ki nastopajo z narečnimi pesmimi (npr. zbor Naše vasi, Matajur, zbor Pod lipo, Beneške korenine, Rečan). Zelo živi običaji so še vedno pust, katerega maske so po krajih zelo različne; kris/kries, ko na predvečer sv. Ivana ob poletnem sončnem obratu prižigajo kresove, ki naj bi prinašali srečo; v Terski in Karnajski dolini je še živ običaj poljubljana križev, ko ob praznovanju glavnih

zavetnikov prinesejo križe vseh vasi in se namesto ljudi poljubljajo križi; v vseh dolinah je zelo čaščen praznik Marije Vnebovzete, ko se odvijajo procesije s kipom Matere Božje in blagoslovom šopkov cvetja ... Prebujanje na političnem parketu Vse bolj vidni postajajo beneški Slovenci tudi na političnem parketu. Letos spomladi je v občini Sovodnja na županskih volitvah zmagal zaved­ en Slovenec Germano Cendou, ki je nato kot župan prisegel tudi v slovenskem jeziku. To se je zgodilo prvič v zgodovini. V preteklosti so Slovenci v Benečiji kandidirali zgolj na lokalnih listah ali vsedržavnih strankah, zbirna stranka Slovencev v Italiji Slovenska skupnost pa je imela svoje kandidate le na Goriškem in Tržaškem. Na zadnjih deželnih volitvah pa je v Videmski pokrajini za Slovensko skupnost kandidiral domačin Miha Koren in dosegel izjemno dober rezultat, veliko boljši od vseh pričakovanj. Matajur - simbol identitete Vsi imamo kraje, ki so nam posebej pri srcu, na katere se posebej radi in pogosto vračamo, ki jih štejemo za simbole naše identitete. Za beneške Sloven-


Pristna domačnost

ce sta takšna kraja brez dvoma hrib Matajur in romarsko svetišče Stara Gora. Matajur je najvišji hrib Benečije, kamor so ljudje v preteklosti gnali past živino, danes pa tja hodijo na pohode in izlete. Na Matajurju že leta stoji kapelica, ki je bila med prvo svetovno vojno porušena, a nato kmalu obnovljena. Planinska družina Benečije je na vrhu postavila planinsko kočo imenovano »Dom na Matajure«, kjer se vse bolj srečujejo tudi rojaki z obeh strani meje, po Matajurju namreč teče tudi meja med državama. Ob vsem pa je najbolj zanimivo, da beneški Slovenci, ki Matajur res štejejo za svoj močan simbol, za hrib uporabljajo furlansko ime Matajur, staro slovensko ime Velika Baba pa se ne uporablja. Stara Gora je romarsko svetišče že od 5. stoletja in je bila vedno ter je še zelo pomembna točka za Slovence z obeh strani današnje meje. Žal danes tam delujejo le še italijanski redovniki, slovenščina je bila povsem izrinjena. Zanimiva posebnost Stare Gore je, da je tam Marija črne polti. Vas Topolovo Vse bolj kultni status pridobiva vas Topolovo v občini Grmek, ki tudi postaja pomemben sim-

Germano Cendou

bol beneških Slovencev. Pred šestnajstimi leti so namreč začeli prirejati kulturno prireditev Postaja Topolove, ki poteka vsako leto julija. Prireditev že zdavnaj ni več le slovenska, saj privablja umetnike iz vse Evrope, ki v vasi živijo in ustvarjajo. Beneška vas na koncu poti, obsojena na smrt zaradi meje, hladne vojne in izseljevanja je bila tako, po zaslugi namiš­ ljene postaje, lepo obnovljena in zaživi vsaj v poletnih mesecih. Čezmejno sodelovanje Pravo pomlad stikov med Benečijo in Soško dolino je pomenil vstop Slovenije v EU in padec meje. Vse več je čezmejnih prireditev in te so vse bolj obiskane, razmišljajo celo o ustanovitvi prvega čezmejnega dvojezičnega vrtca. Rek, da vsaka meja, ki pade, rodi novo upanje, se je tukaj pokazal kot zelo upravičen. Ali kot so rekli Benečani na prireditvi v Kobaridu ob prazniku vrnitve Primorske matični domovini: »Naša narečja so imela an imajo še zmeri veliko sovražnikou. A sada se je slovenski jezik iz matice prelil tudi do naše strani. Lahko se nanašamo na slovenščino an s tem je naše narečje ušafalo varno naročje!«

Miha Koren

»Bogat si na duši in na srcu« Beneške Slovence je leta 1843 obiskal tudi Matija Majar Ziljski. Njegovo tridnevno peš potovanje je ostalo dokumentirano, ker je o njem v pismu poročal Stanku Vrazu. V pismu pravi, da »kadarkoli pridete med beneške Slovence, morate misliti, da ste med svojo družino. Ukradli vam ne bodo niti krajcarja, čeravno boste ves vaš denar posuli po cesti«. Majar je zapustil Benečijo z najboljšimi vtisi. »Blagi narod! Ti si siromašen in neuk, toda bogat si na srcu in duši. V svoje okrilje še nisi sprejel darov zahodne prosvete, toda hvali Boga, ker je ostalo nepokvarjeno staro tvoje poštenje in dobrota slovenskega srca.«

Dežela odseljevanja Benečija je bila zaradi revščine vedno delež­na velikega odseljevanja. Po drugi svetovni vojni je izseljevanje postalo organizirano tudi s strani države. Italija je namreč morala, v zameno za poceni premog, v belgijske rudnike poslati določeno število svojih ljudi. Med skoraj prisilno poslanimi so bili tudi številni beneški Slovenci, ki so morali tam delati v grozljivih, človeka nevrednih, razmerah. V Belgiji je začel zanje duhovno skrbeti Zdravko Raven (1921 – 2010), ki je bil med leti 1948 in 1960 duhovnik za Slovence v Belgiji. Lahko ga torej tudi štejemo med (netipične) čedermace, opisu katerih sta namenjeni 8. in 9. stran te priloge. Samoiniciativno je navezal stike z Benečani tam in postal tudi njihov dušni pastir.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

5


www.novimata

pogovor s naš časopi tudi na ni spletni stra

novi matajur je na facebooku! ➪

: 730462 • E-mail gotovini / 731190 • Fax Tel. (0432) • Poštnina plačana v Ristori 28 • le 92 evro DALE • Ulica dal / casella posta nale • Cena 1,00 Filiale di Udine ČEDAD / CIVIspin.it • Poštni pre • Tednik / settima Legge 662/96 po 2/50% comma 20/b novimatajur@ 45 % - art. 2 to postale grup ento postale abbonamen e in abbonam Poste Italiane

Spa - Spedizion

E 33100 Udine TAXE PERÇU Italy SSA TASSA RISCO

ortaža Slovenska rep

ita Revija Dolcev beneško predstavlja sko bogatijo strani 5 gastronom beri na

iju

em avditor

a, v gorišk

13. oktobr ca a konferen Prva deželn encev v FJK ov Sl Slo o zaščiti bodo strokovna poročila rija

V soboto,

6) št. 38 (178 oktobra 2012

, 10. Čedad, sreda

www.novimatajur.it

Friuli Tedeschi in vuole

Giorgio Banchig

nza che Una minora ndo’ ‘aprirsi al mo più visibile a pagina 8 e rendersi leggi

1,6 milijona manj za našo manjšino Skrb SKGZ izaci-

organ Slovenske ncev ove Slove je in ustan v letu 2012 v Italiji bodo približno e za prikrajšan evrov. Po1,6 milijona iz vladnega a datek izhaj debato ega je a, iz kater šnimi ti Osnova za zašči odlok o sveta s kolik na konferenca ki jo predeželnega a razvidno, , “Prva dežel Predsednik razpolagal manjšine, Maurizio Franz a za jezikovne sredstvi bo ionar nega zakon slovenske narodna skup deželni funkc 10. člen dežel o v Gorici, bo slovenska ija rij. divedeva Napoli čna dotac Giuseppe ki bo v sobot odločno poza ves terito nost. Finan zakona bo Slovence in Slorija o bogastvo ko se iz razliosti da se še bolj in ravnatelj vljajo velik iz zaščitnega %. Če k tedic priložnost, ce Slovencev in dolžn otem obdobju, pod vprašaj Devan Jago “In prav v nižja za 21,77še najavljeomog vljajo udarijo pravi gov posta i o sprejo manjšini mo razlo V mora govor . doda čnih se ki iz mu udejanjajo fičnosti in inštitucij, sredstev naši te pravice deželne speci ustroja v ki jih no znižanje čiti, da lahko s pomočjo poročil, naše upravnega tisk za Prii inmembah avtonomijo Ko zakona za nik, potem Gorici bomo raziskovaln bilo treba okrepiti. Slovenski državi, bi anjem morski dnev o izredno aprav še bolj nih pravije pripravil je z izvaj risorse, rimo rili, kako dežele pravz rto, delle lahko govo staterih osnov in deželneštitut preve e non disto do gli infinančnem a 38/2001 anj, ki zarimo o neka vato m tivan dal zakon vpraš govo rki hude pove incen e Robe svimo mimo državnega Tako je skupnost, in particolar e regionale re dello izio 26/2007.” cah, ne more vne manjšine. Ta konfe nju za našo zabei nel setto o del terriIl consiglier ha presentato nei sveta Maur ga zakona noše nismo vestiment sedeželnega omic devajo jeziko dala tudi možnost za te (Pdl) ga doslej mllanza alpredsednik deljek, 8. oktobra, na e socio-econ to Novelli bo zašči re, nell'a i un'interpe renca nam il luppo področju ležili. non viola kulturnoJulijske krajin Franz v pone giorni scors cui chiede qual è naprej na nske,” je presa e del torio... per Slovenska ve korake le Furlanije i sobotne konin , kljub primeru slove ibuti alla bito del diritto d'ime sulla condežu Deže la Giunta šin, v tem darska zveza dei contr predstavitv o ravmanj na norm gospo ) Veu tudi i annu le žila z. (T.G. e nelahko Friul v Vidm totale ercio, sta se je udele ic in deželpovedal Fran slovena del ative in- comm temu da razum- finančno strani ference, ki comunità Jagod o beri na 3. ja Devan a, quali inizi garan- correnza”. na 6 gospodarsk i in Slovenatelj Slori Giuseppe Napoli. “per nezia Giuli leggi a pagi poprendere stanje v Italij rava takih non riser ni funkcionar poudaril, da sloni tende intra še razionale, niji, ne odob nepona prisotnoFranz je tire un uso ov, ki lahko slodežele tudi so slovennaše ukrep st sebno oškodujejo di manjšin, kot tapravljivo sti jezikovnih in nemška, ki preds ove. Zara venske ustan a organizaska, furlanska tega bo krovn kar je v a vse, ocija storil , da se zagot njeni moči obstoj. vi njihov prišlo do poČe ne bo emb, bodo zitivnih sprem naprej podeli rezi priza , do zaposlene stavke za terih v neka česar je žal že prišlo. jah v organizaci dogaja ravno Vse to se maggior vsi ocenjujeprimato del času, ki ga no pozitiv- l'inutile trasmissioro di ore di sul plurilingui tamo kot izred narodno Convegni gene- numemarilenghe. Ci sono i našo scuole, stati nità ih nega za i- ne in smo nelle Parva maša per la comu v času dobr ranze lingu fondi da ai nost, ormino Rinal gli sf... skup ro a di rali delle gaspuoda ih instituciona e quei quatt renze stamp al dvostransk sov. Tako stiche, confe delle confe- slove del Novi Matajur otuberja 2000 i one stinalnih odno kot Dežela presentazi . Ogni tunat o mese di fila senza v Podutani minoranze rimska vlada ta resno a re- quart Ma è davvero un detrenze sulle mora o. di ra che in quest i FJK se tanto semb (chis- pendi . In questo miscuglio ali sta storil o speciale ati, etaglio statut risult vpraš a gione tempo) addittori celovito upoper quanto segnali contr vse, da bi e, ki slovenzzabile (per sà ancora quasi appre ivamente comštevali zakon zasia stata effett livelli la ragio- rebbe rità) l'interrogazione skupnosti i since ski narodni razpresa a tutti ia au- la Novelli al preobstoj in della propr consigliere gotavljajo j je ne: quanne fondante la rende unica del osti. Dosle te della Regio sloveni možn Che siden ia. vojne zaintonom per gli blagajnah eo, luogo di sono i soldi utilizzati? v državnih mag- ti a livello europ no evanja zasecoli delle e come vengo rebbe una picradi neuresnič ostalo več contro da Rinente. Certo baste fra re del conti i gaspuod . ščitnih norm giori cultu internet o Podutansk ajstih onov evrov ente arriva ricerca su ssi po dvan stit kot 28 milij Poi inevitabilm va a Roma cola a che pure ki ji ravno naldo Geru ešišču. Je Tondo atti della giunt nte, Dežela FJK, muoru zapu il risveglio. tavolo gli ne. Ma probabilme lietos v Čepl Benečilietih bo ka prisotnost iti v Furla emvarhu, i pugni sul pasina sostie zgodovins Lienart an blizu Latia battere šine zadio che gli ento del lietos v Čarn a Planinska druž Svet manj ko stipen ssam lo nske Lans gado nizav slove contro il decla e una rassicu- visto comunità (sì... anche ni status in ki ga orga nijo, v Perte je odloču viga kala Burnjak, ugotavlja poseb gli è sta21. otuberja. o vas sauonjske Takuo čne jo, . non friulano, ottienle, si dice sod- sa Bruv na) finan sane ea nedie slove luštn ze ob 8.30 je. Bo v kof Andr posledične nima nobejo v telo razione verba tica dei fon- quella bile. Sarebbe appre ki se začn an denski nadš , ki je že sklepa Tisti, ki pride i iti na pohod, dimen to possi po hostieh godnosti, teMa il condisfatto e si mogl h popeje no Mazzocatogor čedajskega ha za naše ni (tanto quel- zabile dicevamo. v tisti vasimuna, bojo ki po starih staza nega poslu ligo, visto di per gli slove La SeSloveniji: od u an nu, de pošje ele Zanon. ale è d'obb lo votano). do Avse v e vezi že Čeplešišč žave. mo dizion chiede che si apra un li poi mica okuole vasi e parjateljsk kaplana Mich pretresla an strani tramite Turis senožetih che poi njske dolin beri na 6. grazie al ca je sauo euro ganti che e onto” Novi njega mila confr ljudj i. 400 lo di žlaht ci imajo žalost vse je tudi v an Fvg elargisce spot su radio “tavo poi, in sintesi, quei solspravla v r. Kajšan di tanske 7. strani annima quale serie podu iti na una ripart beri ike peoper al go par essere viern (very norm sloSv. Pavla di possano Rtl 102.5 delle difnon si sente arje. bližnjih far dimentica che con chi an v Krav ple), ma si Černetičih (ab) strani miche di Radio beri na 4. ficoltà econo (la radio liba- veno. pagina 7 ne segue a Onde Furla s) che detiene re dai furlan

contributi Novelli: troppislovena in FVG nza per la minora

nali, Politiche regio

realtà fra impegni e

smo Un plurilingui di cartapesta

inalda pošju don R Nadškof je niki so pruot er vi e, šk La v ske družine Burnjak Planin šišču lietos v Čeple

V Videmski pokrajini izhajata dva slovenska časopisa. Novi Matajur je tedenski časopis, ki je začel izhajati leta 1950 in je tradicionalno predstavljal predvsem levo usmerjeni del manjšine. Kulturno verski list Dom, ki je danes petnajstdnevnik, pa so začeli leta 1966 izdajati beneški duhovniki. Odgovorna urednica Novega Matajurja Jole Namor je tudi bivša predsednica levo usmerjene krovne organizacije Slovenske kulturno gospodarske zveze (SKGZ) za Videmsko pokrajino. Sedanji predsednik Sveta slovenskih organizacij (SSO) za Videmsko pokrajino, to je krovne organizacije, ki združuje demokratičnokonservativni del manjšine Giorgio Banchig je tudi bivši odgovorni urednik Doma in s časopisom še vedno sodeluje. V pogovoru sta nam predstavila njun pogled na slovensko manjšino v Videmski pokrajini.

6

XIV

ŠTIRINAJST DNI

»Med seboj zelo dob

Časopisa Dom in Novi Matajur imata zelo podobno poslanstvo kot Nedelja. A kljub temu med časopisi obstaja zanimiva razlika – Nedelja izhaja iz­ ključno v knjižni slovenščini, medtem ko imata Dom in Novi Matajur pri­ bližno polovico vsebine v italijanščini, polovico pa v slovenščini. Večina slo­ venskih besedil je v lokalnih narečjih in manj v knjižnem jeziku. Nam lahko razložite razloge za takšno uredniško politiko? Giorgio Banchig: Jezikovna politika časopisa je prilagojena poznavanju jezika naših bralcev. Ker do osemdesetih let prejšnjega stoletja nismo imeli slovenske šole, ljudje ne znajo knjižnega jezika, ampak zgolj narečje. A v narečju je naš besedni zaklad omejen, predvsem na kmetijstvo in cerkvene zadeve, torej tradicionalne dejavnosti. Za politiko izrazov v narečju nimamo, zato takšne članke objavljamo v italijanščini. Postopoma poskušamo ljudi sezna­ njati tudi s knjižnim jezikom. V vsaki številki imamo stran novic iz Posočja, te so v knjižnem jeziku, pa tudi ostale novice, ki se dotikajo vseslovenskega prostora, so v knjižni slovenščini. Razmerje med italijanskim in slovenskim jezikom je približno pol pol, če je mogoče, poskušamo več veljave dati slovenščini. Jole Namor: Pri jezikovni politiki časopisa moramo upoštevati teritorij, na katerem delujemo. Krajevni govori so za nas izredno pomembni, saj so

starejši ljudje ohranili jezik na ustni ravni in se prepoznavajo v lokalni govorici in ne knjižni slovenščini. Narečja so tudi odraz našega današnjega kulturnega ustvarjanja, saj je veliko sodobne dramske umetnosti in literarnega ustvarjanja v narečjih. Žal se slovenščina vse bolj izgublja, zato moramo v časopisu uporabljati tudi italijanski jezik. Kakšen delež bo imel kateri jezik, se vsak teden sproti odločamo, na splošno bi lahko rekli, da je 60 % časopisa v italijanščini, 40 % pa v slovenščini. Trudimo se, da bi bilo čim več besedil tudi v knjižni slovenščini. Oba časopisa sta imela v preteklosti precej težav s protislovenskimi napadi. Nam lahko poveste, kdaj je bilo najtež­ je in kakšna je situacija danes? Jole Namor: Začetki so bili zelo težki. Že nekaj tednov po ustanovitvi časopisa (1950) so bili prisiljeni uredništvo zaradi tako hudih proti­ slovenskih napadov iz Špetra preseliti v odmaknjeni Videm. Tudi v vašem časopisu (Nedelja št. 10, 6. marca 2011) ste že pisali o pritiskih, ki jih je prestajal prvi odgovorni urednik. Oblasti so mu vzele potni list, da ni mogel iz države, ljudje so ga označevali za »hudiča slovenskega« in klicali policijo, ko je prišel v kakšno vas, da bi napisal članek. Uredništvo se je nato šele leta 1974 preselilo v Čedad. Danes je situacija bistveno boljša.


Jole Namor

bro sodelujemo« Giorgio Banchig: Najtežje je bilo brez dvoma na začetku, ko so Benečijo terorizirale tajne službe, ki so preganjale vse, kar je bilo slovenskega. Dom je bil še posebej trn v peti, ker je bil odraz katoliškega sveta. Napadali sta nas obe strani – italijanski nacionalisti, ker so na vsak način želeli slovenstvo izenačiti s komunizmom, naš časopis pa je podiral to predstavo. Napadov smo bili deležni tudi s strani levice, saj jim je podoba vseh Slovencev kot levičarjev ustrezala, z našim časopisom pa je postalo jasno, da niso vsi Slovenci komunisti. Tudi danes je nasprotovanje še vedno prisotno, a je položaj veliko lažji. Zadnjih večjih protislovenskih napadov smo bili deležni leta 2007, ko so v Špetru dvojezični osnovni šoli dodali še nižjo srednjo šolo (za otroke od 12. do 15. leta) in so proti temu zbirali podpise. Ste tudi predstavnik obeh krovnih političnih organizacij Slovencev v Italiji za Videmsko pokrajino. Kakšen pomen ima Vaša organizacija in kako ocenjujete odnose z drugo krovno or­ ganizacijo? Giorgio Banchig: SSO je bila ustanovljena na začetku devedesetih let, po osamosvojitvi Slovenije. Prej ni bilo pogojev za to. Glavno delo je po mojem mnenju časopis Dom, ki je zelo razširjeno glasilo, brano tudi med italijanskimi bralci in izhaja s podporo SSO. S SKGZ so odnosi že od

vsega začetka dobri, saj nismo imeli ideoloških delitev. Kot primer naj navedem, da so že dan emigranta, ki je najpomembnejša prireditev beneških Slovencev, vedno skupaj organizirali slovenski duhovniki in komunisti. Jole Namor: SKGZ ima že zgodovinsko zelo pomembno vlogo, saj je bila vedno v podporo vsem, ne glede na njihovo opredelitev. Tukaj so se vedno zbirali vsi kulturni delavci, ki so leta 1954 ustanovili tudi Kulturno društvo Ivan Trinko. Odnosi s SSO so bili, razen nekoliko težjih začetkov, vedno dobri. Skupaj smo ustanovili Inštitut za slovensko kulturo, sodelujemo pri projektu Jezik – Lingua ... Pred par leti so iz Slovenije začeli pri­ hajati precejšnji pritiski, da bi se mo­ rali obe krovni organizaciji in tudi oba slovenska časopisa v Benečiji združiti. Kakšno je Vaše mnenje o teh idejah? Jole Namor: Mi združitev podpiramo, tudi sama sem jo že večkrat predlagala. Tako bi bilo delovanje bolj racionalno in učinkovito. Kljub temu organizaciji in uredništvi tudi danes dobro sodelujeta. Giorgio Banchig: Mislim, da so zdaj, hvala Bogu, ideje o združevanju mimo. To bi namreč pomenilo izgubo idealnega človeškega kapitala. Z dvema organizacijama in dvema časopisoma lahko nagovorimo več ljudi in izvajamo več različnih aktivnosti. Primer združevanja časopisov na Koroškem je jasno pokazal, da to

lahko naredi veliko škode. Kakšni so Vaši obeti za prihodnost slovenske skupnosti v Videmski pokra­ jini? Menite, da je za ohranitev iden­ titete pomembno predvsem delovanje navznoter dolin, ali prihodnost vidite v povezovanju s Slovenci v Goriški in Tržaški dolini ter rojaki v Sloveniji, to­ rej navezavo na vseslovenski prostor? Giorgio Banchig: Glede prihodnosti sem optimist, skrbi me le demografski položaj, saj se vasi zelo praznijo, prebivalstvo je staro. V dolinah pa je še veliko življa in zavednosti. Delati moramo predvsem za jezikovni in kulturni napredek naše skupnosti, a nismo otok, zato se moramo povezovati. Sodelovanje je danes predvsem na osnovi osebnih stikov, upajmo, da bo prišlo tudi do bolj sistematičnega sodelovanja. Jole Namor: Tudi doline v Videmski pokrajini so med seboj zelo ločene zaradi visokih gora, zato je povezovanje in trud za povečanje pripadnosti slovenski manjšini zahtevno delo, a na tem delamo že 30 let. Krepi se tudi čezmejno sodelovanje, s Trstom in Gorico pa povezava obstaja že zaradi skupnih organizacij, ki so se od tam razširile k nam. A naša identiteta bo vedno večplastna. Globalizacija je velik izziv, če nimaš korenin, te zlahka odnese. Tipična ziljska »šufa»

ŠTIRINAJST ŠTIRINAJST DNI DNI

XIV

7


če d e r m ac i Mira Cenčič je v svoji knjigi »Beneška Slovenija in njeni čedermaci« zapisala, da se je z udorom fašizma v Cerkev začel proces izrinjanja slovenščine iz cerkva, ki se vse do danes ni zaustavil. A številni slovenski duhovniki so se temu uprli in ljudi še naprej nagovarjali v domačem jeziku. Poleg duhovne oskrbe so, kot edini izobraženci, ljudi tudi opismenjevali in izobraževali, jim pomagali pri stikih s civilnimi oblastmi, jim svetovali na gospodarskem področju ... Brez duhovnikov se slovenstvo v Benečiji zagotovo ne bi moglo ohraniti. Po knjigi Franceta Bevka Kaplan Martin Čedermac, ki jo

Vlogo Ivan Trinko »Zamejski«

(1863 – 1954) je bil najpomembnejši beneški čedermac. Zanj pogosto uporabljajo vzdevka »oče Beneških Slovencev« ali »največji sin Slovenske Benečije«. Deloval je kot profesor filozofije v semenišču v Vidmu, imel pa je tudi številne druge funkcije v Cerkvi in zunaj nje: bil je deželni poslanec, funkcio­nar ljudske stranke, sodnik porotnik, stolni kapitelj. Zelo veliko je storil za gospodarsko in socialno stanje Beneških Slovencev, ni pa uspel pridobiti kakšnih zakonskih določil za zaščito rojakov. Odločno se je uprl prepovedi uporabe slovenščine v cerkvah, (neuspešno) je pisal pritožbe in prošnje papežu Piju XI. in škofu. Hodil je po beneških vaseh in dvigal narodno zavest, za dijake v semenišču je prirejal tečaje slovenščine, bil je glavni vzor vsem mlajšim duhovnikom. Izrednega pomena je tudi njegovo umetniško ustvarjanje. Bil je pesnik, pisatelj, prevajalec, jezikoslovec, skladatelj, kritik in slikar. Po časopisih v osrednji Sloveniji je obveščal o položaju v Benečiji, med rojaki doma pa je širil literaturo v knjižni slovenščini in tako poskušal poleg lokalne vzbuditi še narodno zavest. Zaslužen je tudi za številne prevode iz slovenščine in ostalih slovanskih jezikov v italijanščino in tako skrbel, da je tudi italijanski prostor spoznal slovansko kulturo. Lik Ivana Trinka je med beneškimi Slovenci še zelo poznan in visoko spoštovan. Po njem se imenuje slovensko kulturno društvo v Čedadu in slovenska šola v Gorici. Že leta 1953, ob njegovi 90-letnici, so začeli izdajati Trinkov koledar, ki še vedno izhaja. Pokopan je v Tarčmunu, kjer je bil tudi rojen. Na nagrobnem kamnu so zapisani njegovi verzi: »O ti zemlja rod­ na, zemlja bedna, zemlja mala, ki te milost božja meni v last je dala.«

8

XIV

ŠTIRINAJST DNI

čedermacev »Očak z Matajurja« Paskval Gujon

(1909 – 2002) velja za zadnjega čedermaca. Več kot 60 let je bil žup­ nik v najbolj gorski beneški vasici Matajur. Posvečen je bil leta 1933, ravno ko je bila prepovedana slovenščina v cerkvah. A vse življenje je maševal izključno v slovenskem jeziku. Prepričan je bil, da bodo »rojaki z molitvijo v svojem jeziku ostali svobodni božji sinovi, z molitvijo v drugačnem jeziku pa kolonizirani ljud­je«. Vedno je opozarjal, da je bila situacija po letu 1945 še hujša kot v času fašizma, saj so tajne organizacije preganjale vse, kar je bilo slovenskega. Prav Gujon se je najbolj odločno upiral nasilju in branil svoje ljudi ter si prizadeval za sožitje med Slovenci, Furlani in Italijani. Opisujejo ga kot »plemenitega očeta Benečije«, ki je izstopal po svoji trmi, odločnosti, trdnosti, bojevitosti, a tudi velikem optimizmu in duhovitosti. Redno se je s članki, razmišljanji in pismi bralcev oglašal v slovenskih, furlanskih in italijanskih časopisih, kjer je izstopal s svojim ostrim slogom, tako v argumentiranju kot polemiki. Širšo javnost je pretresel dogodek leta 1995, ko so v cerkev v Matajurju vdrli karabinieri (italijanski policisti) ter cerkev prevrtali in močno poškodovali. Iskali so »komunistično orožje«, ki naj bi ga Gujon skrival v cerkvi. Poleg slovenskega maševanja je Gujon v domačem narečju učil tudi verouk, vodil dva pevska zbora ter izdal molitvenik v narečju. V slovenščini in italijanščini je izdal tudi knjigo »Ljudje Nadiških dolin«, v kateri je opisal dušo beneških ljudi in pozval, naj se vsi trudijo ohraniti domač jezik, saj je to največje bogastvo, ki ga ima človek. V uvodu knjige je zapisal, da je njegova želja, »da bi razpihal iskro slovenstva, ki tli pod pepelom. Da ne bosta izgubljena ponos in ljubezen do svobode, ki so nam ju zapustili naši predniki«. Paskval Gujon je tudi danes v zavesti beneških ljudi še zelo prisoten in spoštovan. Pred smrtjo je dejal, da je vlogo čedermacev danes prevzela dvojezična šola v Špetru. Ob njegovi smrti so beneški časopisi zapisali, da je umrl najbolj svoboden človek daleč naokoli.


je pod psevdonimom Pavle Sedmak izdal leta 1938, pet let po fašistični prepovedi uporabe slovenščine v cerkvah, so zavedni duhovniki dobili naziv čedermaci. Naziv čedermac je postal sinonim za vse duhovnike, ki so se od leta 1866, pa vse do današnjih dni borili za slovensko besedo in je presegel zgolj območje Benečije ter lika Antona Kufola in Jožefa Kramarja, ki sta bila glavni Bevkov navdih za knjižni lik. Izmed več deset čedermacev, ki so skozi leta delovali v Benečiji, je tukaj predstavljenih le nekaj njihovih portretov.

je danes prevzela šola Božo Zuanella

Marino Qualizza Renzo Calligaro

(1941) in (1940) sta še zadnja duhovnika, ki v Benečiji danes mašujeta tudi v slovenščini, torej bi ju tudi lahko označili za poslednja čedermaca. Zuanella je župnik v Matajurju, Qualizza pa upokojeni profesor teo­logije v semenišču v Vidmu, ki vsako nedeljo hodi maševat v Dreko. Leta 1991 je Zuanella v časopisu Dom, katerega glavni urednik je Qualizza, začel pisati podlistek, v katerem je opisoval grozovito preganjanje in raznarodovanje Slovencev s strani tajnih služb v času hladne vojne. Leta 1997 pa je v slovenščini in italijanščini izdal še knjigo »Mračna leta Benečije« z isto vsebino, ki je v Benečiji doživela takšen odmev, kot še nobena prej. Proti obema duhovnikoma se je zaradi tega začel zelo odmeven sodni proces, ki je trajal vse do leta 2002. Potomci preganjalcev so poskušali tako legalizirati početje očetov, a jim ni uspelo. Napadi na oba duhovnika so bili strašni, sama pripovedujeta, da sta si moči nabirala s skupnimi pohodi v gore, na vrhuTriglava sta si tudi obljubila, da bosta vztrajala do konca. Posebej ju boli, da ju niso najbolj preganjali Italijani, ampak rojaki, Beneški Slovenci, ki so zastrupljeni z italijanskim nacionalizmom. Pravita, da sta morda res zadnja duhovnika, ki sta preganjana zaradi slovenstva, a zagotovo nista zadnja Benečana, ki se borita proti raznarodovanju.

(1943) ne sodi med tipične čedermace. Po rodu je Furlan, a se je po prihodu kot župnik v Bardo in Zavarh naučil tudi slovensko, kar nikakor ni praksa pri furlanskih in italijanskih duhovnikih. Pomagal je pri prevodu mašnih beril v tersko narečje, ki ga danes berejo pri maši. Na začetku je prejel veliko groženj in nekateri ljud­je so odhajali iz cerkve, ko so slišali slovensko besedo, danes je k sreči bolje. Calligaro je v župnijskem arhivu našel tudi že zdavnaj pozabljene slovenske pesmi, ki so jih domačini spet začeli peti pri nedeljskih mašah. Tako je v teh dveh farah po več kot sto letih ponovno prisotna slovenska beseda. Preden so v Bardu ustanovili glasbeno šolo, je skrbel tudi za minimalno glasbeno izobrazbo otrok, učil jih je različnih inštrumentov.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

9


mladi beneški slovenci

Mladi Benečani vsega sveta so v

B

enečija je bila skozi zgodovino vedno deležna precejšnjega izseljevanja. Pokrajina je odmak­njena od velikih središč in zemlja ni zelo rodovitna, zato je ljudi vedno pestila revščina. Italija je ta območja tudi načrtno zanemarjala, saj jih je želela izprazniti in ljudi naseliti v mestih, kjer bi se prej asimilirali. Zanimiv podatek je, da v beneških narečjih sploh ne poznajo besede »priboljšek«, saj zaradi pomanjkanja tega očitno nikoli ni bilo. V zdomstvu in izseljenstvu so se ljudje iz Rezije, Nadiških dolin, Karnajske in Terske doline organizirali v svoja društva, ki mnoga delujejo še danes. Povezuje jih organizacija »Slovenci po svetu« s sedežem v Čedadu, društva pa so povezana še v štiri regionalne zveze – evropsko, avstralsko, severnoameriško in južnoameriško. Letos poleti so se predstavniki vseh zvez zbrali v Benečiji, kjer so izbrali novo vodstvo in programske usmeritve za naprej. Kongres je potekal pod geslom »Dielo z

10

XIV

ŠTIRINAJST DNI

našimi judmi po svietu je investicija u rast an upanje«. S kongresom organizacije Slovenci po svetu in vsakoletnim dnevom emigrantov v vasici Bardo so zaključili tudi tritedenski seminar za mlade. Trinajst mladih (dva iz Belgije, dva iz Avstralije, štirje iz Kanade in pet iz Argentine) je imelo možnost spoznavati svoje korenine in razmiš­ljati o identiteti. Država Italija je do svojih ljudi po svetu, med katere šteje tudi neitalijanske izseljence z ozem­ lja današnje Italije, zelo radodarna, saj se zaveda pomena rojakov zunaj matične domovine. Mladim Benečanom, ki so se zbrali v Čedadu, je Italija tako plačala letalsko vozovnico, enomesečno bivanje v Italiji z vsemi stroški in izlet po državi. Edini pogoj, ki so ga morali prej izpolniti, je bil, da so se naučili italijansko (nekateri so jezik znali že od doma, drugi so se ga naučili na tečajih). Brez težav so dobili tudi italijansko državljanstvo. Investicija v svoje ljudi se Italiji izplača, med mladimi je bilo zaznati

veliko naklonjenost italijanski državi in kulturi ter navezanost na italijansko identiteto. Mladi v sebi čutijo tudi slovensko identiteto, a jezika večinoma ne znajo več in njihovo slovenstvo ostaja v primerjavi z italijansko identiteto vse bolj v ozadju, kar je logična posledica tega, da je Slovenija nanje pozabila. Mladi so na seminarju poslušali predavanja o zgodovini Benečije, o današnji jezikovni podobi dežele, o ekonomski situaciji, razglabljali so o svoji večplastni identiteti ... Na delavnicah so se učili kuhati tradicionalne beneške jedi ter se naučili nekaj ljudskih pesmi in plesov, ki so jih na dnevu emigranta tudi zapeli in zaplesali pred obiskovalci. Z različnimi izleti so dodobra spoznali deželo Furlanijo-Julijsko krajino, na dva enodnevna izleta so odšli tudi v Slovenijo. Prvič so si ogledali zgornje Posočje, drugič pa Škocjanske jame in Ljubljano. O občutkih s seminarja in o svojem vsakodnevnem življenju so mladi tudi sami spregovorili.


Čedadu odkrivali svoje korenine Lorena Martin je stara 30 let in živi v Buenos Airesu. Po izobrazbi je arhitektka in v Benečijo je prišla tudi zato, da bi preučila in fotografirala tradicionalno beneško arhitekturo. Želi namreč napisati knjigo o beneški arhitekturi v Argentini – torej koliko in kako so priseljenci elemente svoje tradicionalne arhitekture vnašali v novo okolje. Lorena se je letos vpisala tudi na lektorat slovenščine v Buenos Airesu, njena nono in nona namreč še govorita po domače in bi se z njima rada pogovarjala v slovenščini.

Giani Domenis je star 40 let in prihaja iz Thunder Baya v provinci Ontario v Kanadi. Tam je verjetno največja izseljenska beneška skupnost kjerkoli. Giani je bil edini od vseh mladih udeležencev seminarja, ki je govoril slovensko. V Kanado so se priselili njegovi starši in doma so vedno govorili v domačem nadiškem narečju. Tokrat je bil prvič v Benečiji, zase je govoril, da je vse življenje samo delal in da je to njegov prvi dopust sploh. Njegov posel je, da odkupuje stare hiše, jih obnavlja in prodaja. Rad zahaja v beneško društvo v Thunder Bayu, kjer je še kar nekaj ljudi, ki govorijo slovensko.

Clarise Carling je stara 20 let in prihaja iz Liegea v Belgiji. V beneškem društvu v Liegeu imajo vse vodilne funkcije mladi, predsednik društva je njen brat, ki je star komaj 23 let. Vsako leto priredijo več piknikov, novoletno zabavo in občasno izlete v Slovenijo in Italijo. Clarise se v Benečijo vrača enkrat letno, zato zgodovino dežele in današnjo situacijo dobro pozna. Čeprav se v kraje prednikov rada vrača, pravi, da o stalni vrnit­ vi ne razmišlja.

Carmela Prinzo je stara 32 let in prihaja iz Ottawe v Kanadi. Polovica njenih prednikov prihaja iz Benečije, polovica pa iz Sicilije. Njeni stari starši so govorili slovensko, a vnukov jezika niso naučili, z njimi so govorili italijansko. Carmela je v Benečijo prišla trdno odločena, da se bo naučila čim več narečja, zato je novo naučene besede pridno ponavljala in zapisovala. V Ottawi je poleg beneškega aktivna tudi v italijanskem društvu. Italijani imajo tudi svojo tedensko tv-oddajo, pri kateri je Carmela odgovorna za prispevke o mladini.

Alese Marie Cencigh je stara 23 let in živi v Syd­ neyu v Avstraliji. Študij je že končala in dela kot prehranska svetovalka. Njen oče je predsednik beneškega društva. Na počitnicah v Italiji je že bila, tokrat pa se je prvič udeležila takšnega seminarja spoznavanja korenin in bilo ji je zelo všeč. Posebej je uživala pri degustaciji pršutov. Obisk seminarja je združila še s krajšim potovanjem po Evropi, obiskala je Rim, Pariz in Madrid.

Gabriel Araya je star 27 let in živi v San Martinu v provinci Mendoza v Argentini. Tokrat je bil prvič v Evropi, a zelo rad bi se kmalu spet vrnil. Doma študira turizem in ena od njegovih poslovnih idej je, da bi lahko kot vodič ljudi iz Argentine vodil v domače kraje njihovih prednikov v Evropi. Po končanem seminarju si je Gabriel v Evropi privoščil še krajše počitnice, zanima ga predvsem Vzhodna Evropa, zato je obiskal Prago in Budimpešto.

Neil Topatig je star 25 let in živi v Brisbanu v Avstraliji. Po poklicu je mehanik. Tokrat je bil prvič v Evropi in zelo ga je prevzela zgodovina, ki je po njegovih besedah prisotna na vsakem koraku, medtem ko je v Avstraliji, tako pravi, vse novo in ne poznajo nobene tradicije in spoštovanja do pretek­losti. V Brisbanu je premalo Benečanov, da bi imeli svoje prostore in prirejali druženja, ampak se zgolj obiskujejo med sabo.

Eric Di Stefano je star 22 let in prihaja iz Vancouvra v Kanadi. V Evropi je bil tokrat že četrtič. Na tokratnem seminarju so ga posebej zanimala predavanja o ekonomiji. Doma nam­reč študira kmetijstvo in zelo ga je navdušila ideja, da bi se po koncu študija preselil v Furlanijo in se tukaj ukvarjal z vinogradništvom in vinarstvom.

ŠTIRINAJST DNI

XIV

11


SLOV E N C I V A RG E N T INI

Tudi Benečani so se izseljevali v V Argentini živi približno 40.000 Slovencev. V deželo tanga, mateja in asada so se izseljevali v različnih obdobjih in iz različnih razlogov. Zanimivo je, da se kljub življenju v isti državi med seboj slabo poznajo. Vsaka skupnost se na svoj način trudi ohraniti svojo slovensko identiteto. Koroškim Slovencem je brez dvoma daleč najbolje poznana skupnost povojnih političnih beguncev, ki je svojo izseljensko pot začela prav na Koroškem. Pri predstavljanju drobcev iz živ­ ljenja slovenskih skupnosti v Argentini je ta skupnost izpuščena in pozornost skoncentrirana na ostale, nad živ­ ljenjem katerih še vedno leži tančica skrivnostnosti in nepoznanosti.

12

XIV

ŠTIRINAJST DNI

P

rvi Slovenci so deželo ob Srebrni reki ugledali leta 1876, ko se je, do leta 1878, sem preselilo 170 velikih družin iz Primorske, predvsem iz Goriških Brd. Naselili so se v provinci Entre Rios in to so edini rojaki, ki so se v novi domovini ukvarjali s kmetijstvom. Argentina takrat še ni gledala z naklonjenostjo na kulture priseljencev, zato je od vseh zahtevala, da skupaj s svojimi pokojnimi pokopljejo tudi vse njihove predmete. Slovenci so tako pozabili tudi na svojo identiteto in se popolnoma asimilirali. Pred nekaj leti pa je gospod Carlos Bizai po svoji upokojitvi začel raziskovati družinske korenine. Našel je dokument, da so se njegovi predniki v Argentino preselili iz Avstro-Ogrske. Vprašal je na Dunaj, a tam teh migrantov niso poznali in poslali so ga v Italijo, s pojasnilom, da se je meja kasneje spremenila. Tudi v Rimu o tem niso nič vedeli in ga napotili v Jugoslavijo. Gospod je vprašal tudi v Beo­grad in ugotovil, da država ne obstaja več ter se obrnil na Ljubljano. Kmalu je ugotovil, da njegovi predniki prihajajo iz Goriških Brd in postal je navdušen Slovenec. Danes je Carlos Bizai častni konzul Republike Slovenije v Entre Riosu, njegov sin pa je prišel na tečaj slovenščine v Ljubljano in danes jezik uči v novo ustanovljenem društvu Triglav. To je spodbudilo tudi številne druge potomce Slovencev, ki so naseljeni v treh občinah Entre Riosa, da so začeli odkrivati svoje korenine. V občini Lucas Gonzales je županja gospa s priimkom Mavrich, ki je tudi šele pred kratkim odkrila izvor svojih prednikov. V občini, ki jo vodi, so sedaj tečaj slovenske kulture in jezika uvedli tudi v osnovno šolo. Tečaja se udeležujejo tudi številni otroci, ki nimajo sloven-


deželo pamp in govedine skih korenin. Slovenci v tej pokrajini namreč uživajo zelo velik ugled. Lani, ob dvajsetletnici samostojne Slovenije, so dve ulici in en trg poimenovali »Republica de Eslovenia«. Posebej slavnosten trenutek za Slovence v Entre Riosu, na katerega so še danes ponosni, pa je bil pred nekaj leti, ko je vse tri občine obiskal takratni slovenski veleposlanik v Argentini Tine Vivod. Ob cesti so ga na konjih pričakali južnoameriški kavboji gavči, oblečeni v svoje tradicionalne noše in z velikimi slovenskimi zastavami v rokah, s katerimi so mu mahali v pozdrav. Tudi mesta so bila ovita v barve slovenske zastave, ljudje so oblekli slovenske narodne noše, postavili so kozolce in posadili lipe. Otroci v šoli so se posebej za to priložnost naučili nekaj slovenskih pesmi in jih zapeli veleposlaniku ob njegovem prihodu. Po kakšnih sto letih popolne stopljenosti v argentinsko družbo se je med temi ljudmi želja po odkrivanju korenin vsula kot plaz. Kot je značilno tudi za številne druge izseljenske skupnosti, slovenski jezik tudi tukaj nikakor ni pogoj za čutenje slovenstva v srcu, ampak mnogi tudi v španščini zelo ponosno povedo »Yo soy un verdadero esloveno«. Največ, kar okoli 25.000 rojakov, ki so se izselili v Argentino, je bilo Primorcev, ki so zbežali pred fašističnim terorjem. Naselili so se predvsem v Buenos Airesu in Rosariju, kjer so ustanovili številne domove. Kasneje so bili zaradi asimilacije in zmanjšanja članstva prisiljeni domove združevati, tako da trenutno delujeta le še dva domova tega vala emigracije – eden v Rosariju in drugi v Buenos Airesu, oba se imenujeta Triglav. Dom Triglav v mestu dob­rih vetrov je ogromna stavba, ki jo je izda-

tno financirala Jugoslavija in tudi na ta način poskušala ustvarjati razdor med različnimi valovi emigrantov. A da danes lahko vzdržujejo bazen (v katerem so trenirali celo argentinski olimpijci), dve telovadnici, igrišče za nogomet in tenis, plezalno steno, enega največjih fitnesov v Bue­nos Airesu, stezi za bowling in kegljanje, … so se morali odpreti Argentincem. Edini slovenski dejavnosti, ki še potekata v domu, sta tečaj slovenščine vsako soboto in veselica enkrat na mesec, ki se je udeleži približ­ no 200 ljudi. Tečaj slovenščine letos obiskujejo trije gospodje, vsi blizu 60 let. Vsi imajo slovenske korenine in bi se radi spet naučili jezika. Ko smo jih zmotili pri pouku, so se ravno učili besed o ljubezni, kako povedati, da si zaljubljen, kako punci povedati, da jo imaš rad … Benečani so se v Argentino večinoma priseljevali med obema vojnama, nekateri pa tudi še po drugi svetovni vojni. Tudi pri njih je bilo fašistično nasilje pomemben vzrok za izseljevanje. Povedali so mi zgodbo, da ko je mlad fant prišel v San Martin in izvedel, da lahko mirno govori svoj materni jezik, je bil ves vzhičen in šel na sredo železniške postaje ter začel na ves glas kričati: »LAHKO GOVORIN PO NAŠIN!!!« ter začel kriče naštevati vse besede v maternem narečju, ki so mu prišle na misel. Trenutno deluje v Argentini pet beneških društev, a le tisto v Buenos Airesu je dovolj veliko, da ima svoje prostore. Zaradi zapletene identitete se niso vključevali v slovenske domove, ampak so ustanovili svoje. Nekaj mladih, s katerimi sem se srečal, mi je dejalo, da se ne spomnijo, da bi njihovi dedje in pradedje kadarkoli rekli, da so Slovenci, ampak so poznali le poj-

ma Benečani in Furlani. Neka punca mi je svojo identiteto opisala takole: »Jaz sem Argentinka, Argentinka italijanskih korenin. A te italijanske korenine so del slovenske manjšine. Mi smo torej Slovenci oz. potomci Slovencev, a naši predniki niso bili čisto pravi Slovenci, saj niso govorili slovenščine, ampak »po našin«, kakor se je izraz za tersko narečje še vedno ohranil tudi pri nas. Sam sem med potovanjem po Argentini obiskal dva domova – v San Martinu in Buenos Airesu. Bistvena razlika med njima je, da v San Martinu nihče več ni govoril narečja, v Buenos Airesu pa še dve gospe in gospod, vsi stari nad 80 let. Tam se zato čustvena vez mladih do jezika še ni pretrgala in imajo željo po učenju jezika prednikov. Ko sem prišel v dom, so me mladi posedli med svoje babice in dedka, ki še govorijo »po našin« in hoteli, naj z njimi ves čas govorim slovensko. Kot kakšnega hollywoodskega zvezdnika so me medtem neprestano fotografirali in vzhičeno jokali ob poslušanju slovenskega pogovora. Najstarejši član društva, 90-letni Karlo Sitar, ki se je rodil v vasi Senik v Goriških Brdih, tik ob meji z Benečijo, mi je svoje razloge za izselitev v Argentino opisal takole: »Parvo smo ble mladi an je blwo lapwo. Pole je pa paršla wjska. Jst sm šu prvo h partizanm, ma sm se hmal naveliču. Sej vjš, kakwo je two – prvo ka je wjska je lapwo, ma pole se člouk uštufa. Nimaš ki. An ka sm pršu domu sm doma dubu sedem bab, mojih sestr. An sm reku: »An kdwo bo vse two fwtru, dokler se ne oženej?« An sm spakjru kufr an sm šu.«

ŠTIRINAJST DNI

XIV

13


P R I L O G A MOHORJEVE DRUŽBE CELOVEC

Ure dnica: G abi Frank

Borivoj Repe

Hmelj in slad – božanski hlad Zgodovina piva na Slovenskem in po svetu Borivoj Repe se je prvič srečal s pi­ vom pri sedemnajstih v ljubljanski Šestici in ga takoj vzljubil. Ta ljubezen se je stopnjevala do strokovnega ukvarjanja s pijačo za uživanje. Danes šteje k redkim vr­ hunskim poznavalcem tekočega zlata na Slovenskem. O statusu piva, njegovi cenjenosti in pivski kulturi na Slovenskem ni preveč navdušen: »Pri nas še vedno velja sar­ donični 'Dej en pir!', ne da bi si delali preglavice, da tudi za pivo kakor za vino veljajo merila kakovosti.« Leta 1992 smo zabeležili 400­letnico najstarejšega uradnega zapisa o pivovarstvu na Slovenskem. Leto kasneje je Borivoj Repe izdal Knjigo o pivu. Sedaj, 20 let kasneje, pa je naša založba izdala knjigo o pivu in pivovar­ stvu na Slovenskem in po svetu kot obnovljeno izdajo, ki nudi poljudnoznanstven in kulturnozgodovinski pregled nad to tematiko. Avtor je besedilo spremenil in dopolnil, posebej v 6. poglavju obsežno predstavlja zgodovino pi­ vovarstva, to poglavje je dopolnjeno z nekaterimi novimi ugotovitvami in podatki. V pričujoči knjigi avtor podaja svoje bogato znanje o pivu, o njegovi kulturni zgodovini od začetkov do da­ nes, o njegovem proizvajanju, o deželah z največjo pivo­ varsko tradicijo in to – kot omenjeno – s posebnim poudarkom na zgodovini piva in pivovarstva na Slovenskem. Knjiga je prikupno oblikovana in v njej so objavljene številne stare poslikave oseb, predmetov in objektov slovenskega porekla. »Knjiga je najpopolnejši pregled zgodovine pivovarstva na Slovenskem, dopolnjen na osnovi raziskav strokovnjakov Vladislava Fabjančiča, Rudolfa Jerneja Andrejka in Ivana Slokarja ter številnih drugih zgodovinarjev.« 184 strani, trda vezava, z mnogimi starimi poslikavami, 2012, ISBN: 978­3­7086­ 0621­7, 25,90 evra

Druga izdaja

Spet je na prodaj knjiga Johannesa Schaschla: Als Kärnten seine eigenen Kinder deportierte, Pregon koroških Slovencev 1942-1945, zgodovinski pregled – pripovedovanja prič – pisma in dokumenti, 264 strani, trda vezava, 2012, ISBN: 9783-7086-0673-6, 24,90 evra

14

XIV

ŠTIRINAJST DNI

KARL HREN je predstavil svojo prvo samostojno knjigo Grape in vrhovi – Čar Karavank med Peco in Obirjem.

Nov priročnik o naših gorah: Grape in vrhovi Mnogi poznajo Peco, Obir in Železno Kaplo, mar­ sikdo tudi Olševo in goro Hemo. A kdo pozna Cimpesar, Volinov vrh in Pluže? Kdo pozna skri­ to grapo Remšenik s cerkvicama sv. Lenarta in sv. Marjete ali sončne planine na Topici? Takih in po­ dobnih naravnih biserov je polno v Karavankah med Peco in Obirjem – le odkriti jih je treba. Tej temam se posveča Karl Hren, ki je velik ljubi­ telj gora in se je odločil napisati knjigo, v katero je zajel svoje vtise, ki jih doživlja na svojih pohodih in vzponih na domače vrhe. Avtor ne odkriva le skri­ tih naravnih lepot in zanimivosti, ampak jih tudi opisuje s kulturološkega (npr. oživljanje vinograd­ ništva) in kulturno­zgodovinskega vidika, a tudi z zemljepisnega in gospodarskega. Vodnik torej ni navaden vodnik z opisi poti, temveč je bil kon­ cipiran meddisciplinsko. Karl Hren je široko raz­ gledan človek, ki se zanima za razna področja, od zgodovine, zemljepisa, botanike do etnologije in kulture. Kakor sam pravi, je bilo zanj pri pisanju najpomembneje naslednje: »Zdi se mi, da če pogle­ damo gorsko literaturo, imamo samo tehnične opi­ se poti in potem pa znanstveno obdelane monografije. Želel sem napisati knjigo, ki bi bila berljiva in pregledna, in predvsem interdisciplinarna.« Predstavitev knjižnega prvenca Karla Hrena je bila konec septembra pri Riplu nad Železno Kaplo ­ primerno vodniku, med vrhovi območja, ki ga je opisal v knjigi. Predstavitve je bil vesel predvsem kapelški župan Franc­Jožef Smrtnik.


P R I L O G A MOHORJEVE DRUŽBE CELOVEC

Karl Hren, rojen leta 1973, živi v Goričah pri Žitari vasi. Na Dunaju je študiral politologijo, zgodovino in pravo. Redno publicira, npr. v Mohorjevem Koledarju, je soizdajatelj Koroškega letnega zbornika o politiki, letos je z Martinom Pandlom izdal knjigo Leto pozneje – Ureditev krajevnih napisov 2011 in kaj je iz tega nastalo. Dela pri Koroškem skladu za pospeševanje gospodarstva in je pristojen za osrednji koroški regionalni program Evropske unije ter čezmejna programa s Slovenijo in Italijo. Aktiven je v organizacijah in društvih koroških Slovencev.

Karl Hren: Grape in vrhovi. Čar Karavank med Peco in Obirjem. 240 strani, integral­ na vezava, 2012, ISBN: 978­3­ 7086­0710­8, 23,90 evra

Bertram K. Steiner

Na predstavitvi knjige:

Knjiga o umetniku H. P. Maya »Moja osnovna želja je bila ved­ no razbliniti zemljepisne, predvsem pa tudi človeške meje, ki obdajajo Koroško,« tako je mislil umetnik Heinz Peter Maya, ki je vse svoje življenje deloval za kul­ turno in človeško sožitje v Alp­ sko-jadranski regiji, posebej kot koordinator projekta INTRAT. Monografija dokumentira delo njegovega življenja in nakazuje, kaj je poskušal, storil in povzročal. Avtor knjige Bertram Karl Steiner opisuje atelje umetnika H.P. Maya kot magično hišo, v kateri so se zbirali drugi umetniki kot na primer Cornelius Kolig in Hans Piccotini. Hiša je bila prej samostan, potem šola, nato pa laboratorij, v katerem je nastajala kulturna zgodovina Beljaka v drugi polici 20. stoletja. Steiner pravi, da naj ne bi ta

Albel, žena in hčer pokojnega umetnika Maya, Manzenreiter in Kelih. hiša postala muzej, temveč pose­ ben kraj, kjer bi se srečavali ljud­ je v na Koroškem edinstvenem ambinetu, da bi v smislu umetnika razpravljali o svetu in seveda tudi o njegovi umetnosti. Maya je v svojem zadnjem delu – križevi skulpturi za Breze – simbo­ lično ovekovečil: zrahljan vozel povezuje ljudi k absolutnosti. H. P. Maya velja za enega izmed najbolj mnogostranskih koroških umetnikov: slikarstvo, gra­ fika, mikroeksperimenti, umet­ nost na gradbiščih, fotografske dokumentacije ter scenske slike za gledališče in televizijo – na vsakem področju se je poču­ til dobro. Najbolj znana je scena za vsakoletno nagrado Ingeborg Bachmann, 25 let jih je ustvaril –

nezamenljivo, bile so več kot samo dekoracija. Vsako literarno tekmovanje je imelo svoje geslo. Za njega je bilo pomembno, da njegova scena nikoli ni silila v ospredje. Dva dni po predstavitvi knjige v Beljaku je umetnik Heinz Peter Maya v torek, 2. oktobra, prejel kulturno nagrado mesta Beljak 2012. S prireditvijo Praznik s prijatelji Heinza Petra Maya je žu­ pan Helmut Manzenreiter s pod­ županom Güntherjem Alblom predal nagrado ženi in hčerki. Predvajali so pogovore z umetnikom, Heidelinde Weis je brala iz nove knjige avtorja Steinerja, glasbeno pa je prireditev olepšala skupina Lakeside Jazzband.

ŠTIRINAJST DNI

Bertram K. Steiner: hp maya. quinta essentia, maya ein lebens–werk, maya a life´s work . 192 strani, trda vezava, 2012, monografi­ ja v nemščini in angleščini, ISBN: 978­3­ 7086­0591­3, 39,50 evra

XIV

15


Viljem Černo

Gandi iz Terske doline Vsi, ki poznajo prof. Viljema Černa, zanj pravijo, da je velik človek. O njem govorijo le v presežnikih. Vse svoje živ­ljenje je posvetil prizadevanju za izboljšanje položaja svojih rojakov, a pri boju nikoli ni bil napadalen, nesramen ali oster. Prepričan je, da lepa beseda najbolj zaleže. Rodil se je leta 1937 v odmaknjeni vasici Bardo v Terski dolini, ki se je po potresu leta 1976 skoraj izpraznila. Tam danes živi nekaj sto ljudi, ki govorijo izredno staro slovensko narečje. Zaradi njegovega značaja ga pogosto imenujejo Gandi iz Terske doline. D e j a n Va l e n t i n č i č

ti nadarjene otroke, primerne za šolanje. Profesor Černo pripoveduje, da je bila njegova mama ena redkih (oče mu je umrl, ko je bil še zelo majhen), ki je imela pogum otroka poslati v slovenske šole, Italijani so namreč na župana pritiskali, naj jih izobči, na župnika, naj jim ne da obhajila, staršem pa grozili, da jim bodo vzeli pokojnino. A Viljem Černo je šole kljub temu obiskoval in se nato v Bardo vrnil kot izobražen profesor in zaveden pripadnik slovenske manjšine. Takoj se je vključil v družbeno življenje in postal aktiven na vseh področjih. Do danes je ostal osred­ nji kulturni in politični delavec. Sploš­ no priznano je, da je predvsem njegova zasluga, da se v teh dolinah danes še govori domače narečje. Pravi, da ga še ved­no vabijo na vodilne pozicije slovenskih struktur, a se postopoma umika in novih funkcij ne sprejema več, saj meni, da je čas, da prostor dobijo mladi. Tudi pesnik je, piše v terskem narečju.

Veliko simpatijo čuti Viljem Černo tudi do koroških Slovencev in rojake na severni strani Karavank v duhu nauka »Pojdi in uči narod v njegovem jeziku« takole spodbuja: »Pred 2000 leti se je Jezus Kristus sprehajal tako po beneških kot po koroških vaseh in nas je oboje v slovenskem jeziku učil evangeljskih resnic in ljubezni do materine hiše! Ostanimo zvesti temu bogastvu, ki smo ga podedovali, ne pozabimo očetovih žuljev in vonja materinega domačega kruha. Želim, da skupaj srečamo novo ljubezen ter naredimo življenje lepše, bogatejše in žlahtnejše, saj smo ljudje odprtega srca in duha. Na srce pa vam polagam, da je pomembna predvsem enotnost. Ne razlikujte se zaradi neumnosti, to najbolj škoduje,« pravi profesor Černo.

Z veliko strpnostjo, vztrajnostjo in potrpežljivostjo že desetletja prenaša udarce italijanskih nacionalistov in protislovenskih organizacij. Prizna, da njegovo življenje ni bilo lahko in pogosto razmišlja, če bi še enkrat prehodil takš­ no pot. »Vse moje delo je izhajalo iz želje, da beseda, ki smo jo podedovali, ne izumre. Svoje delo sem namenil našim ljudem, vsaj tistim, ki še čutijo, kar so podedovali, tisto dušo, ki je naša duša,« pravi. Kako zmore, da do svojih nasprotnikov ne čuti jeze in zamer, pa razmišlja: »Vsak jezik je bogastvo, vsaka kultura je bogastvo, vsaka duša je bogastvo. Od nasprotnikov pričakujem, da bodo toliko širokogrudni, da bodo postopoma sprejeli ta zaklad, ki ga te doline imajo in bodo upoštevali vse, kar je pošteno. In naše izročilo to je. V nasprotnem primeru pa so sami na škodi.«

Kot ključno, kako je lahko izoblikoval svoja prepričanja in začutil pomen ohranitve domače govorice in kulture, Viljem Černo navaja dejstvo, da je imel možnost obiskovati slovenske šole v Gorici in Trstu, kjer je končal učiteljišče in nadaljeval študij. Po vojni so namreč v Tersko dolino prišli slovenski funkcionarji iz Trsta in začeli iska-

Kot najbolj ganljivo izkušnjo v življenju profesor Černo opisuje dogodek, ko je njegov najstarejši sin začel hoditi v šolo, kjer je sam poučeval. Ker so ga hotele spoznati tudi druge učiteljice, je sina med odmorom k sebi poklical in nagovoril v italijanščini, da bi ga tudi ostali razumeli. Sin ga je pogledal v oči in mu dejal: »Kaj nisi več moj oče?«

IMPRESUM:  Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredil Dejan Valentinčič, lektorirala Gabi Frank. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

Profile for redakcija Nedelja

Slovenska Benečija  

Dejan Valentinčič je pripravil posebno prilogo o beneških Slovencih. Poleg splošnega prikaza položaja Slovencev v Benečiji najdete v tej pri...

Slovenska Benečija  

Dejan Valentinčič je pripravil posebno prilogo o beneških Slovencih. Poleg splošnega prikaza položaja Slovencev v Benečiji najdete v tej pri...

Profile for nedelja
Advertisement