400 300 200 100 0
2009
2010
2011
2012
2013
V prvi polovici letošnjega leta je insolventnih že 212 podjetij, kar je polovica števila iz leta 2012. Vir: Bisnode
Slika 2: Število gospodarskih subjektov na en stečaj ali prisilno poravnavo 500 400 300 200 100 0
2009
2010
2011
2012
Leta 2009 je bilo v slovenskem gospodarstvu 258 novih insolventnih podjetij. To pomeni eno novo insolventno podjetje na 456 podjetij. Leta 2010 se je število povečalo za več kot polovico, leta 2011 pa še za 23,3 odstotka, kar pomeni, da je bilo eno novo insolventno podjetje na 260 podjetij. Leta 2012 se je trend rasti nekoliko umiril, toda število je bilo še vedno 37 odstotkov večje kakor leta 2009. Vir: Bisnode
pogoje, pod katerimi lahko sodišče pravnomočno potrdi dogovor, ki so ga podjetje, upniki in lastniki dosegli z zunajsodnim dogovarjanjem, čeprav jim pri tem ni uspelo doseči soglasja vseh sodelujočih v pogajanjih. Z uvedbo pospešenega postopka bi povečali interes deležnikov za zunajsodno dogovarjanje, ki je po mednarodnih izkušnjah najučinkovitejši način prestrukturiranja podjetij v razmerah globoke ekonomske krize. Kako ste zadovoljni z osnutkom zakona o sistemski razdolžitvi, ki je bil javnosti predstavljen 31. maja? Katera načela, za katerimi stoji Združenje Manager, odstopajo od vladnih stališč? Največja razlika med obstoječim predlogom zakona in našim ciljem je, da prvi uvaja alternativo postopku prisilne poravnave iz
10
ZFPPIPP in ne omogoča omenjenega pospešenega postopka prestrukturiranja oziroma sodne potrditve zunajsodno dogovorjenega načrta finančnega prestrukturiranja, ki ga predlagamo v Združenju Manager. Iz dosedanjih pogovorov sklepam, da bo najteže doseči dogovor o našem predlogu, da sprejetje načrta prestrukturiranja ne sme biti odvisno od soglasja lastnikov. Pri tem smo predlagali rešitev, ki je od marca 2012 v veljavi v Nemčiji in predvideva, da sodišče potrdi predlog načrta, ki predvideva delni ali popolni odpis terjatev lastnikov do podjetja, ne glede na to, da lastniki glasujejo proti, če lastniki v stečajnem postopku ne bi dobili več, kot je predvideno v predlogu načrta prestrukturiranja. Povedali ste, da je delovna skupina pripravila Slovenska načela za prestrukturiranje dolgov v gospodarstvu. Kakšen je namen teh načel in kdo naj bi jih uporabljal? Cilj teh načel je uskladiti delovanje vseh deležnikov, pomembnih za uresničitev finančnega in poslovnega prestrukturiranja slovenskega gospodarstva. Po vzoru bangkoških standardov predlagamo, da se v dogovor ne vključijo samo finančne institucije, ampak tudi predstavniki gospodarstva in centralna banka. Tako kompleksen proces, kot je prestrukturiranje gospodarstva, zahteva namreč koordinirano in aktivno sodelovanje vseh deležnikov. Ena temeljnih predpostavk, iz katere izhajate in na kateri sloni tudi londonski pristop, je, da je treba ohraniti podjetje, če le obstaja razumna možnost, da je s svojo dejavnostjo sposobno preživeti na trgu. Kakšna je opredelitev razumne možnosti, kaj konkretno v praksi to pomeni in kako je časovno določena? Odločitev o finančnem prestrukturiranju podjetja je zelo zahtevna in tvegana poslovna odločitev. Londonski pristop od upnikov zahteva, da ravnajo odgovorno in ne sprožajo stečajnih postopkov, dokler se ne prepričajo, da podjetje v celoti ali vsaj nekatere izmed njegovih dejavnosti res nimajo tržne prihodnosti. Ker se je o tem mogoče prepričati samo na podlagi ustreznih informacij in analiz, londonski pristop zahteva, da upniki odobrijo dolžniku časovno omejen moratorij na plačevanje obveznosti, zato da se lahko pripravijo analize, na podlagi katerih se sprejme dokončna odločitev o prihodnosti podjetja. Pri tem velja opozoriti na pomembno podrobnost: londonski pristop od upnikov ne
IZ EKONOMSKIH V PRAVNE LASTNIKE Insolvenčna zakonodaja je izjemno zahtevno področje, kjer se križajo interesi številnih deležnikov (upnikov, lastnikov, zaposlenih, države, upraviteljev …), zato je zakon rezultat moči argumentov posamezne skupine deležnikov in kot tak nujen kompromis. Poleg tega imamo v naši državi določene posebnosti (v primerjavi s tujino) tako v zakonodajni ureditvi kot tudi v razlogih in posledicah sedanje finančne krize. Zato tujih rešitev ni mogoče kar nekritično prenašati v slovenski pravni sistem. Se pa je mogoče iz tujih izkušenj veliko naučiti, predvsem pa ne ponavljati napak drugih. Z zakonom o sistemski razdolžitvi bodo upniki kot ekonomski lastniki insolventnega dolžnika postali tudi njegovi pravni lastniki in tako neposredno vplivali na njegovo nadaljnje poslovanje. Težave vidim v dejstvu, da imajo praviloma tudi upniki različne interese, različne položaje, različno zavarovane terjatve, ki jih bo zelo težko poenotiti v skupnem cilju preživetja dolžnika. Damjan Belič, upravitelj v insolvenčnih postopkih, član delovne skupine za finančno prestrukturiranje Združenja Manager
Foto: Luka Cjuha, Dnevnik
intervju
Slika 1: Število stečajev in prisilnih poravnav 500
Slika 3: Število podjetij na eno insolventno podjetje v letu 2012 800 700 600 500 400 300 200 100 0
Velike enote
Srednje enote
Majhne enote
Mikro enote
Čeprav med insolventnimi podjetji prevladujejo mikro podjetja, je bilo leta 2012 med 782 le eno insolventno. Istega leta se je insolvenčni postopek začel samo pri sedmih velikih podjetjih, toda med njimi je eno insolventno že na vsakih 63. V zadnjih treh letih je bilo kar 32,9 odstotka vseh novih insolvenčnih postopkov v dejavnosti posredništva in trgovine na debelo (12,7 odstotka), v dejavnosti specializiranih gradbenih del (10,7 odstotka) in v dejavnosti gradnje stavb (9,5 odstotka). Vir: Bisnode