Page 1

Finance

www.finance.si

Petek, 2. septembra 2011, št. 1

Zlati balon bo počil V iskrivem niču mehurčkov šampanjca je štiri milijarde evrov 23

Na smučeh v kopalkah

Predlagamo sveženj poletno-jesenskih ledeniških smučišč vse tja do francoskih Les Deux Alpes 24

Slovenija je svetovni nogometni prvak Kako se je najbolj planetarni šport prvič dotaknil identitete majhnega naroda 10, 11

Se nam lahko zgodi Grčija?

Drago Wernig

Naše gospe niso Madame de Pompadour

Shutterstock

4, 5

Čeprav je miselnost, še posebej o dolgovih, podobna, se zdi, da smo še razmeroma daleč 2, 3


Košarka – Slovenska košar-

karska reprezentanca se bo ob 18. uri na tretji tekmi prvega dela evropskega prvenstva v litovskem mestu Klaipeda pomerila z gruzijsko izbrano vrsto.

Petek, 2. septembra 2011, št. 1 • www.finance.si

uvodnik

Rojstni dan

S

Finance Weekend bodo poglobljeno in strokovnopoljudno pisale o ekonomiji, biznisu in poslu življenjskega sloga.

poštovani bralci, dobrodošli pri branju nove priloge Financ, Finance Weekend. Izhajala bo vsak petek, ureja jo kolega Marjan Bauer. V njej bomo poglobljeno in tudi bolj lahkotno ter poljudno-strokovno pisali o ekonomiji, biznisu, o poslu prostega časa in življenjskega sloga. V njej bo več prostora za analize, reportaže. Finance Weekend bomo izdajali zato, ker vam želimo in ker vam moramo ponuditi več. Namreč: v današnjem medijskem svetu vlada izjemno trda konkurenca. Na tem trgu, ki ga je kriza močno prizadela, se spopadamo časopisi, revije, televizije, radiji, internet, Google, Facebok, še kdo … Vsi smo si konkurenca, bojujemo se za pozornost ne zelo širokega slovenskega občinstva in za oglase. Kanali, prek katerih časopisi komuniciramo z vami, so se v zadnjih letih namnožili. Tisk, ki je, kakor prej, izjemno pomemben, predvsem mnenjsko, tu so internet, ki nas zasipa z novicami, mobilni telefoni, tablični računalniki – Finance lahko v takšni ali drugačni obliki spremljate prek vseh teh kanalov. Vsi naročniki Financ imajo posebne privilegije pri spremljanju vseh teh vsebin, katerih produkcija je vse prej kot poceni. Zato se naročnine dražijo, tudi Financam (večina naših zvestih kupcev bo to opazila šele prihodnje leto). Zato vam želimo in moramo ponuditi vsak dan več in to nam je v veselje. Prepričani smo tudi, da boste Finance zaradi nove priloge še raje prebirali doma.

Peter Frankl, urednik in direktor

Trudimo se biti koristni in zanimivi. Kdor je vse življenje gledal samo »ugledne« slovenske časopise, se mu zanimivo lahko zdi tudi rumeno. Res je, da smo kritični, poskušamo biti duhoviti, v želji, da bi bili boljši, originalni, morda kontroverzni, zato, da spodbudimo razmišljanje in dialog, se tudi zmotimo. To seveda radi priznamo. A pripomnimo: kdor piše po nareku, ta se ne zmoti. In ker ne pišemo po nareku, nas del slovenskega esteblišmenta razglaša za rumene. V mislih imamo tisti njegovi del, o katerem kritično pišemo predvsem mi, večina drugih medijev ga malikuje. Eden od mnogih primerov: če nam tisti, ki zagovarjajo javno šolstvo in zdravstvo, a hkrati to šolstvo hinavsko in ultraliberalno pri(h)vatizirajo ter z zvezami in poznanstvi čez vrsto hodijo k javnemu zdravniku, pravijo, da smo rumeni, je nam to v ponos. Naprej: Boško Šrot, največji in propadli slovenski tajkun, je prav tako pravil, da smo rumeni. Seveda – saj smo mu stopili na žulj, ko smo zvesto branili potrošnika, malega delničarja, podjetnika, pošten menedžment, davkoplačevalca in konkurenco. Interesi teh so namreč temelj našega pisanja.

peter.frankl@finance.si

Prihodnje leto bo 20 let, odkar Finance izhajajo, nekaj več kot deset let so dnevni časopis. V vsem tem času smo normalno poslovali, brez državnih dotacij, zgolj na trgu in brez politikov. Naši lastniki imajo vložek povrnjen, tudi v prihodnje bomo morali biti uspešni in tržno naravnani. Ne samo zato, ker spoštujemo lastnike, kupce, partnerje in sodelavce, tudi zato, ker je normalno in dobičkonosno poslovanje največje jamstvo za to, kar novinarji cenimo najbolj – svobodo. Uspešnim se namreč ni treba udinjati nobeni politiki. V Financah in tudi novi prilogi Finance Weekend bomo znali pohvaliti, a nikogar ne bomo malikovali. Vselej bomo kritični, poskušali biti zanimivi in zabavni in vedno bomo povedali to, kar mislimo. Ker menimo, da predvsem to od nas pričakujejo naši kupci, zlasti naši spoštovani bralci, ki se vam prisrčno zahvaljujemo, da ste z nami. Weekend je redna priloga časnika Finance. Izhaja ob petkih. IZDA­JA: ČASNIK FINANCE, D. O. O. Direktor: Peter Frankl Naslov: Dalmatinova ul. 2, Ljubljana Telefon: 01 30 91 500 ali 30 91 540 Telefaks: 01 30 91 505 ali 30 91 545 E-pošta: finan­ce@finan­ce.si

Urednik priloge: Marjan Bauer Odgovorni ure­dnik časnika Finance Peter Frankl

Trže­nje nakla­de: Miha Eržen Naro­či­la Telefon: 01 30 91 577 Telefaks: 01 30 91 585 E-pošta: naroc­ni­ne@finan­ce.si

Namestnika odgo­vor­ne­ga ure­dni­ka: Simona Toplak, Uroš Urbas Jezikovna ure­dni­ca: Tatjana Hosta Tehnična ure­dni­ca: Maja Volk Urednik foto­gra­fi­je: Urban Štebljaj

Oglasno trže­nje: Maja Dolenc Informacije in naro­či­la ogla­sov: Telefon: 01 30 91 422 in 01 30 91 514 Telefaks: 01 30 91 575 E-pošta: ogla­si@finan­ce.si

KODEKS: Novinarji Čas­ni­ka Finance upošte­va­jo Kodeks Čas­ni­ka Finance in inter­na pra­vi­la finanč­ne­ga novi­nar­stva, objav­lje­na na splet­ni ­strani: www.finan­ ce.si/­kodeks

PORTFELJI: Portfelji čla­nov redak­ci­je Čas­ni­ka Finance so objav­lje­ni na splet­ ni ­strani: www.finan­ce.si/port­fe­lji POPRAVKI: Priporočila o poprav­kih, pri­ka­zih nasprot­nih dej­stev ali odme­ vih objav­lja­mo na splet­ni ­strani: www. finan­ce.si/­popra­vek Delov­ni čas redak­ci­je Čas­ni­ka Fi­nan­ce je od po­ne­delj­ka do če­trt­ka od 10. do 19. ure, ob pet­kih od 10. do 16. ure. LAST­NIK DRU­ŽBE: Bonnier Business Press, Šved­ska TISK: Finance tiska Delo, d. d., Tiskarsko središče, Ljubljana NATISNILI SMO 16.800 IZVO­DOV

Legenda – Na Starem gradu Celje bo ob 20. uri dramska predstava Knezi Celja: Skrivnost gradu Ojstrica, legenda o Frideriku in Veroniki.

Kralj Lear – V Konjeniškem centru Kmetije Košir v Gameljnah pri Ljubljani bo dramska predstava Williama Shakespeara Kralj Lear v režiji Matjaža Bergerja.

Sejem – 44. šuštarska ne-

Nedelja, 4. septembra

delja – Prid’te, le prid’te na Šuštrsko nedelo v Trž’č! Od 2. do 4. septembra.

Izgubljene sanje – V KUD

Predoslje bo ob 20. uri dram-

made in Slovenia

ska predstava z naslovom Izgubljene sanje.

Košarka – Slovenski košarkarji se bodo ob 21. uri v četrti tekmi evropskega prvenstva v Klaipedi pomerili z Belgijci.

Ponedeljek, 5. septembra Eurostat – Objava podatkov

o trgovini na drobno za države z evrom.

Wall Street – Na ameriških

borzah bo trgovanja prost dan. V ZDA imajo praznik dela.

Eurostat – Objava podrobnih podatkov o rasti BDP v Evropski uniji v drugem letošnjem četrtletju.

Košarka – Slovenski

Sreda, 7. septembra

Surs – Objava slovenskega

prostorih GZS bo od 15.00 do 19.30 seminar Kako brez dodatnih davkov preoblikovati s. p. v d. o. o.

košarkarji se bodo ob 18. uri v zadnji tekmi prvega dela v Klaipedi pomerili z rusko reprezentanco.

BDP za drugo četrtletje, podrobni podatki.

– Turistično društvo Lanthieri iz Vipave drugo leto zapored

Opera – V ljubljanskem Cankarjevem domu bo ob 20. uri opera Otello Giuseppeja Verdija.

Četrtek, 8. septembra

Nemški statistični urad bo

ki jo vodi Jean-Claude Trichet (na fotografiji), bo odločala o ključni evrski obrestni meri. Analitiki pričakujejo, da jo bodo obdržali pri dozdajšnjih 1,5 odstotka. Isti dan bodo o višini obrestne mere odločali v Banki Anglije, dan prej pa v Banki Japonske. Sprememb ni pričakovati.

ECB – Evropska centralna banka,

objavil podatke o tamkajšnjem julijskem izvozu in uvozu.

Akademija Finance – V

Torek, 6. septembra

pripravlja prireditev Vipavska trgatev.

Petek, 9. septembra

Surs – Objavljeni bodo slovenski julijski indeks industrijske proizvodnje in zalog v industriji ter julijski podatki o slovenskem izvozu in uvozu.

Četrtek, 8. septembra Vipavska trgatev 2011

3

Se nam lahko zgodi Grčija? Scenarij se zdi MNENJA

Gre naša država po poti Helenske republike

Osamosvojitev: Jože P. Damijan, ekonomist finance@finance.si

G

rčija je po Islandiji druga država v Evropi in prva med članicami evrskega območja, ki je v tej finančni krizi de facto bankrotirala. Islandijo so pokopale banke, okužene z ameriškimi drugorazrednimi vrednostnimi papirji. Grčijo pa na eni strani banke, na drugi pa ekscesno kratkoročno zadolževanje države zaradi nesorazmerno velike javne porabe in posledično nesposobnost države, da bi sanirala banke. Grški sindrom se kot rak širi v druge članice evrskega območja. S podaljševanjem se finančna kriza poglablja, zadolževanje držav postaja vse dražje in počasi dobiva razsežnosti dolžniške krize. Z vsakim bankrotom držav bo zadolževanje za preostale države zaradi povečanega tveganja vse dražje. Za Grčijo bodo prve na vrsti države z najslabšim stanjem v bankah, z najslabšo kondicijo javnih financ in z najmanj konkurenčnim gospodarstvom.

leta

1822

Površina:

131.990 km

2

Poseljenost:

Toda skrb zbujajoči so dinamika zadolževanja, njen nastanek in namen porabe. Slovenska država se je v zgolj treh letih (2009–2011) neto zadolžila za 7,6 milijarde evrov (od tega leta 2009 za dobre štiri milijarde, leta 2010 za 880 milijonov in letos že za več kot 2,6 milijarde evrov). Javni dolg Slovenije se je v treh letih tako rekoč podvojil – z 21,9 odstotka BDP v letu 2008 na predvidenih 43 odstotkov BDP letos. Slovenija je samo v letih 2009 in 2010 povečala javni dolg za 16,1 odstotka BDP, kar jo uvršča na deseto mesto med EU-27 in na šesto mesto med državami evrskega območja. Bolj od Slovenije so se med državami z evrom v istem obdobju zadolžile le Irska (za 51,8 odstotka BDP), Grčija (32,1), Portugalska (21,4), Španija (20,3) in Nemčija (za 16,9 odstotka BDP). Slovenija se torej samo po dinamiki javnega zadolževanja nevarno približuje najbolj problematičnim državam iz skupine PIIGS.

V petih letih 25 milijard dolga

Druga nevarna točka je velikansko povečanje zadolževanja gospodarstva in gospodinjstev. Slovenski subjekti so se med letoma 2000 in 2010 v tujini zadolžili za skoraj 31 milijard evrov, od tega med letoma 2005 in 2010 za več kot 25 milijard. Velika gospodarska rast in poraba sta bili po letu 2005 dejansko financirani z več kot 25 milijardami evrov tujih posojil, ki so jih slovenski subjekti neposredno najeli v tujini, večinoma pa so jih tam najemale naše banke za potrebe domačih posojilojemalcev. Problematični so trije vidiki. Prvič, veliko teh posojil je bilo porabljenih za spodletele menedžerske prevzeme, za prenapihnjene naložbe v gradbeništvo ter za nakupe vrednostnih papirjev in nepremičnin po močno napihnjenih cenah. Drugič, precejšen del teh posojil ne bo odplačan, zato so banke že doživele (in jih še bodo) velike odpise in izgube v bilancah. Banke, predvsem največja NLB, zato potrebujejo sanacijo. In tretjič, podjetja in gospodinjstva so

Gospodarski kazalci

Slovenija

15,9

Stopnja brezposelnosti

8,4

2,4

Julijska letna inflacija

0,9

-6,9

Letna rast BDP (2. četrtletje)

1,0

29.600

BDP na prebivalca (v USD)

28.200

318,1

Celotni BDP (v mrd USD)

56,6

20

Delež prebivalstva pod pragom revščine (v % za 2009)

11,5

-10,5

85

143

prebivalcev na km2

Proračunski primanjkljaj leta 2010 (kot % BDP)

še oddaljen, a smo na njegovi poti

Osamosvojitev: leta

1991 Površina:

20.273

km2

Poseljenost:

-7,9

Dolg sektorja država (kot % BDP)

101

38

Sašo Stanovnik, Alta Invest

prebivalec na km2

Vira: Eurostat, CIA Factbook

Najbogatejši Grk

Najbogatejši Slovenec

181,5

31. 08. 07

Spiros Latsis

Slovenija

3.370

Na prvi pogled so Grki daleč

Kako daleč od Grčije je Slovenija? Na prvi pogled in merjeno z dvema najbolj preprostima kazalcema – deležem javnega dolga v BDP in obrestno mero za dolgoročne državne obveznice – se zdi Grčija še precej daleč. V Grčiji je konec leta 2010 javni dolg znašal že 143 odstotkov BDP, v Sloveniji pa 38 (letos 43 odstotkov). Grčija je bila letos prisiljena prodajati državne obveznice že tudi po 26-odstotni obrestni meri, Slovenija po obrestni meri nekaj nad pet odstotkov.

Grčija

mio

196 mio

100

27.12.06

Ladjarski mogotec Spiros Latsis je 17-krat bogatejši od lastnika trgovske verige Mirka Tuša.

Mirko Tuš

Grčija

45,4

31.08.11

20,8

Mikonos, Grčija

Primerjava borznih indeksov Slovenije in Grčije

Marko Kranjec, Banka Slovenije

Indeks 27. 12. 2006 = 100

Piran, Slovenija

Dolžina grške obale:

Dolžina slovenske obale:

13.676 km Ko se bodo obrestne mere za slovenske državne obveznice povišale nad šest odstotkov, bo to jasno znamenje, da naša država drsi v položaj Portugalske in Španije. Grčija je še razmeroma daleč, toda Slovenija je na dobri poti, da se priključi klubu PIIGS.

43 km

močno zadolžena, zato se je domače povpraševanje trajno zmanjšalo, nevarnost bankrota podjetij pa se je ob splošni stagnaciji in finančnem krču močno povečala. Našteti dejavniki govorijo o tem, da se splošen finančni položaj v državi poslabšuje. Financiranje odprave posledic slabih posojil v bančnih bilancah se bo precej podražilo. Hkrati pa se zmanjšujeta konkurenčnost gospodarstva in domača kupna moč. Slovenska gospodarska rast je izjemno šibka v primerjavi s preostalimi državami EU, slovenska podjetja pa niso sposobna slediti izvoznemu povpraševanju, zato se slabša sposobnost odplačevanja dolga.

Lahkomiselnost bo draga

Velik del najetih posojil, ki jih ne bo mogoče odplačati, bo tako prevzela država, ta pa bo morala za sanacijo slabih posojilnih portfeljev bank najeti posojila v tujini. Če bi se, denimo, država odločila za sanacijo slabih bančnih posojil prek njihovega

OBVEZNICE Zahtevana donosnost za desetletne grške obveznice na mednarodnih trgih je ta hip 18 odstotkov, kar je poldrugo odstotno točko manj kot ob julijskem rekordu. Rast zahtevane donosnosti za grške obveznice se je začela novembra 2009. Takrat je bila zahtevana donosnost 4,5 odstotka, kolikor je bila sredi julija, ko je bilo nezaupanje na trgih v evropske obveznice najmanjše, zahtevana donosnost za slovenske desetletne obveznice. Ta je do danes upadla na približno štiri odstotke.

Infografika: Ilija Plavevski/foto: Shutterstock

2

Sobota, 3. septembra

odkupa od bank v okviru tako imenovane slabe banke, bi danes za to operacijo potrebovala od štiri do pet milijard evrov. Že naslednje leto pa še več zaradi slabšanja kakovosti posojilnih portfeljev bank. Te dodatne potrebe po tujem denarju seveda pomenijo, da se bo premija za tveganje slovenskih obveznic pri novih izdajah povečala, bonitetne hiše bodo znižale bonitetne ocene Slovenije in posojila bodo postala precej dražja. Ko se bodo obrestne mere za slovenske državne obveznice zvišale nad šest odstotkov in se vzpenjale proti osmim (od tri- do štirikrat višje kot pri nemških državnih obveznicah), bo to jasno znamenje, da Slovenija drsi v položaj Portugalske in Španije. Grčija za zdaj ostaja še razmeroma daleč, toda Slovenija je na dobri poti, da se priključi klubu PIIGS(S). Torej državam, ki jih »krasijo« visoka zadolženost, neobvladovanje javnih financ in nizka stopnja konkurenčnosti gospodarstev ter s tem nizka stopnja sposobnosti odplačevanja lahkomiselno nakopičenega javnega in zasebnega dolga.

Jernej Kozlevčar, Triglav DZU

Za zdaj je za Slovenijo grški scenarij še zelo oddaljen. Razlog je preprost, in sicer v višini dolga glede na BDP, predvsem če seštejemo dolg prebivalstva, podjetij in države. Seštevek je namreč krepko manjši od grškega in zato na bolj sprejemljivi oziroma vzdržni ravni. To je tudi glavna razlika. Na drugi strani je trend rasti dolga v zadnjih letih skrb zbujajoč, predvsem pa se vse bolj zdi, da je miselnost podobna. Javni sektor ne želi biti enake usode kot zasebni, država predvsem troši in manj vlaga, menedžerji in posamezniki pa so preveč zlahka najemali posojila pod predpostavko, da se bosta vedno cedila med in mleko. Hkrati vsi iščejo zunanje krivce. Tako naj bo grški scenarij predvsem svarilo, kaj nam sledi, če se ne bo spremenila ta miselnost. Slovenija bi lahko, če ne bo ukrotila porabe, zaradi proračunskega primanjkljaja in rasti zadolženosti šla po poti Grčije, Irske in Portugalske. Proračunski primanjkljaj se bo letos povečal zaradi pomoči podjetjem, ki so v večinski državni lasti, na primer železnicam in NLB, čeprav je vlada obljubila manjši proračunski primanjkljaj. Dokler se proračun ne bo uravnal, ni smiselno govoriti o prestrukturiranju dolgov,« je maja opozarjal guverner Banke Slovenije Marko Kranjec. Ob tem je dodal, da bi morebitna zavrnitev pokojninske reforme – kar se je medtem že zgodilo – privedla do še večje zadolženosti. V teh dneh smo ga prosili za novo izjavo, a nas je guverner Kranjec zavrnil. Razmere v Sloveniji niso primerljive s tistimi v Grčiji, kar najbolje kažejo obvezniški trgi. Zahtevane stopnje donosa za grške obveznice so precej višje kot za slovenske in povedo veliko tudi o tem, kaj si vlagatelji mislijo o grški prihodnosti in zmožnosti poplačila dolga. Prvi kazalec nezaupanja v posamezno državo so prav vlagatelji, kar smo videli na primerih Grčije, Irske in Portugalske ter pozneje Španije in Italije, ko so nadpovprečni pribitki glede na nemško primerljivo obveznico opozarjali na slab položaj v naštetih državah. Vsekakor pa mora veliko držav, med njimi tudi Slovenija, v prihodnje moči usmeriti k ureditvi pomembnih makroekonomskih dejavnikov, ki vplivajo na javnofinančno sliko: to so zlasti gospodarska rast, razmeroma visoka brezposelnost, višina zadolženosti in reforme, predvsem zdravstvenega in pokojninskega sistema. Jure Ugovšek, novinar jure.ugovsek@finance.si


4

5

Mrzlica

Zlati vizirji Apolla 11

Večna magija nakita

Zlato visoke čistosti skoraj v celoti odbija infrardečo svetlobo, tako da je ta plemenita kovina idealna za odbijanje toplotnega in radiacijskega sevanja. Ameriški astronavti, ki so v misiji Apolla 11 pristali na Luni, so imeli vizirje prevlečene z zlatom, ki jih je varovalo pred žgočim sončnim žarčenjem. Z zlatom so prevlečena tudi zrcala teleskopov.

Olimpijske so srebrne

Ceno zlata določajo tudi viri povpraševanja, po oceni World Gold Councila je tu najpomembnejši igralec nakit, ki dosega kar 70 odstotkov vsega povpraševanja. Nakit v številnih državah z nerazvitim bančnim sistemom šteje tudi za naložbo, ki rabi kot shramba vrednosti, podobno kot bančni depoziti v razvitem svetu, recimo v Turčiji, Indiji in še marsikje v Aziji. Neposredno kot naložba pomeni zlato komaj 13 odstotkov letnega povpraševanja.

Olimpijsko zlato medaljo so prvič podelili leta 1908, pred tem so zmagovalci prejemali srebrne. Zdajšnja odličja so iz srebra, ki ga prevlečejo z vsaj šestimi grami (petino unče) zlata. Na fotografiji Tina Maze z zlatom.

Petek, 2. septembra 2011, št. 1 • www.finance.si

Zgodovina uči, da so ameriški vlagatelji, ki so leta 1980 zlato kupovali po 850 dolarjev, morali čakati 28 let, da so izničili izgubo. Kranjski Janez Anton Stander zakoličil Eldorado, najbolj zlatonosen potok na svetu.

Številke

Zlati balon bo počil Jure Ugovšek, novinar

MNENJE

jure.ugovsek@finance.si

Z

lato je bilo do leta 2002 dve desetletji med vlagatelji pozabljena možnost. Po odpravi zlatega standarda v ZDA – torej zamenljivosti dolarjev za zlato – leta 1971 pa se je cena unče zlata do januarja 1980 zvišala za 19-krat in dosegla rekord pri 850 dolarjih. Ob upoštevanju ameriške inflacije to pomeni približno 2.500 zdajšnjih dolarjev. Balon sta takrat razpihovala iranska zasedba ameriškega veleposlaništva in posredovanje sovjetskih enot v Afganistanu, njihov umik je vodil v pok balona. Odziv je bil silovit, v poldrugem letu je cena zlata upadla za skoraj dve tretjini, pravega odboja v poznejših letih ni bilo, zato se je drsenje cene nadaljevalo do leta 1999, ko je zlato doseglo dno pri vrednosti 252 dolarjev za unčo. Sijoča rumena kovina je postala zapostavljena naložba. Ponudba rudnikov je ob prelomu tisočletja presegala povpraševanje predvsem zlatarske industrije za nekaj sto ton na leto. Združenja zlatih rudnikov so v tem času mrzlično iskala poti, kako spodbuditi povpraševanje. World Gold Council je sprva promoviral zlato v obliki nakita, a takšni poskusi niso obrodili želenih sadov. Naklonjenost zlatu se je malenkost izboljšala z napadom na newyorška dvojčka leta 2001. Ko pa so centralne banke po svetu potem začele »tiskati denar«, s čimer se je v ZDA in tudi drugje začel napihovati nepremičninski balon, je zlato zastavilo svoj bikovski trend.

Globalna igra z ognjem

Ta se je okrepil s prvimi zlatimi kotirajočimi skladi (ETF), ki so vlagateljem z nižjimi stroški posredovanja in hranjenja omogočali nakupe in prodaje zlata, hkrati pa močno dvignili likvidnost zlata. Prvi zlati ETF je bil avstralski Gold Bullion Securities, ki so ga predstavili marca 2003. Od takrat se je vrednost zlata v dolarjih početverila, v evrih pa skoraj potrojila. World Gold Councilu je leta 2004 uspelo prepričati ameriško agencijo za trg vrednostnih papirjev (SEC) o izdaji zlatega ETF na newyorški borzi, zdaj znanega kot SPDR Gold Shares. V časih tiskanja denarja je ta sklad ves čas privabljal sveža sredstva vlagateljev, pok ameriškega nepremičninskega balona pa mu je dal dodaten zalet. Zlato je v tem času postalo najdonosnejša naložba predvsem zaradi povpraševanja vlagateljev.

Mark Williams z bostonske univerze meni, da je z zlatimi skladi (ETF) zlato postalo bolj likvidno, kar pa je lahko dvorezni meč. Kot je povedal v pogovoru za televizijsko postajo Bloomberg, bi zlati balon danes počil precej hitreje kot leta 1980, ko je trg potreboval poldrugo leto, da se je cena znižala za skoraj dve tretjini.

Po poročanju poslovnoinformacijske agencije Bloomberg je Jeffrey M. Christian iz newyorške analitske družbe CPM Group leta 2001 združenja rudnikov zlata v javnem pismu opozarjal, da bi spodbujanje investicijskega povpraševanja lahko imelo dramatične posledice za trg zlata in naj se ne igrajo z ognjem (ETF). Po njegovih raziskavah prav investicijsko povpraševanje odloči na tehtnici, ko gre za vprašanje rasti oziroma upada cene zlata.

Z ETF je zlato postalo bolj likvidno, to pa je po mnenju Marka Williamsa z bostonske univerze lahko dvorezni meč. Kot je povedal v pogovoru za televizijsko postajo Bloomberg, bi zlati balon danes počil precej hitreje kot leta 1980, ko je trg potreboval poldrugo leto, da se je cena znižala za skoraj dve tretjini. Nekateri analitiki ob tem opozarjajo, da več imetnikov zlata kot naložbe povečuje morebiten prodajni pritisk, anketa Bloomberga v začetku leta pa je prav tako pokazala, da je po mnenju vsakega drugega uporabnika njihovega profesionalnega finančnega portala zlato balon.

Soros odšel, Paulson ostaja

VIZIONAR

Zlati skladi so še vedno največja utež hedge sklada Johna Paulsona, upravljavca premoženja, ki je zaslužil milijarde s pravilno napovedjo poka ameriškega nepremičninskega balona in finančne krize, ki mu je sledila.

Takšnega mnenja je tudi eden najuspešnejših vlagateljev na svetu George Soros. Že leto dni razglaša, da je zlato balon, kljub temu pa je imel še pred nedavnim v svojem skladu zlate ETF kot prevladujočo naložbo. To je upravičeval z besedami, češ da balon nič ne škodi, če vstopiš takrat, ko se še napihuje, in izstopiš pred pokom. Soros je do konca prvega letošnjega četrtletja odprodal vsa svoja sredstva, ki jih je imel v ETF. Po drugi strani so ti zlati skladi še vedno največja utež hedge sklada Johna Paulsona, upravljavca premoženja, ki je zaslužil milijarde s pravilno napovedjo poka ameriškega nepremičninskega balona in finančne krize, ki mu je sledila. Zlato šteje za varno naložbo, a nedavna velika rast nakazuje na morebitna pretiravanja na trgu. Težave z dolgovi držav z evrom, ZDA in, kot kaže, tudi Kitajske – povpraševanje po fizičnem zlatu v tej državi je ob visoki inflaciji vidno poskočilo – sicer ustvarjajo razmere, v katerih bi zlato v prihodnje lahko raslo. Prav tako v prid rasti zlata govori ravnanje nekaterih centralnih bank, ki v svojih mednarodnih denarnih rezervah vse manj stabilne dolarje zamenjujejo prav z zlatom. Kljub vsemu pa se je ob vlaganju v zlato pomembno zavedati, da to dolgoročno ne obljublja

velikih donosov – po izračunih Jeremyja Siegla, avtorja knjižne uspešnice Stocks for the Long Run, od leta 1802 realno le 0,6 odstotka na leto, medtem ko delnice realno 6,6 odstotka. Pregovorno je sicer zlato ohranjevalec vrednosti, a po minuli skokoviti rasti narašča dvom o vse prej kot varni naložbi.

Marjan Bauer, urednik marjan.bauer@finance.si

1.830,82

31.08.11

kocka s stranicami 20,44 m =

Pri zlatu je veliko teže kot pri obveznicah in delnicah presoditi, ali je naložba primerna za nakup oziroma prodajo. Ni oprijemljivih kazalnikov, kot je višina obresti oziroma dividend pri obveznicah in delnicah, zato je tudi teže povedati, ali se na trgu oblikuje balon. Prav zaradi tega je po mnenju nekaterih analitikov verjetnost oblikovanja finančnega balona pri takšni naložbi bolj verjetna, saj vlagatelj teže presodi, ali se na trgu oblikuje balon ali ne. V premislek pa še to: kako varen pristan se zdi zlato ameriškim vlagateljem, ki so ga kupovali leta 1980 po 850 dolarjev in morali čakati 28 let, da so nominalno izničili izgubo? Za njihov realni donos – torej ob upoštevanju inflacije – pa bi se zlato moralo podražiti še za 600 dolarjev oziroma približno 40 odstotkov.

=

8.540 m 3

ljubljanski Nebotičnik do 3. nadstropja

v USD za 31,1-gramsko unčo Vir: Bloomberg

V tonah 8.133,50

Nemčija

3.401,00

MDS

2.814,00

Italija

2.451,80

Francija

2.435,40

Kitajska

1.054,10

Švica

1.040,10

Rusija

824,8

Japonska

765,2

Nizozemska

615,5

Indija

557,7

ECB

502,1

Tajvan

423,6

Portugalska

382,5

Venezuela

365,8

Savska Arabija

322,9

Združeno kraljestvo

310,3

Libanon

286,8

Španija

281,6

Avstrija

280

SLOVENIJA

3,2

Nihče pa ni izračunal obsega in globočin morja krvi in solz, ki so bile prelite, preden smo vso to rumeno kovino nakopičili. Zanimivo je tudi, da je vse pridobljeno zlato vekomaj v uporabi, kot monetarna rezerva, denar, vse bolj kot industrijska surovina, nakit. To pomeni, da je nekje, morda v zlatih opekah, zlatnikih, vašem poročnem prstanu … drobec tistega zlata, ki so ga roparji že pred pet tisoč leti pobrali faraonu Keopsu iz grobne sobane v njegovi piramidi, čudu sveta, ki stoji še danes. Domnevajo, da je šlo v začasen ali trajen nič tri tisoč ton zlata. To še posebej buri domišljijo, zgodbe o potopljenih ali zakopanih zakladih imajo s tem resnične zlate temelje.

Vrednost unče zlata

63

34,95 Kaj so mednarodne denarne rezerve?

Vir: Finance

11

zaporednih let je vrednost zlata nenehno rasla.

Mednarodne denarne rezerve upravlja centralna banka, namenjene so izvajanju politike deviznega tečaja in zagotavljanju mednarodne likvidnosti. Sestavljajo jih zlato, devizne rezerve centralne banke (te so na računih bank v tujini), zlata tranša pri mednarodnih denarnih rezervah, posebna pravica črpanja (SDR) in finančni derivati.

Pozlačena plošča s sporočilom človeštva drugim civilizacijam v vesolju

odstotkov je po poku zlatega balona januarja 1980 v 16 mesecih upadla vrednost zlata.

20

odstotkov je letos zrasla cena zlata (v evrih).

Ocenjujejo, povprečno ga na leto pridobijo 2.500 ton, da smo že izkopali dve tretjini sicer vse teže dosegljivega zlata. Tudi pri zlatu je namreč račun, v morski vodi ga je po nekaterih ocenah 10 gramov na kubični kilometer. Skoraj nič, a pomislite, koliko slanice vsebujejo morja in oceani, vendar se pridobivanje kljub količinam ne splača.

517

odstotkov je zrasla cena zlata v dolarjih od terorističnega napada na dvojčka 11. septembra 2011.

P

o podatkih World Gold Councila smo ljudje od trenutka, ko je človeška roka iz rečnega proda pobrala prvi zlati lešnik, izkopali, pridobili 165 tisoč ton zlata. Slišati je velik kup, vendar bi lahko vse to zlato zložili v kocko s stranicami 20 metrov! Kavelj je v tem, da kubični meter zlata tehta toliko kot 19 kubičnih metrov vode.

Keopsovo zlato ni izginilo

Viri: World Gold Council, Arhitekturni vodnik, 2010, Finance, lastni izračun

Zlato centralnih bank in mednarodnih denarnih institucij ZDA

=

prostornina zračnega balona BTC Ajda 4 (8.000 m3)

Količina vsega zlata, izkopanega na svetu do leta 2010, je 165 tisoč ton (5,30 milijarde unč).

31.01.67

Centralna banka

Tona in pol za eno žensko

Ploščo poslali med zvezde

a

ogr

Inf

r

eve

tS

oru

:B fika

Slovenski zlatokop Anton Stander na fotografiji v ameriških časnikih in gospodična Violet Raymond, ki je Antona spravila ob vse bogastvo.

Zlato je v vsakem jeziku ena najbolj magičnih besed, njene izpeljanke tudi. Rimljani so kovali zlati aureus, za njimi pa je zlatnike dajala oziroma daje v obtok vsaka država, ki ji je do ugleda. Največje zlato zrno so našli leta 1931 v Avstraliji. Ni bilo zrno, zlahka bi vam ušlo iz rok, kos samorodnega zlata je tehtal 71 kilogramov. Zlato je sijajna industrijska surovina. Zaradi visoke prevodnosti, ker ne oksidira, je odlično za stikala; unčo zlata (31,1035 grama) sploščijo v tanko folijo s površino devet kvadratnih metrov. Zlato smo ljudje poslali v vesolje. Tako s teleskopi kot s pozlačeno ploščo v vesoljski sondi Voyager, na disku je sporočilo o nas, Zemljanih; plovilo je že zapustilo sončni sistem. Morda bo plošči kdaj kdo prisluhnil, priložena je gramofonska igla. Smo v kakšni zlati zgodbi tudi Slovenci? Pravzaprav nič bolj ali manj kot drugi narodi. V mednarodnih zlatih rezervah ima Banka Slovenije 3,2 tone zlata, ni pa verodostojnih številk, koliko zlata imamo Slovenci

doma, v zasebnih trezorjih, v nogavicah. Naše gore list je povezan z najbolj opisovano zlato mrzlico vseh časov. Aljaska, mesto Dawson, zlatopravljični potok Bonanza, zlatonosna reka Klondike. Milijoni ljudi po vsem svetu so ob koncu 19. stoletja sanjali o tamkajšnjem zlatu, sto tisoči so se odpravili ponj, nekaj deset tisoč jih je prišlo na cilj, uspelo je samo peščici.

Naš lepi moški

Med njimi je bil izseljenec Anton Stander iz okolice takrat kranjske Litije. »Čeden moški, skodranih črnih las in romantičnega videza« so ga opisovali ameriški novinarji. Anton je s še nekaj tovariši našel najbolj zlatonosen potok na svetu, polja, ki so jih zakoličili ob vodi, so dobila ime Eldorado. V prvem, naključnem kozarcu vode in peska, ki ga je zajel Stander, je bilo za šest takratnih dolarjev zlata. Vsaka od parcel, ki so jo označili tistega srečnega dne, je vrgla za vsaj milijon dolarjev zlata. Anton Stander ga je izpral tono in pol. Nekaj je bilo tudi stroškov, v divjini so živila pogosto plačevali z njihovo težo v zlatu, za pollitrsko steklenico šampanjca so gostilničarji zaračunavali dve zlati unči. Ni pa znano, koliko je kranjskega Janeza Antona, čednega Avstrijca, kot ga imenujejo v skoraj vseh zapisih, stala lepa ženska, plesalka, ki jo je moral odkupiti od lastnika bara, v katerem je popival, ona pa plesala. Prelestna Violet Raymond je Standerja, potem ko jo je poročil in peljal na izlet okoli sveta, spravila na beraško palico. Zapit in utrujen je poskušal še enkrat najti obljubljeno deželo. Zakoličiti še eno parcelo ob še kakšnem najbolj zlatem potoku sveta. Ni mu uspelo, končal je v zavetišču za ostarele zlatokope. Neke noči ga je vzela noč.

Mali slovenski eldorado

Tudi Slovenija je nekoliko zlata dežela. Naši zlatonosni reki sta Drava in Mura, v njunem produ so luskice zlata, izprane v gorah avstrijskih Visokih Tur. V tamkajšnjih rudnikih so nekoč vsako leto izkopali do 50 kilogramov zlata. V letih 1907 in 1908 je na Dravi izpiralo zlato 200 koncesionarjev, do druge svetovne vojne so bili bregovi razdeljeni na polja, v tem času so iskalci zlata iz medžimurskih vasi Vidovac, Dubrava in Sv. Marija izpirali po pet tisoč kubičnih metrov vrhnjih rečnih nanosov in pridobivali 12 kilogramov zlata na sezono. Geološki zavod Slovenije je leta 1986 posnel in dokumentiral izpiranje zlata iz dravskega proda, komaj še so našli ljudi, ki so to znali. Račun se ne pokrije. Za gram zlata iz Drave ali Mure je treba izprati okoli devet tisoč posamično nevidnih zlatih luskinic.


6

narobe svet

narobe svet

7

Petek, 2. septembra 2011, št. 1 • www.finance.si

V času, ko so številni veseli, če plačo sploh dobijo, res nekoliko neupravičene in neresne izzve nijo stavke tistih, ki branijo pridobljene neskromne pravice. Druga plat medalje so začasno najeti delavci.

S specializiranim podjetjem za prevozniške storitve imamo sklenjeno pogodbo o izvajanju skladiščno-transportnih del. Zavezani so organizirati delo in v ta namen zagotoviti ustrezno število viličarjev in voznikov viličarjev. Ti morajo upoštevati naš režim dela in zakonske omejitve, niso pa vezani na našo kolektivno pogodbo. Na našo zahtevo nam podjetje občasno posreduje dokazila, da imajo delavci sklenjeno delovno razmerje in so socialno zavarovani. Izposojeni agencijski delavci pa delajo v enakih razmerah kot naši zaposleni. Med njimi ne delamo razlik, tako da lahko na primer izkoristijo tudi naše počitniške zmogljivosti. Zaradi nestabilnih razmer na trgu je število teh delavcev nekoliko večje od določenega cilja – 30 odstotkov vseh delavcev v podjetju, vendar je zelo velika prednost, da lahko njihovo število tudi vsak mesec prilagajamo.

Luka Koper: punt graščakov in tlačanov V. T., D. T. finance@finance.si

S

Edyta Gorecka, kadrovska direktorica pri družbi Goodyear Dunlop za srednjo in jugovzhodno Evropo

Goodyear Dunlop Sava Tires pri zaposlovanju pogodbenih delavcev uporablja predvsem model posredovanja zaposlitev v sodelovanju z registriranimi agencijami za posredovanje. V letih konjunkture, še posebno leta 2008, ko je bilo na trgu dela skoraj nemogoče pridobiti zadosti delavcev in so se v Sloveniji pojavile družbe za opravljanje storitev, se smo se v manjšem obsegu odločali tudi zanje. Največja prednost obeh modelov je zagotavljanje prožnosti delovnih procesov, ki jo zahteva poslovna dinamika trga, redna oblika zaposlovanja pa je sicer ne dopušča. V tem pogledu je model najema storitev še bolj prožen, saj omogoča hitrejši nastop dela, kar je v času nestabilnega trga in stalnih nihanj v povpraševanju za delodajalce odločilnega pomena.

Marta Strmec, direktorica splošnokadrovskega oddelka v Trimu

Za najem pogodbenih partnerjev za opravljanje storitev se odločamo, kadar je treba na hitro in za kratek čas povečati proizvodne zmogljivosti za izvedbo projektov, ki so časovno omejeni, na prostem trgu delovne sile pa ni primernih kandidatov. Ponavadi gre za opravljanje ključavničarskih, varilskih in montažnih del. Ob podpisu pogodbe od delodajalca zahtevamo, da imajo delavci urejen delovnopravni status, zato pred začetkom del zahtevamo kopije naslednjih dokumentov: potrdilo o prijavi delavca v zaposlitev, zdravniško spričevalo, potrdilo o opravljenem preizkusu usposobljenosti za varno delo in pri tujcih tudi delovno dovoljenje. Za vsako spremembo v času trajanja pogodbe morajo sproti dostaviti dokumente, sicer jim zadržimo plačilo do izročitve dokumentov. Če ugotovimo nezakonit in neprimeren odnos delodajalca do delavca, ki pogodbeno dela pri nas, se najprej pogovorimo z delodajalcem in zahtevamo ustrezno ravnanje. Če delodajalec svojega odnosa ne spremeni, razdremo pogodbeno razmerje.

Radovan Kragelj opozarja

Menedžerji, miloščine so drage

Kadrovski strokovnjak Radovan Kragelj opozarja, da je treba biti pri zniževanju stroškov na račun čim cenejše delovne sile previden. Zniževanje cene dela je seveda poslovno upravičeno in smiselno – a le do določene meje in v neposredni povezavi z rezultati. Dolgoročno najdražja oblika nagrajevanja zaposlenih so miloščine – ker zanje res ne dobite nič, pravi Kragelj. Namesto da bi se ljudje trudili doseči čim boljše rezultate in s tem tudi večje nagrade, pri miloščinah razmišljajo, kako naj vložijo čim manj, da se še izognejo sankcijam. Niti po naključju ne želim vseh agencij in podizvajalcev metati v isti koš, dodaja Kragelj, ampak izigravanja zaradi luknje v zakonu je preprosto preveč, da bi si zatiskali oči. Ljudje tudi pri uradno registriranih in strogo reguliranih agencijah za posojanje delavcev podpisujejo pogodbe o zaposlitvi v tujem jeziku, plačo neredno dobivajo na roko (pa še to morajo sami večkrat opozoriti nadrejene, da je plačni dan že mimo) in podobno. Ko pa se zgodi na primer delovna nesreča, se agencija in njen naročnik toliko časa izogibata odgovornosti, da vse skupaj zastara. Zakon, ki bi moral varovati zaposlene za te primere, tako ostaja le mrtva črka na papirju.

ZGODOVINA

Miro Smrekar, direktor Adecca in predsednik društva agencij za zaposlovanje, opaža, da so se s krizo laže spopadla podjetja, ki so bila bolj prilagodljiva v zvezi s številom zaposlenih.

očasni poletni stavki razmeroma dobro plačanih žerjavistov in slabo plačanih podizvajalskih delavcev v Luki Koper sta naplavili nekaj zanimivih dilem o prilagodljivosti zaposlovanja. Vse kaže, da slovenska podjetja brez podizvajalcev, prek katerih posredno najemajo delovno silo, že dolgo ne morejo več normalno poslovati. Podjetja izjemno težko odpuščajo, še teže pa zaposlujejo. Tako imenovani insajderji, zaposleni delavci (denimo žerjavisti), utrjujejo svoj položaj in privilegije tudi s stavko. Po drugi strani se zunanji, začasno najeti delavci, ki niso redno zaposleni in so veliko bolj prepuščeni na milost in nemilost trga dela, tudi zaradi prej omenjenih privilegijev zaposlenih in njihove krepitve še teže nadejajo, da bodo sploh kdaj redno zaposleni in bolje plačani. Ta zanka vsekakor povzroča še večje razslojevanje; občutek brezizhodnosti, predvsem mlajše generacije, se povečuje. Gotovo je, da so nedavni protesti v nekaterih sredozemskih državah povezani tudi s to neprožnostjo na trgu dela.

Vzorec Slovenskih železnic

Žerjavisti so sicer stavkali zaradi poskusa reorganizacije svojega delovnika, sočasen spontani protest zaposlenih pri podizvajalcih Luke pa je opozoril na nečloveške delovne razmere. Tem delodajalci za delo tako rekoč nonstop plačujejo minimalce, praviloma ostanejo brez regresa, bolniških in podobno. Čeprav na prvi pogled oba dogodka nista bila povezana, je v medije pricurljala informacija, da je uprava Luke pred nedavnim hotela za žerjaviste najeti in usposobiti tudi podizvajalce. Kot nam je pojasnil Pavel Lokovšek,

predsednik Sindikata pristaniških delavcev Slovenije, ki kot eden redkih ni podprl nedavne stavke v Luki, so se žerjavisti temu uprli. »V Luki gre za vzorec Slovenskih železnic in strojevodij, pa tudi zdravnikov in nekaterih drugih javnih uslužbencev,« pravi Lokovšek. Nikogar ne spustijo zraven, bojujejo se za svoje privilegije. Spominja se na primer, kako so zdravniki med svojo zadnjo večjo stavko tarnali, da so preobremenjeni, potem pa so gladko zavrnili predlog, da bi jih razbremenili z »uvozom« zdravnikov. Seveda, ugotavlja, branili so svoj monopolni položaj, podobno kot žerjavisti. Ti na eni strani ovirajo možnost, da bi del njihovih nalog opravljali pogodbeni partnerji Luke, sami pa tudi nočejo delati več kot doslej, pojasnjuje naš sogovornik.

Prikrito posojanje delavcev

Toga zakonodaja in močne privilegirane skupine zaposlenih torej hromijo nujno potrebno prožnost naših podjetij. Pa je opravljanje storitev prek podizvajalcev res prava poslovna strategija, smo vprašali luškega sindikalista. Ne moremo namreč mimo hudih očitkov o razmerah, v katerih delajo zaposleni pri teh podizvajalcih Luke, in mimo javnih opozoril, da ne gre za opravljanje storitev, ampak zakamuflirano posojanje delavcev, torej izigravanje zakonodaje. »Luka sklepa tudi kompromise,« pravi Lokovšek, »mora poslovati racionalno in kot dober gospodar.« Njegove besede potrjujejo nedavno objavljeni podatki, da Luka s podizvajalci privarčuje 11,5 milijona evrov na leto. Redno zaposlen posameznik je za Luko v povprečju 2,1-krat dražji od zaposlenega pri podizvajalcu. A Lokovšek pri tem opozarja, da razmere niso tako skrb zbujajoče, kot se je poskušalo prikazati v dneh stavke. Vodstvo Luke se trudi z uvajanjem sistemov nadzora in izboljšanjem varnosti, a ne gre čez noč. Se zgodi, da so ljudje preutrujeni zaradi predolgih delovnikov, in takrat so res lahko tudi nevarni, ker taki vozijo viličarje, premikajo vagone in podobno, pravi Lokovšek. Vendar gre za osamljene primere, ki pa jih je tudi težko nadzorovati. Ti

ljudje namreč sami želijo toliko več delati, da več zaslužijo. Zato goljufajo in izigravajo sisteme preverjanja navzočnosti. To, da ne dobijo ustreznih (zakonsko minimalno določenih) plač, bi lahko zelo preprosto reševala delovna inšpekcija. Inšpektorji naj nehajo iskati izgovore in pridejo opravljat svoje delo, vztraja Lokovšek.

Inšpektorji preverili večino

Iz poročila inšpektorata za delo sicer izhaja, da inšpektorji, vsaj kar zadeva Luko in njene pogodbene partnerje, niso ravno počivali. Zaposlene v Luki so lani in letos preverjali

trikrat, v tem času pa so preverili tudi 30 podjetij, ki v Luki opravljajo storitve. Med ugotovljenimi kršitvami navajajo nepravočasna izplačila plač, zamujanje regresa, kršitve zakonskih določb o razporejanju dela, številu nadur in počitku (več kot deseturni delovnik), pa tudi o višini minimalne plače ter načinu in kraju izplačila plač. Odkrili so delo na črno, delo tujcev brez dovoljenj in podobno. Omenjene kršitve ne odstopajo od siceršnjih ugotovitev inšpektorjev, ki so letos tudi v drugih slovenskih podjetjih ugotavljali največ kršitev na področju pravočasnega izplačila plač in regresov ter zaposlovanja na črno.

Ugodni in udobni najem

Kakšna grožnja so torej izposojeni delavci in predvsem podizvajalci za redno zaposlene in njihove plače? Lahko precejšnja, če se njihov delež v podjetju nesorazmerno poveča. Vedeti je namreč

Predsednik Sindikata pristaniških delavcev Slovenije Pavel Lokovšek opozarja, da je bila večina stavk zadnja leta pri nas, tudi nedavna stavka luških žerjavistov, namenjena ohranjanju monopolov in privilegijev, ne pa klasična oblika boja za delavske pravice. Zato se z njimi ne strinja. treba, da podjetje, ki sklene pogodbo o opravljanju storitev, po zakonu ni odgovorno za razmere, v katerih delajo zaposleni pri podizvajalcu. Medtem ko je pravo posojanje delavcev prek registriranih agencij zakonsko urejeno tako, da obveznosti nalaga tudi naročniku, pa je najemanje podizvajalcev klasično obligacijsko razmerje brez posebnih omejitev (te se napovedujejo prihodnje leto). Zato mnogi to obliko sodelovanja med dvema podjetjema pravzaprav izkoriščajo za ugoden in udoben najem delovne sile. Podjetju ni treba skrbeti, koliko ur podizvajalčevi zaposleni delajo za minimalca, kakšno je njihovo zdravje in ali so dobili regres. Plačajo dogovorjeno, praviloma nizko tarifo, tudi z večmesečno zamudo, in malo zamižijo, ko tako imenovani gazda vzame zaslužek, svojim zaposlenim pa plača, če in ko kaj ostane. Večinoma na roko, kar v bližnji gostilni. Praksa, ki jo dobro poznajo tudi gradbinci oziroma njihovi podizvajalci.

Pametni varčujejo s prožnostjo

Čeprav so navedena dejstva, ki so znana, vredna obsojanja, praksa tudi pokaže, da ni treba, da je tako. Resni menedžerji podizvajalce, pa tudi agencije za posojanje delavcev, najemajo predvsem zaradi svoje potrebe po prilagajanju, ne toliko zaradi neposredno nižjih stroškov. Kot pravijo, plačajo toliko, kolikor bi jih stali lastni zaposleni. Razbremenjeni so le nekaterih administrativnih stroškov. A če

naročila usahnejo (nihanja se zaradi narave posla takim podjetjem praviloma pogosto dogajajo), se jim ni treba ukvarjati s presežnimi delavci in odpuščanjem, to pa je tisto, kar zares stane.

zavarovanjih, izplačanih plačah, bolniških in regresih. Morebitne kršitve zakonodaje ali pri naročniku uveljavljenih norm so kaznovane z odpovedjo pogodb.

Kot nam je pojasnil Miro Smrekar, direktor agencije za zaposlovanje Adecco in predsednik združenja agencij za zaposlovanje, se je to pokazalo tudi v tej krizi, s katero se po njihovih izkušnjah laže spopadajo podjetja, ki se v zvezi s številom zaposlenih hitreje in ceneje prilagajajo. Navadno je delež tako najete delovne sile med 10 in 20 odstotki (skupaj izposojeni, študenti, zaposlitve za določen čas, najem storitev), zadnje čase se pri nekaterih kaže potreba, da bi ta delež povečali. V Evropi je delež vseh zaposlenih, napotenih na delo prek agencij, med dvema in tremi odstotki, v Sloveniji pa manj kot odstotek. Agencije za zaposlovanje po Smrekarjevih besedah pri svojem delu ugotavljajo, da podjetja potrebujejo več možnosti za prožnost pri zaposlovanju. Razmere na tako rekoč vseh trgih izjemno nihajo, zato morajo imeti možnost, da lahko čim več in čim hitreje na novo zaposlujejo in svobodno odločajo o dolžini trajanja pogodb o zaposlitvi. To pozitivno vpliva na njihov poslovni rezultat, kar pa omogoča širitev podjetja in tudi dodatno zaposlovanje. Prožnost zaposlovanja povečuje varnost vseh zaposlitev.

Če se vrnemo k stavkanju: v času, ko so številni veseli, če plačo sploh dobijo, res nekoliko neupravičene in neresne izzvenijo stavke tistih, ki branijo doslej pridobljene neskromne pravice. Privilegije, kot jih imenuje Lokovšek. Ljudje po svetu na cestah zahtevajo politične, gospodarske in socialne reforme, opozarjajo na previsoko brezposelnost (najvišjo stopnjo v EU ima Španija – 21 odstotkov) in brezizhodnost (izgredi na londonskih ulicah). Kako se torej sliši, ko pri nas stavkajo ljudje s približno 2.700 evri bruto plače in štiriurnim delovnikom ter s tem ogrožajo poslovanje svojega delodajalca in povezanih družb, samo zato, ker podjetje poskuša podaljšati njihov delovnik za eno uro?

Preverjanje, čeprav ga zakon ne nalaga

Kot ugotavlja Smrekar, potrjujejo pa naši sogovorniki, kljub informacijam o nečloveških razmerah, v katerih delajo zaposleni pri podizvajalcih, resna podjetja ne želijo delati z neresnimi partnerji, zato jih pogosto preverjajo in nadzorujejo, čeprav jim tega zakon ne nalaga. Naj gre za registrirane agencije za posojanje delavcev ali pa poslovne partnerje, ki prek podjemnih pogodb zagotavljajo storitve (in s tem tudi delovno silo), vsi morajo občasno pokazati delovna dovoljenja svojih zaposlenih, dokazila o njihovi usposobljenosti, ustreznih

Najbolj pridno stavkajo javni uslužbenci

Prenehanje dela za določen čas zaradi ekonomskih in/ali političnih zahtev delavcev, ki mu pravimo stavka, je bilo po zgodovinskih zapisih prvič organizirano leta 1152 pred našim štetjem v starem Egiptu. Takrat so umetniki, ki so okraševali nekropolo faraonu Ramzesu III., zahtevali boljše plače. Egipčanske oblasti so se po daljšem času vdale in privolile v zvišanje plač.

Kaj pa kriza?

Leta 1917 je Mehika kot prva država v svojo ustavo zapisala pravico do stavke. Prva stavka v novejši zgodovini Slovenije je bila 15. decembra 1987, ko so v ljubljanskem Litostroju zaposleni izrekli nezaupnico partijskemu in samoupravnemu sistemu. Zahtevali so ustanovitev neodvisnih sindikatov in pod vodstvom Franca Tomšiča oblikovali iniciativni odbor Socialdemokratske zveze Slovenije. Od osamosvojitve smo v Sloveniji priče številnim stavkam, predvsem javnih uslužbencev. Od leta 1993 z izjemo let 1997, 1999 in 2003 (in letošnjega, vsaj za zdaj) je bila v javnem sektorju vsaj ena stavka. Leta 1993 so stavkali zaposleni v šolstvu – zahtevali so dvig plač in izplačilo regresa –, istega leta pa še zdravniki in zobozdravniki, vključeni v sindikat Fides, ki so se zavzemali za sklenitev kolektivnih pogodb. Fides je organiziral tudi krajše opozorilne ali pa daljše stavke, dokler niso bile dosežene njihove zahteve, v letih 1994, 1995, 1996, 2002, 2004 in 2005.

Kot priznava tudi Mladen Jovičić, prvi sindikalist luških žerjavistov, je stavka skrajna oblika delavskega boja in z njo se ogroža poslovanje družbe. Po tej poti se prisili vodstvo podjetja k dialogu, ki ga prej praviloma ni. Tako je bilo po njegovih besedah tudi v Luki, saj se vodstvo podjetja z žerjavisti ni hotelo pogovarjati in je namenoma izsililo stavko. Sicer pa tudi pri dobrih plačah ali delovnih razmerah ni nič narobe bojevati se, da bi imeli še boljše plače in še boljše delovne razmere, pravi. Delavci tudi morajo pravočasno opozoriti na nesprejemljive ukrepe uprave, ki ogrožajo delovna mesta. Nima smisla stavkati, ko je podjetje že propadlo, meni Jovičić.

Tudi sodniki so nekajkrat zagrozili s stavko. Leta 2006 je 21 sodnikov gospodarskega oddelka ljubljanskega okrožnega sodišča sklenilo, da bodo zaradi plačne reforme v sodstvu delali le toliko, kolikor od njih zahteva sodniška norma. Leta 2009 pa smo doživeli belo stavko sodnikov, ki so zahtevali dvig plač. Lani sindikati javnega sektorja ob zaostrenih razmerah v gospodarstvu niso želeli prisluhniti vladi, ki je predlagala preklic pred krizo sklenjenih dogovorov o odpravi plačnih nesorazmerij v javnem sektorju. Sledila je stavka medicinskih sester, policistov, carinikov in še nekaterih drugih javnih uslužbencev.

Kaj pa kriza, smo ga povprašali. Se v krizi stavka za boljše plače? Se upira ukrepom uprave, ki se poskuša pametno odzivati na krizo? Od začetka krize do danes se uprava ni oglasila z željo, da bi se pogovarjala o delitvi svojih bremen, pravi Jovičić. Ta delitev bremena je namreč v kolektivni pogodbi predvidena, pojasnjuje. A Luka dejansko ni bila posebno prizadeta s krizo, saj je v najtežjem letu 2009 poslovala z rekordnim rezultatom. Gotovo pa letošnje leto za Luko tudi ni krizno, saj bodo spet dosegli nov rekord, tako v pretovoru kakor tudi v prihodkih, navaja Jovičić. Luko je pravzaprav najbolj prizadelo brutalno večstomilijonsko izčrpavanje prejšnje uprave in tako to danes prezadolženo podjetje težko najame deset milijonov evrov posojila, kar je po njegovem mnenju žalostno.

Nekajkrat so stavkali tudi novinarji RTV Slovenija v Ljubljani, Mariboru in Kopru. Prva večja stavka je bila leta 1996, ko so se novinarji zaradi nespoštovanja kolektivne pogodbe, podpisane leta 1992, odločili za delo s skrajšanim časom. Zaradi zahteve po začetku pogajanj o nacionalni kolektivni pogodbi za novinarje je bila jeseni 2004 splošna stavka novinarjev. Končala se je po štirih dneh, čeprav združenje za tisk in medije pri gospodarski zbornici stavkovnih zahtev sindikata ni sprejelo v celoti. Novinarji RTV so stavkali tudi lani jeseni, ko so na poročilih poročali le o poteku stavke.

Urban Štebljaj

Christof Droste, direktor Helle Saturnus

Urban Štebljaj

Mnenja

V gospodarstvu je v zadnjih letih najbolj odmevala stavka sindikata kovinske in elektroindustrije (SKEI), ko je po ocenah organizatorjev stavkala več kot polovica podjetij v panogi in več kot 70 odstotkov članstva. Na svoje težave so s tako imenovano tiho stavko opozorili tudi zaposleni v Muri, ko so z zborom pred slovenskim parlamentom v tišini vladi želeli sporočiti, da so ostali brez besed.

J. U.

Viri: Wikipedia, STA, Finance.si


8

gostujoči komentar

Petek, 2. septembra 2011, št. 1 • www.finance.si

Ko v čarovniških klobukih ekonomistov zmanjka zajcev

V

elika negotovost in strmoglavljenje tečajev, ki sta zajela globalne finančne trge, kažeta, da so najrazvitejša svetovna gospodarstva na robu recesije z dvojnim dnom. Finančna in gospodarska kriza, ki se je pojavila zaradi prevelikega zadolževanja zasebnega sektorja in posledičnih poskusov finančne izravnave, je povzročila velike premike v javnem sektorju, s katerimi naj bi preprečili »drugo veliko depresijo«. A za zdaj se zdi, da je krepitev precej slabotna, saj še zlasti glede na vložena sredstva in boleče poskuse kritja dolgov ne kaže želenega učinka.

upad valutnih tečajev. Druge države jima bodo najverjetneje sledile kmalu. Medtem se na območju evra Italija in Španija spopadata z možnostjo izgube dostopa na trg, finančni pritiski pa se stopnjujejo tudi na Francijo. Toda Italija in Španija sta preveliki, da bi lahko doživeli finančni polom, in preveliki, da bi ju zmogli reševati. Za zdaj se je ECB odločila za nakup nekaj njunih obveznic, s katerim naj bi podprla novo evropsko ustanovo za finančno utrditev (EFSF). A če Italija in Španija izgubita dostop do trgov, bodo sredstva v vrednosti 440 milijard evrov (627 dolarjev), ki jih ima ta na voljo, porabljena že do konca tega leta ali v začetku prihodnjega.

Zdaj pa so visoke cene nafte in izdelkov, nemiri v arabskem svetu, potres in cunami na Japonskem, evrska dolžniška kriza in ameriške fiskalne težave ter znižanje bonitetne ocene javnega dolga ZDA spodbudili še povečanje števila zavarovanj zlasti finančnih tveganj. Gospodarsko so ZDA, območje evra, Velika Britanija in Japonska zastali. Celo hitro rastoča gospodarstva (Kitajska, trgi v Aziji in Latinski Ameriki), hkrati z izvozno usmerjenimi državami, ki so od njih odvisne, na primer Nemčija in z viri bogata Avstralija, doživljajo močno upočasnjevanje rasti.

Če ustanovi ne bodo odobrili trikratnega povečanja sredstev – čemur najbolj nasprotuje Nemčija –, je edina možnost urejeno, vendar prisilno prestrukturiranje italijanskega in španskega dolga, podobno kot se je že zgodilo Grčiji. Naslednji korak bi bil prisilno prestrukturiranje nezavarovanega dolga plačilno nesposobnih bank. Čeprav se je proces denarne izravnave šele začel, pa bo zmanjšanje dolgov postalo nujno, če države same ne bodo zmogle zadostne rasti, varčevanja ali spodbud za povečanje dotoka denarja, s katerimi bi se izkopale iz dolžniškega brezna.

Konec čarovnij Vse do lani je

načrtovalcem ekonomske politike iz njihovih »klobukov« uspelo pričarati kakšnega »zajca«, s katerim so nato povečali količino denarja v obtoku, popravili cene blaga in storitev ter tako spodbudili gospodarsko krepitev: davčne olajšave, skoraj nične obrestne mere, dvakratna »kvantitativna sprostitev« (quantitative easing) denarja, ob kateri so državne banke z nakupom nepremičnin povečale dotok denarja v gospodarstvo, zavarovanje pred najetjem slabih posojil in bilijoni dolarjev, namenjeni reševanju bankrotov in likvidnostnih težav bančnih institucij – poskusili so vse. Zdaj pa jim je zmanjkalo »zajcev«. Zdajšnja fiskalna politika zavira gospodarsko rast tako na območju z evrom kot v Veliki Britaniji. Celo v ZDA zvezna vlada, vlade posameznih držav in lokalne skupnosti množično krčijo javno porabo in zmanjšujejo socialne transferje, kmalu pa bodo začele še zviševati davke.

Misija nemogoče Še ena epizoda reševanja bank je politično nesprejemljiva in ekonomsko nemogoča: večina vlad, zlasti v Evropi, je v takšnem razsulu in zmedena, da si kaj takšnega preprosto ne morejo privoščiti. Zadolževanje njihovih držav vse bolj zbuja dvom o finančni trdnosti evropskih centralnih bank, ki imajo v lasti večino vse bolj negotovih državnih obveznic.

Pomagati ne more niti spremenjena monetarna politika. Kvantitativna sprostitev je namreč omejena z zgornjo mejo dopustne inflacije v državah z evrom in Veliki Britaniji. Ameriška centralna banka bo verjetno poskusila še s tretjo kvantitativno sprostitvijo, ki pa bo najverjetneje premajhna in prepozna. Lanskih 600 milijard dolarjev iz kvantitativne sprostitve in bilijon dolarjev, ki so ga dobili z znižanjem davkov in transferjev, je zadostovalo za komaj triodstotno gospodarsko rast na četrtletje. Nato se je rast v prvi polovici leta 2011 zmanjšala pod odstotek. Tretja sprostitev denarja bo veliko manjša, temu primerno pa bo tudi precej manj zalegla pri uravnavanju cen blaga in storitev ter spodbujanju ekonomske rasti.

Česa raje ne bi videli? Devalvacija valut v vseh razvitih

državah žal ne pride v poštev, čeprav bi vse potrebovale šibkejše valute in boljšo zunanjetrgovinsko bilanco, ki bi omogočile vnovično rast. Vendar pa tega ne morejo imeti hkrati. Zato je zanašanje na gibanje tečajev valut, s katerimi bi lahko vplivale na trgovinsko bilanco, najbrž le še en račun brez krčmarja. Zaradi tega se na obzorju vse bolj napovedujejo oblaki valutnih vojn, z Japonsko in Švico kot prvima v bitkah, ki naj bi jima prinesle

Marxova prerokba Zdi se, da je imel Karl Marx vendarle prav, ko

Si upate staviti, da je kapitalizmu res odklenkalo? Nouriel Roubini, direktor podjetja Roubini Global Economics, profesor ekonomije na Stern School of Business univerze v New Yorku ter soavtor knjige Crisis Economics.

je dejal, da bosta globalizacija in finančna odvisnost prej ko slej ušli nadzoru, redistribucija prihodkov in dobrin iz dela do kapitala pa bo kapitalizem privedla do samouničenja (čeprav se je njegovo stališče, da je socializem boljši, izkazalo za napačno). Podjetja zapirajo delovna mesta, saj ni dovolj povpraševanja. Toda zapiranje delovnih mest hkrati zmanjšuje prihodke, povečuje družbene razlike in vnovič zmanjšuje povpraševanje. Nedavne demonstracije, ki so se iz arabskih držav razširile tudi na Izrael in Veliko Britanijo, ter vse večje nezadovoljstvo kitajskih množic – kmalu pa tudi v drugih razvitih in hitro rastočih gospodarstvih – so plod enakih težav in družbenih napetosti: poglabljajoče se neenakosti med skupinami prebivalstva, revščine, brezposelnosti in obupa. Celo svetovni srednji sloj doživlja pritisk vse manjših prihodkov in vse slabših delovnih možnosti. Da bi tržno usmerjenim gospodarstvom omogočili delovati tako, kot bi morala in zmogla, bi se morali vrniti k pravemu ravnotežju med trgi in oskrbo z javnimi dobrinami. To pa pomeni občuten odmik od anglosaškega modela laissez-faire, njegove coprniške ekonomike in kontinentalno-evropskega modela države blaginje, ki ga poganja deficit. Vse bolj se namreč dozdeva, da sta se oba nepopravljivo izčrpala.

Po kapitalizmu? Kapitalizem.Vzpostavitev pravega ravnotežja bi danes zahtevala ustvarjanje delovnih mest z novimi davčnimi olajšavami, namenjenimi zlasti naložbam v produktivno infrastrukturo. Potrebno pa bi bilo tudi naslednje: uvajanje bolj progresivnega obdavčevanja; več kratkoročnih davčnih spodbud ob srednje- in dolgoročni fiskalni disciplini; večja podpora državnih finančnih institucij za najetje posojil, ki bi banke zavarovala pred morebitnimi izgubami; zmanjšanje dolžniškega bremena za plačilno nesposobna gospodinjstva in druge ranljive akterje v gospodarstvu; strožji nadzor in regulacija finančnega sistema; delitev prevelikih bank in razbitje oligopolnih trustov. Razvite države bodo morale sčasoma povečati svoje naložbe v človeške vire, znanje in spretnosti ter družbena omrežja, saj bodo le tako lahko povečale produktivnost ter svojim delavcem omogočile konkurenčnost in razvoj v globaliziranem gospodarstvu. Podobno kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja so namreč alternativa takšnega načrta le neskončna stagnacija, gospodarska depresija, valutne in trgovinske vojne, nadzor kapitala, finančna kriza, bankroti držav ter velika socialna in politična nestabilnost.


10

61

Arena

Petek, 2. septembra 2011, št. 1 • www.finance.si

milijonov evrov je vrednost širše slovenske nogometne reprezentance (20 slovenskih nogometašev po podatkih transfermarkt.de). Za primerjavo: najdražjega nogometaša sveta Argentinca Lionela Messija na spletni strani cenijo na 100 milijonov evrov. Najvišjo tržno vrednost med slovenskimi nogometaši pripisujejo vratarju Udin Samirju Handanoviču, ki je »težak« 11 milijonov evrov, s čimer je 17. najdražji vratar na svetu, z 8,5 milijona evrov pa mu sledi napadalno usmerjeni igralec sredine Josip Iličič.

28

milijonov evrov je v letnem obdobju do maja 2011 zaslužil britanski nogometaš David Beckham, predvsem zaradi sponzorske pogodbe z nemškim proizvajalcem športne opreme Adidasom. Na lestvici Forbesa mu s 26 in 22 milijoni sledita prva zvezdnika španskih tekmecev Reala Madrida in Barcelone Cristiano Ronaldo in Lionel Messi. Dobršen del zaslužka Ronalda so sponzorske pogodbe z multinacionalkami Nike, Coca-Cola in Castrol, Messi pa je podpisal z Adidasom, Konamijem in Air Europo.

0,8155

31.08.11

JUVENTUS FC v EUR

Slovenija je svetovni nog ometni prvak meci, ga lahko sodniki z Vladom Šajnom na čelu. Sporočajo nam, da Maribor ne bo prvak.«

N

i tako majhne reprezentance, ki bi v pičlem desetletju trikrat igrala na največjih prvenstvih. Slovenski nogomet je prvič posegel v identiteto naroda. Dosežek, ki najbrž ne bo ponovljen niti v prihodnjih sto letih, čeprav selektor Matjaž Kek ni nezadovoljen z nasprotniki iz skupine E, v kateri si bodo Slovenci prizadevali za nastop na mundialu v Braziliji. Po drugi strani pa ima šport vseh športov pri nas katastrofalno tradicijo, orli in sokoli so ga prezirali, komunist Stane Dolanc je bil nor na partizanski Partizan, Bežigrada pa se je izogibal bolj kot zelenih mušnic. Janeza Janše, najboljšega žogobrca med politiki, ni v Jankovićeve Stožice, Borut Pahor pa se je s čiščenjem kopačk v prazno trudil za slovensko reafirmacijo velike igre. Najbolj fanatični slovenski navijači so, potem ko se je naša reprezentanca kar dvakrat uvrstila v finalni del svetovnega prvenstva, morda sanjali, da bi simpatični fantje moštva s sončne strani Alp podobno kot Urugvajci pred 80 leti postali celo svetovni prvaki. A razmere na svetovni nogometni sceni so se medtem temeljito spremenile. Zelo redke, a usodne sodniške napake na svetovnih prvenstvih še povzročajo zgražanje svetovne športne javnosti in spravljajo v infarktne zadrege vsemogočnega Seppa Blatterja, samozavestnega Švicarja, ki so ga letos petič izvolili za prvega moža mednarodne nogometne zveze, toda nihče več ne more postati prvak z goljufijo. V Sloveniji pa

Drago Wernig

finance@finance.si

Mislim, da smo že dobili jasno sporočilo, da Olimpija mora biti prvak, Maribor pa poražen. Če Maribora na igrišču ne morejo premagati tekmeci, ga lahko sodniki. To je tik pred začetkom letošnjega domačega prvenstva izjavil Zlatko Zahovič, legendarni nekdanji as slovenske reprezentance in zdajšnji športni direktor Maribora. se je čas, kar zadeva nogomet in še marsikaj drugega, že davno ustavil. Legendarni nekdanji as slovenske reprezentance in zdajšnji športni direktor Maribora Zlatko Zahovič je tik pred začetkom letošnjega domačega prvenstva izjavil: »Mislim, da smo že dobili jasno sporočilo, da Olimpija mora biti prvak, Maribor pa poražen. Če Maribora na igrišču ne morejo premagati tek-

OBLAK IN POPIVODA

Nogometaša, ki sta pregnala slovenski prezir do nogometa Se še spominjate »plavih« – jugoslovanske nogometne reprezentance –, ki so ob svetovnih prvenstvih in tudi ob bolj ali manj nepomembnih dogodkih južno od Kolpe sprožali množične izbruhe nacionalne histerije in ob tem prevladujoč prezir slovenske javnosti, ki se je občasno ohladil, potem ko je v začetku sedemdesetih let reprezentančni kapetan postal Brane Oblak (zgornja fotografija), njen eksekutor za nasprotna moštva pa Danilo Popivoda? Oba sta bila prva Slovenca, ki sta v dresih jugoslovanske reprezentance igrala na svetovnem prvenstvu, bilo je leta 1974 v Nemčiji. Brane je bil tedaj izbran v najboljšo enajsterico sveta. In zdaj takole s časovne razdalje: plavi romantiki so zaradi skromnejše organizacije in discipline večkrat hudo razočarali, toda bravurozne igre in odmevni uspehi so jih pogosto uvrščali med svetovne velesile. Verjetno bi leta 1930 v Montevideu postali celo svetovni prvaki, če jih – potem ko so izločili Brazilijo – pred 100 tisoč gledalci na stadionu Centenario ne bi bil onemogočil brazilski sodnik Almeida Rego, ki je razveljavil vodilni gol Moše Marjanovića, priznal pa gol Urugvajcev, potem ko je policist za golom – meter ali dva za črto – podal žogo na noge strelcu odločilnega gola.

priznati vsaj eno olajševalno okoliščino: katastrofalno tradicijo. Nogomet je v Sloveniji desetletja štel za »balkanski« šport. V odporu do tega povsem zgrešenega slovenskega predsodka – nogomet je vendarle evropski, svetovni – se je kalila nova slovenska identiteta, katere športni ideali so povezani predvsem s smučanjem in telovadbo. Osamosvojitev Slovenije naj bi torej pomenila tudi osvoboditev izpod jugoslovanskega nogometnega jarma. In dokončen poraz nogometa. Uefa in Fifa sta na srečo preveč dobro organizirani zvezi, da ne bi vsaj za silo poskrbeli za nogomet in ga ne povsem prepustili samopašnim oblastnikom.

Za mnoge, ki niso povsem na tekočem z obrobnostmi slovenske nogometne lige: Maribor je v Sloveniji veliko večji favorit kot Barcelona v ligi prvakov. Toda Zahovičev srd ni brez podlage, če vemo, da je bil predsednik slovenske sodniške organizacije desetletja zapriseženi navijač Olimpije. In da nasledstvo priznava tudi zdajšnji, čeprav gre za NK Bežigrad, ki se je – potem ko so ostareli udbovci izgubili interes za obrambo imena nekdaj malega velikega kluba – razglasil za Olimpijo. Še dobro, da se mu ni bilo treba za Real. Ta gospod je za slovenske sodnike tako rekoč bog. Ne brez razloga, s svojimi skrivnostnimi zvezami pri Uefi lahko kopici najboljših (pardon, najbolj poslušnih arbitrov) omogoča sojenje evropskih tekem in letni zaslužek od 20 do 30 tisoč evrov.

Slovenska reprezentanca se je za ta ponujeni mednarodni izziv na prelomu stoletja oddolžila s sijajnimi rezultati, s katerimi je mlela predvsem nasprotnike z nekdanjega vzhoda, vključno s tistimi iz nekdanje beograjske centrale. Zgodilo se je drugič, prvič je bilo v obdobju nacionalnega prebujanja na začetku prejšnjega stoletja, ko so se slovenski klubi uprli nemškim, da je nogomet v Sloveniji postal družbeno pomemben in celo posegel v novo identiteto naroda.

Aleksandra Čeferina namestil prvi sodnik?

Toda nesrečne zgodbe še ni konec. Novega predsednika Nogometne zveze Slovenije (NZS) Aleksandra Čeferina je po poročanju mojih zelo zanesljivih virov namestil prav prvi slovenski sodnik. Uveljavljeni in inteligentni prvi (ali drugi) slovenski odvetnik bi brez te hipoteke čez nekaj let morda postal slovenski Blatter, ob njej pa je moral pri priči vrniti uslugo: povišati sodniške takse tudi doma. S to odločitvijo si je močno oslabil svetlo prihodnost, Slovenija pa je postala svetovni nogometni unikum: da so sodniki veliko bolje plačani kot obubožani nogometaši. Na veliko srečo imamo Slovenci kot veliko nasprotje betežni in samozadostni domači sceni, ki po odmevnosti komaj konkurira vaškim gasilskim veselicam, fantastično nogometno reprezentanco, ki se je v svetu uveljavila kot ena najprepoznavnejših, če ne celo najprepoznavnejša slovenska blagovna znamka. Debata o tej temi sicer ni prav smiselna, saj te blagovne znamke zelo verjetno ne bi potrdil niti noben naš pomembnež ali organ niti anketa med ljudstvom. Ne Španija – naslov je lani osvojila v Južni Afriki –, Slovenija je svetovni nogometni prvak, bi lahko rekli. Na svetu je ni tako majhne nogometne »Palčice«, ki bi v pičlem desetletju kar trikrat igrala na največjih prvenstvih (evropsko prvenstvo na Nizozemskem in v Belgiji ter svetovno prvenstvo v Južni Koreji in Južni Afriki). Nesamozavestni Slovenci v te dosežke, ki jih naša reprezentanca zanesljivo ne bo ponovila prihodnjih

Aleš Beno

Franci Božič, novinar

sto let, ne bodo nikoli prav verjeli. Vsi na svetu, ki vedo, da je profesionalni nogomet eden najprestižnejših in zahtevnih poslov, nam bodo zlahka. Tudi če ne bi poznali podrobnosti o položaju nogometa na Slovenskem. Oni vedo, da so pri vsakem projektu pomembne startne možnosti. Da ni dirke ferarrija s hroščem, na kar številni domači preračunljivci radi pozabijo. Te zelo majhne možnosti – ob zelo dobrem rezultatu – podeljujejo nogometašem Slovenije laskavi naslov

svetovnih prvakov. Turnir je bil, prevedeno v materialni svet: za koliko denarja kaj doseči. Splošno znano in zelo pomembno dejstvo je tudi, da so za Slovenijo na vseh prvenstvih igrali izključno igralci iz tujih klubov ter da je bila večina reprezentantov s prvih dveh še produkt jugoslovanske šole.

Osamosvojitev, dokončen poraz nogometa

Bedo nogometa v Sloveniji, ki je posledica nevzdržnega in svetu

11

3,0806

31.12.01

Prijateljska tekma med Slovenijo in Avstralijo lani v Stožicah nerazumljivega statusa, sem delno že omenil, ne pa tudi neurejenega družbenega okolja, v kakršnem profesionalni nogomet nima resnih možnosti za razcvet. »Zaslugo« za to ima predvsem samozadostna slovenska politika, ki na malo prestižnejši sceni ne more dobiti nobene tekme. Vsaj v odnosu do nogometa pa ji je vendarle treba

Toda med tem so bili kruti časi, v katerih pa je slovenski nogomet čudežno preživel. Sokoli in orli kot nosilci prevladujoče športne dejavnosti so ga prezirali, nič bolje se mu ni godilo po drugi svetovni vojni. V TVD Partizan ni bilo prostora za nogomet, tako so odločili na CK ZKS v Ljubljani, čeprav iz Beograda v tej smeri ni bilo nikakršnih direktiv. Zametke profesionalnega nogometa v Sloveniji je nato nadzirala policija, strah pred zbiranjem evforičnih množic za Bežigradom ali v Ljudskem vrtu je bil le prevelik. Nogomet je pri slovenskih komunističnih oblasteh štel za nevarno igro, ker je magično privlačil množice. Medtem ko je profesionalni nogomet v drugi polovici prejšnjega stoletja osvajal Evropo, je v Sloveniji zaradi ideoloških ovir na vsakem koraku dobival polena pod noge. Vodilni slovenski komunist Stane Dolanc je bil sicer strasten privrženec nogometa in abonirani gledalec tekem Partizana v Beogradu, bežigrajskemu stadionu pa se je izogibal v velikem loku kot zelenim mušnicam.

Proti zaradi Zorana Jankovića

Zastarel in neudoben Plečnikov stadion v Ljubljani je postajal razvalina, na koncu balade je Uefa na njem prepovedala tekme. Da ga niso obnovili, je kriva predvsem ideologija: ker so ga pred drugo svetovno vojno zgradili za potrebe evharističnega kongresa in ker so na njem med drugo svetovno vojno prisegli domobranci. Ljubljana je

bila skoraj desetletje edina evropska nacionalna metropola brez stadiona za mednarodne tekme. A tudi to je preživel trdoživi in samonikli slovenski nogomet, ki je lani dobil sijajen stadion v Stožicah, med malimi je eden najlepših v Evropi. A glej ga, vraga, nekateri se sprašujejo, ali ga potrebujemo. Tudi zaradi ideologije: ker ga je zgradil agilni in športno navdahnjeni župan Zoran Janković. Niso še končane razprave, kako so ga postavili, a tudi to bo razčiščeno. Medtem ko Slovenija v Stožicah – ob podpori armade združenih slovenskih navijačev – že navdušuje in niza prve zmage, pa na častni tribuni ni mogoče zaslediti voditelja opozicije Janeza Janše, ki je nekoč veljal za najboljšega nogometaša med politiki. Politična razdvojenost Slovenije ima trde temelje, v nasprotju s tako rekoč vsemi evropskimi državami je ne morejo povezati niti veliki dosežki in navdahnjene igre nacionalne nogometne reprezentance. V seštevku ni težko ugotoviti, da nogomet v Sloveniji, čeprav se razmere spreminjajo, ni dejavnik družabnega življenja in je bolj ali manj prepuščen marginalcem. Športna politika z gospodom Janezom Kocijančičem na čelu, spet v popolnem nasprotju z Evropo, v kateri ima nogomet med športi poseben status, v njem ne prepozna niti poligona za posle in kroženje denarja. To med drugim potrjuje stanje nogometne infrastrukture: Slovenija premore en sam kolikor toliko spodoben vadbeni center, kakršnega ima vsak malo večji italijanski ali avstrijski klub, pa še tega si je dal kot spomenik zgraditi nekdanji minister za šport Milan Zver. Tudi na srečo, kajti sicer slovenski nogometaši, ki igrajo v tujini, ko se zberejo doma, ne bi imeli kje trenirati. Da je s statusom in odnosom do nogometa v Sloveniji nekaj zelo narobe, je pred zadnjim dejanjem slovenske uvrstitve na zadnje svetovno prvenstvo v Južni Afriki pronicljivo ugotovil tudi premier Borut Pahor: da bi bila zmaga nad velikimi Rusi za narod nekaj izjemnega in bi se ji kazalo globoko pokloniti. Kot vemo, se je njegova praktična izvedba poskusa reafirmacije slovenskega nogometa z znamenitim čiščenjem nogometnih čevljev močno ponesrečila in spremenila v svoje lastno nasprotje. Tudi v škodo nogometa. Nič zato, slovenski nogomet je vajen takih in podobnih udarcev. Preživel je vse, Slovenija pa je kljub temu – ne doma, ampak v svetu – postala šampion. Kje še, na katerem področju, vas vprašam?

Vir: Bloomberg

Kar nekaj nogometnih klubov kotira na borzi. Med italijanskimi nogometnimi velikani so na borzo uvrščeni turinski Juventus ter rimska tekmeca AS Roma in Lazio. Na evropskih borzah pa opazimo še londonski Tottenham Hotspur, nizozemski Ajax, nemško Borussio Dortmund in turški Besiktas. Delničarji omenjenih nogometnih klubov so v zadnjem desetletju s to naložbo praviloma izgubljali.

DENAR

Največji športni biznis

Mednarodna nogometna zveza Fifa je v štiriletnem obdobju do leta 2010 ustvarila 4,2 milijarde dolarjev prihodkov (tri milijarde evrov) in 631 milijonov dolarjev čistega dobička (443 milijonov evrov) oziroma presežka. V obravnavanem obdobju je Fifa imela za 30 odstotkov manjši dobiček od najbolj dobičkonosne slovenske družbe – farmacevtke Krke –, po prihodkih pa je zaostala za petino. Glavni vir prihodkov in dobička je svetovno nogometno prvenstvo, ki ga organizirajo vsaka štiri leta. Še bolj donosno pa je nogometno prvenstvo reprezentanc stare celine, ki ga organizira evropska nogometna zveza Uefa. Evropsko nogometno prvenstvo v Avstriji in Švici leta 2008 je Uefi prineslo 700 milijonov evrov dobička, za prvenstvo 2012, ki ga bosta gostili Poljska in Ukrajina, pa pričakujejo še večji rekordni znesek. V letih, ko ni moškega članskega nogometnega evropskega prvenstva, levji delež pritoka sredstev pomeni nogometna liga prvakov – lani 1,14 milijarde evrov od skupnih 1,75 milijarde. Uefa nekaj več kot polovico tega denarja (lani 990 milijonov) razdeli med evropske nogometne klube, ki sodelujejo na njenih tekmovanjih. Prvak lige prvakov Barcelona je tako lani dobil 126 milijonov evrov, poraženec finala Manchester United pa 73 milijonov. Glavni vir prihodkov Fife in Uefe so oglaševalske pogodbe in prodaja televizijskih pravic za prenose najbolj priljubljenega športa na svetu. Obe zvezi sta kot neprofitni organizaciji registrirani v Švici. Po statutu morata presežke vlagati v razvoj nogometa po svetu oziroma v regiji. J. U.

Žoga ženskega spola

»Prihodnost je ženstvena.« To je eno izmed gesel svetovnega nogometnega guruja Seppa Blatterja, ki je Fifo že davno speljal v komercialne vode. Ženski nogomet je vse do konca prejšnjega tisočletja štel za obrobno zadevo, povsem v senci ženske košarke, rokometa in odbojke, zdaj pa je že najhitreje razvijajoča se športna igra. Stereotip, da je nogomet moška zadeva, je že padel, čeprav je Fifa prvo svetovno prvenstvo (na Kitajskem) priredila šele leta 1991, med letoma 1921 in 1971 pa je bil ženski nogomet uradno celo prepovedan. Julijski ženski SP v Nemčiji – 80 tisoč gledalcev na uvodni tekmi med Nemčijo in Kanado – je bil spektakelsko primerljiv z moškim, ob zavidljivi taktiki in tehniki (telesno so dekleta še krepko v moški senci) pa je bil to tudi prikaz globalne lepote. DvaHope Solo (ZDA) kratne svetovne prvakinje Nemke in Američanke so morale senzacionalno priznati premoč temperamentnim Japonkam, po šarmu pa so prevladovale Kaylyn Kyle (Kanada), Megan Rapinoe in Hope Solo (ZDA), Laure Joulleau (Francija), Rachel Unit (Anglija) … Toda Blatterjevi motivi za razcvet ženskega nogometa le niso bili tako čisti: njegovi vse glasnejši kritiki mu očitajo, da je želel izkoristiti zadnjo veliko rezervo moškega nogometa – na stadione pripeljati armade navijačic. V Sloveniji so razmere za ženski nogomet precej drugačne kot v Skandinaviji, Nemčiji, Angliji, Severni Ameriki in na Daljnem vzhodu. Zanje na stadionih preprosto ni prostora (marsikje ga ni niti za moške), zato so se morale umakniti na deželo – Dornavo, Jevnico, Škale, Slovenj Gradec, Beltince, Velesovo … Slovenska ženska liga z osmimi klubi tako ne more izpolniti niti Blatterjevega glavnega cilja: povečati obisk v moški prvi ligi. Tako je to v novi deželi, ki ji je najdlje vladal Janez Drnovšek, ta je nogomet opredelil kot životarjenje v nizki zavesti. Torej šport za bebce.


Finance na iPadu

Preverite svoje poslovne partnerje 20 skrajĹĄanih bonitetnih ocen brezplaÄ?no

       +*&,+)+-&/

  +!"-*

"1+#" 

 ("$*   

  !-03%0(&"*&. '%.(+$  -"')/-&" 

   4

   

neomejen dostop do www.finance.si/minifipo

          2    

NESCAFɎ DOLCE GUSTOŽ Piccolo

79,90 EUR*

108 EUR*                   

V sodelovanju z AJPES.



do 7. ure na izbrani naslov

448 EUR*

neomejen dostop do www.finance.si

288 EUR*

spletni oglasni prostor na www.finance.si

120 EUR*

Postanite naroÄ?nik in

prihranite 650 EUR.

*

448 EUR Ä?asnik Finance z vsemi prilogami + 288 EUR neomejen dostop do www.finance.si + 108 EUR Finance I mini.FI-PO in 20 skrajĹĄanih bonitet + 120 EUR oglas na www.finance.si + 79,90 EUR kavni avtomat NESCAFɎ DOLCE GUSTOÂŽ Piccolo

= 1.043,90 EUR

NaroÄ?niĹĄki paket Finance samo S kartico Diners Club je moĹžno plaÄ?ilo na 6 obrokov. V podjetju ÄŒasnik Finance, d.o.o., spoĹĄtujemo vaĹĄo zasebnost. Zagotavljamo vam visoko raven varovanja podatkov in se zavezujemo, da jih bomo skrbno hranili in uporabljali samo za analiziranje podatkov, trĹženjske raziskave ter predstavitev izdelkov in storitev ÄŒasnika Finance, d.o.o. ter jih brez vaĹĄe privolitve ne bomo posredovali tretjim osebam. Kadarkoli lahko zahtevate, da podjetje ÄŒasnik Finance, d.o.o., trajno ali zaÄ?asno preneha uporabljati vaĹĄe podatke za navedene primere. ÄŒasnik Finance, d.o.o., je dolĹžan vaĹĄo zahtevo v 15 dneh ustrezno izpolniti in vas v nadaljnjih petih dneh tudi obvestiti. Vse stroĹĄke v zvezi s tem krije ÄŒasnik Finance, d.o.o.. Neomejen dostop do www.finance.si, oglasni prostor in dostop do Finance I mini.FI-PO so na voljo po plaÄ?ilu raÄ?una. Kavni aparat boste prejeli najkasneje v petih delovnih dneh po plaÄ?ilu. NaroÄ?ilo velja do pisnega preklica. 448 EUR* - Letna vrednost Ä?asnika Finance z vsemi prilogami brez popusta. 288 EUR* - Storitev ni na voljo samostojno. 108 EUR* - Ocenjena trĹžna vrednost. Storitev ni na voljo samostojno ali v prosti prodaji. 79,90 EUR* - PriporoÄ?ena neobvezujoÄ?a maloprodajna cena z vkljuÄ?enim DDV je 79,90 EUR. Kavni avtomat je na voljo do porabe zalog. 120 EUR* - ÄŒe ima podjetje oziroma plaÄ?nik naroÄ?enih veÄ? izvodov, lahko dobi najveÄ? pet oglasnih objav na www.finance.si. 650 EUR* - Ocenjena vrednost prihranka pri ceni storitev oziroma izdelkov, Ä?e bi bili na voljo samostojno v prosti prodaji.

(z DDV in 12% popustom)

Za nove in obstojeÄ?e naroÄ?nike!

www.finance.si/narocam


avtoportret

14

Petek, 2. septembra 2011, št. 1 • www.finance.si

Imajo škodo, čeprav je dražja od BMW

Nič več skritih presenečenj. Ilustracija: Urban Štebljaj

Sistem za opozarjanje na mrtvi kot

Miloš Milač, novinar milos.milac@finance.si

V uradu predsednika republike Danila Türka je v službi največja škoda s 3,6-litrskim bencinskim motorjem, ki je skromna le po imenu.

V

časih blaginje je bila ugledna limuzina za menedžerja znamenje uspeha in bahavosti, danes pa razsipnosti in napihovanja, čeprav ne vselej upravičeno. Menedžerji so to delno sprejeli, nekateri politiki pa se novim pravilom smejijo v brk ali jih poskušajo vsaj izigrati z le navidez skromno, v resnici pa zelo potratno škodo. Vsekakor sta navidezni in dejanski zasuk v glavah in proračunih tolikšna, da lahko govorimo o trendu, ki dobiva pospešek. Preobrat je razumljiv, prinesli pa so ga slabi časi gospodarstva in pereče socialne razmere. V časih, ko se marsikdo boji za delovno mesto, ko je vsaka tretja beseda v podjetju povezana z varčevanjem, je avto, nekoč statusni simbol, dobil status luksuza in razsipnosti. To je oziroma bi moralo veljati še zlasti v javni upravi, v državnih podjetjih in tudi zasebnih, ki poslujejo slabo, ne izplačujejo plač, so zadolžena, skratka slabotna. Racionalizacija voznega parka je v teh primerih razumljiva, tako na ravni nižjih delovnih mest, ko gre za kurirje ali prodajnike, še zlasti pa na ravni vodstva.

Njeno veličanstvo javnost

Vodstvo bi se moralo oziroma bi bilo pametno, da se predvsem zaradi videza v javnosti in v lastnem podjetju presede iz audijev, BMW in mercedes-benzov vsaj v volkswagne, forde in ople, če ne že v avtomobile nižje vrednosti po ugledu in denarju. Če pa je menedžer uspešen, torej skrbi

za rast podjetja, redno izplačuje plače in delavce celo nagrajuje, nihče ne vidi razloga, da si ne bi privoščil ugledne limuzine. Pa ne le zaradi postavljanja, ampak tudi zaradi udobja, dovršene tehnike in drugih lastnosti, ki blažijo vsakdanje napore obremenjenega poslovneža. A tudi uspešen menedžer v teh časih z uglednim avtom tvega jezo, nevoščljivost okolja, v katerem živi in deluje. Svojim poslovnim partnerjem sporoča tudi to, da predobro zasluži, hkrati pa jih stiska za ceno – zato je tudi manj sprejemljiv pri poslovanju. Marsikateri uspešen lastnik ali le menedžer se je v zadnjih letih prav zaradi omenjenih razlogov odpovedal mercedes-benzu, poročajo prodajalci te znamke. Podobno, morda nekoliko manj, se dogaja tudi trgovcem audijev in BMW. »Rad bi ga imel, lahko ga plačam, a si ga v teh časih preprosto ne morem privoščiti,« je ponavadi pojasnilo menedžerjev.

Prekletstvo domnevne razsipnosti

Ob tem moramo poudariti, da okolje ni vedno pravično do uglednih znamk, saj te niso vselej razsipne. Denimo audiji, BMW in mercedes-benzi srednjega razreda z vstopnimi dizelskimi motorji zdaj ne pomenijo več vrtoglave cene, saj stanejo manj kot 30 tisočakov oziroma toliko kot dobro opremljen avto precej manj ugledne znamke. Malega BMW serije ena zaradi skorajšnje zamenjave modela dobite že za dobrih 16 tisočakov, audija in mercedes-benza za tisočaka ali

dva več, kar pomeni, da lahko govorimo že o racionalnosti uglednih avtomobilskih znamk. Ob tem zgoraj našteta imena zagotavljajo zelo spoštovane vrline, kot so temeljita varnost, zelo majhna poraba goriva in majhni izpusti ogljikovega dioksida ter majhen upad vrednosti rabljenega vozila, ki prinaša prihranek in nižje stroške lastništva v določenem obdobju. A videz uglednih znamk je tisti, ki sporoča razsipnost. V javnosti pa vse drugo sploh ni pomembno. Bolečina vseh nas pa je pogled slovenskih politikov, torej tistih, ki bi morali za svoj videz v javnosti skrbeti precej drugače kot menedžerji. Pa tega seveda ne počnejo oziroma nas poskušajo izigrati, z našim denarjem, seveda. Poglejmo si le zadnjih nekaj razpisov vlade, ki se navzven krčevito bojuje s primanjkljajem v proračunu, po drugi strani pa si zelo rada privošči igračke, ki jih ne potrebuje.

Na glavo postavljena rahločutnost

Državni zbor si je tako privoščil novega audija A6 z vsaj sedemstopenjskim menjalnikom, razpisni pogoji pa kaj drugega kot luksuzne znamke niso niti dopuščali. Audija so si izbrali tudi na nacionalnem preiskovalnem uradu, premier Pahor pa si je lani, sicer v organizaciji vladne službe za podnebne spremembe, skoraj privoščil sto pogojno brezplačnih BMW serije pet na leto. Svetla izjema, pa še ta je ob podrobnem pogledu precej oblačna, je urad predsednika Türka, ki si je za protokolarno vozilo izbral škodo superb.

Menedžerji si javne podobe ne upajo več graditi z avti najuglednejših znamk, čeprav kakovost še ne pomeni razsipnosti.

Vsekakor zelo modra odločitev, ki obubožanemu in prestrašenemu ljudstvu sporoča, da njihov voditelj trpi z njim in luksuz zamenjuje s preprosto škodo. Skoraj bi še nas, avtomobilistične novinarje, pripeljali do blaženosti in vzklikov navdušenja, če si ne bi podrobno prebrali razpisnih zahtev, ki so predsednikovo rahločutnost postavili na glavo. Zaradi teh zahtev namesto preproste in racionalne limuzine, čeprav ugledne znamke, v uradu predsednika službuje največja škoda s 3,6-litrskim bencinskim motorjem s 191 kilovati, ki je skromna le po imenu. Takšna škoda spije vsaj deset oziroma še enkrat toliko litrov goriva in v ozračje izpusti skoraj dvojno količino ogljikovega dioksida kot denimo precej uglednejši audi A4 2.0 TDI, BMW serije tri ali celo po imenu razkošni mercedes-benz razreda C ali podobno ugledni ford mondeo, opel insignia in druge limuzine srednjega razreda. Ob tem je takšna škoda dražja pri nakupu, vzdrževanju in lastništvu kot omenjeni avtomobili, le njeno ime sporoča izjemno racionalnost. Da ne bo pomote, škodi superb ne zamerimo ničesar. Je zelo dober avto in razumen nakup, a nikakor ne v najbolj razkošni bencinski različici. Je pa superb, kot kaže, pravi zmagovalec kriznih časov prav zaradi skromnosti znamke. Enako priložnost so dobili tudi hyundaii, kie, dacie in druge manj opazne znamke, ki so pač v tem času bolj primerne, čeprav ne vselej pametnejše izbire kot kakšen ugleden nemec ali anglež na štirih kolesih.

Nič več skrbi.

Preko 20 varnostnih senzorjev

Nič več bližnjih srečanj. Opozarjanje na nenamerno menjavo smernega pasu

Nič več nenadnega zaviranja.

Sistem za preprečevanje naleta pri nizkih hitrostih

POVSEM NOVI FORD FOCUS. Zaženi več kot avto.

novifordfocus.si

Uradna specifična poraba: 4,2 – 6,0 l/100 km, uradne specifične emisije CO2: 109 – 144 g/km. Summit motors Ljubljana, Flajšmanova 3, 1000 Ljubljana


16

specialci

Vsi ti lepi konji Nataša Bolarič, novinarka natasa.bolaric@finance.si

N Pri Slavičevih kasaške konje vsako jutro spravijo v dir; trenirati jih začnejo že pri letu in pol.

Iz sedla na poker Konjske dirke, nekdaj predvsem šport najpremožnejših, so zdaj, tudi prek stavnic, razširjene v vseh družbenih slojih. Samo v Evropi je bil leta 2009 posel s konji vreden skoraj 12 milijard evrov, zaposloval je več kot 300 tisoč ljudi v stavnicah, jahalnih šolah, turizmu, športu. Konjske dirke so posebne zaradi financiranja, saj obračajo denar posameznikov, teh je okoli 20 odstotkov, in različnih stavnic. Po podatkih analitskega podjetja McKinsey pomenijo stave 65 odstotkov vsega denarja, povezanega s konjskimi dirkami. Pred internetno dobo so stave pobirali organizatorji stavnic, ki so del vplačil dajali organizatorjem dirke, ti pa tekmovalcem. S prihodom interneta so se stavnice preselile na spletne strani, ki pa organizatorje konjskih dirk navadno obidejo, zato ima večina prirediteljev finančne težave. Izjema so prestižne konjske dirke, kot je britanski Royal Ascot, znan po glamuroznih predstavah damskih klobukov, plemstvu in ceremonijah, povezanih s kraljevsko družino.

specialci

Selitev stavnic na splet pa ni edini razlog pomanjkanja sredstev za konjske dirke. Po navedbah podjetja McKinsey naj bi precej ljudi, ki so prej stavili na konje, prešlo na igranje pokra na medmrežju. McKinsey ugotavlja, da je težava tudi demografska, saj vsako leto umre dva odstotka navdušencev nad konjskimi dirkami, petim odstotkom upade zanimanje in le trije odstotki se zanje na novo navdušijo. Če se bo to nadaljevalo, naj bi leta 2020 skupina ljudi, ki bodo še spremljali konjske dirke, štela le 36 odstotkov tiste iz leta 2010. Kljub demokratizaciji konjskih dirk je konj še vedno oblika prestiža. V času zategovanja pasov se lastniki pogosto odrečejo prav konjem. To lahko pomeni tudi mesnico. Visoke cene krme, veterinarskih storitev in splošne nege, ki jo konj potrebuje, so vse pogosteje za marsikoga previsok strošek. Morda pa se elitni šport spet vrača v zaprti krog elite. Luka Vidoni, novinar luka.vidoni@finance.si

e morete zgrešiti. Ko se peljete proti Ljutomeru, se boste dobesedno spotaknili ob domačijo Slavičevih v vasi Ključarovci, nama razlaga domačin, ko s fotografom iščeva legendarno kmetijo, kjer vzrejajo kasaške konje. In je res. Posestvo s poslopji, ki se razprostira na okoli 30 hektarjih, že na daleč diši po senu. Konji sicer počivajo, a ko začutijo obiskovalce, se v hlevu oglasi nemir. Kar 36 konj, od teh pet žrebičkov, je glavna atrakcija domačije, kjer imajo tudi gostinsko dejavnost. Vsi so pasme ljutomerski kasač. Pričaka naju Marko Slavič mlajši. Pri hiši so trije glavni moški: Marko starejši, gospodar, ter sinova Marko in Mitja.

Konj samorog v grbu

Od vseh konj na ranču je zdaj najboljši tekmovalec žrebec Defender, Branilec. Primerno ime ima – izbrali so ga, da brani svoje zmage. Lep je. Temno rjave barve, mišica pri mišici, kasač iz slovenske avtohtone reje. Tradicionalna pasma ljutomerski kasač je nastala okoli leta 1880 na širšem območju Ljutomera. Sprva so te živali uporabljali kot delovne konje, ko pa so se potrebe po delu s konji zmanjšale, so jih preusmerili v rejo za kasaški šport. Na širšem območju Ljutomera je bila konjereja razvita že od nekdaj. O tem govori tudi lju-

Za kasače pravijo, da so edini konji, ki znajo leteti. Med kasom so namreč za delček sekunde z vsemi štirimi v zraku.

tomerski grb, ki je po podatkih zgodovinarjev zanesljivo obstajal že v 15. stoletju. V grbu je srebrn ščit, v njem pa po trati dirjajoči konj samorog.

Toplokrvne konje so začeli načrtno rediti v 18. stoletju. Številni viri navajajo, da je šlo za zelo hitre konje orientalskega izvora. Oblasti so vzgojo konj podpirale, poleg tega je imel dirkalni šport predvsem med plemstvom velik pomen. Začetnik reje dirkalnih konj je bil grof Rudolf Warren - Lippit. Že leta 1884 so za boljšo kri, kot se pravi, uvozili prvega norfolškega kasača Radautza in orlovskega kasača Krolika. Pozneje so pasmo kljub posameznim poskusom z drugimi kasači (orlov kasač Hipoli in nekateri francoski kasači) plemenitili večinoma le še z ameriškimi kasači.

Defender v polnem sijaju

Marko mlajši Defenderja lepo skrtači za fotografiranje, tako da se elegantno sveti. Malce nezaupljivo pogleduje proti nama s fotografom in postaja nemiren. Adrenalin mu je pognal kri po žilah, ker misli, da ga pripravljamo na tekmo, svoj trening pa je zjutraj že odtekel. »Ne bojta se, do zdaj še ni nikogar ugriznil ali brcnil,« naju poskuša hudomušno pomiriti gospodar. Obenem pa pravi, da Defender vendarle nima takega značaja, kot bi si ga želel. Samosvoj je, zato ga bo treba še malo dresirati. Marko pride oblečen v tekmovalno kasaško opravo in Defenderja vpreže v kasaški voz, da ju lahko fotografiramo v akciji. Čeprav je steza skorajda prazna, si

zlahka predstavljam adrenalina polno kasaško tekmo, zavito v prah, brez težav si ustvarim podobo, kako tisti, ki stavijo, navijajo za svojega favorita z dvignjenimi stavnimi listki in zmagoslavno vpijejo, ko njihov konj prvi pridrvi v cilj. Glasni so tudi tekmovalci, vozači, ki spodbujajo svoje konje. Najglasnejši gledalci in navijači pa so Italijani, pristavi gospodar. Pri njih je ta šport med vsemi našimi sosedi najbolj priljubljen, med drugim tudi zaradi vrtoglavih stav.

Pri nas ni prostora za odslužene

Da je ciganska legenda o tem, kako konji lahko letijo, na fizikalni ravni delno celo resnična, potrjuje dejstvo, da ima kasaški konj med dirom delček sekunde v zraku vse štiri noge. Ne sme pa preiti v galop, kot je to v navadi pri tekmovanjih za galoperje. Marko mlajši nam pojasni, da konj začne tekmovati že pri dveh ali treh letih. Tisti, ki prvič tekmujejo pri petih, šestih letih, imajo ponavadi daljšo tekmovalno dobo. Trenirati jih začnejo že, ko so stari leto in pol. Starejši od 14 let ne smejo več tekmovati. Kasaški konj lahko med tekmo doseže do 50, 60 kilometrov na uro, zato poškodbe tekmovalcev in konj niso redke. Marko Slavič mlajši, ki aktivno tekmuje, pravi, da je doslej imel srečo, saj še ni huje padel niti se ni huje poškodoval. V Italiji in Avstriji imajo za odslužene ali poškodovane tekmovalne konje posebna zavetišča, kjer lahko dostojno dočakajo svoj konec. Veliko kasaških konj konča življenje prej, kot je naravno. Ponekod pretiravajo s treningi, na tekmah jih bičajo, kar je sicer po zakonu prepovedano, hranijo jih s hormoni in z nedovoljenimi poživili, kar je na stara leta zanje lahko usodno. Pri nas za konjska zavetišča država nima posluha, pa tudi denarja ni. Tiste konje, ki ne morejo več sodelovati na dirkah, zakoljemo in porabimo njihovo meso. »Stari kasaški konji pogosto končajo v klobasah,« brez ovinkarjenja prida oče Slavič.

PETEK, 2. septembra 2011, št. 1 • www.finance.si

Pri Slavičevih v Ključarovcih se s kasači ukvarja že tretja generacija. V posebni sobi je več kot 700 pokalov, medalj in zmagovalnih vencev. Mesečna oskrba za enega konja, imajo jih 36, stane 200 evrov. Račun se ne izide, a človek brez ljubezni do tega, kar počne, tudi sicer nima nič, pravi Marko Slavič starejši. Gospodar Marko Slavič bo vzrejo kasaških konjev počasi prepustil sinovoma Marku in Mitji, ki sta se odločila nadaljevati družinsko tradicijo.

Brez stav ni dirk

Bistvo kasaških dirk so stave. Pri nas so dovoljene šele v zadnjem času, a vplačila so zelo nizka. To je povezano tudi z dejstvom, da se je nekdo, ki ima pri loteriji monopol, počutil ogroženega, ko je opazil, da se je pojavila neke druge vrste loterija, ustrašil se je za zaslužek. Država Slovenija za konjerejo nima pravega posluha, pravi Slavič. V Ljutomeru na kasaških dirkah ljudje vplačajo povprečno za okoli tri tisoč evrov stav. Drugače je pri Italijanih. Tam imajo na primer samo v Milanu na leto najmanj 10 tekem z nagradnim skladom 200 tisoč evrov. Za primerjavo pove, da pri nas lahko nekdo, ki vplača evro, dobi za zmago konja 20 evrov, v Italiji lahko za enak vložek dobi tudi 20 tisoč evrov ali več. Zneski so vrtoglavi. Ljudje sicer tudi pri nas vse več stavijo, opaža mlajši Marko. Večja je kriza, bolj ljudje igrajo. Tudi reja konj, kasačev, se ni ognila recesiji. Zaslužka s tem ni, stroški pa so visoki. Pri Slavičevih porabijo za vsakega konja okoli 200 evrov na mesec. Kasaške dirke na tem koncu najpogosteje obiskujejo kmetje. Po navadi tisti, ki imajo konjerejo v krvi, saj so se s konji ukvarjali že njihovi predniki, obisk tekme pa je del nji-

17

Fotografije: Urban Štebljaj urban.stebljaj@finance.si

hove tradicije. Potem so tu še navdušenci, ki obiskujejo tekme vsepovsod. Več je tudi zanimanja pri mladih.

Raje kot šilinge je vzel pokal

Potem nas je gospodar peljal na ogled tako imenovane svete sobe. Svete zato, ker je v njej shranjenih na stotine spominov na kasaške tekme, ki se jih je gospodar Marko Slavič po vsem svetu udeleževal od svojega 14. leta. In neredko tudi zmagoval. Ko človek vstopi v sobo stare hiše, ga v prvem hipu zaslepi gora zlatih, srebrnih, bronastih pokalov, medalj, vencev in kristalnih globusov. »Več kot 700 jih je,« ponosno pojasni Slavič, »a kaj, ko niso nič več vredni.« Vprašam ga, kateri mu največ pomeni. »Težko bi rekel,« pravi. Vsa ta priznanja in nagrade pa mu prikličejo v spomin slike iz preteklosti, ko je aktivno tekmoval, zmagoval in izgubljal. Spominja se, da je enkrat imel na izbiro, da kot zmagovalec vzame takratnih 35 tisoč šilingov ali pozlačen pokal. Vzel je zadnjega, pa mu je bilo pozneje žal. Pokaže na zlati pokal iz leta 1997, ko je zmagal na mednarodni tekmi na Dunaju. In zgodb je za debel roman. Zdaj razmišlja, da bi sobo preuredil v muzej, ki bi si ga lahko ogledali tudi obiskovalci domačije. Tako bi pokalom in nagradam vsaj simbolično povrnil vrednost, razmišlja. Medtem ko se oče »vrača iz preteklosti«, je čas za fotografijo gospodarja domačije na starinskem stolu, ki z žametno oblogo in zlatimi nitkami spominja na kraljevski prestol. Njega dni bi mu lahko rekli kralj kasaških steza. Za njim stojita oba sinova. Dve generaciji, ki živita za konje. Sam bi že zdavnaj opustil to dejavnost, pravi Marko starejši, a sta sinova želela nadaljevati tradicijo. Še posebej Marko je svoje življenje posvetil konjereji in kasaštvu. Petindvajsetletnik, ki je v roku doštudiral ekonomijo, vstaja vsak dan ob pol petih zjutraj. Počisti hleve, nahrani konje, jih skrtači in pelje na stezo za trening. Veliko dela je, a mu ni težko. Zvečer kar pade v posteljo od utrujenosti. Dosti gasilskih zabav in vaških veselic je izpustil zaradi tega. Mlajši brat, Mitja dvajset let ima, se ob tem samo namuzne. Pri hiši je večji kavboj, ga zbode Marko.

Dedek bi bil vesel

Ko zapuščamo sveto sobo, previdno, da ne bi oskrunili katere od relikvij, ki so natančno zložene v vrsti po letnicah, mi Marko prišepne, da ima oče tudi sicer najbolj izostren čut za red in disciplino pri hiši. Ata naju sliši in v smehu pripomni, da ga nekdo pri hiši pač mora imeti. Že večkrat je hotel opustiti konjerejo, a ga vedno znova prepriča dejstvo, da je to njihovo družinsko poslanstvo in da bi bil njihov pokojni dedek, ki je to tradicijo začel, neizmerno razočaran, če je ne bi nadaljevali. Sinova sta se sama odločila, da bosta prevzela domačijo in konje, zato je oče ponosen nanju.

Radovedni podmladek


od tod do večnosti

18

19

Petek, 2. septembra 2011, št. 1 • www.finance.si

Najvišji vrh na otoku Fernando de Noronha – Morro do Pico (323 metrov)

Drago Kralj, novinar finance@finance.si

Č

Deskar v senci pod dežnikom na zapuščeni plaži otoka čaka na valove.

kjer je mogoče graditi ali kaj početi samo z dovoljenjem in ob strogem nadzoru ministrstva za okolje.

Shutterstock

e bodo vaši topli kraji v Braziliji, je izbira tudi otok Fernando de Noronha, vrh nad štiri tisoč metrov visokega davnega vulkana, ki komaj dobrih 300 metrov štrli iz oceana. Do leta 1988 velika in trda ječa, potem pa majhen, a izjemen narodni park, ekskluziven, a ne razkošen, z mnogimi prepovedmi in omejenim številom gostov.

Otoček gleda iz morja 250 kilometrov pred skrajnim vzhodnim rtom Brazilije, kjer se ta najbolj približa Afriki. Meri le 15 kvadratnih kilometrov in ponuja dom tri tisoč stalnim prebivalcem.

Mestna hiša na otoku Fernando de Noronha

Shutterstock

Za vsak avto 20 metrov ceste

Raj, v katerem je vse prepovedano

Obred: opazovanje naglega ekvatorialnega mraka

Shutterstock

Najvišja vzpetina na otoku je Morro do Pico, ki štrli le 323 metrov iz morja, pod morsko gladino pa se spušča njegovo pobočje strmo v globino nad štiri tisoč metrov.

Glavni kraj je izhodišče cest, ki jih ni več kakor za osem kilometrov, dovolj za 400 avtomobilov. Sredi otoka je na planem letališče, ki lahko sprejme srednje velika letala. Nekaj naselij je v zalivih, uporabnih za pristane. Tam je tudi nekaj penzionov in »ladjevje« 35 poklicnih ribičev, ki edini lahko ribarijo v okolici otoka, kjer je nenavadno veliko rib in drugih morskih živalic.

Toda država je nastopila odločno in rekla ne. Ves otok, vse kopno in precej morja naokrog so postali državna last,

Shutterstock

Peščena plaža, v ozadju gora, imenovana Dva brata

Shutterstock

Tamkajšnji turistični uradi za letos napovedujejo od šest- do sedem odstotno rast obiska. Optimistični so predvsem zaradi rastočega števila letalskih povezav

z evropskimi prestolnicami, pa tudi z nekaterimi večjimi mesti Severne in Južne Amerike. Turizem v Braziliji si veliko obeta tudi od svetovnega nogometnega prvenstva leta 2014 – pričakujejo od 800 tisoč do milijon obiskovalcev – in poletnih olimpijskih iger v Riu de Janeiru dve leti pozneje. Mlade spodbujajo k študiju turističnih ved, k razvoju turizma pa bi lahko pripomogla tudi nova infrastruktura, predvsem razširjena letališča. Do leta 2020 naj bi Brazilijo obiskalo že 11 milijonov ljudi na leto.

Shutterstock

Brazilija je za Mehiko druga najbolj obiskana turistična država Latinske Amerike. V kriznem letu 2009 so doživeli zmeren upad obiska in prihodkov, lani pa jim je uspelo doseči raven iz rekordnega leta 2008. V letu 2010 je Brazilijo obiskalo 5,16 milijona tujih gostov, ki so v povprečju v državi pustili po 1.100 dolarjev.

J

Kakorkoli že, turizem na otoku vendarle cveti, čeprav brez karibskega direndaja in pompa. Prihajajo večinoma domači turisti, bolj malo je tujcev, zato opozarjajo, da na otoku ni menjalnice, pa tudi dobršnega dela kartic ne sprejemajo. Med gosti je neredko brazilska oblastvena, poslovna in intelektualna smetana, ki se tu zbira tudi na neformalnih srečanjih. Pogosto se tu oglasi tudi predsednik države Luiz Inacio Lula da Silva. Med penzioni (pousadas) posebej slovijo Tia Zete, Solar dos Ventos, Ze Maria in Vila Trinita – po preprostem udobju, razglednih legah in zlasti po odlični kuhinji. Seveda so cene dokaj ekskluzivne, nekoliko ali precej višje (kakor za koga) v primerjavi s cenami na celini.

marjan.bauer@finance.si

užni, topli kraji so od nekdaj bolečina, hrepenenje nordijcev, severnih ljudstev in plemen. Dokazov je brez števila, Vikingi ledene, temačne Skandinavije so postali kralji razbeljene, sončne Sicilije, vsi ponavljamo Goethejev klic o svetlobi z juga, še pred pol stoletja je bil limonin sadež čudež. Z jesenjo se bližamo času toplih krajev, nekateri bodo odpotovali, drugi nikoli, a želja in hrepenenje ostajata, tema in svetloba sta povezani kot magnetni severni in južni pol, obstajata samo eden z drugim. V vsakem od nas je slika sinje lagune s palmami, belega peska neskončnih plaž, zelenih palm v vetru, ki ni samo veter, je peti element, pravzaprav šesti, če je peti ljubezen. Jože Mušič, mornar, ki je z jadrnico po imenu Melodija prvi med Slovenci sam objadral svet in o tem napisal sijajno knjigo, je dejal, da so človeške oči, ki so uzrle sinjino neba južnih morij, za vedno začarane. Vrniti se še enkrat tja, čeprav ne bo tako kot prvič, sanje, ki jih sanjamo tudi, če so bile že dosanjane.

Kaj torej turisti počnejo na otoku? Turistični delavci predlagajo sprehode in kopanje, srebanje osvežilnih pijač v opoldanskih sencah, popoldanski dremež, opazovanje pisanih rib, ujetih ob oseki v koralnih lagunah, pričakovanje in doživljanje naglega – ekvatorialnega – pogrezanja dneva v noč, opazovanje ekvatorialnih ozvezdij ter izdatne, počasne in dolge večerje z enkratnimi morskimi jedmi ob zvokih kitar v temi skritih brenkačev. Spokojna, na videz povsem mirna, a hkrati vznemirljiva tropska romantika! Po Vespuccijevem odkritju (leta 1503) je otok ostal dobro stoletje sam, nenaseljen in neobiskan, potem pa so prišli Nizozemci (leta 1639) in ga imeli za svojega, a na njem niso pustili nikogar. Končno so ga pol stoletja pozneje zasedli Portugalci. Ko je Brazilija nehala biti kolonija (leta 1822), je hotela Lizbona otok obdržati zaradi nadzora nad atlantsko plovbo, a ji to ni uspelo. Kmalu potem je otok postal ječa.

Država je rekla ne

Odločili so se sicer, da turizma ne bo smelo manjkati, a nikakor ne sme biti v karibskem slogu. Torej nobenih betonskih hotelov in njihovih pritiklin, ki sicer bogatijo, a kazijo obale večine karibskih otokov med Barbadosom in Bahami. Ni šlo zlahka, pritisk za turizem zagnanih podjetnikov, ki so tudi med otočani našli veliko privržencev, je bil zelo močan.

Marjan Bauer, urednik

Samo 17 otoških plovil ima licenco, da lahko prevaža turiste po okoliškem morju, samo trije potapljači imajo dovoljenje za potapljanje z gosti. Smučanje na vodi, vožnje z gliserji, jadranje s padali in frčanje z zmaji in ultralahkimi letali niso dovoljeni.

Zbirališče brazilske smetane

Zapuščeno zaklonišče iz druge svetovne vojne.

Po zaprtju jetnišnice so še pred prihodom prvih pravih turistov prišli na otok znanstveniki in okoljevarstveniki, ki so naredili inventuro vsega, kar je dala narava in kar so postavili ljudje. Nemudoma so zakoličili in razglasili narodni park.

Prepoznavna Brazilija

Dovoljeni so le manjši in nizki objekti, zgrajeni izključno iz otoškega kamenja in lesa ter iz uvožene opeke. Takih je tudi kakih 90 penzionov, ki lahko nahranijo kar precej gostov, prenočijo pa jih sorazmerno malo. Brez rezervacij daleč vnaprej sploh ne gre. Posebej je omejeno tudi število gostov, množični čredni turizem ni mogoč. Večina turistov pride na enodnevni izlet z rednim letalom; polet iz mesta Recife traja dve uri, letalo pa leti vsak dan. Predpis določa, da na otoku ne sme nikoli biti več kot 500 gostov hkrati, tako izletnikov kakor tudi dopustnikov.

Podnebje je zdravo, čeprav dokaj vroče, a ne pretirano, kljub legi – komaj štiri stopinje pod ekvatorjem. Zrak se najbolj segreje januarja, ko je povprečna dnevna temperatura 26 stopinj Celzija. Nenehen rahel veter, ki le redko podivja, boža ta tropski kraj, kjer pade začuda dovolj dežja, 1.100 milimetrov na leto.

otok Fernando de Noronha

Svetloba z juga

Strogo ohranjano osrednje območje narodnega parka obsega 11 tisoč hektarjev (nekako dve tretjini otoške površine in ožjega pasu morja). Na tem prostoru, ki je dostopen le po označenih poteh in deloma tudi samo v spremstvu vodnikov, je strogo predpisano, kaj se sme in kaj ne.

Otok vsakršnih prepovedi

Njegov izvor je vulkanski. Pred 12 milijoni let naj bi nastal ob velikanskem izbruhu, ki je pustil za spomin trdi bazalt, porozni trahit in zveneči fonolit, zaradi katerih so tla zelo rodovitna. Otočani se zato preživljajo s poljedelstvom, seveda pa večino hrane daje morje.

Večina otočanov biva v glavnem kraju Vila dos Remedios, kjer imajo državni urad, upravo parka, pošto, samopostrežno trgovino (v nekdanji jetnišnici), cerkev, diskoteko, trdnjavico San Pedro, energetsko postajo in črpalko ter kar nekaj gostišč in penzionov, a nobenega pravega hotela.

čas uživanja

V času, ko je svet majhen in merljiv predvsem z urami leta tako v prvih razredih kakor v demokraciji nizkocenovnikov, je skoraj vsakomur dosegljivo skoraj vse. Treba si je samo dovolj vroče želeti. Njega dni sem si izsanjal Mauritus, nekoč nenaseljeno kopno, samoten otok v južnem Indijskem oceanu, na katerem so se kot gospodarji vrstili Arabci, Portugalci, Nizozemci (njihov princ Maurice Nassauski mu je dal ime), Francozi in Britanci, vladarji oceanov. Kot sužnji ali delavci so ga s svojimi življenji in delom zaznamovali Kitajci, zlasti pa ljudstva z indijske podceline, predvsem Tamilci. Otok je ostal njihov, z dodatkom angleške učinkovitosti in francoskega šarma.

VODNIK V Brazilijo lahko potujemo brez vizuma (za največ 90 dni). Menda je najugodnejša letalska povezava iz Milana, od koder vsak dan leti letalo družbe Varig v Recife, ki je večji kraj, najbližji otoku Fernando de Noronha. Izdatne informacije dobite tudi na spletu (www.noronha.pe.gov.br in www. fernandodenoronha. tur.br).

2.300

dolarjev (1.600 evrov) bi obiskovalca na otoku Fernando de Noronha stalo sedem prenočitev z zajtrkom.

Na ta Mauritius me je pripeljala letalska družba Fly Emirates. Z letališča v ograjeni kompleks hotelov z neskončnimi peščenimi plažami, palmami in vsemi odtenki sinjine neba in morja. Tako kot mora biti, tako kot piše v prospektih na nobel papirju, tako kot je zapisano v tistem delu človeških možganov, v katerem so najlepše, najbolj pravljične pravljice. Vitki Tamilci so nam vsakih pet minut premikali senčnik na plaži, vsakih deset s svilo obrisali sončna očala, vsakih petnajst prinesli osvežilno ali kakšno drugo pijačo. Sobarice so znale po pet jezikov. In vse je bil en sam nasmeh, tisti, za katerega veš, da ga nisi plačal. Nasmeh, ki bi ga bil deležen v vsakem primeru. Ker smo ljudje. Po treh dneh se mi je utrgalo. Raj ni zame, preveč raja je komaj za koga. Mogoče za gospe in gospodične. Tamilskim fantom, ki se jim ni mudilo skozi čas, sem pomagal razstaviti orjaški vodovodni ventil. Z njim so se bolj gledali kot ukvarjali že ves teden, v rajih in drugih približkih nebes ni naglice. Pomagala sta »mesje« WD 40 in slovenska obsedenost z razdiranjem česarkoli, no, tudi s sestavljanjem. Kot majhno čudo z onega sveta so me pokazali samemu generalnemu direktorju vsega in vseh, peljal me je na kosilo, žena je raje ostala v sencah sončnikov. Ob desertu sem ga vprašal, ali imajo morda zame še kakšno delo, morda bi dneve do konca počitnic pleskal ograje. Zgrozil se je: »Mesje, mesjeji vendar ne pleskajo ograj.« Moral sem nazaj v jetništvo raja. Na Brniku smo prek Dubaja in Münchna pristali v sneg. Super. Takoj v Kranjsko. A glej ga, vraga. Že čez teden dni sem v sebi začutil hrepenenje. Po svetlobi, modrini z juga. Ko je, je je preveč, a brez nje ne bi vedeli, da je tema.


iva.gruden@finance.si

J

anez Bratovž je inovativni kuharski mojster s svojo restavracijo JB v središču Ljubljane. Po sestavine se vsak dan odpravi na ljubljansko tržnico, iz dobrot ustvarja nostalgično slovensko in visoko francosko kulinariko. Lani je britanska revija Restaurant Magazine njegovo restavracijo uvrstila med 100 najboljših na svetu po lestvici San Pellegrino.

Gosja jetra na pečenih breskvah s čebulno marmelado

1.

Breskve kuhamo v vodi, ki smo ji dodali sladkor, cimetovo skorjo in nageljnove žbice, na slabem ognju 25 minut. Kuhane ohladimo, razpolovimo in olupimo.

2.

Rdečo čebulo olupimo in narežemo na rezine, dodamo želirni sladkor. V kozici jo na slabem ognju kuhamo pol ure. Čebula odda sok in se s sladkorjem zgosti. Ko je kuhana, jo ohladimo.

3.

V ponvi razpustimo maslo, na njem opečemo polovice breskev. Dodamo jetra, jih prav tako opečemo ter zalijemo s kalvadosom in jabolčnim sokom. Kuhamo dve minuti.

4.

Breskve položimo na krožnik. Izkoščičeni prostor napolnimo s čebulno marmelado, nanjo položimo gosja jetra in prilijemo kalvadosovo omako.

Sestavine Breskve:

• 2 breskvi • 80 g sladkorja • cimetova skorja • nageljnove žbice • 30 g masla • 1 l vode

Čebulna marmelada:

• 60 g rdeče čebule • 30 g želirnega sladkorja

Gosja jetra:

• 200 g gosjih jeter • 20 g masla • 0,5 dl jabolčnega soka • 0,2 dl kalvadosa • sol

Meril za razvrščanje najboljših restavracij je več, vse od čistoče in strežbe do kozarcev in vinske karte, a najpomembnejši je avtorska, inovativna hrana s čim več lokalnimi, po možnosti ekološkimi sestavinami. »Jedi morajo biti pripravljene počasi, premišljeno in z veliko novimi tehnikami, saj ocenjevalec natančno ve, ali je ideja tvoja in koliko truda si vložil vanjo. Vse – od kruha do testenin – mora biti pripravljeno v restavraciji, nobena stvar ne sme biti

Gosja jetra na rezinah vlečenega testa s hruškovo kremo Jetra:

• 320 g gosjih jeter • 40 g masla • sol

Testo:

• 8 kvadratkov vlečenega testa velikosti 5 x 5 cm • 50 g sladkorja • 1 pomaranča • 30 g mandljevih lističev

Hruškova krema:

• 150 g hruške viljamovke • 80 g sira maskarpone • 20 g sladkorja • 0,6 dl belega vina • cimet • sol • beli poper

Omaka iz šalotke:

• 120 g šalotke • 40 g sladkorja • 0,25 dl rdečega vina (merlot) • 0,5 dl oljčnega olja • rdeči poper

1.

Jetra narežemo na centimeter široke rezine, da dobimo 12 rezin. V kozici jih na maslu in slabem ognju opečemo tako, da so na sredini še rožnata.

’konfekcijska’,« pojasnjuje Bratovž.

Izvoz šampanjca, pridelanega v francoski pokrajini Šampanja, se je lani – po dveh letih upadajoče prodaje zaradi svetovne gospodarske krize – glede na leto 2009 povečal za 19,5 odstotka, to je na 134,5 milijona steklenic. Tradicionalno je Velika Britanija ostala glavni uvoznik tega penečega se vina in uvozila 35,5 milijona oziroma kar 26,4 odstotka vseh izvoženih buteljk, trdi Comité Interprofessionnel du Vin de Champagne (CIVIC), ki združuje vse pridelovalce in trgovce s šampanjcem. Le izvoz šampanjca v Združeno kraljestvo se je v francosko plačilno bilanco zapisal v vrednosti 454,9 milijona evrov.

V primerjavi z vrhunskimi restavracijami v tujini je največja razlika v strežbi, saj si s svojimi cenami mojster Bratovž ne more privoščiti večje ekipe. Kratko poslovno kosilo s tremi hodi stane v JB 32 evrov, vnaprej pripravljena hitra poslovna kosila so 20 evrov, degustacijski meni s sedmimi hodi 75 evrov. »V tujini so samo jedi še enkrat dražje. Drugje imajo tudi vina, ki si jih mi ne moremo privoščiti,« pojasnjuje Bratovž.

Drugi največji izvozni partner pridelovalcev penečega se vina iz Šampanje so Združene države Amerike, ki so lani glede na leto 2009 prav tako povečale uvoz šampanjca za skoraj 35 odstotkov, na 16,9 milijona buteljk. Sledili pa sta jim Nemčija in Belgija, ki sta povečali potrebo po šampanjcu za 21,6 oziroma 7,8 odstotka. Edina izjema med velikimi uvoznicami je bila Nizozemska, ki je za 9,5 odstotka, na 2,4 milijona buteljk, zmanjšala uvoz te luksuzne pijače. O krepitvi srednjega in visokega sloja v Rusiji in na Kitajskem priča tudi skoraj podvojitev števila uvoženih steklenic šampanjca glede na leto 2009. Obe državi sta presegli milijon uvoženih buteljk. Razvijajoča se Brazilija je prav tako močno okrepila uvoz šampanjca – za 63,2 odstotka, na 979.611 steklenic. Indija je doživela devetodstotni upad s 182.955 uvoženimi steklenicami, njeno povpraševanje po šampanjcu pa se počasi manjša že od leta 2007.

Kupna moč je v Sloveniji manjša, zato je manj priložnosti za razvoj visoke kulinarike, a Bratovž je prepričan, da prihaja čas, ko bo svet odkril naše vrednote. Več kot pol njegovih gostov je tujcev, večinoma so to poslovneži, čedalje več je individualnih gostov, zaradi dobrih ocen v tujih vodnikih pa se število obiskovalcev veča.

2. 3. 4.

Slovenija je uvozila le 32.360 buteljk v vrednosti 768.192 evrov, kar je malo, tudi če podatke primerjamo s številom steklenic na prebivalca – v Sloveniji to pomeni le 0,016 steklenice oziroma 0,012 decilitra na prebivalca, medtem ko bi jih vsak Britanec v povprečju dobil sedem, Nemci pa bi se zadovoljili z dvema steklenicama na osebo. Kljub velikanski količini uvoženega šampanjca so ZDA glede na število prebivalcev uvozile le steklenico na prebivalca. Hrvaška je bila po številkah precej blizu Sloveniji z 28.717 uvoženimi buteljkami, medtem ko so jih v Srbiji uvozili le 4.048. Čeprav gre tu za manjše države, si bralec statističnih podatkov ne more kaj, da ne bi povezoval števila steklenic na prebivalca s kupno močjo srednjega sloja v neki državi.

Testo narežemo na kvadrate, velike pet krat pet centimetrov.

5.

Doma so Francozi leta 2010 spili 2,3 odstotka več šampanjca kot leta 2009, kar s 184 milijoni steklenic pomeni več kot polovico celotne proizvodnje tega žlahtnega vina iz Šampanje. Ta je lani obsegala 319,5 milijona buteljk v vrednosti 4,1 milijarde evrov. Gre za četrti največji izkupiček v desetletju, ki ga je zaznamovala velika rast prodaje šampanjca. Očiten upad je viden v letih 2008 in 2009, ko je znamenita pokrajina verjetno zaradi svetovne gospodarske krize na koncu prodala le 293,3 milijona buteljk, kar je 13 odstotkov manj glede na zlato leto 2007.

6. 7.

Kriza je relativno še dosti bolj prizadela izvoz te penine, ki je leta 2009 upadel za kar 28 odstotkov. Združenje CIVC meni, da so bili povečanje povpraševanja, razširitev ponudbe ter obnovitev zalog in distribucijskih poti glavni elementi pri trajnostnem okrevanju prodaje in stabilnosti cen. Zavedajo pa se, da lahko dolžniška kriza v Evropi, negotovost ameriškega gospodarstva, pa tudi politična nestabilnost v drugih delih sveta v prihodnje močno ogrozijo njihovo za zdaj cvetočo prodajo.

Sladkor skuhamo v zelo malo vode, da se raztopi.

Kvadrate položimo v pekač in jih premažemo s sladko vodo. Na štiri naribamo pomarančno lupino, po štirih pa potresemo mandljeve lističe. Pečemo jih v pečici štiri minute pri temperaturi 160 stopinj Celzija. Hruško olupimo in ji odstranimo peščišče, jo narežemo na koščke ter s sladkorjem, belim vinom in malo vode kuhamo do mehkega. Potem jo ohladimo. Ko je hladna, jo pretlačimo skozi žičnato cedilo. Dodamo sol, poper, cimet in maskarpone ter malo vode, v kateri se je kuhala, in vse skupaj zmešamo v gladko kašo. Šalotko, sladkor in oljčno olje v kozici segrevamo in mešamo, da sladkor počasi karamelizira. Zalijemo z rdečim vinom in počasi kuhamo dobro uro.

Na krožnik položimo najprej rezino jeter, nanjo rezino testa z mandlji in s hruškovo kremo. Potem dodamo spet rezino jeter, testo s pomarančo in hruškovo kremo, nato še rezino jeter ter hruškovo kremo. Jetrni zloženki prilijemo omako iz šalotke.

(brut za 35 evrov), Pommery (brut royal za 33 evrov), Pol Roger (34 evrov), če omenimo le nekatere med znanimi in večjimi šampanjskimi hišami. Ena izmed slovenskih spletnih vinotek ponuja morda v širši javnosti manj znan šampanjec Armand de Brignac šampanjske hiše Cattier, ki je po oceni revije Champagne Magazine dobil največ točk, za 298 evrov, resda v zlati steklenici in čudoviti darilni embalaži.

23

Naše gospe niso Madame de Pompadour

luka.vidoni@finance.si

Ob sprejetju v klub stotih najboljših je bil Bratovž osupel in, jasno, ponosen. »Podelitev v Londonu med največjimi kuharji sveta je res nepozaben trenutek. To je bilo priznanje za vso Slovenijo, saj se sploh ne zavedamo, da nas kar nekaj sodi visoko v Evropi in na svetu,« meni Bratovž.

šampanjcev se gibljejo od 38 evrov za R de Ruinart do 159 evrov za Dom Ruinart. Znani šampanjci, ki so na voljo tudi na našem trgu, so še Veuve Clicquot (cena okoli 37 evrov, za La Grande Dame 1998 142 evrov), prestižni Krug (morda najdražji šampanjec, ki se prodaja na našem trgu s cenami od 141 do 2.827 evrov za Krug Clos d’Ambonnay 1995), Taittinger (brut prestige za 35 evrov), Louis Roederer (brut premier za 39 evrov), Laurent-Perrier

ZDRAVICA

Luka Vidoni, novinar

Franc Pukšič

Sestavine

V mehurčkih so štiri milijarde evrov

Dvakrat po gosje Iva Gruden, novinarka

Klasično šampanjsko metodo naj bi v 17. stoletju povsem po naključju odkril francoski benediktinski menih Dom Perignon, po katerem se imenuje eden najslavnejših šampanjcev na svetu (cena od približno 120 evrov za letnik 2002 do 272 evrov za letnik 1995), ki ga zdaj prideluje največja šampanjska hiša na svetu Moët & Chandon. Njihovi neletniški šampanjci pri nas stanejo okoli 33 evrov. Najstarejša šampanjska hiša je Ruinart. Cene njihovih

Nevenka Gajšek, publicistka finance@finance.si

B

S šampanjcem ne pokamo

Šampanjec pijemo iz ustreznega kozarca, saj ta pomembno pripomore k dolžini sproščanja ogljikovega dioksida, in primerno ohlajenega, najbolje na temperaturo od sedem do osem stopinj Celzija. Tudi kozarec mora biti ohlajen, saj topel ogreje vino. Šampanjca nikoli ne smemo na hitro ohladiti v zamrzovalniku, saj to uničuje njegovo iskrenje in kakovost. Steklenice hranimo na primerni temperaturi, najbolje v kleti. Preden jo odpremo, jo ohladimo v posodi z veliko ledu. Nasprotno z vinom, ki ga sommelier gostu ponudi v pokušnjo, preden napolni kozarce tudi drugim, šampanjca gost pred pitjem ne degustira. Pomembno je tudi pravilno odpiranje steklenice – to mora biti brez poka –, zato zamašek zadržimo, da sprostimo nadtlak. Pokanje je namreč za vino stresno. Prav ogljikov dioksid daje šampanjcu svežino in zaznavno aromo. V šampanjcu in peninah, pridelanih po klasični metodi, nastane ob naravnem alkoholnem vrenju. Mehurčki se najlepše sproščajo v tako imenovanem flute kozarcu. Ponekod uporabljajo kozarce z narezanim dnom za še boljše in lepše iskrenje ter sproščanje mehurčkov. Mehurčki kakovostnega šampanjca so fini, drobni, sproščajo se počasi v številnih verižicah in so dolgo obstojni – dober šampanjec v kozarcu sprošča mehurčke tudi več kot uro. Kozarce za šampanjce je treba pomivati ročno, saj ostanki pralnega sredstva uničujejo površinsko napetost in s tem tudi mehurčke ter njihovo iskrenje. Kozarec je vedno treba držati le za pecelj. Šampanjci so vedno pridelani po klasični metodi. Grozdje ne sme biti prezrelo niti poškodovano, temveč popolnoma zdravo, natrgano in shranjeno v klasične zabojčke, ki omogočajo dobro higieno. Sorte, ki sestavljajo zvrst vina za šampanjec, so modri pinot, pinot meunier in chardonnay. Različne šampanjske hiše uporabljajo različne mešanice ali cuvéeje.

i kozarček šampanjca? Da, z veseljem. Prosim, prav rada! Žal po tem pritrdilnem odgovoru v naših krajih pogosto postrežejo s penečim se vinom, penino, in to ne le na zasebnem obisku pri znancih ali prijateljih, ampak tudi v marsikateri restavraciji, baru, prestižni trgovini. Zmotna je tudi miselnost, da šampanjec pijemo samo v nekaterih obdobjih leta in ob posebnih priložnostih. Ne, šampanjec je užitek vseh 365 dni, čeprav se bo ob veselem koncu leta res bolj penil. Šampanjec seveda je peneče se vino, vendar nasprotno ne drži: penina ni šampanjec, kakor to niso sekt, spumante, cava, crémant … Tudi pri nas se bo treba navaditi, da je šampanjec le tisto peneče se vino, ki je pridelano po klasični metodi v francoski pokrajini Šampanji. V francoščini le člen pred besedo, ki označuje slovnični spol, loči vino od pokrajine: le champagne in la Champagne. Oba izraza se napišeta in izgovorita povsem enako, pa saj tudi zares sta povsem izenačena in povezana, saj ni enega brez drugega: Šampanja je šampanjec, šampanjec je Šampanja. Dežela živi za pridelavo šampanjca in od te. Vsa pokrajina, ki se hladna in vetrovna razgrinja severovzhodno od Pariza, je pod zemljo prepredena z veličastnimi večjimi in manjšimi kletmi, kjer zori to slavno vino.

Grehu tudi pri nas odškrnili dveri

Tudi v Sloveniji se »pravi stvari«, torej šampanjcu, počasi odpirajo vrata. Imamo nekaj uvoznikov dobrih šampanjcev, nekaj dobrih spletnih trgovin s šampanjci, pa tudi nekateri izbrani gostinci imajo v svoji ponudbi šampanjce. Tako je skoraj hkrati s predstavitvijo letošnje novosti ene izmed velikih šampanjskih hiš – šampanjca, ki se edini nalije na kocke ledu in postreže z dodatkom mete ali pomaranče – tudi na slovenski obali zaživela ekskluzivna ponudba te pijače, kot na Ibizi, francoski rivieri in v drugih izbranih krajih po svetu. A na splošno kaže, da so Slovenci nekako zadržani do te plemenite pijače, kakor da gre za nekaj skorajda grešnega in nedovoljenega. Posamezniki, denimo Drago Medved s svojo knjigo o šampanjcu kot sreči sveta, so bolj izjema kakor pravilo, ko gre za ozaveščenost o tem znanem vinu. Splošni vtis je, da imajo mnogi Slovenci do šampanjca predsodke in skorajda strahospoštovanje. Razlogov za slovensko zadržanost do pitja šampanjca je verjetno več: znamenita slovenska skromnost in varčnost, predvsem pa verjetno pomanjkanje tradicije, pravega plemstva in meščanstva. V slovenski zgodovini se pač ne bi moglo zgoditi, da bi se plemkinja, kakršna je bila slovita Madame de Pompadour, kopala v šampanjcu in z njegovimi ščegetajočimi mehurčki jasnovidno napovedala učinke današnjih masažnih kadi. Anekdota celo pravi, da naj bi bila čaša za šampanjec (coupe de champagne), tako imenovani francoski kozarec za šampanjec, izdelana po obliki njenih prsi.

Tista draga francoska reč

Razlogi za našo zadržanost so verjetno tudi lokalna zagledanost vase (»slovenske penine so enako dobre kakor šampanjec«) in nacionalni ponos (tudi mi imamo svoj »šampanjec«) ter nekritična zavist, češ tista draga francoska reč je čista industrija, »konfekcija«, naše penine pa dokaz izvirnosti in posebnosti, pa še cenejše so. S tem seveda ne odrekam spoštovanja do slovenskih pridelovalcev nekaterih odličnih in uspe-

šnih penin, vendar pa se je treba zavedati, da gre pač za nekaj drugega, morda na videz podobnega, a kljub temu neprimerljivega s šampanjcem. Mnogi vinski kritiki se sicer strinjajo, da je boljša odlična penina kakor slab šampanjec, kar nedvomno drži, toda koliko je slabih šampanjcev? So boljši in slabši, a morda za šampanjec velja, kar je nekoč Boris Podrecca, znani avstrijski arhitekt slovenskega rodu, rekel o Plečniku: da so namreč tudi slabša Plečnikova dela še vedno dobra. Tudi pri tistih, ki si šampanjec občasno privoščijo, še vedno prevladuje miselnost, da se pije kvečjemu za rojstne dneve in novo leto. Povsem drugače je v Šampanji, kjer tudi najpreprostejši gostinski lokali ponujajo solidne šampanjce po zelo zmernih cenah in kjer je mogoče opaziti delavska omizja, ki si namesto piva privoščijo šampanjec. Seveda to ne pomeni, da nagovarjam bralce, naj bi tudi naši delavci namesto piva ali kave pili to pijačo, želim pa poudariti, da šampanjec sicer res je pijača za različna slavja in posebne dogodke, po drugi strani pa ni nekaj, česar si ne bi mogli ali celo smeli privoščiti, ker je preveč nobel ali predrago. Res je imenitno in ni prav poceni, a ni nujno vsak šampanjec nedosegljivo drag. Med šampanjci so namreč velike razlike tudi v ceni, in to ne le med različnimi šampanjskimi hišami in pridelovalci, temveč tudi med njimi samimi. Vsi večji pridelovalci ponujajo običajne šampanjce (cuvéeje ali zvrsti brez letnika – non-vintage), ki jih sestavljata dve rdeči sorti (modri pinot in pinot meunier) ter ena bela (chardonnay), vintage šampanjce (z letnikom), tako imenovane velike šampanjce in arhivske, ekskluzivne šampanjce, kjer seveda poleg njihove kakovosti in izbranosti narašča tudi cena od dostopne do astronomske. Šampanjec sicer ima prizvok prestiža in slovesnosti, a seveda vsak šampanjec ni veliki šampanjec za izjemne dogodke. Brez zadrege ga namreč lahko strežemo prav ob vsaki priložnosti, na primer ob dobri večerji, in to ne le kot aperitiv, kakor je še pogosto zakoreninjeno prepričanje, ampak ves večer in ob vseh krožnikih, od predjedi do deserta, pa tudi ob različnih dnevnih slovesnostih in dogodkih.

Šampanjci telesa, srca in duha

Šampanjce pri povezovanju s hrano razvrščamo v štiri kategorije: 1. suhi in zelo suhi šampanjci, ki so živahni, mladostni, lahko je to blanc de blanc (belo iz belega), ta je le iz bele sorte (chardonnaya); 2. šampanjci telesa, na primer blanc de noir (belo iz rdečega oziroma le iz rdeče sorte modrega pinota), to so šampanjci jantarnih odtenkov, ki se odlično podajo k mesnim jedem; 3. šampanjci srca, zlato rumene barve, delujejo sladkasto, imajo aromo vrtnic, vanilje, začimb in so šampanjci praznovanja; 4. šampanjci duha, ki so najuglednejši in zorijo najmanj pet let. Dokazano naj bi tudi bilo, da je v zmernih količinah zaradi polipenola, ki ga vsebuje, šampanjec dober za srce in možgane, saj širi krvne žile ter zmanjšuje pritisk krvi na srce in možgane. Zbudi praznični občutek posebnosti in enkratnosti, ob srečnih dogodkih poudarja čarobnost trenutka, v manj prijetnih trenutkih pa s svojimi iskrivimi mehurčki osveži (pijemo ga namreč vedno ustrezno ohlajenega) in zbistri. Menda je že Napoleon rekel, da brez šampanjca ne more živeti, saj ga, kadar zmaguje, zasluži, kadar izgublja, pa ga potrebuje. Vsekakor je pijača za ljudi, ki znajo uživati ne le življenje, ampak vsak trenutek – torej carpe diem in na zdravje s kozarcem najbolj znanih mehurčkov na svetu!

Shutterstock

Franc Pukšič

Petek, 2. septembra 2011, št. 1 • www.finance.si

Šampanjci

Kuharski mojster Janez Bratovž je posebej za Weekend pripravil recepta z gosjimi jetri: prvi je nezahteven, drugi malce bolj prefinjen.

Shutterstock

22


24

CENE KART

duel

Petek, 2. septembra 2011, št. 1 • www.finance.si

Kaprun

Od 16. maja do 14. oktobra stane celodnevna smučarska karta, to je od osme ure zjutraj, za odrasle 32 evrov, od 11.30 pa 29,5 evra. Mladinska karta (do 18 let) je 25 oziroma 22 evrov, otroška (do 15 let) pa 16 oziroma 14,5 evra.

Mölltal

Cena celodnevne karte za odrasle, od 8.30, je 39,5 evra, za stare 18 let ali manj pa 20 evrov. Ob vračilu smučarske karte pred koncem obratovanja vam bodo vrnili del plačanega zneska, odvisno od ure.

Tignes

Od 16. junija do 4. septembra je cena celodnevne karte za odrasle 29,5 evra, za stare do 13 let oziroma starejše od 65 let pa 24 evrov. Od 10.30 se za karto odšteje 22 oziroma 18 evrov.

Les Deux Alpes

Celodnevna karta (od 7.15 do 12.30) za odrasle stane 34 evrov, za mlajše od 14 let in starejše od 64 let pa 27,4 evra, poldnevna karta (od 9.30 do 12.30) pa 27,4 oziroma 22,3 evra. Stari pet let ali manj oziroma 72 ali več smučajo brezplačno.

Marjan Bauer, urednik marjan.bauer@finance.si

N

Tistim, ki pravijo, da preprosto morajo smučati tudi poleti ali zgodaj jeseni, ni pomoči. So posebna kasta, fanatiki. Ni jih veliko, a jim brez smuči čez vse leto življenja ni. Drugi imajo poletno smuko za popestritev vročih dni. Poznam kar nekaj ljudi, ki se sredi najbolj vročega poletja odpravijo na Mölltal, tam zjutraj kakšno uro smučajo, avgusta dlje niti ni mogoče, ker vse curlja in kaplja, si v dolini privoščijo kosilo, potem pa z vso hitrostjo po avtocestah drvijo do Portoroža, kjer se še za dneva okopljejo v morju. V enem dnevu s tri tisoč metrov na nič metrov, z nič stopinj Celzija na 30 stopinj. Zanimiva izkušnja. Tudi ponedeljkovi pogovori v službi so zato zanimivejši. Zavist gor ali dol.

Nekateri nabirajo poletno kilometražo

Tretja vrsta poletnih smučarjev je temeljita. Ponavadi so to nadpovprečneži, ki želijo čez poletje ohraniti odlično pripravljenost na smučeh, da potem na začetku sezone ni nobenih ugank, kaj kdo zna in kako mu gre. Poletna smučarska kilometraža nekaterih je kar neverjetna. Posebno poglavje in skupina so tekmovalci, ki, avgust je izjema, poleti trenirajo na skoraj vseh evropskih ledeniških smučiščih. Tam se vidi vse, od otročajev, ki jih je preveč, da bi bili vsi svetovni prvaki, čeprav zagreti starši mislijo drugače, do seniorjev, ki se pripravljajo, recimo, za prvenstvo v kategoriji nad 60 let. V zgodbo o poletnem smučanju nekako sodijo tudi tisti, ki se ta čas odpravijo smučat na južno polovico Zemlje, kjer je zdaj še zima, na primer v Čile in Argentino. Čez dan lahko smučate na pobočju zasneženega vulkana, zvečer pa se že namakate v zdravilni toploti vulkanskega vrelca. S čašo šampanjca v roki. Pri pripravi prispevka je sodeloval Rudi Frantar, mednarodni učitelj in trener smučanja, ki je preizkusil (skoraj vse) ledenike v Evropi in še drugje po svetu. Predlagal je nekaj skrbno načrtovanih možnosti, od enodnevnega obiska, na primer skoraj slovenskega Mölltala ali Kapruna, do večdnevnih paketov, ledeniške turneje, ki sega do Francije in znamenih Les Deux Alpes. Vmes so ledeniki, če gremo z vzhoda proti zahodu, Dachstein, že omenjena Mölltal in Kaprun, Hintertux, Stubai, Sölden, Pitztaler, Kaunertaler. Vsi ti ledeniki oziroma smučišča so v Avstriji. Če gremo čez nekdanjo mejo v Italijo, se lahko vzpnemo na poletna smučišča Val Senales (avstrijski sosedje pravijo Schnalstal) – tam blizu so našli Ötzija, zmrznjenega lovca iz bakrene dobe.

Navzdol po 48 serpentinah

Zabavno bo na slovitem smučišču Stelvio, kjer je tudi istoimenski prelaz z najbolj dramatično evropsko cesto, ki je pravzaprav niz ovinkov. Prijatelj, ki je tam smučal poleti, je, ko so se družinsko naužili vsega in rekli, da gredo naprej, ženi prepustil volan, sam pa se je po vseh 48 serpentinah spustil s kolesom. Užival je, z mislimi pa je bil pri onih, ki so s kolesom rinili navzgor. Ne samo profiji na Giru d’Italia, tudi na tisoče amaterjev, cesta je namreč katedrala gorskega kolesarjenja in uživaške vožnje z motorji. Na Facebooku ima svojo stran. Če se vrnemo na poletno-jesenske smuči, je švicarsko ledeniško smučišče Saas Fee naslednji izbor po predlogu Rudija Frantarja, zadnje, v ne za vsako ceno povezani verigi, pa že francoske Les Deux Alpes. Posebej nismo omenili nekoč tudi poleti zanimive Marmolade, saj sprememba klime dela svoje. Kaj pa podatki, dejstva, napoved vremena, hoteli, razdalje, dodatna ponudba? Razdalje in pot predlaga

Na smučeh v kopalkah

V enem dnevu je mogoče smučati na ledeniku nad dolino Mölltal in se kopati na punti pred Piranom. S tri tisoč metrov na nič, z nič stopinj Celzija na 25 ali več. Predlagamo sveženj poletno-jesenskih ledeniških smučišč vse tja do francoskih Les Deux Alpes. SLOVENCI IN LEDENIKI

Magdalena Mohar Jarc je našla Ötzija

Tristan Shu

a smučeh in snegu tako rekoč v kopalkah? Zakaj pa ne. Slovencem najbližja sneg in led poleti in v zgodnji jeseni sta na ledeniku Mölltal v Avstriji, do tja je le slabi dve uri vožnje z avtom. Nekateri prisegajo tudi na malo bolj oddaljeni Kaprun oziroma Kitzsteinhorn, tam je smučanje morda nekoliko manj razburljivo, je pa dodatna ponudba v dolini in ob tamkajšnjem jezeru pestrejša kot pod Mölltalom. V srečno združeni Evropi je še precej atraktivnih ledeniških smučišč, vendar najprej nekaj o tem, kateri in kakšen je tisti vrag, ki nas pri kopalnih stopinjah Celzija vleče na smuči in visokogorski sneg in led.

ViaMichelin, omenjena in neomenjena smučišča pa se predstavljajo na bogato opremljenih spletnih straneh. Če se odpravljate na poletno-jesensko smučanje in vse drugo, kar gre zraven, pri iskanju na medmrežju zelo pomaga, če vtipkate tudi »skiing summer«, da boste omejili izbor med sicer zanimivo ponudbo. Začnete lahko tudi s preprosto slovenskim »smučišča poleti«.

Strup iz majhnih steklenic

Če naredimo malo reda, bi bilo mogoče povedano tudi poenostaviti in predlagati, da vam en dan polepša smučanje na Mölltalu ali Dachsteinu, z majhnimi otroki ali bolj začetniki na Kaprunu. Za več dni so primerna vsa druga smučišča, tudi med Slovenci zelo priljubljeni Hintertux, kjer je mogoče brezkompromisno smučati tudi avgusta, a tudi Italijanov in Švicarjev ne gre podcenjevati. Na francoskih Les Deux Alpes, največjem evropskem ledeniškem smučišču, ki se s 110 hektarji poletnih smučišč razprostira na višini med 2.800 in 3.600 metri, pa velja, da je tam najboljši sneg, kar ga lahko ponudita dolgo vroče poletje ali zgodnja, sončna jesen.

Blizu ledenika Val Senales so leta 1991 v ledu našli dobro ohranjeno truplo človeka, ki je umrl pred več kot pet tisoč leti, v bakreni dobi. Umrl je zaradi nasilja, imel je rano na glavi, v davnem napadu ali spopadu ga je zadela tudi puščica. Najbolje ohranjenemu telesu iz pradavnine so dali ime Ötzi, po južnotirolski ledeniški dolini. Zdaj je mumija v muzeju v Bolzanu. Oblasti so izplačale 150 tisoč evrov nagrade najditeljema, nemškima turistoma Helmutu in Eriki Simon, čeprav si je zasluge za odkritje pripisovala tudi Švicarka Sandra Nemeth. V resnici pa je Ötzija prva ugledala slovenska plezalka Magdalena Mohar Jarc, ko je zdrsnila v ledeniško razpoko. A se nikoli ni potegovala za nagrado. Dokazano je, da je prva pripovedovala o najdbi, tekmo v lakomnosti pa je ostro obsodila. Usoda je hotela, da se je Helmut Simon, mož, ki naj bi našel Ötzija, pred razpletom zgodbe smrtno ponesrečil v gorah. Nagrado so izplačali njegovi ženi.

Poletno-jesenska smuka, ponekod imajo tudi tekaške proge, ima kljub omejitvam nekatere prednosti. Zdi se kot hud strup iz majhnih steklenic. Ko pa se z zimskih tri tisoč metrov spustite v dolino, vas čaka toplota z vsemi užitki, ki jih prinaša. Izzivov in ponudbe je veliko več kot pozimi, ko so na voljo samo smučanje, težka hrana in kuhano vino. Ledeni posladek na vrhu razkošno barvite še dopustniške torte. Snežna in še kakšna pravljica, ko se v jutru poletnega dne s 3.100 metrov izstrelite v globino pobočja ledenika. Hladna, bela, naraščajoča hitrost, ki pričara pozabo in trenutek večnosti.

Ledeniki pri nas

Zgoraj sonce, spodaj led

Ledenik pod Skuto v Kamniško-Savinjskih Alpah se je v nekaj letih tako zelo zmanjšal, da je le še snežišče, na katerem smučajo poleti. Na ledišču se je pred leti pripravljala tudi jugoslovanska smučarska reprezentanca, nekoč naj bi za Bojana Križaja in tovarišijo pripeljali celo teptalnik snega. Junija lani je bilo na snežišču tekmovanje v retro slalomu Ledine, osmi memorial Milana Šinkovca. Izginil je že skoraj tudi Triglavski ledenik, ljudstvo mu je reklo Zeleni sneg, ki se je nekoč na skoraj 50 hektarjih raztezal med Velikim in Malim Triglavom. Kar je od njega ostalo, je na severovzhodu pod vrhom Triglava. Ledeniki pa tudi nastajajo. Z nanašanjem snega so ga lani naredili na italijanski strani Kanina.

Mölltal

Na tri tisoč metrih je vedno sezona

Ledeniško smučišče Mölltal pri Flatachu upravlja družba Schultz Gruppe, lastnica še nekaterih bližnjih smučišč in turističnih objektov. Lastniki menijo, da imajo prihodnost in primeren dohodek zagotovljena kljub vremenskim spremembam, ki so načele tudi ledenike. Sezona na Mölltalu namreč zaradi raznolikosti traja vse leto. Avgusta in septembra, ko smučarjev ni toliko kot v preostanku leta, prihajajo na okoliške gore in ledenik, katerega vrh je na dobrih tri tisoč metrih, tudi številni planinci in ljudje, ki preprosto želijo videti, kaj je ledenik, kaj ledeniška razpoka. Smučarjev je več vrst, od turistov, prek zagrizenih rekreacijskih smučarjev do tekmovalcev vseh kategorij. Za uspeh tega smučišča sta pomembna tudi njegova lega ob mednarodnih avtocestnih križiščih in umetno jezero ob vznožju, saj njegova akumulacija vode poganja elektrarno, uporabljajo pa jo tudi za umetno zasneževanje. Kombinacija pradavnega ledu ter naravnega in umetnega snega je zmagovalna.

Tudi pri poletnem smučanju veljajo varnostna pravila. Ker gre za smuko na ledenikih, se je treba za vsako ceno držati urejenih delov smučišč. Kakšna je videti ledeniška razpoka, vam lahko za majhen denar pokaže turistični vodnik. Misel na to, kako bi bilo, če bi padli vanjo, vam ne bo všeč. Čeprav je poletje ali zgodnja jesen, je tri tisoč metrov visoko v gorah vreme kljub ugodnim napovedim lahko muhasto in spremenljivo. V nekaj minutah se zvrstijo nevihta, strela, megla, upad temperature. Če vztrajate, se za fotografijo res lahko zapeljete v kopalkah, a v nahrbtniku imejte tudi toplejša oblačila, celo zimska. Smuči naj bodo dobro pripravljene, bolje kot pozimi. Zjutraj je podlaga izjemno trda in ledena, za resne smuči. Ko se sneg po 11. uri zmehča in nastajajo grbine, naprej uživajte na frirajdericah, če ste jih vzeli s seboj. Sneg, ki je predelan, krogličast, je hiter tudi, ko je moker. Vsake smuči naj bodo povoskane, saj tako izgubljate manj energije. Če smuči ne drsijo, potrebujete za vodenje več moči. Sonce v tem letnem času še vedno žge, posebej na ledeniških nadmorskih višinah. Faktor zaščitne kreme naj bo dovolj visok. Dobro zatemnjena očala so vredna vsakega evra, ki ste ga odšteli zanje.

Finance Weekend 01  

Finance Weekend 01

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you