Issuu on Google+

A-PDF Merger DEMO : Purchase from www.A-PDF.com to remove the watermark

OGLED MUZEJA NOVEJŠE ZGODOVINE SLOVENIJE Nekateri učenci smo se skupaj z učiteljem zgodovine odpravili v Muzej novejše zgodovine Slovenije. Ko smo odprli vrata muzeja, se je naš pogled ustavil na zastavah, saj so bile obešene na stropu. Učitelj nam je povedal nekaj o zastavah in kako se imenujejo. Videli smo italijansko, jugoslovansko, britansko, nacistično zastavo, zastavo ZDA itd. Zatem smo odšli v prostore, kjer so bile predstavljene zgodovinske zastave, ki so bile sporočilni simbol narodov, držav, vojske, društev, mornarice, politike itd. Zastave so bile izdelane industrijsko, iz naravnih ali umetnih vlaken. Prapor je bil unikaten ročni izdelek. Videli smo belo-modrordečo trobojnico s petokrako zvezdo na sredini in zastavo Južnega sokola iz leta 1864. Prva slovenska himna se je do 2. svetovne vojne imenovala zastava (Naprej zastava slave). Jeseni leta 1944 so ustanovili Partizansko lutkovno gledališče, ki je bilo edino tovrstno gledališče med 2. svetovno vojno. Leta 1945 je bila prva gledališka predstava v Črnomlju. Naslov gledališke predstave je bil Jurček in trije razbojniki. Vse lutkovne figurice so ohranjene in razstavljene v tem muzeju. Imena figuric so Benito, Janez, mula, Lili, Marler, mornar, Jurček, mama, France, Pavlin, Matjaž itd. Nato smo si odšli ogledat uniforme. Zdele so se mi zelo zanimive, saj zgodovinskih oblek še nisem videla veliko. Videli smo uniforme Jugoslovanske ljudske armade iz 2. svetovne vojne. Razstavljene so bile tudi uniforme, ki so jih nosili interniranci iz nemških koncentracijskih taborišč, mornarska uniforma, vojaška, ameriška uniforma. Za tem smo si odšli ogledat film o 1. svetovni vojni. Na začetku so vsi mislili, da bo vojna trajala zelo malo časa, a so se motili. Vojaki so se skrivali v vojaških jarkih, imenovanih kaverne. Prva svetovna vojna je spremenila življenje prebivalcev. Vojna je uničila vse! V mestih so bile obešene črne zastave, začela je prevladovati »tema«, kajti kamor koli si pogledal, si videl mrtvece, meglo ter topove. Ljudstvo je ponorelo, kajti vsi so se borili za preživetje. Z železniške postaje so odvažali mrtve in ranjene. Na cestah so se lahko vozili le vojaki. Ljudje si take vojne niso predstavljali. Ko se je vojna bližala koncu, so bile države vedno bolj prizadete. Ljudje so bili brez hrane in vode. Bili so brez vsega! Ženske so hotele, da pridejo njihovi možje domov, zato so podpisovale Majniško deklaracijo. Druga svetovna vojna se je v Sloveniji začela leta 1941, trajala pa je do leta 1945. Ko je bilo konec filma, smo odšli domov. Tega dne se bom vedno spominjala. Bilo mi je zelo všeč in izvedela sem veliko novega o zgodovini.

Pia Accetto, 8. a


Nekateri učenci 8. razredov smo si ogledali Muzej novejše zgodovine Slovenije. Najprej smo si ogledali zastave različnih držav, nato pa odšli v prostor, kjer so bila razstavljena oblačila različnih ljudi. Videli smo: - kostum, ki so ga nosili na gledališki predstavi Županova Micka (to je prva slovenska komedija), - obleko zapornika v koncentracijskem taborišču, - vojaške uniforme iz prve in druge svetovne vojne, - bolniško haljo, ki jo je nosil Tito v času operacije, - sodnikovo obleko, - čelado in suknjič motorista Edwarda Delorenza, - nogometni dres Branka Oblaka, - ameriški letalski kombinezon, - plašč sovjetskega vojaka, - obleko stevardese ( Adria Airways) ter rudarsko žensko obleko ... Nato pa smo se po stopnicah odpravili v prostor, kjer smo si ogledali posnetek iz druge svetovne vojne. Izvedela sem, da so Slovenci predvidevali, da bo vojna kratka in učinkovita. Vendar so se zmotili, saj so kmalu dobili seznam mrtvih, ki pa je kar naprej naraščal. Ponekod so streljali iz strelskih jarkov, vendar so ravno zato sovražniki tja metali bombe. Tako je največ vojakov umrlo prav v strelskih jarkih. Vojaki pa so streljali tudi iz kavern. To je umetna jama, navadno vdolbena v skalnat teren, za zaščito pred letalskim napadom, ki služi kot pomožno zaklonišče. Lahko je služila tudi kot skladišče za orožje. Proti koncu vojne so bile države zelo izmučene. Tako so nastali številni vojaški upori, prišlo pa je tudi do pomanjkanja hrane, saj je bila zemlja ponekod uničena. Za zaključek smo videli še različne bankovce in hranilnike ter vojaško orožje in tank . Tako smo zaključili z našim ogledom tega muzeja. Odpravili smo se nazaj domov. Muzej se mi je zdel zelo zanimiv, saj sem izvedela veliko novega o naši preteklosti.


Urška Cijan Brkič, 8. a


OGLED MUZEJA NOVEJŠE ZGODOVINE SLOVENIJE Učenci osmih razredov smo odšli v Muzej novejše zgodovine Slovenije. Tam smo kupili vstopnice in si odšli ogledat celotno muzejsko zbirko. Najprej smo odšli v sobo, kjer so imeli zbirko raznih zastav. Ogledali smo si prvo povojno zastavo, zastavo za maršala Tita, zastavo Ljudske mladine Jugoslavije, nacistično zastavo in še veliko jih je bilo. Nato smo si ogledali stara oblačila, obutev, plinske maske, uniforme, ki so jih Ţidje nosili v koncentracijskih taboriščih, pokrivala itd. Najbolj so mi bile všeč uniforme. Ogledali smo si partizansko moško in ţensko uniformo, britansko vojaško opravo, partizansko častniško uniformo, rudarsko ţensko uniformo, rusko uniformo ... Zanimive so bile tudi različne razglednice, broške, slike (nekatere so bile tudi grozljive), brošure. Ganili pa so me podpisi ţensk, ki so čakale moţe, da se vrnejo iz vojn. Videli smo tudi partizansko lutkovno gledališče. V predstavi Jurček in trije razbojniki je nastopalo kar 16 lutk. Lutke so bile v podobi Hitlerja, Jošta, Grega, Francija ... Ko smo odšli v zgornje nadstropje, smo si ogledali zanimiv film. Posnetki so bili novejši, nekaj jih je bilo tudi iz starejšega obdobja. Film je govoril o mučenju vojakov, posnetki so bili iz vojn (kako so se vojaki borili v groznih razmerah na zasneţeni gori brez potrebne opreme), na koncu pa je prikazan še razpad Avstro-Ogrske po 1. svetovni vojni. Po ogledu filma smo odšli domov. Ogled mi je bil zelo všeč, saj smo se veliko naučili.

Pia Groleger, 8. a


Z učiteljem zgodovine smo se odpravili v Muzej novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Najprej smo si v pritličju ogledali mnogo različnih zastav, nato pa v naslednjem prostoru tudi obleke meščanov, vojakov in oficirjev tistega časa. Po ogledu smo se odpravili v zgornje prostore. Tam smo videli orožje in obleke vojakov, ki so se bojevali med I. in II. svetovno vojno, in si ogledali film o I. svetovni vojni. Videli smo tudi replike orožja. Zatem smo si ogledali še ogromen zemljevid o premikih vojske in se nato odpravili domov. Jaz in moj sošolec pa sva ostala še nekaj časa in se sprehodila po mestu. Ogled muzeja mi je bil všeč, saj smo se veliko naučili. Želim si, da bi bilo takih ogledov več. Franci Jelenc


V petek smo se nekateri učenci 8. a in 8. b razreda odpravili v Ljubljano na ogled Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Zunaj nas je pričakal slovenski tank, v avli pa so nas pozdravile zastave. Po ogledu zastav smo se odpravili v prvo sobo, v kateri so bile razstavljene tudi zastave, ki so bile namenjene slovenskim skupnostim.

Simbol humanistično-socialistične države

Po ogledu zastav smo se odpravili naprej, kjer so imeli razstavljene uniforme partizanov in tudi Titovo bolniško haljo. Tito jo je nosil v Kliničnem centru Ljubljana in v njej tudi umrl. Videli smo tudi ženske partizanske uniforme in čepice. Vsaka uniforma je imela značilen epulet. Uniforme so pripadale Slovencem in tudi drugim, ki so se borili v vojni. Videli smo tudi prvo partizansko lutkovno gledališče. V prvi predstavi Jurček in trije razbojniki nastopa kar 16 lutk. Do danes so se ohranile vse. Med nastopajočimi so tudi France, Pavliha, partizanski komandant Matjaž, partizana Jošt in Grega, fašisti, Hitler, klovn, Marlen … Igro so zmeraj odigrali zelo izvirno. Kmalu za tem smo se odpravili v sobo, kjer so bili razstavljeni predmeti iz prve svetovne vojne. Ohranilo se je veliko stvari, med njimi so bili tudi stari posnetki, iz katerih je nastal film, ki smo si ga ogledali. Pripovedoval je o tem, kako so se vojaki mučili in se vzpenjali na skoraj nemogoče kraje, potem o razdelitvi Avstro-Ogrske na več delov (16), v katerih so se bojevali, kako se je mnogo ljudi veselilo kratke vojne, ki se je sprevrgla v tragedijo, in kako malo Slovencev je sploh preživelo. Med filmom je pripovedoval tudi Ivan Ciril Prestar, ki v svojem pismu očetu pripoveduje, da tičijo v taverni, poslušajo poke bomb in ne vejo, kaj lahko pričakujejo. Povedal je tudi, da so se po koncu vrnili v Kobarid in da so se ljudje veselili, ko so ugotovili, da so oni Slovenci in da so preživeli. Umrlo je na tisoče ljudi. Po vojni je začela Avstro-Ogrska razpadati. Med močnejšimi in zvitimi vojaki so bili Italijani, kot opisuje Ivan: Italijani so povsod; če se ne ozreš dobro, te že dobijo. Med vojno so vojaki tudi prosili za kovino, ker jim je je zmanjkalo. Sprehodili smo se tudi čez kaverno, v kateri smo videli, kako so vojaki trpeli brez zalog hrane in čakali na konec. Ko so jim pošle zaloge, so pobirali zrnca koruze in jih na grobo mleli, da so lahko skuhali polento. Po ogledu muzeja smo se vsi skupaj odpravili nazaj.

Neja Seliškar, 8. a


Muzej novejše zgodovine