Page 1

Časopis OŠ Prule Šolsko leto 2011/12 1. .

3. številka, 20. 6. 2012


U

Urednikova beseda

Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

Misel tokratnih Iskric:

»Spal sem in sanjal, da je življenje radost. Prebudil sem se in videl, da je življenje dolžnost. Delal sem in glej: dolžnost je bila radost.«

Rabindranath Tagore

Bliža se konec še enega uspešnega šolskega leta in pred nami so dolge poletne počitnice, tako kot zopet nove Iskrice z novimi zanimivimi, smešnimi, veselimi, žalostnimi in uspešnimi dogodki. Obiskali smo šole v naravi, se spopadli s kraljem Matjažem v sedanjem času, pisali pesmi o ljubezni in že razmišljali o naslednjih temah za šolski časopis. Naslednje leto se nam odprejo nova vrata v šolsko leto, ki bo zelo obarvano in preplavljeno z novimi idejami in dogodki. Sedaj je čas za počitek in branje naših Iskric, upamo, da smo z zanimanjem pokazali veliko dela naših pridnih učencev, ki bodo odšli na zaslužene počitnice tako kot vi. Uživajte!

Nina Žitnik, glavna urednica


1

z

Zgodilo se je TEHNIŠKI DAN, «СОЛНЫШКО», ŠPORTNI DAN

Ekologija – OZAVESTIMO SVOJO POTROŠNJO

Š

estošolci so imeli v torek, 5. 4., tehniški dan, ki je bil v znamenju ekologije. Ogledali so si film Home, ki je pokazal, kako lahko človek z nepravilnim ravnanjem uničuje naš planet. Pogovarjali so se tudi o ločevanju in zbiranju odpadkov. Ob koncu dneva so svoje misli strnili na papir. Izbrali smo nekaj mnenj:  Da bi Zemlja bila manj onesnažena, bi morali več ločevati. Razlika pred 2000 let in seda je ogromna. Anan Adrović, 6. a  Mislim, da je v Los Angelesu preveč razsvetljeno. Presenečen sem bil nad tem, da ljudje gradijo, kjer sploh ne bi smeli. Reka Jordan je bila včasih med večjimi na svetu, sedaj pa je skoraj izsušena. Če ljudje ne bomo ločevali bi to lahko pomenilo konec življenja živih bitij. Jean Smrke, 6. a  Tehniški dan je bil zelo zanimiv še posebej odpiranje smetnjakov. Naučil sem se veliko o ekologiji. Bilo je v redu. Jakob Tomšič, 6. b  Za naš planet zemlja je treba poskrbeti, saj sama to ne bo storila. Treba bo reciklirati in paziti kam odvržemo odpadke. V teh časih bo pomoč potrebna, saj lahko vsak človek naredi razliko. Morda ne veliko, a skupaj lahko spremenimo svet. Zdaj je naš čas, da to popravimo. Odločitev je vaša. Blažka Kotar, 6. a  Ob gledanju filma me je zelo presenetilo, da smo ljudje na Zemlji le 200 000 let in smo jo že spremenili. Na Antarktiki se je led stanjšal že za 40%. Ljudje moramo skrbeti za našo Zemljo. Tristan Jendric, 6. a

uredila Sara Perme


Na OŠ Prule se je slišala ruska beseda V sredo, 25. 4. 2012 je naša šola prepotovala na tisoče kilometrov, vse tja do Rusije. Približali smo se ruski kulturi, mehkosti in zvočnosti ruske besede in pesmi. Srečali smo se osnovnošolci, ki se učimo ruščino, na prireditvi «СОЛНЫШКО» ali Sončece.

P

o uspešni generalki je šlo zares. Zadoneli sta obe himni, še posebej slavnostna je bila ruska, ki smo jo slišali ob vijolinama in blokflavtama. Sledil je nagovor g. ravnatelja, Dušana Merca. Program smo začeli s pesmijo «Крылатые качели», ki jo je zapel MPZ OŠ Prule. Sledilа sta skeč «Конкуренция» in krajša dramska igra «Случай ангела» v izvedbo učencev naše šole. Učenci z OŠ Naklo so nam ob spremljavi izvrstne violiniske zapeli pesem o Katjuši, ruskem dekletu, ki hrepeni po svojem ljubem, ki je v vojski. Povedal pa so nam tudi anekdoto «Зайчик и ёж». Obiskali so nas tudi učenci zavoda Vesela dRuščina (Весёлые ребята), ki so zaigrali skeč «Колобок» in zapeli pesem «Карл у Клары украл кораллы.» S krajšo dramsko igro «Телефон» so se predstavili učenci z OŠ Notranjski odred Cerknica. Za konec so nam prulski devetošolci postregli z zefirjem, znano rusko sladico, in da bi jo lažje naredili, smo si pogledali Prizor iz igre «Случай posnetek, kako se jo pripravi. Po uradnem delu smoангела» še poklepetali ob sladicah in soku. V poznem popoldnevu smo se počasi vrnili v našo rodno deželo, obogateni s kulturo velikega – ruskega naroda. Mia Golob, 7. a


Samo poštena igra te lahko ponese do zmage! Poleg šolskih obveznosti, kot je pouk, imajo na Osnovni šoli večkrat organizirane športne dneve. Danes vam predstavljam zadnjega, ki so ga imeli v letošnjem šolskem letu učenci šestega in sedmega razreda. LJUBLJANA – Otroci šestega in sedmega razreda z Osnovne šole Prule so se včeraj pomerili v športnih disciplinah. Igrali so igre z žogo.

V

šolo so prišli ob približno 7.40. Najprej so zavili v svoje matične učilnice in se pomenili s svojo razredničarko na razredni uri. Obrazložila jim je, kako naj igrajo pravično in jim zaželela veliko sreče. Ko je zazvonil šolski zvonec, so stekli do kleti in se preoblekli v garderobah. Najhitrejši so bili učenci 7. a. Tako so si lahko prvi izbrali najboljši prostor za spodbujanje svojih sošolcev. V veliko telovadnico so počasi prišli vsi učenci.


Učitelj jim je razložil, kako si bodo tekme sledile. Tekmovanje so otvorili šesti razredi in se pomerili v nogometu. Ekipo je sestavljalo pet učencev. Trije dečki in dve deklici. To pravilo je veljalo za vse razrede. Za tem so se v nogometu pomerili še sedmi razredi. Obe zmagovalni ekipi, 7. a in 6. a, sta se nato pomerili za prvo in drugo mesto. Poraženci pa za tretje in četrto mesto. V finalu so zmagali učenci 7. a, v polfinalu pa učenci 7. b. Ker so bili želodčki malih – velikih tekmovalcev lačni, so se odpravili v jedilnico in si privoščili zdravo malico. Po malici so se učenci pomerili še v igri med dvema ognjema. Igro so zopet začeli šesti razredi, nato pa so jo nadaljevali sedmi. Tokrat je ekipo sestavljalo šest dečkov in šest deklic. Kot pri nogometu so zmagovalci igrali proti zmagovalcem, 7. b proti 6. a in poraženci proti poražencem, 7. a proti 6. b. V finalu so zmagali učenci 7. b razreda, v polfinalu pa ekipa 7. a razreda. Vsi učenci so bili veseli svojega uspeha, nekateri so bili malo nevoščljivi drugim. A na koncu so iz telovadnice vsi odšli z nasmeškom na obrazu. L. R. Lara Radon

Med igro

(mentorica Bojana Mlinar Podobnik)


p

Šolska popotovanja: ŠOLI V NARAVI V DOMU KAVKA IN SOČA

KOBARID – V tednu od 5. marca smo sedmi razredi obiskali dom Kavka, kjer smo ostali 5 dni. Vsak dan smo se zbujali okoli sedme zjutraj, odšli na jutranjo telovadbo ter se vrnili na zajtrk. Dan smo nadaljevali z različnimi dejavnostmi; nekatere so bile v naravi, nekatere pa v učilnici. Opazovali smo naravo, iskali živali, šli na daljše pohode, delali zeliščne čaje, streljali z SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK lokom, plezali, igrali nogomet … Seveda sta se prilegla dobro kosilo in popoldanski počitek. Sledil je večerni sprehod, po njem pa dobra večerja in dober spanec.

Teden otroka:

Graal Lucignano, 7. a Streljanje z lokom ni lahko stvar

Zavzeto poslušanje o drevesih in ostalem življu


Krasna si, bistra hči planin V ponedeljek, 13. septembra, smo peti razredi odšli v šolo v naravi na Roglo. Ko smo prispeli, so nas pričakali tamkajšnji učitelji ter učitelji. Deževalo je. TOLMIN – V tednu od 21. 5. do 25. 5. smo učenci 8. razredov odšli v šolo v naravi. Bivali smo v domu Soča v Tolminu. Že po prihodu v dom smo bili vsi zadovoljni in nasmejani. Pričakali so nas s kosilom, nato so že sledile popoldanske dejavnosti – ogled sotočje Tolminke in Soče, sprehod skozi Tolmin. Vsak dan smo počeli nekaj drugega, kot je pohod na Kozlov rob, plezanje na umetno steno, lokostrelstvo, fitnes in kolesarjenje, zaradi katerega so nas naslednji dan kar bolele mišice. Po večerji je sledilo pisanje in branje dnevnikov. Imeli smo tudi veliko prostega časa, kar nam je prišlo zelo prav. Z nami je bila še ena osnovna šola iz Kranja, s katero smo se takoj prav dobro razumeli in se skupaj zabavali. Tako približno je potekal naš teden. Imeli smo se super, še posebej na zaključnem večeru s plesom. Petka pa se nismo veselili prav vsi, saj je bil dan za odhod domov. Naš prelepi teden se je končal s prihodom pred šolo. Nina Žitnik, 8. a

Skupinska slika pred domom Soča


K

Knjigožer: LOGOTIP ZA KNJIŽNICO, HRBTNA POEZIJA, ZMEŠANA PRAVLJICA

Pri knjižničarskem krožku smo ustvarili nekaj maskot, logotipov za našo šolsko knjižnico.

Knjiga z ušesi miga (Lara Toppan)

Duh iz knjige (Mario Marjanović)

Racman Cankar (Tima Topič)

Račka knjigotačka (Ula Tancig Pogačar) Napaka!Knjižni zmajček (Emil Demić) (mentor Gregor Škrlj)


Hrbtna poezija

U

čenci knjižničarskega krožka so ustvarjali hrbtno poezijo. Pristopili so h knjižnim policam, preleteli naslove knjig, si izbrali tiste zanimivejše, nanizali eno knjigo na drugo, dodali nekaj domišljije in nastale so pesmi. Zamisel smo povzeli po natečaju Oddelka za slovenistiko, Fakultete za humanistične študije Koper.

Ula Tancik Pogačar je zapisala: Strici so mi povedali, kam je izginila Ema Lauš. Medeni tedni, ljudje ob cesti, krokar, duh po apnencu in živalski krog. Tako živim zdaj. Problem na netu, prav tam kjer boli, še mar mi ni, Zaljubljene punce, enajsta ovira. Mačja tačka in pujs, mufijeve sanje, Anica in materinski dan, slika za Lili, brez tebe že ne. ilustracija: Zala Penič, 5. a,

Moja sanjska šolska knjižnica

mentorica: Olga Debeljak Babnik

V

moji sanjski šolski knjižnici bi imeli fotelje na katerih bi lahko spali. Mize bi bile elektronske, na njih bi samo napisal ime knjige, ki bi jo rad bral, pa bi se prikazale in bi jih bral kar na mizi ali pa bi odprl predal in iz njega vzel tablico za branje. Imeli bi računalnike in kotiček, kjer bi lahko bral in pil. Ob določenem času bil lahko na računalnikih igral igrice. Emil Demič, 5. a

V

moji sanjski šolski knjižnici so televizija, računalnik, vse knjige na svetu in bralni bazen, ki mi je najbolj všeč. To je bazen, v katerem lahko dihaš tako, da si nadeneš masko in bereš podvodne knjige. V knjižnici so tudi masažni stoli. Zelo mi je všeč tudi, da si knjige ni treba izposoditi, ampak jo lahko imaš za vedno. Knjig namreč nikoli ne zmanjka. Ko vzameš to knjigo domov, se pričara nova. Knjig je v knjižnici točno 1000000000. In v moji sanjski šolski knjižnici živi cel Disneyland. Lara Troppan, 4. a

M

oja velika sanjska šolska knjižnica bi izgledala takole: na sredini knjižnice bi bil botanični vrt, v katerem bi se otroci lahko igrali. Na sredini bi bilo veliko drevo, iz katerega bi rasli stripi. Vsa bi bila steklena in bela, polna najnovejše tehnologije. Bila bi založena s knjigami. Obstajali bi trije načini, kako priti do knjige: pritisk na gumb in police bi se začele menjavati, nekatere bi se pogreznile v tla, nekatere pa bi poletele. Ko bi odprli knjigo, bi te posrkala vase in doživel bi veliko novih pustolovščin. Tea Andejlić, 5. b


Zmešana pravljica Stripovski fižolček, srečen ogelček in žalostna slamica

V

naši vasi je nekoč živela vesoljsko klepetava gospodinja. Klepetala je toliko zabavnega časa, da je pozabila na čarobno kosilo. Šele ko je zazvonilo čebulsko poldne je pohitela domov kuhat bedno kosilo. Njen nogometni mož je prihajal domov na napol surovo mavrično kosilo, zato se je zanimivo jezil nanjo. Tako je nekega dne spet marsovsko pritekla z drugodimenzionalnega klepeta domov zelo pozno. Hitro je stresla plesni fižol v knjižni lonec, nanj nalila zanimivo vodo, podkurila z mavrično slamo. A z ognjišča je padel bajsasti ogelček in se skotalil k slamici. Nato pa je iz brbotajočega lonca priletel na tla še pojoči fižolček. »Jaz se bo kar pobral iz te vprašajske hiše, preden me da elektronska gospodinja nazaj v legijski lonec,« je zagodel fižolček. ilustracija: Vito Andjelić, 5. a »Tudi??????? midva greva legionarsko s teboj!« sta rekla klicajski ogelček in digitalna slamica. mentorica: Olga D. Babnik Urno so zbežali skozi staroveška vrata na šolsko dvorišče in jo ubrali čez zeleno polje, do potoka. »Zdaj smo pa tam,« »Kako bomo prišli čez zaigrano vodo?« je rekel slovenski fižolček. men Slamica je malo pomislila, potem pa bedasto rekla: »Jaz sem belinsko dolga in lahko se stegnem čez balonarski potok. Vidva pa drug olga za drugim pojdita po meni, kot po neandertalskem mostu, na drugo mentorica: Debeljak stran.« Babnik ??????? Prvi se je hitro zakotalil fižolček. Ko pa je pesniški ogelček stopil na pokemonsko slamico, je zavpila: »Pohiti, peče me, joj, kako me peče!« A pošastni ogelček ni mogel hitreje. Slamico je prežgalo na pol in ogelček in prazgodovinska slamica sta se zvrnila v živalsko vodo. Fižolčku se je to zdelo zelo tekstilno smešno. Začel se je veselo smejati. Tako se je smejal, da mu je počil elastični trebušček. Od oxfordskih bolečin in jezikoslovnega strahu je gotsko zajokal. Tedaj je prišel mimo računalniški krojač. Zaslišal je beljeno stokanje in vprašal: »Zakaj pa jokaš? Kaj se je zgodilo?« »Trebušček mi je počil, pomagaj mi!« je zajavkal stripovski fižolček. Krojač je iz wikipedijske torbe potegnil belo nit, naredil trden šiv in tako zašil fižolčku izvirni trebušček. Zato imajo od takrat vsi časovni fižoli bel šiv sredi posteljnega trebuščka. Pravljico so zmešali: Tanja Railić, Jona Škrjanc, Ula Tancik Pogačar, Tim Topič, Lara Troppan, Tea Andjelić, Vito Andjelič, Emil Demić, Mark Golob, Ajda Grabeljšek, Maj Kromar, Mario Marjanovič, Krištof Pirc, Antonio Bauman, Nejc Šneberger (mentor Gregor Škrlj)


č

Čudesa narave: MOJE DREVO

SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

Iglavci rastejo vse od morske gladine (bori) pa do

ZAKAJ SEM SI IZBRAL TO DREVO?

gozdne meje visoko v gorah (macesen), kar listavcem ne uspeva.

Všeč so mi iglavci. Macesen pa sem izbral zato, ker je to poseben iglavec. Je naš edini iglavec, ki ni zimzelen. Pozimi iglice odvrže. Slikal sem macesen na Pokljuki na nadmorski višini 1403 m, kjer rad smučam in tečem na smučeh.

V glavnem so zimzeleni, le macesen pozimi odvrže iglice.

 OPIS DREVESA

Razširjenost

Macesen je redka drevesna vrsta, ki uspeva predvsem v višjih legah, ki so vlažnejše in hladnejše. Macesnov je več vrst, pri nas pa raste

Skupina iglavcev

evropski macesen. Uspeva po celi srednji srednji

Macesen (Larix decidua) sodi v skupino iglavcev. V

in severni Evropi. Uspeva do 2400 m nadmorske

skupino iglavcev prištevamo mnoge drevesne

višine in z ruševjem tvori ponekod gornjo

vrste kot so: smreka, jelka, več vrst borov,

vegetacijsko mejo gozda.

duglazija, macesen, tisa, cedre in še nekatere.

Macesen doživi visoko starost, od 700 do 1000 let. Razlika med iglavci in listavci

V Triglavskem narodnem parku je macesen, ki so mu strokovnjaki prešteli letnice in ugotovili, da je

Listavci imajo ploščate liste, iglavci pa igličaste

star 1060 let. Visok je 22 m, njegov obseg pa je

liste. Iglice imajo isto vlogo kot listi.

422 m. Macesen je bil še višji, a mu je vihar odlomil približno 10 m vrha. To drevo se nahaja na koncu doline Male Pišnice.

Izgled

Velikost: ima ravno deblo s pokončnim vrhom, ki lahko zraste do 40 m visoko in ima lahko premer več kot 1,5 m.


Veje poganjajo vodoravno, njihovi stranjski

Iglice: na dolgih poganjkih rastejo posamič, na

poganjki pa so viseči, saj so vejice pretenke, da bi

kratkih pa pa v šopih po 20-50 iglic. So dolge 1-4

lahko visele navzgor.

cm, so nežne, svetlo zelene, jeseni zlato rumene in pred zimo odpadejo.

Skorja: pri mladih drevesih je gladka, pri odraslih drevesih pa vzdolno razbrazdana. Zunaj je sivo rjave barve, znotraj pa rdečkastorjave barve. Debela je do 4 cm.

Plodovi: so storži. So svetlo rjavi, jajčaste oblike, dolgi 4 cm, na kratkih pecljih. Zreli ostanejo še nekaj let na vejah. Moška in ženska socvetja vedno poganjajo iz istih poganjkov. Moška so Les: je rdečkastorjav. Branike so izrazite. Vsebuje

majhna in rdeča, ženska pa so pokončni rjavo-

veliko smole. Les je gost, težak, prožen in trpežen,

rumeni storžki z na koncu, zavihanimi luskami. Iz

zaradi česar iz njega izdelujejo izdelke, ki morajo

teh storžkov izpada seme, s katerim se macesen

biti obstojni.

razmnožuje.


Podlaga:

Raste na meliščih in morenah. Najbolj mu ustrezajo globoka, mineralno bogata in zračna tla.

Uporaba

V gradbeništvu predvsem za izdelavo električnih drogov in železniških pragov, za gradnjo kozolcev in kašč, za stavbno pohištvo, za izdelavo čolnov, jamborov. Jaka Rajšter, 7. a (mentorica Valerija Janež)


š

Šport: INTERVJU S MARUŠO ŠTANGAR, JUDOISTKO

Intervju z Marušo Teden otroka:Štangar, judoistko SODELOVANJE STAREJŠIH JUDO IN MLAJŠIH OTROK Judo je borilna veščina, ki izhaja iz Japonske. Razvila se je v 19. stoletju. Je goloroka borilna veščina. Vsebuje padce, mete … Neposredne udarce z rokami in nogami pa ne vsebuje. Naši najbolj znani judoisti in judoistke so Petra Nareks, Tina Trstenjak, Urška Žolnir, Lucija Polavder, Rok Drakšič, Sašo Jereb… Imamo veliko dobrih judoistov in na poti k uspehu pa je tudi Maruša Štangar, učenka 9. b razreda. 1.) Ko pomislimo na borilne veščine, si predstavljamo boleč boj. Ali si se kdaj med treningom ali tekmovanji poškodovala, kje in kako? Ali je trening boleč?

Seveda trening ni boleč! Do poškodb pa vseeno lahko pride kot pri vsakem športu. Jaz sem se že nekajkrat poškodovala, a še nikoli resneje (najbolj sem se poškodovala letos, ko sem imela dva tedna roko v mavcu). Velikokrat med treningi oziroma tekmovanji pride do lažjih poškodb prstov in sklepov. 2.) Ko smo že pri treningu, kako običajno poteka trening in kolikokrat na teden ga imaš?

Treniram petkrat na teden po eno uro in pol do dve uri ter dvakrat na teden delam v fitnesu. Vsak trening se seveda začne z ogrevanjem. Nadaljujemo s tehnikami in borbami v parterju, nato pa še stoje. Poleg judo tehnik in borb delamo še različne vaje za moč. Nemalokrat pa nam trenerji trening popestrijo z različnimi spretnostnimi igrami, kot so opice, nogomet, lovljenje …. 3.) Kje potekajo treningi, je v Ljubljani veliko judo klubov?

Treningi v Judo klubu Olimpija potekajo v dvorani v Tivoliju. Poleg Judo kluba Olimpije je v Ljubljani še mnogo judo klubov. Dva izmed večjih sta še Bežigrad in Šiška. 4.) Kaj te je tako navdušilo pri judu, če pa je še takšna pisana izbira ne samo borilnih veščin ampak samo po sebi športov? Zakaj ne recimo atletika, nogomet, gimnastika?

Da sem začela trenirati, je »kriva« moja sestra Anja. Ona je z judom začela v šoli na Dunaju. Z veseljem sem nadaljevala, ker sem bila uspešna, predvsem pa zaradi zabavnih treningov in dobrih prijateljev. Tudi mnoge ostale športe imam zelo rada in bi jih trenirala. V prejšnjih letih sem z veseljem trenirala tudi plavanje, plezanje, gimnastiko in ter skoke v vodo, a potrebno se je bilo odločiti za en šport. Odločila sem se za judo.


5.) Seveda si sodelovala pri veliko tekmovanjih, kateri je tvoj največji dosežek pri judu? Seveda so ene izmed mojih najpomembnejših uspehov zmage na državnem prvenstvu, a meni več pomenijo kolajne na mednarodnih tekmovanjih. Med njimi je zmaga na tekmovanju v Leibnitzu v močni mednarodni konkurenci, kjer sem tekmovala tudi z dve leti starejšimi borkami. Naslednje leto se bom lahko začela udeleževati tudi uradnih tekmovanj Evropske judo zveze. Z izpolnitvijo norme se bom lahko udeležila tudi evropskih in svetovnih prvenstev. 6.) S kolikimi leti lahko začnejo otroci trenirati judo in kdaj si ga ti?

Jaz sem judo začela trenirati v prvem razredu, se pravi s petimi leti. Prej bi bilo po mojem mnenju prezgodaj. 7.) Judo zato da si uspešen zavzame veliko časa, ali se zaradi njega moraš nekaterim stvarem odpovedati, če se, čemu se najtežje odpoveš (npr. rojstnodnevnim zabavam, koncertom …)?

Ker veliko treniram, si moram dobro organizirati čas ter brez odlašanja in lenarjenja delati za šolo. Nekaterim stvarem se res moram odpovedati, a kljub vsemu se najde čas za rojstnodnevne zabave in druženje s prijatelji. Dea Herenda Velikonja .

E Maruša Štangar na zmagovalnem odru.


EKSTREMNI ŠPORTI

E

kstremni šport je splošni

pojem za športe, ki vključujejo veliko hitrost, višino, nevarnost ali kakšno drugo akrobacijo. Tem športom je ustvarjanje velike količine adrenalina v krvi, tako imenovano »adrenalinsko bombo«. Ekstremni športi so pogosto prakticirani med mladimi, saj jih žene želja po doseganju lastnih mej v fizični in psihični vzdržljivosti, ter premikanju mej v določenih športih. Kategorij ekstremnih športov je ogromno, saj jih je več kot 25. Nekaj najbolj poznanih kategorij: BMX kolesarjenje, gorsko kolesarjenje, paintball, smučanje po vodi, bungee jumping, rolkanje(bolj poznano kot skejtanje).

VOLCANO BOARDING Managua, skupina športnih navdušencev je razvila nov adrenalinski šport, ki so ga poimenovali 'volcano boarding' (deskanje po vulkanu). Športniki se s hitrostjo do 50 kilometrov na uro s posebej oblikovano desko spuščajo navzdol po še vedno aktivnem vulkanu. Kot zaščito uporabljajo posebne zaščitne kombinezone s čeladami in zaščitami za kolena. Turistom je deskanje po vulkanu ponudil pred štirimi leti, do zdaj pa se je po aktivnem vulkanu spustilo že več kot 10.000 ljubiteljev adrenalina. Vulkan deskanje se je razvil na pobočjih Cerro Negra v Niakragvi, na enem izmed najmlajših in še delujočih vulkanov eden od hlapnih svetovnih vulkanov. Graal Lucignano, 7. a


i

V nas se iskri: PESMI, SPISI, ZGODBE

Teden otroka: KAKO TELOVADI SVINČNIK

SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

Svinčnik telovadi tako, da piše. Svinčnik telovadi, da risbico nariše. Ko se šili in vrti, svinčnik telovadi. Nejc Križanič, 2. b

LE ZAKAJ? Le zakaj hodimo v šolo? Le zakaj? Le zakaj? Zakaj se ne učimo doma? Le zakaj? Le zakaj? Zakaj se sploh učimo? Le zakaj? Le zakaj? Zakaj je pika na koncu povedi, zakaj so med besedami presledki? Le zakaj? Le zakaj? Zakaj ne igramo igric, ko se moramo učiti? Le zakaj? Le zakaj? Zato, da bomo pametni! Nejc Križanič, 2. b

ilustracija: Mitja Kupljen, 1. c Mentorici: Sabina Bauer in Sandra Šeme


LE ZAKAJ? Le zakaj si moram umivati zobe? Le zakaj? Le zakaj? Oče me muči, da si moram sam umiti zobe. Le zakaj? Le zakaj? Mama me nadere, ker si slabo umijem zobe. Le zakaj? Le zakaj? Mama in oče me mučita z domačimi nalogami. Le zakaj? Le zakaj? Vedno mi rečeta: »Ti si super zajček mlad, ki zobe si umiva strašno rad. Benjamin Zobarič, 2. b

LE ZAKAJ? Morje je modro. Le zakaj? Le zakaj? Notri ribe plavajo. Le zakaj? Le zakaj? Pisane so. Le zakaj? Le zakaj? Tudi zlata je. Le zakaj? Le zakaj? Eno bi imel, pa mama ne dovoli. Le zakaj? Le zakaj? Zato, ker zanjo veliko je skrbi. Lara Bajuk, 2. b

ilustracija: mentorici: Sabina Bauer in Sandra Šeme

LE ZAKAJ? Le zakaj moram iti v šolo? Zato, da se boš kaj naučil. Le zakaj me učiteljica muči? Zato, da boš se dobro učil. Le zakaj ptičice pojejo? Zato, da nas osrečijo. Žan Jarec, 2. b


ČAROBNA KROGLA

N

ekega dne sem našel kroglo, čarobno. In rekla mi je: »Nekaj si zaželi in uresničilo se ti bo.« takoj sem pomislil in rekel: »Želim si, da bi letel.« Takoj se je uresničilo. Hitro sem šel v vas in pokazal vsem, kaj znam. Vsi so bili navdušeni. Hoteli so imeti tako kroglo. Vsi so krogli povedali svojo željo. Nastala je dežela sladkarij. Na drevesih so bili bonboni, na sredi dežele je bila hiša strahov. Okoli hiše strahov je vozil vlak smrti. Tam so bile namesto grmov lizike. Zabave so bile vsak dan. Tako smo živeli do smrti. Urban Črv, 2. b (mentorica Irena Petrič)

Črviva pesem Ko prileze Micko iz mandarine, v drugi sadež se zarine. Tam zagleda kos melone, si zamisli: Bom poglavar Emone! Zida vile si in mozaike, vse opremi prav do zadnje pike. Ko se prepriča, da je varno, pripelje še družino v tovarno. Otroci lačni, žejni so bili, zato so jedli, pili,

ilustracija: Aja Tanjko, 1. c

vso melono izpraznili.

mentorici: Sabina Bauer in Sandra Šeme

V praznem sadežu živeli nekaj dni, zatem so daleč, daleč stran odšli. Timotej Pegan, 4. b


Črviva pesem Ko prileze Micko iz mandarine,

vendar mama se jezi:

v drugi sadež se zarine.

Kaj, v limoni naj živi?

Tokrat leze v limono, zraven vidi pa Emono.

Zdaj so pa težave take: Kako naj reši se zagate?

Kot začaran v njo strmi:

Micko res ne ve:

res to mesto še živi?

Kaj, naj čarati začne?

Tokrat sadež zapusti, že k Emoni zdaj drvi.

Ubogi Micko nima sreče: Saj bo bolje, kaj naj reče.

Bumf, v zid se zaleti:

Spet odide v mandarino,

Joj, privid, kako boli!

tam izkoplje si votlino.

Vrne v limone se zoreče ves potrt od te nesreče.

Julijan Jurečko, 4. b

Celo svojo je družino,

(mentorica Vojka Lasič)

zdaj povabil v domovino,

ilustraciji: Neža Smolinsky (zgoraj) in Flores Oven (spodaj), 4.b mentorica: Vojka Lasič


SVET IZ BESED

D

rugačen bi bil svet brez besed. Vsak stavek, vsaka črka

te vidita do Luninega mrka. Beseda pove ti več kot zamegljen pogled in želi ti več kot dober let. Beseda je svet, ki spravlja ljudi v red. Zato zdaj se z njo sporazumevamo in svoje glasove odmevamo. Obdržimo jo še zdaj, dokler imamo raj. Ana Ubavič, 6. b (mentorica Janja Klander)

BARVE

B

arve, barve svetle, temne barve,

lepe, pisane, sliko mi pobarvajte.

Čopič hitro že drsi, beli list pobarva mi.

Joj, kako je lepa slika. Barve dobro so opravile, sliko so polepšale. Patricija Pirc, 6. b

(mentorica: Janja Klander)


VESOLJE Vesolje, meglice, nebesna telesa,

gravitacija pa je odvisna od mase,

tam zgoraj letijo kot rahla peresa,

če tega ne bi vedl, sploh ne bi blo NASE.

mi pa tu smo na modrem planetu, kjer vse se odvija v majčkenem svetu.

Merkur in Venera sta vroča planeta, To vse je tak velko, da mi ne bi doumeli,

živita čist blizu našega sveta,

a hitre so glavce, k` so to razumeli,

Za nami je Mars in plinaste krogle,

samo Kepler, Galileo in demokrit,

nekatere celo so redkejše od vode.

kdor se s tem ukvarja, je s slavo pokrit. Vsake tolk časa pa dan kar preneha, A če vsako to glavco bi radovednost minila, se fizika dons sploh ne bi razvila, vsi izmed nas bi bili kot bedaki, glej jih kresničke, bi rekli zvezdici vsaki. Na srečo pa danes to vemo vsi, da se zemlja okrog sonca v elipsi vrti,

vsem okoli se zdi, da sonček zazeha, Hipark pa povedal je, da sonce ni krivo, dodal je še, da luna gre mimo. Janez Nemanič, 9. a (mentorica Bojana Mlinar Podobnik)


ZAMIŠLJENO GLEDAM V DNEVE PRETEKLE V jutranjih meglicah tiho gledam v daljave. Pogled mi seže v višave, nad hribovja. Tam, kjer prav zdaj sonce vzhaja.

Medtem, ko v tišini tam prebuja se nov dan, misli plavajo mi daleč, daleč stran. Zamišljeno gledam v dneve pretekle, ko rane me še niso pekle, in niso bile hude.

Spomine nese v tiste dni, ko težav še ni bilo. Ko bilo je še vse lepo, zdaj pa me srce boli.

Medtem ko tiho krvavi, nenadoma zaslišim zvok. Ta odnese me spet tja, kjer z začetka sem bila. Na tla. Lana Lavrač, 9. b

Ilustracija: Kristjan Erkić, 1. c Mentorici: Sabina Bauer in Sandra Šeme


ZAMIŠLJENO GLEDAM V DNEVE PRETEKLE Pred mano odvija se strašen prizor! Gledam sestradane črne otroke, ki se borijo za majhne, zelo majhne obroke; nekomu bo to poslednji napor. Pri nas bilo hrane je vedno preveč, za lačne otroke so to samo sanje, mi pa imamo z njo tako ravnanje, zdaj srce me boli, ker je morala preč. Zamišljeno gledam v dneve pretekle. Solza ne reši hudih krivic, krik ne prikliče novih pravic in čas brezčutno teče naprej. Maruša Štangar, 9. b (mentorica Anja Padar)

Ilustracija: Bina Bandelj, 1. c

Mentorici: Sabina Bauer in Sandra Šeme


ZAMIŠLJENO GLEDAM V DNEVE PRETEKLE Gledam skoz´ okno, se čudim naravi,

življenje se je obrnilo na glavo,

v mislih spomin me nenadno pozdravi.

spremenilo se je v moro pravo.

V srcu je skrit, globoko v duši, počasi, boleče od znotraj me ruši.

Ves čas si tedaj pri zdravniku preživel, nemočno sem gledala, kako si trpel.

Misli odšle so med daljne čase, občutke,

Bolezen je vzela tvoj spomin, tvoj razum,

ko bil si še z mano, mi lepšal trenutke.

le up na ozdravitev mi je vlival pogum.

Skupaj sva mnogo reči počela, smejala se, jokala, v noč sva bedela.

A šlo je na slabše – to je bolelo, pozabil si, kdo sem – srce ni razumelo!

Poleti sedel si z mano na polju,

Podnevi, ponoči, vse tiste dni

pripovedoval mi o vsemogočnem vesolju.

razmišljala sem … Bolezen spreminja ljudi?

Pozimi ob peči sva skupaj se grela, za lepše vzdušje družno sva pela.

Potem si za vedno zaprl oči, vedel ne boš, kako to boli.

Spominjam se časov, ko pravil si šale,

Kako to boli! Solze so tekle –

bile so, kot da so se z nama smejale.

še čutim, da po licu so pekle.

Vedno si kuhal najboljše kosilo, nikjer drugje takega ni se dobilo.

Gledam na polje, kjer sva sedela, je prazno in pusto kot kup pepela.

Bila sem srečna, da sem te imela,

Hladna je najina velika peč –

vse sem zaupala ti, vate verjela.

nič ne ogreje, odkar te ni več.

Od tebe sem se veliko naučila, vse tvoje nasvete lahko uporabila.

Kje tvoja je roka, da ulovila me bo, ko doživljala padce bom, ko bo težko?

Čas je prišel do tistih dni,

Veš, potrebujem te, a šel si drugam,

ko so se zrahljale najine vezi,

kakor koli že rada te imam!


Zamišljeno gledam v dneve pretekle, solze pa kar bi po licih še tekle; bolečo izgubo vsajajo v srce, neslišno kličejo njegovo ime.

Tjaša Trampuš, 9. b (mentorica Bojana Mlinar Podobnik)

Pesmi z odmevom:

Ljubezen ljubezen je igriva minljiva hitro se zaneti neti lahko se dolgo obdrži drži lahko pa hitro odleti leti ti ti Anže Urankar, 9. b

Pesem Težko je dobiti poljub grda je lastna podoba veliko in prostrano je vesolje vendar lepo in čisto je nebo

ljub doba olje bo

Sebastjan Dremelj, 9. b (mentorica: Bojana Mlinar Podobnik)

Ilustracija: Maša Likar, 5. a mentorica: Olga D. Babnik


Pobeg iz sive Ljubljane Pri sobotnem zajtrku nas je spremljala Kreslinova pesem Iz goričkega v Piran.

M

amici se je porodila odlična ideja, da bi iz sivega Barja pobegnili na sončno obalo. Bo že moralo biti toplo, če imajo župana iz afriške Gane. Prve sončne žarke smo zagledali malo pred Postojno. Tudi temperatura je narasla na 13 stopinj. Uh, prava vročina glede na ledeno Ljubljano. Že sam pogled na parkirišče nam je dal vedeti, da je mnogo Ljubljančanov mislilo enako. Kako je bilo lepo. Tukaj se pripravljamo na zimo, tam pa še jadrnice drvijo po morski gladini. Da je v Piranu res toplo, smo se resnično prepričali šele na sprehodu. Ker te sama hoja res ogreje, so bile naše jakne kmalu preveč. V Piranu je toliko različnih zanimivosti, da smo se komaj odločili kam najprej. Ker smo si želeli sonca, smo se sprehodili mimo Tartinijevega trga, starega ribiškega pomola, mestnega obzidja, cerkvice sv. Jurija, znamenitih primorskih hiš in obstali pred piranskim akvarijem. Ali veste, kaj vse se lahko vidi notri? Male morske Ilustracija:Vito Andjelić, 5. a pse, morske skate in veliko mentorica: Olga D. Babnik različnih rib.

Proti domu smo se odpravili mimo Portoroža in Lucije. Začudeno smo gledali v portoroške igralnice casino, velike hotele in lepe plaže. Žal pa ni minilo dolgo, ko smo se spet pogreznili v meglo.

Ula Šercer, 5. a (mentorica Olga Debeljak Babnik)


KRALJ MATJAŽ IN SODOBNI IN ČAS

D

oma sedim na postelji in prebiram zgodbo o kralju Matjažu, saj jo moram vaditi za šolo. Moje misli niso zbrane, nenehno razmišljam o teleportaciji skozi čas oziroma o potovanju skozi čas. Torej, v mislih imam kralja Matjaža in potovanje skozi čas. Nenadoma se pred menoj blizu omare z oblekami zabliska, zrak se začne vrteti. Zaradi bliska zaprem oči, ko jih odprem vidim na tleh človeka. Pravzaprav starca, bil je nezavesten. Pogledal sem ga od blizu, belo-sivi lasje in neznansko dolga brada, bila je najdaljša, še v Guinnessovi knjigi rekordov ni take. Imel je zlato krono na glavi in zelo staro obleko na sebi – bila je prelepa. Nato me je oblila kurja polt, ugotovil sem, da je to kralj Matjaž. Premaknil se je, odprl je oči, me pogledal, mi segel v roko in slavnostno rekel: »Pozdravljen, plemeniti fant, tu je vam na voljo vaš preljubi kralj Matjaž.« Nasmehnil se mi je in mi stisnil roko. Obnemel sem. Nato sem se zbral, naredil red v svojih mislih in pomislil. Doma imam kralja Matjaža, ki je prišel iz 16. stoletja! Odgovoril sem mu: »Živijo. Ime mi je Graal, dobrodošel pri meni doma. Morda me ne boš razumel, kar ti bom sedaj povedal, saj še sam nisem prepričan, kaj se dogaja. Zapleteno je, a se bom potrudil.« Nato sem mu še dve uri razlagal, kaj se je zgodilo. Nato sva se zmenila, da mu malo razkažem Ljubljano, še prej pa ga uredim, da v javnosti ne bo izstopal. Šla sva v kopalnico, kjer sem mu postrigel brado in uredil pričesko. Ugotovil sem, da sploh ni tako star, da mu je 500 let spanja spremenilo lase in brado, videza pa ne. Dal sem mu strgane kavbojke od očeta in mojo majico, ki je meni prevelika z napisom: »I feel Slovenia !« Šla sva na sprehod po Ljubljani. Zgodilo se je veliko zanimivega. Najbolj nerodno je bilo, ko sem mu moral dopovedati, da zmaji na Zmajskem mostu niso nevarni. Nato si je želel ogledati Ljubljanski grad, kamor sva seveda šla. Rekel je: »Vau, tako lepega gradu še jaz nisem imel!« Nato se je začel jokati zaradi domotožja. Peljal sem ga v kino gledati film Kralj Arthus. Že med reklamami so naju vrgli ven zaradi njegovih grozljivih pripomb, ki jih raje ne bi omenjal. Za pot nazaj sem se odločil, da greva na avtobus. Medtem ko sva čakala na postaji, je nenehno govoril, da svoj živi dan še ni videl tako hitrih in lepih živali in da bi jih bilo treba pobiti in pojesti. S tem je mislil na avtomobile. Nato je prišel avtobus, ustrašil se je, ker je mislil, da je to velik zeleni zmaj. Avtobus ni imel postanka na tej postaji, torej je oddrvel mimo. Kralj je skočil pred njega, da bi se bojeval. Slišal sem krik, nato pa sem videl samo črnino.

Zbudil sem se ves prepoten. Pogledal sem na uro, pol treh zjutraj, zvezek je bil naslonjen na meni. Posvetilo se mi je, da sem zaspal med učenjem. Rekel sem si: »Graal, nikoli več se ne uči pred spanjem ter ne misli na dve stvari hkrati.« Nato sem zaspal. Graal Lucignano, 7. a


Kralj Matjaž se sreča s predsednikom

N

ekega dne je skozi duplo v gori Peca posijalo sonce in osvetlilo mizo, za katero je spal kralj Matjaž s svojimi zvestimi junaki. In v tem trenutku se je njegova brada še malček podaljšala in se že devetič ovila okoli mize. Kralj Matjaž in njegovi vojaki so se prebudili in se začudeno razgledali. Videli so, da so korenine dreves, ki so bila nad njimi, večje in močnejše, zato so predvidevali, da je njihovo spanje trajalo veliko let. Začeli so kopati in se prebili iz jame. Kralj Matjaž je že od daleč zagledal leseno kolibo in kmeta zraven nje. Šel je do njega in mu rekel: »Hej, vi! Povejte mi, kje je kralj, ki je prevzel oblast, ko so me premagali?« Kmet si je mislil svoje in ga začudeno pogledal: »Mislite predsednika? Imate pa res srečo. Danes je prišel v sosednje mesto, ki je pol ure hoje od tod. In čemu ste tako oblečeni, vi in vaši prijatelji, gospod? Kot vidim, vas je čas pregazil, ha ha ha.« Kralj Matjaž ni vedel, kaj je predsednik. Predvideval je, da je to eden od tistih, ki so ga napadli in mu odvzeli oblast. Kmetu ni odgovoril, z možmi pa se je namenil v sosednje mesto. Ko so prispeli, jih je skoraj zadela kap. Vsi ljudje so imeli podobna nenavadna oblačila in čevlje. Vozili so se v nekakšnih glasnih kočijah brez konj. Namesto konj so imeli neke brneče dvokolesnike. Niso imeli sveč, ampak nekakšna steklena svetila. Kralj Matjaž je opazil, da so ljudje precej bolj čudni. Pogrešal je čas, ko je bil kralj. Vse je bilo čisto drugače kot takrat, ko je bil on na oblasti. Bili so lačni in šli so v eno izmed gostiln. Jezilo ga je, da so se vsi ljudje v mestu nespoštljivo obračali za njimi, ni pa vedel, zakaj. Še bolj se je razjezil, ko mu je natakar stopil na njegovo dolgo brado. »Visel boš, ko spet pridem na oblast!« ga je nahrulil. Vsi so se mu smejali, ker so mislili, da je malo nor. Vesel je bil, ko je na mizo dobil pečenico in žgance, vendar je bil še vedno zmeden in na trnih, njegovi možje pa tudi. Možje so se tolkli po glavah, ker so mislil, da spijo in so se hoteli zbuditi. Ko je natakar prinesel račun, mu je kralj Matjaž plačal z zlatnikom. To je natakarja tako razveselilo, da se je kar sam ponudil, da jih pelje do predsednika, saj jih je slišal govoriti, da je to njihova želja. Kralj Matjaž je sprejel ponudbo in kmalu so prišli do glavnega trga, kjer je predsednik ravno imel govor. Kralj Matjaž je zgrabil bodalo in napadel predsednika. Predsednikova straža ga je umirila in začela zasliševati. Kralj Matjaž jim je povedal svojo zgodbo, vendar mu niso niti malo verjeli. Takrat je pristopil predsednik in pogledal krono tega nenavadnega moža, ki trdi, da je kralj. Skoraj je prenehal dihati od začudenja, ko je slišal njegovo pripovedovanje. Predsednik je dobro poznal zgodovino in mu je verjel, da govori resnico. Kralja Matjaža in njegove junake je odpeljal globoko v gozd, kjer se je daleč stran od civilizacije razprostiral mogočen grad, mimo katerega je tekla lepa reka. Dolino so obkrožale visoke gore.


Predsednik mu je rekel, da je grad že stoletja zapuščen in da zaradi nekih strašnih zgodb ta dolina ni obljudena. Svetoval mu je, naj ostane tukaj. Tako je kralj Matjaž do konca življenja s svojimi junaki ostal v zapuščenem gradu, zgodba pa je šla po predsednikovi smrti v pozabo. Enej Kovačič, 7. a (mentorica Bojana Mlinar Podobnik)

OPIS NEKE SLIKE

Približno dve leti nazaj sem bila s svojimi starši na razstavi likovnih del. Spomnim se, da me je še posebej pritegnila neka slika, ki sem jo tam opazila. Po nekem času sem jo na internetu nekako uspela najti in tako kot prvič mi je bila tudi zdaj enako všeč. Slika prikazuje ulico starega beloruskega mesta. Ulica je zavita, izginja za vogalom in je polna starih stavb, vil, ki so značilna za stara mestna jedra. Ob cesti opazimo par dreves in nekaj visokih obcestnih luči v pariškem slogu. Slika prikazuje dogajanje zvečer, saj se nebo na obzorju že mrači in se barve čudovito prekrivajo. Ena izmed prvih stvari, ki jih opazimo, je ta, da je slika izjemno barvita in na njen verjetno najdemo vse barve, ki se jih spomnimo, od tople rdeče, oranžne in rumene do hladne modre, črne, zelene in vijolične, ki se skrivajo v sencah in temnih kotih. Ta barvni kontrast je značilen za avtorja, saj so vsa njegova dela v enakem slogu. Njegov slog mi je zelo všeč, prav zaradi vseh teh kontrastov, ki name naredijo velik vtis. Ko gledam sliko, imam občutek, kot da gledam pisano eksplozijo mavrice. Vendar se mi ta občutek sploh ne zdi pozitiven, saj dobim občutek, da je bil slikar neodločen in napet, ko je na platno slikal vse te različne barve. Cela slika je vsa zamazana in zabrisana, kar sliki daje občutek skrivnostnosti, saj v takšnem krčevitem slogu ne opazimo detajlov. Na sliki pada dež, kar povzroči, da je na sliki narisano mnogo odsevov, ki jih opazimo na tleh ulice v lužah. Kljub dežju pa ulica ni prazna, saj na njej vseeno opazimo nekaj sprehajalcev. Najdlje se sprehaja zaljubljen parček, ki se skupaj stiska pod dežnikom, nato pa nam bližje opazimo še tri osamljene sprehajalce, vsak hodi po svoji strani in se briga zase. Edini človek, ki je tako blizu, da ga lahko bolj natančno opišem, je visoka in suha ženska, ki hodi po sredini ulice. Oblečena je v svetlo rumen kostim (tudi dežnik je skoraj istega odtenka), v roki pa drži rdečo torbico. Bolj podroben opis je težko najti prav zaradi oljnih barv, ki celotno sliko precej zameglijo. Zanimivo se mi je zdelo, da kljub dežju ne dobimo vtisa, da si sprehajalci želijo čim prej pobegniti na suho. Zdi se, da vsi hodijo bolj počasi in sproščeno, kot da se jim nikamor ne mudi. Kot da bi bil glavni naliv že mimo in zdaj vsi počasi lezejo na plano in se odpravljajo domov. Vsaj jaz sem dobila tak občutek, kdo drug bi morda drugačnega.


Kot sem povedala že na začetku, je slika ena mojih najljubših, saj me zelo prevzame in se ob njej počutim, kot da vsakič, ko jo pogledam, odkrijem nekaj novega. Čeprav sprva nisem bila navdušena nad spisom, sem zdaj na kocu vseeno vesela, saj se brez te naloge verjetno nikoli ne bi spravila k iskanju te slike in nikoli ne bi odkrila tega dela, ki je bil le še oddaljen spomin v mojih mislih.

Lana Lavrač, 9. b

OPIS NEKE SLIKE

Vsaka slika nosi svoj čar in vrednost. Vsaka umetnina je narejena drugače, ima svoj motiv in je lahko na drugačen način lahko na drugačen način predstavljena drugim, zato vsakemu predstavlja nekaj drugega. Redko se ljudje v ozadju slike predstavljajo zgodbo. S prijateljico sva se odpravili na razstavo slik v Cankarjev dom. Ko sva se sprehajali mimo sten, polnih slik, sva si ob vsaki ustvarili različno mnenje. Prišli sva v velik prostor, kjer je na beli steni visela ena sama velika slika. Ustavila sem se, jo za nekaj trenutkov občudovala, nato pa sem se ji previdno približala. Mesto, majhni ljudje, vsepovsod kočije s konji, luči, obcestne trgovine, visoke hiše, dimniki, pomembneži v dragih oblačilih igranje otrok na ulicah … Na sliki so bile nazorno narisane vse podrobnosti, zato sem potrebovala še nekaj časa, da sem natančno razumela vse majhne napise in da sem si ogledala celotno dogajanje. V glavi sem zaslišala, kako hrup postaja vse glasnejši, slišala sem pogovore med ljudmi, smeh otrok, vrtenje koles mimo vozečih kočij, oglašanje konjev, zategnjenih od jermenove vprege. Slišala sem tudi, kako trgovci vabijo kupce v svoje trgovine, založene do vrha in navsezadnje – slišala sem tudi, kako dim puhti iz gromozanskih dimnikov. Predstavljala sem si, da sem v tem velemestu, da stojim na ulici in opazujem, kaj se dogaja okoli mene. Na vsake toliko časa sem slišala zvonove in videla, kako se vsem nekam mudi. Kot da bi zamujali na vlak življenja. Vedno so prihajali novi ljudje, turisti, tujci. Toliko kot jih je odhajalo, jih je v dvakrat večjem številu prihajalo. Če sem pogledala levo ali desno, se mi je zdelo, da se ta ulica nikoli ne konča. Se kar nadaljuje, kakor gre življenje tiho naprej. Če sem se ozrla v nebo, sem lahko opazila le temen dim, ki vre iz dimnikov in v daljavi sem si lahko predstavljala nekaj oblakov. Hiše so bile visoke, vitke in polne. Lahko sem celo videla moškega, ki je na terasi kadil cigaro in prav tako gledal celotno mesto. Vsaka hiša je stala z določenim namenom. Nekatere so bile hoteli, druge trgovine, spet tretje pa so bile oddane za pomembneže. In to se je ponavljalo do neskončnosti. Na vsakih nekaj metrov je bila mala okrepčevalnica, kjer je lahko vsakdo malo posedel, nato pa se odpravil dalje. Eva Dolinšek, 9. a

(mentorica Bojana Mlinar Podobnik)


NA KRIŽPOTJU Življenje. Beseda, katere pomen je neskončen. Največkrat si ga predstavljamo kakor dolgo pot, ki se vije v daljavi in enkrat seveda tudi konča. Na njej je polno ovir, nevarnosti, zato je težko prehodna ter velikokrat utrujajoča. Včasih pridemo do razpotja, odločitev za nadaljevanje poti je težka, a še kako pomembna za našo prihodnost. Prav zdaj smo se z vrstniki znašli pred odločitvijo, ki bo spremenila naša življenja.

Vse hitreje se bliža konec šolskega leta in s tem tudi odhod z Osnovne šole Prule, mojega devetletnega doma. Odprlo se bo novo poglavje ilustracija: Ajda Stepišnik, 9.b v življenju, ponovno se bo (mentorica: Maja Oblak) vse odvrtelo na začetek ter spet bom večino dopoldnevov preživljala za šolskimi klopmi, sedaj še neznanimi. Odhod s te šole bo težak in zavedam se, da bo prilagajanje na novo okolje še težje. V devetih letih sem se navezala na šolsko ustanovo precej močno, ob pogledu nanjo pa privrejo na dan tudi lepi spomini, ki jih ne bom nikoli pozabila.

Spominjam se svojega prvega šolskega dne, ko sem s starši plaho prispela v učilnico. Sonce je toplo sijalo in se poigravalo z igračami na lesenih policah. S pogledom sem raziskovala razred in prestrašeno ugotavljala, da skoraj nikogar ne poznam. Tudi drugi so se držali bolj vsak zase, tišina pa je bila prevelika, glede na to, kakšni glasni razgrajači smo v resnici bili. Prijazna, dobrodušna učiteljica


nam je pomagala navezovati stike in že po tednu dni smo se deklice sprehajale z roko v roki, fantje pa so se prijateljsko podili po igrišču. Kmalu smo se popolnoma privadili na šolski svet. Kljub temu da je v prvem triletju prevladovala igra, smo se mnogo tudi naučili. Zmedeni, prestrašeni obrazi, ko je bila črka nepravilno zapisana, številka napačno obrnjena in ko nam poštevanka ni šla najbolje od rok. Smešno, do kakšnih podrobnosti seže spomin. In vendar, leta so hitro minevala, prišle so prve ocene. Živčnost, pospešen utrip srca, potenje in nato občutek veselja ter poplačanega truda ob lično napisani odlični oceni v desnem zgornjem kotu. Prvi vtisi, spomini. Le kdo bi jih lahko pozabil? Kar naenkrat pa smo se znašli na predmetni stopnji. Dobili smo novo razredničarko, ki nas spremlja do danes. To so bili časi, ko smo zbegano hodili po stopniščih in vdano iskali učilnico za matematiko, slovenščino, zgodovino ter za ostale predmete. S koncem razredne stopnje smo se počutili tudi bolj odrasle, zrelejše in predvsem samostojnejše. Učenja in resnejšega dela je bilo več, seveda, saj se vsako leto težavnost stopnjuje, a zdi se mi, da so šolski dnevi, tedni, meseci tudi hitreje minevali. Naenkrat smo se znašli v zadnjem razredu, postavljeni pred težko preizkušnjo, namreč, kako bomo nadaljevali šolanje.

S svojimi dosežki v šoli sem zelo zadovoljna. Do njih mi pomagajo tudi druge dejavnosti izven šole. Treningi plavanje, brez katerih moj dan ne bi imel pomena, me občutno sprostijo in tako se lahko doma bolj umirjeno učim. Glasbena šola mi daje dodatno znanje, ki mi bo mogoče kdaj še kako prišlo prav. Pri tem pa sem najbolj hvaležna svojim staršem, ki me povsod podpirajo ter zmeraj priskočijo na pomoč, ko jih potrebujem. Moje življenje se trenutno nahaja v točki, na križpotju. Vidim na desetine poti, ki vodijo v višave in daljave. Vem, katero bom izbrala. Prepričana sem, da sem se odločila pravilno, zato se lahko brez strahu odpravim na novo pot, polno dogodivščin in novih spoznanj. Čakajo me pasti, vzponi, padci, veselje, sreča, žalost in, ja, zagotovo garanje. Vendar se ne bojim. Stopam naprej, pogumno. Tjaša Trampuš, 9. b (mentorica Bojana Mlinar Podobnik)

Iskrice – stenski časopis učenk in učencev OŠ Prule v Ljubljani. Uredniški odbor: Barbara Filipčič, Dea Herenda Velikonja, Urška Jagarinec, Veronika Koletič, Jan Kosmač, Sara Perme, Lara Zupan, Nina Žitnik, Edo Grdadolnik, vsi 8. a, Filip Erlih, Nikita Erlih, Jure Kogoj, vsi 6. a; glavna urednica: Nina Žitnik, 8. a; mentorica: Andreja Popovič; oblikovanje časopisa: Maja Oblak, tehnična podpora Mojca Tisovic, slika na naslovnici: Sara Tič, 5. a, mentorica Olga Debeljak Babnik

Iskrice  

Šolsko glasilo

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you