Issuu on Google+

18 | 19 |

Prisega iz leta 1840 v slovenščini je za naše kraje nekaj posebnega.

Največ čarovnic so obsodili v Ljutomeru

S

Mirko Munda Fotografije: Pokrajinski arhiv Maribor

Naslednik banovinskega arhiva, Pokrajinski arhiv Maribor, tako letos praznuje dva jubileja: 110-letnico organiziranega zbiranja arhivskega gradiva in 80-letnico svojega delovanja. V preteklih desetletjih se je na policah na Glavnem trgu v Mariboru, kjer ima sedež, v Dolini pri Lendavi, kjer je enota za Prekmurje, na Ravnah na Koroškem, kjer domuje enota za Koroško, in v skladišču na Jadranski cesti v Mariboru nabralo že za 17.000 metrov dragocenega gradiva: originalnih dokumentov uprave, sodstva, vojske, šolstva, kulture, zdravstva, gospodarstva in dru-

pomladi leta 1903 je skupina domoljubnih slovenskih izobražencev ustanovila v Mariboru Zgodovinsko društvo za slovensko Štajersko, ki si je med osnovne naloge zapisalo tudi zbiranje arhivskega gradiva. Tri desetletja pozneje, aprila 1933, je po zaslugi mariborskega zgodovinskega društva v mestu ob Dravi začel delovati banovinski arhiv, katerega delovno območje je obsegalo slovensko Štajersko, slovenski del Koroške in Prekmurje. gih področij, pomembnih rokopisov, fotografij, gradbenih načrtov, plakatov in drugih listin, ki so nastali v obdobju od trinajstega stoletja pa vse do danes. Prisega v slovenščini Med gradivom v Pokrajinskem arhivu Maribor so tudi pravi biseri, izjemno zanimivi primerki z vseh področij in zvrsti arhivskih virov. Za svoj 80-letni jubilej so jih izbrali 80 in jih predstavili širši javnosti. Razstavo je pripravila višja arhivistka Mojca Horvat. Med dokumenti, ki ste jih uvrstili med bisere, je tudi prisega tržanov

Središča ob Dravi iz leta 1840 v slovenščini. "Status meščana ali tržana je bil v srednjem veku zelo zaželen - kljub davčnim bremenom je v primerjavi s podložništvom zagotavljal izboljšanje družbenega položaja," razloži Mojca Horvat. "Šlo je torej za privilegij, meščan oziroma tržan pa je lahko postal samo lastnik hiše v mestu ali človek s primernim poklicem; moral je biti ali trgovec ali obrtnik. Obrazci za prisege tržanov Središča ob Dravi so v nemščini in slovenščini. Bodoči tržani so prisegli, da svojemu kraju ne bodo ško-


Bonboniera

Mojca Horvat: "Bodoči tržani Središča ob Dravi so prisegli, da svojemu kraju ne bodo škodovali." dovali, da se bodo trudili za njegovo dobro. Še nekaj je zanimivo: ta prisega je v narečju vzhodne Slovenije, v prleščini; gre torej za zanimiv dokument tudi za jezikoslovce. V našem arhivu drugega podobnega dokumenta ni, v drugih mestih in trgih so namreč meščani in tržani prisegali samo v nemščini." V podobnem času kot prisega tržanov Središča ob Dravi so nastala tudi pravila o čiščenju Maribora Okrajnega glavarstva Maribor iz leta 1852. "Ta pravila, izdana so bila zaradi 'skrbi za zdravje in fizično varnost prebivalcev Maribora', so še vedno tako aktualna, da bi jih lahko prevedli in nekatere točke uporabili tudi danes. Zahtevala so namreč, da 'vsak lastnik v mestu stanovalcem v svoji hiši zagotovi posodo za zbiranje odpadkov in prostor zanjo', poskrbeti pa je moral tudi za reden odvoz. 'Zlivanje, metanje ali odvajanje nesnage na ulico' je bilo prepovedano. Pravila govorijo tudi o kidanju snega: vsak lastnik hiše je moral pozimi led in sneg na strehi ter na svojem dvorišču odstraniti in odpeljati na odlagališče. Kdor ni spoštoval te zahteve, je bil kaznovan z globo v višini dva goldinarja. Ob odstranjevanju snega s streh je bilo treba postaviti opozorilno tablo, da padajoči sneg ne bi poškodoval mimoidočih. Sneg, ki so ga zmetali s streh, je lahko ležal na ulici

Civilni komisar za Prekmurje Gašper Lipovšek o priključitvi Prekmurja h Kraljevini SHD: "… Kakor se je razveselil oče nad zgubljenim sinom, tako Te prisrčno objame radostne volje v svoje naročje mati Slovenija …"

Razlika med arhivi in muzeji Arhivi hranijo pisano, risano, fotografirano, tiskano, filmano ali kako drugače zapisano gradivo, ki je poročevalec časa, v katerem je nastalo, muzeji pa materialne vire oziroma predmete zbirajo, urejajo, hranijo in strokovno obdelujejo z namenom, da jih preučijo, razložijo, povežejo s sodobnostjo in razstavijo. Hranjenje in zbiranje arhivskega gradiva urejajo predpisi, ki natančno določajo, kaj je arhivsko in se bo hranilo za vedno. Arhivi gradivo prevzamejo šele 30 let od nastanka.


20 | 21 |

Ravenski strugarji in ključavničarji leta 1908.

V Ljutomeru so 29. 8. 1690 zaradi "greha čaranja" zažgali Magdaleno in Gero Tučič.


Bonboniera največ dvanajst ur, nato ga je bilo treba na lastne stroške odpeljati na odlagališče. Lastniki so poleg tega morali, dokler je bilo ledeno, pred svojimi hišami dnevno sipati žagovino, pepel ali pesek." Najpogostejša kazen: smrt na grmadi Seziva še v Pomurje, najprej na levo stran Mure in v obdobje po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje postalo del Slovenije oziroma Jugoslavije. "Trianonska mirovna pogodba, sklenjena junija 1920 med zmagovalkami prve svetovne vojne in Madžarsko oziroma ogrskim delom razpadlega avstro-ogrskega cesarstva, je določila tudi novo mejo med Madžarsko in Prekmurjem oziroma Kraljevino SHS. Civilni komisar za Prekmurje Gašper Lipovšek je ratifikacijo te pogodbe razglasil z manifestom. Poleg tega dokumenta hranimo v našem arhivu tudi fotografijo članov komisije za rekonstrukcijo madžarske državne meje, ki so se slikali pri tromejniku med Avstrijo, Madžarsko in Kraljevino Jugoslavijo leta 1932. Razmejitvena komisija je najprej določila prav točko trikotne meje, ki naj bi bila po poročanju takratnih časnikov od Beograda oddaljena natančno 700 kilometrov zračne linije, in nato še vse druge." Grozljiv dokument so zapisi o obsodbah čarovnic v Ljutomeru. Prvi čarovniški proces na Slovenskem je potekal leta 1427 v Celju pri Veroniki Deseniški, zadnji leta 1746, ko je te obsodbe prepovedala cesarica Marija Terezija. Največ čarovniških procesov je bilo na slovenskem Štajerskem, neslavni rekord s približno polovico vseh teh obsodb v tem delu Slovenije pa drži Ljutomer. "Knjiga zapisnikov trškega sveta iz Ljutomera ob koncu 17. stoletja je res pretresljiva. V njej je namreč tudi zapisano, da so 29. 8. 1690 zaradi 'greha čaranja' zažgali Magdaleno in Gero Tučič. Še njun pepel so zakopali, tako so se bali 'crimine magis'. Ljutomer je imel v tistih letih zelo strogega krvnega sodnika, ki je zaradi čarovništva obsodil precej žensk pa tudi moških. Medtem ko so sodni spisi običajno dolgi, je v ljutomerskih zapisih vsakemu primeru odmerjenih le nekaj vrstic, zabeležena je samo obsodba zaradi čaranja in kako je treba obsojenega ali obsojeno usmrtiti." Pravo središče kraja Med dokumenti s Koroškega je v vašem arhivu tudi gradivo o železarni Ravne. Ob razlagi plakata iz časa, ko je bila lastnica železarne rodbina Thurn, ter fotografij ravenskih strugarjev, ključavničarjev ter uradnikov in tehničnega osebja iz leta 1908 oziroma 1913 ste spomnili, da začetki železarstva v Mežiški dolini segajo v leto 1620, da je bila ravenska železarna konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja vodilna jeklarna plemenitih jekel v Jugoslaviji in da po osamosvojitvi Slovenije jeklarsko tradicijo nadaljuje podjetje Metal Ravne. "Velikokrat je v gradivu podjetij, to velja tudi za železarno Ravne na Koroškem, kaj povsem nepričakovanega. Tako je v fasciklih o ravenski železarni veliko gradiva tudi o društvu Sokol. Taki dokumenti potrjujejo, da so imele tovarne v manjših krajih včasih širšo vlogo kot v mestih. Bile so središče tudi družbenega, kulturnega in vsakršnega dogajanja v kraju."

Pravila o čiščenju Maribora iz leta 1852 bi lahko prevedli in nekatere točke uporabili tudi danes.

Neprimerni prostori Pokrajinski arhiv Maribor je bil najprej na sedežu na srezkem načelstvu, v zgradbi sedanje mestne občine Maribor, leta 1938 so ga preselili v mariborski grad, leta 1960 pa je dobil stavbo na Glavnem trgu 7, kjer je še danes. Ker se sooča s hudo prostorsko stisko in ker skladiščni prostori za hrambo dragocenega gradiva niso primerni (v njih ni mogoče zagotoviti enakomerne temperature in primerne vlažnosti), nujno potrebuje nove prostore. Sedež arhiva je v delu jezuitskega kompleksa iz 18. stoletja. V njegovih prostorih je bil včasih kolegij, sosednja zahodna stavba je Alojzijeva cerkev, ob njo pa je naslonjena nekdanja gimnazija, v kateri so nabirali znanje mnogi ugledni slovenski izobraženci, med njimi tudi znameniti jezikoslovec in rektor dunajske univerze Franc Miklošič. V tej zgradbi so zdaj arhiv, knjižnica in Slomškovo študentsko središče mariborske nadškofije.


Največ čarovnic so obsodili v Ljutomeru