Page 1

Časopis OŠ Prule Šolsko leto 2011/12 1. številka, 16. 12. 2011


U Misel

Urednikova beseda

Teden otroka:

SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH tokratnih OTROK Iskric:

»Včeraj je zgodovina. Jutri je skrivnost. Danes je dar.« (neznani avtor)

,

K

ar globoko smo že zakorakali v novo šolsko leto in pred nami je prva številka Iskric. Oktober je bil še posebej slavnosten, saj smo praznovali 100. obletnico šole. Naš praznik smo počastili z različnimi aktivnostmi, glavni dogodek pa je bil slavnostna proslava, ko nas je med drugimi z obiskom počastil tudi župan Zoran Janković in z nami delil nekaj lepih besed. O 100. obletnici smo povprašali tudi naše najmlajše in seveda ravnatelja Dušana Merca. Kaj vse smo izvedeli, si preberite v prvih Iskricah. Vzemite si čas in spoznali boste še enega odličnega športnika, vse o knjigah, o hip hopu, sadju, spoznali črnega močilarja in uživali ob dobrih zgodbah ali pesmih. Glavna urednica Nina Žitnik, 8. a


1

z

Zgodilo se je STOLETNICA ŠOLE, ŠOLSKA URA »ŠOLSTVO SKOZI STOLETJA«, TEDEN OTROKA

PTeden otroka:

a smo jo dočakali, stoletnico šole namreč. Kaj pa je sto let? V času zgodovine ni to nič, še kapljica ne, v času enega človeka je to dolga doba, saj le redko kdo dočaka sto let, v času neke ustanove - šole pa najbrž tudi pomeni neko SODELOVANJE STAREJŠIH IN klopi? MLAJŠIH obdobje. Koliko učencev je gulilo šolske KolikoOTROK novih spoznanj in vedenj, koliko prvih simpatij? Vas zanima, kaj pomeni sto let našim prvošolcem, kakšna je bila šola pred stotimi leti in kakšna bo čez sto let? Preberite si.

Na kaj pomisliš, če vam povem, da je nekaj staro 100 let?

Saš, 1. c: Na stare inštrumente. Veronika, 1. c: Ni več uporabno. Maks Z., 1. c: Na šolo. Jaka, 2. a: Starinski predmeti v zemlji. Vojko, 2. a: Stare hiše, stare ceste. Zala, 2. b: Strgano, umazano. Kaja, 2. b: Na stare čase. Ela, 1. b: Predmet, ki bi dobil torto za 100. rojstni dan. Teja, 1. c: Na veliko let. Lara: Šivalni stroj. Anže: Dežnik. Dara: Zelo, zelo, zelo staro. Jurij: Da je nekaj zelo staro. Maks S., 1. c: Na 100 let nazaj. Žana, 2. a: Na 100 let staro čokolado.

1


Kakšna misliš, da je bila šola prej in kakšna misliš, da bo čez 100 let? Teja, 1. c : V starih časih bolj starinska in v prihodnosti prenovljena. Tara, 1. c: Pred 10-imi leti ni bila tako stara, čez 100 let bo še bolj stara. Veronika, 1. c: V preteklosti zelo krasna, v prihodnosti bolj umazana, brez lepih barv. Maks S., 1. c: V preteklosti drugačna in ni bila zabavna, v prihodnosti bo še bolj zabavna. Zarja, 1. a: Bila je majhna, ker ni bilo še prizidka. Žana, 2. a: V preteklosti so bile drugačne ploščice, niso imeli zvezkov, v prihodnosti pa bodo delali roboti. Jaka, 2. a: V preteklosti šola ni imela toliko razpok, v prihodnosti jo bodo obnovili. Kaja, 2. b: Učitelji so bili bolj strogi. Lara, 2. b: V prihodnosti bodo šolska okna v obliki trikotnika.

malce v zgodovino oz. na prvi šolski dan Osnovne šole Prule. No, takrat se Češepogledamo ni tako imenovala. Bila je IV. mestna deška šola in njen rojstni dan je 16. 9. 1911. Otvoritev se je začela s sveto mašo, redni pouk se je za 295 učencev začel 25. 9. še istega leta. Upravitelj šole je bil Janez Levec. Med prvo svetovno vojno je bilo šolsko poslopje preurejeno za vojaške potrebe (oddelek vojnih invalidov, kasneje pa vojaška bolnica). Septembra 1945 sta se združili IV. deška osnovna šola in 1. dekliška osnovna šola v Državno mešano osnovno šolo Ljubljana – Prule, ime Osnovna šola Prule šola dobi v šolskem letu 1958/59, ki je prvič osemletna. Kar ne moremo si predstavljati, da je bil šola včasih celodnevna. To se je zgodilo leta 1978, le leto dni po otvoritvi prizidka. Tak pouk je trajal do šolskega leta 1988/89. Prav gotovo ne veste, da se je šola preimenovala v Osnovno šolo Toneta Seliškarja, in sicer je dobila ime po Tonetu Seliškarju, ki je kar sedemnajst let na šoli poučeval ročna dela, in to se je zgodilo 11. novembra 1985. Ime se ni ravno prijelo, zato se je šola septembra 2002 ponovno preimenovala v Osnovno šolo Prule.

Danes je to naša šola, čeprav se še ne zavedamo, da tudi mi tlakujemo pot zgodovine. Nina Žitnik, Lara Zupan, Sara Perme, Nikita Erlih, Filip Erlih

Obeleženje stoletnice

Z

adnji teden pred jesenskimi počitnicami smo na naši šoli obeležili stoletnico. Pouk je bil drugačen od ostalih dni, saj smo imeli bolj malo pouka. Potekale so športne, naravoslovne in kulturne aktivnosti. Otvorili smo dve razstavi: razstavo šolskih tiskovin in razstavo mednarodnega likovnega natečaja Otroška grafika. Glavni dogodek se je zgodil v četrtek, 27. 10., ko je potekala slavnostna proslava ob stoletnici šole, in sicer


dopoldan za učenke in učence ter popoldan za starše, učitelje, upokojene delavce šole in druge povabljene goste. Vse so pozdravili in nagovorili ravnatelj OŠ Prule, Dušan Merc, ravnatelja zavoda za usposabljanje Janeza Levca, mag. Matej Rovšek, predstavnik direktorata za šolstvo in župan Mestne občine Ljubljana, Zoran Janković.

ŠOLSKA URA »ŠOLSTVO SKOZI STOLETJA«

Z

adnji dan pred počitnicami sva učencem 3. a razreda pripravili prav poseben pouk slovenščine. Za to uro sva postali učiteljici Zala Gorenjšček in Manca Hočevar iz 7. a. Učencem sva predstavili pouk v zadnjih stoletjih.

Učenci so zbrano poslušali ter spraševali. V rokah so držali tudi čisto prave svinčnike oziroma nalivna peresa, ki so jih nekoč pomakali v črnilo.

Pregledali so knjige, gradivo, ki sva ga pripravile in predstavile. Pogovorili smo se o oblačilih ter šolskih potrebščinah, ki so jih uporabljali naši predniki.


Za piko na i sva učence popeljali na ogled razstave pred zbornico. V živo so videli prednike elektronskih tabličnih računalnikov in načrt OŠ Toneta Seliškarja (kot se je nekoč naša šola imenovala) ter zanimivo pisavo takratnega ravnatelja.

Vsi smo uživali in se veliko naučili. Upamo, da se bo ta dan še kdaj ponovil.

Manca Hočevar in Zala Gorenjšček , 7. a (mentor: Gregor Škrlj) P.s. Z Manco sva prav uživali v vlogi učiteljice.


Teden otroka

T

eden otroka je program Zveze prijateljev mladine Slovenije. Temelji na obeleževanju svetovnega dneva otroka, ki ga je leta 1956 priznala Generalna skupščina Združenih narodov, Mednarodna zveza za varstvo otrok (I.V.C.W.) in Mednarodni fond za pomoč otrokom Unicef pa sta od leta 1957 skrbela za obeleževanje tega dne. Po priporočilih ZN se svetovni dan otroka (zasledi se tudi termin »mednarodni otroški dan«) praznuje prvi teden oktobra. Na naši šoli vsako leto praznujemo TEDEN OTROKA. Učenci od 1. do 5. razreda se udeležijo delavnic, ki jih pripravijo učitelji podaljšanega bivanja. Učenci zadnje triade pa tisti teden postanejo učitelji mlajših. (vir: Glasilo ZPMS 1967, 1969, 1973) Nikita Erlih, 6. a

Ula Ula Šercer, 5.a


p

Šolska popotovanja: EKSKURZIJE

Ekskurzije

Teden otroka:

ODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK O vsem, Skar se dogaja zunaj šole sedaj zbiram jaz, Skrivnostna Kiki, Učenci me namreč skrbno obveščajo o vsem, kar počnejo izven šolskih zidov. Vas zanima, kako je bilo na ekskurzijah? Pokukajte v mojo pošto in preberite. Vaša Skrivnostna Kiki

Draga Skrivnostna Kiki!

v

na Notranjsko

petek je na naši šoli bila ekskurzija in mi 6. razredi smo odšli ,v Postojno in vas Predjama. Zjutraj smo se zbrali (kot vsi drugi) pred šolo. Zatem smo se odpeljali proti Postojni. Začeli smo s kratko malico in nadaljevali pot v Predjamskem gradu. Tam nas je sprejela in spremljala vodička in nam povedala nekaj o gradu in njegovi zgodovini. Na kratko nam je povedala zgodbo o ljudeh, ki so živeli v njem. Spoznal sem Erazma Predjamskega in njegovo preteklost, za njega sploh nisem vedel. Bilo je zelo zanimivo o njem in o vsem, kar povezuje Predjamski grad. Najbolj zanimivo je bilo, ko so Erazma zasuli s kamnitimi kroglami, ko je bil na stranišču. Ogledali smo si kratek filmček "Proteusova jama", nato pa smo imeli par minut za ogled metuljev. Bili so zelo veliki, majhni, barvni, lepi ... Vsi so bili seveda nagačeni in za steklenim okvirjem. Odšli smo do vivarija in tam spoznali veliko živali, ki so živele in še živijo v jami. No, zdaj se začne najboljše! Malo premora smo si vzeli, preden smo se vkrcali na vlakec, ki pelje po jami. No, končno smo se vkrcali na vlakec. Če še ne veš, je zelo hudo!!! Peljali smo se kratek čas, nato pa smo se ustavili in nadaljevali pot do vodiča. Preden smo prispeli do njega, smo ob poti videli tablice, na katerih je pisalo: ITALIANO, ENGLISH ... Pri tablici SLOVENSKO smo nadaljevali pot z vodičem. Če si bila v Postojnski jami, si mogoče te tablice videla? Bilo je tako zanimivo, da smo prehitro hodili in da je bilo malo postankov. Tudi v Postojnski jami smo se naučili nekaj o njej. Izvedeli smo, koliko je stara, kako je globoka ... Sploh pa si nisem mislil, da je Postojnsko jamo ustvarila reka Pivka pred milijoni let in potem poniknila.


Sproti smo reševali učne liste, ki smo jih oddali v šoli. Bilo je zelo zanimivo. Vendar se je vse prehitro končalo in za ogled Predjamskega gradu bi si lahko vzeli več časa. Ali si že bila v Postojnski jami? Če se nisi, pojdi s starši, saj boš imela več časa za ogled. Pa pojdi si pogledat tudi Predjamski grad. Če bos šla, se imej fino in zanimivo. Pa malo znanja tudi ne škodi! Lp, Filip (Filip Erlih, 6. b)

Živijo, Skrivostna Kiki!

N

ajverjetneje si že slišala, da smo odšli na zelo zanimivo ekskurzijo na Gorenjsko. Pošiljam ti lepe pozdrave in kratek opis Prešernovega življenja. Nekoč pred davnimi časi se je v domačiji Pr'Ribčevih rodil tretji otrok, po imenu France Prešeren. Tudi mi, učenci 7. a razreda, smo se odpravili po njegovih stopinjah. Od rojstne hiše v Vrbi smo šli do njegovega spominskega muzeja in Prešernovega gaja, kjer je pokopan. V njegovi rojstni hiši smo izvedeli veliko o preprostosti tedanjega bivanja in o načinu gradnje hiš. V hiši smo tudi spoznali različne predmete iz pesnikovega življenja. Sedaj pa še nekaj o njegovem življenju. Že kot otrok je govoril v rimah in je bil zelo nadarjen. France je moral komaj osemleten zapustiti rodno Vrbo, kamor se je poslej vračal le še med počitnicami, pa še to ne prav pogosto. Prešeren se je najprej preselil k staremu stricu Jožefu, ki je bil župnik na Kopanju pri Grosupljem. Jožef ga je prvi dve leti poučeval sam, nato ga je vpisal v realko v Ribnici. Prešeren je bil dovolj priden in nadarjen, da je z lahkoto izpolnjeval šolske obveznosti. Bil je med najboljšimi učenci, vpisan tudi v zlato knjigo. Prešeren je imel ubožno – dobro spričevalo in je dobil štipendijo. Tudi njegova mati je bila zelo nadarjena. Bila je ena prvih deklet, ki je hodila v šolo. Lepo je pela, znala je pisati, govoriti nemško … Vaščani so jo klicali Nemška solata, zaradi njenega znanja nemščine. Želela si je, da bi bili vsi njeni sinovi duhovniki. A duhovnik je od vseh sinov postal le Jurij. Saj bi ti povedala še kaj o Francetovem odraslem življenju pa o kovanju žebljev, predvsem pa o težkem življenju kroparskih kovačev. A o tem morda kdaj drugič. Lepo se imej in ostani še naprej radovedna,

Mia (Mia Golob, 7. a)


Skrivnostna Kiki!

P

etek, 30. 9., je bil drugačen dan. Pred nami je bila ekskurzija na Dolenjsko. Dan je bil podoben vsakemu drugemu: mrzlo jutro, vroč dan. Sam sem bil tudi malo prehlajen, a na srečo dovolj oblečen.

Vkrcali smo se na avtobus in se odpeljali do gradu Bogenšperk. Seveda so nas spremljale običajne tegobe ekskurzije — učni listi. V gradu smo veliko izvedeli o Janezu Vajakardu Valvazorju in drugih stvareh. Naša naslednja destinacija je bila domačija enega najbolj znanih slovenskih pisateljev, Josipa Jurčiča, kjer smo večinoma govorili o njem. Zatem smo si ogledali izvir Krke. Na poti do tja smo šli do neke gostilne, kjer sem se spomnil, da sem tam že bil. Tudi izvir mi je bil znan; ugotovil sem, da sem bil letos poleti tam na delavnici. Kljub temu se je ogled jame izkazal za najbolj zanimiv del ekskurzije. Izvedel sem namreč nekaj reči, ki mi jih na poletnih delavnicah niso povedali, kot na primer da so na jami tri strukture v obliki tigrove, slonove in indijanske glave. Med potjo naprej proti Trubarjevi domačiji smo morali opisati tipično dolenjsko kmečko hišo. Na Rašici smo izvedeli vse o Primožu Trubarju, ki je že v 16. stoletju prebujal nacionalno zavest pri Slovencih. S tem se je ekskurzija končala. Končala nas je le še pot domov, ki je minila mirno in v znamenju utrujenosti. Uživaj, Max (Max Rakušček, 8. b)


Draga Skrivnostna Kiki!

P

rvi petek v oktobru smo devetarji v okviru celodnevne ekskurzije obiskali Kobarid

in

Čedad. Priznam, da sem se tega dogodka zelo veselila, saj v ta del Slovenije in Italije redko

zaidem, sploh pa sem bila v Kobaridu prvič. Med obema krajema smo potovali z avtobusom, čeprav je v preteklosti oba kraja povezovala železniška proga, ki je služila predvsem vojaškim potrebam, danes pa od nje ni ostalo praktično nič. Najprej nas je pot vodila v Italijo mimo Rabeljskega jezera in nato preko prelaza Predel nazaj v Slovenijo. V Logu pod Mangartom smo si skozi okno avtobusa ogledali plaz. Naš prvi daljši postanek je bil Kobarid, ki je bil po slikovitosti zelo podoben italijanskemu sosedu Čedadu. V tem koncu Slovenije je narava čudovita. Posebna lepotica tega prostora je reka Soča, ki jo je opeval že Simon Gregorčič, ki tudi prihaja iz teh krajev. Lep pa je tudi pogled na alpske vrhove. Daljši postanek je bil namenjen ogledu ostankov soške fronte, ki pričajo o dogodkih iz 1. svetovne vojne. Zgodovina kraja in soška fronta sta glavni temi Kobariškega muzeja, ki je leta 1993 dobil nagrado kot najboljši evropski muzej. Z zanimanjem smo si ogledali razstavne predmete, reliefe okoliškega gorovja in številne fotografije, ki pričajo o težkih in krvavih dneh ob Soči. Nedaleč stran od muzeja, smo si ogledali tudi strelske jarke, od koder se je ponujal čudovit razgled nad Sočo in Tolmin. Zatem smo obiskali Čedad, mesto v severni Italiji, ob reki Nadiži. Leži v italijanski deželi Furlanija Julijska krajina, v neposredni bližini slovensko italijanske meje. Čedad je središče Beneških Slovencev, med vsemi prebivalci je kar tretjina Slovencev. Tu imajo sedeže številne slovenske zamejske organizacije. Kraj me je pritegnil predvsem zaradi starega centra, na katerem je zgodovina pustila svoj pečat. Je zelo slikovito mesto, ki hrani številne kulturne spomenike iz različnih obdobij. Sprehodili smo se tudi čez Hudičev most, ki se boči nad reko Nadižo in povezuje oba dela mesta med seboj. Čeprav je bil program kar natrpan, smo imeli dovolj časa tudi za druženje in izmenjavo vtisov. Nekaj utrinkov pa sem ujela tudi v svoj fotoaparat. Bilo je super, lepo vreme pa je še dodalo piko na i. Na poti proti Ljubljani smo izpolnjevali učne liste in se šele pozno popoldan vrnili pred šolo.

Uživaj, Dora (Dora Levstek, 9. b)


I

Intervju DUŠAN MERC

Intervju z ravnateljem Oš Prule, gospodom Dušanom Mercem

Teden otroka:

Letos obeležujemo stoletnico naše šole. Zadnja letaSODELOVANJE ste tudi vi pustili STAREJŠIH pečat šoli, na kateri ste že 27. leto. Ja, 27. leto teče, mislim, da ima služba ravnatelja svoje dobre in slabe plati. Včasih ima več prijetnih, včasih pa manj prijetnih plati kot vsaka služba. Vseeno pa je to zelo prijetna služba, pedagoško delo je lahko samo po sebi zelo prijetno. Ima pa tudi slabe lastnosti, ko nekateri učitelji in učiteljice pri svojem delu izgorevajo. V kakšnem stanju je bila šola pred vašim prihodom? Kakšne so bile učilnice, kakšna je bila telovadnica, koliko je bilo oddelkov na razred, kako je potekal pouk …? Oš Prule je bila kadrovsko zelo visoko motivirana za delo, učitelji so bili zelo strokovni. Bila je tako kot zdaj med kvalitetnejšimi šolami. V fizičnem stanju, kar pa ni tako bistveno, pa je bila v slabem stanju, kasneje se je to izboljšalo do danes, ko so nekatere stvari celo predobre, kar velja za celotno družbo, ko je vsega že preveč. Kaj vse mora delati ravnatelj na osnovni šoli? Prav gotovo mora znati delati z mladimi, zaposlovati ljudi in sprejemati menedžerske odločitve? Ja, lahko je težko, lahko je nemogoče, lahko pa je zelo preprosto. Temeljna naloga ravnatelja je, da zagotavlja pravno varnost učencem in učiteljem, ravnatelj mora biti tu kot organizator procesa, pri tem sam ni vključen v ta proces, mora pa ga nadzirati. Včasih moram sprejeti nekatere odločitve in postopke, ki

niso najlažji. Delo z učenci je zame relativno

IN lahko, MLAJŠIH saj se z OTROK njim srečujem občasno, učitelji so tisti, ki se z vami vsakodnevno srečujejo in morajo reševati tudi probleme. Ko le-ti pridejo do mene, moram biti obveščen o okoliščinah, šele na koncu sem jaz tisti, ki moram opraviti ravnateljevo funkcijo, ki pa je drugačna od učiteljeve. Marsikdaj se pojavi kakšna težava. Katero delo imate najraje in katero najtežje opravite? Za vsako vodjo je tisto delo najtežje, kjer ima oviro v sistemu. Sam bolje delujem v kriznih situacijah. Včasih je že popoln mir sumljiv. Noben proces ne poteka brez motenj, težav. Problem je zame takrat, kadar so problemi otrok in njihovih staršev v moji pisarni z mojega stališča nerešljivi. Za ljudi so pomembne različne stvari. Kaj je za vas na šoli najbolj pomembno? Mislim, da to velja za vse ravnatelje. Najpomembnejša je klima, da se učitelji, učenci in drugi zaposleni počutijo dobro in varno. Prihaja pa seveda do določenih trenj, takrat se to čuti in je zelo neprijetno. To je zame zelo pomembno. Pomembno je tudi, da niso kršene otrokove pravice. To je tisti del, na katerega zelo pazim. Imam pa pri svojem delu prioritete: otrok, zavod, zaposleni, jaz kot ravnatelj. Ko se tega držiš, potem ni nič težko. Sedaj me pa še nekaj zanima nekaj praktičnih stvari – zakaj imamo valeto v telovadnici?


Ker smo osnovna šola. Naši učenci še niso maturitetni in je to prva stopnja izobrazbe. Tu smo skupaj devet let in se skupaj razidemo in se poslovimo. Drugače je po srednji šoli, ko so dijaki štiri leta starejši in funkcionirajo drugače. Jaz rad vračam stvari na prvotno stanje, kot mora biti.

bo počel. Neko notranjo motivacijo imamo vsi. Že v vaših letih so mi bile knjige zelo blizu, po študiju sem temu sledil in še danes sem zelo zvest svoji osnovni stroki, to je literarni teoriji. Hočem povedati, da vsak otrok, ki razvija notranjo motivacijo, ima možnosti, da v tistem, za kar si prizadeva, tudi uspe.

Tako smo v naši telovadnici, ki ima veliko problemov, ampak taka je. Zagovarjam tudi stališče, da ne dosegamo vedno najboljših rezultatov samo takrat, kadar je zadoščeno vsem pogojem.

Koliko knjig ste napisali in ali pišete kakšno novo?

Kakšno je vaše mnenje in pretežkih torbah? Mislim, da je to obstransko vprašanje. Gre za selekcijo učiteljev in učencev; učenci točno vedo, kaj morajo imeti s sabo. Prav s modernizacijo pa bodo v prihodnosti torbe verjetno lažje ali bodo skoraj izginile. Ali mi lahko poveste, zakaj nimamo avtomatov z vodo? Ker imamo vodovod po šoli in je voda pitna. Razni avtomati (tudi za čips, čokolade …) so zame zelo vsiljeni in teh stvari v osnovi ne potrebujemo. To so vsiljene potrebe, trgovci si želijo zaslužka. Voda je dobra, ne potrebujemo niti plastenk. Zakaj dobimo tako malo plastičnih nožkov pri malici? Ker varujemo okolje. Mislim, da ni potrebno, da ima vsak svoj nož. Z enim nožem si lahko namažemo več kosov. Če je pri malici red, se to lepo naredi tudi z manj noži.

Vemo, da pišete knjige. Kdaj ste začeli in kako? Vas je kdo posebej motiviral? Kaj vam je pri pisanju najbolj všeč? Kot ravnatelj ne bi rad odgovoril na to vprašanje. Kot ravnatelj nerad govorim o sebi tudi kot pisatelj, čeprav se besedi rimata. Mislim, da se vsak otrok notranje odloča, kaj

S knjigami je tako, da jih moraš napisati več, kot jih natisnejo. Motiv ni, da se knjiga objavi, motiv mora biti globlji, tako da moraš opraviti veliko dela brez zunanje nagrade, to je knjiga. Ko knjiga izide, ni več tvoja, predana je drugim. To je moj odgovor v celoti. Katera vaša knjiga je najboljša? Merila so zelo različna, kaj od knjige pričakujemo in kaj lahko knjiga da. Lahko kot bralec govoriš o najljubši knjigi, a se to z leti spreminja. Veliko jih moraš prebrati, da vidiš, kaj je dobro. To je prezapleteno vprašanje, nekaj pa moraš bralcem tudi prekrit. Ali ste se morda kdaj poizkusili v pisanju mladinske literature? Ne, sicer je zelo hvaležna stvar, a je kot odrasel človek ne zmorem. Svet, ki bi ga lahko ponudil otrokom, mi ni blizu. Sam ne ločim knjig za mladino in odrasle; ko je knjiga dobra, je dobra. Bolj je važna interpretacija. Dobre otroške in mladinske knjige, klasiko, npr. Piko nogavičko, Pedenjpeda, Medvedka Puja, lahko beremo tudi odrasli, čeprav te knjige odrasli drugače razumemo, vendar pa najdemo kaj zase. Vsak ima nekoga za vzornika. Ga imate tudi vi? Ja, to je tako kot pri knjigah, ko se spreminjajo. Velikokrat se spomnim dobrih učiteljev. Imel sem jih kar nekaj, in pogosto se spomnim na njih. Razmišljam, kaj bi oni naredili sedaj, če bi bili v moji koži, ko se na primer odločam o čem težkem. Sicer pa so


moji vzorniki ljudje, ki jih ni več, pisatelji in pesniki, trenutnih popularnih ljudi s strani glasbe in revij pa ne spremljam. Torej nimam posameznih vzornikov, zelo pa cenim posamezne ljudi.

svoboda, da lahko nekaj delaš, ne pa da si prost. Najhujše je, če ne delaš nič, ko je prosti čas izguba lastnega življenja. To je velik problem. Prosti čas je problematičen. Je to zabava? Zame to ni.

Ravnatelj niste že od nekdaj? Kakšna je bila vaša prejšnja poklicna pot?

Imate domačo žival?

Diplomiral sem na filozofski fakulteti, dobil službo kot učitelj slovenščine na gimnaziji, potem sem učil na današnji policijski akademiji. Sebe ne štejem kot uspešnega učitelja, kar verjetno tudi nisem bil. Ta poklicna pot je taka, kot je. Ko si mlad, imaš neskončno obzorje, kaj bi vse lahko storil, jaz sem realiziral to, kar sem. Verjetno ste zaradi različnih obveznostih zelo zaposleni in vam ostane malo prostega časa. Niti nimam tako malo časa. Pomembno je, da imamo čas strukturiran. Če so službene in zasebne poti ločene, živimo v ravnovesju. Sam sicer ne hodim na dopust, nimam želje, da bi kam šel. Prosti čas je neka fantazma. To ne obstaja. Če rad igraš klavir, ga boš igral, ko ga moraš in ko imaš čas. Vedno je prosti čas

Ne, razen pajkov. Sem ljubitelj živali, ki so porinjene na stran. Zelo redko se zgodi, da pajka doživljam kot motnjo. Ga primem in ga nesem ven. Včasih ponoči slišim kuno na podstrešju. Mislim si, da bo že šla in bom spal naprej. To so naši sozemljani. Do živali se moramo obnašati kot do ljudi. Da jih ne uničujemo, da smo tolerantni do njih. Imate še kakšno sporočilo za konec? Že dolgo nisem bil v intervjuju tako iskren. Sicer je jasno, da nikoli ne govorimo nesmiselnih stvari. Sta me zelo dobro izzvala kot učenca osnovne šole in hvala vama za to. Veronika Koletič in Jan Kosmač, 8. a (snemalka: Lara Zupan, 8. a)


K

Knjigožer: USTVARJALNI MLADI KNJIŽNIČARJI, FACEBOOK

Teden otroka: Predstavitveni profil šolske knjižnice na družabnem spletišču SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

Ž

e nekaj časa v okviru družabnega spletnega portala deluje predstavitveni profil šolske knjižnice na Facebooku. Tu objavljamo novosti, prirejamo nagradne uganke, pripravljamo spletne igre ter obvestila, ki so pomembna in so povezana s knjigo, knjižnico, literaturo ter branjem.

Na profilu so zapisana kratka navodila za uporabo, urnik izposoje ter veliko fotografij o dogajanju v knjižnici. Obiščite profil, postanite prijatelji s knjižnico ter sodelujte pri oblikovanju ter spremljanju novosti.

knjižničar Gregor Škrlj Glasovanje za Naj knjigo

Tudi v letošnjem šolskem letu bodo učenci glasovali za NAJ KNJIGO.


Glasovanje za Naj knjigo bo potekalo v šolski knjižnici, kjer bodo pripravljene glasovnice.

Glasovnico izpolni vsak sam ali poprosi za pomoč knjižničarja. Pomembno je, da napišemo naslov knjige ali zbirke in se podpišemo. Vsak mesec bomo obdarili srečne izžrebance.

ilustracija: Hana Zadnikar, 6.a (mentorica: Maja Oblak)


č

Čudesa narave: SADJE, ŠOLSKA SHEMA SADJA, ČRNI MOČERIL

Sadje v Sloveniji

V

Sloveniji raste različno STAREJŠIH sadje: hruške,IN jabolka, slive, OTROK maline, robide, borovnice, SODELOVANJE MLAJŠIH češnje … Že od leta 2009 naj bi šolarji imeli brezplačno sadje, za katero daje sredstva Evropska unija. Naša država je morala pripraviti posebno strategijo, v katero seznam proizvodov vključuje samo tiste vrste sadja in zelenjave, ki se jih prideluje v Sloveniji. Sadje in zelenjava naj bi bila sveža in za takojšno uporabo ter iz okolja prijazne pridelave. Šola mora v šolskem letu zagotoviti najmanj 20 obrokov svežega sadja oz. zelenjave. Na naši šoli je postala sreda tista, ko učence poleg običajne malice čaka še sadje.

SADJE Mladina se zaveda, da je sadje sicer zdravo, vendar ni na prvem mestu po njihovem izboru. Večina je sadje zgolj zaradi vpliva staršev oz. sorodnikov. Drugače raje posegajo po nezdravi hrani. Zrela populacija pa se že zaveda pomembnosti sadja in njihovega pomena v vsakdanji prehrani. Zaradi te osveščenosti pa poskušajo mlajše generacije prepričati, da vključijo sadje v vsakodnevno prehrano. A le nekateri mlajši upoštevajo nasvete starejših. V Sloveniji pridelujemo različna sadja, kot so hruške, jabolka, slive, češnje, marelice, breskve … Uvoženo sadje, ki najdemo v raznih trgovinah ali na tržnici, so banane, ananas, liči, razno tropsko sadje … Po mnenju mladostnikov so najboljše sadje jagode. Na naši šoli smo že drugo šolsko leto vključeni v shemo šolskega sadja. Tako ob sredah lahko dobimo sadje slovenskih proizvajalcev. Upajmo, da bo to spodbudilo osnovnošolce, da bolj posegajo po sadju. Dea Herenda Velikonja, 8. a in Urška Jagarinec, 8.


Črni močeril ali črna človeška ribica (znanstveno ime Proteus anguinus parkelj) Črni močeril ali črna človeška ribica (znanstveno ime Proteus anguinus parkelj) je jamska dvoživka, podvrsta človeške ribice, ki živi v podzemnih vodah Bele krajine. Našli so ga leta 1986 člani Inštituta za raziskovanje krasa, ko so preučevali vodo iz izvira Dobličice na Dolenjskem. Po do sedaj znanih podatkih živi le v ožji okolici Črnomlja, na površini, manjši od 100 km. Poimenoval ga je prof. dr. Boris Sket. Tako kot beli tudi črni močeril živi le v jamskih vodah. Vendar ima črni močeril za razliko od belega temno pigmentirano kožo in normalno razvite oči. Njegova glava je bolj zaobljena in normalno oblikovano. Ima daljši trup, krajše noge in v hrbtenici trupa ima več vretenc. Notranjska in dolenjska skupina močerilov, naj bi bili ločeni že približno 4,2–5,2 milijonov let.t. Filip Erlih, 6. a

Bolj zaobljena in normalno oblikovana glava.


š

Šport: INTERVJU Z ANŽETOM URANKARJEM

Teden otroka:Urankarjem Intervju z Anžetom

SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

V

eslanje ni ravno eden bolj popularnih športov, a vendar imamo v Sloveniji na tem področju predstavnike svetovne kakovosti. Z veslanjem se ukvarja tudi učenec 9. b razreda Anže Urankar. Gre za t.i. veslanje s kratkim veslom na divjih vodah, kjer veslač z obema rokama obrača krajše veslo. V pogovoru z njim smo izvedeli marsikaj novega o športu, ki ga le malokdo gleda po televiziji.


Kje in koliko časa treniraš veslanje? Treniram pet let, na Kajak-kanu klubu Ljubljana. Kolikokrat na teden potekajo treningi in kako izgledajo? Treningi potekajo šestkrat na teden po dve uri. Poleti treniramo v vodi, pozimi pa le tečemo in delamo kondicijske vaje v telovadnici. Kako potekajo tekmovanja? Sta dve vrsti tekmovanj: spust, kjer se preprosto spustiš naravnost do cilj, in slalom, kjer se spuščaš med vratci na divjih vodah. Kje tekmovanja potekajo in kako se na njih pripravljate? Tekmovanja ponavadi potekajo v Tacnu (v bližini Šmarne gore). Štirikrat na leto potekajo tudi večdnevne priprave. Kako je s čolnom in opremo? To dobite ali jih je potrebno plačati? Na začetku prejmeš čoln zastonj, pozneje si ga moreš plačevati, vključno z vso opremo.

Je ta vrsta veslanja kaj povezana z drugo, kjer so veslači obrnjeni nazaj in veslajo z dvema dolgima vesloma, vsakim v eni roki? Ne, klubi, tekmovanja in treningi so vsi popolnoma ločeni od veslanja na mirnih vodah. Kakšne poškodbe obstajajo pri tem športu? Poškodbe so kar pogoste, največkrat poškodbe ram, zaradi velike sile pri spustih. So pogoste tudi poškodbe čolnov? Da, včasih se zaradi trka ob skale zlomi rep čolna ali kakšen drug del, ki ga je treba ročno zakrpati. Slišal sem, da pri veslanju z dolgimi vesli obstajajo različne simulacijske priprave. Jih uporabljate tudi pri veslanju s kratkimi vesli? Da, tudi tu obstajajo naprave za simulacijo, a jih v tem klubu večinoma ne uporabljamo.

Max Rakušček, 8. b


f

Film in glasba: SMRKCI

Smrkci

Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

Smrkci. Najbrž ni nikogar, ki ne bi poznal malih modrih bitij, ki jim je neprestano na sledi zlobni čarovnik Gargamel. Kot vemo, so letos v kinematografe prišli smrkci. Mala modra bitja so na sporedu že od 18. 8. 2011.

R

ežiser filmov o Scooby-Dooju in Čivava z Beverly Hillsa je na veliko platno prenesel kultne modre smrkce. Na begu pred zlobnim čarovnikom Gargamelom in njegovim mačkom Azraelom smrkci zapustijo svojo pravljično gozdno vasico in pristanejo sredi New Yorka. Skrijejo se pri nič hudega slutečem paru, ki kmalu občuti vso kaotično ustvarjalnost zabavnih modrih čudakov. Toda Gargamel je odločen, da smrkce dobi, pa če potem takoj umre. Dolžina: 1h 43min / 103min Leto: 2011 Država: ZDA, Belgija Scenarij: J. David Stem in David N. Weiss po likih Peya Režija: Raja Gosnell


Igrajo: Neil Patrick Harris, Jayma Mays, Hank Azaria, Jonathan Winters, Katy Perry, Alan Cumming, George Lopez, Paul Reubens

Poleg filma pa so bile posnete tudi tri celovečerne risanke:   

1965 – Les Aventures des Schtroumpfs (Avanture Smrkcev), 1976 – La Flûte à six schtroumpfs (Smrkci in čarobna piščal) in 1984 – V'la les Schtroumpfs (Smrkci prihajajo).

Vsi pa ste si najbrž že ogledali kakšno risanko? Po svetu so zasloveli kot junaki risane serije družbe Hanna-Barbera, ki se je predvajala kar devet let (od 1981 do 1990) in je štela 256 delov, največkrat z dvema risankama. Smrkci (originalno fr. Les Schtroumpfs) so televizijska in stripovska franšiza o skupini malih modrih izmišljenih bitij, ki živijo v gozdu. Najprej so se pojavili v seriji stripov belgijskega ustvarjalca z umetniškim imenom Peyo (pravo ime Pierre Culliford). Strip je prvič izšel 23. oktobra 1958. V Sloveniji so se smrkci prvič pojavili v stripu v reviji Zvitorepec leta 1970.

Slovenski uvod v risano serijo prve sezone: Pred davnimi časi je bila globoko v gozdu skrita vas, kjer so živela majcena bitja, imenovala so se smrkci. Bila so dobra bitja. In potem je bil Gargamel, zlobni čarovnik. Bil je hudoben. Tisti gozd stoji še dandanes in če prisluhnete, slišite Gargamelov bes. Če boste pridni, boste morda ugledali smrkce.

Slovenski uvod v risano serijo naslednjih sezon: Daleč od zvedavega sveta, res daleč. do tja je kar nekaj dni hoda. Živijo v gozdu, skritem pred očmi, drobna mala bitja. In kaj vse znajo ti mali smrkci. A vendar naši mali smrkci niso brez skrbi, saj nanje ves čas preži zlobni Gargamel s kosmatinastim pajdašem. A kljub pretečim nevarnostim se Smrkci prav nič ne bojijo in družno Gargamelu fige pomolijo.

Poleg filma in risank pa obstajajo še druge stvari, povezane s smrkci: pobarvanke , majice , copati , brisače , jopice, torte, broške, igrače, kape, knjige, skiroji, žoge, baloni, posteljnina, slamice, prtički, hlače, računalniške igre, piščalke, albumi, nalepke, kartice, lončki, nogavice, rokavčki in še marsikaj. Nikita Erlih, 6. A


d

Dvorana slavnih: HIP HOP

Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

Hip Hip hop je kultura ljudi, ki poslušajo rap. Hip hop kultura se je razvila že v zgodnjih 70-ih letih v newyorški četrti Bronx. Je zelo obširna zvrst, ki ima več elementov, ki so ples, glasba, grafiti in DJ-jevstvo. Pri oblačenju hip hopa je zelo pomembno udobje, kar pomeni: široke hlače, višje superge … Zelo zanimiva

je zgodovina nošenja hlač na bokih. Ta način izvira iz zaporov, kjer so zapornikom odvzeli pas, da se ne bi obesili, tako so jim hlače padle na boke. Tudi majice morajo biti široke, zelo popularni so napisi, čez majico pa srajca, ki je obvezno odpeta. Superge so največkrat belih barv, znamke: Adidas, Nike, K-Swiss. Dandanes na tekmovanjih opazimo tudi razne dodatke, kot so kape s šiltom, obrnjene nazaj ali postrani, razne rute, kakšna odrezana najlonka. Najbolj značilen ples za hip-hop kulturo je breakdance in electric boogie. Breakdance je tudi eden izmed nevarnejših plesov. Nekateri izmed trikov: 'Floor Loock', pri katerem se plesalec z eno roko podpira in vrti telo okoli svoje osi, medtem ko brca z nogami. Pri helikopterju se plesalec zavrti na hrbtu. Pri electric boogieju plesalec močno

hop zateguje svoje mišice. Najbolj popularen gib, ki ga vidimo skoraj pri vseh skupinah, parih, solo nastopih je t.i. moonwalk. Najbolj priznani hip hop plesalci v Sloveniji so: Nika Kljun, Anže Škrube, Miha Krušič, Azra Selimanovič, Željko Božič in še veliko drugih, ki ples tudi poučujejo. Najbolj uspešne plesne šole v Sloveniji: Plesna šola Urška, Plesni klub Bolero, ProDance studio, Fiona's dance company … Vsi plesalci so več kot uspešni. Če vas zanima, kako izgleda pravo tekmovanje med plesalci hip-hopa ali kakšne drugačne zvrsti plesa, obiščite spletno stran Plesne zveza Slovenija

(PZS). V koncu avgusta in na začetku septembra je potekalo svetovno prvenstvo v hip hopu na Gospodarskem razstavišču. Sedaj potekajo kvalifikacije – pokalne tekme in priprave na državno prvenstvo.

Nina Žitnik, 8. a


i

V nas se iskri: ŠOLA SANJA, POTOVANJE Z VLAKOM

Poustvarjali smo na pesem Daneta Zajca, Hiša.

Teden otroka:

Naslov je bil: Šola sanja. SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK Šola sanja, da je poletje, pusto poletje, da so otroci na morju. In učiteljica pride in reče, kdo smrči? Otrok, ki je na počitnicah. Stefanija Taseva, 2. a Šola noče zaspati, ker misli, da jo bo tlačila mora. Ampak vseeno je zaspala. Vlomili so v šolo. »Joj,« je zavpila šola. Ampak to ni lopov, to je dobra vila. »Si lahko zaželim eno željo?« Seveda. O, škoda je, ker sem sanjala. Lorena Pijetlović, 2. a Šola sanja lepe sanje, da otroci so veseli, pridni in srečni, pa da mame so srečne, očeti so veseli, šole barvne. Da revni imajo denarja, da sadje je prezrelo, ko pa se zbudi, je presrečna prav vse dni. Anastasija Lazarević, 2. a

(mentorica: Sandra Šeme) ilustracija: Blažka Kiotar, 6.a (mentorica: maja Oblak)


Potovanje z vlakom (domišljijski spis)

O

joj, ojoj, kam me nese pot? Korak se noče ustaviti. Neka nevidna sila me vleče dalje. Ničesar ni moč storiti! Naprej, samo naprej. Čez Mestni trg, mimo dišečega cvetja na tržnici… Mmm, kako dišijo sočni sadeži. Ne morem se ustaviti. Že vstopam v kabino vlaka na tretjem peronu. Skoraj bi me avtomatska vrata priprla. Pogledam obraze sopotnikov. Mačke, psi, ovce, celo troli. Vse se je zgodilo v trenutku. Vlak je speljal, sprva počasi, nato pa je začel pridobivati hitrost. Živali so stopile na zadnje tace ter me premerile. Ovca je spregovorila prva: »Pridi za mano.« Vstopil sem v temačen prostor. Ovca je s kopitom prižgala svečo. Zagledal sem uro. »Zavrti jo,« je rekla. Začel sem jo vrteti, v tem času pa je ovca dvignila ruleto. Svetloba je bila nevzdržna. Čez minuto ali dve se je oglasil zvonec: »Zadnja postaja – Prazgodovina!« se je zadrl manjši trol. Prenehal sem vrteti uro ter se zazrl v goščavo, ki me je obdajala. Izstopil sem iz vlaka. Ogledal sem si pokrajino: potok, gore, gozdovi ter nenavadne živali. Hotel sem se obrniti in vprašati, kje sem, vlaka pa že ni bilo nikjer več. Sprehodil sem se. Izza mojega hrbta sem zaslišal neke vrste lajež. Dvignil sem glavo in otrpnil. Petindvajset metrov nad tlemi sem zagledal sobo. Počasi sem se obrnil in zakričal. Tekel sem in tekel, dokler nisem pritekel do pečine. O dinozavru ni bilo ne duha ne sluha. Sprijaznil sem se z dejstvom, da sem v prazgodovini! Nato pa sem zaslišal oddaljene hrumeče zvoke. Stekel sem v njihovo smer. Čez nekaj časa sem pritekel na jaso ter zagledal vlak. Dogodki so se ponovili. Nevidna sila me je odvlekla na začetek. Povsod je lepo, doma je najlepše!

Pablo Jakob de Brea, 6. b (mentorica: Janja Klander)


Če bi postala nevidna …

A

li so nevidna res lahko samo pravljična bitja, kot so škrati, dobre vile, duhovi in palčki? Ali pa so lahko tudi ljudje, ki so včasih čisto blizu nas? Bojim se, da so včasih nekateri ljudje tako nevidni, da jih ne vidimo niti s kančkom očesa. Če bi bila nevidna, kot so včasih nevidni osamljeni otroci okoli nas, bi se tudi jaz počutila tako. Da lahko vidimo osamljene otroke, ne potrebujemo povečevalnega stekla, mikroskopa ali čarobnega praška. Vzeti si moramo le nekaj minut časa in se ozreti okoli sebe. Ampak kaj, ko je to tako težko, še zlasti, ko smo srečni, obdani s prijatelji in zmeraj nekam hitimo. Kako že poje Neca Falk v znani slovenski popevki: »Vsi ljudje hitijo, a nekje živijo, z obrazi obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna.« Ali se tudi vi kdaj počutite nevidnega? Jaz se. V tempu, ki ga živimo danes, tudi v naši družini hitimo vsak po svojih opravkih, drug mimo drugega. Kadar se z mami peljeva v glasbeno šolo in se nama skoraj vedno zelo mudi, se zgodi, da mora biti mami zelo pozorna na promet. Zatopljeni sva vsaka v svoje misli in se nič ne pogovarjava. Takrat se počutim, kot da me ni. Upam, da ste razumeli, kaj sem vam hotela povedati. Vsi se kdaj počutimo nevidne in tudi mi povzročimo, da se kdo zaradi nas počuti enako.

šivani pujsi: učenci 5. Ula Šercer, 5. a (mentorica: Olga Debeljak)


Če bi bila nevidna... (domišljijski spis)

sem sanjala, da bi postala nevidna. Če pa bi radi izvedeli, kdaj in kaj sem Nekoč počela, ko sem bila nevidna, pa me poslušajte do konca. Povem pa vam, da je zelo zanimivo. Teden

pred

božičem sem Božičku napisala veliko stvari, med njimi tudi, da si želim postati nevidna. Komaj sem čakala, da vidim, kaj mi bo prinesel, saj sem zelo sladkosnedna. En teden pred božičem smo okrasili smreko, okraševali hišo in se veliko igrali. No, zdaj ko smo že vse okrasili, pa hitro v posteljo saj jutri, ko se zbudim, me bodo čakala darila. Ampak vedela sem, da ima Božiček rad piškote in mleko, zato sem mu jih nastavila. Zjutraj sem se zbudila, tekla do naše okrašene smreke, a glej ga prečudo, nisem si mislila, da smo bili tako pridni. Veliko daril je bilo. Šla sem še po druge, da se zbudijo in začnemo odpirati darila. Ker ima vsakdo drugo navado, jo imamo tudi mi. Mi vsako leto za božič vse posnamemo, potem pa si vse skupaj še ogledamo. Jaz sem odpirala darila, kjer je pisalo moje ime. Med temi vsemi darili pa sem zraven dobila posebne bonbone, bili so različnih barv in zraven sem še dobila sporočilo. Na njem pa je pisalo: Draga Zala, ker si verjetno že sama opazila, so ti bonboni nekaj posebnega. V pismu sem prebral, da si želiš postati nevidna, zato sem ti podaril te posebne bonbone. Ampak te opozarjam, da lahko poješ samo en bonbon na dan. Pozdrav, tvoj prijatelj Božiček in njegova žena Božičkova. Ko sem prebrala pismo do konca, sem bila začudena, ampak bilo mi je vseeno samo, da sem postala nevidna. Po kosilu, ko smo se s prijatelji kepali, sem pojedla čarobni bonbon, prijatelji pa so se spraševali, kje sem in že so bili zadeti. Nekega dne sem se odločila, da vsem malo ponagajam in tisti dan je bilo vse narobe in tako vse dni, dokler mi ni zmanjkalo bonbonov. Opazila sem, da če si neviden, sploh ni slabo. Zelo mi je bilo všeč, da sem vsaj enkrat postala nevidna. Zala Penič, 5. a (mentorica: Olga Debeljak Babnik)


ŠOLA IMA STO LET Šola ima sto let. Vsak dan teče, da se ne zruši. Šola se ne utrudi, ne postane zaspana. Stella Stare, 3. b

STO LET ŠOLE Šola je stara sto let. Sploh ni važno, koliko so stare šole. Samo naši šoli je važno, da je stara sto let. Nikoli noče biti starejša. Ker bo prestara. Ida Paternost, 3. b

ŠOLA IMA STO LET Šola je ponosna, ker ima sto let. Rada se priklanja, a ko je noč, na Triglav gre in se zabava. A ko so počitnice, rada na morje gre. A ko v šoli nas ni, rada po predalih gleda in išče stvari. A ker najde bombon, se veseli. In reče: Upam, da bom še v kakšnem predalu našla sladkarijo. Stella Stare, 3. b


ŠOLIN ROJSTNI DAN Danes ima naša šola rojstni dan. Praznovali bomo in se bomo igrali skupaj s šolo. Nataša Samardžija, 3. b

ŠOLA Šola, ko ni nas, briše prah. Med počitnicami sladko se sonči brez nas. ko pridemo nazaj, se spet začne stari maj. Klara Bedenčič, 3. b ŠOLA Šola je super. Šola je zvezda. V šoli se veliko naučimo. Gaja Koporčič, 3. b

ŠOLA Šola se zelo rada igra enko in rada hodi na morje. Na morju se igra z žogo in v vodi prevrača prevale in skače s skale v vodo. In žgečkam jo in zelo ji je všeč. In sestavlja sestavljanke. In postavlja kocke do neba, brez da se ji podre. Gloria Jakoš, 3. b

PREPIR Hej, ona šola tam ima več otrok. In kaj potem?

In


Jaz hočem tudi. Mogoče jih lahko dobiš drugo leto. Ampak to ni pravično! Veš, da vsaka šola nima isto otrok. Nekatere šole imajo veliko otrok. Nekoč je bil prvi april. Šola je vse nahecala, da ima največ otrok. Jakob Virant, 3. b

ŠOLA Otroci so za šolo igračka. Ko nas ni, šola počiva in igra Wii. Ko mi gremo na športno, šola spi. Ko mi imamo športni dan, se dolgočasi. Ko smo v razredu, se šola uči. Ko se mi igramo, se tudi šola igra. Arne Salobir, 3. b

(mentorica Andreja Golob)


Šola v prihodnosti

D

anes so se pokvarili računalniki. Zato nas je poučeval robot. Bilo je zelo zabavno. Ko sem povedal doma, kaj se je zgodilo, se je babica spomnila, da je njih nekoč, ko se je pokvaril računalnik, poučevala učiteljica. Le kako je bilo to?!

Povedala mi je, da takrat še niso imeli robotov. Tega nekaj časa nisem razumel. Potem pa se mi je počasi posvetilo. Čez nekaj ur smo šli na sprehod, naenkrat pa smo zagledali tistega robota, ki me je poučeval. Potem sem najprej predstavil robota mamici, očku in babici, potem pa sem mamico, očka in babico predstavil robotu. Kar naenkrat so se starši, babica in robot spoprijateljili. Ja, tako je v letu 2222. Naslednji dan nam je robot povedal, da bomo imeli fotelje, ki se premikajo, leteča preproge, več ur igranja z igračami in da se bomo zelo malo učili. Meni in mojim sošolcem je zastal dih. Vsi smo zavpili od navdušenja. Robota smo objeli. Ko sem prišel domov, sem vsem povedal to veselo novico. Vsi doma so bili veseli in so me objeli. Potem pa sem se šel ven igrat. Čez nekaj časa so prišli še babica, očka in mamica in skupaj smo se igrali in zabavali. Proti večeru sem robotu napisal zahvalno pismo v svojem imenu in imenu mojih sošolcev. Robot je bil zelo vesel. Čez nekaj časa nam je povedal, da ga naslednji dan ne bo več, ker so popravili računalnike. Vsi smo bili zelo žalostni, potem pa je rekel: »Če me boste kdaj hoteli imeti, pokvarite računalnike!« Vsi smo se potolažili in se nasmejali.

ilustracija: Ajda Stepišnik, 9.b

Timotej Pegan, 4. b (mentorica Mojca Mali)


Šola v prihodnosti 28. 9. 2222

D

anes so se pokvarili računalniki, zato nas je poučeval robot. Bilo je zelo zabavno. Ko sem povedala doma, kaj se je zgodilo, se je babica spomnila, da je njih nekoč, ko se je pokvaril računalnik, poučevala učiteljica. Le kako je bilo to?!

Danes smo dobili vsak svojo letečo preprogo. Prejšnje leto jih še ni bilo, zato smo se morali voziti na stolih, na katerih smo v šoli tudi sedeli. Zdaj bomo tudi v šoli na letečih preprogah! V naši šoli nas učijo računalniki. Vsak ima dva – enega za učenje, drugega za prosti čas. Imamo tudi elektronske zvezke in svinčnike. Računalnik pove, kaj naj naredimo, elektronski svinčnik pa to zapiše v zvezek. Učimo se seveda le toliko časa, kot želimo, saj ima vsak svojo kabinico z gumbki. Ko si želimo jesti, pritisnemo na gumb. Odpre se stena in pred nami je restavracija s hitro hrano – Mc Donald's. Odpre se posebna tablica in sam izbereš, kaj boš jedel. Nato imamo seveda veliiiiko prostega časa, v katerem seveda igramo igrice. Ko se pouk nadaljuje, robot piše na elektronsko tablo. S table to prenesemo v misli, s katerimi usmerjamo svinčnik. Svinčnik to zapiše v elektronski zvezek, v katerem je vedno dovolj prostora za pisanje. Nato imamo prosti čas, dokler želimo, domov pa gremo takrat, ko se nam zahoče. Na letečih preprogah je seveda prostor za torbo, ki leti po zraku. Tako nam je ni treba nositi. Domov pa seveda letimo! Brina Vuković, 4. b (mentorica: Mojca Mali) ilustaacija:


Pravljica v nadaljevanju Pravljica nastaja v spletni učilnici šolske knjižnice. Sodelujejo lahko vsi, ki so člani in upoštevajo navodila, ki so zapisana v spletni učilnici. 1. del Nekega dne sem pogledal skozi strešno okno ter zagledal mimo letečo metlo, na kateri je Rubeus Hagrid skrivoma tihotapil Harrya Potterya iz mesta. Obšle so me temne misli, kaj se sploh dogaja. Postalo me je strah, zatresle so se mi noge, postal sem prepoten in sem padel s stolčka, na katerem sem klečal med gledanjem skozi okno, in prevrnil škatle in vazo. S tem sem zagnal takšen hrup, da je na vrata pritekla babica in začela kričati, da bom zbudil celo hišo. Ob njenem visokem glasu se je na tleh začela pojavljati megla in ven je prišel Omar Naber, ki je hotel nekaj povedati, pa je raje zaigral na kitaro. Zato se je spustil po gasilskem drogu skozi okno, medtem pa je pel svoj pesem. Povedal je, da premišljuje, kako bo prišel na konec sveta. Kar naenkrat pa je mimogrede zagledal Krištofa Kolumba, ki je pozdravljal Indijance in si mislil, da je prišel v Indijo. Kar naenkrat pa se je pokazal hlev, v katerem se je rodila lila kravica Milka. Opazil je, da je vse skupaj maškarada. Tam pa sta bili tudi dvojčici Olsen, ki sta spraševali, ali so videli, ko je mimo tekla teta Aghata, ki je lovila nekega pobalina. In živžav pod soncem je nastal zaradi pobalina. Uf, kakšen zmešan dan! Najhuje pa je bilo, da televizija sploh ni prenašala dogodkov, ki so bili povezani s trgatvijo fižola. In ker televizija ni delala, je iz televizije skočil matematični človeček, padel na svoj velik trikotni trebuh ter se skobacal preko matematičnih simbolov. Zavzdihnil je in skozi nos so mu prišle številke osem, tri in devet skupaj z zeleno snovjo. Ali je to smrkelj? Ustrašil se je. Fuj, je zakričal. In zdirjal. Na poti se je zaletel v Sašo Lendero, ki mu je priporočila, naj se vpiše na njen resničnostni šov "Ljubezen na seniku" in zapoje pesem Nikoli ni prepozno. Dokler sonce sije, so vsi nasmejani in jih ni strah noči. Ponoči se namreč prikažejo vampirji, ki niso nevarni ljudem. So knjigosesi. Spijejo vsebino iz knjig, tako da knjige niso preveč čudne, vampirji jih obožujejo, ker imajo okus po pravljicah. In prebavljeno vsebino lahko uporabijo pri napadu na naslednjo in naslednjo. Knjigosesi ribo v smetanovi omaki premagajo tako, da jo enostavno pojejo in popijejo omako. Na glas je rignejo, izpustijo pline in se obrnejo proti ogledalu ter v njem poleg njega opazijo ...


Pri nastajanju zgodbe v nadaljevanju so sodelovali: Nikita Erlih, 6. a, Mitja Bergoč, 7. b, Filip Erlih, 6. a, Klara Končan, 7. b, Jona Škrjanc, 4. a, Neža Šarlah, 5. b, Zala Gorenjšček, 7. a, Mia Golob, 7. a, Anna Turk, 5. b, Martin Dolinšek, 7. b, Gregor Pogačnik, 7. b … (mentor in moderator: Gregor Škrlj)

Galjotovo pismo Dragi moji, nikoli si nisem mislil, da je življenje tako trpko, žalostno, mrtvo. Odkar so me prikovali pod palubo sem pravzaprav mrtev! Življenje brez sonca, svetlobe, prijazne besede bližnjega ni življenje je huje kot smrt, je črno. Sprva še obstaja upanje, obstaja spomin na Vas, na dom, na zelene poljane, na prostost in svobodo, ki zdaj jo le slutim ob zvoku morja in galebov, ki jih le slišim, ne vidim. Stokrat preklete te deske, ki so mi strle upanje in srce in zahvaljen bodi vihar, ki jih potopiš in z njimi mojo nesrečo. Ne jokajte za menoj, v smrti bom našel uteho in morje bo zibalo mojo utrujeno dušo, ki bo spet svobodna in se bo lahko nevidna vrnila med Vas, domov. Kakšno veselje, koliko sreče! Pozdrave v domače dobrave, vaš ljubljeni sin Veronika Koletič, 8. a (mentorica Andreja Popovič)


S

O SLOVENŠČINI lovenščina je južnoslovanski jezik z okoli 2,5 milijona govorcev po svetu, od katerih jih večina živi v Sloveniji. Je eden redkih jezikov, ki je še ohranil dvojino. Za zapisovanje slovenskega jezika uporabljamo gajico. Slovenci smo lahko ponosni, da imamo sicer majhno, a prelepo državo in besedno bogat jezik.

Pri tem pa državljani Slovenije ne bi bili Slovenci, če ne bi poznali vsaj kakšno podrobnost iz zgodovine slovenščine. Slovenski jezik se je govoril že mnogo let nazaj, prvi slovenski zapisi pa so se pojavili okoli leta tisoč na Koroškem v obliki Brižinskih spomenikov. Tisti čas v njem še ni bilo prevzetih besed, domnevajo pa, da je besedila napisal neki tuji duhovnik v cerkvene namene. Mnogo časa se nato ni pojavil noben slovenski zapis, iz 14. in 15. stoletja pa sta se ohranila še Celovški in Stiški rokopis, ki pa že vsebujeta narečne besede, ki jih Brižinski spomeniki niso imeli. Najbolj pomembna prelomnica za slovenski jezik je gotovo v 16. stoletju, ko smo dobili prvi dve tiskani knjigi. Primož Trubar, ki se ga bomo spominjali večno, je na Nemškem izdal prvi slovenski knjigi, Abecednik in Katekizem. S tem je ustvaril knjižni jezik, svoji deli pa je dal natisniti v bohoričici. V tem obdobju, ki se imenuje protestantizem, so nastala tudi druga pomembna dela, ki so vplivala na razvoj slovenščine. Zgodovina pa se še kar ne konča. Valentin Vodnik je na začetku 19. stoletja, v obdobju razsvetljenstva, napisal prvo slovnico v slovenščini, bil pa je tudi urednik Lublanskih novic. V 19. stoletju se je zaradi izbire ustreznega črkopisa vnela abecedna vojna in po Prešernu smo začeli pisati v gajici. Njegove edinstvene Poezije pa so prvič izšle še v bohoričici. Stanislav Škrabec pa je proti koncu stoletja spisal še pravila knjižne izreke. Izšel je tudi slovenskonemški slovar in slovenski pravopis v letu 1899. Jernej Kopitar, Prešernov sodobnik, pa je izdal prvo znanstveno slovnico slovenskega jezika, sicer v nemščini, kar ni čudno saj se je slovenščino v tistem času končno lahko tudi študiralo, in to v avstrijskem Gradcu, šele kasneje pa tudi v Ljubljani. Slovenski jezik se razvija še danes, z razvojem nove tehnologije pa v slovenščino dobivamo tudi vedno več prevzetih besed. Sama menim, da Slovenci danes ne spoštujemo več slovenščine tako, kot bi jo morali. Še posebej mladi pri govoru uporabljajo tujke in neknjižni jezik, nekateri odrasli pa tudi ničesar ne naredijo, da bi otroka spodbudili k pravilni uporabi slovenščine. Še dobro, da imamo v šolah in gimnazijah izvrstne učitelje, ki nas naučijo zares veliko.  Knjižni jezik moramo ohranjati, saj je pomemben tako za ljudi in njihove potomce kot tudi za našo državo. Samo jezik nas določa kot narod. Slovenščina je moj materni jezik in vesela sem, da je tako. Ker je slovenski jezik eden mojih najljubših predmetov v šoli in ga imam zelo rada, ga na bom nikoli pozabila, četudi bom živela v drugi državi, ki bo oddaljena od moje domovine. Kajti ponosna sem, da sem Slovenka in vedno tudi bom! Tjaša Trampuš, 9. b (mentorica: Bojana Mlinar)


Prvi pesniški cikel Janeza Nemaniča, 9. a Kaj je pesem? Kaj je to pesem? To je domišljija, vanjo napišeš, kar se v življenju odvija. Znotraj se skriva, kar si zaželiš, in lahko ti pomaga, da srečno živiš. Vsaka pesem ima drugačen pomen. Lahko je ljubezen, lahko je bolezen, lahko je življenje, lahko je trpljenje. Pa čeprav pesem zasluži nagrado, je pesnik ne piše za bogastvo in slavo. Pesem za to je, da se lažje sprostiš in uživaš v svetu, kjer srečno živiš.

relief: Armando Krulc, 7.b (mentorica: Maja Oblak)

Slika Slika je polna veselja, v njej skrivnosti so življenja in če človek jo razume, sreča vanjo vsa veruje. A portret ni vedno srečen, včasih je nesramen, tečen. V njih pa naša čustva imajo, z njimi se slikarji igrajo. Sliko gleda vsak po svoje, takrat domišljija kar zapoje in le otrok prav dobro ve, katera slika lepa je. relief: Dario Beganovič, 7.b (mentorica: Maja Oblak


Življenje Življenje je zlahka veselo, prelepo in sreče debelo, a človek najde srečo prav sam, če dela vsak dan in ni vedno zaspan. A v življenju ni vse sladko in srečno, strah traja večno in večno. Včasih te prav nesramno napada, dokler ne prideš prav do prepada. Nobena strahota ne premaga ljubezni, te najmočnejše in sladke bolezni. Zdravila se zanjo sploh ne dobi, z njo vsak mladenič veselo živi.

relief: živa Otoničar, 7.b (mentorica: Maja Oblak)


r

Razvedrilo: STRIP

Teden otroka: SODELOVANJE STAREJŠIH IN MLAJŠIH OTROK

Ilustracije in tekst: Max Rakušček, 8. b

Iskrice – stenski časopis učenk in učencev OŠ Prule v Ljubljani. Uredniški odbor: Barbara Filipčič, Dea Herenda Velikonja, Urška Jagarinec, Veronika Koletič, Jan Kosmač, Sara Perme, Lara Zupan, Nina Žitnik, vsi 8. a, Filip Erlih, Nikita Erlih, Jure Kogoj, vsi 6. a; glavna urednica: Nina Žitnik, 8. a; mentorica: Andreja Popovič; oblikovanje časopisa: Maja Oblak, tehnična podpora Mojca Tisovic, slika na naslovnici:

Iskrice  
Iskrice  

Šolsko glasilo.

Advertisement