Naš čas, 3. 6. 2010, barve: CMYK, stran 10
10
KULTURA
3. junija 2010
Zvesta slikarstvu in barvam Mag. Nataša Tajnik Stupar po devetih letih pripravila samostojno razstavo v domačem mestu – Navdih in inspiracija tokrat voda Velenje, 29. maja - Slikarka mag. Nataša Tajnik Stupar je v petek zvečer odprla samostojno razstavo slik. V zasebni galeriji ArsIn so njene živobarvne slike, ki so tokrat navdih dobile v vodi, resnično zaživele. Na odprtje razstave pa je prišlo toliko ljudi, kot jih v velenjskih galerijah in razstaviščih že dolgo nismo videli. Strokovno besedo o razstavi je podala likovna kritičarka mag. Milena Koren-Božiček, večer pa so prijetno glasbeno popestrili nadarjeni dijaki 2. U razreda gimnazije Velenje. Nataša prizna, da je doma vedno najtežje razstavljati. Tudi v petek je imela tremo. A so ljubitelji likovne umetnosti njena dela, ki so nastala v zadnjem obdobju, odlično sprejeli. Materinstvo, ki se mu je
prvič posvetila prav v tem času, ji je očitno dalo dodatno energijo in nove, optimistične poglede na svet. Čeprav se v rodnem Velenju, kjer živi in ustvarja – v ateljeju je skoraj vsak dan – že dolgo ni predstavila s samostojno razstavo, slikarka v teh letih ni mirovala. Uspešno je sodelovala na številnih skupnih razstavah doma in v tujini, za svoja dela je prejela tudi kar nekaj nagrad. Njena slika krasi tudi eno od sten slovenske hiše v Bruslju. Ob odprtju razstave nam Nataša Tajnik Stupar povedala: »Leta 2006 sem pripravila zadnjo samostojno razstavo v Škofji Loki, zato sem po materinstvu potrebovala kar nekaj časa, da sem pripravila to razstavo, saj sem morala pustiti, da so se stvari »ulegle«. Sicer sem slikarsko ves čas aktivna, če ne rišem, razmišljam. Moram pa reči, da se slikarji danes lahko počutimo kot dinozavri; dandanes se mladi umetniki pogosto odločajo za nove, sodobne prakse, ki so bolj zaželjene v galerijskem sistemu pri nas in v tujini. Slikarjev s čopičem v rokah je še vedno veliko, možnosti za samostojne razstave v galerijah in razstaviščih pa ni prav veliko.« Zanimalo nas je, zakaj jo je tokrat navdihnila prav voda. »Gre za
Arhitektura katastrof Urban Novak
Slikarka Nataša Tajnik Stupar je ob odprtju razstave odgovorila na nekaj vprašanj Barbare Sermek iz Galerije ArsIn.
široko konceptualno polje mojega raziskovanja. V slikah se veliko ukvarjam s strukturo, z osnovnimi likovnimi prvinami, gradniki slik. Voda je širok naslov, so se mi pa prav v zadnjem času v slikarstvu zgodile spremembe, zato mislim, da bo voda počasi dobila tudi kakšno obrežje, nove prebivalce …«. To, da Tajnik-Stuparjeva vsa leta, odkar v Velenju obstaja umetniška gimnazija, poučuje na likovni smeri,
nanjo vpliva zelo pozitivno. Mnoge je tako dobro pripravila, da so uspešno opravili sprejemne izpite na ljubljanski ALUO. Delo z mladimi, pravi, se zelo pozna tudi pri njenem delu. »Dajejo mi veliko, jaz jim vračam. Z njimi ostajam v duši mlada. To vpliva tudi na moje konkretno slikarsko delo, saj slike ponavadi gradim didaktično, zato so prepoznavne tudi za dijake.«
bš
Kakor da se sliši glas morja ... Tradicionalni letni koncert mešanega pevskega zbora Svoboda Šoštanj Pevke in pevci MePZ Svoboda Šoštanj so se z zanimivim programom v petek, 28. maja, spet predstavili ljubiteljem petja v kulturnem domu v Šoštanju in se tako za čez poletje poslovili od poslušalcev. V prvem delu smo slišali zahtevnejše umetne pesmi in priredbe narodnih pesmi, drugi del pa je bil namenjen popevkam in dal-
matinskim pesmim. Kar nekaj priredb je prispevala Tadeja Vulc, ki je tudi dirigirala zboru narodno Jaz bi rad cigajnar bil. Kot spomin na lanskoletno tekmovanje pri Mariu so zaplesali in zapeli finalni mix Dober dan & Čuj deklica & Čez Šuštarski most. Kot gost je na koncertu nastopil Dravograjski oktet Kograd IGEM pod umetniškim vodstvom Tadeje Vulc. Pevci so navdušili, saj niso samo odlični v petju, ampak so tudi pravi igralci. »Repno župo«, ki jo je za njih napisala Tadeja, smo skoraj zaduhali, tako prepričljivi so bili. Posebno doživetje so predstavljale dalmatinske pesmi, ki sta jih skupaj zapela zbor in oktet.
Prikupni Snežinka in Rožica Premiera Lutkovnega gledališča Velenje bo v četrtek, 10. junija, ob 18. uri v dvorani Centra Nova Velenje, 10. junija – Pod okriljem Festivala Velenje deluje tudi Lutkovno gledališče Velenje, ki je doslej ljubitelje lutk vseh starosti že večkrat presenetilo in razveselilo s svojimi predstavami, ki se odlikujejo po dobri scenografiji, režiji in lutkah, v svojem malolet-
nem delovanju pa so uspeli vzgojiti kar nekaj odličnih mladih igralcev. Prihodnji četrtek ob 18. uri bodo v dvorani Centra Nova predstavili novo lutkovno predstavo »Snežinka in Rožica«, ki je nastala po motivih bratov Grimm. Tudi tokrat je režirsko taktirko prevzela Alice Čop, ki je zgodbo tudi priredila in napisala scenarij, v 35-minut dolgi predstavi pa bosta zaigrali Vanja Kretič in Silvija Oštir. Lutke in sceno sta izdelala Alice in Kajetan Čop, glasbo za predstavo je ustvaril Gorazd Planko, posnel pa jo je Andrej Hočevar. V predstavi hoče umirajoča kraljica spremeniti stiskaškega kralja,
Uživali smo vsi, izvajalci in občinstvo, ki je nagradilo nastopajoče z gromkim aplavzom. Med koncertom se je zbor z zborovodkinjo Anko Jazbec zahvalil bivšemu predsedniku Ivanu Sevšku, ki je to funkcijo uspešno opravljal skoraj 20 let (od januarja letos je novi predsednik Svobode basist Peter Anželak). Program je simpatično povezoval Boštjan Oder, za sceno je poskrbela Klementina Rednak Mežnar, pri koreografiji pa je pomagala Judita Kolenc. Koncert je uspel, navdušenje poslušalcev je vzpodbuda zboru za nadaljnje delo in prav gotovo bo v Šoštanju še veliko takih »fajn« večerov.
Z. S.
ki ima raje svoj zaklad kot družino. Izpove strašno uganko in z njo prikliče hudobnega škrata, ki začara mlada princa Vilija in Jako v med ve da in orla. Škrat odne se zaklad v skalovje, kjer ga morata začarana brata čuvati. V hišici ob gozdu pa s svojo mamo živita dve ljubki sestrici, Snežinka in Rožica. Kljub temu da sta si različni, se imata zelo radi. Nekega dne na vrata njune hišice potrka ranjeni medved, ki zna govoriti … Kaj se zgodi potem, pa tudi, ali bodo prave vrednote, sočutje in ljubezen premagali prekletstvo, boste izvedeli, če boste prišli na premiero. Predstava je primerna za otroke od 3. leta starosti dalje.
bš
Zadnja v vrsti velikih katastrof, za katere se zdi, da jim ni konca ter da vedno pogosteje bičajo obličje zemlje, me je prisilila ka razmisleku, kako se v resnici spreminja tudi način gradnje ter pristop k snovanju naših okolij. Katastrofa, o kateri govorim, je izlitje nafte iz poškodovane vrtine v Mehiškem zalivu. Omenjena katastrofa je dobra ilustracija, kakšno bitko človek še vedno bije z naravo za svoje okolje. Naključje je namreč, da se je izliv nafte zgodil prav pred obalami zvezne države Louisiane, ki je pred nekaj leti že utrpela obsežne posledice divjanja orkana Katrina. V obdobju ponovne izgradnje mesta predlagane rešitve dviga stanovanjskih hiš na visoke podporne stebre na najbolj izpostavljenih območjih vsekakor niso računale z izlivom nafte ter nastankom smrdečih obal in močvirij pod hišami. Pa omenjena prilagoditev arhitekture delovanju narave še zdaleč ni osamljen primer. Nekoč enostavno gradnjo energetsko razsipnih in naravi neprijaznih stanovanjskih hiš vedno bolj izpodrivajo ekološke hiše z minimalnimi izpusti tako emisij plinov kot odplak. Ameriško ministrstvo za energijo je razpisalo natečaj za Solarni desetoroboj, s pomočjo katerega želijo dobiti rešitev za stanovanjske objekte, ki naj bi bili samozadostni ter naj bi uporabljali obnovljive naravne vire. Takšen temeljit zasuk v snovanju stanovanjskih objektov pri največji porabnici energije ter obenem tudi največji onesnaževalki okolja kaže, da se tudi v najbolj »napredni« državi na svetu zavedajo pomena vpliva ljudi na okolje. Precej pred ZDA že nekaj let uspešno orjejo ledino okolju prijazne gradnje skandinavske dežele in Nemčija. Kljub neugodnemu podnebju, ki ima za posledico zmanjšano delovanje sonca ter manjše število sončnih dni, precej bolje izrabljajo obnovljivo sončno energijo. Prav tako so se načrtno in premišljeno lotili planiranja novih stavb, kar pomaga ublažiti posledice delovanja naravnih katastrof. Čeprav Slovenija ne velja za državo, ki bi bila zelo ogrožena zaradi delovanja naravnih katastrof, to vsekakor še ne pomeni, da katastrof pri nas ni ali pa jih ne bo. Največjo nevarnost poleg potresov predstavljajo poplave, vetrovi ter zemeljski plazovi. Vsi našteti vsaj nekajkrat na leto, če ne pa vsaj nekajkrat v desetih letih, prizadenejo posamezna območja Slovenije. Zanimivo, da so se takšnim pojavom naši predniki s svojim načinom gradnje že uspešno prilagodili. Danes pa to davno pozabljeno znanje ponovno odkrivamo. Kadar poročajo o močni burji z Vipavskega, vedno poslušamo, kako je burja odkrila aluminijaste strehe na šolah, industrijskih obratih itn. Bolj poredko pa se sliši novico, da bi burja razkrila s korci krito streho. Ali pa pred nekaj leti presenetljiv nastanek tornada nad Kamnikom ter njegovo uničenje gozdov nad Kamnikom. Tudi v naši regiji se spominjamo predvsem poplav, ki vsake toliko časa prekinejo cestne povezave, povzročajo zemeljske plazove ter nas opomnejo, kako krhko je premirje med človekom in naravo. Nezgode ter naravne katastrofe, ki nas občasno prizadenejo, so opomniki pred nenačrtovanim poseganjem v okolje. Ko enkrat narava podivja ter uniči vse na svojih rušilnih poteh, je zvoniti po toči prepozno. Sodoben pristop h gradnji vse bolj upošteva znanje naših prednikov ter jih uspešno združuje s sodobno tehnologijo ter novim znanjem. Pa vendar nam vse to znanje ter tehnološki napredek ne bodo veliko pomagalo, če ne bomo v prvi vrsti prisluhnili naravi. Ob vsakem divjanju narave se bo boleče pokazalo naše nerazumevanje narave in njenega delovanja ter reševanje nastalih težav z arhitekturo, ki bo zgolj odgovarjala na naravne katastrofe.
Sestri Snežinka in Rožica sta zelo različni, imata pa se radi. Bosta skupaj s prijatelji, ljubeznijo in sočutjem uspeli premagati prekletstvo? (foto: Ksenija Mikor)
Mislim, da je več kot čas, da pri širjenju svojega bivalnega okolja začnemo delovati odgovorno ter poskušamo upoštevati omejitve, ki nam jih nastavlja narava. Posluh za naše ožje in širše okolje je namreč pot, ki nam zagotavlja harmonijo bivanja v današnjem svetu.