Page 1

Višja strokovna šola ACADEMIA Maribor Program Medijska produkcija

Jasmina Topalovič Mihaela Klačinski Boštjan Repnik

MEDIJSKO PRAVO IN AVTORSKA ZAKONODAJA

1. izdaja za interno uporabo

Maribor, januar,2009


KAZALO VSEBINE 1 OSNOVNI PRAVNI POJMI............................................................................................................................. 6 1. 1 POJEM PRAVA ................................................................................................................................................ 6 1. 2 PRAVNI SISTEM .............................................................................................................................................. 7 1. 3 PRAVNE NORME ............................................................................................................................................. 8 1. 3. 1 Časovna veljava pravnih norm............................................................................................................. 9 1. 3. 2 Prepoved povratne veljave ................................................................................................................... 9 1. 4 KRŠITEV PRAVNE NORME............................................................................................................................. 10 1. 5 PRAVNI AKT ................................................................................................................................................. 10 1. 6 PRAVNI VIRI ................................................................................................................................................. 11 1. 7 OBIČAJI, UZANCE IN FORMULARNE POGODBE .............................................................................................. 13 1. 7. 1 Trgovinske klavzule ............................................................................................................................ 14 1. 8 PRAVNO RAZMERJE...................................................................................................................................... 15 1 .8. 1 Pravni subjekti................................................................................................................................... 16 1. 8. 2 Pravice in obveznosti.......................................................................................................................... 17 1. 8. 3 Predmet pravnega razmerja............................................................................................................... 18 1. 9 RAZLAGA PRAVNIH AKTOV .......................................................................................................................... 18 2 POJEM STATUSNEGA PRAVA................................................................................................................... 20 2. 1 STATUSNE ZNAČILNOSTI GOSPODARSKIH SUBJEKTOV .................................................................................. 20 2. 1. 1 Firma.................................................................................................................................................. 20 2. 1. 2 Sedež................................................................................................................................................... 21 2. 1. 3 Zastopanje .......................................................................................................................................... 22 2. 1. 3. 1 Zastopanje po zakonu (zastopniki)................................................................................................................23 2. 1. 3. 2 Statutarno zastopanje ...................................................................................................................................24 2. 1. 3. 3 Zastopanje po pooblastilu (pooblaščenci) .....................................................................................................25 2. 1. 3. 4 Prokura..........................................................................................................................................................27

2. 1. 4 Sodni register ..................................................................................................................................... 28 2. 1. 4. 1 Pojem sodnega registra ................................................................................................................................28 2. 1. 4. 2 Načela registrskega prava .............................................................................................................................28 2. 1. 4. 3 Organizacija sodnega registra .......................................................................................................................29 2. 1. 4. 4 Vrste vpisov ..................................................................................................................................................30 2. 1. 4. 5 Podatki, ki se vpisujejo v register .................................................................................................................30 2. 1. 4. 6 Postopek vpisa v register ..............................................................................................................................31

2. 2 ORGANIZACIJSKE OBLIKE OPRAVLJANJA GOSPODARSKE DEJAVNOSTI.......................................................... 31 2. 2. 1 Samostojni podjetnik posameznik....................................................................................................... 31 2. 2. 2 Gospodarske družbe ........................................................................................................................... 33 2. 2. 2. 1 Osebne družbe...............................................................................................................................................34 2. 2. 2. 2 Kapitalske družbe .........................................................................................................................................38

2. 3 PRENEHANJE DRUŽB .................................................................................................................................... 49 3 POJEM OBLIGACIJSKEGA PRAVA.......................................................................................................... 53 3. 1 POJEM POGODBE .......................................................................................................................................... 56 3. 2 POGOJI ZA VELJAVNOST ............................................................................................................................... 56 3. 3 SKLEPANJE POGODB..................................................................................................................................... 58 3. 3. 1 Pogajanja ........................................................................................................................................... 58 3. 3. 2 Ponudba ............................................................................................................................................. 58 3. 3. 3 Sprejem ponudbe ................................................................................................................................ 59 3. 3. 4 Predpogodba ...................................................................................................................................... 59 3. 4 SREDSTVA ZA ZAGOTAVLJANJE POGODBENE DISCIPLINE ............................................................................. 60 3. 4. 1 Poroštvo ............................................................................................................................................. 60 3. 4. 2 Pogodbena kazen................................................................................................................................ 61 3. 4. 3 Ara...................................................................................................................................................... 62 3. 4. 4 Zamudne obresti................................................................................................................................. 63 3. 4. 5 Predujem ............................................................................................................................................ 63 3. 4. 6 Zastavna pravica ............................................................................................................................... 63 3. 4. 7 Pridržna pravica ................................................................................................................................ 64 3. 4. 8 Varščina, kavcija ............................................................................................................................... 64 3. 4. 9 Odstopnina ......................................................................................................................................... 64 3. 5 ODŠKODNINSKA OBVEZNOST ....................................................................................................................... 65 1


3. 5. 1 Splošno ............................................................................................................................................... 65 3. 5. 2 Škodljivo dejstvo................................................................................................................................. 66 3. 5. 3 Škoda .................................................................................................................................................. 66 3. 5. 4 Vzročna zveza ..................................................................................................................................... 67 3. 5. 5 Odgovornost ....................................................................................................................................... 67 4 PRODAJNA POGODBA................................................................................................................................. 70 4. 1 POJEM PRODAJNE POGODBE ......................................................................................................................... 70 4. 2 BISTVENE SESTAVINE PRODAJNE POGODBE .................................................................................................. 70 4. 3 PRODAJALČEVE OBVEZNOSTI ....................................................................................................................... 71 4. 4 KUPČEVE OBVEZNOSTI ................................................................................................................................ 75 5 DELOVNO RAZMERJE ................................................................................................................................ 78 5. 1 SKLENITEV DELOVNEGA RAZMERJA............................................................................................................. 78 5. 2 POGODBA O ZAPOSLITVI .............................................................................................................................. 81 5. 3 DELOVNA KNJIŽICA ..................................................................................................................................... 82 5. 4 PRIPRAVNIŠTVO ........................................................................................................................................... 82 5. 5 POSKUSNO DELO .......................................................................................................................................... 83 5. 6 DELOVNO RAZMERJE ZA DOLOČEN ČAS ....................................................................................................... 83 5. 7 PRAVICE IN OBVEZNOSTI DELAVCEV............................................................................................................ 85 5. 7. 1 Delovni čas ......................................................................................................................................... 85 5. 7. 2 Odmori, počitek .................................................................................................................................. 86 5. 7. 3 Letni dopust ........................................................................................................................................ 86 6 PRAVICE INTELEKTUALNE LASTNINE................................................................................................. 89 6 .1 O INTELEKTUALNI LASTNINI ........................................................................................................................ 89 6. 2 EKONOMSKI POMEN PRAVIC INTELEKTUALNE LASTNINE ............................................................................. 91 6. 3 PRAVO INDUSTRIJSKE LASTNINE .................................................................................................................. 92 6. 3. 1 Pravice industrijske lastnine .............................................................................................................. 92 6. 3. 2 Pridobitev posamezne pravice industrijske lastnine .......................................................................... 93 6. 4 POSAMEZNE PRAVICE INDUSTRIJSKE LASTNINE ........................................................................................... 93 6. 4. 1 Patent ................................................................................................................................................. 93 6. 4. 1. 1 Patentibilnost izuma......................................................................................................................................93 6. 4. 1. 2 Predmet patentnega varstva ne morejo biti: .................................................................................................95 6. 4. 1. 3 Patentiranje biotehnoloških izumov..............................................................................................................95 6. 4. 1. 4 Posebne vrste patentov..................................................................................................................................96 6. 4. 1. 5 Pravice iz patenta ..........................................................................................................................................97 6. 4. 1 .6 Prijava patenta ..............................................................................................................................................98 6. 4. 1. 7 Trajanje patenta ..........................................................................................................................................100 6. 4. 1. 8 Dodatni varstveni certifikat.........................................................................................................................100 6. 4. 1. 9 primeri s področja patentnih pravic............................................................................................................101

6. 4. 2 Model................................................................................................................................................ 102 6. 4. 2. 1 Pravice iz modela........................................................................................................................................104 6. 4. 2. 2 Prijava modela ............................................................................................................................................104 6. 4. 2. 3 Trajanje modela ..........................................................................................................................................105 6. 4. 2. 4 Primeri s področja modelov ........................................................................................................................105

6. 4. 3 Znamka ............................................................................................................................................. 107 6. 4. 3. 1 Pojem ..........................................................................................................................................................107 5. 4. 3. 2 Pravice iz znamke .......................................................................................................................................111 5. 4. 3. 3 Prijave znamke...........................................................................................................................................112 9. 4. 3. 4 Trajanje znamke..........................................................................................................................................112 5. 4. 3. 5 Sodno varstvo znamke ................................................................................................................................113 5. 4. 3. 6 Primeri s področja znamk ...........................................................................................................................114

6. 4. 4 Geografska označba ......................................................................................................................... 115 6. 4. 4. 1 Pojem ..........................................................................................................................................................115 5. 4. 4. 2 Pravice iz geografske označbe ...................................................................................................................116 6. 4. 4. 3 Prijava geografske označbe.........................................................................................................................117 6. 4. 4. 5 Sodno varstvo pravic industrijske lastnine.................................................................................................118

7 AVTORSKO PRAVO................................................................................................................................... 121 7. 1 SPLOŠNO .................................................................................................................................................... 121 7. 2 PRAVNA PODLAGA ..................................................................................................................................... 122 7. 3 AVTORSKO DELO ....................................................................................................................................... 123 7. 4 AVTORSKA PRAVICA .................................................................................................................................. 126 2


7. 4. 1 Materialne avtorske pravice............................................................................................................. 127 7. 4. 2 Moralne avtorske pravice................................................................................................................. 130 6. 4. 3 Druge pravice avtorja ...................................................................................................................... 131 7. 4. 3. 1 Sledna pravica.............................................................................................................................................131 7. 4. 3. 2 Pravica javnega posojanja...........................................................................................................................132 7. 4. 3. 3 Pravica dostopa in izročitva ........................................................................................................................132 7. 4. 3. 4 Pravica do nadomestila ...............................................................................................................................132

7. 4. 4 Vsebinske omejitve avtorske pravice ................................................................................................ 134 7. 4. 5 Prosta uporaba................................................................................................................................. 134 7. 4. 6 Zakonite licence................................................................................................................................ 136 7. 4. 7 Trajanje avtorske pravice................................................................................................................. 136 7. 4. 8 Avtor ................................................................................................................................................. 137 7. 5 SORODNE PRAVICE .................................................................................................................................... 137 7. 5. 1 Pojem................................................................................................................................................ 137 7. 5. 2 Moralne pravice izvajalcev .............................................................................................................. 138 7. 5. 3 Materialne pravice izvajalcev .......................................................................................................... 139 7. 5. 4 Trajanje pravic ................................................................................................................................. 139 7. 5. 5. 1 Način upravljankja pravic ...........................................................................................................................140 6. 5. 5. 2 Kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic.................................................................................140

7. 5. 6 Varstvo pravic .................................................................................................................................. 141 7. 6 RAZLIČNE OBLIKE IMENSKIH POGODB PO ZASP ........................................................................................ 142 7. 6. 1 Pogodba o izvedbi ............................................................................................................................ 142 7. 6. 1. 1 Pojem ..........................................................................................................................................................142 7. 6 .1 .2 Vsebina pogodbe.........................................................................................................................................143 7. 6. 1. 3 Pravice in obveznosti pogodbeni strank......................................................................................................143 7. 6. 1. 4 Odstop od pogodbe .....................................................................................................................................144

7. 6. 2. Založniška pogodba......................................................................................................................... 144 7. 6. 2. 1 Pojem ..........................................................................................................................................................144 7. 6. 2. 2 Vsebina pogodbe.........................................................................................................................................144 7. 6. 2. 3 Pravice in obveznosti avtorja ......................................................................................................................145 7. 6 .2. 4 Pravice in obveznosti založnika..................................................................................................................145 7. 6. 2. 5 Prenehanje pogodbe ....................................................................................................................................146 7. 6. 2. 6 Odstop od pogodbe .....................................................................................................................................146

7. 6. 3 Pogodba o naročilu avtorskega dela................................................................................................ 146 7. 6. 3. 1 Pojem ..........................................................................................................................................................146 7. 6. 3. 2 Pravice in obveznosti avtorja ......................................................................................................................146 7. 6. 3. 3 Pravice in obveznosti naročnika .................................................................................................................147 7. 6. 3. 4 Kolektivno avtorsko delo ............................................................................................................................147 7. 6. 3. 5 Avtorsko delo iz delovnega razmerja..........................................................................................................147 7. 6. 3. 6 Posebnosti o avtorskih delih .......................................................................................................................147

7. 6 .4 Avdiovizualna dela ........................................................................................................................... 147 7. 6. 4. 1 Pojem ..........................................................................................................................................................147 7. 6. 4. 2 Pravica avdoviziualne priredbe...................................................................................................................148 7. 6. 4. 3 Soavtorji avdiovizualnega dela ...................................................................................................................148 7. 6. 4. 4 Avtorji prispevkov k avdiovizualnem delu .................................................................................................149 7. 6. 4. 5 Pogodba o filmski produkciji......................................................................................................................149 7. 6. 4. 6 Dokončanje avdiovizualnega dela ..............................................................................................................150 7. 6. 4. 7 Odstop od pogodbe .....................................................................................................................................150

7. 6. 5 Računalniški programi ..................................................................................................................... 150 7. 6. 5. 1 Pojem ..........................................................................................................................................................150 7. 6. 5. 2 Delovno razmerje in avtorska pogodba.......................................................................................................151 7. 6. 5. 3 Pravice avtorja ............................................................................................................................................151 7. 6. 5. 4 Vsebinske omejitve avtorjevih pravic.........................................................................................................151 7. 6. 5. 5 Dekompliranje ............................................................................................................................................152

8 TEHNIČNA ZAKONODAJA ....................................................................................................................... 155 8. 1 APEK - AGENCIJA ZA POŠTO IN ELEKTRONSKE KOMUNIKACIJE RS ( WWW.APEK .SI )................................ 156 8. 2 APEK - NADZOR RF SPEKTRA ................................................................................................................... 158 8. 3 APEK - NADZOR NAD IZVAJANJEM PROGRAMSKIH ZAHTEV IN OMEJITEV IZ ZAKONA O MEDIJIH ............... 159 8. 4 APEK - NADZOR NAD IZVAJANJEM DOLOČB ZAKONA O POŠTNIH STORITVAH ........................................... 159 9 UPORABLJENA LITERATURA IN VIRI ................................................................................................. 160

3


IGNORANTIA

IURIS

NOCET

4


OSNOVE PRAVA

5


1 OSNOVNI PRAVNI POJMI 1. 1 Pojem prava V vsaki družbi veljajo določena pravila. Družbena pravila delimo na: pravna pravila, moralo in običaje. Bistvena lastnost pravnih pravil je, da so navadno zapisana, samo spoštovanje pravnih pravil pa zagotavlja država. Za moralo je značilno, da jo posameznik ponotranji. Tipična sankcija za moralo pa je kesanje. O običajih govorimo, kadar je neko ravnanje v družbi dlje časa trajajoče in ga člani družbe jemljejo kot zavezujoče.

družbena pravila

pravna pravila

morala

običaji

Pravo je skupek pravnih pravil, ki jih praviloma ustvarja državna oblast in s pomočjo njih posega v urejanje družbenih odnosov. Sodobne države si ne moremo predstavljati brez pravnih pravil, saj bi to lahko privedlo do anarhije oziroma kaosa. Kot je razvidno iz definicije prava sta pravo in država tesno povezana. Da v državi ne bi prišlo do koncentracije oblasti v eni sami osebi, poznamo delitev oblasti na tri veje. Smisel delitve oblasti je, da so posamezne veje oblasti neodvisne med njimi pa je vzpostavljen sistem, ki preprečuje koncentracijo oblasti.

6


DELITEV OBLASTI V DRŽAVI

izvršilna veja oblasti

zakonodajna veja oblasti

sodna veja oblasti

ustavno sodišče predsednik republike

državni zbor vrhovno sodišče

vlada državni svet

višje delovno in socialno sodišče

upravno sodišče

delovno in socialno sodišče

okrajno sodišče

višje sodišče

ministrstva

državljani

okrožno sodišče

§

Pravo kot najstarejši družbeno-civilizacijski pojav in njegovo delovanje je treba obravnavati kot stalno Državljani Slovenije volimoječlane državnega zbora poslance. Poslanci spreminjajoč se proces, pri čemer pozitivno veljavno pravo– del takšnega procesa,državnega zato ga je treba preučevati v povezanosti zgodovinskim razvojem. Na marsikatero vprašanje današnjega zbora imenujejo vlado zinnjegovim volijo sodnike. Predsednik republike, ki ga volimo državljani, pa prava lahko odgovori poznavanje pravne discipline. formalno potrjuje vse zakone,zgodovinskega ki jih sprejmerazvoja državniposamezne zbor.

Pravni red je vedno seštevek abstraktnih (splošnih) pravnih norm - pravnih predpisov, ki veljajo v določeni državi in času.

1. 2 Pravni sistem Pravo je zelo obsežen in sestavljen družbeni pojav, ki je podvržen številnim spremembam. Kljub tej razgibanosti mora pravo tvoriti vsaj relativno zaokroženo celoto, ki ji pravimo pravni sistem. Sodobna pravna znanost skrbi za to, da bi bil pravni sistem pregledna in notranje ustrezno razčlenjena celota. Na njeni osnovi nam je olajšano spoznavanje, razlaganje in uporabljanje prava. Splošno in abstraktno pravno pravilo je osnovna sestavina oblikovanja pravnega sistema. Vsa pravna pravila, ki urejajo isto družbeno razmerje, sestavljajo pravno ustanovo. Več pravnih ustanov, ki urejajo sorodna družbena razmerja, predstavlja pravno panogo. 7


Pravni sistem

javno pravo ƒ ƒ ƒ ƒ ƒ

zasebno pravo

ustavno pravo upravno pravo mednarodno javno pravo kazensko pravo davčno pravo

ƒ

ƒ ƒ ƒ

Civilno pravo: - obligacijsko - stvarno - dedno družinsko gospodarsko pravo mednarodno zasebno pravo

§ Bistvena razlika med javnim in zasebnim pravom je, da javno pravo ureja razmerja med podrejenimi in nadrejenimi subjekti – to so državni in "paradržavni" organi. Tipičen primer je davčno pravo. Vsaka oseba mora pri vsakem nakupu plačati davek na dodano vrednost, ker tako določajo predpisi. Nihče se plačilu davka ne more izogniti. Za zasebno pravo je značilno da ureja razmerja med enakopravnimi subjekti. Praviloma pravice in obveznosti nastanejo z voljo posamezne osebe. Oseba sama izbere ali bo sploh vstopila pravno razmerje. Sam se na primer odločim ali bom kupil knjigo.

1. 3 Pravne norme S pravnimi normami kot ključno normativno sestavino kateregakoli, torej tudi slovenskega pravnega reda razumemo pisna pravna pravila o pravno dovoljenem ali ukazanem (določenem) ravnanju naših državljanov. Pravne norme so pravila obveznega družbenega vedenja in ravnanja. Njihovo izvrševanje je zagotovljeno z državno prisilo. Pravna pravila ali pravne norme delimo na abstraktne in splošne ter konkretne in posamične. Delitev pravnih pravil abstraktna in splošna pravna pravila

konkretna in posamična pravna pravila

so tiste, ki so namenjene urejanju vnaprej zamišljenih razmer ali položajev. Mednje uvrščamo večino veljavnih predpisov naše države.

so tiste, s katerimi urejamo konkretno ravnanje posamično določenih oseb.

Pravno pravilo je sestavljeno iz dispozicije, hipoteze in sankcije. Sestavine pravnega pravila 8


dispozicija

hipoteza

nam pove, koga pravno pravilo zavezuje in kaj se od njega zahteva.

ali predpostavka, z njo določamo dejansko stanje, ki mora nastopiti, zato da postane dispozicija zavezujoča za naslovljence pravnih pravil.

sankcija je napoved neprijetnega ukrepa, ki sledi v primeru kršitve pravnega pravila.

Vrste pravnih pravil glede na dispozicijo, ki jo vsebujejo: 1.

kategorična

2.

pooblaščujoča

3.

dispozitivna

4.

alternativna

5.

diskrecijska

pravna pravila so tista, pri katerih nam dispozicija nekaj prepoveduje oziroma zapoveduje. pravna pravila pooblaščajo ljudi, da smejo ravnati tako, kot določa dispozicija pravnega pravila. pravna pravila vsebujejo temeljno dispozicijo, vendar le kot eno izmed možnosti, za to ponavadi sledi določba ''razen, če se stranke ne dogovorijo drugače''. ali zbirna pravna pravila nam omogočajo izbiro med več možnostmi ali med več možnimi oblikami ravnanja. pravna pravila dajejo državnim organom pri njihovem odločanju pravico, da v konkretnem primeru sam presodi katera izmed več danih možnosti je najprimernejša v danih okoliščinah.

1. 3. 1 Časovna veljava pravnih norm Pravna pravila morajo biti objavljena na ustrezen način (npr. v Uradnem listu). Veljati začnejo praviloma petnajsti dan po objavi, izjemoma še isti dan, ko so bila objavljena. Čas od objave do veljave (vacatio legis) je namenjen seznanitvi s pravnimi pravili.

§ Vsi sprejeti državni predpisi morajo biti objavljeni v Uradnem listu. Šteje se, da so vsi seznanjeni z vsebino Uradnega lista. Na spletni strani www.uradnilist.si najdemo vse sprejeta pravne akte od leta 1991. Na koncu vsakega pravnega akta piše v kolikšnem času začne veljati. 1. 3. 2 Prepoved povratne veljave Zaradi pravne varnosti pravna pravila praviloma ne morejo imeti učinka za nazaj. Le izjemoma imajo določene pravne norme učinek za nazaj – samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj. Izjemna primera retroaktivne veljavnosti sta:

9


-

zaradi same narave stvari; kjer je to zakonsko urejeno, vendar le ob upoštevanju dveh pogojev, če tako zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice

-

v kazenskem pravu, vendar le, če so novo sprejeta pravna pravila ugodnejša za storilca.

1. 4 Kršitev pravne norme Do kršitve oziroma nespoštovanja pravne norme lahko pride zaradi: -

zmote,

-

zvijače,

-

prisile,

-

nepoznavanja prava,

-

s krivdno storitvijo ali opustitvijo določenega ravnanja. Stopnje krivde so namen in malomarnost. Za namen gre, kadar posameznik načrtno in namenoma krši pravno pravilo; za malomarnost pa kadar nenamerno krši pravno pravilo, pa je vedel ali bi moral vedeti, da njegovo ravnanje ni dopustno.

Kršitvi pravnega pravila sledi sankcija. Sankcije so: denarna kazen, zaporna kazen idr. Kadar je nastal pravni akt, ki pomeni kršitev pravnega pravila je sankcija neveljavnost pravnega akta.

1. 5 Pravni akt S pravnimi akti razumemo pravna dejanja, s katerimi se ustvarjajo pravna pravila ali s katerimi se uporabljajo. Pravni akt opredeljujemo kot zavestno izjavo volje posameznega pravnega subjekta, s katero hoče ustvariti pravne učinke, ki jih pravni red dopušča ali zahteva in jih je mogoče s tako izjavo volje doseči. Vrste pravnih aktov splošni pravni akti

z njimi oblikujemo splošna in abstraktna pravna pravila.

posamični pravni akti

z njimi oblikujemo posamična in konkretna pravna pravila.

Pri pravnih aktih je pomembna njihova vsebina, torej učinki, ki naj bodo doseženi z ustvarjanjem določenega pravnega akta. Ob vsebini je pomembna tudi oblika pravnega akta. Oblikovne prvine pravnega akta: 10


-

pravni subjekti, ki pravni akt ustvarjajo

-

postopek, v katerem se akt oblikuje

-

zunanja, materialna sestavina pravnega akta, s katero postane volja s pomočjo jezika in drugih sredstev izražanja jasno razpoznavna.

1. 6 Pravni viri Pravni viri so temelj, na katerem poteka konkretno pravno urejanje. Razlikujemo med materialnimi, formalnimi in spoznavnimi pravnimi viri. Pravni viri materialni pravni viri

Zajemajo sociološke, psihološke, ekonomske in druge dejavnike, ki pogojujejo, katera družbena razmerja naj bodo urejena s pravnimi pravili.

formalni pravni viri

zajemajo obvezne in vnaprej določene oblike, v katerih nastajajo pravna pravila, ki so splošna in abstraktna ali pa kot takšna učinkujejo. Med formalne vire prava sodijo tudi vsi splošni pravni akti.

spoznavni pravni viri

so tisti, iz katerih spoznavamo formalne pravne vire,

Hierarhija pravnih aktov Zaradi usklajenosti pravnih aktov so le-ti razvrščeni na podlagi načela nadrejenosti in podrejenosti, oblikovno in vsebinsko pa morajo biti nižji pravni akti usklajeni z višjimi pravnimi akti.

USTAVA

MEDNARODNE POGODBE

ZAKONI

PODZAKONSKI AKTI

11


§ Vsi podzakonski pravni akti morajo biti v skladu z določili zakonov, ratificiranih mednarodnih pogodb in ustavo. Zakoni morajo biti v skladu z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in ustavo. Ratificirane mednarodne pogodbe morajo biti v skladu z ustavo.

Najvišji formalnimi vir prava je Ustava Republike Slovenije. Nova slovenska ustava je prva ustava samostojne slovenske države in je tako kot v večini drugih pravnih redov temeljni pravni dokument (splošni akt) za urejanje najpomembnejših prvin državne ureditve, pravic ter svoboščin človeka in državljana, gospodarskih in socialnih razmerij, javnih financ itn. Z njenimi izhodišči se oblikujejo temelji pravnega sistema. Ustava je obvezna podlaga za nastajanje vseh drugih splošnih pravnih aktov, ti pa morajo biti tako vsebinsko kot oblikovno usklajeni z Ustavo kot najvišjim pravnim aktom v državi. Tudi mednarodne pogodbe uvrščamo med formalne pravne vire. To so pogodbe, ki jih med seboj sklepajo države in mednarodne organizacije ter z njimi določajo pravila za sodelovanje. Mednarodne pogodbe praviloma postanejo vir notranjega prava šele tedaj, ko jih ratificira pristojni državni organ. Ratificirane mednarodne pogodbe imajo tako večjo moč kot zakoni. Zakoni po pomembnosti sledijo ustavi in ratificiranim mednarodnim pogodbam. Pomenijo vsebinsko podrobnejšo izpeljavo ustave. Zakone lahko predlagajo vlada, poslanci ali najmanj pet tisoč volivcev. Sprejema jih parlament na podlagi predpisanega zakonodajnega postopka. Kot najštevilčnejši pravni vir opredeljujejo pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb. Podzakonski pravni viri so vsi drugi splošni pravni akti, ki jih sprejemajo različni državni organi. Osrednji podzakonski pravni akt je uredba, ki je izvršilni predpis. V izrednih ali vojnih razmerah lahko vlada ali predsednik države izdata uredbo z zakonsko močjo, ki jo mora zakonodajalec takoj, ko se lahko sestane, potrditi. Izdajanje takšnih uredb je strogo omejeno, saj se z njimi posega na področja, ki so sicer pridržana zakonodajalcu. Vlada lahko poleg uredb sprejema tudi odloke, drugi upravni organi pa sprejemajo pravilnike, odredbe in navodila. V skupino formalnih pravnih virov uvrščamo tudi splošne pravne akte v podjetjih, zavodih in

drugih

organizacijah

ter

splošne

pravne

akte

organov

lokalne

samouprave.

Najpomembnejši splošni pravni akt omenjenih organizacij in skupnosti je statut. Z njim se v skladu z zakonom 12


urejajo naloge organizacije in skupnosti, sestava in način odločanja organov, pravice in dolžnosti njenih članov in podobno. Kolektivne pogodbe, ki se sklepajo na področju delovnega prava, sodijo v skupino formalnih pravnih virov. Z njimi se urejajo medsebojne pravice in dolžnosti delavcev in delodajalcev. Delavce pri sklepanju kolektivnih pogodb zastopajo sindikati, delodajalce pa ožje ali širše združenje delodajalcev. Spoznavni pravni viri nam omogočajo spoznati vsebino splošnih pravnih aktov. To nam omogočajo predvsem posebna glasila (npr. uradni listi) in registri, s pomočjo katerih lahko hitro najdemo želeni podatek. Različne zbirke predpisov, v katerih so objavljena besedila pomembnih splošnih pravnih aktov za določeno področje pravnega urejanja, prav tako uvrščamo med spoznavne pravne vire. V isto skupino pravnih virov sodijo še komentarji, tj. razlage določb posameznega pomembnega splošnega pravnega akta, zbirke odločb državnih organov, znanstvena dela in učbeniki.

1. 7 Običaji, uzance in formularne pogodbe K formalnim pravnim virom smemo z določenimi omejitvami, predvsem glede kroga naslovnikov, šteti tudi poslovne (trgovinske) običaje, uzance, splošne pogoje poslovanja, klavzule itn. Običaj je pravilo, ki se je ustalilo v določenem družbenem okolju, posamezniki pa jih jemljemo kot zavezujoče. Z gospodarskimi oziroma poslovnimi (trgovinskimi) običaji razumemo uveljavljene in sprejete poslovne navade v gospodarskem prometu. Značilno za njih je, da: -

se oblikujejo v poslovni praksi

-

so vsebinsko natančnejši od zakonov, ki le okvirno urejajo določeno področje in

-

se po panogah ali strokah lahko razlikujejo, kadar npr. niso skupni za vse stroke.

V vsebinski krog pojma mednarodni trgovinski oziroma gospodarski običaj štejemo trgovinsko prakso, običaje in standarde, ki se v mednarodni trgovini uporabljajo tako pogosto, da gospodarstveniki od svojih sopogodbenikov upravičeno pričakujejo, da bodo ravnali skladno z njimi. Za nacionalne in krajevne običaje pa štejemo tiste, ki jih poslovni ljudje uporabljajo na ozemlju določene države in na krajevnem območju, na katerem poteka dejanje. 13


Običaje je v poslovni praksi seveda mogoče upoštevati le med subjekti, ki zadevni običaj poznajo in uporabljajo, na kar na primer opozarja tudi prvi odstavek 9. člena Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga, ki določa, da pogodbeni stranki zavezujejo običaji, o katerih sta se zedinili, in praksa, uveljavljena med njima. Če ni dogovorjeno drugače, se šteje, da sta stranki molče sprejeli za svojo pogodbo ali njeno sklenitev običaj, ki jima je bil znan in ki je splošno znan v mednarodni trgovini ter ga pogodbenice redno spoštujejo v istovrstnih pogodbah zadevne stroke. Uzance so zbrani, načrtno urejeni, zapisani in objavljeni trgovinski običaji. Praviloma jih sprejemajo le določeni subjekti, predvsem gospodarske zbornice ali poklicna združenja gospodarstvenikov. Razlikujemo med splošnimi in posebnimi uzancami. Uzance se uporabljajo le, če so se udeleženci dogovorili za njihovo uporabo ali če iz okoliščin izhaja, da so hoteli njihovo uporabo (npr. dalj časa trajajoča uporaba uzanc med istima strankama). Formularne pogodbe označujemo tudi z naslednjimi izrazi: tipske, vzorčne, tipizirane, standardizirane, pristopne (adhezijske) in podobno. Uporabljajo pa se tudi naslednji izrazi: splošni pogoji, splošni pogoji poslovanja, splošni pogoji formularnih pogodb oziroma splošni pogoji pogodbe. Navedene pogodbe imajo velik in naraščajoč pomen v gospodarski praksi. Olajšujejo, poenostavljajo in tudi pospešujejo poslovni promet. Tovrstne pogodbe so že prevladujoča oblika urejanja poslovnih razmerij na nekaterih področjih oziroma v nekaterih dejavnostih. Formularne pogodbe so v splošnem takšne pogodbe, ki se sklepajo na podlagi vnaprej oblikovanih in natisnjenih določb. Gre torej za pogodbe, ki jih večinoma pripravljajo veliki proizvajalci in ponudniki določenega blaga in storitev. V njih je vnaprej pripravljeno in natisnjeno besedilo pogodbenih določil, v katera se lahko na pobudo druge stranke vnesejo določene, praviloma vsebinsko manj pomembne spremembe in dopolnila. Večinoma jih pripravlja gospodarsko močnejša stranka, takšna pogodba je sklenjena s pristopom, torej tedaj, ko druga stranka sprejme splošno ponudbo za sklenitev pogodbe. Trgovinske klavzule

§ Primer tipske pogodbe je kreditna pogodba. Kreditojemalec dobi v podpis tipsko pogodbo - obrazec,ki jo ima banka vnaprej pripravljeno. Kreditojemalec spreminjati pogojev, temveč lahko le sprejme ali zavrne pogodbo. 1.ne 7. more 1 Trgovinske klavzule

14


To različico formalnega vira prava lahko opredelimo kot zgoščeno geslo, s katerim so določene pravice in dolžnosti, ki se v poslovni praksi štejejo kot običajne pri določenem pravnem poslu. Nekatere klavzule se na primer nanašajo na kakovost stvari oziroma blaga (ogledano - sprejeto), na količino blaga (okoli, ca.) in na roke (začetek meseca, konec meseca, konec četrtletja) itn. Najbolj splošno pa se uporabljajo prevozne klavzule, katerih namen je predvsem v tem, da določajo način izročitve prodanega blaga: izročitveni kraj, kraj prehoda tveganja in prehoda blagovnih stroškov od prodajalca na kupca. Poleg tega tako imenovanega logističnega vidika imajo klavzule še cenovni in upravni vidik. Besedna zveza ''prevozna klavzula'' bi utegnila navajati na napačen sklep, češ da gre za pravila, s katerimi se urejajo podrobnosti glede prevozne pogodbe. Toda s klavzulami, kakršne so na primer INCOTERMS, se urejajo razmerja med sopogodbenikoma v prodajni pogodbi. Vendar okrajšav, ki so v rabi na podlagi INCOTERMS, kot so FOB ali CIF, ne smemo zamenjevati z včasih podobnimi izrazi, ki jih vsebujejo splošni pogoji ladjarskih ali pomorskih družb in ki urejajo predvsem vprašanje, ali so posamezne kategorije stroškov vključene v prevoznino ali pa jih je treba plačati posebej (na primer FOB ali CIF Liner Terms).

1. 8 Pravno razmerje Človek v svojem bivanju, pri zadovoljevanju svojih interesov in potreb stopa v razmerja z drugimi ljudmi. Gospodarska družba pa sklene pogodbo s podjetnikom posameznikom. To razmerje na primer preneha z izpolnitvijo namena pogodbe – pravno razmerje med dolžnikom in upnikom pa preneha s plačilom dolga itn. V omenjenih primerih nastanejo medsebojna razmerja med njihovimi udeleženci, vendar vsa nimajo narave pravnih razmerij. Le družbeno razmerje, ki je urejeno s pravnimi pravili, označujemo z izrazom pravno razmerje. Glede sestavin pravnega razmerja v njihov krog uvrščamo njegove subjekte, njihove pravice in dolžnosti ter predmet pravnega razmerja.

15


1 .8. 1 Pravni subjekti pravni subjekti

fizične osebe

pravne osebe

Fizične osebe so pravni subjekti, ki imajo naslednje sposobnosti ali lastnosti: - pravno, - poslovno in - krivdno.

Pravno sposobnost pridobimo z rojstvom, pomeni pa sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti. Poslovna sposobnost je sposobnost osebe, da sama pridobiva pravice in se sama zavezuje. Z osemnajstim letom starosti pridobijo fizične osebe popolno poslovno sposobnost, s petnajstim letom starosti pa delno poslovno sposobnost. V primerih, ko oseba iz določenih razlogov ni več sposobna sama skrbeti zase oziroma s svojo voljo ustanavljati pravic in obveznosti, lahko pride do delnega ali popolnega odvzema poslovne sposobnosti. Krivdna sposobnost osebe pomeni sposobnost osebe, da je lahko odgovorna za protipravno ravnanje. Omenjena oblika sposobnosti je različno urejena glede na to, ali je oseba storila kazenski ali civilni delikt. Otrok, ki še ni dopolnil štirinajstega leta starosti, v nobenem primeru ne odgovarja za kazenski delikt. Med štirinajstim in šestnajstim letom starosti se mladoletnemu prestopniku lahko izrekajo različni vzgojni ukrepi, ti se izrekajo tudi, če je storilec star med šestnajst in osemnajst let, z izjemo, da se lahko v tej starosti izreka tudi mladoletniški zapor. Otrok, ki še ni dopolnil sedmega leta, v nobenem primeru ne odgovarja za škodo, ki jo je povzročil. Za to povzročeno škodo odgovarjajo starši ne glede na svojo krivdo. Če je civilni delikt povzročil otrok, ki je že dopolnil sedmo leto starosti, ni pa še prekoračil štirinajstega leta, odgovarja za nastalo škodo le, če mu lahko dokažemo, da je razumel pomen svojega dejanja. Starši ne 16


odgovarjajo za nastalo škodo, če dokažejo, da je nastala brez njihove krivde. Ko mladoletnik dopolni štirinajsto leto starosti, je v celoti odgovoren za civilne delikte

starost osebe

odgovornost za kazenske delikte

odgovornost za civilne delikte

do 7 leta

v nobenem primeru ne odgovarja

v nobenem primeru ne odgovarja

od 7 do 14 leta

v nobenem primeru ne odgovarja

odgovarja za povzročeno škodo le, če mu dokažejo, da je razumel pomen svojega ravnanja, starši ne odgovarjajo za nastalo škodo, če dokažejo, da je nastala brez njihove krivde.

od 14 do 16 leta

izrekajo se lahko različni vzgojni ukrepi

polna odgovornost za civilne delikte

od 16 do 18 leta

izrekajo se lahko različni vzgojni ukrepi in mladoletniški zapor

polna odgovornost za civilne delikte

po18 letu

polna odgovornost

polna odgovornost za civilne delikte

Pravna oseba je umetna tvorba, ki jo ustanovi praviloma skupina posameznikov in ji pravni red priznava lastnost pravnega subjekta. Bistveno za pravno osebo je, da razpolaga s svojim premoženjem in opravlja trajno dejavnost. Med pravne osebe prištevamo različne organizacije in skupnosti ter premoženjske enote, ki jim je določen poseben namen. 1. 8. 2 Pravice in obveznosti Pravica, ki pripada nekemu subjektu, je opredeljena kot pravno zavarovana upravičenost pravnega subjekta, da nekaj stori ali ne stori ali da od drugega pravnega subjekta zahteva določeno dejanje ali opustitev. Pravico lahko zato opredelimo kot pravno pooblastilo ali pravno možnost, ki nosilcu omogoča v pravnem redu predvideno ravnanje. Hkrati pa pravni red nosilcu pravice zagotavlja njeno uveljavitev in uresničitev, tudi pri morebitnih kršitvah. O kršitvi pravice govorimo takrat, kadar gre za nedopusten poseg v pravico, ki jo komu priznava in varuje veljavno pravo. Če pride do takega izvrševanja pravice, ki povzroča škodo drugemu, govorimo o zlorabi pravice. Obveznost je soodnosen pojem pravici, kajti pravica enega subjekta zahteva obveznost drugega, ki se lahko izraža v dajatvi, storitvi ali opustitvi.

17


1. 8. 3 Predmet pravnega razmerja Vzrok ali namen, zaradi katerega pravni subjekti vstopajo v konkretna pravna razmerja, označujemo kot predmet pravnega razmerja.

1. 9 Razlaga pravnih aktov Za razlago prava so se razvile različne metode oziroma načini razlaganja, ki v medsebojni povezavi omogočajo uspešno razumevanje pravnih odločb. Razlage pravnih aktov se mora lotiti vsakdo, ki je zavezan k spoštovanju prava. Obvezna razlaga je najpomembnejša, opravijo jo državni organi in je zavezujoča za vse, ki se jih odločitev tiče. Znanstvena razlaga ni obvezna, vendar s svojo tehtnostjo vpliva na praktično razlago. Jezikovna razlaga nam omogoča, da z ustreznim jezikovnim znanjem poskušamo izluščiti sporočilo tistega, ki je oblikoval pravne določbe v splošnem pravnem aktu. Logična razlaga je v pomoč pri razlagi pravnih aktov, saj so se ob uporabi splošnih logičnih pravil izoblikovala nekatera logična sklepanja (npr. sklepanje po podobnosti, sklepanje z večjega na manjše itn.). Sistematična razlaga se uporablja takrat, kadar so pravne določbe, iz katerih moramo povzeti ustrezno pravno pravilo, vnesene v različne dele pravnega akta ali celo v različne pravne akte. Razlagalec mora v takšnem primeru upoštevati medsebojno povezanost in soodvisnost pravnih določb oziroma dejstvo, da pravo tvori enoten pravni sistem. Zgodovinska razlaga nam olajšuje proučevanje poteka nastajanja pravnega akta. Namenska razlaga je izhodišče, kadar želimo ugotoviti pravi namen pravnih določb.

18


STATUSNO PRAVO

19


2 POJEM STATUSNEGA PRAVA Statusno pravo je pravna panoga, ki ureja status določenih osebkov. Pravni status je s pravnimi normami postavljena lastnost osebe, da lahko nastopa kot subjekt v nekem določenem krogu pravnih razmerij. Statusno pravo, ki je omejeno na preučevanje gospodarskih osebkov, torej ne fizičnih oseb, se je oblikovalo kot posebna panoga v okviru gospodarskega prava. Status se nanaša predvsem na vprašanja organiziranosti gospodarskih družb in drugih oblik, v katerih je mogoče opravljati gospodarske dejavnosti.

2. 1 Statusne značilnosti gospodarskih subjektov 2. 1. 1 Firma Firma je opredeljena kot ime, s katerim zadevna gospodarska družba posluje. Funkcija firme se izraža v individualizaciji družbe na trgu in razločevanju od drugih, sčasoma postane firma popolnoma samostojna premoženjska kategorija. Firma ima obvezne sestavine in dodatke, v njej pa morajo biti navedeni naslednji podatki: -

označba, ki navaja dejavnost družbe;

-

označba, s katero se natančneje označuje ime družbe;

-

sedež družbe;

-

označba vrste in obsega odgovornosti;

-

dodani pa so lahko: risbe, slike, vinjete idr.

Prepovedana je uporaba imen tujih držav ali mednarodnih organizacij. Beseda ''Slovenija'' ali njene izpeljanke so dovoljene le z dovoljenjem vlade. Podobno velja za imena, ki bi firmo identificirala z lokalnimi skupnostmi, le da tu dovoljenje dajejo slednje. Ime ali del imena zgodovinske ali druge znamenite osebe je dovoljeno vnesti v firmo le z njenim dovoljenjem, če je že umrla, pa z dovoljenjem njenega zakonca in sorodnikov do tretjega kolena v ravni vrsti ter staršev, če so še živi, in z dovoljenjem ministra, pristojnega za upravo. Na predlog pristojnih upravičencev sodišče izbriše sestavino firme iz registra, če je s poslovanjem družbe kršen ugled tistih, ki so navedeni v firmi. V firmi ne sme biti besed ali znakov, ki bi nasprotovali zakonu ali morali, in takih, ki vsebujejo znane blagovne ali storitvene znamke ali 20


uradne znake. Dovoljena je tudi t.i. nameravana firma, pri čemer gre za vpis firme, ne da bi bila hkrati ustanovljena družba. Taka ''rezervacija'' lahko traja največ eno leto. Firma mora biti v slovenskem jeziku. Prevod firme v tuj jezik se lahko uporablja samo skupaj s firmo v slovenskem jeziku. Ne glede na prvi stavek tega odstavka se v firmi lahko uporabljajo besede v tujem jeziku, če: ustrezajo firmam, imenom ali priimkom družbenikov, ki so sestavni del firme, ustrezajo registriranim blagovnim ali storitvenim znamkam, gre za domišljijska poimenovanja, ki ne vsebujejo tujih črk, ali gre za mrtvi jezik. Načelo izključnosti je najpomembnejše načelo. Vsebuje zahtevo, da se mora vsaka nova firma jasno razlikovati od že obstoječih. Razlika mora biti taka, da jo je brez težav sposoben opaziti vsak povprečen potrošnik. Načelo obveznosti pomeni, da mora vsaka družba imeti svojo firmo in vsaka družba mora obvezno uporabljati firmo svoje družbe. Načelo resničnosti prepoveduje, da bi firma vsebovala neresnične podatke, ki bi dopuščali zmoto. Načelo stvarnosti zahteva, da mora biti iz besedila prepoznavna dejavnost, ki jo opravlja družba. Načelo popolnosti omogoča spoznati dejavnost in fizično ali pravno osebo iz samega besedila firme. Načelo enotnosti določa, da ima ena družba le eno firmo. Načelo trajnosti zapoveduje, naj se firma ne spreminja ali menja. Načelo javnosti nalaga družbi dolžnost, da firmo vpiše v register. Z dnevom vpisa postane firma znana. Varstvo firme, v skladu z načelom izključnosti mora sodišče zavrniti vpis firme v sodni register, če se ne razlikuje od vpisanih firm v Sloveniji. Prej ustanovljena družba, ki meni, da se firma druge družbe od njene prej registrirane firme ne razlikuje dovolj jasno, lahko s tožbo zahteva opustitev uporabe pozneje vpisane, njen izbris iz registra in odškodnino. Firma je varovana tudi z drugimi predpisi, predvsem s tistimi o varstvu konkurence. 2. 1. 2 Sedež

21


Zakon o gospodarskih družbah opredeljuje pojem sedeža kot kraj, ki je kot sedež družbe vpisan v register. Predstavlja geografsko opredelitev družbe in označuje njeno pripadnost glede na kraj. Z določitvijo sedeža povemo, kje družba obstaja (mesto, stavba, naslov). Izbira sedeža je prosta, vendar zakon določa, da je mogoče določiti kraj, kjer: a.) družba opravlja dejavnost ali b.) se pretežno vodijo njeni posli. Ker mora družba določiti sedež, ki je povezan z njeno dejavnostjo ali njenimi posli, zakon preprečuje imenovanje t.i. fiktivnih sedežev, ki bi jih družba določila zaradi izogibanja določenim obveznostim ali izkoriščanja določenih ugodnosti, npr. na davčnem področju. Po sedežu se opredeljuje sodna pristojnost, pri čemer ne gre samo za sodišče, ki vodi register družb, ampak tudi za vrsto različnih pravnih razmerij, v katera vstopa družba. Glede na sedež družbe je določena krajevna sodna pristojnost, in sicer je krajevno pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno glede na sedež družbe. Družba lahko posluje tudi zunaj kraja sedeža prek podružnic. Podružnice niso pravne osebe, smejo pa opravljati vse posle, ki jih sicer lahko opravlja družba. Sedež družbe je potrebno ločiti od poslovnega naslova gospodarske družbe (ulica, hišna številka in pošta), ki ni statusno pravna sestavina. Po Zakonu o gospodarskih družbah ni potrebno v sodni register vpisati poslovnega naslova, omenjeni vpis pa zahteva Zakon o sodnem registru, ki pa ne ureja statusnega prava, temveč organizacijo sodnega registra in registrski postopek. Z vidika ZGD torej zadošča registracija kraja sedeža, po ZSR pa je potrebno registrirati poslovni naslov, slednje v praksi, zlasti ob spremembah imena ulic in številk, povzroča nepotrebne stroške. 2. 1. 3 Zastopanje Zastopanje je nujna sestavina družbe kot pravne osebe, preko katere lahko družba izjavlja svojo voljo, ker sicer po svoji naravi ne more izjaviti volje kot fizična oseba. Zastopanje ločimo od predstavljanja družbe po tem, da predstavnik nastopa v imenu družbe pred pristojnimi državnimi in drugimi organi v razmerjih, ki niso premoženjsko pravne narave. Predstavnik ne nastopa v pravnem prometu, razen če nima sočasno tudi pooblastila za zastopanje družbe. Predstavnik ne more opravljati nobenih pravnih dejanj, na osnovi 22


katerih bi oseba, ki jo predstavlja, pridobila pravice in obveznosti premoženjsko-pravne narave, temveč opravlja le določena dejanska opravila, v katerih ne gre za pravna dejanja s premoženjskopravnimi posledicami. Zastopanje je pomembno v vseh tistih primerih, ko ena stranka (zastopnik) izjavi voljo za drugo osebo, ki volje ne more izraziti (pravne osebe, mladoletniki, osebe brez poslovne sposobnosti), in s tem povzroči pravne posledice. Pri zastopanju ločimo dve vrsti zastopanja: -

direktno ali neposredno, kjer zastopnik nastopa v imenu zastopanca in za njegov račun in

-

indirektno ali posredno, kjer zastopnik nastopa v svojem imenu in za račun zastopanca.

Kadar govorimo o zastopanju, mislimo na neposredno zastopanje. Zastopanje ima številne učinke. Med njimi je najpomembnejši ta, da pogodba ali posel, ki ga sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah pooblastil, ki so mu bila dodeljena, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko. Zastopnik mora drugo stran seveda obvestiti, da deluje v imenu zastopanca. Toda tudi če ne razkrije dejstva, da je zastopnik in da nastopa v imenu zastopanca, ima pogodba pravni učinek, če je druga stranka to vedela ali pa bi po okoliščinah lahko tako sklepala. Zastopanje družbe in drugih pravnih oseb urejajo Zakon o gospodarskih družbah, Zakon o obligacijskih razmerjih, Zakon o pravdnem postopku, Zakon o zadrugah, Zakon o bankah in hranilnicah in drugi. Po ZGD družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe (zastopniki). Razlikujemo med zastopnikom, ki ima pooblastilo v zakonu (zastopanje po zakonu), in zastopnikom, ki je določen v aktu o ustanovitvi družbe (statutarni zastopnik).

2. 1. 3. 1 Zastopanje po zakonu (zastopniki)

23


Zastopnik, ki ima pooblastilo v zakonu ali v aktu o ustanovitvi družbe, se loči od pooblaščenca, ki zastopa družbo na podlagi pooblastila, ki mu ga da zastopnik. Zastopnik ima izvirno pooblastilo, pooblaščenec pa izvedeno pooblastilo. Zastopnik oblikuje in izjavlja voljo za zastopanje družbe zato, ker družba sama ni sposobna izjaviti volje, pooblaščenec pa izraža le voljo zastopnika kot pooblastitelja in tudi deluje v skladu z navodili zastopnika. Zakon določa pri vsaki obliki družbe, kdo je upravičen zastopati družbo po samem zakonu. Za zastopanje družbe z neomejeno odgovornostjo je upravičen vsak družbenik, če ni z družbeno pogodbo izvzet iz zastopanja. Komplementar zastopa komanditno družbo. Zakon izrecno izključuje komanditista iz zastopanja družbe. Tiho družbo zastopa nosilec tihe družbe. Delniško družbo zastopa uprava, ki tudi predstavlja družbo. Če ima družba več članov, zastopajo družbo skupno, če statut ne določa drugače. Komanditno delniško družbo zastopa komplementar, enako kot v komanditni družbi. Družbo z omejeno odgovornostjo zastopa eden ali več poslovodij (direktorjev). 2. 1. 3. 2 Statutarno zastopanje Zastopanje družbe je obvezna sestavina tudi akta o ustanovitvi, ne glede na to, ali je to družbena pogodba pri osebnih družbah in družbi z omejeno odgovornostjo, ali statut pri delniški družbi. Navedeni akti lahko posežejo v omejevanje pooblastil po zakonu, ki pripadajo upravi oziroma poslovodstvu ali družbenikom v osebnih družbah oziroma določajo pogoje pri zastopanju družbe v posameznih pravnih poslih, npr. določitev v aktu o ustanovitvi, da direktor potrebuje dovoljenje ali soglasje določenega organa za sklenitev določenega pravnega posla. Akt o ustanovitvi lahko tudi določa, da poleg oseb, ki po zakonu zastopajo družbo, lahko z omejenimi ali neomejenimi pooblastili družbo zastopajo tudi druge osebe. Ker imajo takšne osebe izvirno pooblastilo v aktu o ustanovitvi, ki je podobno pooblastilu po zakonu, se te osebe opredeljuje v teoriji kot statutarni zastopnik za razliko od pooblaščencev, ki imajo pooblastilo od statutarnega zastopnika oziroma zastopnika po zakonu. Statutarni zastopniki imajo običajno tudi posebna pooblastila oziroma status vodilnega delavca, vendar to ni nujno. V aktu o ustanovitvi ni potrebno opredeliti imena osebe, ki ima pravico zastopati družbo, temveč zadošča opredelitev po delovnem mestu ali po opravilih, ki jih takšna oseba opravlja. Z aktom o ustanovitvi se določajo vsa pooblastila za statutarnega zastopnika, ki zastopa družbo poleg zastopnika po zakonu. 24


2. 1. 3. 3 Zastopanje po pooblastilu (pooblaščenci) Zastopnikovo pooblastilo, kot je že bilo ugotovljeno, izhaja iz originalnega pravnega akta (zakona ali akta o ustanovitvi), pooblastilo pooblaščenca pa iz ustnega ali pisnega pooblastila zastopnika. Pooblastilo je enostranski pravni posel, s katerim pooblastitelj (zastopanec) izjavi, da zastopnika (pooblaščenca) pooblašča za sklenitev enega ali več pravnih poslov v imenu in za račun pooblastitelja. Po zakonu je možno, da zastopnik daje dve vrsti pooblastil: generalno pooblastilo in posebno pooblastilo. Generalno pooblastilo dovoljuje pooblaščencu sklepanje določenih vrst pravnih dejanj. Pri posebnem pooblastilu pa gre za sklepanje posamično določenih pogodb in drugih posamičnih dejanj, npr. pooblastilo za sklenitev določene pogodbe, sklenitev poravnave, zastopanje pred sodiščem in podobno. Pri generalnem pooblastilu ne more pooblaščenec brez posebnega pooblastila tudi pri pogodbah, za katere je pooblaščen, prevzeti menične obveznosti, skleniti pogodbe o poroštvu, o poravnavi, o arbitraži ali pa se odreči določeni pravici brez nadomestila. Pri posebnem pooblastilu gre za konkretno določene meje pooblaščenca, v okviru katerih lahko opravi posamično določeno pravno dejanje. Pooblaščenec, ki je pooblaščen za opravljanje določenega pravnega dejanja, ni pooblaščen, da ocenjuje koristnost pravnih dejanj, razen če gre za očitno škodljivo dejanje. Pooblastilo, ki ga da zastopnik, mora biti pisno, če gre za pisno oblikovano pravno razmerje. Pravni posel, ki ga pooblaščenec sklene na podlagi ustnega pooblastila, ni veljaven, razen če ga pozneje odobri zastopnik. Pri tem se računa, da so pravne posledice nastale z dnem sklenitve pravnega posla. Zastopnik lahko pooblasti pooblaščenca le v okviru svojih pooblastil, pri tem pa ne more prenesti vseh pooblastil na pooblaščenca. Med pooblaščence v širšem pomenu besede štejemo prokurista, poslovnega pooblaščenca, posebnega pooblaščenca, pooblaščenca po zaposlitvi in trgovskega potnika.

2. 1. 3. 3. 1 Poslovni pooblaščenec

25


Pri poslovnem pooblastilu gre za posebno vrsto generalnega pooblastila, na podlagi katerega ima poslovni pooblaščenec pravico sklepati pogodbe in opravljati druge pravne posle, ki so običajni pri opravljanju poslovne dejavnosti družbe. Poslovni pooblaščenec ne more sklepati vseh pogodb po zakonu. Tako ne more sklepati pogodbe o odtujitvi in obremenitvi nepremičnin, ne more prevzemati meničnih ali poroštvenih obveznosti, ne more najeti posojila niti se spustiti v spor, če ni dobil za vsak posamezen takšen posel posebnega pooblastila. Omejitev poslovnega pooblastila se lahko nanaša tudi na določeno vrsto poslov ali pa na določene posle, vendar imajo te omejitve učinek nasproti tretji osebi samo, če je tretja oseba za te omejitve vedela ali morala vedeti. Poslovni pooblaščenec je vpisan v sodnem registru. 2. 1. 3. 3. 2 Pooblaščenec po zaposlitvi Pooblaščenec, ki ima pooblastilo po zaposlitvi, je delavec v podjetju družbe, ki mu je družba zaupala takšno delo in opravila, ki običajno obsegajo tudi pooblastila za sklepanje nekaterih pogodb in opravljanje nekaterih drugih opravil v mejah opravljanja delovnih opravil, npr. prodajalec, blagajnik ipd. Obseg pooblastila pooblaščenca po zaposlitvi določajo običaji. Morebitne omejitve pooblaščenca po zaposlitvi, ki niso v skladu z običaji, imajo samo interni značaj. Če pride do spora ali je pooblaščenec po zaposlitvi prekoračil svoje pooblastilo, ni odločilno mnenje konkretne družbe, temveč dejstvo, ali po gospodarski praksi takšno dejanje spada v delovno področje delavca. 2. 1. 3. 3. 3 Trgovski potnik Trgovski potnik je posebna vrsta pooblaščenca, ki sme zastopati družbo pri prodaji blaga, vendar nima pravice sklepati pogodb. Za družbo lahko sprejema le reklamacije za napake blaga in daje druge izjave v zvezi s sklenitvijo oziroma izpolnitvijo pogodbe. Trgovski potnik lahko sklepa pogodbe le, če ima za to posebno pooblastilo, ker zakon izrecno določa, da trgovski potnik nima pravice sklepati pogodb, temveč samo zbirati naročila v fazi sklepanja pogodb. Vloga trgovskega potnika je bolj ali manj v funkciji posrednika za sklepanje pogodb. Če trgovski potnik sklene pogodbo, se šteje, kot da je pogodbo sklenil pooblaščenec oziroma zastopnik brez pooblastila in je veljavna le, če jo pooblastitelj pozneje odobri.

26


2. 1. 3. 4 Prokura Prokura je posebna oblika pooblastila za zastopanje gospodarskih subjektov v prometu blaga in storitev. Obseg prokure določa zakon in je v primerjavi z obsegom dela zastopnikov načeloma širši, saj prokuristu omogoča vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odtujevanje in obremenjevanje nepremičnine, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen. Prokurist je lahko vsaka fizična oseba, ki je poslovno sposobna, zanj se ne zahteva posebna strokovna izobrazba. Pravna oseba ne more biti prokurist, prav tako ne organ pravne osebe. Edini lastnik podjetja ne more sam sebe imenovati za prokurista, ker je le-ta vedno pooblaščenec. Tudi direktor ne more biti prokurist, ker sam sebi ne more dodeliti prokure. Razlika med prokuristom in lastnikom je, da lastnik deluje v svojem imenu in za svoj račun, prokurist pa v njegovem imenu in za njegov račun. Prokuro kot obliko zastopanja podrobneje ureja ZGD, pri urejanju pravic prokurista in njegovega položaja se uporabljajo tudi obligacijski predpisi. Prokurist je lahko vsak družbenik pri kapitalskih in osebnih družbah, tudi komanditist je lahko prokurist, če je tako dogovorjeno v pogodbi o ustanovitvi komanditne družbe. Pri družinskih družbah so lahko prokuristi sorodniki lastnika ali pa družbenikov. Družba lahko prokuristu omeji pooblastila, vendar takšne omejitve nimajo pravnega učinka proti tretjim osebam. Pri omejitvah gre samo za odnos med družbo in prokuristom in kršitev takšne omejitve ima za posledico odškodninsko in disciplinsko odgovornost. Družba lahko prekliče prokuro kadarkoli brez obrazložitve. Ob preklicu prokure mora biti prokurist v najkrajšem času izbrisan iz sodnega registra. Prokurist svojega pooblastila, prokure, ne more prenesti na drugo osebo. Prokura mora biti dana v pisni obliki, iz katere je razvidno, da se dodeljuje določeni osebi. Po ZGD sme prokuro dati družba le po postopku, določenem v aktu o ustanovitvi, pri čemer bo le ta določal tudi, kdo dodeli prokuro. Dodeli se lahko eni ali več osebam, ne glede na to, ali so zaposlene v družbi ali ne, oziroma opravljajo kakršnokoli drugo funkcijo. V tem primeru govorimo o skupni prokuri, za katero je bistveno, da vsi prokuristi skupaj zastopajo družbo. Zakon izrecno določa, da tretje osebe lahko veljavno izjavijo voljo tudi samo enemu od skupnih prokuristov. Vpisana je v sodni register kot eden izmed podatkov o družbi. Pri

27


podpisovanju družbe mora prokurist vedno uporabljati podpis, ki ga je deponiral na sodišču in hkrati zapisati, da gre za prokuro. 2. 1. 4 Sodni register 2. 1. 4. 1 Pojem sodnega registra Sodni register je javna knjiga, v kateri so shranjeni poglavitni podatki o organizaciji in najbolj pomembnih pravnih razmerjih vsakega podjetja. Temeljni zakon, ki ureja sodni register, določa podatke, ki se vpisujejo v sodni register, in pravila postopka, v katerem pristojno sodišče odloča o vpisu v sodni register, je Zakon o sodnem registru (ZSReg). Vpis v sodni register pomeni, da gospodarska družba pridobi status pravne osebe (''rojstvo gospodarske družbe''). Za to morajo biti predhodno izpolnjeni pogoji za ustanovitev posamezne oblike gospodarskega subjekta. Ob vpisu se obvezno ugotavlja obstoj zakonskih pogojev, s čimer se ščiti pravna varnost in zakonitost poslovanja. Vsi gospodarski subjekti pa se ne vpisujejo v sodni register. Tako se ne vpisujejo podjetniki posamezniki oziroma obrtniki, ki se vpisujejo v posebni register. 2. 1. 4. 2 Načela registrskega prava V pravu je nastala posebna veja, imenovana registrsko pravo, v kateri so se oblikovala natančna načela, po katerih se ravna registrski sodnik. Med ta načela štejemo zlasti: načelo javnosti, ki pomeni, da je vse tisto, kar je vpisano v register, javno; vsi podatki sodnega registra kot javne knjige so dostopni vsakomur, ne da bi moral izkazati poslovni ali kakšen drugi interes. To načelo je uzakonjeno v zakonu z določbo, da so v sodni register vpisani podatki javni in jih sme vsakdo pregledati, prepisovati ali zahtevati, da se mu izda overjen prepis vpisa oziroma overjena fotokopija ustreznih registrskih listov; načelo obveznega vpisa pomeni, da mora biti vsaka družba oziroma drugi pravni subjekt vpisan v sodni register; publicitetno načelo določa, da morajo biti objavljeni v Uradnem listu RS vsa dejstva in podatki, ki so vpisani v sodni register, in da je mogoče proti tretji osebi uveljaviti vsa vpisana dejstva, saj se šteje, da so znana, in zato tretja oseba ne more ugovarjati, da ji vpisani podatki niso bili znani;

28


načelo zaupanja pomeni, da ne more biti oškodovan tisti, ki se zanese na vpisane podatke v sodnem registru; načelo ažurnosti pomeni, da morajo biti vsa novo nastala dejstva oziroma podatki vpisani v sodni register v določenem roku; načelo prioritete določa, da ima prednost podjetje, ki je prej vpisalo ali priglasilo vpis v register. 2. 1. 4. 3 Organizacija sodnega registra Sodni register se vodi po sistemu registrskih vložkov za vsak subjekt vpisa posebej. Registrski vložek ima dva dela: -

aktivni del, v katerega se vlagajo registrski listi, ki vsebujejo zadnje podatke vpisa v sodni register in ustrezajo dejanskemu stanju, in

-

pasivni del, v katerega se vlagajo prejšnji registrski listi z aktivnega dela registrskega vložka po vpisu zadnje spremembe, katere veljavnost preneha z vpisom spremembe.

Poleg sodnega registra sodišče vodi posebno zbirko listin, in sicer posebej za vsak subjekt vpisa. V zbirko listin se odlagajo listine, ki so podlaga za posamezen vpis v sodni register, kot na primer statut družbe, akt o ustanovitvi in podobno. Načelo javnosti za listine, ki so v zbirki listin, ne velja in se smejo dati na vpogled zainteresiranim osebam le, če so za to upravičene, s pisno dovolitvijo sodišča, pristojnega za vodenje sodnega registra. Sodni register vodi pristojno sodišče, ki je določeno z zakonom za vse subjekte, ki imajo sedež na območju tega sodišča. Vpis se opravi na podlagi zahteve zainteresirane osebe in sodišče ne more odreči vpisa, če je priglasitev podpisala pooblaščena oseba in so priglasitvi priložene v zakonu oziroma v uredbi določene listine z vsebino, ki je predpisana. Zakon pozna tudi izbris, ki ga opravi sodišče le tedaj, če ugotovi, da je vpis neutemeljen, ali če to zahteva oseba, ki ima za to pravni interes. Sodišče bo uradno izbrisalo določen podatek iz sodnega registra, če je bil vpis opravljen na podlagi lažne ali neveljavne listine ali če so v listini, na podlagi katere je bil opravljen vpis, navedeni neresnični podatki, oziroma če je bila listina izdana v nezakonito izvedenem

29


postopku. Tožbo je treba vložiti v tridesetih dneh od dneva, ko je vložnik izvedel za razloge ničnosti, ni pa več dopustna, ko pretečejo tri leta od vpisa. 2. 1. 4. 4 Vrste vpisov V registrskem pravu poznamo različne vpise glede na njihov pomen in značaj ter posledice, ki so povezane z vpisom v sodni register. Tako imamo dokončne (konstitutivne), pogojne (začasne) in obvestilne (deklaratorne) vpise. Konstitutivni vpisi so tisti, na podlagi katerih nastane neka pravica ali dejstvo. Brez vpisa ne more nastati pravica oziroma posledica določenega dejstva. Dokončni oziroma konstitutivni so zlasti vpisi ustanovitve družb, statusnih in drugih sprememb subjektov vpisa ter njihovega prenehanja. Pogojni oziroma začasni vpisi so tisti, ki se vpisujejo kot predznamba v sodni register pogojno (vpis bo dokončen in bo učinkoval kot dokončen šele, ko bo izpolnjeno določeno dejstvo). Zato je ta vpis tudi začasen, saj se pričakuje nastanek določenega dejstva in z nastankom le-tega bo začasni vpis postal dokončen ali pa bo izbris upravičen z drugim dokončnim vpisom. Obvestilni oziroma deklaratorni vpisi so vpisi podatkov, ki se nanašajo na že obstoječe dejstvo, oziroma že nastalo pravico. Gre za vpis že obstoječega dejstva, ki postane z vpisom javno in z javno objavo znano vsakomur. Obvestilni vpisi se vpisujejo v obliki zaznambe, kot na primer vpis o sprožitvi spora, o imenovanju direktorja in podobno. 2. 1. 4. 5 Podatki, ki se vpisujejo v register V skladu z načelom obveznosti vpisa v sodni register morajo biti vpisane vse oblike družb, ki jih pozna zakon. Poleg tega pa morajo biti vpisani gospodarsko interesno združenje, samostojni podjetnik, kadar zakon tako določa, podružnica tujega podjetja, zadruga, zavod in druge pravne ali fizične osebe, za katere zakon določa, da se vpišejo v sodni register. Z zakonom je posebej določeno, da se morajo vpisati tudi deli subjekta vpisa (podružnice). Subjekt vpisa je dolžan vložiti predlog za vpis v sodni register v petnajstih dneh od dneva, ko so izpolnjeni pogoji za vpis, če zakon ne določa drugače. Pri vpisovanju posameznih subjektov ločimo vpis podatkov, ki so pomembni za status subjekta (statusni vpisi), in vpis podatkov, ki so pomembni za posamezni subjekt pri nastopanju v pravnem prometu. 30


Statusni vpisi so predvsem vpisi podatkov, ki se nanašajo zlasti na ustanovitev subjekta vpisa, statusne spremembe in prenehanje subjekta vpisa. Podatki, ki se vpišejo v sodni register zaradi njihove pomembnosti za pravni promet, pa so zlasti firma in sedež, dejavnost, pooblastila v pravnem prometu, vrste in obseg odgovornosti, imena oseb, ki so pooblaščene za zastopanje subjektov v pravnem prometu, imena, sedež in bivališče in odgovornost ustanovitelja za obveznosti subjekta vpisa, ime in kraj poslovanja ter pooblastila podružnic. 2. 1. 4. 6 Postopek vpisa v register Postopek za vpis v sodni register se začne z vložitvijo predloga upravičene osebe. Predlogu morajo biti priložene predpisane listine, s katerimi se dokazujejo dejstva, ki so pomembna za vpis v sodni register. O predlogu za vpis podatkov, ki se nanašajo na delniško družbo, ter za vpis podatkov o združitvi in preoblikovanju družb v sodni register odloča na prvi stopnji sodnik posameznik, o vseh drugih predlogih pa sodni referent na prvi stopnji. Zoper odločitev sodnega referenta je dovoljena pritožba v osmih dneh od dneva odločitve, o kateri odloča sodnik posameznik istega sodišča. Na drugi stopnji odloča senat, ki ga sestavljajo trije sodniki. V postopku za vpis v sodni register izdaja sodišče odločbe v obliki sklepa. Postopek za vpis v sodni register je hiter. V registrskem postopku ni dovoljena vrnitev v prejšnje stanje in ni mirovanja postopka. Stroške postopka plača vsak udeleženec.

2. 2 Organizacijske oblike opravljanja gospodarske dejavnosti Gospodarsko oziroma podjetniško dejavnost je mogoče opravljati samo v eni izmed pravnih oblik, ki jih ponuja zakon. 2. 2. 1 Samostojni podjetnik posameznik Zakon opredeljuje fizično osebo, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost kot samostojnega podjetnika posameznika (podjetnik). Gospodarsko dejavnost mora opravljati trajno, samostojno in s pridobitnim načinom. Dejavnost lahko začne opravljati šele, ko je pri AJPES vpisan v Poslovni register Slovenije. Podjetnik se lahko ukvarja tudi z obrtno dejavnostjo (podjetnik obrtnik), vendar si mora v tem primeru na obrtni zbornici pridobiti obrtno dovoljenje. Razlika med podjetnikom in 31


obrtnikom je v tem, da se podjetnik lahko ukvarja z vsemi gospodarskimi dejavnostmi, razen če zakon ne določa drugače, podjetnik obrtnik pa se lahko ukvarja le z dejavnostjo in pod pogoji, ki jih ureja obrtni zakon. Razlikujemo med malim in velikim samostojnim podjetnikom posameznikom: ƒ

mali samostojni podjetnik je tisti, ki izpolnjuje nižje določena merila glede velikosti oziroma obsega poslovanja. Dejavnost lahko začne opravljati na podlagi priglasitve pri pristojnem organu za javne prihodke;

ƒ

veliki samostojni podjetnik je tisti, čigar obseg poslovanja ustreza merilom za srednjo ali veliko družbo.

Čeprav je samostojni podjetnik gospodarski subjekt, ni pravna oseba, tako kot so gospodarske družbe. Vse posle opravlja v svojem imenu in na svoj račun, to pa pomeni, da deluje tako, kot da bi posle sklepal zase. Firma samostojnega podjetnika vsebuje: 1) označbo dejavnosti 2) dodatne sestavine 3) njegovo ime in priimek 4) skrajšano označbo s.p. Na vseh sporočilih, ki jih podjetnik pošlje določenemu naslovniku, morata biti poleg celotne firme in sedeža podjetnika navedena organ, pri katerem je podjetnik priglašen, in opravilna številka priglasitve. Na sporočilih, ki se pošiljajo v okviru poslovnih stikov, mora navesti le firmo in sedež. Sedež določi samostojni podjetnik posameznik sam in je lahko: -

njegov domači naslov ali

-

naslov, kjer opravlja dejavnost, ali

-

naslov, kjer vodi posle, če posle vodi drugje, kot opravlja dejavnost.

Podjetnik odgovarja za obveznosti iz poslovanja z vsem svojim premoženjem. Podjetnik se lahko statusno preoblikuje: 32


– s prenosom podjetja na novo kapitalsko družbo, ki se ustanovi zaradi prenosa podjetnikovega podjetja, ali –

s prenosom podjetja na prevzemno kapitalsko družbo.

S prenosom preidejo na družbo podjetje podjetnika ter pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika. 2. 2. 2 Gospodarske družbe Gospodarska družba je pravna oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo edino dejavnost. Ustanovi jo lahko vsaka domača ali tuja fizična ali pravna oseba. Zakon o gospodarskih družbah določa temeljna statusna korporacijska pravila ustanovitve in poslovanja gospodarskih družb ter samostojnih podjetnikov posameznikov. Sprejet je bil leta 1993, večkrat spremenjen in noveliran, predvsem zaradi prenosa direktiv in izvajanja uredb Evropske skupnosti. Družbe delimo v dve veliki skupini: 1. osebne družbe; zanje je značilna tesnejša povezanost družbenikov, ki v ospredje postavijo osebno zaupanje in osebno sodelovanje. Delimo jih na: -

družbo z neomejeno odgovornostjo

-

komanditno družbo

-

tiho družbo

2. kapitalske družbe; opredeljujeta jih manjša osebna povezanost družbenikov in večji pomen kapitala, ki je v njih združen. Pri združevanju v kapitalsko družbo osebno zaupanje in osebno sodelovanje nista bistvena, pa tudi družbeniki navzven niso osebno odgovorni.

33


Delimo jih na: -

družbo z omejeno odgovornostjo

-

delniško družbo.

2. 2. 2. 1 Osebne družbe 2. 2. 2. 1. 1 Družba z neomejeno odgovornostjo Družba z neomejeno odgovornostjo (d.n.o.) je družba, v kateri so vsi člani neomejeno in solidarno odgovorni za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem. Neomejena odgovornost za obveznosti družbe pomeni, da lahko upniki posežejo na premoženje družbe, če to premoženje ne zadostuje, pa tudi na zasebno premoženje družbenikov. Solidarna odgovornost družbenikov pomeni, da je upnikom odgovoren vsak družbenik, ki ga izbere upnik, in sicer za celoten znesek obveznosti. Družbo morata ustanoviti najmanj dve fizični ali pravni osebi, ki sta lahko domači ali pa tuji osebi. Pri fizičnih osebah ni nujno, da imajo poslovno sposobnost. Družba se ustanovi s pogodbo med družbeniki, ki mora biti zaradi vpisa v sodni register v pisni obliki. Kot vse druge družbe ima d.n.o. status pravne osebe, ki jo pridobi z vpisom v sodni register. Prijava za vpis v register mora vsebovati ime, priimek in prebivališče oziroma firmo in sedež vsakega družbenika. Vpis družbe v register morajo prijaviti vsi družbeniki, kar je posledica dejstva, da imajo vsi družbeniki pravico in obveznost opravljati posle družbe. Za to družbo zakon ne določa najmanjšega ustanovitvenega kapitala, niti ne določa višine vložkov v družbo, kar pa ne pomeni, da družbeniki niso dolžni ničesar vlagati v družbo. Že po naravi družbenega razmerja morajo družbeniki zagotoviti pogoje za začetek poslovanja družbe. Zakon daje veliko svobodo družbenikom o vrsti in višini vrednosti prispevka, ki ga vložijo v družbo. Na podlagi vložka pa družbenik pridobi kapitalski delež v družbi. Prispevek družbenika je lahko v denarju, stvareh, pravicah ali storitvah. Če ni drugače dogovorjeno, morajo družbeniki vplačati enake vložke. Predpostavka enakih vložkov in enakega sodelovanja pri vodenju poslov ima za posledico tudi zakonsko predpostavko, da je enak tudi položaj družbenikov pri razdelitvi dobička in izgube. Za potrebe odločanja o razdelitvi dobička in izgube je treba najprej ugotoviti rezultate poslovanja družbe, ki se izkažejo v letnem računovodskem izkazu. Družba mora na koncu 34


vsakega poslovnega leta izdelati bilanco stanja, ki prikazuje stanje sredstev in obveznosti do virov sredstev ob koncu poslovnega leta in izkaz uspeha, ki prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid v poslovnem letu. Potem ko se ugotovita dobiček ali izguba, se vsakemu družbeniku izračuna njegov delež pri dobičku oziroma izgubi. Pri tej družbi se z dobičkom ne razpolaga na enak način kot pri kapitalskih družbah, kjer skupščina odloča o uporabi dobička. Delež dobička, ki pripada posameznemu družbeniku, se pri d.n.o. na podlagi samega zakona pripiše kapitalskemu deležu družbenika. Pri izgubi d.n.o. se za izračunani delež družbenika pri izgubi zmanjša v poslovnih knjigah kapitalski delež družbenika. Firma družbe z neomejeno odgovornostjo mora vsebovati priimek vsaj enega družbenika z navedbo, da je družbenikov več, in označbo ''d.n.o.''. 2. 2. 2. 1. 2 Komanditna družba Komanditna družba (k.d.) je nastala zaradi potrebe in želje po vključevanju v gospodarsko življenje tudi tistih oseb, katerim poslovno življenje ni osnovni poklic. Ta družba omogoča takim osebam, da vanjo vložijo svoj kapital in v njej drugače ne sodelujejo in ne jamčijo neomejeno. Pogosto ta družba nastane tudi zato, ker dediči družbenika v družbi z neomejeno odgovornostjo članov sicer nočejo opustiti članstva v družbi, vendar nimajo potrebnega strokovnega znanja ali časa za sodelovanje. Predstavlja prehod med osebnimi in kapitalskimi družbami. Komanditna družba je družba dveh ali več oseb, v kateri najmanj en družbenik odgovarja za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem (komplementar), najmanj en družbenik pa za obveznosti družbe ne odgovarja (komanditist). To, da komanditist ne odgovarja, seveda ne pomeni, da ničesar ne tvega: pač, tvega svoj vložek v družbo, vložek, ki se ob uspešnem poslovanju družbe oplemeniti, ob neuspešnem pa je seveda izgubljen oziroma namenjen poplačilu dolgov. Ustanovi se z družbeno pogodbo, ki mora biti v pisni obliki sklenjena med najmanj enim komplementarjem in enim komanditistom. Komanditna družba pridobi status pravne osebe z vpisom v register. Prijava za vpis družbe v register mora poleg podatkov, ki se zahtevajo za d.n.o., vsebovati podatke o komanditistih in višini njihovih vložkov. Pri objavljanju podatkov o vpisu k.d. pa se ne objavljajo podatki o komanditistih, razen njihovega števila. Za ustanovitev zakon ne določa najmanjšega ustanovitvenega kapitala. Po naravi stvari 35


morajo komplementarji in komanditisti zagotoviti družbi določeno materialno osnovo z vložki, ki so lahko v stvareh, pravicah, denarju ali v storitvah. Vložek je potrebno izraziti v denarju. Znesek, izražen v denarju in vpisan v sodni register, predstavlja obseg komanditistove odgovornosti v razmerju do upnikov in je praviloma enak kot vložek, ki ga je po pogodbi dolžan plačati družbi. Dokler komanditist ne vplača po pogodbi določenega vložka, odgovarja upnikom do neplačanega zneska s svojim osebnim premoženjem. Položaj komplementarjev je praviloma enak kot v d.n.o., drugačen pa je položaj pri delitvi dobička. Družbo so dolžni voditi komplementarji, komanditisti pa po zakonu niso upravičeni voditi poslov družbe. V skladu z načelom izključitve komanditista iz vodenja poslov družbe zakon določa, da ne sme nasprotovati komplementarju pri običajnih poslih. Družbena pogodba pa lahko določa, da komanditist ugovarja odločitvam komplementarjev, in sicer, če posli presegajo običajni obseg dejavnosti. Komanditist ima le določene pravice nadzorovanja. Zakon mu priznava pravico zahtevati prepis letnega poročila ter vpogled v poslovne knjige in knjigovodske listine. Glede delitve dobička in kritja izgube veljajo enaka načela kot v d.n.o. Načelo enakega obravnavanja komplementarja in komanditista pri delitvi dobička in kritju izgube velja le, če ni drugače dogovorjeno v družbeni pogodbi. Od ugotovljenega dobička v k.d. pripada vsakemu komplementarju in vsakemu komanditistu najprej delež v višini 5% njegovega kapitalskega deleža. Če je dobiček višji, v družbeni pogodbi pa ni posebnega dogovora, se dobiček deli med komplementarje in družbenike v sorazmerju med deleži. Komanditist je dolžan pokrivati izgubo družbe, vendar le do zneska kapitalskega deleža, če ta ni plačan v celoti. S takšno določbo varuje zakon komanditista, ki v primeru izgube družbe ne more izgubiti več, kot znaša vrednost njegovega kapitalskega deleža. Če je komanditistov delež vplačan v celoti, se v primeru izgube krije z vrednostjo njegovega deleža v družbi. Firma komanditne družbe mora vsebovati priimek vsaj enega komplementarja ter označbo ''k.d.''. Imen komanditistov ne sme biti v firmi. Za prenehanje k.d. veljajo določbe kot pri d.n.o., vendar smrt komanditista praviloma ne pomeni prenehanja družbe, razen če ni to v družbeni pogodbi posebej dogovorjeno. Po smrti komanditista družba nadaljuje poslovanje z dediči umrlega komanditista ali brez le-teh, če izjavijo, da ne želijo prevzeti vloge komanditista.

36


2. 2. 2. 1. 3 Tiha družba Tiha družba (t.d.) je posebna oblika osebne družbe, ki nima statusa pravne osebe, in se torej ne vpisuje v sodni register. Z gospodarskega stališča je tiha družba oblika osebnih družb, navzven se tiha družba ne kaže, povedano poenostavljeno, gre za dogovor o tihi družbi znotraj že obstoječe gospodarske družbe. Ker navzven ni razvidna, je primerna za skrite in diskretne naložbe. Tiha družba nastane s pogodbo, na podlagi katere tihi družbenik s premoženjskim vložkom v podjetje koga drugega (nosilec tihe družbe) pridobi pravico do udeležbe pri njegovem dobičku. Zakon ne določa, da bi morala biti pogodba pisna. Na podlagi omenjene pogodbe tihi partner prispeva podjetju nosilca tihe družbe denar, sredstva ali storitve. Omenjeni premoženjski vložek mu daje pravico do udeležbe pri kasnejšem dobičku. Nosilec tihe družbe ima lahko enega ali več tihih družbenikov. Nosilec tihe družbe in eden ali več tihih družbenikov se o svojih razmerjih svobodno dogovarjajo in morajo pri njihovem uresničevanju ravnati s tisto skrbnostjo, ki jo uporabljajo v lastnih zadevah. Tihi družbenik praviloma ni znan javnosti. Če je znan, pa se običajno izgubi status tihe družbe in se tihega družabnika obravnava kot družbenika v d.n.o., ki odgovarja za obveznosti tihe družbe solidarno z vsem svojim premoženjem. Pogoj za takšno obravnavanje tihega družbenika je njegova vednost ali predpostavka vednosti, da se njegovo ime pojavlja v firmi tihe družbe. Tihi družbenik ne odgovarja za obveznosti nosilca tihe družbe. On lahko prevzame odgovornost za obveznosti nosilca tihe družbe le na podlagi posebnega pravnega posla, npr. poroštva, garancije, pristopa k dolgu idr. Temeljna pravica tihega družbenika je udeležba v dobičku nosilca tihe družbe glede na vložena sredstva in druge okoliščine v skladu s pogodbo. Če delež tihega družbenika pri

37


dobičku ali pri izgubi družbe ni določen, ga v sporu glede na vložena sredstva in druge okoliščine določi sodišče. Na koncu vsakega poslovnega leta mora nosilec tihe družbe izračunati dobiček oziroma izgubo in tihemu družbeniku izplačati dobiček, ki mu pripada na podlagi njegovega vložka. Pri izgubi je tihi družbenik udeležen le do zneska vpisanega, četudi še nevplačanega vložka. Tihi družbenik ni dolžan vrniti prejetega dobička zaradi poznejših izgub. Dokler je njegov vložek zmanjšan zaradi izgub, se letni dobiček uporablja za kritje izgube, če ni dogovorjeno kaj drugega. Dobiček, ki ga tihi družbenik ne prevzame, ne poveča njegovega vložka v družbo. Zakon zagotavlja tihemu družbeniku pravico do obveščenosti o poslovanju družbe, s tem da lahko zahteva od nosilca tihe družbe prepis letnega poročila in vpogled v poslovne knjige in knjigovodske listine. Tiha družba nima posebne firme, temveč nastopa v pravnem prometu s firmo nosilca tihe družbe, vendar pa se lahko pri firmi nosilca tihe družbe uporablja dodatek (''s t.d.''), ki razkriva, da družba posluje s tihim družbenikom. 2. 2. 2. 2 Kapitalske družbe 2. 2. 2. 2. 1 Družba z omejeno odgovornostjo Družba z omejeno odgovornostjo (d.o.o.) je družba, katere osnovni kapital sestavljajo osnovni vložki družbenikov, pri tem pa je vrednost vložkov lahko različna. Družbeniki osebno ne odgovarjajo za dolgove in obveznosti družbe. Izraz družba z omejeno odgovornostjo je pravno ponesrečen, saj iz imena izhaja, da družbeniki omejeno odgovarjajo za njene obveznosti. Takega jamstva ni, niti omejenega niti neomejenega. Le družba sama je odgovorna za svoje obveznosti, in to neomejeno. Osebne sestavine so predvsem prisotne v medsebojnih razmerjih družbenikov, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju in prepovedi konkurenčnega delovanja. V tej družbi velja načelo večinskega odločanja družbenikov in dolžnost družbenikov, da ohranjajo osnovno glavnico družbe, sočasno pa družbeniki razpolagajo s poslovnimi deleži družbe kot svojo stvarno

38


lastnino. Družba je primerna za opravljanje gospodarskih in negospodarskih dejavnosti. Organizirana je lahko kot majhna, srednja ali velika družba. ZGD definira d.o.o. kot kapitalsko družbo, ki ji je priznana pravna oseba in katere osnovni kapital je razdeljen na osnovne vložke družbenikov. Vrednost osnovnih vložkov je lahko različna. Na podlagi osnovnega vložka, ki ga vplača družbenik, ta pridobi svoj poslovni delež. Ob ustanovitvi ima lahko družbenik samo en osnovni vložek in en poslovni delež. Po registraciji družbe pa lahko družbenik pridobi več osnovnih vložkov in na podlagi njega tudi več poslovnih deležev. Za poslovne deleže ni mogoče izdati vrednostnih papirjev. Družbo lahko ustanovi ena ali več fizičnih oziroma pravnih oseb, ki postanejo z ustanovitvijo družbe družbeniki. Ustanovitelji so lahko domače ali tuje fizične ali pravne osebe, ne glede na državljanstvo in prebivališče. Tudi poslovno nesposobna fizična oseba je lahko ustanovitelj, s tem da zanjo oblikuje voljo njen zakoniti zastopnik. Družba ima lahko največ 50 družbenikov. Izjemoma, če to dovoli minister, pristojen za gospodarstvo, ima lahko družba več kot 50 družbenikov. Ustanovi se z družbeno pogodbo, ki je lahko sklenjena v obliki notarskega zapisa ali na posebnem OBRAZCU, v fizični ali elektronski obliki in jo morajo podpisati vsi družbeniki. Družbeno pogodbo na obrazcu v fizični obliki družbeniki podpišejo pred uslužbencem organa, ki opravlja naloge enotne vstopne točke (točka VEM). Način in postopek prijave družbe za vpis v register na točki VEM ter obliko in vsebino posebnega obrazca predpiše minister, pristojen za gospodarstvo. Med obvezne sestavine pogodbe štejemo navedbo imena in prebivališča oziroma firme in sedeža vsakega družbenika. Omenjeni podatki se vnašajo v pogodbo zaradi ugotavljanja identičnosti ustanoviteljev in nosilcev pravic in obveznosti v vlogi bodočih družbenikov. Za ustanovitev družbe je zlasti pomembna tista sestavina pogodbe, s katero se opredelijo firma, sedež in dejavnost družbe. Bistvena sestavina je tudi navedba zneska osnovnega kapitala, ki predstavlja gospodarsko podlago družbe in zaradi tega je ta podatek še posebej pomemben. V zvezi z osnovnim kapitalom mora družbena pogodba vsebovati tudi višino osnovnega vložka za vsakega družbenika posebej. V družbeni pogodbi je treba določiti čas delovanja družbe samo, če se ustanavlja za določen čas. Ta določba ni obvezna, kadar se d.o.o. ustanavlja za nedoločen čas. V pogodbi je treba navesti morebitne obveznosti, ki jih imajo družbeniki do družbe poleg vplačila osnovnega vložka, in morebitne obveznosti družbe proti družbenikom.

39


Če družbeniki vlagajo v celoti ali delno stvarne vložke, se mora v pogodbi navesti predmet vsakega stvarnega vložka posebej ter znesek osnovnega vložka, za katerega se daje stvarni vložek, in družbenika, ki je stvarni vložek prispeval. Pogodba lahko poleg omenjenih obveznih sestavin, ki vplivajo na status družbe, vsebuje neobvezne sestavine, ki imajo predvsem vpliv na medsebojne odnose med družbeniki. Vpis d.o.o. je konstitutivnega pomena, ker družba pridobi status pravne osebe z vpisom v register. Poslovodja prijavi družbo za vpis v register pri registrskem organu ali na točki VEM, ki prijavo posreduje registrskemu organu. Prijavi mora priložiti: -

izvirnik ali overjen prepis pogodbe;

-

seznam družbenikov in navedbo vložkov, ki so jih prevzeli;

-

poročilo o stvarnih vložkih;

-

potrdilo banke o depozitu denarnih vložkov;

-

poročilo pooblaščenega revizorja o vrednosti stvarnih vložkov, če znaša skupna vrednost stvarnih vložkov, vloženih v družbo, več kot 100.000 eurov.

Sodišče mora preizkusiti ob vpisu v sodni register popolnost in učinkovitost družbene pogodbe in resničnost drugih podatkov, navedenih v družbeni pogodbi. Podatki, ki so vpisani v sodni register, se morajo tudi objaviti v Uradnem listu v skladu z ZSR. Zakon o gospodarskih družbah posebno pozornost posveča kapitalskim razmerjem v d.o.o. Osnovni kapital (osnovna glavnica) mora znašati vsaj 7500 eurov, vsak osnovni vložek pa najmanj 50 eurov. Osnovni vložek je lahko zagotovljen v denarju ali kot stvaren vložek oziroma stvaren prevzem. Pred prijavo za vpis v register mora vsak družbenik vplačati vsaj eno četrtino zneska osnovnega vložka, vrednost vseh zagotovljenih vložkov pa mora znašati najmanj 7500 eurov. Stvarni vložki se morajo v celoti izročiti pred prijavo za vpis v register. Če vrednost stvarnega vložka ne doseže vrednosti prevzetega osnovnega vložka, mora družbenik razliko plačati v denarju. Obveznosti družbenika Med temeljne obveznosti družbenika štejemo obveznost vplačila osnovnega vložka in ohranjanje osnovnega kapitala. Namen ohranjanja osnovnega kapitala je varstvo sposobnosti družbe, poslovanja in varstvo upnikov. Ohranjanje osnovne glavnice družbe pomeni ohranjanje vrednosti premoženja družbe, evidentirano v poslovnih knjigah potem, ko so 40


odštete obveznosti. Družbeniki morajo ohranjati osnovno glavnico družbe, ki je vpisana v sodnem registru, ne glede na to, ali je dejansko vplačana ali ne. Pravice družbenika S podpisom družbene pogodbe ustanovitelj postane kot imetnik poslovnega deleža družbenik in pridobi vrsto pravic, ki mu gredo na podlagi zakona in pogodbe. Po vsebini jih delimo na: a.) premoženjske pravice (npr. do poslovnega deleža, do sodelovanja pri dobičku) b.) članske pravice (npr. do upravljanja, do izstopa, do izključitve drugega družbenika) Pridobijo se s plačilom osnovnega vložka ob ustanovitvi. Pravica do poslovnega deleža Poslovni delež je: -

odvisen od vrednosti osnovnega vložka, zlasti pa od sorazmerja njegove vrednosti v razmerju do vrednosti osnovnega kapitala;

-

splošni pojem za vse vrste pravic in obveznosti, ki jih družbenik ima v družbi,

-

opredeljuje položaj družbenika v odnosu do drugih družbenikov, zlasti pa pri uresničevanju upravljavskih članskih pravic.

Nominalna vrednost osnovnega vložka je konstantna in mora biti navedena v družbeni pogodbi. Vrednost poslovnega deleža pa je spremenljiva in ni določena v družbeni pogodbi, pa tudi v sodnem registru ni navedena. Družbenik lahko ima ob ustanovitvi samo en osnovni vložek in glede na to samo en poslovni delež. Pozneje po ustanovitvi pa ima lahko družbenik več poslovnih deležev ali pa je soimetnik določenega poslovnega deleža z drugimi.

Pravica do udeležbe v dobičku Zakonska pravica družbenika do udeležbe pri dobičku v d.o.o. je ena temeljnih pravic družbenikov. Družbeniki imajo v skladu z družbeno pogodbo pravico do deleža pri dobičku, kakor je ta ugotovljen v letni bilanci. Dobiček se deli sorazmerno z višino poslovnih deležev, če družbena pogodba ne določa drugače. Upravljanje družbe 41


Če zakon ne določa drugače, se pravice, ki jih imajo družbeniki pri upravljanju družbe, in način njihovega izvrševanja določijo z družbeno pogodbo. Upravljati družbo je temeljna zakonska, članska in pogodbena pravica družbenikov. Zadeve, o katerih odločajo družbeniki, so navedene v ZGD, pri čemer pa lahko družbena pogodba določi tudi druge pravice. Družbeniki odločajo o: -

sprejetju letne bilance stanja in izkaza uspeha in o razdelitvi dobička;

-

zahtevi za vplačilo osnovnih vložkov;

-

vračanju naknadnih vplačil;

-

delitvi in prenehanju poslovnih deležev;

-

postavitvi in odpoklicu poslovodij;

-

ukrepih za pregled in nadzor dela poslovodij;

-

postavitvi prokurista in poslovnega pooblaščenca;

-

uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodjem ali družbenikom v zvezi s povračilom škode, nastale pri ustanavljanju ali poslovodenju;

-

zastopanju družbe v sodnih postopkih proti poslovodjem;

-

drugih zadevah, za katere tako določa zakon ali družbena pogodba.

Organi družbe Organe določata zakon in statut. Družba z omejeno odgovornostjo ima: a.) enega ali več poslovodij (direktorjev), b.) skupščino, ki je najvišji organ družbe, in c.) nadzorni svet, ki ni obvezen organ družbe. Skupščina Pravica upravljanja z družbo se uresničuje s pravico sodelovanja na skupščini družbe s pravico glasovanja in pravico do obveščenosti. Pravica do glasovanja je posebno pooblastilo družbeniku, da sodeluje na skupščini ali pa sicer s pisnimi sklepi pri oblikovanju volje družbe. Pravica do glasovanja je bistvena sestavina članskih pravic družbenika in je z njimi neločljivo povezana. Pripada vsakemu družbeniku, 42


razen če ni v družbi taka pravica posameznim družbenikom omejena. Temeljno načelo je, da imajo vsi družbeniki glasove sorazmerno z vrednostjo njihovih osnovnih vložkov. Vsakih dopolnjenih 50 eurov osnovnega vložka daje družbeniku en glas. Družbena pogodba lahko določi, da imajo nekateri družbeniki večje število glasov na vsakih 50 eurov osnovnega vložka. Če ni z zakonom ali z družbeno pogodbo določeno drugače, odločajo družbeniki na skupščini z večino oddanih glasov. Pravica upravljanja omogoča družbenikom tudi pravico do prisostvovanja skupščini, to pravilo velja tudi za tiste družbenike, ki jim je glasovalna pravica omejena. Skupščina je skupni sestanek družbenikov, na katerem družbeniki sooblikujejo svojo voljo in se tudi izjasnijo v obliki sklepa. Družbeniki na skupščini v osnovi urejajo vsa vprašanja v zvezi s finančnimi razmerji družbe, vsebino družbene pogodbe ter urejanjem statusa in nadzora nad poslovodstvom. Pooblastilo za sklic skupščine ima poslovodja. Poslovodja Družba ima enega ali več poslovodij (direktorjev), ki na lastno odgovornost vodijo posle družbe in jo zastopajo. Poslovodja je podrejen družbenikom, zlasti ker ga oni postavijo in odpokličejo, nadzorujejo njegovo delo in mu svetujejo. Če ima družba nadzorni svet, imenuje in odpokliče poslovodjo ta svet. Postavitev poslovodje mora biti opravljen pred vpisom v sodni register, ker je ime poslovodje obvezna sestavina prijave za vpis družbe v sodni register. Nadzorni nasvet V d.o.o. nadzorni svet ni obvezen, razen v primerih, če tako določata zakon ali družbena pogodba. Če je nadzorni svet oblikovan, se uporabljajo določbe o nadzornem svetu v delniški družbi, če družbena pogodba ne določa drugače.

2.2.2.2.2 Družba z enim družbenikom Od podjetnika posameznika se enoosebna družba loči po tem, da gre za pravno osebo in družbenik ne odgovarja za obveznosti družbe. Enoosebna družba tudi ne vsebuje v firmi praviloma imena svojega družbenika, kar je obveznost pri podjetniku posamezniku. Od običajnih družb, kjer je več družbenikov, se enoosebna družba loči po tem, da ima enega družbenika in da je osnovna glavnica sestavljena iz enega vložka. Pri enoosebni družbi veljajo strožja pravila pri vnosu kapitala kot pri običajnih družbah. 43


Ustanovitev ZGD določa, da enoosebno družbo ustanovi samo ena oseba s tem, da sprejme akt o ustanovitvi, za katerega ni potrebno, da je v obliki notarskega zapisa. Akt o ustanovitvi je lahko tudi na posebnem obrazcu v pisni ali elektronski obliki. Vsebina akta o ustanovitvi je enaka vsebini družbene pogodbe, s tem da akt o ustanovitvi ne ureja razmerij med družbeniki, ker jih ni, temveč le razmerja med družbenikom in družbo. Edini ustanovitelj mora zagotoviti družbi osnovni kapital v višini 7500 eurov, pri čemer osnovni kapital v celoti predstavlja en osnovni vložek. Če ustanovitelj pred prijavo družbe za vpis v register ni v celoti vplačal denarnega dela osnovnega vložka, mora za manjkajoči del zagotoviti družbi ustrezno varščino. Listino o varščini mora ustanovitelj predložiti sodišču ob prijavi za vpis v register. Upravljanje z enoosebno družbo Posebnost pri upravljanju družbe z enim družbenikom je v položaju ustanovitelja in edinega družbenika. Ta samostojno odloča o vprašanjih, ki so sicer v pristojnosti družbenikov, ki odločajo na skupščini. Ustanovitelj mora vse odločitve vpisovati v knjigo sklepov, ki jo potrdi notar najkasneje do vpisa družbe v register. Sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka.

2. 2. 2. 2. 3 Delniška družba Delniška družba (d.d.) je družba, ki ima osnovni kapital (osnovo glavnico) razdeljen na delnice, kot pravna oseba odgovarja upnikom za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem, delničarji pa za obveznosti družbe ne odgovarjajo. Osnovni kapital Osnovni kapital se glasi na nominalni znesek delnic. Po ZGD-1 znaša najnižji znesek osnovnega kapital 25.000 eurov. Delnice so lahko oblikovane kot delnice z nominalnim zneskom ali kot kosovne delnice. Družba ne sme imeti hkrati obeh oblik delnic. Bistvo delniškega osnovnega kapitala je v tem, da je v celoti razdeljen na delnice. Opredelimo ga lahko kot vsoto vseh izdanih delnic.

44


Delnica Delnice so temeljni opredelilni element delniške družbe. Delniška družba ne more obstajati brez delnic in obratno, ne morejo obstajati delnice v družbi, ki ne bi bila organizirana v obliki delniške družbe. ZGD opredeljuje delnico kot vrednostni papir, saj so v njej vključene določene pravice. Izraz delnica ima trojen pomen: a) pomeni alikvotni del osnovnega kapitala delniške družbe; b) pomembna je tudi kot vsebina članskih pravic v delniški družbi; c) kot vrednostni papir; d) pomeni listino. Kot alikvotni del osnovnega kapitala je delnica takšen delni znesek, na kakršne je razdeljen osnovni kapital. Le tisti, ki prevzame enega ali več takih deležev, je lahko delničar. V Sloveniji se delnice glasijo na zneske, izražene v tolarjih. Kot članstvo v družbi pa delnica pomeni celoto pravic, ki pripadajo delničarjem v tej družbi. Delničarji imajo premoženjske in članske pravice. K premoženjskim štejemo pravico do udeležbe pri delu dobička (dividende), pravico do dela premoženja, ki bi utegnil ostati po prenehanju družbe, in pravico delničarja do prednostnega nakupa delnic nove emisije. Poglavitne članske pravice delničarjev so aktivna in pasivna volilna pravica v organe družbe, pravica nadzora nad poslovanjem družbe in pravica do izpodbijanja sklepov oz. ukrepov organov družbe. Delnice so uveljavljen vrednostni papir. Spadajo v skupino korporacijskih vrednostnih papirjev, ker nakazujejo na članstvo v korporacijski delniški družbi. Danes so zlasti pomembne t.i. nematerializirane delnice. Te ohranjajo vse lastnosti delnice kot vrednostnega papirja, le da njihov nosilec ni materializiran (papirnat), temveč ga je nadomestila elektronska (nematerializirana) oblika. Nematerializirana delnica tako nastane z vpisom v register nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki ga vodi Klirinško depotna družba.

45


Opredelitev delnice kot listine napotuje na samo delniško listino, ki je sestavljena iz treh delov: plašča, kuponske pole in talona. Za vsako delnico se izda ena delniška listina. Delniške listine se lahko izdajo šele po vpisu družbe v register. Razlikujemo med številnimi vrstami delnic, saj se lahko glasijo na: -

prinosnika (domneva se, da je delničar oseba, ki delnico ima) ali

-

ime.

Prve se prenašajo z osebe na osebo z navadno izročitvijo delnice (delnica gre proti kupnini iz rok v roke), imenske se prenašajo z indosamentom, tj. posebno pravno opravilo, pri katerem prodajalec na hrbtni strani delnice podpiše izjavo, da prenaša svojo pravico na kupca. Prenos imenskih delnic je potrebno vpisati v knjigo delničarjev. Po drugem merilu razlikujemo: -

navadne delnice, ki dajejo njihovim imetnikom pravico do upravljanja družbe, do dela dobička in do ustreznega dela preostalega premoženja po likvidaciji ali stečaju družbe;

-

prednostne delnice, zagotavljajo poleg pravic, ki jih dajejo navadne delnice, še določene prednostne pravice, npr. prednost pri izplačilu vnaprej določenih zneskov ali odstotkov od nominalne vrednosti delnic ali od dobička, prednost pri izplačilu ob prenehanju družbe in druge.

Delnica je zapisana na listini, ki je sestavljena iz treh delov: 1. plašča, kjer so zapisani vsi najpomembnejši podatki: -

oznaka, da je delnica, oblika in razred delnice;

-

firma in sedež izdajatelja delnice;

-

firma oz. ime kupca delnice (imenske delnice) oz. oznako, da se delnica glasi na prinosnika (prinosniške delnice);

-

pri delnicah z nominalnim zneskom nominalni znesek

-

kraj in datum izdaje, serijsko številko delnice ter faksimile podpisov pooblaščenih oseb izdajatelja delnice.

46


3. kuponske pole, sestavlja jo določeno število kuponov, ki so namenjeni za izplačilo dividend. Delničar dvigne svoj letni dobiček s tem, da predloži kupon za določeno leto. 4. talona ali obnovitvenega kupona, ki je namenjen za izdajo nove kuponske pole. Ker se d.d. praviloma ustanavlja za nedoločen čas, ni mogoče predvideti natančnega števila kuponov. Zato se na začetku izdajo kuponi za nekaj let in talon, na podlagi katerega se dvignejo kuponi za novo obdobje in nov talon. Ustanovitev delniške družbe Delniško družbo lahko ustanovi 1 ali več fizičnih oziroma pravnih oseb (ustanovitelji), ki sprejmejo statut. Delniška družba se lahko ustanovi po dveh postopkih: 1. sočasna (simultana) ustanovitev 2. postopna (sukcesivna) ustanovitev ZGD opredeljuje postopek sočasne oziroma simultane ustanovitve kot nastanek delniške družbe tako, da vsi ustanovitelji sprejmejo in podpišejo statut ter sami prevzamejo vse delnice. Kasneje, po registraciji, ni nujno, da vsi ustanovitelji ostanejo delničarji d.d., kar pomeni, da lahko teoretično vsi ustanovitelji prodajo svoje delnice, bodisi enemu ustanovitelju ali pa tretjemu, ki postane tudi edini delničar delniške družbe. Razlikovati moramo med pojmom ustanoviteljev in med pojmom delničarjev. Ustanovitelji so tudi delničarji, in sicer tisti, ki so ustanovili družbo, torej so sprejeli in podpisali statut. Ustanovitelji ne vpisujejo delnic, ampak delnice prevzamejo, kakor je praviloma določeno s statutom; to nadomešča vpisno izjavo, ki jo podpisujejo osebe, ki želijo biti delničarji kasneje, po ustanovitvi družbe, ob novi emisiji delnic. Statut, ki mora biti izdelan v obliki notarskega zapisa, mora določati: -

ime in prebivališče oziroma firmo in sedež vsakega ustanovitelja;

-

firmo in sedež družbe;

-

dejavnost družbe;

-

znesek osnovnega kapitala,

47


-

če ima družba delnice z nominalnim zneskom: nominalni znesek delnice in število delnic vsakega nominalnega zneska

-

če ima družba kosovne delnice: število delnic, če je več razredov delnic tudi razred delnic in število delnic v posameznem razredu;

-

ali se delnice glasijo na prinosnika ali na ime;

-

znesek vplačanega kapitala na dan vpisa družbe v register in vsakokratni vplačani kapital;

-

sistem upravljanja (enotirni ali dvotirni);

-

število članov organov vodenja ali nadzora ali akt, v katerem se to določi

-

mandatna doba članov organov vodenja ali nadzora;

-

obliko in način objav, pomembnih za družbo oziroma delničarje;

-

čas trajanja družbe;

-

način prenehanja družbe d.d.

Pri postopni oziroma sukcesivni ustanovitvi d.d. ustanovitelji sprejmejo statut, objavijo prospekt, prevzamejo del delnic, sicer pa se druge delnice vpisujejo na podlagi prospekta. Bistveno je torej, da ustanovitelji ne prevzamejo vseh delnic tako kot pri sočasni ustanovitvi. Del delnic morajo prevzeti, druge delnice pa se vpisujejo na podlagi oglasa z vabilom k javnemu vpisu delnic, ki ga zakon poimenuje tudi prospekt. Organi delniške družbe Ker je delniška družba pravna oseba, potrebuje fizične osebe, ki jo zastopajo in zanjo delujejo. Organi vodenja ali nadzora so uprava, upravni odbor in nadzorni svet. Družba lahko izbere dvotirni sistem upravljanja družbe z upravo in nadzornim svetom ali enotirni sistem upravljanja družbe z upravnim odborom. Zakon in statut določita sestavo in število članov organov vodenja in nadzora. Organ vodenja ali nadzora sestavljajo najmanj trije člani, če zakon ne določa drugače. Dvotirni sistem upravljanja: a) skupščina delničarjev, je najvišji organ družbe, v kateri delničarji uresničujejo svoje pravice, sklicuje jo uprava, v izjemnih primerih pa nadzorni svet ali določeno število delničarjev;

48


b) nadzorni svet, člane nadzornega sveta imenuje skupščina, v njegovi pristojnosti je nadzor vodenja poslov družbe; c) uprava, člane uprave imenuje nadzorni svet, uprava vodi posle, zastopa družbo, redno poroča nadzornemu svetu, sestavlja letna poročila in predlaga delitev dobička. Enotirni sistem upravljanja (anglosaksonski sistem): a) skupščina delničarjev (metting of shareholders), b) Upravni odbor (board of directors) vodi družbo in nadzoruje izvajanje njenih poslov ter zastopa in predstavlja družbo. Upravni odbor lahko imenuje enega ali več izvršnih direktorjev ter lahko na izvršne direktorje prenese določene naloge (npr. vodenje tekočih poslov, skrb za vodenje poslovnih knjig, sestava letnega poročila). Pri opravljanju nalog morajo izvršni direktorji upoštevati navodila in omejitve, ki jim jih postavljajo skupščina družbe, upravni odbor, statut in poslovnik o delu izvršnih direktorjev. EVROPSKA DELNIŠKA DRUŽBA (SE) Za izvajanje Uredbe 2157/2001/ES je v ZGD vneseno poglavje, ki določa način ustanavljanja, upravljanja, prenosa sedeža in prenehanja evropske delniške družbe. Gre za nadnacionalno pravnoorganizacijsko obliko. Registrira se v posamezni državi članici, kjer ima tudi sedež. Minimalni osnovni kapital je 120.000 eurov. ROK IZVEDBE PREHODA NA EURO Družba mora uskladiti svoj statut ali družbeno pogodbo s prehodom na euro v skladu z ZGD1 najpozneje v dveh letih po dnevu uvedbe eura.

2. 3 Prenehanje družb Do prenehanja družb pride zaradi odločitve družbenikov, ki je lahko izražena vnaprej ali pa jo sklenejo družbeniki sporazumno v določeni fazi obstoja družbe. Vnaprej je izražena tako, da 49


se v statutu oz. družbeni pogodbi opredeli, da je ustanovljena za določen čas ali za realizacijo določenega namena. Prenehanje družbe je pravno statusna kategorija, ki ima po izpeljanem postopku likvidacije oz. stečaja za posledico prenehanje družbe kot pravne osebe z njenim izbrisom iz sodnega registra. Gospodarska družba preneha v naslednjih primerih (v oklepajih je navedena posebnost): -

s potekom časa, za katerega je bila ustanovljena, če je bila ustanovljena za določen čas;

-

s sklepom družbenikov (pri t.d. s sporazumom med nosilcem in tihim družbenikom);

-

s stečajem;

-

na podlagi sodne odločbe;

-

če sodišče ugotovi ničnost vpisa;

-

z združitvijo v kakšno drugo družbo;

-

če se osnovni kapital zniža pod zakonsko določen znesek,

-

s smrtjo ali prenehanjem družbenika, če družbena pogodba ne določa drugače (v primeru t.d., d.n.o.)

-

z odpovedjo (v primeru t.d. in d.n.o.);

-

če se število družbenikov zmanjša pod dva, razen v primeru iz 115. čl. ZGD-1; (v primeru d.n.o.)

-

v drugih z zakonom določenih primerih.

Likvidacija družbe je prenehanje družbe, kjer premoženje zadostuje za poplačilo upnikov. Družba lahko preneha redno ali po skrajšanem postopku. Za skrajšani postopek prenehanja družbe je pomembno, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci in da družbeniki prevzemajo obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe, za kar odgovarjajo z vsem svojim premoženjem. Stečajni postopek se sproži, kadar sta podana stečajna razloga dalj časa trajajoča plačilna nesposobnost (insolventnost) oziroma prezadolženost. Premoženje dolžnika ne pokriva njegovih obveznosti in so obveznosti družbe ter dolgovi večji od premoženja. Stečajni upravitelj skuša stečajno maso najbolje prodat, od česar se odštejejo stroški stečajnega postopka in se oblikuje dokončna razdelitvena masa. V primeru, da razdelitvena masa ne zadošča za celotno poplačilo terjatev, se te poplačajo sorazmerno v skladu z določbami Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji.

50


Prisilna poravnava pomeni poskus sanacije gospodarskega subjekta, pri katerem so že podani razlogi, zaradi katerih bi se nad njim lahko začel stečajni postopek. Zakon omogoča dolžniku, da predlaga upnikom prisilno poravnavo v skladu z izdelano metodo finančne reorganizacije, katere namen je, da se zmanjšajo terjatve oziroma da se odloži plačilo dolgov ter tudi, da se dolžnik s pogajanji z dolžnikom dogovori o drugih ukrepih, ki bi jih ob njegovem aktivnem sodelovanju izpeljal v prisilni poravnavi. Končna posledica oziroma cilj prisilne poravnave je odprava vzrokov za slab gospodarski položaj dolžnika in da se ohrani dolžnik kot celota v njegovi podjetniški funkciji. Kot metodi finančne reorganizacije navajamo: konverzija upniških terjatev, zmanjšanje števila pri dolžniku zaposlenih delavcev.

51


OBLIGACIJSKO PRAVO

52


3 POJEM OBLIGACIJSKEGA PRAVA Obligacijsko ali obveznostno pravo je del civilnega prava in obsega pravne norme za urejanje obveznostnih razmerij. Obligacijsko razmerje ali obligacija je razmerje med dvema strankama, na podlagi katerega je ena stranka - upnik upravičena, da od druge stranke dolžnika zahteva izpolnitev obveznosti. V obligacijskem razmerju sta lahko tudi obe stranki upnika in dolžnika hkrati.

§ Na primer pri prodajni pogodbi za avto. Prodajalec se zaveže, da bo izročil avto, kupec pa se zaveže, da bo plačal kupnino. Prodajalec je dolžnik, ker dolguje avto in upnik, ker je upravičen do kupnine. Kupec je dolžnik, ker dolguje kupnino in istočasno upnik, ker je upravičen, da mu prodajalec izroči avto.

AVTO

PRODAJALEC

KUPEC

KUPNINA

Izpolnitev je skupen izraz za dolžnikovo dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev. Za obligacijsko razmerje je torej poglavitna dolžnikova zaveza. Glede na nastanek ločimo poslovna in neposlovna obligacijska pravna razmerja.

53


OBLIGACIJSKA RAZMERJA

POSLOVNA ali POGODBENA PRAVNA

NEPOSLOVNA PRAVNA RAZMERJA Tista, ki nastanejo ne nastanejo na podlagi pravnega posla.

Tista, ki nastanejo na podlagi pravnega posla oziroma pogodbe.

PRIMER: odškodninska odgovornost zaradi škode

Obligacija je relativno razmerje. Relativnost razmerja pomeni, da učinkuje samo med obema strankama, med upnikom in dolžnikom, ne pa do tretjih oseb.

§ Poleg relativnih pravnih razmerij poznamo še absolutna. Absolutna pravna razmerja so tista, ki učinkujejo zoper vse – tako med strankami kot tudi zoper tretje osebe. Tipičen primer pravice, ki izhaja iz absolutnega razmerja je lastninska pravica. Ko oseba A postane lastnik neke stvari morajo njegovo lastništvo spoštovati tako prodajalec stvari kot tudi tretje osebe. Obveznostna razmerja ureja predvsem Obligacijski zakonik (odslej OZ). Določbe tega zakona so: -

dispozitivne, pomeni, da se uporabljajo samo takrat, ko se stranki ne dogovorita drugače;

-

kogentne, tem se stranki ne moreta izogniti in se uporabljajo ne glede na dogovor med njima.

Temeljna načela obligacijskega prava 1. Načelo dispozitivnosti Udeleženci obligacijskega razmerja lahko uredijo svoje razmerje drugače kot določa zakon, razen, če iz določbe zakona ali njenega smisla ne izhaja kaj drugega. Načeloma so določbe obligacijskega zakonika dispozitivne, če ni drugače določeno.

2. Načelo avtonomije 54


Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. (3. člen OZ) 3. Enakopravnost udeležencev v obligacijskem razmerju Udeleženci v obligacijskih razmerjih so enakopravni. (4. člen OZ) 4. Načelo vestnosti in poštenja Udeleženci obligacijskih razmerij morajo ravnati vestno in pošteno. 5. Načelo skrbnosti Udeleženci v obligacijskem morajo biti pri izpolnjevanju svoje obveznosti skrbni. Večja skrbnost se pričakuje od udeležencev, ki izpolnjujejo obveznosti iz svoje dejavnosti. 6. Načelo prepovedi zlorabe pravic Udeleženci obligacijskih razmerij morajo spoštovati pravice drugih udeležencev. 7. Načelo ekvivalentnosti Pri sklepanju dvostranskih pogodb morajo biti obveznosti udeležencev ekvivalentne. 8. Načelo izpolnitve Udeleženci obligacijskih razmerij so dolžni izpolniti svojo obveznost. 9. Prepoved povzročanja škopde Prepovedano je ravnanje s katerim bi nekdo povzročil škodo drugemu. 10.

Načelo mirnega reševanja sporov Udeleženci na poskušajo spore reševati sporazumno

55


3. 1 Pojem pogodbe Z izrazom pogodba ali kontrakt so označeni pravni posli, ki nastanejo na podlagi izražene poslovne volje dveh ali več oseb. Pogodba se šteje za sklenjeno takrat, ko se volji obeh strank ujemata in je doseženo njuno soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe.

§ Vsak dan sklepamo pogodbe. Ko gremo v trgovino in kupimo kruh smo se s prodajalcem sporazumeli, da želimo kupiti kruh, ki nam ga je prodajalec ponudil. Prišlo je do soglasja volj in s tem do sklenitve pogodbe.

3. 2 Pogoji za veljavnost Za veljavnost pogodbe morajo biti izpolnjeni štirje temeljni pogoji: 1. sposobnost, 2. prava volja, 3. možnost in dopustnost ter 4. oblika. Stranka mora biti za sklepanje pogodb pravno in poslovno sposobna. Pravna sposobnost določa, da je oseba lahko nosilec pravic in obveznosti v pravnih razmerjih. Imajo jo vse fizične osebe ne glede na položaj in osebne lastnosti. Pravne osebe lahko sklepajo posle, ki so v zvezi z dejavnostjo, ki jo opravljajo. Poslovna sposobnost omogoča samostojno izjaviti voljo, zahtevano za sklenitev pravnega posla. Posel, ki ga sklene popolno poslovno nesposobna oseba, je ničen. Z dopolnjenim 15. letom starosti pridobi mladoletnik omejeno poslovno sposobnost, kar mu omogoča, da lahko samostojno sklepa posle, ki so primerni njegovi starosti in sposobnosti razumevanja. Sklepa lahko tudi druge posle, če jih njegov zakoniti zastopnik odobri. Odobritev je mogoča pred sklenitvijo pogodbe ali po sklenitvi. Če zakoniti zastopnik ne odobri pogodbe, je ta izpodbojna. Pogodba je veljavna, če je predmet izpolnitve mogoč, dopusten, določen ali vsaj določljiv. Možnost izpolnitve predmeta se presoja po naravnih zakonitostih. Predmet je nedopusten, če vsebina obveznosti nasprotuje prisilnim predpisom ali morali. Pogodbeni stranki se morata dogovoriti o vsebini medsebojnih pravic in obveznostih, zato mora dogovor vsebovati dovolj podatkov, da se te določijo. 56


Pogodba nastane samo z izjavo prave volje strank. Včasih stranki navzven prikažeta drugačno vsebino pogodbe, kot jo v resnici želita. Tako nastale pravne posle označujemo z izrazom simulirana pogodba, ki je nična. Stranki skleneta pravni posel, ki ga ne želita, da bi s tem prikrili obstoj resničnega pravnega posla. O napaki volje govorimo tudi, če stranka svojo voljo pove v strahu pred posledico. Stranka, ki zaradi grožnje izjavi nekaj, česar v resnici ni hotela, lahko izpodbija pogodbo. Zmota je neprava predstava o okoliščini, ki je pomembna za sklenitev pogodbe. Posledica bistvene in opravičljive zmote hkrati je izpodbojnost pogodbe. Pri prevari je stranka v zmoti zaradi ravnanja nasprotne stranke ali tretje osebe. Prevarana stranka lahko skupaj z izpodbojnim zahtevkom uveljavlja še nadomestilo za škodo, ki jo je utrpela. Zakon le izjemoma določa, da je pogodba veljavna samo, če je sklenjena v določeni obliki. Razlogi, zaradi katerih zakon predpisuje obliko za posamezne pogodbe, so predvsem naslednji: -

varstvo javnega interesa (pogodbe, katerih predmet so nepremičnine, morajo biti v pisni obliki);

-

varstvo ekonomsko šibkejše stranke (izjava poroka mora biti v pisni obliki);

-

dokazna moč (pisna listina omogoča lažje dokazovanje).

§ Primeri obličnosti pogodbe so: pisna pogodba, pogodba sklenjena v notarskem zapisu idr. Praviloma, za sklenitev pogodbe ni potrebna posebna oblika, saj je večina pogodb veljavnih tudi če so sklenjene ustno ali molče. Vendar se v praksi stranke, tudi kadar zakon ne zahteva, da se pogodba sklene v pisni ali kakšni drugi obliki, odločajo za pisno pogodbo, ker je tako lažje dokazovanje.

Če ti pogoji niso izpolnjeni, je pogodba neveljavna in obveznosti ne nastanejo. Pogodbena stranka ne more zahtevati izpolnitve obveznosti po sodni poti. Kar je bilo na podlagi neveljavne pogodbe že izpolnjeno, se lahko zahteva nazaj. Poznamo dve obliki neveljavnosti: ničnost in izpodbojnost. Strožja oblika neveljavnosti je ničnost, ki je določena, če pogodbeni stranki kršita javno korist. Ničnost lahko uveljavlja vsakdo, ki ima pravni interes. Sodišče mora ničnost upoštevati po uradni dolžnosti. Izpodbojnost pogodbe je določena v korist tiste pogodbene 57


stranke, ki jo določa zakon. Od volje pogodbene stranke je odvisno, ali bo pogodba ostala veljavna ali ne. Nične in izpodbojne pogodbe se torej medsebojno razlikujejo predvsem po kakovosti pravno zavarovanega interesa, torej ali gre za kak širši, javni interes ali pa je v ospredju predvsem interes obeh ali več sopogodbenikov.

3. 3 Sklepanje pogodb Pot do sporazuma pogodbenih strank je različna. Stranke lahko pogodbo sklenejo takoj ali po naslednjih fazah: -

pogajanje,

-

izmenjava ponudbe, njen sprejem,

-

morebitna predpogodba,

-

sklenitev same pogodbe.

3. 3. 1 Pogajanja Pogajanja so predpogodbena faza, v kateri bodoča pogodbenika oblikujeta pogodbeno voljo. Zbiranje informacij, podatkov, dogovarjanje in podobno še ni mogoče označiti za pogajanje. Pri pogajanjih morajo biti že podani bistveni elementi pogodbe. Pogajanja pogodbenikov še ne zavezujejo, ima pa pogajanje določene pravne posledice, saj je lahko stranka, ki se je nevestno pogajala, odškodninsko odgovorna drugi stranki za škodo, ki jo je povzročila s svojim ravnanjem. 3. 3. 2 Ponudba Prvi korak k sklenitvi pogodbe med strankama je oblikovanje ponudbe oziroma oferte. Ponudba je enostranska izjava volje, s katero ponudnik določeni osebi (naslovniku) predlaga sklenitev pogodbe. Ponudbo lahko pripravi katerakoli izmed pogodbenih strank (ponudnik oziroma oferent). Vsebovati mora vse poglavitne prvine prihodnje pogodbe, predvsem temeljne pravice in obveznosti ter druge pogoje, pod katerimi je ponudnik pripravljen skleniti pogodbo.

58


Ponudba ponudnika praviloma obvezuje (veže), ko jo pošlje drugi stranki (naslovnik ponudbe ali oblat). Ponudbe ne more več enostransko preklicati, razen če jo prekliče, preden jo naslovnik prejme. Ko oblat ponudbo prejme, je pobuda za sklenitev pogodbe na njegovi strani. 3. 3. 3 Sprejem ponudbe Pogodba se na podlagi poslane ponudbe sklene, ko naslovnik ponudbo sprejme z izjavo ali s konkludentnim ravnanjem. Konkludentno ravnanje je takšno ravnanje stranke, da je iz njega mogoče sklepati, da sprejema ponudbo. Sprejem je treba opraviti v času, določenem v ponudbi.

§ Primer sprejema ponudbe s konludentnim ravnanjem je v trgovini. Kupec stopi s stvarjo, ki jo želi kupiti k blagajni. Jasno je, da želi kupec kupiti izdelek po ceni, ki je napisana na izdelku oziroma na polici, tako izjava: »Jaz želim kupiti sekruh šteje,podaceni naslovnik ni sprejel in je svojemu prejšnjemu ponudniku, zdaj novemu 1 evro ponudbe ni potrebna. Do sklenitve prodajne pogodbe med prodajalcem in kupcem brezoziroma izjave drugo volje.ponudbo. naslovniku dal tako novo, pride nasprotno

Če naslovnik izjavi, da ponudbo sprejema, sočasno pa predlaga, naj se v nečem spremeni ali dopolni,

3. 3. 4 Predpogodba Po OZ-ju je predpogodba takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba. Bistvo predpogodbe ni v tem, da bi to bila nekakšna začasna pogodba, temveč v tem, da se stranki uskladita o vseh bistvenih sestavinah bodoče pogodbe, pa jo kljub temu še nočeta skleniti zaradi različnih vzrokov, npr. če jima glavna pogodba časovno še ne ustreza, ker nimata zbranih dovolj podatkov ali denarnih sredstev. Ker je tudi predpogodba pogodba, mora vsebovati vse zakonite pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za veljavnost vsake pogodbe. Toda pravna usoda predpogodbe se navezuje na glavno pogodbo, zato mora imeti že vse sestavine, ki jih bo vsebovala glavna pogodba. Iz navedenega razloga lahko nastane zapleten položaj, do katerega pogosto pride v praksi, in sicer kako predpogodbo ločiti od glavne pogodbe. Večkrat lahko prizadeta stranka zatrjuje, da je z nasprotnikom sklenila le predpogodbo, nasprotnik pa zatrjuje, da je sklenjen posel že glavna pogodba. Sodna praksa je sprejela stališče, da če sta stranki zapisali vse elemente, potrebne za sklenitev pogodbe, nista pa predvideli roka, v katerem naj se pogodba sklene, tedaj ima zapis praviloma značaj pogodbe in ne predpogodbe. Zato je element predpogodbe 59


tudi rok, do katerega naj bo sklenjena glavna pogodba. Če pa stranki v predpogodbi nista določili predpogodbenega roka, do katerega naj bi bila sklenjena glavna pogodba, sodišče, na zahtevo zainteresirane stranke, naloži stranki, ki jo noče skleniti, naj to stori v roku, v katerem ji to določi. S sklenitvijo glavne pogodbe prenehajo veljati učinki predpogodbe. Glede oblike velja enako pravilo kot glede oblike ponudbe, predpogodba mora biti sklenjena v enaki obliki, kot je predpisana za glavno pogodbo.

3. 4 Sredstva za zagotavljanje pogodbene discipline Cilj vsakega obveznostnega razmerja je, da stranki izpolnita svoje obveznosti, ki sta jih prevzeli s pogodbo. S sredstvi za zagotavljanje pogodbene discipline (utrdilna sredstva) opredeljujemo tiste pravne institute, s katerimi se gotovost izpolnitve obveznosti poveča. Nekatere vrste utrditve obveznosti se uporabljajo le na podlagi pogodbe oziroma posebnega dogovora med strankami. Nekatere pa so določene v pravnih predpisih. 3. 4. 1 Poroštvo Poroštvo je obveznost poroka, s katero se porok zaveže upniku, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če je ta ne bi izpolnil. Razlikujemo med dvema oblikama poroštva: solidarno poroštvo, kjer lahko upnik takoj ob zapadlosti poglavitne obveznosti zahteva izpolnitev od glavnega dolžnika ali poroka, ki sta nasproti upniku zavezana kot solidarna dolžnika in subsidiarno poroštvo pomeni, da mora upnik ob zapadlosti najprej zahtevati izpolnitev od glavnega dolžnika in šele če ta ne plača, se lahko zahteva izpolnitev obveznosti od poroka.

60


POROŠTVO

SUBSIDIARNO

SOLIDARNO POROŠTVO

Upnik mora najprej terjati glavnega dolžnika, šele nato lahko terja poroka.

Upnik lahko terja glavnega dolžnika ali poroka.

Poroštvena obveznost mora biti pisna, sicer poroka ne zavezuje. Za solidarno poroštvo gre, kadar je v poroštveni pogodbi izrecno navedeno, da se porok zavezuje kot porok in plačnik. Poroštvo je akcesorna obveznost. To pomeni, da sta nastanek in obstoj poroštvene pogodbe odvisna od poglavitne obveznosti med upnikom in glavnim dolžnikom. Porokova obveznost ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika, lahko pa prevzame le del obveznosti glavnega dolžnika. Na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi. Porok, ki je plačal upnikovo terjatev, lahko zahteva od glavnega dolžnika, naj mu povrne vse, kar je zanj plačal, in obresti od dneva plačila. 3. 4. 2 Pogodbena kazen Pogodbena kazen je s pogodbo določen denarni znesek ali druga premoženjska korist, ki jo bo dolžnik plačal upniku, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo. Če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, se šteje, da je pogodbena kazen dogovorjena za primer zamude. Pogodbena kazen, ki po zakonu ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti, se določi sočasno z drugimi pogodbenimi sestavinami in vključi v pogodbo. Pogodbena kazen pa se lahko določi tudi naknadno s posebno pogodbo. Sporazum o pogodbeni kazni ima pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša. Pogodbeni stranki lahko poljubno določita višino kazni, ali v skupnem znesku, v odstotku ali kako drugače. Na zahtevo dolžnika lahko sodišče zniža nesorazmerno visoko pogodbeno kazen. Pravice upnika so odvisne od tega, za kateri primer kršitve obveznosti je pogodbena kazen dogovorjena. Če je dogovorjena pogodbena kazen za primer neizpolnitve obveznosti, ima upnik pravico zahtevati bodisi izpolnitev bodisi pogodbeno kazen. Če je zahteval plačilo

61


pogodbene kazni, izgubi pravico zahtevati izpolnitev obveznosti. Pravico izbire ima samo upnik. Dolžnik nima pravice plačati pogodbene kazni in odstopiti od pogodbe. Kadar je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo, ima upnik pravico zahtevati tako izpolnitev obveznosti kot pogodbeno kazen. Upnik pa ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. POGODBENA KAZEN

zaradi zamude

zaradi neizpolnitve

Upnik lahko v primeru zamude zahteva: -

Upnik lahko v primeru neizpolnitve zahteva:

izpolnitev in pogodbeno kazen.

-

izpolnitev ali pogodbeno kazen.

Upnik ima pravico zahtevati pogodbeno kazen tudi, če ta presega škodo, ki mu je nastala, in celo, če mu ni nastala nobena škoda. Če pa je škoda, ki je upniku nastala, večja od pogodbene kazni, ima upnik pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine. Upnik pa ne more zahtevati pogodbene kazni, če je prišlo do neizpolnitve ali zamude iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Upnik ima pravico do pogodbene kazni le, če je dogovorjena. Pogosto se tudi v zakonu predvideva višina odškodnine pod različnimi nazivi, kot so penali, pogodbena kazen, odškodnina, ali z drugim imenom. Kadar sta stranki poleg zakonsko predvidene sankcije dogovorili tudi pogodbeno kazen, upnik nima pravice zahtevati hkrati pogodbene kazni in z zakonom določene odškodnine, razen če je to po samem zakonu dovoljeno. 3. 4. 3 Ara Ara je denarni znesek ali neka količina drugih nadomestnih stvari, ki jih ob sklenitvi pogodbe da ena stranka drugi v znamenje, da je pogodba sklenjena, in kot varščino, da bo pogodba

62


izpolnjena. Ara ima utrjevalno naravo, istočasno pa je dokaz, da je pogodba sklenjena. Po OZ-u velja, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana, če ni dogovorjeno kaj drugega. Utrjevalna narava se kaže v tem, da gre ara v korist stranke, ki je pogodbi zvesta. Če je pogodba izpolnjena, se ara vračuna v izpolnitev ali se vrne. Če pa pogodba ni izpolnjena in je za neizpolnitev odgovorna stranka, ki je aro dala, sme druga stranka zahtevati izpolnitev pogodbe in povrnitev škode, aro pa všteti v odškodnino ali vrniti; lahko pa se zadovolji s prejeto aro. Če pa pogodba ni izpolnjena in je za neizpolnitev odgovorna stranka, ki je prejela aro, sme druga stranka zahtevati, ali izpolnitev pogodbe (če je to še mogoče), ali povrnitev škode in vrnitev are, ali pa vrnitev dvojne are. 3. 4. 4 Zamudne obresti Zamudne obresti so denarni znesek, ki ga mora plačati dolžnik poleg glavnice upniku, če zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. Zamudne obresti so v našem pravu določene s posebnimi predpisi. Dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zakonom. Upnik ima pravico do zamudnih obresti ne glede na to, ali je zaradi dolžnikove zamude pretrpel kakšno škodo ali ne. V primeru pa, ko je škoda, ki jo je pretrpel upnik zaradi dolžnikove zamude, večja kot znesek, ki bi ga dobil na račun zamudnih obresti, ima upnik pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine. 3. 4. 5 Predujem Predujem je denarni znesek, ki ga ena stranka da drugi ob sklenitvi pogodbe ali med njenim izvrševanjem. Predujem pomeni že delno izpolnitev obveznosti, se pravi, da z njim utrdimo in olajšamo njeno izpolnitev. 3. 4. 6 Zastavna pravica Zastavna pravica omogoča zastavnemu upniku, da se v primeru, če obveznost ob zapadlosti ne bi bila izpolnjena, poplača iz zastavljenega predmeta. Zastavna pravica je stvarna

63


pravica na tuji stvari, ki daje zastavnemu upniku pravico, da zastavljeno stvar proda in se iz nje poplača, če mu terjatev ob zapadlosti ne bo poravnana. Zastavni upnik pridobi zastavno pravico z izročitvijo stvari, ki je predmet zastavne pogodbe. Upnik mora zastavljeno stvar hraniti in jo po prenehanju svoje terjatve nepoškodovano vrniti dolžniku. Če pa dolžnik ob zapadlosti ne poravna terjatve, nastale iz gospodarske pogodbe, lahko upnik proda zastavljeno stvar na javni dražbi v osmih dneh potem, ko je dolžnika obvestil o tej svoji nameri. Za terjatve, ki ne izvirajo iz gospodarskih pogodb, se mora upnik za realizacijo zastavne pravice obrniti na sodišče. Zastavno pravico na nepremičninah imenujemo hipoteka. Hipoteka se v dobro upnika vpiše v zemljiško knjigo. Zastavni upnik pridobi pravico z vpisom v zemljiško knjigo. 3. 4. 7 Pridržna pravica Na podlagi pridržne pravice ima upnik zapadle terjatve pravico pridržati dolžnikovo stvar, ki jo ima, dokler mu terjatev ne bo plačana. Učinek pridržne pravice je v tem, da se lahko upnik, ki ima na podlagi pridržne pravice neko dolžnikovo stvar v posesti, poplača iz njene vrednosti na enak način kot zastavni upnik. Vendar mora pred odločitvijo o izpeljavi poplačila obvestiti dolžnika o tej svoji nameri. Pridržane stvari ne sme uporabljati in jo mora hraniti kot dober gospodar do izpolnitve dolžnikove obveznosti. 3. 4. 8 Varščina, kavcija Varščina je določen denarni znesek, ki ga ena stranka da drugi za utrditev sklenitve pogodbe ali za zagotovitev izpolnitve obveznosti iz pogodbe. Na podlagi zakona lahko pogodbena stranka v določenih primerih terja od druge v primernem roku ustrezno zavarovanje zato, da bo pogodba z odložnim pogojem tudi zares sklenjena ter v primerih negotovosti izpolnitve obveznosti. Če stranka v zavarovanje izpolnitve oziroma utrditve obveznosti ne bi položila varščine, lahko druga stranka razdre pogodbo. Varščina se po svoji vsebini razlikuje od are, ki je potrebna za zavarovanje interesov obeh strank, varščina pa varuje le prejemnikov (upnikov) interes.

3. 4. 9 Odstopnina

64


Odstopnina (skesnina) je znesek denarja ali določena količina nadomestnih stvari, ki jo obljubi ena stranka (ali obe) drugi zato, da bo lahko odstopila od pogodbe, če jo iz določenega razloga ne bi mogla ali želela izpolniti. Namen odstopnine torej ni utrditev obveznosti, temveč dejansko prej njeno razrahljanje. Ker pa je pogoj za odstop od pogodbe plačilo odstopnine, se z dogovorom o odstopnini pogodba vsaj posredno utrdi. Stranka, ki je obljubila odstopnino, lahko izbira: lahko izpolni pogodbo ali odstopi od pogodbe in plača odstopnino. Vendar ko stranka izjavi drugi stranki, da bo dala odstopnino, ne more več zahtevati izpolnitve pogodbe. Stranka, ki ima pravico odstopiti od pogodbe, mora dati odstopnino hkrati z izjavo o odstopu. Če pogodbeni stranki nista določili, do kdaj lahko upravičena stranka odstopi od pogodbe, je odstop od pogodbe možen vse dotlej, dokler ne poteče čas, določen za izpolnitev obveznosti. Pravica odstopiti od pogodbe preneha tudi, če začne stranka, ki si je pravico do odstopa izgovorila, izpolnjevati svoje obveznosti iz pogodbe ali sprejemati izpolnitev druge stranke.

3. 5 Odškodninska obveznost 3. 5. 1 Splošno Kdor drugemu povzroči škodo, jo mora povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Vsebina odškodninske obveznosti je povrnitev škode. Glede na izvor razlikujemo poslovno in neposlovno odškodninsko obveznost. Poslovna odškodninska obveznost nastane, če ena izmed pogodbenih strank krši pogodbeno obveznost in drugi stranki povzroči škodo. Za poslovno odškodninsko obveznost je značilno, da je pravna vez med strankama obstajala že pred nastankom škode. Neposlovna odškodninska obveznost izvira iz nedopustnega ravnanja povzročitelja škode, ki ni v pravni povezavi z oškodovancem.

65


ODŠKODNINSKA OBVEZNOST

POSLOVNA -

NEPOSLOVNA

izhaja iz kršitve pravnega posla stranki sta bili že prej v pravnem razmerju stranka je kršila določbe, ki sta si jih stranki sami postavili

-

izhaja iz civilnega ali kazenskega delikta stranki prej nista bili v pravnem razmerju stranka je kršila pravno normo, ki jo je postavil zakonodajni organ

Za obstoj odškodninske obveznosti morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: 1) protipravno škodljivo dejstvo; 2) nastanek škode; 3) vzročna zveza med ravnanjem in nastalo škodo; 4) odgovornost. 3. 5. 2 Škodljivo dejstvo Škodno ravnanje je vsako ravnanje ali dogodek katerega posledica je škoda. Ravnanje povzroči človek, dogodek pa se zgodi neodvisno od človeka. Za nastanek odškodninske obveznosti mora biti ravnanje protipravno, to pa pomeni, da nasprotuje zakonski določbi. V odškodninskem pravu je protipravna vsaka povzročitev škode, če protipravnost ni izključena z zakonom. Izključitev protipravnosti je podana: -

če škodo povzroči državni organ, ko ravna v skladu s svojimi pooblastili,

-

če povzročitelj škode ravna v silobranu ali v stiski,

-

če nastane škoda pri izvajanju dovoljene samopomoči,

-

če oškodovanec privoli v škodno ravnanje.

3. 5. 3 Škoda

66


Škoda je: 1) zmanjšanje oškodovančevega premoženja, 2) preprečitev povečanja premoženja (izguba dobička), 3) telesne bolečine, 4) duševne bolečine, 5) strah. Povzročitelj škode je oškodovancu dolžan povrniti vso pravno priznano škodo. Oškodovancu mora plačati odškodnino primerno povzročeni škodi. Velja načelo popolne odškodnine. Oškodovanec ne more zahtevati višje odškodnine, kot je utrpljena škoda. Če je to mogoče, mora povzročitelj premoženjske škode oškodovancu vzpostaviti prejšnje stanje oziroma restitucijo. Povzročitelj je dolžan vzpostaviti takšno stanje, kot da škodnega dogodka ne bi bilo. Pogostejša od restitucije je plačilo odškodnine v denarju. Tako obliko škode imenujemo denarna ekvivalenca. Ekvivalenca pride v poštev, če restitucija ni mogoča ali če ni nujno, da prejšnje stanje uveljavi povzročitelj škode. Dejanskega obsega nepremoženjske škode ni mogoče določiti. Bolečin, ki jih nekdo utrpi zaradi poškodbe ali smrti bližnjega, ni mogoče izmeriti v denarju ali drugih dobrinah. Odškodnina se določi v obliki denarnega nadomestila ali na drug način, ki oškodovancu daje zadovoljstvo, ob katerem lažje pozabi nelagodje zaradi škodnega dogodka in posledic. Takšno obliko odškodnine imenujemo satisfakcija. 3. 5. 4 Vzročna zveza Vzročna zveza je odnos med škodnim ravnanjem in škodo. Dogodka morata biti v razmerju vzroka in posledice. Pri določanju vzročne zveze si pomagamo s pravili logičnega sklepanja in posebnimi pravili. 3. 5. 5 Odgovornost

67


Odgovornost je s pravnega stališča najpomembnejša sestavina odškodninske obveznosti. Povzročitelj je dolžan povrniti škodo, če je odgovoren za njen nastanek. Odgovornost povzročitelja je lahko subjektivna (krivdna) ali objektivna (ne glede na krivdo). Povzročitelj škode odgovarja krivdno, izjemoma pa objektivno, če je tako določeno v zakonu. Za subjektivno odgovornost je potrebna krivda povzročitelja škode. Pri subjektivni odškodninski odgovornosti je pomembno pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu. Povzročitelj je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Objektivna odškodninska odgovornost je odgovornost ne glede na krivdo. Oškodovancu mora škodo povrniti odgovorna oseba, ki ni nujno povzročitelj škode. Zakon določa, kdaj pride v poštev objektivna odgovornost in kdo je odgovorna oseba, ki se ne more razbremeniti svoje odgovornosti s tem, da dokaže, da je ravnala tako, kot je treba. Oprostitev objektivne odgovornosti je lahko posledica višje sile. To je zunanji dogodek, ki ga ni mogoče pričakovati in ga ni mogoče preprečiti ali se mu izogniti. Najpogostejši primeri višje sile v sodni praksi so: poplave, potresi in podobni naravni dogodki; ukrepi državnih organov in podobno. Objektivno se odgovarja: -

za ravnanje druge osebe;

-

za delovanje nevarne stvari in obratovanje nevarne dejavnosti.

Starši odgovarjajo objektivno za škodo, ki jo povzroči njihov otrok, mlajši od 7 let. Za starejšega otroka pa starši odgovarjajo krivdno, če je škoda posledica njihove slabe ali pomanjkljive vzgoje. Delodajalec odgovarja objektivno za škodo, ki jo povzročijo zaposleni pri delu ali v zvezi z njim. Smisel tega pravila je v tem, da oškodovanec laže pride do plačila škode, saj je delodajalec ekonomsko močnejši. Objektivno odgovarjata lastnik nevarne stvari in tisti, ki opravlja kako nevarno dejavnost. Zakon teh pojmov ne določa natančno. Omenja samo povečano nevarnost, ki izvira iz delovanja, in presega običajno nevarnost. Sodna praksa opredeljuje za nevarno stvar vse vrste strojev, motorna vozila, razstreliva in kemična sredstva, vse vrste orožja, žičnice in podobno.

68


Objektivna odgovornost za nevarno stvar in dejavnost je utemeljena s tem, da naj tisti, ki ima korist od nje, nosi tudi tveganje za škodo.

69


4 PRODAJNA POGODBA 4. 1 Pojem prodajne pogodbe Prodajna pogodba je pogodba, s katero se ena stranka (prodajalec) zavezuje, da bo stvar ali pravico, ki jo prodaja, izročila drugi stranki (kupcu) tako, da bo ta pridobila pravico razpolaganja oziroma lastninsko pravico. Kupec pa se obvezuje, da bo prodajalcu plačal dogovorjeno ceno, kupnino. Prodajno pogodbo štejemo za najpomembnejši in tudi najpogostejši pravni posel blagovnega prometa. Številne druge pogodbe so velikokrat neposredno ali vsaj posredno povezane s prodajno pogodbo ali pa so sklenjene prav na podlagi oziroma v zvezi z določeno prodajno pogodbo. V pogovoru pogosto uporabljamo izraz kupna pogodba ali celo kupoprodajna pogodba. Najpomembnejši formalni pravni vir za ureditev prodajne pogodbe Obligacijski zakonik. Zakon za veljavnost prodajne pogodbe ne predpisuje oblike. Pogodba nastane s sporazumom prodajalca in kupca o blagu, ceni in drugih pogojih. Pisna oblika je pogoj za veljavnost le, če je to v zakonu posebej določeno. Pisna oblika je na primer obvezna za prodajo nepremičnin in za prodajo na obroke, če je kupec posameznik.

4. 2 Bistvene sestavine prodajne pogodbe Ker je poslovni namen prodajne pogodbe v tem, da pogodbeni strani zamenjata določeno stvar za dogovorjen znesek denarja, je razumljivo, da sta bistveni sestavini prodajne pogodbe stvar in cena, pri čemer je stvar predmet prodajalčeve obveznosti, cena pa predmet kupčeve obveznosti. Ob obeh bistvenih sestavinah pa se ob sklenitvi prodajne pogodbe kupec in prodajalec praviloma dogovorita tudi o drugih pogodbenih sestavinah, npr. o kakovosti stvari, času in kraju izročitve, embalaži itn. Za stvari kot predmet prodajne pogodbe štejemo predvsem telesne, premične predmete ali pridelke oziroma izdelke, ki rabijo za zadovoljevanje človekovih potreb. Predmet prodajne pogodbe so lahko že obstoječe, pa tudi bodoče stvari, torej stvari, ki bodo šele nastale, in tudi pravice, tiste, ki že obstajajo ali pa bodo nastale, ter tudi pričakovane pravice. 70


Cena je v prodajni pogodbi denarni znesek, ki ga mora kupec plačati prodajalcu. Cena je v prodajni pogodbi vedno določena v denarju, čeprav jo kupec lahko prodajalcu plača na različne načine, npr. z gotovino, z vrednostnimi papirji itn. Če cena v prodajni pogodbi ni določena ali v njej ni dovolj podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti, pogodba nima pravnega učinka. Dolžnik svojo obveznost lahko vedno predčasno izpolni.

4. 3 Prodajalčeve obveznosti Poglavitna prodajalčeva obveznost je izročitev stvari kupcu. Prodajalec mora kupcu izročiti stvar tedaj in tam, kot sta se sopogodbenika dogovorila, se pravi v tistem času in kraju, ki sta ju sporazumno določila v prodajni pogodbi. Čas izročitve stvari lahko stranki določita na različne načine: koledarski datum; npr. dolžnik je dolžan plačati 10. junija 2007. rok za izpolnitev; pri določitvi roka za izpolnitev je treba določiti čas trajanja in trenutek, ko se rok začne. Rok, ki je določen z dnevi, se začne prvi dan po dogodku, od katerega se računa. Preostali roki, določeni v tednih, mesecih ali letih, pa se iztečejo z dnem, ki odgovarja dnevu, od katerega se rok računa. V primerih, ko rok poteče na dela proste dneve, se za zadnji dan roka šteje prvi naslednji delavnik. posebni izrazi; npr. začetek meseca, takoj, na začetku leta itd. Če tudi na ta način ni mogoče določiti izpolnitvenega časa, pa mora dolžnik obljubljeno izpolniti takoj. Pri drugih vrstah obveznosti je čas izpolnitve določen z zakonom. Pri pogodbah se kraj izpolnitve največkrat določi s posebnim dogovorom strank, lahko pa je določen tudi z zakonom ali pa izhaja iz narave obveznosti. Kraj izpolnitve nam pove, kje mora dolžnik obveznost izpolniti. Obveznost je lahko določena kot prinosnina ali iskovina. Prinosnino mora dolžnik izpolniti na upnikovem sedežu ali bivališču. Po iskovino pa mora upnik priti na dolžnikov sedež. Prodajalec mora pogodbene obveznosti pravilno izpolniti, se pravi, da mora kupcu izročiti dogovorjeni predmet pogodbe, torej stvar v dogovorjenem roku, količini, kakovosti in z vsemi dogovorjenimi lastnostmi ipd. Izpolnitev z napako imenujemo nepravilna izpolnitev. Kupec ima na voljo sistem ukrepov, s katerim lahko deluje proti prodajalcu. Varstvo pravic potrošnikov je določeno z Zakonom o varstvu potrošnikov. Kupčev položaj je še dodatno 71


varovan, če gre za prodajo tehničnih in drugih stvari, za katere zakon predvideva obvezno izdajo garancijskega lista. Garancijski list je podlaga, iz katere izhajajo posebne pravice, če stvar ne deluje pravilno. Odgovornost za napake v pravnem jeziku včasih imenujemo jamčevanje. Prodajalec kupcu odgovarja za dejanske in pravne lastnosti stvari, zato govorimo o stvarnih in pravnih napakah stvari.

§ Stvarna napaka je, če je kupljena stvar poškodovana ali ne deluje kot bi morala. Stvarna napaka je lahko očitna ali neočitna. Pravna napaka je, če je stvar obremenjena s tujo pravico. Recimo, če se proda zemljišče, ki je obremenjeno s hipoteko.

Pravila o odgovornosti za napake niso obvezna in jih lahko pogodbeni stranki iz svoje pogodbe izključita. V praksi se izključitev lahko doseže z uporabo določenih klavzul, kot so: ''takšno, kakršno je'', ''videno - kupljeno'' in podobno. V teh primerih prodajalec ne odgovarja za napake. Izjema so le napake, ki niso očitne in so bile prodajalcu znane, pa jih je kupcu zamolčal. Prodajalec odgovarja samo za nepošteno ravnanje. Po OZ-u gre za stvarne napake tedaj, če stvar nima lastnosti, -

ki so potrebne za njeno normalno rabo ali promet;

-

ki so sicer potrebne za posebno rabo in za katero kupec tudi kupuje določeno stvar. To dejstvo pa je bilo prodajalcu znano oziroma bi mu moralo biti znano;

-

če stvar nima tistih lastnosti, ki so bile med sopogodbenikoma izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane;

-

za stvarno napako pa gre tudi tedaj, če je prodajalec kupcu stvar sicer izročil, vendar se le-ta ne ujema z vzorcem ali modelom.

Prodajalec odgovarja za tiste stvarne napake, ki jih je stvar imela tedaj, ko je nevarnost prešla na kupca, ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne. Hkrati pa prodajalec odgovarja tudi za tiste stvarne napake, ki so se sicer pokazale po prehodu nevarnosti (rizika) na kupca. Zanje odgovarja tedaj, če so bile te napake posledica vzroka, ki pa je obstajal že prej. Toda prodajalec kupcu ne odgovarja za tiste stvarne napake, ki so mu bile ob sklenitvi prodajne pogodbe znane ali pa mu ne bi mogle ostati neznane. Šteje se, da kupcu niso mogle ostati 72


neznane napake, ki bi jih skrben človek s povprečnim znanjem in izkušenostjo človeka enakega poklica in stroke kot kupec lahko opazil pri običajnem pregledu stvari. Pravice zaradi stvarnih napak lahko kupec uveljavlja samo, če graja napako, to imenujemo tudi reklamacija ali notifikacija. S tem kupec opozori prodajalca, da stvar ni brezhibna. Pomembno je razlikovanje med očitnimi in skritimi napakami. Vidne napake, torej napake, ki bi jih kupec lahko opazil pri običajnem pregledu stvari, OZ označuje kot očitne napake. Za skrite napake pa veljajo tiste napake na določeni pogodbeno dogovorjeni stvari, ki jih z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti in so se pokazale šele po prevzemu stvari. Čas grajanja očitnih napak je odvisen od pregleda stvari. Pregled stvari je treba opraviti ob izročitvi stvari, če sta pri tem navzoča prodajalec in kupec ali njuna zastopnika. Kupec mora prodajalca takoj opozoriti na napako. Če se pregled opravi pozneje, ima kupec za grajanje 8 dni časa. Grajanje skritih napak se začne z njihovim pojavljanjem. Kupec mora prodajalca obvestiti o napaki v roku 8 dni, šteto od dneva, ko je napako opazil. Prodajalec odgovarja samo za napake, ki so se pojavile v 6 mesecih po izročitvi stvari. Za poznejše napake prodajalec ne odgovarja, razen če ni s pogodbo prevzel podaljšane obveznosti. Pri gospodarskih pogodbah je treba napake grajati nemudoma po tem, ko jih kupec odkrije. Če napaka ni pravočasno grajana, kupec izgubi vse svoje pravice, razen če je prodajalec ravnal nepošteno in je za napako vedel. Kupec lahko zahteva: a) izpolnitveni zahtevek, b) zahtevek za znižanje cene, c) razdrtje pogodbe, d) odškodninski zahtevek. Izpolnitveni zahtevek se pojavlja v obliki zahtevka za odpravo napake ali izročitev druge stvari brez napake. Z njim kupec prodajalcu omogoči, da poskrbi za pravilno izpolnitev svoje obveznosti. Vsebina zahtevka je odvisna od številnih stvari. Generične stvari je mogoče zamenjati z enako stvarjo. Kupec lahko zahteva bodisi odpravo napake bodisi zamenjavo 73


stvari. Drugače je z individualnimi stvarmi, saj pride v poštev samo zahtevek za odpravo napake. Zahtevek za znižanje cene se lahko uveljavlja, kadar je zaradi napake vrednost stvari nižja, kot sta se stranki dogovorili. Kupec se včasih strinja s tem, da stvar obdrži za nižjo ceno. Kupnina se zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednost stvari z napako ob sklenitvi pogodbe. Za ta zahtevek se kupec lahko odloči, tudi če je bila kupnina že plačana. Bolje je, če kupnine še ni plačal, saj lahko v primernem razmerju preprosto odtegne plačilo. Če je bila kupnina že plačana, mora povračilo sorazmernega dela zahtevati. Poleg razlike v ceni se lahko zahtevajo še zamudne obresti od dneva plačila do dneva vrnitve. Zahtevek za razdrtje pogodbe ima za posledico prenehanje pogodbe, vsaka stran mora vrniti prejeto. Pogodba se lahko razdre, če je kupec od prodajalca zaman zahteval odpravo napake ali zamenjavo stvari. Pri nameri razdrtja pogodbe, se prodajalcu v zahtevi za odpravo napake ali zamenjavo določi primeren rok za izpolnitev. Če napaka ni odpravljena, je pogodba razdrta s samim zakonom in obe stranki lahko zahtevata vrnitev izpolnjenega. Prodajalec mora vrniti plačano kupnino skupaj z zamudnimi obrestmi. Kupec pa izgubi pravico do razdrtja pogodbe, če stvari ne more vrniti v takšnem stanju, v kakršnem jo je prejel. Na pravico ne vpliva poslabšanja stvari, ki je rezultat normalne rabe. Prav tako se uveljavlja razdrtje, če je bila stvar zaradi napake uničena ali poslabšana. Kupec se prosto odloča za vrsto zahtevka in izbere tistega, ki najbolj ustreza njegovim potrebam. Skupaj s temi zahtevki je mogoče od prodajalca zahtevati tudi povrnitev škode (odškodninski zahtevek), nastale zaradi napake. Pogoj za uveljavljanje zahtevkov je, da je napaka pravočasno in pravilno grajana. Kupec mora uveljavljati pravico v roku enega leta. Rok začne teči z dnem, ko je prodajalec obveščen o napaki. V enoletnem roku se mora kupec odločiti za vrsto zahtevka in odločitev sporočiti prodajalcu. Kupec ima na podlagi pravil o garanciji na voljo enake zahtevke, kot so določeni za odgovornost za stvarne napake. Za uveljavljanje garancijskih zahtevkov je pomemben vrstni red. Kupec ima primarno pravico zahtevati popravilo napake na prodani stvari. Če pa mu

74


prodajalec stvari ni popravil ali zamenjal v primernem roku, lahko kupec razdre pogodbo ali zniža ceno in zahteva odškodnino.

4. 4 Kupčeve obveznosti Kupec mora prodajalcu stvari plačati kupnino ob času in v kraju, ki sta ga sopogodbenika določila v prodajni pogodbi. Tisto, kar stranki nista pogodbeno določili o času ali kraju plačila kupnine, se lahko ureja na podlagi prisilnih ali dispozitivnih pravnih pravil oziroma trgovinskih običajev ali uzanc. Ob plačilu kupnine je prevzem stvari druga kupčeva obveznost. Če kupec brez utemeljenega razloga noče prevzeti stvari, ki mu je bila pravočasno ponujena na dogovorjen ali običajen način, sme prodajalec tedaj, kadar utemeljeno dvomi, da mu kupec ne bo plačal kupnine, izjaviti, da pogodbo razdira.

75


oseba A (prodajalec) in oseba B (kupec) skleneta naslednjo: PRODAJNO POGODBO 1. člen Prodajalec je lastnik dvosobnega stanovanja številka 5, ki se nahaja v 2. nadstropju večstanovanjske hiše na naslovu Pod bresti 5,ki je vpisano v zemljiško knjigo pod vložkom št. 50 k.o. Brestje v izmeri 70 m2, ki stoji na parcelni številki 15 ter pripadajoči del stavbnega zemljišča in skupnih prostorov, delov in naprav stavbe, ki služijo celotni stavbi. 2. člen Prodajalec se zavezuje, da je nepremičnina prosto dolgov in bremen. 3. člen Prodajna cena za nepremičnino je 1000 enot. 4. člen Kupec se zaveže, da bo plačal celotno kupnino do 1.4.2007 na transakcijski račun 2345 odprt pri banki D. 5. člen Prodajalec se zaveže, da bo kupcu izročil notarsko overjeno potrdilo o plačilu kupnine. 6. člen Prodajalec dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na ime kupca. 7. člen Vse stroške povezane s prenosom lastninske pravice na kupca nosi kupec sam. 8. člen Ta pogodba je sestavljena v 4 izvodih od katerih vsaka stranka prejme dva izvoda. V Brestju, 1.3.2007 Prodajalec:

Kupec:

76


DELOVNO PRAVO

77


5 DELOVNO RAZMERJE 5. 1 Sklenitev delovnega razmerja S sklenitvijo delovnega razmerja (Zakon o delovnih razmerjih UL, 42/2002) pridobi delavec pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. Delavec lahko sklene delovno razmerje, če izpolnjuje: 1. splošne pogoje : -

dopolnjenih 15 let starosti in

-

splošna zdravstvena sposobnost.

2. posebni pogoji, ki so določeni v zakonu, kolektivni pogodbi ali v splošnem aktu (npr. opravljen strokovni izpit, znanje tujih jezikov, itd.) Postopek sklenitve delovnega razmerja Sklep o potrebi po sklenitvi delovnega razmerja sprejme poslovodni organ. Delodajalec je dolžan na ustrezen način objaviti prosto delovno mesto.Razpis je obvezen samo za poslovodne organe v podjetjih z družbeno lastnino in za direktorje zavodov.V vseh drugih primerih zadostuje objava prostega delovnega mesta v uradnih prostorih zavoda za zaposlovanje. Objava se opravi tako,da izpolnimo obrazec za objavo prostega delovnega mesta in ga pošljemo na enoto zavoda. V objavi oziroma razpisu je treba objaviti: -

ime (firma) in točen naziv prijavitelja (delovne organizacije);

-

delovno mesto, za katerega se sklepa delovno razmerje;

-

pogoje za sklenitev delovnega razmerja (zlasti posebne);

-

rok za prijavo kandidata (ne sme biti krajši od 8 dni in začne teči z dnem, ko ga objavi zavod za zaposlovanje);

-

rok, v katerem mora biti kandidat obveščen o izbiri;

-

največjo dolžino trajanja poskusnega dela, če se za razpisano delovno mesto predvideva poskusno delo.

Kandidat, ki želi skleniti delovno razmerje se mora prijaviti na objavo v roku, ki je določen v razpisu.

78


Zakon o delovnih razmerjih določa izjeme od pravila, da ni mogoče skleniti delovnega razmerja brez poprejšne objave. Samo v zakonu našteti primeri opravičujejo sklenitev delovnega razmerja brez objave oziroma razpisa. Delovno razmerje, ki bi bilo sklenjeno v nasprotju z navedeno določbo, bi ne bilo sklenjeno zakonito. Izjemoma se lahko sklene delovno razmerje brez objave oziroma razpisa v naslednjih primerih: -

sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem zaradi spremenjenih okoliščin,

-

obveznosti delodajalca iz naslova štipendiranja,

-

zaposlitev invalida po zakonu, ki ureja zaposlovanje invalidov,

-

zaposlitev za določen čas, ki po svoji naravi traja največ tri mesece v koledarskem letu,

-

zaposlitev, za nedoločen čas osebe, ki je pri delodajalcu opravljala pripravništvo, oziroma ki je bila pri delodajalcu zaposlena za določen čas,

-

zaposlitev za določen čas zaradi dela v prilagoditvenem obdobju na podlagi dokončne odločbe in potrdila pristojnega organa, izdane v postopku priznavanja kvalifikacij po posebnem zakonu,

-

zaposlitev s polnim delovnim časom osebe, ki je bila pri delodajalcu zaposlena s krajšim delovnim časom,

-

zaposlitev družbenikov v pravni osebi,

-

zaposlitev družinskih članov delodajalca, ki je fizična oseba,

-

zaposlitev voljenih in imenovanih funkcionarjev oziroma drugih delavcev, ki so vezani na mandat organa ali funkcionarja v lokalnih skupnostih, političnih strankah, sindikatih, zbornicah, društvih in njihovih zvezah,

- poslovodne osebe, prokuriste, - druge primere, določene z zakonom. Obravnavanje prijav kandidatov Delodajalec obravnava samo tiste prijave, ki so prispele v določenem roku, saj prepoznih ne more upoštevati. V primeru nepopolnih vlog, se vložnika pozove k dopolnitvi vloge oziroma k temu, da priloži zahtevane dokumente v točno določenem roku. Če tega ne stori, se šteje, da

79


je vlogo umaknil. Popolne vloge delodajalec obravnava tako, da ugotavlja, kateri kandidati izpolnjujejo zahtevane pogoje oziroma, kateri jih ne. Izbiro med kandidati lahko opravi poslovodni organ ali organ, določen s splošnim aktom organizacije, oziroma delodajalec. Med kandidati lahko izbere le tistega, ki izpolnjuje pogoje, zahtevane v razpisu oziroma objavi. Delodajalec se lahko odloča tudi o tem, ali bo pred izbiro naredil preizkus strokovnih sposobnosti kandidatov za opravljanje del na delovnem mestu, vendar mora to predhodno napovedati v objavi. Kandidate, ki izpolnjujejo pogoje, mora delodajalec obvestiti o datumu preizkusa. O izbiri se nato sestavi zapisnik, iz katerega mora biti razvidno, kateri podatki so bili uporabljeni in kakšni so razlogi za odločitev o izbiri določenega kandidata. Obvestilo kandidatom Izbranega kandidata se obvesti s sklepom o izbiri, preostale kandidate pa z obvestilom, da niso bili izbrani in da imajo pravico do ugovora v roku 15 dni od dneva prejema takega obvestila. V ugovoru lahko uveljavlja, da izbrani kandidat ne izpolnjuje pogojev ali pa, da je prišlo do kršitve postopka pri izbiri kandidatov. Sklep o izbiri kandidata je dokončen, če v navedenem zakonitem roku noben neizbran kandidat ni vložil ugovora oziroma, če delodajalec vloženi ugovor zavrne. V tem primeru ima sicer ta kandidat pravico do sodnega varstva pred delovnim sodiščem, toda sodni postopek ne pomeni ovire za nastop dela izbranega kandidata in za poprejšno sklenitev pogodbe o zaposlitvi z njim. Če delodajalec ugodi ugovoru, mora sklep o izbiri razveljaviti ali spremeniti ali pa celo ponoviti objavo prostega delovnega mesta. To lahko stori tudi sodišče, zato kandidat, ki nastopi delo pred koncem sodnega postopka, tvega, da bo izgubil delovno razmerje, če bo nezadovoljni kandidat uspel v sodnem postopku.Če se ugovoru ugodi, se mora sklep o izbiri razveljaviti ali spremeniti ali pa je celo treba ponoviti objavo prostega delovnega mesta.

80


5. 2 Pogodba o zaposlitvi Organizacija oziroma delodajalec in delavec skleneta pogodbo o zaposlitvi, s katero se v skladu s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom dogovorita o tistih pravicah in posebnostih, ki se nanašajo na delovno mesto, za katero delavec sklepa delovno razmerje. Pogodba o zaposlitvi se sklene med dvema subjektoma – delavcem na eni strani in organizacijo oziroma delodajalcem na drugi strani. Kot delavec nastopa vedno fizična oseba, na drugi strani pa je lahko pravna in fizična oseba, seveda v mejah in pod pogoji, določenimi s pravno ureditvijo. Delavec ne more nastopiti dela, če ni sklenil pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi je definirana kot pogodba, s katero se ena stranka zaveže, da bo opravljala praviloma podrobneje določeno nesamostojno dejavnost, katere obseg je najpogosteje časovno določen, druga stranka pa se zaveže to dejavnost plačati. Prva značilnost pogodbe o zaposlitvi je podrejenost delojemalca. Delojemalec daje svoje delo na razpolago. Druga značilnost je pravica do plačila. Naslednja sestavina pogodbe o zaposlitvi je njeno trajanje. Splošno uveljavljanje je, da se delovna razmerja v načelu sklepajo dolgoročno. Značilnost pogodbe o zaposlitvi je tudi osebna povezanost strank. Glede na njene splošne značilnosti je pogodba o zaposlitvi sočasno izvor obveznosti za dolžnika in izvor pravic za upnika ter nasprotno. Pogodba o zaposlitvi mora vsebovati: - podatke o pogodbenih strankah z navedbo njunega prebivališča oziroma sedeža, - datum nastopa dela, - naziv delovnega mesta oziroma podatke o vrsti dela, za katerega delavec sklepa pogodbo o zaposlitvi, s kratkim opisom dela, ki ga mora opravljati po pogodbi o zaposlitvi, - kraj opravljanja dela; če ni navedenega točnega kraja velja, da delavec opravlja delo na sedežu delodajalca, - čas trajanja delovnega razmerja in določilo o načinu izrabe letnega dopusta, če je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, - določilo ali gre za delovno razmerje s polnim ali krajšim delovnim časom, - določilo o dnevnem ali tedenskem rednem delovnem času in razporeditvi delovnega časa, - določilo o znesku osnovne plače delavca v tolarjih, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih plačilih,

81


- določilo o drugih sestavinah plače delavca, o plačilnem obdobju, plačilnem dnevu in o načinu izplačevanja plače, - določilo o letnem dopustu oziroma načinu določanja letnega dopusta, - dolžino odpovednih rokov, - navedbo kolektivnih pogodb, ki zavezujejo delodajalca, ki določajo pogoje dela delavca, in - druge pravice in obveznosti v primerih, določenih s tem zakonom.

5. 3 Delovna knjižica Delavec v delovnem razmerju ima delovno knjižico, ki je javna listina. Izdajajo jih pristojne upravne enote, ki vodijo tudi evidenco o izdanih delovnih knjižicah. Minister, pristojen za delo, izda podrobnejše predpise o vsebini delovne knjižice, o vpisovanju podatkov in o vodenju registra o izdanih delovnih knjižicah. Delavec mora delodajalcu izročiti delovno knjižico ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Ob prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu proti potrdilu o prejemu vrniti delovno knjižico.

5. 4 Pripravništvo Pripravnik je vsak, kdor prvič začne opravljati delo, ustrezno vrsti in stopnji svoje strokovne izobrazbe, ter z namenom, da se usposobi za samostojno opravljanje dela v delovnem razmerju. Pripravništvo lahko traja največ eno leto, če zakon ne določa drugače. Sorazmerno se lahko podaljša, če pripravnik dela s krajšim delovnim časom od polnega, vendar največ za šest mesecev. Trajanje pripravništva se podaljša za čas opravičene odsotnosti z dela, ki traja dlje kot 20 delovnih dni, razen za čas letnega dopusta. Na predlog mentorja se lahko skrajša, vendar le do polovice prvotno določenega trajanja. Ob koncu pripravništva mora pripravnik opraviti izpit, ki je sestavni in zaključni del pripravništva in se opravlja pred iztekom pripravniške dobe.

82


5. 5 Poskusno delo V pogodbi o zaposlitvi se delavec in delodajalec lahko dogovorita o poskusnem delu. Z njim se preskusi, ali ima delavec ustrezne strokovne usposobljenosti za opravljanje dela. Na podlagi ocene uspešnosti poskusnega dela, ki mora biti pisna in strokovno utemeljena, delodajalec odloči, ali bo delavcu prenehalo delovno razmerje zaradi negativne ocene poskusnega dela. Če je namreč ocena negativna, lahko delodajalec sprejme sklep o prenehanju delovnega razmerja, zoper tak sklep pa je mogoče vložiti ugovor. Poskusno delo traja največ šest mesecev in se lahko podaljša v primeru začasne odsotnosti z dela (npr. bolezen).

5. 6 Delovno razmerje za določen čas Delovno razmerje se praviloma sklepa za nedoločen čas; v primerih, ki jih določa zakon in kolektivna pogodba, pa tudi za določen čas. Ta oblika sklenitve delovnega razmerja je že po naravi omejena v trajanju: -

na natančno določen čas,

-

na izvršitev določenih del ali

-

na vrnitev delavca, ki ga delavec nadomešča.

Ko gre za sklepanje delovnega razmerja za določen čas, ni razlik od siceršnjega sklepanja delovnih razmerij. Izjeme so določene le takrat, ko prostega delovnega mesta za določen čas ni treba objavljati, če delo traja največ 60 dni in če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca. Odločitev o tem, da je treba skleniti delovno razmerje za določen čas, je treba obrazložiti in navesti razlog za objavo prostega delovnega mesta za določen čas. To dejstvo mora biti tudi navedeno v objavi, v sklepu o izbiri in hkrati tudi v pogodbi o zaposlitvi. Pravilnost ugotovitve o tem, da obstaja razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, je pomembna zaradi zakonske predpostavke, po kateri preide delovno razmerje v nedoločen čas, če niso obstajali razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. V sklepu o izbiri in v pogodbi o zaposlitvi je opredeljen čas trajanja delovnega razmerja po datumih ali opisno, pač glede na primer, ki je narekoval sklenitev takega delovnega razmerja. 83


Pogodba o zaposlitvi se lahko sklene za določen čas, če gre za: - izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas, - nadomeščanje začasno odsotnega delavca, - začasno povečan obseg dela, - zaposlitev tujca ali osebe brez državljanstva, ki ima delovno dovoljenje za določen čas, razen v primeru osebnega delovnega dovoljenja, - poslovodne osebe, - opravljanje sezonskega dela, - delavca, ki sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas zardi priprave na delo, usposabljanja ali izpopolnjevanja za delo, oziroma izobraževanja, -zaposlitev za določen čas zardi dela v prilagoditvenem obdobju na podlagi dokončne odločbe in potrdila pristojnega organa, izdane v postopku priznavanja kvalifikacij po posebnem zakonu, - opravljanje javnih del oziroma vključitev v ukrepe aktivne politike zaposlovanja v skladu z zakonom, - pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano, - delo, potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa ali zaradi usposabljanja delavcev, - voljene in imenovane funkcionarje oziroma druge delavce, ki so vezani na mandat organa ali funkcionarja v lokalnih skupnostih, političnih strankah, sindikatih, zbornicah, društvih in njihovih zvezah, - druge primere, ki jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. Pogodba o zaposlitvi se sklene za omejen čas, ki je potreben, da se delo v primerih, navedenih v prvem odstavku 52.člena Zakona o delovnih razmerjih, opravi. Delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon, ter v primerih iz druge, četrte, pete in dvanajste alinee prvega odstavka omenjenega člena. Ne glede na navedeno, je v primerih iz desete alinee prvega odstavka 52. člena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti lahko določeno drugače. Trimesečna ali krajša prekinitev ne pomeni prekinitve neprekinjenega dveletnega obdobja.

84


5. 7 Pravice in obveznosti delavcev 5. 7. 1 Delovni čas Delovni čas delavcev ne sme biti daljši od 40 ur v delovnem tednu. Z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo se lahko kot polni delovni čas, ki je krajši od 40 ur na teden, vendar na manj kot 36 ur na teden. Kot nočno delo se šteje delo med 23. in 6. uro naslednjega dne. Če je z razporeditvijo delovnega časa določena nočna delovna izmena, se šteje za nočno delo osem nepretrganih ur v času med 22. in 7. uro naslednjega dne. Delodajalec lahko med letom razporedi delovni čas neenakomerno, če to zahteva: -

narava dejavnosti,

-

organizacija dela ali

-

smotrnejša izraba delovnega časa.

Kljub taki razporeditvi delovnega časa pa mora upoštevati, da v povprečju delovni čas ne presega polnega delovnega časa, preračunanega na tedenski delovni čas. Delovna obveznost se torej delavcu v enem letu tudi zaradi neenakomerne razporeditve delovnega časa ne poveča. Pri neenakomernem razporejanju delovnega časa mora delodajalec seveda upoštevati pravico do odmora med dvema delovnima dnevoma in do tedenskega počitka. Med sezono lahko delodajalec vpelje daljši delovni čas, ki se sicer preračuna v delovne dni s polnim delovnim časom v okviru enega leta. V času sezone delavec opravlja delo v daljšem delovnem času od polnega, zunaj sezone pa dela s krajšim delovnim časom ali pa dela sploh ne opravlja. Zaradi preračuna delovnega časa na polni delovni čas pa se mu v celotnem letnem obdobju upošteva, da je delo opravljal s polnim delovnim časom. Pod določenimi pogoji oziroma v določenih primerih mora delavec opravljati tudi delo preko polnega delovnega časa. Delo preko polnega delovnega časa lahko traja samo toliko časa, kolikor je to nujno potrebno, vendar največ 8 ur na teden ali 20 ur na mesec ali 180 ur na leto. Delovno razmerje s krajšim delovnim časom se lahko sklene, če je to v interesu delavca in organizacije oziroma delodajalca, ter ko je to družbeno in ekonomsko smotrno glede na

85


naravo in organizacijo dela ali izrabo delovnega časa ali glede na posebne potrebe zaposlovanja. 5. 7. 2 Odmori, počitek Pravico do odmora imajo delavci, ki delajo polni delovni čas; delavci, ki delajo s krajšim delovnim časom pa v sorazmerju s časom prebitim na delu. Delavec ima med dnevnim delom pravico do odmora, ki traja 30 minut. Med dvema zaporednima delovnima dnevoma ima delavec pravico do počitka, ki traja najmanj 12 ur in do tedenskega počitka, ki mora trajati nepretrgoma najmanj 24 ur. Če mora zaradi izmenskega dela ali iz drugih razlogov delati na dan svojega tedenskega počitka, potem mu mora delodajalec zagotoviti počitek en dan v naslednjem tednu. Delavec se pravici do odmora med delovnim časom, dnevnemu in tedenskemu počitku ne more odpovedati. 5. 7. 3 Letni dopust Delavec ima pravico do letnega dopusta v posameznem koledarskem letu, ki ne more biti krajši kot štiri tedne, ne glede na to, ali dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Minimalno število dni letnega dopusta delavca je odvisno od razporeditve delovnih dni v tednu za posameznega delavca. Delodajalec vsako koledarsko leto posebej določi dolžino letnega dopusta za vse delavce. Do izrabe celotnega letnega dopusta je upravičen tisti delavec, ki ima vsaj 6 mesecev nepretrganega dela, in sicer ne glede na to, ali dela s polnim delovnim časom ali s časom, krajšim od polnega. Delavec, ki do konca koledarskega leta ne izpolni tega pogoja, ima pravico do letnega dopusta, ki je sorazmeren času, prebitem na delu. Ta dolžina se določi tako, da se po veljavnih merilih delavcu določi letni dopust, število dni letnega dopusta se deli z 12 in nato pomnoži z meseci dela, ki ga je delavec izpolnil. Delavec, ki v tekočem koledarskem letu ni mogel izrabiti letnega dopusta zaradi odsotnosti z dela (npr. zaradi bolezni), lahko izrabi celotni letni dopust do 30. junija naslednjega leta. V primerih in ob pogojih, ki so določeni s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, ima delavec pravico do odsotnosti z dela zaradi osebnih okoliščin do sedem delovnih dni v

86


posameznem koledarskem letu s pravico do nadomestila plače. Kolektivna pogodba tudi določa primere, ko je delavec zaradi osebnih okoliščin odsoten z dela brez nadomestila plače, pri čemer ima delodajalec možnost zahtevo za takšno odsotnost zavrniti, če tega ne dopušča delovni proces. Ko gre za neplačano odsotnost z dela, moramo ugotoviti, da je tudi ta čas štet v delovno razmerje, v zavarovalno dobo za pridobitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa le, če so plačani prispevki. Zakon ne omejuje take neplačane odsotnosti z dela, zato lahko z dogovorom delodajalec in delavec urejata vsa nerešena vprašanja, tako trajanje odsotnosti, vrnitev na delo in podobno.

87


PRAVICE INTELEKTUALNE LASTNINE

88


6 PRAVICE INTELEKTUALNE LASTNINE 6 .1 O intelektualni lastnini Intelektualna lastnina obsega pravice, ki izhajajo iz intelektualne aktivnosti na industrijskem, znanstvenem, literarnem in umetniškem področju. Pri pravicah intelektualne lastnine ne gre za stvarne pravice, temveč za pravice, ki nastanejo zaradi intelektualne kreacije na področju znanosti, umetnosti, tehnike itd. Intelektualna lastnina je varovana z zakonom 1 , ker se le na ta način lahko opredelijo moralne in ekonomske pravice avtorja nad njegovo stvaritvijo ter pravice javnosti do dostopa do teh stvaritev. Ko je intelektualna stvaritev enkrat dostopna javnosti, njen ustvarjalec namreč ne more več nadzorovati njene uporabe. Intelektualno lastnino bistveno zaznamuje njena trojna narava: -

prvič, intelektualna lastnina predstavlja samostojno področje prava,

-

drugič, pravice intelektualne lastnine so zasebne podjetniške pravice, kar jim neizbežno daje ekonomski značaj (intelektualna lastnina sodi torej tudi v ekonomijo),

-

tretjič, podjetniška narava teh pravic neizogibno zahteva ustrezno vodenje, zato so povezane tudi s področjem managementa.

Pravo intelektualne lastnine se deli na: -

pravice industrijske lastnine (patent oz. patent s skrajšanim delovanjem, model, znamka, geografska označba in dodatni varstveni certifikat),

-

avtorske in sorodne pravice (pravice avtorjev na njihovih delih s področja književnosti, znanosti in umetnosti, pravice izvajalcev, proizvajalcev fonogramov, filmskih producentov, RTV organizacij, založnikov in izdelovalcev podatkovnih baz) in

-

1

topografije polprevodniških vezij.

Zakon o industrijski lastnini (UL RS, št. 102/2004 in UL RS, št.20/2006, v nadaljevanju ZIL). 89


Razmejitev med pravicami industrijske lastnine in avtorskimi ter sorodnimi pravicami: Pravice industrijske lastnine se nanašajo na področje tehnike v širšem smislu 2 , avtorske in sorodne pravice pa varujejo duhovne stvaritve s področja književnosti, umetnosti in znanosti. Avtorska pravica tudi ščiti posebno podobo avtorskega dela - ki se doseže preko izbire besed, likovne upodobitve ali kakšnega drugega čutno stimulativnega oblikovanja. Avtor dela je nagrajen za kreativno storitev, tj. prenos abstraktne ideje v inovativno avtorsko delo. Pri pravicah industrijske lastnine so v ospredju materialna upravičenja, po čemer se razlikujejo od avtorske pravice. Naslednja pomembna razlika med avtorsko pravico in pravicami industrijske lastnine je v načinu njihovega nastanka. Avtorska zaščita nastane, ko je ustvarjeno avtorsko delo, torej s samo stvaritvijo oz. aktom kreacije. Pri pravicah industrijske lastnine pa prijava še ne daje pravice industrijske lastnine, ampak je prijavitelj le pričakovalec izključne pravice, ki je s prijavo preprečil možnost, da bo pravico zaradi prijave koga tretjega izgubil. Popolno izključno pravico pridobi šele s priznanjem pravice s strani državnega organa in njeno registracijo. SLIKA 1: PRAVICE INTELEKTUALNE LASTNINE

2

Znamka daje možnost, da z označevanjem blaga ali storitev omogoči razlikovanje le-teh od blaga in storitev konkurentov na trgu, patent ščiti rešitev tehničnega problema ali inovativno rešitev oz. dosežek. 90


INTELEKTUALNA LASTNINA

AVTORSKO PRAVO

INDUSTIRJSKA LASTNINA

AVTORSKA PRAVICA

PATENT

SORODNE PRAVICE

MODEL

TOPOGRAFIJE POLPREVODNIŠKIH VEZIJ

ZNAMKA GEOGRAFSKA PATENT S SKRAJŠANIM TRAJANJEM DODATNI VARSTVENI CERTIFIKAT

V Sloveniji je temeljni zakon s področja industrijske lastnine Zakon o industrijski lastnini, ki ureja najpomembnejše pravice industrijske lastnine. Ureja tudi postopke za podelitev in registracijo teh pravic, sodno varstvo pravic in zastopanje strank v postopkih. Z zakonom niso urejene vse pravice industrijske lastnine, saj so nekatere določene z drugimi zakoni.3 Pomembni so še Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Zakon o izumih iz delovnega razmerja, Zakon o varstvu novih sort rastlin in Zakon o varstvu topografije polprevodniških vezij, ki opredeljuje polprevodniško vezje kot napravo za izvajanje elektronske funkcije in njegova vsebina ne sodi v sklop predmeta. Geografsko označbo za kmetijske pridelke in živila ureja Zakon o kmetijstvu, geografsko označbo za vina in druge proizvode iz grozdja in vina pa Zakon o vinu in drugih proizvodih iz grozdja in vina. Poleg navedenih zakonov Slovenijo na področju industrijske lastnine vežejo tudi številne mednarodne pogodbe s tega področja. Posamezna področja intelektualne lastnine urejajo tudi predpisi Evropske unije in sicer nekatera področja avtorskega prava, področje patentiranja biotehnoloških izumov ter področje modelov in znamk. Direktive so prevzete v slovensko zakonodajo, uredbe pa se uporabljajo neposredno.

6. 2 Ekonomski pomen pravic intelektualne lastnine

3

Firma z zakonom o gospodarskih družbah, nelojalna konkurenca z zakonom o varstvu konkurence. 91


Glavna pravica ustvarjalca je, da s svojo stvaritvijo razpolaga, jo izkorišča, uživa monopol. Običajno pa ni možno, da bi ustvarjalec svojo pravico izkoriščal izključno sam. Ustvarjalec lahko prenese pravico na koga drugega, ki postane izvedeni nosilec pravice, sam pa za prenos dobi ustrezno plačilo. Pravo intelektualne lastnine je zato tesno povezano s pogodbenim pravom. S sklenitvijo pogodbe se lahko ustvarjalec v celoti odreče svoji pravici v korist pridobitelja, ki postane derivativni nosilec pravice. Lahko pa sklene licenčno pogodbo in z njo prenese samo del upravičenj, del pa jih zadrži zase. 4 Pogodba o distribuciji velikokrat vsebuje licenčno pogodbo. 5 Ob pogodbenih prenosih pravic intelektualne lastnine se stranki dogovorita za denarno plačilo. Stranki se lahko dogovorita, da bo plačilo v obliki pavšalnega zneska ne glede na uspeh prodaje, lahko pa se dogovorita za odstotno plačilo od dohodka prodaje. Uveljavila se je kombinacija obeh načinov. Stranki se lahko dogovorita, da gre ustvarjalcu določen pavšalni znesek in določen odstotek od prodaje izdelkov, ko in če bo prodaja presegla dol. število kosov.

6. 3 Pravo industrijske lastnine 6. 3. 1 Pravice industrijske lastnine Pravice industrijske lastnine so: ƒ

patent oz. patent s skrajšanim trajanjem,

ƒ

model,

ƒ

znamka,

ƒ

geografska označba in

ƒ

dodatni varstveni certifikat.

ZIL določa predmete varstva in pravice, s katerimi se ti predmeti zavarujejo. Razmejitev je predstavljena v spodaj navedeni tabeli.

TABELA 1: RAZMEJITEV MED PREDMETOM VARSTVA IN PRAVICO PREDMET VARSTVA

PRAVICA

4

Izjema velja za firmo, ki je prav tako lahko intelektualna stvaritev, vendar pa se lahko prenese samo v celoti, ne pa tudi deloma. 5 Gre za obliko prodajne pogodbe, pri kateri se ena stranka zaveže, da bo prodajala izdelke druge stranke, hkrati pa bo smela uporabljati njeno blagovno znamko. 92


Izum Nova oblika telesa Slika in risba Blagovni in storitveni znaki Geografsko ime proizvoda

Patent Model Vzorec Blagovna in storitvena znamka Označba porekla blaga

6. 3. 2 Pridobitev posamezne pravice industrijske lastnine Ustvarjalec mora najprej pridobiti pravice iz industrijske lastnine, šele nato se lahko uveljavljajo. V Republiki Sloveniji se pridobitev pravice industrijske lastnine lahko zahteva: -

z nacionalno prijavo pri Uradu RS za industrijsko lastnino, prijavitelj jo lahko vloži sam ali prek zastopnika,

-

na podlagi prijav, vloženih v tujini, če je to v skladu z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo ali skladno z direktivami oz. uredbami Evropske unije.

Prijava za pridobitev pravic v tujini se lahko zahteva tudi na podlagi prijave, vložene pri Uradu RS za industrijsko lastnino, če je to v skladu z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo. Obravnavanje prijav in podeljevanje posameznih pravic industrijske lastnine temelji na načelu prednosti prve prijave. Kadar dva ali več prijaviteljev vložita prijave za pridobitev varstva za izum, videz izdelka ali znak v Sloveniji, ima tisti prijavitelj, ki ima zgodnejši datum prijave prednost pred drugim prijaviteljem. V zvezi s pridobitvijo in vzdrževanjem veljavnosti pravic iz industrijske lastnine se plačujejo pristojbine. Pristojbine se plačujejo v rokih, določenih z zakonom, njihovo višino pa določi Vlada Republike Slovenije z uredbo. 6

6. 4 Posamezne pravice industrijske lastnine 6. 4. 1 Patent Patent je izključna pravica fizične ali pravne osebe za izum, ki je nov, na inventivni ravni in je industrijsko uporabljiv. Patent je torej pravica, ki ščiti izum. 6. 4. 1. 1 Patentibilnost izuma

6

Pristojbine in cenik informacijskih storitev objavljena na: http://www.uil-sipo.si/index.php?id=36. 93


Potrebno je razlikovati pojma izum in patent. Izum je dosežek, stvaritev, ki jo nekdo ustvari, patent pa pravica, s katero se izum zavaruje. Izum je patentibilen, če kumulativno izpolnjuje materialnopravne (vsebinske) pogoje, ki so taksativno navedeni v ZIL: a) izum mora biti nov; b) mora iti za dosežek na področju tehnike; c) biti mora dosežen z ustvarjalnim delom na ravni izumiteljstva; č) biti mora industriabilen. a) Novost: Izum mora biti nov. To je ena izmed najpomembnejših prvin, da bi izum lahko zavarovali s patentom. Rešitev tehničnega problema mora biti v svetovnem merilu nova, izvirna, prvič objavljena v patentni prijavi. Presegati mora že znane, podobne rešitve in se nanje ne sme naslanjati. Mora iti za bistven napredek, ki ga označuje ustvarjalnost. Šteje se, da izum ni nov, če je postal dostopen javnosti z objavo, razstavitvijo, prikazovanjem ali uporabo na način, ki omogoča strokovnjakom, da ga lahko uporabijo, oziroma, če se ne razlikuje od vsebine prijav, vloženih pred tem v RS ali v tujini. Izum oz. tehnična rešitev je nova, če ni obsežena s stanjem tehnike, kar pomeni, da ni bila pred datumom vložitve patentne prijave dostopna javnosti z ustnim ali pisnim opisom, z uporabo ali na katerikoli drug.

Pomemben institut patentnega prava je tudi sejemska prioriteta. Razstavljalci pogosto predstavljajo, promovirajo nove proizvode, ki so izdelani na podlagi novih izumov. Zato obstaja nevarnost, da konkurenti izum kopirajo. Če izumitelj prijavo vloži po sejmu, je lahko zavrnjena, ker izum ni več nov. Zato jo mora vložiti pred sejmom. Ker pa je prijava izuma mnogokrat odvisna šele od uspešnosti predstavitve na sejmu, se izumitelji raje odločajo za njeno kasnejšo prijavo. Sejemska prioriteta pomeni, da se za dan prijave, ki se vloži v treh mesecih po zaključku sejma, šteje prvi dan, ko je bil izum predstavljen na sejmu. Pogoj je, da ima sejem mednarodni status. b) Dosežek na področju tehnike: Izum mora biti s področja tehnike, mora torej iti za neko tehnično rešitev. Računalniški program ne pomeni dosežka na področju tehnike in zato tu ne govorimo o izumu (lahko pa gre za avtorsko delo). Tehnična rešitev je tista, katere rezultat je sprememba v naravi. 94


Dosežek mora povzročiti realno spremembo v naravi (živi ali mrtvi). ZIL našteje nekaj stvari, ki niso s področja tehnike, npr. odkritja, znanstvene teorije, matematične metode, načrti itd. 7 c) Izumiteljski nivo: Izum mora biti dosežen na ravni izumiteljstva, ne sme izhajati iz že znanega stanja tehnike. Pogoj je, da stvaritev predstavlja določen napredek tehnike. Neznatne rešitve se ne upoštevajo. Dosežek intelektualnega snovanja mora imeti ustvarjalno obeležje. Izum je na inventivni ravni, če za strokovnjaka predmet izuma očitno ne izhaja iz stanja tehnike. č) Industriabilnost: Izum mora biti industrijsko uporabljiv. Mora biti tehnično izvedljiv in tak, da ga je mogoče izdelati v več primerkih. Izum se lahko industrijsko uporabi, če se njegov predmet lahko proizvede ali izkorišča na kateremkoli področju industrije. 6. 4. 1. 2 Predmet patentnega varstva ne morejo biti: -

Stvaritve, ki nimajo pravne narave izuma. To so odkritja, znanstvene teorije, matematične metode, računalniški programi, druga pravila, metode in postopki za duhovno aktivnost.

-

ZIL določa, da se s patentom ne more zavarovati izuma, katerega objava ali uporaba je v nasprotju z zakonom ali moralo. Prav tako se ne more zavarovati izuma kirurškega ali diagnostičnega postopka zdravljenja, ki se uporablja neposredno na živem človeškem ali živalskem telesu, razen izuma, ki se nanaša na snov za uporabo pri takšnem postopku. Gre za formalnopravne, etično moralne, človekoljubne in zdravstvene razloge.

6. 4. 1. 3 Patentiranje biotehnoloških izumov Patentiranje živih organizmov je v skladu z direktivo EU dopustno pod določenimi pogoji. 8 7

Pri Rubikovi kocki sama ideja, da je mogoče skonstruirati veliko število spreminjajočih kombinacij, ni izum, izum pa je tehnična izvedba te ideje v obliki kocke, ki dejansko omogoča realizacijo ideje. Podobno je pri avtomobilu na alkoholni pogon, kjer ideja ni izum, fizična izvedba pa bi bila. 8 Directive 98/44/EC of the European Parliament and the Council of 6 July 1998 on the legal protection of biotechnological inventions (OJ No L213, 1998).

95


Kaj je patentibilno? ♦ bio material, ki je s tehničnim postopkom izoliran iz svojega naravnega okolja – četudi je že prej obstajal v naravi ♦ izumi, ki se nanašajo na mikrobiološke ali druge tehnične postopke ♦ sestavina, ki je izolirana iz človeškega telesa (četudi je njena struktura identična strukturi naravne sestavine).

Kaj ni patentibilno? ¾ rastlinske sorte in živalske pasme, ¾ biološki postopki za pridobivanje živali in rastlin, ¾ človeško telo na različnih stopnjah nastajanja in razvoja, kakor tudi zgolj odkritje ene od njegovih sestavin, ¾ izum, katerega izkoriščanje je v nasprotju z javnim redom ali moralo:

♦ postopek kloniranja človeka ♦ postopek spreminjanja genske identitete zarodnih celic človeka ♦ uporaba človeških zarodkov v industrijske ali komercialne namene ♦ postopek za spreminjanje genske identitete živali, ki bi jim lahko povzročila trpljenje, ne da bi imela žival ali človek od tega bistveno medicinsko korist. 6. 4. 1. 4 Posebne vrste patentov a) Dopolnilni patent: Z dopolnilnim patentom se zavaruje izum, ki dopolnjuje nek prejšnji izum, ki že ima pridobljen patent oz. je glede njega že vložena patentna prijava (imenujemo ga temeljni patent). Dopolnilni patent se mora naslanjati na tehnično rešitev, ki jo vsebuje temeljni patent:

96


brez izkoriščanja temeljnega patenta uporaba dopolnilnega ni možna. Oba patenta sta tudi pravno povezana in delita usodo: če temeljni patent preneha, preneha tudi dopolnilni. b) Patent s skrajšanim trajanjem: Patent s skrajšanim trajanjem se imenuje tudi mali patent. Za njegovo pridobitev mora izumitelj izpolnjevati manj pogojev, varstvo pa je šibkejše. Gre za zavarovanje nove tehnične rešitve, ki ne izpolnjuje vseh pogojev za patent. Zavarujejo se določene stvaritve, ki niso dosežene na ravni izumiteljstva. Gre za manj pomembne izume, ki ne predstavljajo neke tehnične, izumiteljske rešitve, izpolnjujejo pa pogoje novosti, industriabilnosti in ustvarjalnega dela. Čas trajanja je največ 10 let. K patentu s skrajšanim trajanjem ni mogoče zahtevati dopolnilnega patenta. c) Odvisni patent: Pri odvisnem patentu pa gre za to, da kasneje prijavljenega izuma ni mogoče izkoriščati, če se hkrati ne izkorišča prej prijavljenega izuma nekega drugega izumitelja. V primeru bi bilo mogoče uporabiti tudi institut prisilne licence: prvega izumitelja prisili, da dovoli izkoriščanje svojega izuma. č) Zaupni patent (patent za zaupni izum): Gre za izume, ki so pomembni za obrambo RS. Izum, ki je pomemben za obrambo ali varnost Republike Slovenije, se šteje za zaupnega in se prijavi pri ministrstvu, pristojnem za obrambo in se ne objavi. Pravico do njegovega izkoriščanja ima ministrstvo za obrambo. Izumitelju pripada enkratno plačilo ne glede na to, koliko se izum izkorišča za obrambne namene. 6. 4. 1. 5 Pravice iz patenta Patent zagotavlja imetniku naslednje izključne pravice: a) če je predmet patenta proizvod: imetnik patenta tako prepreči tretjim osebam, ki nimajo njegove privolitve, da izdelujejo, uporabljajo, ponujajo v prodajo, prodajajo ali v te namene uvažajo zadevni proizvod; 97


b) če je predmet patenta postopek: imetnik patenta tako prepreči tretjim osebam, ki nimajo njegove privolitve, da postopek uporabljajo in ponujajo v prodajo, prodajajo ali v te namene uvažajo proizvod, ki je pridobljen neposredno v tem postopku. Vsebina patenta je: -

pravica izkoriščati izum v proizvodnji;

-

pravica dajati v promet izdelke, narejene na podlagi izuma;

-

pravica razpolagati s patentom, ga prenesti na drugo osebo;

-

pravica preprečiti nedovoljeno izkoriščanje izuma tretjim osebam: to je osnovna ideja patenta, monopol oz. izključnost. Nihče ne sme s patentom zavarovanega izuma izkoriščati brez dovoljenja izumitelja. Gre za izkoriščanje v gospodarskem smislu.

6. 4. 1 .6 Prijava patenta Prijavo za podelitev patenta je treba vložiti pred vsakršnim drugim dejanjem, ki pomeni dostop javnosti do podatkov o izumu, torej pred javnim razstavljanjem, reklamiranjem, objavo strokovnih članov ipd. Prijava se načeloma vloži v tistih državah, kjer izumitelj želi zavarovati svoje interese ali v katerih pričakuje, da bo konkurenca poskušala izkoriščati izum s proizvodnjo ali prodajo novega izdelka. Prijava je lahko: - nacionalna, - mednarodna ali - prijava za evropski patent. 6. 4. 1 .6. 1 Nacionalna prijava Nacionalna prijava je najosnovnejša oblika prijave, ki se vloži pri pristojnem organu države, v kateri izumitelj oziroma prijavitelj želi varovanje. V Sloveniji se nacionalna prijava za podelitev patenta vloži pri Uradu RS za intelektualno lastnino, prijavitelj pa jo lahko vloži sam ali pa to v njegovem imenu stori njegov zastopnik. Z nacionalno prijavo se lahko pridobijo tri vrste patentnega varstva:

98


a) Patent z dobo veljavnosti dvajset let oz. toliko, kolikor imetnik patenta plačuje pristojbine za vzdrževanje. Pred iztekom devetega leta mora imetnik uradu predložiti pisno dokazilo, da patentirani izum izpolnjuje vse bistvene pogoje novosti, inventivnosti in industrijske uporabljivosti izuma. Če tega ne predloži pravočasno, veljavnost patenta nepreklicno preneha po desetih letih. b) Patent s skrajšanim trajanjem, katerega trajanje je omejeno na deset let. S tem patentom ni mogoče zavarovati postopkov, kakor tudi ne novih rastlinskih ali živalskih vrst, vendar imetniku ni treba predložiti dokazil o novosti, inventivnosti in industrijske uporabljivosti izuma. c) Izločena patentna prijava, do katere pride, če izum, za katerega se zahteva varovanje, ni enoten. To se zgodi v primeru, če je izumov več, vendar med seboj niso tako povezani, da bi pomenili enotno izumiteljsko zamisel, zato se določen izum lahko izloči in se mu podeli patentno varstvo. 6. 4. 1. 6. 2 Mednarodna prijava Mednarodno prijavo je treba vložiti v skladu z določili Pogodbe o sodelovanju na področju patentov, ki jo je podpisalo več kot 100 držav članic. Slovenski prijavitelji mednarodno prijavo lahko vložijo pri Uradu RS za intelektualno lastnino, prijava pa mora biti v angleškem, nemškem ali francoskem jeziku, lahko je tudi v slovenščini, vendar je treba v tem primeru prijavi priložiti prevod v enem od prej navedenih jezikov. Postopek se nato nadaljuje pred Mednarodnim uradom v Ženevi, ko je tam končan, pa prijavitelj zahteva postopek za podelitev patenta pri pristojnih organih držav, ki jih je v mednarodni prijavi označil. 6. 4. 1. 6. 3 Evropska patentna prijava in evropski patent Evropski patent se pridobi na podlagi evropske patentne prijave. Gre za možnost patentnega varstva v tujini, ki zaenkrat velja v 30 državah članicah Evropske patentne konvencije 9 in v državah, ki imajo z Evropsko patentno organizacijo sklenjene posebne sporazume o razširitvi veljavnosti evropskih patentov. Postopek pred Evropskim patentnim uradom prijavitelj iz Slovenije lahko izvede sam ali pa to v njegovem imenu stori evropski patentni zastopnik. Pri podelitvi evropskega patenta mora njegov imetnik v roku treh mesecev po datumu objave

99


sklepa o podelitvi evropskega patenta dostaviti Uradu RS za industrijsko lastnino slovenski prevod patentnih zahtevkov za evropski patent in plačati predpisano pristojbino za objavo. Evropski patent ni identičen s patentom Skupnosti, ki še ni bil sprejet. 10 EU si prizadeva za enotne pravice industrijske lastnine; to je za pravice, ki nastanejo, se prenesejo, so razveljavljene in prenehajo za celotno območje EU.

SLIKA 2: PATENTNO VARSTVO Patentno varstvo

Nacionalna prijava

Mednarodna prijava

Evropski patent

6. 4. 1. 7 Trajanje patenta Ob upoštevanju zakonskih določb traja patent dvajset let od datuma vložitve prijave. Neposredno po izteku trajanja patenta se lahko za izum enkrat podaljša veljavnost patenta in sicer največ za pet let, če je razglašeno vojno stanje ali podobne izredne razmere pa za čas trajanja navedenih okoliščin. Neposredno po izteku trajanja patenta se lahko v določenih primerih za izum v skladu z uredbo Vlade Republike Slovenije enkrat podeli dodatni varstveni certifikat in sicer največ za dobo pet let. Splošno pravilo je, da traja patent 20 let od trenutka prijave. Izjemoma pa lahko traja tudi do 25 let, če je razglašeno vojno stanje ali izredne razmere, ali pa če je predmet patenta izdelek ali postopek za proizvodnjo izdelka, za katerega je pred pričetkom gospodarskega izkoriščanja potrebna pridobitev oblastnega dovoljenja (npr. pri zdravilih). 6. 4. 1. 8 Dodatni varstveni certifikat Dodatni varstveni certifikat omogoča dodatno monopolno dobo določeni izumom, tistim, za katere je pred gospodarskim izkoriščanjem potrebno pridobiti posebno dovoljenje pristojnega organa (za zdravila, za fitofarmacevtska sredstva – sredstva namenjena varstvu 9

Slovenija je polnopravna članica Evropske patentne organizacije od 1.12.2002.

100


rastlin). Potreba po daljšem varstvu zdravil sledi iz dalj časa trajajočega razvoja teh proizvodov, kot tudi iz velikih investicij in iz dejstva, da se ti proizvodi ne morejo gospodarsko izkoriščati, dokler pristojen upravni organ, na primer zdravstveni organ, ne izda dovoljenja oziroma odobritve za njihovo gospodarsko izkoriščanje. Dodatni varstveni certifikat začne učinkovati šele z dnem, ko se izteče zakonski rok trajanja osnovnega patenta. Posebej pa je treba poudariti, da lahko to dodatno varstvo v vsakem primeru traja največ 5 let. 6. 4. 1. 9 primeri s področja patentnih pravic Prvo prijavo za slovenski patent je dne 17.10.1991 vložila Fakulteta za elektrotehniko in računalništvo v Ljubljani, in sicer za izum vezja za napetostno zaščito napajanja integriranega CMOS vezja. Patent je bil podeljen 27. novembra 1992 in še vedno velja. SLIKA 3: PRVI SLOVENSKI PATENT

Vir: Urad RS za intelektualno lastnino (http://www.uil-sipo.si/index.php?id=292)

Verjetno najmlajša izumiteljica s patentom je štiriletna Sydney C. Dittman iz Houstona v ZDA, ki je leta 1993 dobila patent za izum pripomočka za prijem okroglih vratnih kljuk.

SLIKA 4: PATENT ZA PRIJEM OKROGLIH VRATNIH KLJUK

Vir: Urad RS za intelektualno lastnino (http://www.uil-sipo.si/index.php?id=292)

10

Proposal for a Council Regulation on the Community Patent (COM (2000) 412 final. 101


Alexander Graham Bell je 14.02.1876 zaprosil za patent za telefon le nekaj ur pred Elishem Greyem. Če bi s svojo prijavo čakal še en dan, bi danes za izumitelja telefona veljal E. Grey. Brajlico, pisavo za slepe, je leta 1821 izumil dvanajstletni francoski fantič Louis Braille. Zamisel zanjo je dobil, ko jim je v šoli nekdanji vojak pokazal svoj izum "nočne pisave", ki je z izbočenimi pikami omogočala vojakom prebiranje vojaških sporočil tudi v temi. Samolepilni lističi so rezultat spodletelega poskusa izumitelja dr. Spencerja Silverja, da bi ustvaril močnejše lepilo za lepilni trak. Toda namesto močnejšega je izdelal še šibkejšega, ki pa je imelo to čudno lastnost, da ga je bilo mogoče ponovno uporabiti, in če si ga odstranil s površine, za seboj ni puščalo lepljivih sledi. Silver je to čudno lepilo leta 1970 patentiral. Sendvič je leta 1762 izumil angleški politik John Montagu, četrti grof Sandwich. Nekega dne je med igranjem kart postal lačen. Da mu ne bi bilo treba zapustiti igralne mize, je ukazal služabniku, naj mu prinese nekaj rezin mesa in kruha. Patent za prve kavbojke iz modrega džinsa sta dobila leta 1837 lastnik trgovine z mešanim blagom Levi Strauss in krojač Jacob Davis. Hlače so bile dokaj izvirne, saj je Davis na vogale žepov in na konec razporka vstavil kovinske zakovice. Prvotne kavbojke, ki so bile zasnovane kot delovna obleka, so bile izdelane iz indigo modrega ali rjavega bombaža. 6. 4. 2 Model Z modelom se zavaruje vsakomur vidna nova zunanja oblika določenega industrijskega izdelka oz. njegovega dela (trodimenzionalna rešitev, ki ima dolžino širino in višino, npr. izvirno oblikovana steklenica, telefon, postelja itd.). Z vzorcem pa se zavaruje vsakomur vidna nova slika ali risba, ki se da prenesti na določen industrijski izdelek (dvodimenzionalna rešitev, npr. slika na steklenici, vzorci na tekstilnem blagu, zgornja površina smuči itd.). Ne gre za dosežek tehnike, ampak za dosežek na področju oblikovanja. Tako kot je v patentnem pravu izum dosežek, patent pa pravica, s katero se izum zavaruje, lahko tudi tu ločimo risbo oz. sliko in novo obliko telesa kot dosežke ter vzorec oz. model kot pravici, s katerima so tovrstni dosežki zavarovani. Razlika med vzorcem in modelom je pravzaprav le v dvo oz. trodimenzionalnosti, postopek in pravna ureditev (varstvo) enaka.

102


Model je izključna pravica fizične ali pravne osebe, s katero se zavaruje videz izdelka, ki je nov in ima individualno naravo. Z modelom se torej vedno registrira videz izdelka. Videz izdelka pomeni izgled celotnega izdelka ali njegovega dela, ki izhaja iz značilnosti zlasti linij, obrisov, barv, oblike, teksture oz. materialov izdelka ali ornamentov na njemu. Videz izdelka ima individualno naravo, če se celotni vtis, ki ga izdelek naredi na uporabnika, razlikuje od celotnega vtisa, ki ga naredi kak drug videz izdelka, ki je bil dostopen javnosti pred datumom vložitve prijave. Pogoji, da se nove oblike telesa, slike in risbe zavarujejo z modelom oz. vzorcem, so: -

Nova oblikovna rešitev mora biti vsakomur vidna oz. dostopna človekovemu vidu.

-

Nova oblika, slika ali risba mora biti industriabilna, uporabna v industriji oz. gospodarstvu. 11

-

Pomemben element vzorca oz. modela je tudi novost, ki pa jo je potrebno razumeti ožje kot pri patentu. Oblika telesa, slika in risba so nove, če se bistveno razlikujejo od tistih, ki so bile prej prijavljene oz. pred vložitvijo prijave dostopne javnosti v Sloveniji. Novost je torej omejena na ozemlje Slovenije. Glede na to je tudi obseg varstva manjši kot pri patentu. Videz izdelka je nov, če pred datumom vložitve prijave modela javnosti ni bil dostopen enak videz izdelka.

ZIL izrecno našteva nekatere stvaritve, ki ne morejo biti zavarovane z vzorcem ali modelom. To so fotografska in kartografska dela, tehnični načrti in skice. Ne glede na industriabilnost je tu mogoče samo avtorskopravno varstvo. Prav tako se ne more zavarovati nove oblike, slike oz. risbe, če njihova objava nasprotuje zakonu ali morali, če vsebujejo državni ali drug javni grb, zastavo ali emblem, ime in kratico kakšne druge države ali mednarodne organizacije (razen z dovoljenjem pristojnega državnega organa ali institucije) ali če prikazujejo podobo kakšne osebe (razen z njeno privolitvijo). Podoba zgodovinske ali druge umrle znamenite osebnosti se sme zavarovati z dovoljenjem notranjega ministrstva. Gre za dovolitev varstva z vzorcem oz. modelom, ne pa za dovolitev uporabe takšne podobe. 12 11

Umetniška slika ali kip sta lahko predmet varstva samo, če ju je mogoče prenesti na industrijski izdelek (npr. Plečnikove risbe v pohištveni industriji). Če tega ni mogoče, sicer uživata avtorskopravno varstvo, ne pa tudi varstvo po ZIL. 12 Če bi npr. neka pivovarna želela na steklenici piva natisniti sliko Zadnja večerja, bi šlo za tri različne vidike: osebnostno varstvo oseb na sliki, avtorskopravno varstvo Leonarda da Vincija in varstvo z vzorcem oz. modelom. Zadnjega pivovarna ne bi mogla pridobiti. 103


6. 4. 2. 1 Pravice iz modela Z registracijo modela se zavarujejo materialni interesi imetnika modela. Imetnik modela ima izključno pravico, da model uporablja in prepreči tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da ga uporabljajo. Pravica imetnika modela obsega zlasti izdelovanje, ponujanje, dajanje na trg, uvažanje, izvažanje ali uporabljanje izdelka, na katerega se videz nanaša ali skladiščenje takega izdelka v te namene. Vsebina pravice, ki jo dajeta vzorec oz. model, je enaka kot pri patentu: -

pravica izkoriščati vzorec oz. model v proizvodnji;

-

pravica dajati v promet izdelke, narejene na podlagi vzorca oz. modela;

-

pravica razpolagati s pravico, jo prenesti na drugega;

-

pravica preprečiti izkoriščanje drugemu.

6. 4. 2. 2 Prijava modela Novost izdelka je osnovni pogoj za varovanje videza izdelka z modelom, zato se mora prijava za registracijo modela vložiti pred dejanjem, ki bi pomenil dostop javnosti do videza celotnega izdelka ali dela, torej pred njegovo predstavitvijo na sejmih, razstavah, na trgu ipd. Enako kot pri patentu se tudi prijava modela vloži kot nacionalna prijava pri Uradu RS za varstvo intelektualne lastnine, pridobitev varstva oziroma registracije v drugih državah pa je možna kot vložitev mednarodne prijave v skladu s Haaškim sporazumom za industrijske vzorce in modela – neposredno na Mednarodni urad Svetovne organizacije za intelektualno lastnino v Ženevi. Prijava za pridobitev vzorca ali modela mora vsebovati podobo nove oblike (skico, fotografijo ali risbo). Iz opisa rešitve mora biti razvidno, kaj je novost. Z eno prijavo se lahko pridobi varstvo hkrati v več državah članicah pogodbenicah, pridobitev varstva pa ima enak učinek kot če bi bila v vsaki državi posebej vložena prijava in izpolnjene vse formalnosti za pridobitev varstva po nacionalni zakonodaji. V tujini se model lahko registrira tudi kot model Skupnosti (Community Design – CD) in sicer v dveh možnih vrstah varstva: – kot neregistriran model Skupnosti (Unregistered Community Design – UCD) ali

104


– registriran model Skupnosti (Registered Community Design – RCD). Varstvo za neregistriran model skupnosti se pridobi s prvim dnem razkritja javnosti npr. z objavo, razstavo, uporabo v trgovini) v državah članicah EU brez prijave in postopka za registracijo ter traja tri leta. Pravica velja na celotnem območju EU in obsega le preprečitev posnemanja varovanega modela. Varstvo za registriran model Skupnosti se pridobi z eno samo prijavo pri Uradu za harmonizacijo notranjega trga za znamke in modele EU (OHIM) z veljavnostjo v vseh državah članicah EU, varstvo traja eno ali več petletnih obdobij, največ 25 let. Imetnik registriranega modela Skupnosti ima izključno pravico na celotnem področju EU. 6. 4. 2. 3 Trajanje modela Model traja eno ali več petletnih obdobij, šteto od datuma vložitve prijave. V skladu z zakonskimi pogoji lahko imetnik modela obnovi model za eno ali več petletnih obdobij, vendar največ petindvajset let od datuma vložitve prijave. Če se model nanaša na več videzov izdelkov, se lahko obnovi v celotnem obsegu ali pa v zoženem obsegu – le za nekatere videze izdelkov, v vsakem primeru pa je za obnovo modela potrebno plačati določeno pristojbino. 6. 4. 2. 4 Primeri s področja modelov

SLIKA 5: MODEL – Mednarodni model DM/062877 - Ornamenti za papirne izdelke

Prijavitelj: PALOMA - SLADKOGORSKA TOVARNA PARIRJA D.D. SLADKI VRH, Oblikovalka: Renata Polanec Vir: Urad RS za intelektualno lastnino (http://www.uil-sipo.si/index.php?id=295)

105


SLIKA 6: MODEL – SMUČARSKI ČEVLJI SLIKA 7: MODEL – SMUČARSKI ČEVLJI

Prijavitelj: ALPINA tovarna obutve p.o., Žiri, Strojarska 2, 4226 Žiri, Slovenija Oblikovalci: Filipič Bogomir, Filipič Emil, Sedej Janez in Kranjc Franc Vir: Urad RS za intelektualno lastnino (http://www.uil-sipo.si/index.php?id=295)

SLIKA 8: MODEL – Mednarodni model DM/061016 - Mobilni plačilni terminali

Imetnik: ULTRA D.O.O. PROIZVODNJA ELEKTRONSKIH NAPRAV, Cesta Otona Župančiča 23a, SI-1410 Zagorje ob Savi, Oblikovalca: Janez Starič in Klemen Eržen Vir: Urad RS za intelektualno lastnino (http://www.uil-sipo.si/index.php?id=295)

106


6. 4. 3 Znamka 6. 4. 3. 1 Pojem Z znamko se lahko zavaruje samo znak, ki je primeren za razlikovanje blaga oz. storitev v gospodarskem prometu, kot so slika, beseda, risba, izraz, vinjeta, šifra, kombinacija teh znakov in kombinacija barv. Kot znamka se torej sme registrirati kakršenkoli znak ali kakršnekoli kombinacije znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati. Razlikujemo jih lahko glede na dimenzijo (dvo ali trodimenzionalni znaki). Lahko gre za besedne znake, sestavljene iz znakov domačega ali tujega jezika, osebnih imen, priimkov, okrajšav, naključnih črkovnih združkov, opisnih besed, fantazijskih besed, sleng, sloganov. Lahko gre za kombinacije besed, imen, črk, št, slik, barvnih odtenkov, krajevnih besed. Zakon o industrijski lastnini (ZIL-1) primeroma našteva znake, primerne za registracijo: •

besede, vključno z osebnimi imeni (npr. Nivea, Cockta, Adidas, kot osebno ime npr. Coco, Petra; priimki Michelin)

črke (npr. BMW, BASF; lahko celo ena sama črka); SLIKA 9: ČRKA KOT ZNAK

Vir: http://www.mobitel.si/slo/

• •

številke (npr. 4711); figurativni elementi (slika, upodobitev), npr. grafike, logotipi, slike, fotografije (npr. Fructalovo drevo, Lacostev krokodil, Mercedesova zvezda, BMW-jev znak...) ter grafično oblikovane črke, številke (Hondin H, Mercatorjev M, tipografija črk v znamki Coca-Cola) SLIKA 10: FIGURATIVNI ELEMENTI

Vir: http://www.fructal.si/

107


trodimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže (kvadratna oblika Rittersport ali trikotna oblika Toblerone čokolade, steklenica Coca-Cole, Maggi ); SLIKA 11: TRIDIMENZIONALNE PODOBE

Vir: http://www.toblerone.com/

• •

barve oz. kombinacije barv, npr. barva lila za Suchardove čokolade, zeleni logo Dresdner Bank, rumeno-rdeča Shellova školjka; kombinacije takih znakov (glej primera pod Sliko 10). SLIKA 12: ZNAMKA KOT KOMBINACIJA RAZLIČNIH VRST ZNAKOV

Vir: http://www.ferrero.fr/kinder.htm SLIKA 13: ZNAMKA KOT KOMBINACIJA RAZLIČNIH VRST ZNAKOV

Vir: http://www.radenska.si/

Obstajajo tudi znaki v obliki vonjav in okusov, pa tudi takšni, ki jih je moč zaznati s tipanjem (npr. Braillova pisava). Ker je naštevanje v ZIL-1 eksemplifikativno, je možno tako po slovenskem pravu tudi te registrirati kot znamko, vendar morajo izpolnjevati kriterij ustreznosti za razlikovanje in kriterij grafične predstavljivosti (zlasti slednji je lahko odločilna ovira). OAMI je npr. registriral znamko "The Smell Of Fresh Cut Grass" (vonj sveže pokošene trave) za teniške žogice. Kot znamka se ne sme registrirati znak, ki: ƒ

ne more biti znamka,

108


ƒ

ki je istoveten z že zavarovanim znakom koga drugega za isto ali podobno vrsto blaga ali storitev. (Tu gre za istovetnost!)

ƒ

ki je podoben prej zavarovanemu znaku koga drugega za isto ali podobno vrsto blaga oz. storitev, če lahko ta podobnost povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku, npr. OHO in UHU, DEIT in DIJET, MARTINI in MARTIN (Tu gre za podobnost!)

ƒ

je brez slehernega razlikovalnega učinka (ni primeren za razlikovanje, npr. DISTROFIJA za dietetični izdelek, NIGHT CLUB za otroška igrala...)

ƒ

lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga ali storitev (označuje le vrsto blaga oz. storitev, njihov namen, čas ali način proizvodnje, kakovost, ceno, količino težo, kraj oz. geografsko poreklo, npr. MLEKO (za mleko), NAJBOLJŠI, LJUTOMERČAN, MEDENJAK (za medenjak)... Lahko pa pa se z znakom MEDENJAK zavaruje npr. tip avtomobila)

ƒ

vsebuje ali sestoji iz geografske označbe, ki označuje vina ali žgane pijače, če se prijava znamke nanaša na vina ali žgane pijače, ki nimajo geografskega izvora,

ƒ

sestoji izključno iz znakov ali označb, ki so postali običajni v jezikovni rabi ali v dobroverni ali ustaljeni praksi trgovanja, (ki so npr. v navadi za označevanje posamezne vrste blaga, npr. PIANINO za kitaro...)

ƒ

sestoji izključno iz oblike, ki izhaja iz same narave blaga ali je nujna za dosego tehničnega učinka ali daje blagu bistveno vrednost,

ƒ

nasprotuje javnemu redu ali morali (nasprotuje zakonu/morali, npr. pedofil, fašist)

ƒ

zavaja javnost glede narave, kakovosti ali geografskega izvora blaga ali storitev (s svojo zunanjo podobo ali vsebino lahko povzroči zmedo v gospodarskem prometu, zlasti s stališča povprečnega potrošnika, npr. COLUMBIA za slovensko kavo...)

ƒ

vsebuje uradne znake za kontrolo ali jamstvo kakovosti blaga ali jih posnema,

ƒ

vsebuje ali posnema znamenja, embleme ali grbe, ki imajo poseben javni pomen, razen, če pristojni organ zanje dovoli registracijo.

Podoba ali ime kakšne osebe se lahko zavaruje samo z njeno privolitvijo. Če je oseba že umrla, morajo dovoljenje dati njen zakonec in otroci, pa tudi starši, če so še živi. Podoba ali ime zgodovinske osebnosti se lahko zavaruje samo z dovoljenjem ministrstva za notranje

109


zadeve. Če ima prijavitelj znamke že ime, firmo ali naziv, torej besede, ki so istovetne z znakom, zavarovanim z znamko za nekoga drugega, lahko to znamko izpodbija, razen če je imel nosilec že pridobljene znamke ob prijavi isto ime, firmo oz. naziv. Vrste znamk: - blagovna znamka: za blago. - storitvena znamka: za storitev. - kolektivna znamka: služi razlikovanju proizvodov določene skupine subjektov, ki so med seboj povezani (npr. združenja, zbornice...). Znamko lahko uporabljajo samo tisti uporabniki, ki pripadajo določenemu združenju. - homonimna znamka: gre za znake, ki so nastali tako, da je zadevna podjetniška pravnoorganizacijska oblika svoje ime (firmo) kot znak posebej pravno zavarovala tudi z znamko, npr. ADIDAS, COCA COLA, ELAN, LEGO... - firmske družine znakov: tako naravo imajo npr. znaki, ki jih je pravno zavarovala z znamko tovarna farmacevtskih izdelkov Lek: BIOLEK, ISOLEK, LEKODUR... - sloveča znamka: znamka, ki je široko znana in uveljavljena na svetovnem trgu in ki jo poznajo tudi tisti potrošniki, ki sicer ne kupujejo takih izdelkov in ki potemtakem učinkuje že na simbolni ravni, npr. COCA COLA, IBM, MCDONALD’S, NIKE, MICHELIN, SONY, BMW, NIVEA. Sloveča znamka je relativno znana: ni potrebno, da bi bila znana po celem svetu, odločilen je trg, na katerem je bila kršitev storjena. SLIKA 14: SVETOVNO NAJBOLJ ZNANA ZNAMKA

Vir: http://www.coca-cola.com/glp/d/index-d.html

Znak je nekaj fizičnega, kar lahko zaznamo s svojimi čutili. Na primer beseda sneg (ne glede na to, ali je napisana ali izgovorjena v slovenščini ali zapisana v Braillovi pisavi), fotografija snega ali oznaka zanj na vremenski karti (kot npr. 7) se običajno nanaša na predstavo zmrznjene vode, ki v obliki snežink pada z neba. Znaki se torej lahko pojavljajo v obliki besed, podob, zvokov, vonjav, okusov, dejanj ali predmetov.

110


Znamka predstavlja tudi "neoprijemljivi" kapital podjetja. Naj omenim, da je Coca-Cola obenem najbolj znana znamka, saj jo pozna 94 % svetovnega prebivalstva in je hkrati tudi druga najširše poznana beseda na svetu (za besedo OK). Znamka prispeva k povečanju dobička, možno pa jo je "vnovčiti" tudi preko licenc, franchisinga in merchandisinga. 13 5. 4. 3. 2 Pravice iz znamke Znamka daje imetniku izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice po zakonu. Imetnik znamke je upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo: -

katerikoli znak, ki je enak znamki, za enako blago ali storitve, ki so obseženi z znamko,

-

katerikoli znak, pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti z znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, obseženih z znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko,

-

katerikoli znak, ki je enak ali podoben znamki za blago ali storitve, ki niso podobne tistim, ki so obseženi z znamko, če ima znamka v Sloveniji ugled in če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala značaj ali ugled znamke.

Pravica iz znamke obsega med drugim tudi prepoved: -

opremljanja blaga ali njihove embalaže z znakom,

-

ponujanje blaga, označenega z znakom, njegovega dajanja na trg ali skladiščenja v te namene,

-

uvoza ali izvoza blaga pod tem znakom,

-

uporabe znaka na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju.

Imetnik znamke ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja: svoje ime ali naslov, označbe glede vrste, kakovosti, količine, namena, vrednosti, geografskega izvora, časa proizvodnje blaga ali opravljanja 13

Pogodba o franchisingu je posebna oblika licenčne pogodbe: uporablja se v primerih, ko licencojemalec ne uporablja samo pravic industrijske lastnine licencodajalca, ampak njegov celotni "corporate image" (kamor spada znamka). Franchising se je uveljavil zlasti v gastronomiji (McDonald's), hotelirstvu (Holiday Inn), trgovini na drobno (Benneton trgovine). Velika prednost merchandisinga je, da licencojemalec preko oglaševanja in prodaje lastnih produktov povečuje tudi stopnjo poznanosti in ugled znamke. Pri merchandisingu pride torej do transferja znamke (in posledično tudi do transferja njenega imagea na druge proizvode oz. storitve. Tako se npr. pod znamko "Gucci" danes prodaja okoli 14,000 različnih proizvodov. 111


storitve ali drugih značilnosti blaga ali storitev, znamko, če je potrebno z njo označiti namen proizvoda ali storitve, zlasti za dodatke ali nadomestne dele, znak, ki je enak ali podoben znamki, če ga je tretji začel uporabljati v dobri veri pred datumom vložitve prijave oz. pred datumom prednostne pravice, če je ta v prijavi zahtevana. Če imetnik prejšnje znamke v obdobju petih zaporednih let ni nasprotoval uporabi kasnejše znamke, čeprav je vedel za njeno uporabo, ne more na podlagi svoje prejšnje znamke vložiti tožbe ali prepovedati uporabe kasnejše znamke za blago ali storitve, za katere se kasnejša znamka uporablja, razen če kasnejša znamka ni bila prijavljena v dobri veri. 5. 4. 3. 3 Prijave znamke Tudi prijava znamke se vloži pri Uradu RS za intelektualno lastnino (nacionalna registracija). Na temelju nacionalne registracije znamke ali prijave znamke v Republiki Sloveniji lahko imetnik oz. prijavitelj znamke uveljavlja mednarodno registracijo znamke v okviru Madridskega sporazuma in protokola k Madridskem sporazumu pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino v Ženevi, katerega članice so v glavnem vse pomembnejše evropske države

Znamke Skupnosti (Community Trade Mark – CTM) se vlagajo pri Uradu za harmonizacijo notranjega trga za znamke in modele Evropske unije OHIM) ali pri Uradu RS za intelektualno lastnino. Za znamko Skupnosti je značilno načelo enotnosti, kar pomeni, da ima učinek na celotnem področju EU in je možno na podlagi uredbe z eno samo prijavo registrirati znamko z veljavnostjo v vseh državah članicah EU. SLIKA 15: VARSTVO ZNAMKE

VARSTVO ZNAMKE

Nacionalna prijava

Znamka skupnosti CTM (Community Trade Mark)

Mednarodna registracija znamke

9. 4. 3. 4 Trajanje znamke Znamka traja deset let od datuma vložitve prijave.

112


Ob upoštevanju ustreznih zakonskih določb lahko imetnik znamke poljubno mnogokrat obnovi znamko za obdobje naslednjih deset let, šteto od datuma vložitve prijave. Znamka se v tem primeru lahko obnovi za vse blago ali storitve ali v zoženem obsegu le za nekatero blago ali storitve. Medtem ko interes nosilca patenta z leti upada, je pri znamki ekonomski interes drugačen. Pogosto je ravno starost znamke tista, ki ji povečuje vrednost.

5. 4. 3. 5 Sodno varstvo znamke Zainteresirane stranke lahko na Urad za harmonizacijo notranjega trga (blagovne znamke in nove oblike) - Office for Harmonization of the Internal Market – OHIM - vložijo zahtevo za registracijo blagovne znamke za področje Evropske skupnosti v skladu s spremembami in dopolnitvami Uredbe Sveta (EC) št. 40/94 z dne 20.12.1993 o blagovni znamki. Kolikor z odločbo urada niso zadovoljne, se lahko pritožijo na drugostopenjski organ urada. Zoper to odločbo pa imajo sodno varstvo pred Evropskim sodiščem prve stopnje v Luksemburgu. V nekaterih primerih pa se lahko proti sodni odločbi sodišča prve stopnje pritožijo na Evropsko sodišče v Luksemburgu, vendar zaenkrat tovrstne pritožbe niso prav pogoste. 14

14

Primeroma naštevam sodne postopke glede registracije blagovne znamke skupnosti. O uspehih posameznih pritožb več na predavanjih: - REGISTRACIJA IZRAZA "EASYBANK" (BANČNE STORITVE), Stranki: Bank für Arbeit und Wirtschaft AG, Avstrija, proti proti Uradu za harmonizacijo notranjega trga OHIM, Oznaka sodbe: T-87/00, 5.4.2001. - REGISTRACIJA IZRAZA »ELECTRONICA«, Stranki: Messe München GmbH, Nemčija proti proti Uradu za harmonizacijo notranjega trga OHIM, Oznaka sodbe: T-32/00, 5.12.2000. - REGISTRACIJA IZRAZA "CINE ACTION" (AKCIJSKI FILM), Stranki: Taurus-Film GmbH & Co proti proti Uradu za harmonizacijo notranjega trga OHIM, Oznaka sodbe: T-135/99, 31. januar 2001 - REGISTRACIJA IZRAZA »DOUBLEMINT« (ŽVEČILNI GUMI Z OKUSOM MENTE), Stranki: Wrigley Jr. Company, Chicago, država Illinois, proti proti Uradu za harmonizacijo notranjega trga OHIM, Oznaka sodbe: T-193/99, 31.1.2001 - REGISTRACIJA IZRAZA »VITALITE« (PREHRAMBENI IZDELKI IN NAPITKI), Stranki: The Sunrider Corporation, Torrance, California, ZDA, proti proti Uradu za harmonizacijo notranjega trga OHIM, Oznaka sodbe: T-24/00, 31.1.2001. - REGISTRACIJA IZRAZA »TDI«, Stranki: Audi AG proti Uradu za harmonizacijo notranjega trga (OHIM), oznaka sodbe T-16/02. 113


5. 4. 3. 6 Primeri s področja znamk SLIKA 16: NAJSTAREJŠA V SLOVENIJI VELJAVNA ZNAMKA

Vir: Urad RS za intelektualno lastnino (http://www.uil-sipo.si/index.php?id=293)

Najstarejša v Sloveniji veljavna znamka ima številko 2180197. Prijava zanjo je bila vložena 31.03.1921, nato pa je prek različnih držav in sistemov varovanja intelektualne lastnine, ki so veljali na področju Slovenije, prispela do nas. Prijavo je vložilo podjetje G.M. PFAFF AG iz Nemčije, sedanji imetnik znamke pa je Viking Sewing Machines AB iz Švedske.

SLIKA 17: PRVA TRIDIMENZIONALNA ZNAMKA V SLOVENIJI

Vir: Urad RS za intelektualno lastnino (http://www.uil-sipo.si/index.php?id=293)

Prijava za registracijo prve tridimenzionalne znamke v Sloveniji, ki še vedno velja, je bila vložena 9.9.1992 in nosi številko 9270449. Imetnik je TOVARNA VOZIL MARIBOR d.o.o..

SLIKA 18: PRVA PRIJAVA ZA ŠE VELJAVNO ZNAMKO

114


Vir: Urad RS za intelektualno lastnino (http://www.uil-sipo.si/index.php?id=293)

Prva prijava za registracijo znamke, na osnovi katere je bila pozneje registrirana znamka, ki še vedno velja, je bila vložena pri uradu 07.01.1992 in je dobila številko 9270001. Znamka na podlagi te prijave je bila registrirana 18.08.1994, njen imetnik pa je LOVSKA ZVEZA SLOVENIJE. 6. 4. 4 Geografska označba 6. 4. 4. 1 Pojem Geografska označba je pravica intelektualne lastnine, s katero se zavarujejo oznake, ki označujejo izvor blaga z nekega geografskega območja, če je kakšna značilnost tega blaga bistveno odvisna od njegovega geografskega porekla. Geografska označba omogoča razlikovanje istovrstnega blaga na trgu glede na njihove določene posebne lastnosti, ki so odvisne od geografske lege. Pomeni oznako, ki označuje, da blago izvira z določenega ozemlja, območja ali kraja na tem ozemlju, če je kakovost, sloves ali kakšna druga značilnost tega blaga bistveno odvisna od njegovega geografskega porekla. Kot geografska označba se lahko registrira tudi ime proizvodov, ki je postalo po dolgotrajni uporabi v gospodarskem prometu splošno znano kot označba, da blago izvira iz določenega kraja ali območja. 15 Geografska označba, ki se nanaša na blago s posebnim zgodovinskim ali kulturnim pomenom, se lahko zavaruje neposredno z uredbo Vlade Republike Slovenije.. Geografska označba se ne sme registrirati:

115


-

če označuje ali nakazuje, da določeno blago izvira z geografskega območja, ki ni resnični kraj izvora, na način, ki zavaja javnost glede geografskega porekla izvora,

-

če je sicer dobesedno resnična kar zadeva ozemlje, območje ali kraj, iz katerega izvira blago, vendar pa v javnosti ustvarja napačen vtis, da blago izvira z drugega geografskega območja,

-

če je postala po dolgotrajni uporabi v gospodarskem prometu splošno znana kot oznaka za določeno vrsto blaga,

-

če bi njena registracija zaradi ugleda, poznanosti in trajanja uporabe znamke lahko zavajala potrošnika glede resnične identitete izdelka.

Označba geografskega porekla blaga je posebna vrsta znakov razlikovanja. Po intenzivnosti pravnega varstva na tem področju vodi Francija. Z označbo porekla blaga se zavaruje geografsko ime proizvodov, katerih posebne lastnosti so pretežno odvisne od kraja oz. območja, na katerem so bili proizvedeni, če so te lastnosti nastale naravno pod vplivom podnebja ali tal ali z ustaljenim načinom in postopkom proizvodnje in obdelave. Odvisnost lahko temelji na naravnih pogojih (podnebje, tla.., npr. kraški pršut, mineralna voda, bohinjski sir) ali pogojih proizvodnje oz. obdelave (posebne spretnosti prebivalcev, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, npr. švicarske ure, idrijske čipke.). Označba porekla je kolektivna (in ne individualna) pravica, s katero se zavaruje besedna označba geografskega porekla blaga. Označbo smejo uporabljati tisti, ki blago proizvajajo in dajejo v promet. Pravice, ki izhajajo iz označbe porekla se kršijo predvsem s posnemanjem označbe za blago, ki ne izvira iz določenega območja. 16 5. 4. 4. 2 Pravice iz geografske označbe Registrirana geografska označba je kolektivna pravica in jo smejo uporabljati v gospodarskem prometu osebe, ki v skladu z zakonom proizvajajo in dajejo v promet blago, zavarovano z geografsko označbo.

15

Taki primeri so npr. Eifflov stolp, berlinski medved, ameriška zastava, nizozemska pokrajina z mlini na veter, Champs-Elysees... V Sloveniji sta taka primera npr. teran in cviček.

116


Uporaba registrirane geografske označbe je prepovedana, če blago ne izvira iz kraja, ki ga označuje določena geografska označba, tudi če je označen pravi izvor blaga, če je geografska označba uporabljena v prevodu ali če geografsko označbo spremljajo izrazi, kot so “vrsta”, “tip”, “stil”, “imitacija” in podobno.

6. 4. 4. 3 Prijava geografske označbe Zahtevo za registracijo lahko vložijo: •

združenja pravnih ali fizičnih oseb,

zbornice,

občine,

širše lokalne skupnosti in

državni organi.

Prijava se vloži pri Uradu RS za intelektualno lastnino, postopek pridobitve pravice je brezplačen, prav tako ni potrebno plačevati nikakršnih pristojbin za vzdrževanje geografske označbe. Pravica se pridobi z vpisom geografskega imena in vrste proizvoda v register označb porekla pri Uradu RS za intelektualno lastnino. To je kolektivna pravica in jo smejo uporabljati tisti, ki to blago proizvajajo in dajejo v promet. Se pravi, da ima upravičenec do označbe porekla blaga pravico to uporabljati v gospodarskem prometu za zaznamovanje tistih proizvodov, na katere se nanaša. Trajanje označbe porekla blaga ni omejeno. Do sedaj sta takšno varstvo v Sloveniji pridobila "metliška črnina" in "cviček" za vino, "zgornjesavinjski želodec" in "prekmurska šunka za suhomesnate proizvode, "tolminc" in "nanoški" sir za sire, "oljčno olje Slovenske" Istre za olje, "idrijska čipka" za čipke in "kočevski med" za med. 6. 4. 4. 4 Trajanje geografske označbe 16

Zlorabe pa so tudi bolj prefinjene, ko se blago opremi z napisi: tip, način, po postopku, izdelano po šampanjski metodi, a la gorgonzola. 117


Trajanje registrirane geografske označbe ni omejeno. 6. 4. 4. 5 Sodno varstvo pravic industrijske lastnine Zoper kršitelja zavarovane pravice industrijske lastnine lahko prijavitelj, nosilec pravice, upravičenec do uporabe označbe porekla blaga ter pridobitelj izključne licence vloži tožbo v roku treh let, ko je izvedel za kršitev in storilca. Zahtevki v denarni obliki se lahko uveljavljajo za kršitve, storjene v petih letih pred vložitvijo tožbe.

TABELA 2: PREGLED PRAVIC INDUSTRIJSKE LASTNINE PRAVICA INDUSTRIJSKE LASTNINE: Patent Patent s skrajšanim trajanjem

OBJEKT ZAŠČITE

ZAKON

TRAJANJE ZAŠČITE največ 20 (+5) let največ 10 let

izum (tehnični dosežek) ZIL-1 tehnični dosežek ZIL-1 (izum) estetski dosežek (design) ZIL-1 največ 25 let Model oznaka blaga ali storitve (znak) ZIL-1 poljubno Znamka Oznaka porekla blaga ZIL-1* poljubno Geografska označba tehnični dosežek ZVTPPV Pravica do varstva topografije (izvirna topografija) največ 10 let tehnični dosežek (novo vzgojena ali ZVNSR Žlahtniteljska pravica odkrita rastl. sorta) največ 20/25 let * Vendar ne smemo pozabiti na ZKme in ZVDP, ki urejata geografsko označbo za kmetijske pridelke in živila oz. za vina in druge proizvode iz grozdja in vina.

118


AVTORSKO PRAVO 119


120


7 AVTORSKO PRAVO 7. 1 Splošno

USTAVA RS

60. člen (pravice iz ustvarjalnosti)

Zagotovljeno je varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti. Avtorsko pravo predstavlja v sistematiki prava relativno samostojno pravno področje, novejše teorije ga umeščajo med pravo intelektualne lastnine. Slednje se deli na dve veliki področji in sicer avtorsko pravo (in sorodne pravice) in pravo industrijske lastnine. Intelektualna lastnina je celota pravic, ki izvirajo iz znanstvene, tehnične, izumiteljske in umetniške ustvarjalne dejavnosti človeka. Posebnost intelektualne lastnine je v tem, da je ni mogoče uživati, uporabljati in drugače razpolagati z njo na način, kot se razpolaga z materialnimi dobrinami. Predmetov intelektualne lastnine (tj. stvaritev znanstvene, tehnične, ali umetniške narave) nikoli ni mogoče posedovati in izkoriščati na enak način kot klasičnih predmetov lastnine (npr. avto, hiša, denar…). Z intelektualnimi stvaritvami, lastniki razpolagajo tako, da izkoriščajo pravice, ki izvirajo iz intelektualne lastnine. Ko govorimo o intelektualni lastnini, moramo razlikovati dva sklopa pravic, ki se med seboj popolnoma razlikujeta. Na eni strani so pravice industrijske lastnine, na drugi strani pa avtorske pravice (in sorodne pravice), ki se jim bomo mi podrobneje posvetili v tem poglavju. Avtorske pravice varujejo človeško ustvarjalnost na področjih književnosti, znanosti in umetnosti, sorodne pravice pa podjeme tistih imetnikov, ki bodisi poustvarjajo neka avtorska dela (izvajalci v najširšem smislu) ali pa financirajo dejavnost, s katero avtorska dela postanejo dostopna javnosti (producenti, založniki). 121


Naloga avtorskega prava je varovanje avtorjevega položaja, kot stvaritelja dela, pred posegi v njegov avtorski položaj. Avtorsko pravo lahko opredelimo kot zbir pravnih pravil, s katerimi se varuje položaj stvaritelja, avtorja, pred posegi v njegov avtorski položaj in z njim povezane pravice. Avtorsko pravo omogoča avtorju tudi, da s svojo stvaritvijo pridobi določene premoženjske koristi. Avtorske pravice na avtorskih delih nastanejo s samo stvaritvijo dela, zato jih ni potrebno pridobiti s postopkom registracije pri pristojnem organu. Avtorju torej pravice pripadejo takoj, ko ustvari avtorsko delo (slikarju ko naslika sliko, skladatelju ko napiše skladbo…). Kdor želi uporabiti stvaritev, ki je avtorsko delo, mora za to pridobiti dovoljenje.

7. 2 Pravna podlaga V Sloveniji avtorske in sorodne pravice ureja Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP), ki velja že od aprila 1995. Obstoječi zakon je bil že večkrat spremenjen. Pri spremembah so bili upoštevani številni mednarodni predpisi in drugi pravni viri, tako, da je slovensko avtorsko pravo moderno in usklajeno z zakonodajo razvitih držav, še posebej Evropske unije. Pomembno pa je dejstvo, da je večina določb zakona dispozitivne narave, kar pomeni, da se pogodbene stranke načeloma smejo dogovoriti drugače, kot to določa zakon. Ker pa avtorsko pravo ne more biti učinkovito, če varuje pravice le na posameznih območjih, ki sodijo pod državno jurisdikcijo, so bile sprejete pomembne mednarodne konvencije. Najpomembnejše, ki veljajo tudi na ozemlju Republike Slovenije, so: •

Bernska konvencija za varstvo književnih in umetniških del (Pariški tekst), z dne 24.07.1971 (09.09.1886 je bila ustanovljena Mednarodna unija za zaščito književnih in umetniških del in podpisan Bernska konvencija), UR. List RS, MP, št. 8/92;

Svetovna (univerzalna) konvencija o avtorski pravici (pariški tekst) z dne 24.07.1971, Ur. List RS, MP št. 9/92 z dvema protokoloma;

Sporazum TRIPS – Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine, Aneks 1C k Marakeškemu sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (WTO), Ur. List RS, MP št. 10/95; 122


Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o avtorski pravici, z dne 20.12.1996, Ur. List RS, MP 25/99;

Področje sorodnih pravic urejajo: •

Mednarodna konvencija za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacija (Rimska konvencija), z dne 26.10.1961, Ur. List RS, MP št. 8/96,

Konvencija za varstvo proizvajalcev fonogramov pred nedovoljenim razmnoževanjem njihovih fonogramov (Fonogramska konvencija), z dne 29.10.1971, Ur. List RS, MP št. 8/96,

Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih, z dne 20.12.1996, Ur. List RS, MP 25/99

Od 01.01.1995 velja za Evropsko Unijo že citirani sporazum TRIPS, ki v 9. členu inkorporira veljavnost Bernske konvencije.

7. 3 Avtorsko delo Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP – UPB 3)

5. člen (1) Avtorska dela so individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, če ni s tem zakonom drugače določeno.

(2) Za avtorska dela veljajo zlasti:

1. govorjena dela, kot npr. govori, pridige, predavanja;

123


2. pisana dela, kot npr. leposlovna dela, članki, priročniki, študije ter računalniški programi;

3. glasbena dela z besedilom ali brez besedila;

4. gledališka, gledališko-glasbena in lutkovna dela;

5. koreografska in pantomimska dela;

6. fotografska dela in dela, narejena po postopku, podobnem fotografiranju;

7. avdiovizualna dela;

8. likovna dela, kot npr. slike, grafike in kipi;

9. arhitekturna dela, kot npr. skice, načrti ter izvedeni objekti s področja arhitekture, urbanizma in krajinske arhitekture;

10. dela uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja;

11. kartografska dela;

12. predstavitve znanstvene, izobraževalne ali tehnične narave (tehnične risbe, načrti, skice, tabele, izvedenska mnenja, plastične predstavitve in druga dela enake narave).

Avtorsko pravico uživajo samo avtorska dela.

124


Avtorsko delo je duhovna stvaritev, ki je izražena v konkretni obliki, torej kot delo s področja književnosti, znanosti ali umetnosti, in nosi avtorjev osebni pečat. Da neko delo lahko okvalificiramo kot avtorsko delo, mora biti izpolnjenih pet osnovnih pogojev in sicer: •

delo mora biti individualno, ustvari ga določen človek,

delo mora biti intelektualno, v njem se odražajo človekove misli, ideje, čustva,

mora biti stvaritev in kot tako je lahko rezultat le človekovega ravnanja, ne pa stroja ali živali, gre za dejanje, v katerega je vložen določen napor človeka,

pojme književnost, znanost in umetnost je treba razlagati zelo široko,

mora biti izraženo, pri čemer izraženost pomeni, da je avtorsko delo narejeno v zunanji izrazni obliki in je tako zaznavno za druge.

Prevodi, priredbe, aranžmaji, spremembe in druge predelave prvotnega avtorskega dela ali drugega gradiva, ki so individualna intelektualna stvaritev, veljajo za samostojna avtorska dela, vendar s samo predelavo ne smejo biti prizadete pravice avtorja prvotnega dela. Avtorskopravno niso varovane: •

ideje, načela, odkritja,

uradna besedila z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja ter,

ljudske književne in umetniške stvaritve.

Ta dela lahko tretje osebe izkoriščajo brezplačno.

125


7. 4 Avtorska pravica Avtorska pravica je izključna pravica, ki imetniku zagotavlja pravno varstvo zoper vsakogar (erga omnes). Avtor ima pravni in ekonomski monopol, ki ga avtorju na podlagi stvaritve podeli zakon. Avtor razpolaga s svojo pravico tako, da drugim osebam proti plačilu dovoljuje izkoriščanje svojih del. Trajanje avtorske pravice je časovno omejeno. Večina držav se odloča za varstvo še 50 ali 70 let po smrti avtorja (post mortem auctoris). Avtorska pravica je sestavljena iz dveh komponent. Moralne, ki varuje avtorjev osebni odnos do dela, ter materialne, ki ščiti avtorjeve premoženjske interese. Naslednja značilnost za avtorsko pravico je tipična dvojna narava, ki izhaja iz predmeta varstva: ustvarjalci umetniških, pa tudi znanstvenih del svojih kreacij ne dojemajo izključno kot vir zaslužka, temveč tudi kot plod svojih najintimnejših misli, občutkov, spoznanj in prepričanj. Avtorska pravica ščiti nematerialne dobrine oz. stvaritve (»tisto, kar je očem skrito«), ne pa stvari, na katerih so stvaritve pritrjene, nosilcev avtorskih del (ti so varovani z lastninsko pravico); iz monopola avtorske pravice tudi neizogibno izhaja kolizija interesov avtorjev (oziroma imetnikov avtorskih pravic) na eni, ter uporabnikov del na drugi strani. Avtorsko pravo v glavnem rešuje konflikte z omejenim časovnim trajanjem avtorske pravice, prosto uporabo del pod določenimi pogoji ter z zakonitimi in prisilnimi licencami.

Avtorska dela so individualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene. Subjekti na področju avtorskega prava vstopajo v različna civilnopravna pogodbena razmerja, s katerimi urejajo medsebojne pravice in obveznosti.

Avtorska pravica je pravica avtorjev s področja:

126


književnosti,

znanosti in

umetnosti.

Avtorska pravica je enovita pravica na avtorskem delu, iz katere izvirajo: •

izključna osebnostna upravičenja (moralne avtorske pravice),

izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice) in

druga upravičenja avtorja (druge pravice avtorja).

Avtorska pravica v pravnem prometu kot celota ni prenosljiva, možen je le prenos posamičnih avtorskih pravic. Avtor ne more prenesti na druge osebe moralnih avtorskih pravic, lahko prenese le posamične materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja, če ni z zakonom drugače določeno. 7. 4. 1 Materialne avtorske pravice Materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja in sicer na način, da avtor dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela. Uporaba avtorskega dela je dopustna le v primeru, če je avtor v skladu z zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico. Materialne avtorske pravice so: •

uporaba dela v telesni obliki, ki obsega zlasti pravico reproduciranja: pravica reproduciranja je izključna pravica, da se delo fiksira na materialnem nosilcu ali drugem primerku, in sicer neposredno ali posredno, začasno ali trajno, delno ali v celoti ter s kakršnimkoli sredstvom ali v katerikoli obliki; delo se reproducira zlasti v obliki grafičnega razmnoževanja, tridimenzionalnega razmnoževanja, zgraditve

127


oziroma izvedbe arhitekturnega objekta, fotografiranja, tonskega ali vizualnega snemanja ter shranitve v elektronski obliki, •

uporaba dela v netelesni obliki (priobčitev javnosti), ki obsega zlasti naslednje pravice: a) pravico javnega izvajanja: pravica javnega izvajanja obsega izključne pravice, da se: delo s področja književnosti javno recitira z živo izvedbo (pravica javnega recitiranja), da se glasbeno delo priobči javnosti z živo izvedbo (pravica javnega glasbenega izvajanja) in da se delo priobči javnosti z odrsko uprizoritvijo (pravica javnega uprizarjanja), b) pravico javnega prenašanja: pravica javnega prenašanja je izključna pravica, da se recitacije, izvedbe ali uprizoritve dela prenašajo po zvočniku, zaslonu ali podobni napravi zunaj prvotnega prostora ali kraja, c) pravico javnega predvajanja s fonogrami in videogrami: pravica javnega predvajanja s fonogrami in videogrami je izključna pravica, da se recitacije, izvedbe ali uprizoritve dela, ki so posnete na fonograme ali videograme, priobčijo javnosti, d) pravico javnega prikazovanja: pravica javnega prikazovanja je izključna pravica, da se s tehničnimi sredstvi priobči javnosti avdiovizualno delo ali delo s področij fotografije, likovne umetnosti, arhitekture, urbanizma, uporabne umetnosti, industrijskega oblikovanja, kartografije in predstavitev znanstvene ali tehnične narave, e) pravico radiodifuznega oddajanja: pravica radiodifuznega oddajanja je izključna pravica, da se delo priobči javnosti s pomočjo radijskih ali televizijskih programskih signalov, namenjenih javnosti, in sicer brezžično (vključno s satelitom) ali po žici (vključno s kablom ali mikrovalovnim sistemom); pridobitev javnosti po satelitu je podana, kadar se pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije pošiljajo programski signali, namenjeni

128


javnosti, v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo; če so programski signali kodirani, se šteje, da je prišlo do priobčitve javnosti pod pogojem, da so s strani RTV organizacije ali z njenim soglasjem javnosti zagotovljena sredstva za dekodiranje. f) pravico radiodifuzne retransmisije: pravica radiodifuzne retransmisije je izključna pravica, da se sočasno, nespremenjeno in neskrajšano priobči javnosti neko radiodifuzno oddajano delo, če jo vrši druga RTV organizacija od prvotne ali če gre za prenos po kablu ali mikrovalovnem sistemu, pa gre za več kot 100 kabelskih priključkov ali je delo prvotno oddajano iz druge države (kabelska retransmisija), g) pravico sekundarnega radiodifuznega oddajanja: pravica sekundarnega radiodifuznega oddajanja je izključna pravica, da se priobči javnosti neko radiodifuzno oddajano delo po zvočniku, zaslonu ali podobni napravi, h) pravico dajanja na voljo javnosti: pravica dajanja na voljo javnosti je izključna pravica, da se po žici ali brezžično, delo naredi dostopno javnosti na način, ki omogoča posameznikom dostop do njega s kraja in v času, ki ju sami izberejo ali da se delo pošlje posamezniku na podlagi ponudbe, ki je namenjena javnosti. •

uporaba dela v spremenjeni obliki, ki obsega zlasti naslednje pravice: a) pravico predelave: pravica predelave je izključna pravica, da se neko prvotno delo prevede, odrsko priredi, glasbeno aranžira, spremeni ali kako drugače predela: nanaša se tudi na primere, ko se prvotno delo v nespremenjeni obliki vključi ali vgradi v novo delo; avtor prvotnega dela obdrži izključno pravico do uporabe svojega dela v predelani obliki, če ni s tem zakonom ali s pogodbo drugače določeno, b) pravico avdiovizualne priredbe

129


uporaba primerkov avtorskega dela, ki obsega naslednji pravici: a)

pravico distribuiranja: pravica distribuiranja je izključna pravica, da se izvirnik ali primerki dela dajo v promet s prodajo ali drugačno obliko prenosa lastninske pravice ali s tem namenom ponudijo javnosti; pravica distribuiranja obsega tudi izključno pravico, da se primerki dela uvozijo v določeno državo zaradi nadaljnjega distribuiranja, ne glede na to, če so bili izdelani zakonito ali ne,

b)

pravico dajanja v najem:

pravica dajanja v najem je izključna

pravica, da se izvirnik ali primerki dela dajejo v rabo za določen čas ter za neposredno ali posredno gospodarsko korist. Ta pravica ne velja za rabo arhitekturnih objektov, izvirnikov ali primerkov del uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja,

izvirnikov ali primerkov del zaradi javne

priobčitve,zaradi vpogleda na kraju samem, v okviru delovnega razmerja, če je raba namenjena izključno za izpolnjevanje obveznosti iz tega razmerja. 7. 4. 2 Moralne avtorske pravice Moralne avtorske pravice varujejo avtorja na podlagi njegovih duhovnih in osebnih vezi do dela. Moralne avtorske pravice so: •

pravica prve objave: avtor ima izključno pravico odločiti, kdaj in kako bo njegovo delo prvič objavljeno,

pravica priznanja avtorstva: avtor ima izključno pravico do priznanja avtorstva na svojem delu in le avtor lahko določi, ali naj se pri objavi dela navede njegovo avtorstvo in s kakšno oznako,

130


pravica spoštovanja dela: avtor ima izključno pravico, da se upre skazitvi in vsakemu drugemu posegu v svoje delo ali vsaki uporabi svojega dela, če bi ti posegi ali ta uporaba lahko okrnili njegovo osebnost,

pravica skesanja: avtor lahko materialno avtorsko pravico prenese na drugo osebo, vendar jo lahko kasneje tudi prekliče, če ima za to resne moralne razloge in če predhodno imetniku povrne škodo, ki mu s tem nastane. Z uveljavitvijo pravice skesanja materialna avtorska pravica imetnika ugasne. Avtor mora imetniku povrniti primerno odškodnino. Imetnik mora v treh mesecih od prejema preklica sporočiti avtorju obseg svoje škode. Če tega ne stori, učinkuje pravica skesanja s potekom tega roka. Če želi avtor kasneje ponovno prenesti materialne avtorske pravice na svojem delu, mora v desetih letih po uveljavitvi pravice skesanja ta prenos prednostno in pod prejšnjimi pogoji ponuditi prvotnemu imetniku. Avtor pravice do skesanja nima v primeru prenosa materialnih avtorskih pravic za računalniške programe, avdiovizualna dela in baze podatkov. 6. 4. 3 Druge pravice avtorja Avtorju dela pripadajo poleg avtorske pravice tudi druge pravice in sicer: •

pravico dostopa in izročitve,

sledno pravico,

pravico javnega posojanja in

pravico do nadomestila.

7. 4. 3. 1 Sledna pravica Če je izvirnik likovnega dela po prvi odsvojitvi s strani avtorja ponovno prodan, ima avtor pravico biti o tem obveščen, ima pa tudi pravico do nadomestila v obsegu, ki je določen z zakonom, pod pogojem, da se prodajalec, kupec ali posrednik ukvarja s trženjem umetnin (prodajni saloni, galerije in organizatorji dražb). Izvirniki likovnih del so izvirna dela likovne umetnosti, kot so slike, kolaži, risbe in podobno, ki jih ustvari avtor sam ali gre za reprodukcije teh del, ki se štejejo za izvirnike. Nadomestilo

131


iz naslova sledne pravice se plačuje v odstotku od maloprodajne cene izvirnika brez javnih dajatev. Nadomestilo ne sme preseči 12.500 EUR, določa pa ga zakon. 7. 4. 3. 2 Pravica javnega posojanja Pravica javnega posojanja je pravica do ustreznega nadomestila, kadar se daje izvirnik ali primerek dela v rabo za določen čas, brez neposredne ali posredne gospodarske koristi in poteka prek organizacije, ki izvaja to dejavnost kot javno službo. Zgornje določilo pa ne velja za rabo izvirnikov ali primerkov knjižničnega gradiva v nacionalni, šolskih in visokošolskih ter specialnih knjižnicah, arhitekturnih objektov, izvirnikov ali primerkov del uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja, izvirnikov ali primerkov del zaradi javne priobčitve, zaradi vpogleda del na kraju samem v organizaciji ali za posojanje med organizacijami, v okviru delovnega razmerja, če je raba namenjena izključno za izpolnjevanje obveznosti iz tega razmerja. 7. 4. 3. 3 Pravica dostopa in izročitva Avtor ima pravico dostopa k izvirniku ali primerku svojega dela, ki je v posesti drugega, v kolikor je to potrebno zaradi uresničevanja pravice reproduciranja ali pravice predelave dela in v kolikor to ne nasprotuje posestnikovim upravičenim interesom. Avtor lahko zahteva od posestnika izročitev izvirnika likovnega ali fotografskega dela zaradi njegovega razstavljanja v Republiki Sloveniji, če za to izkaže močnejši interes. Izročitev izvirnika se lahko pogojuje s položitvijo zadostne varščine ali s sklenitvijo zavarovanja v višini tržne vrednosti izvirnika. Avtor mora poskrbeti za dostop in razstavljanje s čim manj nevšečnostmi za posestnika ter na svoje stroške. V primeru poškodovanja izvirnika ali primerka dela odgovarja avtor objektivno. 7. 4. 3. 4 Pravica do nadomestila Avtorju pripada primerno nadomestilo za tonsko ali vizualno snemanje in za fotokopiranje svojega dela. Reproduciranje že objavljenega dela je prosto:

132


če je izvršeno v največ treh primerkih,

če ga reproducira fizična oseba na papirju ali podobnem nosilcu z uporabo fotokopiranja ali druge fotografske tehnike s podobnimi učinki ali na katerem koli drugem nosilcu, če to stori za privatno uporabo,

če primerki niso izročeni ali priobčeni v javnosti in

če pri tem nima namena dosegati neposredne ali posredne gospodarske koristi.

Javni arhivi, javne knjižnice, muzeji ter izobraževalne in znanstvene ustanove lahko za lastne potrebe prosto reproducirajo delo na kateremkoli nosilcu, če to storijo iz lastnega primerka in če pri tem nimajo namena dosegati neposredne ali posredne gospodarske koristi. Reproduciranje v nobenem primeru ni dovoljeno glede pisanih del v obsegu celotne knjige, grafičnih izdaj glasbenih del, elektronskih baz podatkov in računalniških programov ter v obliki izvedbe arhitekturnega objekta. Ne glede na to pa je dopustno prosto reproducirati pisano delo v obsegu celotne knjige, če je njena naklada izčrpana že najmanj dve leti in reproducirati grafično izdajo glasbenega dela z ročnim prepisovanjem. Nadomestilo za tonsko in vizualno snemanje se plačuje pri prvi prodaji ali uvozu novih naprav za tonsko in vizualno snemanje in pri prvi prodaji ali uvozu novih praznih nosilcev zvoka ali slike. Nadomestilo za fotokopiranje se plačuje pri prvi prodaji ali uvozu novih naprav za fotokopiranje in od fotokopij, narejenih za prodajo, in sicer mesečno glede na njihovo verjetno število. S fotokopiranjem so izenačene druge podobne tehnike reproduciranja, z napravami za tonsko in vizualno snemanje so izenačene druge naprave, ki omogočajo isti učinek. Zavezanci nadomestila so proizvajalci naprav za tonsko in vizualno snemanje, proizvajalci naprav za fotokopiranje, proizvajalci praznih nosilcev zvoka ali slike ter imetniki naprav, ki ponujajo odplačno fotokopiranje. Zavezanci nadomestila morajo na zahtevo kolektivne organizacije sporočati podatke o vrsti in številu prodanih ali uvoženih naprav in nosilcev ter podatke o prodanih fotokopijah, ki so potrebni za izračun dolžnega nadomestila. Zneske nadomestil oziroma višino nadomestila za privatno in drugo lastno reproduciranje, ki pripadajo skupno vsem upravičencem po zakonu, predpiše Vlada Republike Slovenije.

133


7. 4. 4 Vsebinske omejitve avtorske pravice Vsebinske omejitve avtorske pravice so dopustne v primerih, ki so določeni z zakonom, s tem, •

da je obseg take uporabe avtorskih del omejen glede na namen, ki ga je treba doseči,

da je v skladu z dobrimi običaji, da ne nasprotuje običajni uporabi dela in

da ni v nerazumni meri v nasprotju z zakonitimi interesi avtorja.

Take omejitve so zakonite licence in prosta uporaba avtorskih del pod pogoji, ki jih določa zakon. 7. 4. 5 Prosta uporaba Prosta uporaba je v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon, dopustna v primerih •

uveljavljanja pravice do obveščenosti, ko je prosto zaradi pridobitve informacije javnega značaja 1. obveščati o dnevnih dogodkih 2. reproducirati dela, ki se vidijo ali slišijo ob poteku tega dogodka pripraviti in reproducirati povzetke izdanih časopisnih in podobnih člankov v pregledih tiska 3. reproducirati javne politične govore in javne govore na obravnavah pred državnimi, cerkvenimi in podobnimi organi; 4. uporabiti dnevne novice in vesti, ki imajo naravo tiskovnega poročila.

Vendar je treba v takih primerih

navesti vir in avtorstvo dela, če je navedeno na

uporabljenem delu.

pouka, ko je za namene pouka prosto: 1. javno izvajanje objavljenih del v obliki neposrednega pouka; 2. javno izvajanje objavljenih del na brezplačnih šolskih slovesnostih pod pogojem, da izvajalci ne prejmejo plačila; 3. sekundarno radiodifuzno oddajanje RTV šolskih oddaj.

134


začasnega reproduciranja dela, ki

je prosto, če je prehodno ali

spremljajoče dejanje, ki je sestavni in bistveni del nekega tehničnega postopka ter nima nobenega neodvisnega gospodarskega pomena, njegov edini namen pa je omogočiti, da se delo prenese v omrežju med tretjimi osebami s pomočjo posrednika ali zakonito uporabi •

privatnega in drugega lastnega reproduciranja, ko je reproduciranje že objavljenega dela prosto, če je izvršeno v največ treh primerkih in če so izpolnjeni drugi

zakonski

pogoji,

citatov: navajanje odlomkov objavljenega dela ali posamičnih objavljenih del s področij fotografije, likovne umetnosti, arhitekture, uporabne umetnosti, industrijskega oblikovanja in kartografije je prosto, če je to potrebno z namenom ponazoritve, soočenja ali napotitve.

nebistvenih pritiklin: tista objavljena dela, ki so nebistvena pritiklina glede na siceršnjo namembnost nekega predmeta, so pri izkoriščanju tega predmeta v prosti uporabi,

proste predelave, ki je prosta: 1. če gre za privatno ali drugo lastno predelavo, ki ni namenjena in ni dostopna javnosti; 2. če gre za predelavo v parodijo ali karikaturo, če to ne ustvari ali utegne ustvariti zmede glede izvora dela; 3. če gre za predelavo v zvezi z dovoljeno uporabo, ki jo zahteva namen te uporabe; 4. če gre za predelavo v zvezi z dovoljeno uporabo, pa je avtorjevo nasprotovanje predelavi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja,

baze podatkov: upravičeni uporabnik objavljene baze podatkov ali njenega primerka lahko prosto reproducira ali predela to bazo, če je to potrebno zaradi dostopa do njene vsebine in običajne uporabe te vsebine; kadar je uporabnik upravičen samo do dela baze podatkov, velja navedeno za ta del,

135


javne razstave ali prodaje umetniških del: prireditelj javne razstave ali javne prodaje umetniških del lahko prosto uporabi ta dela v zvezi s tem dogodkom v obsegu, ki je potreben za njegovo promocijo, pod pogojem da tega ne stori z namenom doseganja gospodarske koristi,

dela na splošno dostopnih krajih: dela, ki so trajno v parkih, na ulicah, na trgih ali na drugih splošno dostopnih krajih, so v prosti uporabi,

uradni postopki: uporaba dela je prosta, kadar je to nujno potrebno v posamičnih konkretnih primerih zaradi izvajanja nalog javne varnosti ali zagotovitve izvedbe katerih koli uradnih postopkov, kot so postopki v Državnem zboru Republike Slovenije ali v Državnem svetu Republike Slovenije, sodni, upravni in arbitražni postopki

preizkus naprav: obrati in trgovine, ki proizvajajo ali dajejo v promet fonograme ali videograme, naprave za njihovo reproduciranje ali javno priobčitev ter naprave za sprejem oddaj, lahko prosto reproducirajo in javno priobčujejo dela v obsegu, ki je potreben, da se preizkusi njihovo delovanje pri proizvodnji ali pri prodaji.

7. 4. 6 Zakonite licence Brez prenosa ustrezne materialne avtorske pravice, vendar ob plačilu primernega nadomestila, je dopustno reproducirati v čitankah in učbenikih, namenjenih za pouk, dele avtorskih del ter posamična dela s področij fotografije, likovne umetnosti, arhitekture, uporabne umetnosti, industrijskega oblikovanja in kartografije, če gre za že objavljena dela več avtorjev, prav tako je dopustno reproducirati v periodičnem tisku aktualne članke iz takega tiska, v katerih so obravnavana splošna vprašanja, če avtor tega ni izrecno prepovedal. Vendar je treba v takih primerih navesti vir in avtorstvo dela, če je navedeno na uporabljenem delu. 7. 4. 7 Trajanje avtorske pravice Avtorska pravica traja za avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti. Drugačne določbe o trajanju avtorske pravice ima zakon npr. v primeru soavtorjev (rok trajanja avtorske pravice se računa od smrti soavtorja, ki je zadnji umrli), anonimnih in psevdonimnih del ter 136


kolektivnih del (rok trajanja avtorske pravice je 70 let po zakoniti objavi dela) itd. S pretekom rokov trajanja avtorske pravice, avtorsko delo ni več avtorskopravno varovano. 7. 4. 8 Avtor Avtor je fizična oseba, ki je delo ustvarila. Avtor je lahko samo fizična oseba. Za avtorja velja tisti, katerega ime, psevdonim ali znak je na običajen način naveden na delu ali pri objavi dela. Če avtor ni znan - če njegovo ime, psevdonim ali znak ni naveden, se šteje, da je upravičen do uveljavljanja avtorskih pravic tisti, ki delo izda. Če tudi ta ni naveden, je upravičen do uveljavljanja avtorskih pravic tisti, ki je delo objavil. Če se takem primeru kasneje ugotovi, kdo je avtor dela, ima avtorske pravice le on in mora upravičenec koristi iz avtorskih pravic prenesti na avtorja, če ni s pogodbo drugače določeno. Avtorsko delo lahko skupaj ustvari tudi več fizičnih oseb. V tem primeru govorimo o soavtorjih. Če je avtorsko delo, ki je bilo ustvarjeno v sodelovanju dveh ali več oseb, nedeljiva celota, pripada vsem soavtorjem nedeljiva avtorska pravica na tem delu. Odločanje o uporabi takega dela pripada nerazdelno vsem soavtorjem, pri čemer posamezni soavtor tega ne sme preprečiti v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Deleži posameznih soavtorjev se določijo v sorazmerju z dejanskim prispevkom vsakega izmed njih k ustvaritvi avtorskega dela, če niso njihova medsebojna razmerja s pogodbo drugače določena.

7. 5 Sorodne pravice 7. 5. 1 Pojem Ureditev sorodnih pravic je moderna, saj sledi mednarodnim trendom in primerjalni zakonodaji. Razlog za posebno ureditev pravic, ki niso avtorske, pa vendarle z njimi povezane, leži v tem, da obstaja cela vrsta duhovnih stvaritev, ki jih širši krog ljudi ne more dojeti ali uživati v tisti obliki, v kateri so bila prvotno ustvarjena. Sorodne pravice so tiste pravice, ki prispevke določenih oseb, ki umetniško ali podjemniško pomagajo intelektualnim ustvarjalcem pri posredovanju njihovih del javnosti, varujejo pred prisvajanjem in brezplačnim izkoriščanjem tretjih oseb. Sorodne pravice so:

137


pravice izvajalcev,

pravice proizvajalcev fonogramov,

pravice filmskih producentov,

pravice radijskih ali televizijskih organizacij,

pravice založnikov in

pravice izdelovalcev podatkovnih baz.

Avtor ustvari določeno delo, da pa to delo spozna javnost, je potreben posrednik, torej izvajalec. Izvajalci so igralci, pevci, glasbeniki, plesalci in druge osebe, ki igrajo, pojejo, podajajo, deklamirajo, nastopajo, interpretirajo in drugače izvajajo avtorska ali folklorna dela. Za izvajalce pa se po zakonu štejejo tudi režiserji dramskih predstav, dirigenti orkestrov, vodje pevskih zborov, oblikovalci tona ter varietejski in cirkuški umetniki. Nosilci sorodnih pravic so tudi izvajalci, proizvajalci fonogramov, filmski producenti, RTV organizacije in založniki. Namen sorodnih pravic je pravna zaščita izvajalcev, ki s svojim prispevkom omogočijo dostopnost avtorskih del širši populaciji. 7. 5. 2 Moralne pravice izvajalcev Moralna pravica izvajalcev je njihova izključna pravica, da se pri objavi izvedbe navede njihovo ime ali kakšna druga njihova oznaka. Ta pravico imajo:

138


pri izvedbah individualnih izvajalcev (ti izvajalci),

pri izvedbah skupin izvajalcev (skupini kot celoti, umetniškim vodjem in solistom).

7. 5. 3 Materialne pravice izvajalcev Materialne pravice izvajalcev so naslednje: •

pravica snemanja svoje žive izvedbe,

pravica reproduciranja fonogramov in videogramov s svojo izvedbo,

pravica javnega prenašanja svoje žive izvedbe,

pravica radiodifuznega oddajanja svoje žive izvedbe,

pravica dajanja na voljo javnosti fonogramov in videogramov s svojo izvedbo,

pravica distribuiranja fonogramov in videogramov s svojo izvedbo,

pravica dajanja v najem fonogramov in videogramov s svojo izvedbo.

7. 5. 4 Trajanje pravic

Pravice izvajalca trajajo 50 let od datuma izvedbe. Če je bil v tem času posnetek izvedbe zakonito izdan ali zakonito priobčen javnosti, trajajo pravice izvajalca 50 let od tiste prve izdaje ali tiste prve predstavitve, ki se je pripetila najprej.

Pravice proizvajalca fonogramov trajajo 50 let, odkar je bil posnetek narejen. Če je bil fonogram v tem času zakonito izdan, trajajo pravice 50 let od take prve izdaje. V primeru, da

139


ni bilo take izdaje, pa je bil fonogram v tem času zakonito priobčen javnosti, trajajo pravice 50 let od take prve priobčitve javnosti.

Pravice filmskega producenta trajajo 50 let, odkar je bil narejen posnetek. Če je bil v tem času videogram zakonito izdan ali zakonito priobčen javnosti, trajajo pravice filmskega producenta 50 let od tiste prve izdaje ali tiste prve priobčitve, ki se je pripetila najprej. Pravice RTV organizacij trajajo 50 let od prvega radiodifuznega oddajanja.

Pravice izdelovalca podatkovnih baz trajajo 15 let, odkar je bila baza izdelana. Če je bila podatkovna baza v tem času zakonito objavljena, trajajo pravice 15 let od take prve objave.

7. 5. 5 Upravljanje in uveljavljanje pravic

7. 5. 5. 1 Način upravljankja pravic Avtor oziroma izvajalec lahko upravlja svojo avtorsko oziroma sorodne pravice osebno ali po zastopniku.

Avtorska pravica in sorodne pravice se lahko upravljajo posamično (individualno), to je za vsako posamezno avtorsko delo posebej, ali skupinsko (kolektivno), to je za več avtorskih del več avtorjev hkrati. 6. 5. 5. 2 Kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic Kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic lahko izvajajo samo kolektivne organizacije avtorjev, ki imajo za to potrebno dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino, uveljavljajo pa jih lahko le na podlagi pogodbe z avtorjem.

Pogodba z avtorjem ni potrebna le v primeru obveznega kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic po samem zakonu.

140


Kolektivno upravljanje avtorskih pravic je dopustno glede že objavljenih avtorskih del in je obvezno:

kadar gre za priobčitev javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del,

v primeru odplačne odsvojitve izvirnih likovnih del,

pri

reproduciranju avtorskih del za privatno ali lastno uporabo ter njihovo

fotokopiranje preko z zakonom določena obsega;

v primeru kabelske retransmisije avtorskih del, razen pri lastnih oddajanjih RTV organizacij, ne glede na to, ali gre za njihove lastne pravice ali pa so te nanje prenesli drugi imetniki pravic.

Kolektivne organizacije z dovoljenjem Urada RS za intelektualno lastnino za kolektivno uveljavljanje oziroma upravljanje pravic so SAZAS (Združenje skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije), ZAMP (Združenje avtorjev in nosilcev malih in drugih avtorskih pravic Slovenije), IPFSI (Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije.

7. 5. 6 Varstvo pravic

Kadar so avtorske ali sorodne pravice kršene, lahko začnemo postopek varstva pravic in povrnitev škode po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

Ob kršitvi izključnih zakonskih pravic lahko upravičenec zahteva:

da se prepovejo kršenje in bodoče kršitve,

141


da se odpokličejo predmeti kršitve iz gospodarskih tokov z upoštevanjem interesov dobrovernih oseb,

da se odstrani stanje, ki je nastalo s kršitvijo, kar pa ne velja za zgrajene arhitekturne objekte, razen, če je uničenje objekta glede na okoliščine primera primerno,

da se nepreklicno odstranijo predmeti kršitve iz gospodarskih tokov,

da se uničijo predmeti kršitve, kar pa ne velja za zgrajene arhitekturne objekte, razen, če je uničenje objekta glede na okoliščine primera primerno,

da se uničijo sredstva kršitve, ki so izključno ali pretežno namenjena ali se uporabijo za kršitev in so v lasti kršilca,

da se upravičencu prepustijo predmeti kršitve proti plačilu proizvodnih stroškov,

da se sodba objavi.

Za kršitve veljajo splošna pravila o povzročitvi škode in odškodninski odgovornosti.

7. 6 Različne oblike imenskih pogodb po ZASP Zakon o avtorski in sorodnih pravicah posebej opredeljuje različne pogodbe in sicer založniško pogodbo, pogodbo o izvedbi in pogodbo o naročilu avtorskega dela, ki urejajo razmerja med avtorjem in založnikom, avtorjem in uporabnikom ter avtorjem in naročnikom avtorskega dela.

7. 6. 1 Pogodba o izvedbi 7. 6. 1. 1 Pojem

142


S pogodba o izvedbi, se avtor zaveže prenesti uporabniku pravico javnega recitiranja ali javne izvedbe ali javne uprizoritve svojega dela, uporabnik pa se zaveže, da bo avtorju za to plačal honorar ter delo recitiral, izvedel ali uprizoril. 7. 6 .1 .2 Vsebina pogodbe Pogodba o izvedbi mora opredeliti predvsem:

vrsto prenosa pravic,

obseg in trajanje prenosa pravic,

območje veljavnosti pravic,

rok za izvedbo dela in

avtorski honorar.

7. 6. 1. 3 Pravice in obveznosti pogodbeni strank Avtor ima pravico do ogleda izvedbe, prejema sporeda, drugih publikacij in javne kritike. Uporabnik je dolžan: •

omogočiti avtorju ogled izvedbe dela,

poskrbeti za primerne tehnične pogoje izvedbe ter

avtorju poslati spored, druge publikacije in javne kritike (vse to razen, če ni s pogodbo določeno drugače).

143


7. 6. 1. 4 Odstop od pogodbe Če uporabnik dela ne izvede v dogovorjenem roku, avtor lahko odstopi od pogodbe in zahteva odškodnino, hkrati pa lahko obdrži že prejeti honorar.

7. 6. 2. Založniška pogodba 7. 6. 2. 1 Pojem Založniška pogodba je pogodba, s katero se avtor zaveže prenesti na založnika pravico reproduciranja svojega dela v obliki tiskanja in pravico distribuiranja primerkov dela, založnik pa se zaveže, da mu bo za to plačal honorar ter delo reproduciral in distribuiral. Založniško pogodbo lahko sklene avtor sam ali pa jo v njegovem imenu sklene zastopnik.

7. 6. 2. 2 Vsebina pogodbe Bistvene sestavine založniške pogodbe so:

vrsta prenosa pravic,

trajanje in obseg prenosa pravic,

območje veljavnosti pravic,

rok za izdajo dela in

avtorski honorar.

Rok za izdajo dela mora biti določen s pogodbo, če pa temu ni tako, mora delo biti izdano najpozneje v enem letu od izročitve dela.

144


Če je avtorski honorar določen v odstotku od prodajne cene prodanih primerkov dela, mora biti v pogodbi določeno najmanjše število izdanih primerkov ob prvi izdaji, kar pa ni potrebno, če pogodba določa najmanjši honorar, ki ga je založnik dolžan plačati ne glede na število prodanih primerkov.

7. 6. 2. 3 Pravice in obveznosti avtorja Avtor ima pravico do honorarja tudi v primeru, če je delo uničeno zaradi višje sile po izročitvi založniku. Pripada mu honorar v enaki višini kot bi mu pripadal, če bi bilo delo izdano. Avtor ne more prenesti pravice reproduciranja in pravice distribuiranja v istem jeziku drugim osebam ves čas dokler traja založniška pogodba (razen, če ni s pogodbo določeno drugače).

7. 6 .2. 4 Pravice in obveznosti založnika Založnik, ki je pridobil pravico do izdaje dela v knjižni obliki, ima med enakimi ponudniki prednostno pravico do izdaje tega dela v elektronski obliki. Ta pravica traja tri leta od dogovorjenega roka za izdajo knjižnega dela, založnik pa se mora o avtorjevi pisni ponudbi za izdajo dela v elektronski obliki pisno izjaviti v 30 dneh od prejema ponudbe, sicer pravico do prednostne izdaje izgubi.

Založnik mora za nove izdaje avtorskega dela avtorju omogočiti, da le ta delo izboljša ali ga spremeni pod pogojem, da to za založnika ne pomeni pretiranih stroškov in ne spreminja narave dela. Založnik ima pravico pripraviti novo izdajo, če je bila zaradi višje sile uničena celotna pripravljena izdaja. V tem primeru avtorju pripada honorar samo za uničeno izdajo. Če pa je bil zaradi višje sile uničen samo del pripravljene izdaje, preden je bil dan v promet, ima založnik pravico, da brez plačila honorarja avtorju razmnoži samo toliko primerkov, kolikor jih je bilo uničenih.

Založnik sme neprodane primerke dela v času treh let od dogovorjene izdaje dela (če s pogodbo ni določen daljši rok), prodati kot papir za predelavo. Vendar jih mora v tem primeru najprej ponuditi avtorju v odkup in sicer po ceni, ki bi jo dobil, če bi primerke prodal kot papir za predelavo.

145


7. 6. 2. 5 Prenehanje pogodbe Založniška pogodba preneha:

če avtor umre pred dokončanjem avtorskega dela,

če je izčrpana naklada vseh dogovorjenih izdaj,

če je potekel rok trajanja pogodbe in

v drugih primerih, določenih s pogodbo.

7. 6. 2. 6 Odstop od pogodbe Avtor lahko od pogodbe odstopi, če se založnik po izčrpani eni izdaji kljub avtorjevi zahtevi v roku treh let po prejemu zahteve ne loti nove dogovorjene izdaje. Šteje se, da je izdaja izčrpana, če je število neprodanih primerkov manjše od 5% celotne izdaje.

7. 6. 3 Pogodba o naročilu avtorskega dela

7. 6. 3. 1 Pojem Pogodba o naročilu avtorskega dela je pogodba, s katero se avtor zaveže ustvariti določeno delo in ga izročiti naročniku, naročnik pa se zaveže, da mu bo za to plačal honorar.

7. 6. 3. 2 Pravice in obveznosti avtorja Avtor je dolžan v dogovorjenem roku ustvariti naročeno avtorsko delo in ga izročiti naročniku. Avtor obdrži avtorsko pravico na naročenem delu, razen pravice distribuiranja. 146


7. 6. 3. 3 Pravice in obveznosti naročnika Naročnik mora biti omogočen nadzor posla, vendar le pod pogojem, da s svojim ravnanjem ne posega v avtorjevo svobodo znanstvenega in umetniškega izražanja.

7. 6. 3. 4 Kolektivno avtorsko delo Kolektivno avtorsko delo je delo, ki ga soustvari veliko število soavtorjev na pobudo in v organizaciji naročnika (fizične ali pravne osebe), objavi in uporablja pa se pod imenom naročnika (to so n. pr. enciklopedije, zborniki ipd). V primeru kolektivnega avtorskega dela so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorjev na kolektivnem delu izključno in neomejeno prenesene na naročnika, razen, če pogodba ne določa drugače.

7. 6. 3. 5 Avtorsko delo iz delovnega razmerja V primeru, da avtorsko delo ustvari delojemalec (delavec) pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti ali po navodilih delodajalca, se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za 10 let od dokončanja dela. Po preteku roka pripadajo navedene pravice delojemalcu, vendar delodajalec lahko zahteva njihov ponovni izključni prenos, tokrat proti plačilu primernega nadomestila.

7. 6. 3. 6 Posebnosti o avtorskih delih Posebnih določil in ureditve so v ZASP deležna tudi avdiovizualna dela in računalniški programi.

7. 6 .4 Avdiovizualna dela 7. 6. 4. 1 Pojem Avdiovizualna dela so:

147


kinematografski, televizijski, risani filmi,

kratki glasbeni videofilmi,

reklamni in dokumentarni filmi ter

druga avdiovizualna dela, izražena v obliki zaporedja povezanih gibljivih slik, z zvokom ali brez, ne glede na vrsto nosilca, na katerem so vsebovana.

7. 6. 4. 2 Pravica avdoviziualne priredbe Pravica avdiovizualne priredbe je izključna pravica, da se prvotno delo predela ali vključi v avdiovizualno delo. Če avtor prvotnega dela sklene pogodbo o avdiovizualni priredbi se šteje, da je izključno in neomejeno prenesel na filmskega producenta, pravico predelave in vključitve prvotnega dela v avdiovizualno delo in svoje materialne avtorske pravice ter druge pravice avtorja na tem avdiovizualnem delu, njegovem prevodu, njegovih avdiovizualnih predelavah ali na fotografijah, nastalih v zvezi s produkcijo avdiovizualnega dela. 7. 6. 4. 3 Soavtorji avdiovizualnega dela Za soavtorje avdiovizualnega dela se štejejo:

avtor priredbe,

pisec scenarija,

avtor dialogov,

direktor fotografije,

glavni režiser in

148


skladatelj filmske glasbe, ki je prav posebej ustvarjena za uporabo v tem avdiovizualnem delu.

Soavtorjem avdiovizualnega dela pripada avtorski honorar ločeno za vsako preneseno materialno avtorsko pravico ali drugo pravico avtorja. 7. 6. 4. 4 Avtorji prispevkov k avdiovizualnem delu Avtorji prispevkov k avdiovizualnem delu so:

animator in skladatelj glasbe, ki nista soavtorja avdiovizualnega dela,

scenograf,

kostumograf,

slikar mask in

montažer.

7. 6. 4. 5 Pogodba o filmski produkciji Pogodba o filmski produkciji mora biti sklenjena v pisni obliki. S sklenitvijo pogodbe o filmski produkciji se šteje, da so soavtorji izključno in neomejeno prenesli na filmskega producenta vse svoje materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na avdiovizualnem delu, njegovem prevodu, njegovih avdiovizualnih predelavah ali pri tem delu nastalih fotografijah, če ni s pogodbo drugače določeno.

149


Kljub temu soavtorji oziroma avtorji obdržijo:

soavtorji izključno pravico do nadaljnje predelave avdiovizualnega dela v kakšno drugo umetniško obliko,

avtorji prispevkov pravico, da svoje prispevke k avdiovizualnem delu posebej uporabljajo, če niso s tem prizadete pravice filmskega producenta,

soavtorji pravico do primernega nadomestila od filmskega producenta za vsakokratno dajanje v najem videogramov avdiovizualnega dela.

7. 6. 4. 6 Dokončanje avdiovizualnega dela Avdiovizualno delo se šteje za dokončano, ko je v skladu s sporazumom med glavnim režiserjem in filmskim producentom končana prva standardna kopija dela, ki je predmet pogodbe. Spremembe kopije avdiovizualnega dela, so možne le po predhodnem soglasju glavnega režiserja in filmskega producenta. 7. 6. 4. 7 Odstop od pogodbe Če filmski producent ne konča avdiovizualnega dela v petih letih od sklenitve pogodbe o filmski produkciji ali če ne distribuira končanega avdiovizualnega dela v enem letu od njegovega dokončanja, lahko soavtorji odstopijo od pogodbe.

7. 6. 5 Računalniški programi 7. 6. 5. 1 Pojem Računalniški programi so programi v vsaki izrazni obliki, vključno s pripravljalnim gradivom za njihovo izdelavo. Računalniški programi uživajo varstvo, če so individualna dela v tem smislu, da pomenijo lastno intelektualno stvaritev njihovega avtorja.

150


7. 6. 5. 2 Delovno razmerje in avtorska pogodba Kadar računalniški program ustvari delavec pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti ali po navodilih delodajalca, se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem programu izključno in neomejeno prenesene na delodajalca ali naročnika.

7. 6. 5. 3 Pravice avtorja Avtor računalniškega programa ima, razen, če zakon ne določa drugače, zlasti izključno pravico do:

reproduciranja sestavnih delov ali celotnega računalniškega programa, ne glede na to, ali je začasno ali trajno ter s katerim sredstvom in v kateri obliki; če je za nalaganje, prikazovanje, izvajanje, prenašanje ali shranjevanje računalniškega programa potrebno njegovo reproduciranje, je za ta ravnanja potrebno dovoljenje avtorja,

prevoda, prilagoditve, priredbe ali kakšne drugačne predelave računalniškega programa ter reproduciranja rezultatov teh predelav, vendar brez poseganja v pravice tistega, ki je predelave opravil,

distribuiranja izvirnika računalniškega programa ali njegovih primerkov v katerikoli obliki, vključno z njegovim dajanjem v najem.

Avtor lahko prenese pravice iz prejšnjega odstavka na tretje osebe tudi z licenčno pogodbo. 7. 6. 5. 4 Vsebinske omejitve avtorjevih pravic Zakoniti pridobitelj računalniškega programa lahko izvrši dejanja potrebna za odpravo napak, brez dovoljenja avtorja, če je to potrebno zaradi uporabe računalniškega programa v skladu z njegovim namenom. Upravičeni uporabnik računalniškega programa lahko brez dovoljenja avtorja reproducira največ dva varnostna primerka programa, če je to potrebno zaradi njegove uporabe. Upravičeni uporabnik primerka računalniškega programa lahko brez dovoljenja

151


avtorja opazuje, proučuje ali testira delovanje programa zato, da dožene ideje in načela, ki so osnova kateremukoli elementu programa, če to stori pri njegovem nalaganju, prikazovanju, izvajanju, prenašanju ali shranjevanju, do katerih je upravičen. 7. 6. 5. 5 Dekompliranje Ni potrebno dovoljenje avtorja za reproduciranje kode ali prevod kodne oblike računalniškega programa, če je to nujno potrebno za pridobitev informacij, potrebnih za doseganje operabilnosti.

Vendar le, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakon:

da ta dejanja izvrši pridobitelj licence ali drugi upravičeni uporabnik ali v njihovem imenu za to pooblaščena oseba,

da informacije, potrebne za doseganje operabilnosti, niso bile predhodno brez nadaljnjega dostopne osebam iz prejšnje točke in

da so ta dejanja omejena zgolj na tiste dele prvotnega programa, ki so potrebni za doseganje operabilnosti.

Zakon izrecno prepoveduje, da bi se na tak način pridobljene informacije:

uporabile za drug namen kot za doseganje operabilnosti neodvisno ustvarjenega računalniškega programa,

odstopile tretjim osebam, razen kadar bi bilo to potrebno za doseganje operabilnosti neodvisno ustvarjenega računalniškega programa,

uporabile za razvijanje, proizvodnjo ali trženje drugega računalniškega programa, ki je v svojem izrazu bistveno podoben, ali

152


•

uporabile za katerokoli drugo dejanje, s katerim se krĹĄi avtorska pravica

153


TEHNIト君A ZAKONODAJA

154


8 TEHNIČNA ZAKONODAJA Vsaka država ima sprejeto regulativo, ki nadzira delovanje področja telekomunikacij, radia in poštnih storitev. Inštitucija ki v Sloveniji izvaja nadzor je Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS. V nadaljevanju so predstavljene njene naloge in obveznosti ter pristojnosti.

Poleg APEK-a obstajata še dva organa za spremljanje in svetovanje na področju telekomunikacij:

Svet za elektronske komunikacije RS (http://www.apek.si/sl/sek) Svet za elektronske komunikacije Republike Slovenije (Svet) je organ za spremljanje in svetovanje pri usmerjanju trga elektronskih komunikacij. Svet deluje v smeri vzpodbujanja vseh ključnih dejavnikov za doseganje ciljev na področju razvoja elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, ki so: •

stabilen razvoj elektronskih komunikacij v skladu s pričakovanji uporabnikov,

pospeševanje splošnega razvoja elektronskih komunikacij in razvoja novih storitev,

spodbujanje učinkovitosti in tekmovanja med operaterji na trgu elektronskih komunikacij.

155


Svet za radiodifuzijo RS (http://www.srdf.si/) Naloge sveta za radiofuzijo so: -

Oblikovanje strategije razvoja radijskih in televizijskih programov v Sloveniji

-

Spodbujanje in pomoč pri pripravi samoregulativnih priporočil v zvezi s predvajanjem nasilnih, erotičnih in drugih vsebin, ki niso primerne za otroke, v televizijskih programih

-

Kampanja za promocijo označevanja televizijskih vsebin glede na njihovo primernost za otroke

-

Uskladitev dogovora o spoštovanju pravil v oglaševanju in sponzoriranju z Zakonom o medijih in trendi v televizijskem oglaševanju in sponzoriranju v skladu z dobro prakso iz evropskih držav

-

Priprava publikacije z zbranimi predpisi s področja medijske ureditve in podatki o delujočih radijskih in televizijskih programih v Sloveniji

-

Obravnava vlog za radijske frekvence za opravljanje radiodifuzije

-

Obravnava vlog za pridobitev statusa lokalnega, regionalnega, študentskega ali nepridobitnega programa posebnega pomena

-

Sprejemanje odločitev za predhodno mnenje Agencije v zvezi z omejevanjem koncentracije

-

Druge naloge, ki izhajajo iz pristojnosti Sveta za radiodifuzijo

8. 1 APEK - agencija za pošto in elektronske komunikacije Rs ( www.apek .si ) Poslanstvo Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije je regulacija trga elektronskih komunikacij, vključno z radijsko in TV dejavnostjo ter pošto: •

zagotavljanje primernih pogojev za razvoj konkurence,

omogočanje svobodne gospodarske pobude,

upravljanje radiofrekvenčnega spektra in številskega prostora,

spodbujanje razvoja novih, kakovostnih, sodobnih, varnih in cenovno dostopnih storitev po meri uporabnikov ter

zagotavljanje pogojev za razvoj radijskih in TV programov

Strateški cilji Agencije izhajajo iz njenega poslanstva in so: (http://www.apek.si/sl/strateski_cilji) 1. Zagotavljati pogoje za kakovostne storitve po primerni ceni. 2. Zagotoviti dostopnost univerzalnih storitev vsem prebivalcem Slovenije po dostopnih cenah in neodvisno od geografske lokacije. 156


3. Ščititi interese uporabnikov storitev, vključno z zaščito tajnosti in zasebnosti. 4. Zagotoviti učinkovito konkurenco na trgu. 5. Spodbujati razvoj in uvajanje novih storitev in tehnologij za višjo kakovost življenja in razvoj gospodarstva z zagotavljanjem pogojev za nove investicije. 6. Zagotoviti in nadzirati učinkovito rabo radiofrekvenčnega spektra in številskega prostora. 7. Strokovno nadzirati izvajanje programskih zahtev, ki po zakonu o medijih veljajo za radijske in televizijske programe. 8. Zagotoviti delovanje telekomunikacij in uporabo radiofrekvenčnega spektra za nudenje storitev v času izrednih razmer ter ščititi nacionalne interese države. 9. Zagotavljati javnost svojega dela. 10. Vzdrževanje in nenehno izboljševanje sistema upravljanja, ki zagotavlja, da agencija svoje naloge izvaja uspešno, učinkovito, kakovostno in v skladu z veljavno zakonodajo. Agencija svoje poslanstvo in svoje naloge opravlja na podlagi naslednjih temeljnih zakonov: •

Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom), Ur. l. RS št. 13/07 – UPB1 in 102/07ZDRad / Electronic Communications Act

Zakon o medijih (ZMed), Ur. l. RS št. 110/06 - UPB1 in 69/01-ZOIPub / Mass Media Act

Zakon o poštnih storitvah (ZPSto-1), Ur. l. RS št. 102/04 – UPB1 / Postal services Act

Zakon o javnih agencijah (ZJA), Ur. l. RS št. 52/02 in 51/04

Zakon o ratifikaciji evropske konvencije o čezmejni televiziji in Protokola, ki spreminja evropsko konvencijo o čezmejni televiziji, Ur. l. št. 57/99 (Mednarodne pogodbe, Ur. l. RS, št. 18/99)

Zakon o ratifikaciji območnega sporazuma o uporabi pasu 87,5-108,0 MHz za FM zvokovno radiodifuzijo (Območje 1 in del Območja 3) /MOSUPZR/, Ur. l. RS-MP št. 5/97

Regionalni sporazum o radiodifuziji v evropski regiji za uporabo frekvenc v obsegu hektometrskih, metrskih in decimetrskih valov, podpisan v Stockholmu 23. 6.1961, Ur. l. RS, št. 65/93

Zakon o ratifikaciji Chestrskega večstranskega usklajevalnega sporazuma iz leta 1997 o tehničnih merilih, načelih usklajevanja in postopkih za uvajanje prizemne digitalne videoradiodifuzije (DVB-T) (MCVUTV), Ur. l. RS, št. 71/05 (Mednarodne pogodbe, Ur. l. RS, št. 12/05)

Nacionalni program razvoja telekomunikacij, Ur. l. RS št. 23/00

Zakon o telekomunikacijah (ZTel-1), Ur. l. RS št. 30/01, 110/02 - ZGO-1, 43/04 ZEKom - Opomba: ne velja od 1. 5. 2004, vendar se na podlagi 2. ods. 171 čl. ZEKom njegove določbe IX., X. poglavja ter XVII. poglavja v delu, ki se nanaša na 157


prej navedeni poglavji, uporabljajo do sprejema ustreznih predpisov, ki jih izda minister oz. ministrica, pristojen oz. pristojna za gospodarstvo v roku 6 mesecev od uveljavitve ZEKom. •

Zakon o digitalni radiodifuziji (ZDRad), Ur. l. RS št. 102/07/ Digital Broadcasting Act

8. 2 APEK - nadzor RF spektra Cilj nadzora RF-spektra je zagotoviti nemoteno uporabo radiofrekvenčnega spektra vsem uporabnikom v soglasju z izdanimi odločbami o dodelitvi radijskih frekvenc (ODRF). Agencija izvaja permanenten nadzor uporabe radiofrekvenčnega spektra po uradni dolžnosti in inšpekcijski nadzor na podlagi prejetih prijav radijskih motenj. Pri tem uporablja radijski nadzorno-merilni sistem Slovenije (RNMS), ki obsega omrežje 8 avtomatskih radijskih nadzornih postaj na raznih lokacijah in dve obljudeni radijski nadzorni postaji. Mobilni del nadzornega sistema predstavljajo tri merilna vozila, ki so opremljena za različne vrste nadzora in specializirana za meritve v različnih delih frekvenčnega spektra. Pooblaščenim osebam Agencije je možen dostop do katerekoli radijske nadzorne postaje prek javnega telefonskega omrežja in celo prek omrežja GSM. Pooblaščene osebe Agencije so pristojne za inšpekcijsko ukrepanje v naslednjih primerih radijskih zadev •

če radijska postaja ne spoštuje določila iz ODRF (141. člen ZEKom),

če radijske naprave, za katere ni potrebno imeti ODRF (npr. SRD-naprave kratkega dometa, itd.) motijo (32. člen ZEKom),

če motnje povzročajo radijske postaje MORS, policije, SOVE, CB-postaje, RApostaje, itd. (32. člen ZEKom).

Inšpektorji IRSEKEPP (Inšpektorata RS za elektronske komunikacije, elektronski podpis in pošto) so pristojni za ukrepanje v naslednjih primerih: •

če radijska postaja ne spoštuje določila iz ODRF (141. člen ZEKom),

če radijske naprave, za katere ni potrebno imeti ODRF (npr. SRD-naprave kratkega dometa, itd.) motijo (32. člen ZEKom),

če motnje povzročajo radijske postaje MORS, policije, SOVE, CB-postaje, RApostaje, itd. (32. člen ZEKom).

Inšpektorji IRSEKEPP (Inšpektorata RS za elektronske komunikacije, elektronski podpis in pošto) so pristojni za ukrepanje v naslednjih primerih: •

če radijska postaja dela brez ODRF (35. člen ZEKom)

če naprave v obratovanju niso elektromagnetno združljive (EMC-problem),

v izrednih razmerah (96.-100. člen ZEKom),

pri izgradnji telekomunikacijskih omrežij (77. člen ZEKom),

158


v primerih radijske in terminalske opreme (npr. DECT, GSM, brezvrvični telefoni, itd) v obratovanju, ki se priključujejo na javno komunikacijsko omrežje (88. člen ZEKom).

8. 3 APEK - nadzor nad izvajanjem programskih zahtev in omejitev iz Zakona o medijih Agencija opravlja nadzor nad izvajanjem programskih zahtev in omejitev iz Zakona o medijih, ki veljajo za vse radijske in televizijske programe, ter nad izvajanjem programskih zahtev in omejitev iz Zakona o medijih, ki veljajo za radijske in televizijske programe posebnega pomena. Agencija je določila spremenljivke, s katerimi opredeljuje predvajane vsebine, in tako operacionalizirala strokovni nadzor programskih vsebin, ki izhaja iz Zakona o medijih in njegovih podzakonskih aktov (Pravilnik o merilih za opredelitev vsebin lastne produkcije). V okviru javnosti dela agencije in obveščanja javnosti o njenem delu je operacionalizacijo objavila v Metodologiji nadzora programskih vsebin radijskih in televizijskih programov.

8. 4 APEK - nadzor nad izvajanjem določb Zakona o poštnih storitvah Nadzor nad izvajanjem določb Zakona o poštnih storitvah, ki se nanašajo na: •

izvajanje in kakovost univerzalne poštne storitve,

dostop do javnega poštnega omrežja,

splošne pogoje in cene univerzalne poštne storitve,

prepoved subvencioniranja,

vodenje računovodstva izvajalca univerzalne poštne storitve,

posamične akte, ki jih izdaja Agencija v okviru svojih pristojnosti,

izvajajo pooblaščene osebe Agencije. Pooblaščene osebe agencije svoje delo opravljajo tudi v skladu z zakonom o inšpekcijskem nadzoru in zakonom o prekrških (kot prekrškovni organ). Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb Zakona o poštnih storitvah ter na njegovi podlagi izdanih predpisov in splošnih aktov izvajajo inšpektorji, pristojni za pošto, ki delujejo v okviru Inšpektorata RS za elektronske komunikacije, elektronsko podpisovanje in pošto, organa v sestavi Ministrstva za gospodarstvo. APEK vodi tudi register radijskih in televizijskih programov (http://www.apek.si/sl/ra_in_tv_programi_register)

159


9 UPORABLJENA LITERATURA IN VIRI Literatura: 1. Kušej, Gorazd, Marijan .Pavčnik, dr. Anton. Perenič: Uvod v pravoznanstvo, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1998 2. Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42 od 19. 4. 2006), 3. Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/01 in 32/04), 4. Cigoj; Stojan: Veliki komentar obligacijskih razmerij, I-IV, Ljubljana 1984 -1986, 5. Brank, Janez: Obligacijsko pravo, Koper 1998, Visoka šola za managenet v Kopru, 6. Grlić, Andrejka: Pogodbeno pravo, Ljubljana, ŠCPET, VSŠ, 2003, 7. Zakon o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 102 od 21. 9. 2004), 8. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o industrijski lastnini- uradno prečiščeno besedilo (Uradni list RS, št. 20 od 24. 2. 2006), 9. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah – uradno prečiščeno besedilo (Uradni list RS, št. 44 od 25. 4. 2006), 10. Oman, Branko, dr. Miha Trampuž, Andrej Zupančič: Kaj je dobro vedeti o avtorski in sorodnih pravicah,GV Izobraževanje, Ljubljana, 1996. 11. Avtorsko pravo dodatek h gradivu Pravo intelektualne lastnine (Univerza v Mariboru Pravna fakulteta- 2001) 12. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem (Miha Trampuž, Branko Oman, Andrej Zupančič; Gospodarski vestnik 1997) 13. Repas, M.: Pravo blagovnih in storitvenih znamk, Ljubljana: GV založba, 2007. 14. Repas, M.: Dodatni varstveni certifikat – daljše monopolno varstvo za farmacevtske proizvode, Podjetje in delo, štev. 8/2002, str. 1810-1827. 15. Repas, M.: Novejši trendi na področju patentiranja, Podjetje in delo, štev. 8/2001, str. 1479-1495. 16. Repas, M.: Ali se kot znamka lahko registrira vonj? EVRO Pravna praksa, štev. 4/2004, stran 22. 17. Piano, A.: Geografske označbe, Podjetje in delo, štev. 1/2001.

Viri: 160


1. http://www.uil-sipo.si 2. http://www.zascitite.si 3. http://europa.eu.int/eur-lex 4. http://test.japti.si/downloadfile.aspx?docid=261 5. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino: http://www.uil-sipo.si/ 6. Agencija za pošto in elektronske komunikacije: http://www.apek.si/ 7. Združenje skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije: http://www.sazas.org/ 8. Novinarska vstopna točka: http://www.novinar.com/ 9. Novinarsko častno razsodišče: http://www.razsodisce.org/razsodisce/razsodisce.php 10. Center za javno komuniciranje: http://www.media-forum.si/slo/opazovanje/mediji-omedijih/3010/ 11. Avtorska agencija za Slovenijo: http://www.aas.si/index.htm 12. http://www.artservis.org/

161

Zakonodaja: skripta  

Medijsko pravo in avtorska zakonodaja, skripta za interno uporabo za 1. letnik, Maribor, januar 2009, avtorji: Jasmina Topalovič, Mihaela Kl...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you