koncentracijo proizvodnje kot pogoj za obstoj kapitalizma. Anglijo opiše kot delavnico in vladarico sveta, državo brez primere v zgodovini (tudi v negativnem smislu), in sicer ravno zato, ker so v njej družinske delavnice in male obrtnike nadomestili veliki proizvodni obrati. Ta opis velja tudi za ZDA, kot se jih spomnimo iz poznih dvajsetih let, in za Kitajsko, kot se riše na obzorju prihodnosti. Vse do pred kratkim so kapitalisti torej vedno težili k čim večji koncentraciji proizvodnje, kar navsezadnje vodi v združevanje podjetij v korporacije ter končno v monopol oziroma kartelni dogovor. Milijoni malih so nič Lenin v svojem delu Imperializem: Najvišja stopnja kapitalizma tako navaja naslednje statistike za nemško (koncentrirano) podjetništvo na začetku 20. stoletja: »Če vzamemo to, kar v Nemčiji imenujejo industrija v širšem pomenu, torej vključimo zraven še trgovino, transport itd., dobimo naslednjo sliko: Od skupno 3.265.623 podjetij jih je 30.588, torej 0,9 odstotka, velikih (veliko podjetje je definirano kot tisto, ki zaposluje več kot 50 ljudi, op. a.). Ta zaposlujejo 5.700.000 delavcev od skupno 144.000.000, kar je 39,4 odstotka, porabijo pa 6.660.000 inštaliranih parnih konjskih moči od skupno 8.800.000, kar je 75,3 odstotka, in 1.200.000 kilovatov elektrike od skupno 1.500.000, kar je 77,2 odstotka. Manj kot stotina podjetij porabi več kot tri četrtine parne in električne energije! Po drugi strani predstavlja poraba pare in elektrike dveh milijonov devetsto sedemdeset tisoč malih podjetij (ki zaposlujejo do pet delavcev) in ki predstavljajo 91 odstotkov vseh podjetij, le sedem odstotkov celote.«
Mala in mikropodjetja se ukvarjajo skoraj izključno z aktivnostmi, ki ne zahtevajo močnega razvojnega oddelka in večmilijonskih investicij. Podobne statistike so navedene tudi za ZDA, kjer je leta 1909 1,1 odstotka podjetij zaposlovalo 30,5 odstotka delavcev in pridelalo 43,8 odstotka dobička. Leninove pripombe »Desettisoče velikih podjetij je vse, milijoni malih so nič«, ki sledijo navajanju statistik za Nemčijo, se tako skoraj ne splača zapisati, ker je očitna sama po sebi. Toda danes nas dediči tega istega kapitalizma želijo prepričati, da leži prihodnost v preteklosti, da vodilo »koncentracija über alles«, ki je bilo za kapitaliste sveti cilj skoraj tristo let, zdaj naenkrat ni več dobro, da je čas za »rerazpršitev« podjetništva. Kaj se je torej zgodilo? Vse kaže, da prav nič. Primat ZDA je začel bledeti v trenutku, ko so postale uvoznice pomembne količine potrošnih dobrin. Istočasno se je začel gospodarski vzpon najprej Japonske, nato Kitajske in Latinske Amerike. Države, za katere je najverjetneje, da bodo določale gospodarstvo in politiko naslednjega pol stoletja, so tako tiste, ki imajo najmočnejši industrijski sektor, ki ga seveda sestavljajo velikanska podjetja s tisoči zaposlenih. Moč in denar torej še vedno hodita s tistimi, ki imajo v rokah največjo koncentracijo proizvodnje. Kakšna bo naša prihodnost? Malo in mikropodjetništvo ne more biti rešitev. To, kar moramo storiti, je spodbujati ne le ustanavljanje novih podjetij, temveč predvsem njihovo transformacijo v srednja in nato v velika podjetja ter seveda ohranjati že obstoječa podjetja in njihove blagovne znamke. Zadnje stoletje kaže, da je to, ob primernem prerazporejanju dobičkov in močni delavski in okoljski politiki, najzanesljivejši način za gradnjo
koristne države. Pri tem sta naši glavni težavi konkurenčnost in blagovne znamke. Za dvig konkurenčnosti se pogosto omenja uporaba visoke tehnologije, kar že samo po sebi zanika mikropodjetništvo, saj to težko vlaga v razvoj ali odkupuje patente in licence, toda skrite so še druge pasti. Visoka tehnologija hitro zastareva, nekateri izdelki, denimo potrošna elektronika in avtomobili, pa so tudi močno izpostavljeni modnim zapovedim, ki se hitro in nepredvidljivo spreminjajo. Vse to dela podjetja, ki temeljijo na visoki tehnologiji, podjetja z visokim tveganjem za finančno izgubo. Podjetja, ki proizvajajo izdelke za širšo potrošnjo, so vsaj v rahli prednosti, saj so cene teh izdelkov nižje, povpraševanje po njih pa že v načelu večje (Acerjev prenosnik lahko prodate človeku, ki ima denar, elektriko in potrebo po njem; potrebo po poceni paru čevljev pa imamo vsi), toda domača proizvodnja na tem področju ne more tekmovati s tujo, saj ta uživa »prednosti« nizkih plač, slabih delovnih razmer, ohlapne okoljske politike itd. Odgovor je v večjih in odpornejših podjetjih Čas je torej za nekaj staromodnega protekcionizma, ki ima še eno koristno stransko posledico: ekološko vzdržnost. Danes se veliko energije in materialov porabi za prevoz proizvodov od oddaljenih središč proizvodnje do potrošnika. Zaščitena domača proizvodnja je s tega stališča boljša in prijaznejša do okolja. Predstavljajte si, da DDV, kot ga poznamo danes, nadomestimo z davkom, ki se dviguje v skladu z oddaljenostjo kraja proizvodnje predmeta od kraja prodaje. Naenkrat bi imeli trgovci veliko željo po slovenskih dobaviteljih in domača podjetja, ki plačujejo davke v naš proračun, bi dobila vsaj nekaj prednosti pred konkurenco. Saj vem, kaj boste rekli: »Če bi vsi delali tako, ne bi imeli kam izvažati svojih proizvodov in izvozno usmerjeno slovensko gospodarstvo bi propadlo.« Če bi ga še naprej sestavljali mali in mikropodizvajalci za tuje naročnike, bi res. Zgraditi je torej treba večja in odpornejša podjetja, ki ne bodo prodajala delov za druge končne izdelke, temveč izdelke takega ugleda in kakovosti, da jih bodo drugi želeli kupiti, čeprav niso njihovi. Ustvariti je treba podjetja, ki bodo dovolj trajna, da si bodo lahko zgradila lastno blagovno znamko, in dovolj finančno podprta, da si bodo lahko privoščila velika tehnološka vlaganja. Z drugimi besedami, potrebujemo nekaj vsaj približno takega, kot je Krka. Tu je nadvse pomembna vloga države. Država lahko, če se tako odloči, sodeluje v poslu kot lastnica in vlagateljica. Zagotovo bi bilo veliko pametneje, če bi se velikanske vsote, porabljene za sumljiva javna naročila, raje vložile za državna ali deloma državna podjetja in jim s tem omogočila hitrejši razvoj, dobički pa bi se, najprej prek delovnih mest in z njimi večje porabe, nato pa še prek dividend, vračali državi. Žal to, kot kažejo nedavna odkritja v slovenskem bančništvu, doslej ni bilo tako. Glede na trenutno oblast, ki v državnem lastništvu vidi greh, je tudi vprašanje, ali se bo takšen razvoj kdaj začel. Kar je nedvomno velika škoda. þ Jure Aleksejev se je rodil leta 1992 v Mariboru. Študira strojništvo, s pisanjem pa se je začel ukvarjati na pobudo učiteljev slovenščine in s svojimi eseji osvojil nagrado Global Millenium Prize 2009. Leta 2011 je izšla njegova prva knjiga Za pest esejev. Preberite tudi: v članku Fantomi gospodarske rasti na strani 29 pišemo, da večino gospodarske rasti v Sloveniji ustvarijo mikro in mala podjetja.
39