Page 1

Junij 2019

Minister Česnik in državna sekretarka Belčeva

Dvojec za prihodnost

Monika Žnidaršič iz clevelanda:

Slovencem manjka samozavesti 1

Hren Dragoličvei s Tasmanije:

Potrebujemo le drug drugega in spomine na dom


Dragi rojaki, Bog živi …

Naj povzamem besede slovenskega pesnika Otona Župančiča: »Domovina je ena, nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt …« Razpršili ste se po vsem svetu in tako kot sem si jaz ustvaril svoj dom na peti celini, ste si vi ustvarjali svoje, kjerkoli ste našli ustrezne pogoje. Ni bilo lahko – znanje jezika je bila samo ena od ovir v vašem uveljavljanju v novem okolju, ki nemalokrat ni bilo prijazno. Veliko vas je uspelo, za mnoge ne vemo, kje so njihovi grobovi … širni svet jih je dobesedno požrl. Pa vendar, nekateri (kot jaz, na primer) smo še imeli nekaj energije in poguma in smo se kot lastovke vrnili v domači kraj. Pa tudi ob vrnitvi smo bili nemalokrat sprejeti z določeno mero zavisti: glej, bogati stric iz Avstralije … Vzgajali smo družine in se velikokrat borili za samo preživetje. Prve generacije in generacije, ki so jim sledile, so bile velikokrat drugorazredni državljani v novi domovini. A vsemu temu navkljub ste in smo preživeli in rasli. Naj samo poudarim, da je bila v Sloveniji ena starejših povojnih organizacij za zamejce in izseljence Slovenska izseljenska matica. Pomembno pa je dejstvo, da je bila ustanovljena na pobudo Slovencev iz ZDA, v daljnem letu 1951. In to pobudo so dali zavedni rojaki iz Clevelanda, Pitsburga in drugih krajev v ZDA v času, ko je senator McCarty hujskal državljane ZDA proti komunizmu in pogreval hladno vojno. Slovenski izseljenci so dosegli ustanovitev Slovenske izseljenske matice. Še več: finančno so podprli slovensko vejo UNICEf-a z dvema novima terenskima voziloma Land Rover in tako omogočili zdrav­ stveni službi delati učinkoviteje v po vojni zdesetkani in izmaličeni Sloveniji. Takrat je pričela izhajati tudi revija za Slovence, živeče zunaj meja Republike Slovenije. »Rodna Gruda« je bilo glasilo, ki je izhajalo več kot 50 let. Časi se

seveda spreminjajo in z osamosvojitvijo je prišlo do temeljitih sprememb, ki so prinesle tudi ustanovitev samostojne suverene države Republike Slovenije. Dobro se še spomnim prvega srečanja v naši deželi v Dolenjskih Toplicah- takrat smo ga imenovali še »Izseljeniški piknik«. Dogodek je ostal in je poleg današnjega srečanja še vedno glavni dogodek druženja zamejcev in izseljencev. Generacije prvih izseljencev so odšle. Pradedov in prababic ni več, ostali smo mi in naša mladina. Ponosni smo na svoje korenine, pa čeprav nekateri otroci naših korenin ne znajo več slovenskega jezika, a so ponosni, da so slovenske krvi. Slovenija je majhna država. V skupku narodov v Evropski uniji – združeni Evropi smo kljub vsemu, kar se dogaja po vsem svetu, dobili priznanje, da smo samostojen narod s svojo zgodovino, kulturo, jezikom in ne samo neka manjšina. Že daleč nazaj, leta 1920, je tedanji ameriški predsednik Wilson dal predlog, da bi se meje med državami Evrope po 1. svetovni vojni začrtale na mejah jezika. Vendar sta veliki (zmagovalni) sili Anglija in Francija zahtevali ureditev po njunem mnenju. Posledično so bili deli Slovenije amputirani od matičnega telesa. Nekaj tega se je vrnilo – deli Primorske in Prekmurja – meje so, kot so, kar pa pomeni nadaljevanje dela za ohranjanje kulture, jezika in tudi infrastrukture v zamejstvu, pa naj bo to Benečija, Julijska krajina s Furlanijo na naši zahodni meji, Koroška in Štajerska na severni meji, deli Gorskega Kotarja in Istre ob hrvaški meji in seveda Porabje. Naj končam: dobrodošli doma. Družimo se. Z vprašanji na mizo in iščimo skupno izvedljive rešitve različnim tegobam in pritiskom, s katerimi se doma ali zunaj meja Republike Slovenije srečujete. Še enkrat, dobrodošli doma. Peter Česnik, minister


// IZ TOKRATNE ŠTEVILKE

MINISTER ČESNIK IN DRŽAVNA SEKRETARKA BELČEVA

DVOJEC ZA PRIHODNOST

HREN DRAGOLIČVEI S TASMANIJE:

MONIKA ŽNIDARŠIČ IZ CLEVELANDA:

SLOVENCEM MANJKA SAMOZAVESTI

POTREBUJEMO LE DRUG DRUGEGA IN SPOMINE NA DOM

Moja Slovenija www.slovenci.si

PREVODI

KONTAKTI

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu

STA

UREDNIŠTVO

STA

+386 1 230 80 00 +386 51 675 168 info@slovenci.si

Erjavčeva 15, 1000 Ljubljana, Slovenija

FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI

IZDAJATELJ

GLAVNA IN ODGOVORNA UREDNICA

Blanka Markovič Kocen

OBLIKOVANJE IN PRELOM

Linhartov trg v Radovljici Foto: Mirko Kambič

SPREMLJAJTE NAS




// VELIKI INTERVJU

Minister P. Česnik: Administrativne ovire zavirajo reintegracijo izseljencev  Blanka Markovič Kocen

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Peter Česnik je prepričan, da Slovenija ob osamosvojitvi še zdaleč ni izkoristila izjemnih priložnosti, za reintegracijo izseljencev v matično domovino pa je treba predvsem odpraviti administrativne ovire. »Vsi bi si želeli, da bi bilo dovolj dela, predvsem pa dovolj bolje plačanega dela za vse naše državljane, vendar to iz takšnih in drugačnih razlogov zaenkrat še ni mogoče,« pa izseljevanje mladih komentira državna sekretarka Belčeva.

Junija je minilo natanko leto dni od parlamentarnih volitev, ko je obrise začela dobivati nova vlada Marjana Šarca, ki je zaprisegla tri mesece pozneje, 13. septembra 2018. Na položaj ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu je bil imenovan Peter Jožef Česnik, položaj državne sekretarke na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu pa je zasedla Olga Belec. Tudi glede na njuno izseljensko oz. zamejsko izkušnjo sta Česnik in Belčeva tandem, ki zanesljivo krmari skozi mandat. Peter Česnik je po šolanju v Ljubljani leta 1967 odšel v Avstralijo in tam preživel 36 let. V Melbournu je končal akademijo za kontrolo letenja in se leta 1971 zaposlil kot kontrolor flote pri letalski družbi Trans Australia Airlines – Qantas ter to delo 32 let opravljal v Melbournu in Sydneyju. 2018. je bil na predčasnih državnozborskih volitvah izvoljen za poslanca. Med svojim bivanjem v

tujini je stalno ohranjal stik z domovino in jo promoviral, s Slovenci po vsem svetu pa je povezan še danes. Olga Belec je diplomirala na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani. 25 let je uspešno delovala v gospodarstvu, večinoma na vodstvenih položajih. Zadnjih 15 let je bila uspešna managerka na področjih turizma, hotelirstva in gostinstva. Njene vodstvene sposobnosti so nepogrešljive tudi na sedanjem delovnem mestu. V intervjuju za Mojo Slovenijo sta potegnila črto pod prvih osem mesecev dela na Uradu in komentirala nekatera aktualna vprašanja s področja zamejstva in izseljenstva.   G. minister, kako po 36 letih življenja v Avstraliji iz današnje perspektive gledate na svojo izseljensko izkušnjo? Kako je biti Slovenec v tujini? V življenju gre posameznik (seveda

tudi skupnost) skozi različna obdobja. Na tej življenjski poti nabiramo izkušnje – tako dobre kot slabe. V nadaljevanju te življenjske poti pa izkušnje lahko uporabljamo kot stopnico za nadaljnji razvoj ali pa kot neko orožje samoobrambe. Vse je odvisno od posameznika samega in okoliščin. Slovencu je danes v tujini veliko lažje, kot je to bilo pred 60 leti: predvsem zaradi izobrazbe, ki jo dopolnjuje tudi znanje jezika ali jezikov. Seveda pa živiš v družbi drugače govorečih ljudi, navad in sistemskih ureditev. Življenje je drugačno kot v matični domovini. Postaneš nekakšen otoček v oceanu, ki mu pravimo tujina … Daleč si od domače obale … Kje danes, ko gledate Slovenijo od blizu, vidite perspektive njenega razvoja? Slovenija je bila v prejšnjem sistemu, rdečem ali sivem, kot ga nekateri imenujejo, ocenjena kot neka balkanska Švica. Danes ljudje

4


5


// VELIKI INTERVJU »švicajo«. Ob osamosvojitvi smo imeli neverjetne možnosti, ki jih še zdaleč nismo izkoristili. Spolzele so nam iz rok – nemalokrat po zaslugi nekaterih, po mojem mnenju pokvarjenih pohlepnežev. Politika pa je takšne ljudi negovala, čuvala in tudi gledala proč … Imamo zakon o incestu, nimamo pa zakona o incestoidni politiki. Ga. Belec, v domačem okolju ste se verjetno dosti srečevali z dnevno migracijo Slovencev na delo prek meje. Ali menite, da bi te ljudi morali zadržati doma oz., ali je tovrstna izkušnja pozitivna za posameznika? Moj rojstni kraj je Dornbirn v Avstriji, kamor sta oče in mati odšla s trebuhom za kruhom, kasneje pa sta se jima pridružila še oba moja starejša brata, ki še danes živita v Avstriji, eden na Dunaju, drugi pa ves čas v Dornbirnu. Po nekaj letih sta se starša vrnila v Slovenijo, zato sem vse šole, od osnovne naprej obiskovala že v domovini. Zaradi tega sem se ves čas srečevala z življenjem izven meja Slovenije. Na eni strani, ko sem že od 7. leta vsako leto med počitnicami obiskovala oba brata v Avstriji, na drugi strani pa, ko sem živela na Goričkem, skoraj na tromeji med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko. Najbližje mi je bila Porabska Madžarska, zato mi je ta tematika zamejstva in izseljenstva blizu že vse življenje. Tretja zadeva pa je dnevna migracija Slovencev (v mojem primeru Prekmurcev) na delo prek meje. S tem se srečujem še danes in poznam na desetine ljudi, ki se dnevno vozijo predvsem na delo v Avstrijo, med njimi je tudi moj sin. Seveda je tovrstna izkušnja v vsakem primeru predvsem izkušnja za posameznika, za nekatere dobra, za druge pa slaba. Vsi bi si želeli,

▲ Peter J. Česnik, minister: »Slovenci po vsem svetu so veseli, če jih obišče predstavnik vlade, jih posluša in tudi pojasnjuje, kaj je in kaj ni tako lahko izvedljivo.« FOTO: Arhiv urada

da bi bilo dovolj dela, predvsem pa dovolj bolje plačanega dela za vse naše državljane, vendar to iz takšnih in drugačnih razlogov zaenkrat še ni mogoče. Ne moremo ljudi na silo zadržati doma, če jim ne moremo nuditi enakih pogojev za delo, čeprav bi eni tudi za manj denarja raje delali doma. G. minister, ali in kako vam osebna poznanstva s Slovenci iz sveta in izvrstno poznavanje tematike izseljenstva koristijo pri sedanjem delu? Seveda, brez dvoma mi koristijo. Predvsem je tu vseskozi prisotna

čustvena dimenzija pogleda na naše ljudi, živeče izven meja RS. Zadnja leta je našo državo vsako leto zapustilo okoli 9000 ljudi, večinoma mladih. Z drugimi besedami: v svet se odpravi več kot petina ene rojene generacije oziroma več ljudi letno, kot jih šteje celotna Slovenska vojska. G. minister, kako ta trend zajeziti, hkrati pa zdomce, opremljene z novo izkušnjo in znanjem, privabiti nazaj? Politika ima nalogo to urediti. »Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima …« Tu so stalni politični boji med levo in desno politično opcijo. Rezultat je, da se mladina ne

6


investicij, po svetu pa živi več sto tisoč Slovencev, ki, razen izjem, nimajo velikega interesa po vlaganju v domovino. Zakaj je po vašem mnenju tako in kako spodbuditi tuje investitorje? Minister: Kot že rečeno – administrativne ovire, davčna ureditev itd. so glavni vzrok, da investicij v Slovenijo s strani izseljencev ni. In smo zopet pri politiki, kot že prej rečeno… Državna sekretarka: Investicije so pomemben dejavnik pri pospeševanju gospodarskega razvoja. Tuje in seveda tudi domače investicije pa vsaki državi in njeni ekonomiji pomagajo ustvarjati nova delovna mesta, zmanjševati brezposelnost ter posledično razvijati nova znanja in tehnologijo.

▲ Olga Belec, državna sekretarka: »Ne moremo ljudi na silo zadržati doma, če jim ne moremo nuditi enakih pogojev za delo, čeprav bi eni tudi za manj denarja raje delali doma.« FOTO: Arhiv urada

želi ukvarjati s preteklo zgodovino in pravnimi motnjami in si raje išče svoj prostor pod soncem v širšem svetu. In dokler bo Republika Slovenija imela toliko administrativnih ovir pri reintegraciji izseljencev v matično domovino – tu govorim o investicijah v rezidence ali podjetja – potem ni spodbude za vračanje tako ljudi kot kapitala. Ali ste oz. boste v času svojega mandata uvedli kake ključne spremembe v strategiji Urada? Kateri bodo vaši glavni cilji? Urad deluje dobro. Nujnih temeljitih sprememb ne vidim– edino malce več denarnih sredstev bi

7

bilo dobro imeti. Prednost dajem predvsem zamejcem in Slovencem, ki so ostali na področju nekdanje Jugoslavije. Zamejcem predvsem zato, ker je to slovenska skupnost na ozemlju, ki je bilo amputirano od matičnega telesa kot posledica odločitev »velikih« sil, zmagovalk v obeh svetovnih vojnah. Slovenci na območju bivše skupne države (ne zamejci) so še vedno del slovenskega naroda. Lahko pa postanejo most, recimo, med Slovenijo in Srbijo, predvsem, in to je pomembno, na gospodarskem področju. V Sloveniji nenehno tarnamo nad pomanjkanjem tujih

Zato je bil sprejet novi Zakon o spodbujanju investicij. Njegov namen je pospešiti investicije ter ohraniti Slovenijo konkurenčno v primerjavi z drugimi državami, saj vsi vemo, da tako tuja kot domača podjetja svoje poslovanje širijo v tisto okolje, kjer imajo boljšo možnost za rast in razvoj. Naša država potrebuje investicije, ki prinašajo visoko dodano vrednost, kar pomeni, da bi morali znati privabiti strokovnjake s pravimi znanji in primernimi kompetencami, za kar pa bi morali imeti nacionalno izobraževalno strategijo, ki bo dala paleto znanj, ki jih naše gospodarstvo najbolj potrebuje. Sama menim, da je treba poenostaviti predpise, odpraviti birokratske ovire, ohraniti davčne olajšave za investicije, izvesti spremembe pri obdavčitvi dohodnine ter spodbuditi lokalna okolja, da bodo aktivnejša pri iskanju investitorjev. Menim, da se Javna agencija


// VELIKI INTERVJU

8


Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije SPIRIT Slovenija zelo trudi v tej smeri in spremlja, kaj tuje investitorje pri nas motivira in s kakšnimi ovirami se pri tem srečujejo. Ali pri gospodarskem povezovanju na Uradu pričakujete sistemsko pomoč gospodarskega ministrstva? Morda tudi zunanjega? Minister: Ni samo eno ministrstvo – tu je skupek vseh resorjev – saj je Urad del vladne ekipe in zato je medresorsko sodelovanje nujno. Že samo ministrstvo za šolstvo prispeva pri izobraževanje v slovenskem jeziku zamejcev in izseljencev več kot dva milijona evrov letno. Državna sekretarka: Pričakujemo in si želimo predvsem dobrega medresorskega sodelovanja na vseh področjih. Že od začetka nastopa mandata se pogovarjamo z MGRT in tudi drugimi resorji o možnostih slovenskih investicij v zamejstvu, saj sta se pokazali najmanj dve takšni povpraševanji, vendar o tem kdaj drugič, saj je zadeva še v nastajanju.

Na katerih področjih si želite sodelovati s Komisijo DZ za odnose s Slovenci po svetu? Minister: Komisija za izseljence in zamejce pri DZ RS je moje okno v svet izseljenstva in zamejstva in obratno, je to okno v DZ RS. Tu ni samo eno področje sodelovanja – tu je sodelovanje na mnogih področjih – pa naj bo to dvojezičnost ali štipendiranje zamejskih in izseljenskih študentov ali sodelovanje z zamejskimi in izseljenskimi športnimi organizacijami. Tu je na delu politika in Komisija predstavlja povezavo med politiko in zamejci ter izseljenci.

9

Državna sekretarka: Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu je vez med nami in državnim zborom. Področja sodelovanja med nami in njimi so raznolika in večplastna, najpomembnejše pa je spremljanje stanja pri Slovencih v zamejstvu in po svetu ter spremljanje sodelovanja organizacij civilne družbe s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Do zdaj je bilo sodelovanje odlično in si ga tudi v prihodnje želimo na vseh področjih, ki jih oboji pokrivamo. Med drugim sta od začetka mandata opravila nekaj pomembnih obiskov pri Slovencih v zamejstvu in po svetu. Kakšen je bil namen teh obiskov? Ali lahko na kratko strneta vtise? Kaj štejete za največji dosežek? Minister: Ni samo en osamljen dogodek – predvsem je tu niz obiskov, ki služijo in dajejo zamejcem in izseljencem možnost predstavljati svoje želje, potrebe in težave meni neposredno. Na ta način iščemo skupne rešitve. In naj še dodam: Slovenci po vsem svetu so veseli, če jih obišče predstavnik vlade in jih posluša in tudi pojasnjuje, kaj je in kaj ni tako lahko izvedljivo. Državna sekretarka: Res je, sploh zamejstvo, predvsem zaradi bližine, je pa to tudi najina prioriteta. Že nekajkrat sva obiskala vse štiri sosednje države, kjer živi slovenska avtohtona narodna skupnost: Madžarsko, Avstrijo, Italijo in Hrvaško. Na začetku mandata je bil namen povsem spoznavne narave, da se srečava s krovnimi organizacijami, društvi, raznimi drugimi skupnostmi in posamezniki, spoznava njihovo delovanje, značilnosti, tudi težave, s katerimi se srečujejo, itd. Kasneje pa so bili najini obiski bolj ciljno naravnani, ali sva se udeležila določenih dogodkov, proslav,

sej ipd., oziroma je bilo treba reševati kakšne probleme, ki so bili aktualne narave. Sama sem prijetno presenečena kako se določene slovenske skupnosti vneto, srčno in vztrajno trudijo ohranjati slovenski jezik in kulturo in včasih sem za trenutek dobila občutek, da je tam več slovenstva kot marsikje drugje. Največji dosežek je spoznavati naše rojake izven meja Slovenije, poslušati njihove zgodbe, se pobliže spoznavati z narečji, običaji in še marsikaj bi lahko naštevala. Preostale dosežke bomo ocenjevali po najinem mandatu. G. minister, med drugim ste poudarili, da se boste osredotočili na območje bivše Jugoslavije. Kako? Slovence na področju bivše skupne države delim na dva (sicer velikokrat povezana) dela: a) zamejce (Istra, Gorski kotar); b) Slovence ki so šli v druge republike s trebuhom za kruhom. Tu so tudi potomci Slovencev, ki jih je nacizem v 2. svetovni vojni prisilno izselil (recimo v Vojvodino). Obiski in skupni pogovori so najbolj preprost način povezovanja. Izobrazba te mladine v šolski in izobraževalnih institucijah v Republiki Sloveniji je ena najučinkovitejših poti. Ste na Uradu naklonjeni ustanovitvi Muzeja izseljenstva – kako daleč so načrti? Izseljenski muzej je nekaj, kar bi državljanom Republike Slovenije prikazalo, kako so se Slovenci razseljevali po svetu in kakšna je bila cena njihovega izseljenstva – Vzemimo samo primer aleksandrink. Osnutek projekta ali osnovna ideja je tu … zdaj delam na tem, da sčasoma pridobim sredstva za realizacijo tega projekta.


// SLOVENCI PO SVETU

Monika Žnidaršič iz Clevelanda: Slovencem manjka samozavesti  Blanka Markovič Kocen  Osebni arhiv Monike Žnidaršič

Monika Žnidaršič se je po 23 letih življenja v Clevelandu vrnila v Slovenijo, s katero nikoli, čeprav je bila rojena v Ameriki, ni pretrgala vezi. S starši, Slovenci, je bila večkrat na počitnicah v Sloveniji in sama pravi, da je tu preživela del otroštva. Danes poučuje na mednarodni šoli QSI in selitve v Slovenijo ni nikoli obžalovala.

Tetin borovničev kompot, bezgov sok, domača hrana, poletne noči, ko potrebuješ pulover, vonj po suhem senu, ko se pelješ po moravski dolini z odprtim oknom, sveža žemlja, lučka Tom s črpalke, pogled na planine, na mesečev zaliv v Strunjanu, zvok harmonike ob sprehodu po Čopovi ulici, obisk pri sestrični, ki ti skuha turško kavo, maratonski obiski in svatbe, zvonovi, ki te zbudijo ob sedmih zjutraj, vaška gostilna v socialističnem »dekorju«, prvi teloh, kresničke, ki ti svetijo, ko se ponoči sprehajaš po gozdu, slovenski humor, ljubezenske pesmi in žalostinke, v Trst na kavo, toplota krušne peči, praznovanje abrahama z smešnimi, vprašljivimi igricami, igrišče pred blokom, vonj Ljubljane po poletni nevihti, ko diši po lipi in bezgu … Vse to in še več so bili razlogi za Monikino vrnitev v Slovenijo. In ljubezen, kajpak! Branje pisem iz Slovenije – družinski dogodek »Starša sta poskrbela za tesen stik s sorodniki. Pisali smo pisma in se poklicali po telefonu. Kadar smo prejeli pismo, smo posedli okoli mize in mami ga je prebrala … Bil je dogodek. Ljubezen in pozornost do sorodnikov je bila zelo močna in skoraj nepopisljiva,« pripoveduje Monika. »Tetin borovničev kompot, vonj svežega mleka na štedilniku, ambient v mamini rojstni hiši, ki je stara prek 350 let, občutek, da si del neke zgodbe.« Preprosta, pristna ljubezen in povezanost s sorodniki ter

živo zgodovino prednikov so bili Moniki vedno pri srcu. »Kdo si ne bi želel več tega?« Pri 23-ih je spoznala Petra, ki je bil z bendom takrat na turneji po Ameriki. »Najina zgodba se je razvijala in odločila sem se preseliti v Slovenijo. Imela sem željo živeti v Sloveniji, verjela sem, da bom našla službo in si ustvarila življenje s Petrom. Vedela sem, da moram poskusiti, saj bi se sicer vedno spraševala, kaj bi lahko bilo. Vedela sem, da se lahko vedno vrnem »domov«. Zdaj je moj dom tu, v Sloveniji in v Clevelandu.

»Vsak je svoje sreče kovač. V ZDA si lahko zelo tradicionalen ali pa nekonformist. Enako velja za Slovenijo. Ko sem se pred petnajstimi leti preselila v Slovenijo, mi je bilo všeč, da je bila nedelja nedelja, in da Slovenci niso bili taki potrošniki. To se je počasi spremenilo.«

10


Monikina praded in prababica sta šla v Ameriko na začetku 20. stoletja, babica je bila rojena 1902. v Pennsylvanijii, vendar so se kmalu vrnili v Slovenijo. »Oba starša sta rojena v Sloveniji, malo pred drugo svetovno vojno, v Veliki vasi in Križevski vasi (takrat Sv. Križ). Sestra Silva in brat Tomaž sta rojena v Ljubljani. Starša sta šla leta 1970 v Ameriko, kjer je bil rojen brat Robert in potem še jaz,« pojasnjuje sogovornica. Ameriška mladina se zaposli pri 16-ih Monika je v Clevelandu obiskovala katoliško osnovno šolo, javno gimnazijo, zatem pa je študirala na John Carroll University in 2002. diplomirala iz politologije. »V Ameriki se najstniki zaposlijo pri 16 letih, tako sem tudi sama poleg šole delala v raznih trgovinah,« pojasnjuje Monika. V času študija je štiri leta delala v odvetniški pisarni, kjer si je nabrala delovne izkušnje in tudi zaslužila denar, da si je del visoke ameriške šolnine in knjige plačala sama. Po diplomi se je zaposlila kot komercialistka pri napravah za rentgen in mamografijo, po letu dni spoznala Petra in se preselila v Slovenijo. Cleveland – Slovenija v malem Cleveland velja za najbolj slovensko ameriško mesto. »Slovenci v Clevelandu imajo izjemno visoko razvito narodno zavest. Ko sem odraščala, se je skupnost zelo trudila ohranjati slovenske navade, šege in jezik. Slovenski fari v Clevelandu delujeta kot središče dogajanja, vsaka ima svojo sobotno jezikovno osnovno šolo, ki sem jo tudi sama obiskovala. Učili smo se slovenščino, pripravljali različne predstave, miklavževanja, proslave ob materinskem dnevu, izdelovali butarice za cvetno nedeljo ipd.,« se spominja sogovornica. »Dejavna sem bila tudi pri folklorni skupini, pevskem zboru in dramskem krožku.« Občudovanja vredno je dejstvo, da za vso to dejavnost nihče ni bil plačan. »Vsi, ki so vodili šole in skupine, so prostovoljno delali v prid skupnosti. Tu se vidi predanost, saj so vsi imeli svoje službe, družine in skrbi, kljub temu pa so veliko prostega časa vlagali v vodenje teh dejavnosti in skupin,« pojasnjuje sogovornica, ki ima zelo lepe spomine na vse predstave, pustovanja, prireditve, nastope, koncerte … »Starejši so skrbeli, da so znanje in domoljubje predali mladini in da smo ostali povezani.« Kot pravi Monika, se skupnost nenehno medsebojno podpira pri vseh življenjskih dogodkih, kot so krst, birma, rojstvo otrok, poroke, pogrebi. »Takrat sem si ustvarila najboljša prijateljstva in kljub temu, da živim v Sloveniji, so vezi močno ohranjene.« Monika je s starši ves čas govorila slovensko, zato ji

11


// SLOVENCI PO SVETU slovenščina ob vrnitvi ni delala težav. Kaj pa drugi naši rojaki v ZDA? »Amerika je dvorezni meč, treba se je asimilirati, biti Američan, patriot, je pa tudi svoboda govora, vere … Vsaka kultura ima lahko časopis v svojem jeziku, dodatne šole, prireditve. Jezik se v mešanih zakonih med številnimi narodnostmi težje ohranja. Slovenka se lahko poroči z Američanom irskega ali italijanskega rodu. Mešan zakon pa je lahko tudi prednost. V Evropi, denimo, so pari, kjer je mati Španka, oče Norvežan, otroci pa govorijo oba jezika in še angleščino! Težko je najti neko ravnotežje. Dosti lažje kot jezik je ohranjati folkloro kot npr. velikonočni zajtrk, martinovo, pust …«

Tudi Slovenci postajajo veliki potrošniki Kar zadeva razlike v življenju v Sloveniji ali ZDA sogovornica pravi: »Vsak je svoje sreče kovač. V ZDA si lahko zelo tradicionalen ali pa nekonformist. Enako velja za Slovenijo. Ko sem se pred petnajstimi leti preselila v Slovenijo, mi je bilo všeč, da je bila nedelja nedelja, in da Slovenci niso bili taki potrošniki. To se je počasi spremenilo.« To, da je Slovenija na prvem mestu z Norveško glede prijaznosti do otrok, Moniki veliko pomeni. Vrtci so zares na visoki ravni, pravi, takega porodniškega dopusta in skrbi za nosečnice/porodnice v svetu zlepa ne najdeš, ugotavlja. »Slovenija je zelo varna, čista, kvaliteta hrane in bivanja je visoka. Ker je majhna, lahko na mah skočimo na morje, v hribe, v gozd. Kultura je dostopna vsem, ne samo premožnim. Kavica in pivo tudi. $5.00 za kavo?! Lepo prosim.« V ZDA pa je večja možnost zaposlitve mladih, dodaja, in boljši zaslužek. Monika Žnidaršič v Sloveniji poučuje na mednarodni šoli QSI. »To je šola z veliko spoštovanja do raznolikosti. Vsi, ki smo na tej šoli, profesorji, učenci, dijaki, se učimo se drug od drugega, pridemo v pristen stik drugimi kulturami, razvijamo empatijo in smisel za komunikacijo,« pravi sogovornica. Razredi so manjši kot v klasičnem sistemu (10-15 učencev). »To so sanje vsakega učitelja, ker ima lahko oseben odnos z učencem, ve, kako ga motivirati, predelamo veliko snovi in imamo možnost projektnega dela (project based learning), ko lahko otroci aplicirajo znanje v praktičnem smislu, ne samo teoretično. Naša sola je posebna, ker temeljimo na “mastery learning”, kar pomeni, da je otrok lahko samo prav dober ali odličen (4 ali 5).Naloga učitelja je, da učenca pripelje do tega. Učitelj mora biti iznajdljiv in vztrajen, snov predstavlja na več načinov, če je treba. Istih učnih načrtov ne uporabljamo več let.« Šola je akreditirana mednarodna šola (osnovna in srednja). Dijaki ki maturirajo, gredo študirat po vsem svetu, v

12


ZDA, Kanado, Evropo. Pri vključevanju v slovensko okolje Monika ni imela težav: »K sreči imam veliko sorodnikov in prijateljev v Sloveniji, tako da je bil ta prehod dokaj preprost. Vedno ima kdo rojstni dan, god, birmo, poroko, krst. Skoraj vsakemu sem bila zanimiva, ker sem iz Amerike, ni jim bilo jasno, zakaj sem se v Slovenijo preselila jaz in ne Peter v ZDA. Ko sva hišo kupila v vasi, je bilo malo težje. Nekoliko se vendarle moraš dokazati, da si priden, deloven, skrbiš, da je sadno drevje pravilno obrezano, da je krompir okopan, balkonsko cvetje pravočasno posajeno ... Sosedova kmetija obstaja že iz srednjega veka in to ni kar tako. V Ameriki ti sosedje pridejo izrekat dobrodošlico z kakšnim pecivom.« Moniki nikoli mi ni bilo žal, da je zapustila Cleveland, čeprav, kot pravi, pogreša sestro, brata, sorodnike, prijatelje. »K sreči se je v Slovenijo kmalu po moji selitvi vrnila tudi mami. Z očetom sta vedno govorila, da se bosta vrnila, ko bosta v pokoju. Zdaj živimo v isti hiši, v ločenih stanovanjih. Z veseljem se vračam v Cleveland, moji pa potujejo v Slovenijo. Internet omogoča stalno komunikacijo. Vsi smo tako zaposleni z družinami in službami, da tedni, leta minevajo izredno hitro. Najini hčerki (5 in 7 let) imata dvojno državljanstvo in se zavedata, da sta tudi Američanki ter ohranjata stik z Ameriko. Kljub temu sta zelo navezani na dom in na Slovenijo, da bi ju težko izkoreninila.« Preveč samokritični Slovenci Monika ugotavlja, da so Slovenci zelo sposoben narod in jih občuduje. Česa Slovenec/Slovenka ne zna? »Če ne zna, se potrudi naučiti se. Na žalost marsikdo ne doseže svojega potenciala. Preveč so/smo samokritični, manjka nam samozavesti. Moti me agresija na cestah, številni samomori, verbalno nasilje, zaničevanje. Tujcem je Slovenija raj na Zemlji, Slovenci čudovit narod. Premalo se zavedamo tega,« Monika odgovarja na vprašanje, kaj jo v Sloveniji moti. Poletje bo preživela z družino in prijatelji. »Letos gremo v Črno goro, na morje, obiskat prijatelje in se zelo veselim. Družinsko radi hodimo v hribe, kakšnega dvatisočaka bom pa sama osvojila, da si počasi napolnim knjižico Slovenske planinske poti. Delala bom na vrtu, ker zelo rada kuham to, kar pridelamo. Vzela si bom čas za kakšno knjigo. Radi odkrivamo nove kotičke Slovenije. Ste že bili v Klunovih toplicah? Igrali se bomo enko, ristanc, šli na kakšen festival, koncert, obisk, piknik …« našteva optimizma in veselja do življenja polna sogovornica.

13


// SLOVENCI PO SVETU

Hren Dragoličevi s Tasmanije: Potrebujemo le drug drugega in spomine na dom  Blanka Markovič Kocen  Družinski arhiv

14


Si predstavljate, da lepega dne prejmete ponudbo za službo na drugem koncu sveta, tam doli, kot radi rečemo Avstraliji, in morate v razmeroma kratkem času sprejeti odločitev? Prav to se je zgodilo družini Hren Dragolič iz Cerknice, ki so z odločitvijo, da mož in očka Peter, zlatarski mojster, sprejme službo, ki jo je dobil v Avstraliji na otoku Tasmanija, postavili življenje čisto od začetka. Čeprav so avanturistična družina navdušenih pohodnikov in raziskovalcev novih krajev in poti, tudi v Avstraliji so bili že večkrat, je selitev čisto na drugo stran sveta res velik in pogumen korak. Stik s Petrom in Rebeko sem navezala s pomočjo Rebekine tesne prijateljice iz domače Cerknice, »pogovarjali« pa smo se, kajpak, prek elektronske pošte. Začniva na začetku vaše nadvse zanimive zgodbe: kako ste prišli do službe na Tasmaniji? Peter: Avstralija je bila moja sanjska destinacija že od prvega obiska sorodnikov v Sydneyju. Ljudje so se mi zdeli neverjetno odprti in vedno pripravljeni na globok pogovor o vsakodnevnih stvareh. Ta odprtost mi je bila zelo mamljiva, zato sem se rad vračal. Po tretjem ali četrtem obisku te dežele je bilo že jasno, da si bom tu nekoč poskusil najti zaposlitev.

15

Iskanje službe tam spodaj se je začelo pred kakimi tremi leti. Takoj je bilo jasno, da ne bo tako preprosto najti prave zaposlitve, predvsem pa bi bilo treba iti na kakšen razgovor. Le-ti so za zlatarje malce drugačni: ni toliko poudarka na izobrazbi in v besedah, pač pa v dejanskem znanju in sami poštenosti človeka, ker se pri tem poklicu dela z dragimi kovinami in dragulji. Zakaj ravno Tasmanija? Prihajamo in Cerknice, ki ni ravno veliko

mesto, v njej živi nekaj manj kot pet tisoč ljudi in na predhodnih obiskih Avstralije smo spoznali, da so velika mesta preveč za našo družino, zato smo iskali manjše kraje. Med zadnjim obiskom Avstralije smo o Tasmaniji slišali veliko dobrega, tako se je takoj pojavila na našem seznamu željenih destinacij. Pri iskanju pa sem imel očitno nekaj sreče in na lepem me je poklical zdajšnji delodajalec Chris.


// SLOVENCI PO SVETU Koliko časa ste potrebovali, da ste dojeli dejstvo in se odločili za selitev – od novice o službi do slovesa od Slovenije? Kot omenjeno, se je odločitev o selitvi porodila pred kakšnimi tremi leti. Zadnji ''gremo'' pa se je zgodil v času razgovorov (trial bench workov oziroma delovnih razgovorov). Z ženo Rebeko sva se odločila, da bi bilo glede na to, da se selimo na drugi konec sveta, kjer ne bomo imeli pomoči domačih ali prijateljev, dobro tudi osebno spoznati delodajalca. Po treh razgovorih sem se nato odločil, kateri kraj in delodajalec bi bil najprimernejši. To je bilo v septembru, selitev pa se je zgodila v marcu, kar je pomenilo le nekaj mesecev, da sem zaprl svojo obrt, Rebeka je dala odpoved v svoji službi, otroke sva izpisala iz šole, uredila dokumente in organizirala celotno selitev. Najbrž je obstajala tudi možnost, da greste na delo sami? Tudi o tem sva razmišljala. Pošteno povedano, nama je bila ta misel kar malce grozljiva. Preseliti se na drug konec sveta in vse, kar bi vzel s seboj, moraš spraviti v kovček, ki ne sme presegati 30 kilogramov. In da si v istem dihu še zadolžen za tri nadebudne otroke … V bistvu je vse kazalo na to, da bom moral oditi tri mesece prej, kar pa se na srečo ni zgodilo. Selitev treh otrok je ena najtežjih stvari, kar sva jih kdaj koli doživela. Predvsem zaradi tega, ker se v sebi že sam boriš z utesnjenostjo, da zapuščaš domačo deželo, predvsem pa svoje najbližje in najboljše prijatelje.

edini del Avstralije, kjer imajo štiri letne čase (povsod drugod imajo večinoma osem mesecev poletja in štiri mesece neznosne vročine), da je velika za tri Slovenije v njej pa živi le pol milijona ljudi, je edinstvena destinacija za pohodnike, tam domujeta le dve strupeni živali (za razliko od celinske Avstralije) in da so tam najlepše plaže na svetu.

Kaj ste vedeli o Tasmaniji, preden ste se preselili tja? Po pravici povedano bolj malo, pa vendar dovolj, da smo si želeli preseliti se sem. Prve informacije o Tasmaniji so bile, da tam živijo najprijaznejši Avstralci, da je to

Kako ste odločitev za selitev na drugi konec sveta pojasnili svojim trem otrokom in kakšen je bil odziv? Očitno imajo najini otroci pustolovstvo v sebi, saj prepričevanja le ni bilo toliko. Poleg tega se nama je

starejša hči enkrat že pridružila na potepanju po tej deželi in si je srčno želela vrniti. Torej nama je pri pre­ pričevanju precej pomagala. Seveda pa je bilo potrebne kar nekaj spodbude. Kaj je tisto, kar ni smelo manjkati v vašem kovčku? Ob nekaterih stvareh, ki sva jih uspela strpati v kovčke, se kar nasmehnem. Vsekakor v svojem po­ klicu potrebujem veliko orodja. Med razgovori sem opazil, da nekaterega orodja tukaj ne poznajo in ga tudi ni mogoče kupiti, tako sem si vzel nekaj tistih kosov, ki jih potrebujem vsak dan. Vsekakor pa lahko

16


Rebeka Hren Dragolič je v cerkniški Glasbeni šoli Frana Gerbiča poučevala flavto in petje, sicer je klasična pevka. Njen namen je bil ta poklic opravljati tudi v Hobartu ... Rebeka: V kratkem času imam tu že nekaj novih učencev, ki jih poučujem petje. Tudi priložnosti za nastopanje je veliko, saj je Tasmanija znana kot pribežališče umetnikov, tako da se v mestih neprestano vrstijo festivali in drugi kulturni dogodki. Imela sem že dva odmevna nastopa in sem že v dogovorih za nove. Spomladi (oktobra) se pri­ pravljam tudi na avdicijo za solistko s TSO (Tasmanian Symphony Orchestra).

rečem, da je bila zapakirati naše pohodne čevlje enkratna odločitev. Slovenijo smo zelo radi raziskovali. Z raziskovanjem sedaj nadaljujemo na tem koncu zemeljske krogle. Kaj pa po vašem mnenju človek v življenju resnično potrebuje? To je najbrž odvisno od vsakega posameznika. Nam je najpomembnejše to, da imamo drug drugega, saj si tako pomagamo v vseh trenutkih. Poleg tega je dobro imeti spomine na svoje domače ljudi in kraje. V kakšno okolje, med kakšne ljudi ste prišli na Tasmaniji? Kje ste si ustvarili dom?

17

Ljudje so nas zelo lepo sprejeli. V nekaj mesecih, odkar smo tukaj, smo sklenili že nekaj toplih prijateljstev. Ljudje so zelo prijazni in pripravljeni pomagati. Prav toplo nam je bilo pri srcu, ko so najine otroke v novi šoli sošolci sprejeli s slovenskim pozdravom »dobro jutro«. Dom smo si ustvarili v predmestju Hobarta, ki se imenuje Howrah. Hobart je glavno mesto, v katerem živi nekaj več kot 250 tisoč ljudi. Do središča mesta potrebujemo do­ brih pet minut z avtom, do bližnjih hribov deset minut, kar nam je tudi precej pomembno in nas močno spominja na našo deželo.

Pravijo, da Slovenca srečaš na vseh koncih sveta. Ste tudi vi naleteli na kakega rojaka? Peter: Res je, da rojaka srečaš na vsakem koncu tega sveta. Tukaj smo po neverjetnih naključjih spoznali že kar nekaj Slovencev. Rebekina sestra nam je kmalu po selitvi sporočila kontakt gospe, ki naj bi bila v sorodu z nami. Izkazalo se je, da nismo v sorodu, je pa pol Slovenka (pol Grkinja) in smo postali zelo dobri prijatelji. Na parkirišču pred športno areno smo spoznali gospoda, ki se je razveselil znanega jezika otrok, ki so se lovili. Slovenščine sam že 65 let ni govoril, a se nas je vseeno odločil ogovoriti z »dober večer«. Drugič nam je mehanik, ki je sam po rodu Čeh, dal telefonsko številko gospoda, ki naj bi bil Slovenec … he, he, he, ravno danes smo skupaj uživali v dobri večerji! Pred časom ste v opernem duetu z Barbaro Tanze iz Begunj pri Cerknici nastopili v Avstraliji, kjer ste navdušili občinstvo. Se bosta odzvali povabilu k vnovičnem nastopu? Rebeka: Povabilu se bova z največjim veseljem odzvali in močno


// SLOVENCI PO SVETU

držim pesti, da kmalu spet nastopiva skupaj. Z Barbaro sva odličen par na odru in hkrati tudi veliki prijateljici v zasebnem življenju. Avstralija je bila nad najinimi koncerti navdušena in vedno je sledilo vabilo, naj ponovno izvedeva kakšen koncert. Upam, da se bo kmalu res zgodilo. V Cerknici ste pustili tudi nekaj tesnih prijateljstev. Kako ohranjate stike z njimi? In z domačimi? Moram reči, da nisem pristaš socialnih omrežij ali aplikacij za »instant« komunikacijo. Niso mi všeč kratice, všečki, emoji … Priznam pa, da nas

tukaj ravno ta omrežja in aplikacije močno povezujejo. Video klici so postali naš vsakdan. Kakšne so komunikacijske povezave, življenjski standard? Peter: Angleščina je bila za naju z ženo vedno drugi jezik. Znala sva se v popolnosti sporazumeti z angleško govorečimi. Ko pogovor preide na formalno raven, pa stvari postanejo precej bolj zahtevne. Na srečo so zaposleni na uradih vedno pri­ pravljeni priskočiti na pomoč ali pa določene stvari razložiti. S papirologijo kar ni konca. Kmalu se bova spet začela ukvarjati z najemom

druge hiše. Tasmanija je še edina zvezna država Avstralije, kjer cene nepremičnin močno naraščajo. Ker so cene nepremičnin na celinski Avstraliji večini nedosegljive, se veliko Avstralcev seli na Tasmanijo. S tem so močno narasle tudi najemnine. Sicer pa je cena hrane primerljiva s cenami v domovini. Alkoholne pijače in tobačni izdelki so zaradi visokih trošarin precej dražji. Kako je biti Slovenec v tako daljni deželi? Slovenci smo precej dobro zapisani. Očitno so bili tisti Slovenci, ki so nam naredili tak sloves, res pridni

18


in pošteni. Večkrat ko pogovor nanese na naš izvor, se to poveže z dobrim in vestnim delom. Materni jezik ima drugačno in ne tako svetlo zgodbo. Pred desetletji so ga skrivali. Vsaj tisti, ki niso govorili tekoče angleško ali pa so imeli naglas. Kaj počnete v prostem času? Naš prosti čas izkoristimo za ra­ ziskovanje tega velikega otoka. V grobem smo si sestavili seznam, kaj moramo videti, kaj bi radi videli in kaj je zanimivo. Kupili smo si vstopnico za vse tasmanske narodne parke, da lahko prosto vstopamo in se sprehajamo po njih. So zelo lepi

19

in imajo enkratno zgodovino. V Hobartu se je ravno začel svetovno znani festival Dark Mofo, ki je praznovanje zimskega solsticija, ko se dnevi začnejo daljšati. Festival ponuja veliko glasbenih koncertov, gledaliških nastopov, predvajanje filmov … Ta vikend si gremo ogledat Dark Path, za katero domačini pravijo, da je naravnost čarobna, na trenutke malo strašljiva, pa vendar nepozabna. Ste svojo odločitev kdaj obžalovali? Ne vem, kako bi ravno označil

Slovence? Se radi preseljujemo ali ne? Živimo na razmeroma malem ozemlju, pa še na tem se bolj malo preseljujemo. Pa vendar, število Slovencev, ki so se v zadnjih letih odselili v tujino, je veliko. Vredno je poizkusiti, je pa tudi res, da ni vsak za to. Selitve ne obžalujem, saj vsem nam, daje širino. Oba z ženo sva mnenja, da je odločitev prava in da je bilo vredno. Načrtujete vrnitev v Slovenijo? Vrnitev … Ja. Si pa puščamo odprte možnosti, če se mnenje kadarkoli spremeni.


// MED NAMI

Muzej migrantske, tudi slovenske zgodovine Konec maja so se zaprla vrata začasnega Muzeja migracij v nizozemskem mestu Heerlen, kjer se že več kot sto let naseljujejo delavci iz tujine. Tudi rudarji iz Slovenije so po prvi svetovni vojni boljši kruh iskali v limburških rudnikih. Slovenskim rojakom je publicistka Milena Mulders, hči slovenske matere, že postavila izreden spomenik s knjigo S trebuhom za kruhom. Kot pobudnica, glavna organizatorka postavitve in gonilna sila dogodkov v okviru Muzeja, ga je še dodelala in razširila z njihovimi takratnimi 'kumpli' in s sodobnimi migranti. Prvotno načrtovanim trem mesecem so po februarju zaradi velikega zanimanja in na prošnjo lokalnih oblasti obstoj Muzeja podaljšali. V še nedokončanih prostorih novega trgovskega centra, ki so služili kot prizorišče tega izrednega projekta, se je v pol leta zvrstilo ogromno glasbenih in drugih kulturnih prireditev, okroglih miz in srečanj, ki so na poseben način povezale nekdanje in nove priseljence. Obiskovalci so se z velikim zanimanjem ustavljali pri fotografijah, ki so predstavljale pomembne dogodke iz preteklosti in se tudi sami odzvali pozivu, naj prispevajo slikovno in drugo gradivo iz svojih zasebnih arhivov. Tako je Muzej vidno rasel,

tako po obsegu eksponatov kot po številu obiskovalcev, med katerimi je bil redko kdo praznih rok – če niso imeli predmetov in fotografij iz starih časov, pa gotovo kako dobroto ali steklenico, ki spominja na prvotno domovino. Rasel je seveda tudi po številu prostovoljcev, ki so poskrbeli, da je bilo med odpiralnimi časi – v sredo popoldne in ob koncih tedna – dovolj gostiteljev in voditeljev po razstavi. In da je bilo ob posebnih prireditvah tudi dovolj dobrot, katerih recepte so ohranili potomci prvotnih priseljencev. Slovenski velikonočni zajtrk Takšna posebna priložnost je bilo srečanje Slovencev na velikonočni ponedeljek. Ob tipičnih velikonočnih dobrotah, ki jih tudi dandanašnji v Limburgu blago­ slovijo pri slovenskem bogoslužju v Herleerheide, so se zbrali potomci druge, tretje, pa tudi že četrte generacije. Organizatorji so jih sprejeli z rdečimi nageljni in s 'šilcem domačega'. Po minuti tišine za drage rajne se je ob bogato obloženih mizah začelo obujanje spominov na odraščanje v slovenski tradiciji, daleč od matične domovine. Naši tam živeči rojaki večinoma ne govorijo več slovensko, vedo pa za domotožje svojih prednikov in čutijo svoje slovenstvo ob srečanju z rojaki. Med njimi pevci Zvona, nekdanjega zbora, in plesalci Nizozemske, folklorne skupine, katerih noše je šivala tod legendarna Mici Michon-Čebin. Zadnje društvo sv. Barbare, katerih je bilo nekdaj celo dvajset po okoliških krajih, je prenehalo delovati pred dvajsetimi leti, še starejši Nizozemci pa se radi spomnijo njihovih veselic in tudi tu priljubljenih slovenskih poskočnic. Priložnosti za

20


srečanja je poleg slovenskih maš vse manj, tokrat se je spet pokazalo, kako zaželena in potrebna so.

Ne bojte se! Povezovalna tema Muzeja je bilo povabilo 'Ne bojte se!', ki se nanaša na strah pred tujim, pred prišleki. Tako je bilo pred sto leti s pojavom tujih rudarjev, tako je danes, ko nizozemsko gospodarstvo in kmetijstvo spet potrebujeta pridne roke iz tujine in ko na vrata trkajo begunci. Pozornemu obiskovalcu je razstava pokazala, kako podobne so dandanašnje dileme tistim iz preteklosti, kako podobni so predsodki pred priseljenci. In kako pozitivno je lahko sobivanje, če ljudje sodelujejo in so solidarni med seboj. O tem so se lahko prepričali številni obiskovalci od blizu in daleč, med njimi predstavniki dežel, od koder so se priseljevali v Limburg. Slovenska veleposlanica Sanja Štiglic je Muzej obiskala kmalu po odprtju in se ob tej priložnosti srečala s tukajšnjimi rojaki. Med obiskovalci je bilo najti tudi člane Združenja prijateljev Slovenije na Nizozemskem, ki je pomagalo pri promociji Muzeja in posameznih prireditev. V začetku je le-ta potekala po socialnih medijih, po nekaj uspešnih dogodkih pa so napovedi in poročanje povzeli lokalni in deželni mediji.

21

Posebej je odmevalo srečanje evropskega komisarja Fransa Timmermansa z okoliško mladino. Kandidat za predsednika Evropske skupnosti izhaja iz teh krajev, njegov dedek je bil rudar v časih, ko so se domačinom pridružili ‘kumpli’ iz vse Evrope, tudi iz Slovenije. Vrata fizičnega Muzeja so se zaprla, ostaja pa spletna stran https://migratiemuseumheerlen.nl/ z digitalnim gradivom in facebook-profil s številnimi fotografijami, ki pričajo o bogatem dogajanju v Heerlenu. Na http:// www.iisg.nl/hbm/slovenen/intro-sl.php najdemo tudi spletno fotografsko razstavo Milene Mulders o slovenskih priseljencih. Poleg sporočila 'Ne bojte se!' pa imajo največjo vrednost pozitivne izkušnje, ki so si jih organizatorji in obiskovalci nabrali v teh pol leta. In spomini na srečanja, ki bodo skupaj, ali vsako zase, začetek kake nove tradicije.  Metka Dijkstra Murko  Osebni arhiv M.D.M.


// MED NAMI

Naša slovenska beseda Društvo Slovencev Planika iz Zrenjanina je že trinajstič zapored priredilo jubilejno literarno druženje Naša slovenska beseda, praznik lepih besed in dobrih ljudi, ki se je tokrat odvijalo v Kulturnem centru Zrenjanina. Tudi tokrat so bili člani Društva Slovencev Planika iz Zrenjanina gostitelji srečanja slovenskih društev iz Republike Srbije, tradicionalno pa so na manifestaciji sodelovali tudi gostje iz Slovenije. Letos so bile naše gostje članice ženske vokalne skupine Gallina iz Ljubljane. V revijalnem delu programa je nastopilo osem društev: Društvo Slovencev »Kredarica« iz Novega Sada, Društvo Slovencev »Logarska dolina« iz Pančeva, Društvo Slovencev »Sava« iz Beograda, Društvo Slovencev »Triglav« iz Subotice, Društvo Slovencev »Kula« iz Vršca, Društvo slovensko-srbskega prijateljstva “Zdravica” Niš, Društvo Slovencev “Emona“ Ruma in Društvo Slovencev »Planika« iz Zrenjanina.

kulturnih dejavnosti Društva Slovencev Planika. “Poz­ dravljam vas iz srca v upanju, da bo današnji skupni izlet v svet lepote in recitatorsko-literarno popoldne doprineslo, da skupaj začutimo moč in toploto slovenske besede in lepoto slovenskega jezika,” je poudaril Pešić. Prisotne je pozdravila tudi novinarka in poznana Zrenjaninka, Branka Jajić.

Vse prisotne je pozdravil predsednik DS Planika, Miloš Pešić, voditelji so bili letos učenci dopolnilnega pouka in kulture v Zrenjaninu, ki ga vodi učiteljica Milena Spremo.

V uvodnem delu so se učenci in udeleženci pouka slovenskega jezika in kulture iz Zrenjanina poklonili trem velikanom slovenske kulture, in sicer Valentinu Vodniku, Rihardu Jakopiču ter Josipu Vandotu. Posebej očarljiv je bil otroški zbor Planika, ki je letos prvič nastopil na prireditvi Naša slovenska beseda kot tudi na mednarodnem festivalu Slobodan Bursać. Med drugim so se predstavili tudi s Kekčevo pesmijo ob 100-letnici izida knjige Kekec Josipa Vandota. Poleg omenjene so zapeli še ljudsko Moj očka ima konjička dva ter otroško pesem Mi pa hiško zidamo.

Miloš Pešić je razglasil »besednika« letošnje kulturne manifestacije. Laskavo nagrado sta dobila Anđelija Sarvaić kot dolgoletna blagajničarka, ki je dala velik doprinos pri uveljavljanju društva, ter Dimitrije Đurićin kot organizator

Gostje iz Beograda, Vršca, Gudurice, Novega Sada, Subotice, Rume, Niša, Pančeva in Kovina so se predstavili s točkami najmlajših učencev v slovenskem jeziku, odrasli udeleženci pouka slovenskega jezika in kulture pa so

22


prebrali svoje spise in pesmi. Najmlajši učenci iz Novega Sada  pa so s pomočjo učencev iz Subotice odigrali še Zverjasca J. Donaldsona. Vršac je počastil 200-letnico Valentina Vodnika, pridružili so se tudi najmlajši iz Subotice in Novega Sada z Vodnikovima basnima Sraka in mlade ter Petelinčka. Ruma  je pripravila ¨živo¨ razstavo reprodukcij Ivane Kobilce, učenci so prebrali svoja razmišljanja ob sliki Kofetarica. Gudurica je nastopala z izštevanko Čebelice. S prepevanjem slovenskih pesmi in recitali so nas navdušili tudi člani Društva Slovencev Sava, Društva Slovencev Logarska dolina Pančevo in Društva slovensko-srbskega prijateljstva Zdravica iz Niša. Posebne gostje so bile pevke iz Slovenije - vokalna skupina Gallina, ki nas je navdušila z rezijanskimi in beneškimi ljudskimi pesmimi ter z znanimi popevkami. Njihov nastop je bil vrhunsko umetniško doživetje in velika nagrada za vse udeležence srečanja.

Praznovanje svetovnega dneva čebel na Evropski šoli v Haagu  Tea Pelc

23

Nastopil je tudi zbor Društva Slovencev Planika, ki se je isti konec tedna predstavil tudi na festivalu zborov »Slobodan Bursać«, ki se tradicionalno odvija v Zrenjaninu. Priznanje za svoj trud in veliki doprinos pri negovanju slovenskega jezika so prejeli učitelji Rut Zlobec, Zoran Jovičić in Milena Spremo. Udeleženci - otroci iz vseh omenjenih srbskih mest - so primer, kako z osebnim naporom in trudom doprinesti k boljšemu svetu. Dan za lepoto in življenjsko toplino izgovorjene besede so udeleženci zaključili s skupnim druženjem, zatem pa so se gostitelji poslovili od gostov v prepričanju, da so tudi letos dodali del mozaika, posvečenega negovanju maternega jezika tukajšnje slovenske manjšine.

Praznovanju svetovnega dneva čebel se je pridružila tudi Evropska šola v Haagu (ESH), ki je organizirala infotočko in vrsto dejavnosti, povezanih s čebelami. V sredo 22. maja, je ESH v sodelovanju z Veleposlaništvom RS na Nizozemskem gostila raziskovalke Centra za biotsko raznovrstnost Naturalis, ki so učence seznanile o pomenu čebel in drugih opraševalcev za človeštvo. Šolarji so z navdušenjem sodelovali v aktivnostih in v spomin na svetovni dan čebel prejeli tatu nalepko z motivom kranjske čebele. Slovensko veleposlaništvo se zahvaljuje Evropski soli v Haagu, učiteljici slovenščine na ESH Danici Š. Novosel in Naturalis-u za izjemno obeležitev svetovnega dneva čebel.


// LEPOTE SLOVENIJE

Dobrodošli v najslajšem mestu

24


 Blanka Markovič Kocen

Ne samo za najslajše, Radovljica, gostiteljica letošnjega srečanja Dobrodošli doma, velja tudi za mesto z največ sonca na Gorenjskem. Obdana s izjemnim naravnim bogastvom Triglavskega narodnega parka in Bleda, Radol'ca blesti v bogastvu kulturne dediščine, mnogi jo imajo za najlepše manjše slovensko mesto. Na kaj pomislite, ko govorimo o Deželi radovljiški? Seveda, na Avsenike, čebelarstvo, kovaštvo. V novejšem času pa tudi na festival čokolade in številne glasbene in druge kulturne festivale. To je Dežela radovljiška. Ni pomote, Dežela z veliko začetnico, so mi povedali na občini, tako so se odločili. Iz spoštovanja do svojega kraja. Najbolj prepoznavni in s turistično infrastrukturo opremljeni kraji te Dežele so poleg Radovljice, ki velja za izobraževalno, kulturno in upravno središče, še Lesce, Begunje, Brezje in Kropa. V radiju 30 do 40 km pa ležijo tudi najbolj znani slovenski turistični kraji kot Bled, Kranjska Gora in Bohinj, vsi dostopni z regionalnimi cestami. Sončna Radovljica Občina Radovljica leži na severozahodu Slovenije, na delu, ki ga označujemo kot Zgornja Gorenjska. Z 18.500 prebivalci sodi med večje občine v Sloveniji in v celoti obsega 52 naselij. Temeljna gospodarska panoga je turizem, ki temelji na naravnih, kulturnih in rekreativnih zmogljivostih, ki jih omogočajo naravne lepote in izredno ugodno podnebje. Radovljica se med drugim lahko pohvali z največjim številom sončnih dni na Gorenjskem. Najtoplejši mesec je julij s povprečno temperaturo 18 st. C, najhladnejši pa januar z -2 st. C. .Srce in duša mesta je Linhartov trg, ki je eno najlepših starih mestnih jeder v Sloveniji. Na trgu domujejo številni muzeji, v mestu pa odlične restavracije in številne nastanitve. Ob starem mestnem jedru je urejen park, ki je ostanek nekdanjega baročnega parka. Ob glavni cesti skozi Radovljico se proti radovljiškemu

◀ FOTO: Rožle Bregar

25


// LEPOTE SLOVENIJE kopališču vrstijo secesijske vile, med katerimi s pisanim okrasjem nad vhodom izstopa stavba upravne enote Radovljica. Zaradi okrasja je poimenovana Čebelica.   Radovljica s športno infrastrukturo in svojo lego ob prometnih poteh in blizu rek ter gora ponuja neomejene možnosti za rekreacijo v vseh letnih časih.    Preko leta se v mestu vrstijo zanimivi dogodki in prireditve. Najodmevnejši je Festival čokolade vsako leto aprila. Poleti ljubitelje stare glasbe že desetletja navdušuje Festival Radovljica.   Najpomembnejša meščana sta zgodovinopisec in dramatik Anton Tomaž Linhart in arhitekt Ivan Vurnik. Spomenik v starem mestnem jedru imata v Radovljici rojena dobrotnica Josipina Hočevar ter umetnostni zgodovinar Cene Avguštin. Grajski park, zelo posrečeno izbrano prizorišče osrednje prireditve Dobrodošli doma, leži pred vstopom v staro mestno jedro Radovljice. Je blizu edinega mestnega hotela v Radovljici, Grajskega dvora, ki je stvaritev znanega arhitekta Vurnika. V parku je zanimiv gabrov drevored. Grajski park je ostanek nekdanjega graščinskega baročnega vrta, ki ga je dala urediti rodbina Thurn-Valsassina v 17. in 18. stoletju. Graščinski vrt je bil prvotno povezan z graščino v starem mestnem jedru. Najprej le z lesenim hodnikom, kasneje pa so zgradili nasip, ki je uporaben še danes. Meščani in okoličani so vrt imenovali Paradiž (limone, pomaranče). V parku lahko vidimo ostanke nekdanjega zidu, ki so ga obdajali in spomenik padlim v NOB. V vzhodnem delu parka je lipov nasad z obeliski. Lesce z Alpskim letalskim centrom

Središče rekreacije in oddiha Doline radovljiške so Lesce. Prelomnico v zgodovini in razvoju enega najstarejših krajev na Gorenjskem je pomenil odsek gorenjske železnice, zgrajen v drugi polovici 19. stoletja. V Lesce je s tem pred in po prvi svetovni vojni prišla industrializacija in še danes v občini pomeni glavno železniško vozlišče in edino mednarodno postajo. Še večjo prepoznavnost, tudi turistično, pa Lescam daje edino gorenjsko športno letališče, Alpski letalski center, ki med drugim ponuja panoramske polete nad Julijskimi Alpami in zbirko starodobnih letal, med katerimi je tudi EDE 5, letala pionirja slovenskega letalstva Edvarda Rusjana. Avsenikove Begunje Da sta v Begunjah doma brata Slavko in Vilko Avsenik, je dejstvo, ki je znano praktično vsakemu odraslemu Slovencu na vseh koncih sveta. Brata Avsenik skupaj s člani njunega

narodno-zabavnega ansambla sodita v sam svetovni vrh tovrstne glasbe, Avsenikova glasba pa je eden najbolj prepoznavnih in inovativnih glasbenih pojavov na svetu. Napisala sta več kot tisoč skladb, izdanih

▲ Festival Radovljica. FOTO: Jana Jocif ▼ FOTO: Jošt Gantar

je bilo več kot 30 milijonov njihovih plošč. Po celem svetu je bilo ustanovljenih več kot 150 klubov njunih oboževalcev. Na Brezje po duhovno energijo

26


skrbijo za božjo pot na Brezjah. Kovaška Kropa Kropa, ki leži v ozki dolini po planoto Jelovica, sodi med najstarejše fužinarske in železarske kraje v Sloveniji, je zibelka kovaštva. Kot prvi kraj v Sloveniji je od leta 1953 zaščitena kot kulturni in tehniški spomenik nacionalnega pomena. Ogenj in zemlja (ruda in oglje) so Kropo gnetli in kovali skozi dolga stoletja. Več kot 130 vrst in velikosti žebljev se je od nekdaj kovalo v Kropi in sosednji Kamni Gorici.

▼ Festival čokolade. FOTO: Mirko Kambič

Bogata kulinarika Iz Dežele radovljiške zagotovo ne boste odšli lačni ali žejni. Bogata kulinarična ponudba izhaja iz tradicionalne gorenjske kuhinje. Posebnost v zgodovini radovljiške kulinarike predstavlja prehrana v železarskih krajih, saj je bila pogojena z naravo dela in z njim povezanim načinom življenja. Pri kuhi se v vseh krajih uporabljajo enake sestavine, razlika je le v količini, načinu priprave in pogostosti posameznih jedi. Žganci, vsakdanja hrana, veljajo za steber Kranjske dežele. Seveda brez zelja ali repe ne gre. Tu so še juhe, ajdova in ječmenova kaša, cmoki in krapi. Pa zabele: ocvirki, zaseka, slanina. »Sladka kuhinja« se ponaša s štruklji in potico, poglavitno sladilo pa je bil v zibelki slovenskega čebelarstva, seveda, zelo dolgo časa med. Žejo so naši predniki na tem območju gasili predvsem z različnimi kompoti, med alkoholnimi pijačami pa je prevladovalo vino in različne vrste žganja.

Brezje so osrednje slovensko romarsko središče, bazilika Marije Pomagaj pa velja za slovensko narodno svetišče. Romanje na Brezje k čudodelni podobi se je pričelo ob vrsti čudežnih ozdravitev v letu 1863.

27

Število romarjev se je zelo povečalo v sedemdesetih letih 19. stoletja, po dokončanju gorenjske železnice. Število obiskovalcev Brezij se šteje v milijonih. Romarje sprejmejo sestre frančiškanke in bratje frančiškani, ki

Da so Gorenjci veseli ljudje odprtih src in vedrih obrazov, pa boste imeli priložnost spoznati prvi julijski konec tedna v Radovljici. Dobrodošli doma!


Dear compatriots, God bless … Let me summarise the words by Slovenian poet Oton Župančič: “The homeland is one, given to all of us, and one life and one death…” You have dispersed all around the world and, just as I had built a home on the fifth continent, you have built yours, wherever you have found adequate conditions. It was not easy – language knowledge was only one of the barriers for your progress in the new environment, which was not pleasant in many cases. Many of you have made it, and for many we do not know where their graves are… they were literally swallowed by the vast earth. However, some of us (like me, for example) had some energy and courage left and returned like swallows to their native land. When we returned, many of us were met with a certain degree of envy: look, a rich uncle from Australia… We raised our families and many times fought for mere survival. The first generations and the generations which followed were often second-rate citizens in their new homelands. But despite all of this, you have and we have survived and grown further. Let me emphasise that Slovenska Izseljenska Matica was one of the oldest post-war organisations in Slovenia for Slovenians from the neighbouring counties and abroad. The important fact is that it was established at the initiative of Slovenians from the USA, back in 1951. The initiative was made by the conscientious compatriots from Cleveland, Pittsburgh and other cities in the USA at the time when Senator McCarthy incited US citizens against communism and heated up the Cold War. Slovenian expatriates made the establishment of Slovenska Izseljenska Matica possible. What is more, they financially supported the Slovenian branch of UNICEF with two new Land Rover off-road vehicles to enable the healthcare service to work more effectively in the decimated and destroyed post-war Slovenia. It was then when a magazine for Slovenians living outside the borders of the present-day Republic of Slovenia started to be published. “Rodna Gruda” was a newsletter which was published for more than 50 years. Of course, times change and the independence efforts have

brought fundamental changes and the establishment of the sovereign and independent state of Slovenia. I clearly remember the first meeting in our country in Dolenjske Toplice – we used to call it “Expatriate Picnic” back then. The event has been preserved and, in addition to today’s event, it remains one of the main events bringing together Slovenians from the neighbouring countries and abroad. The generations of the first expatriates are gone. There are no great grandfathers and great grandmothers any more, it is us and our youth who have stayed. We are proud of our roots, and although some children of our roots do not speak Slovenian any more, they are proud to be of Slovenian descent. Slovenia is a small country. In the multitude of nations in the European Union – the united Europe, we have been recognised as an independent nation with its history, culture and language, and not only as a minority, despite all the things that have been happening around the whole world. Back in 1920, US President Wilson proposed that the borders between the European countries after the First World War are drawn along the language borders. However, the great (winning) powers Britain and France demanded that the borders are drawn to their own liking. Consequently, parts of Slovenia were amputated from the body. Some of these parts have been returned – parts of Primorska and Prekmurje – but the borders remain as they are, which means that the work to preserve culture, language and infrastructure in the neighbouring countries continues, be it in Slavia Friulana and Friuli Venezia Giulia across our western border, Carinthia and Styria across the northern border, parts of Gorski Kotar and Istria along the border with Croatia or, of course, Porabje in Hungary. Let me finish by saying: welcome home. Let’s meet each other. Let’s put all issues on the table and look for joint, implementable solutions to various problems and pressures you are facing at home or outside the borders of the Republic of Slovenia. Once again: welcome home. Peter Česnik, minister for Slovenians abroad

28


// INTERVIEW

Minister P. Česnik: Administrative barriers hamper reintegration of expatriates Minister for Slovenians Abroad Peter Česnik is convinced that following independence, Slovenia has been far from fully utilising its immense potential, and that eliminating administrative barriers is what needs to be done to reintegrate expatriates in the homeland. »Everybody wants enough work, in particular enough well-paid work for all our citizens, but this is not possible at the moment due to one reason or another,« State Secretary Olga Belec meanwhile comments on the emigration of young people. It will be exactly a year in June since the parliamentary election which resulted in the government of Marjan Šarec, which was sworn in three months later, on 13 September 2018. Peter Jožef Česnik was appointed to the post of the minister for Slovenians abroad, while Olga Belec was named state secretary at the Government Office for Slovenians Abroad. Given Česnik's experience as an emigrant and Belec's as a member of the Slovenian minority in a neighbouring country, they are a tandem which is reliably cruising through the term.

29


// SLOVENIANS OUTSIDE SLOVENIA

Monika Žnidaršič from Cleveland: Slovenians lack self-confidence After living in Cleveland for 23 years, Monika Žnidaršič returned to Slovenia, which she has never severed ties with, although she was born in the US. She had visited Slovenia with her parents during holidays several times, and she says that she spent a part of her childhood here. Today she teaches at the QSI International School of Ljubljana, and she never regretted moving to Slovenia. Her aunt’s blueberry compot, elderberry juice and home-made food, the summer nights when

you need a sweater, the smell of dried hay, when you travel along the Moravče Valley with your car window rolled down, a freshly baked bun, a Tom ice cream from the petrol station, the view of the mountains, of the Moon Bay in Strunjan, the sound of the accordion while you take a stroll down Čopova Street, the fragrance of Ljubljana after a summer thunderstorm, when it smells like linden trees and elderberry … All of this and more were the reasons for Monika’s return to Slovenia. And love, of course!

30


Hren Dragoličs from Tasmania: We need only each other and memories of home Can you imagine receiving one fine day an offer for a job on the other side of the world, Down Under, as Australia is colloquially called, and you have to make a decision in a relatively short time? This is exactly what happened to the Hren Dragolič family from Cerknica, which has reset their life completely by deciding that the husband and father Peter, a goldsmith, should accept the job offered in Australia, on the island of Tasmania. Although being an

31

adventurer family of enthusiastic hikers and explorers of new places and paths, which had also visited Australia several times, moving to the opposite side of the globe was nevertheless a really huge and courageous move. I contacted Peter and Rebeka through a close friend of Rebeka’s from her native Cerknica, and we “talked”, as one does these days, via e-mail.


// AMONG US

A museum of migrant, as well as Slovenian history

The temporary Museum of Migration in the Dutch town of Heerlen, where foreign workers have been moving to for more than hundred years, closed its doors at the end of May. It was also miners from Slovenia who were looking for a better life after the First World War in the mines of the province of Limburg. The Slovenian compatriots from there have already been honoured by publicist Milena Mulders, the daughter of a Slovenian mother, in her book “To Seek One’s Fortune”. As the initiator, main organiser of the set-up and driving force of the events as part of the museum, she upgraded and expanded it with the miners of the time and modern-day migrants.

While the doors of the actual museum have been closed, its website https://migratiemuseumheerlen.nl/ with digital content remains, as well as the Facebook page with numerous photographs witnessing the eventful life in Heerlenu. At http://www.iisg.nl/hbm/slovenen/intro-sl. php you can also find an on-line photo exhibition by Milena Mulders about Slovenian immigrants.

32


PHOTO: Rožle Bregar

Welcome to the sweetest town

Radovljica, the host of this year’s Welcome Home meeting, is not just the sweetest town in Gorenjska, it is also the region’s sunniest place. Surrounded by the marvellous natural treasures of Triglav National Park and Lake Bled, it shines in the richness of its cultural heritage, and many consider it to be the most beautiful small town in Slovenia. What do you think of when the area of Radovljica - which is popularly referred to as Radol’ca - is mentioned? Of course you think of the Avseniks, beekeeping, blacksmiths. More recently, it has made its name as the venue of a major chocolate festival and numerous music and other festivals. The town itself is the educational, cultural and administrative centre, but there are other places with good tourism infrastructure nearby as well, including Lesce, Begunje, Brezje and Kropa. In addition to the tourist, natural and cultural sites, Radovljica will also welcome you with its many culinary delights.

33


Dob�� šli do� 2019 Pro�� m s�ečan� 3. - 5. julij – nogometne tekme Športni center Nogometne zveze Slovenije ( NZS ), Predoslje 40a, Brdo pri Kranju, ob 16.00 in 18.30 uri 6. julij – nogometne tekme za 3. mesto ob 9.00 uri, za 1. mesto ob 11.00 uri 4. julij Razstava Narodne in univerzitetne knjižnice ( NUK ) in Inštituta za narodnostna vprašanja ( INV ) SOSEDJE SLOVENCI – SLOVENCI NA HRVAŠKEM Narodna in univerzitetna knjižnica, Turjaška 1, Ljubljana 4. julij - 5. oktober 2019 slavnostno odprtje v četrtek, 4. julija, ob 18.00 uri, v Veliki čitalnici NUK Koncert basbaritonista Marcosa Finka in pianista Nejca Lavrenčiča PESMI MOJIH DOMOVIN - Slovenski in argentinski samospevi Pričetek ob 20.30 uri, Slovenska filharmonija, Kongresni trg 10, Ljubljana Vstop prost 5. julij IV. konferenca slovenskih mladih raziskovalcev in študentov iz sveta in Slovenije Inštitut Jožef Štefan, Ljubljana, Jamova cesta 39 Pričetek ob 8.00 uri. 6. julij DOBRODOŠLI DOMA, grajski park, Radovljica Od 14.00 ure naprej

Av�o� fo���r �i��: Mir�� Kam��č

Av�o� fo���r �i��: Jošt Gan���

Av�o� fo���r �i��: Jošt Gan���

Grajski park, glavno prizorišče Od 15.00 do 18.00 ure – Aleksi Jercog trio in Kresnice ( Trst, Italija ) , Veseli Begunjčani ( Radovljica, Slovenija ), Folklorna skupina KPD Lesce, glasbena skupina Mimo ritma z Reke ( Slovensko kulturno društvo Bazovica, Hrvaška ), Jazz orkester iz Kaknja ( Slovensko združenje meščanov „Jožef Špringer“, BiH ) Čebelarski muzej, Linhartov trg 1, Radovljica Od 15.00 do 17.00 ure – Baročna dvorana - Strokovna konferenca NAGRAJENKE SE PREDSTAVIJO Strokovni posvet s predstavitvami izbranih nagrajenih del XVII. nagradnega natečaja za diplomska, magistrska oziroma doktorska dela na temo Slovencev v zamejstvu in po svet

Av�o� fo���r �i��: Jošt Gan���

Ob 16.00 uri – Plesna dvorana – okrogla miza: ZGODBE USPEŠNIH SLOVENK Linhartova dvorana, Gorenjska cesta 19a, Radovljica Ob 15.00 uri – Linhartova dvorana - Predstavitev monografije Društva Slovencev Kredarica Novi Sad z naslovom: PRETEKLOST ZA PRIHODNOST z ogledom krajšega filma o Moški pevski skupini ob njeni 15. obletnici delovanja

Av�o� fo���r �i��: Jošt Gan���

34


Dob�� �šli do� 2019 Ob 18.00 uri – glavno prizorišče v grajskem parku Pozdravni nagovor ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu g. Petra Česnika in župana Občine Radovljica g. Cirila Globočnika. KULTURNI PROGRAM v katerem se predstavijo članice in člani Slovenskih kulturnih društev ter posamezniki: dijaki iz Argentine, otroci iz Kanalske doline ( SKS Planika iz Kanalske doline, Italija ), mladi iz Banja Luke ( Društvo Slovencev RS Triglav, BiH ), pevski zbor Encijan iz Pulja ( Slovensko kulturno društvo Istra, Hrvaška ), moška pevska skupina iz Novega Sada ( Društvo Slovencev Kredarica, Republika Srbija ), pevski zbor iz Skopja ( Slovensko združenje France Prešeren, Severna Makedonija ), Danni Stražar in učenec Jakob Bonnevier iz Landskrona ( Slovensko društvo Orfeum, Švedska ) V Baročni dvorani bo postavljena razstava ob 100 obletnici smrti Ivana Cankarja in 85 obletnici obstoja društva Cankar v Sarajevu, Slovensko kulturno društvo Cankar, Sarajevo, BiH

Av�o� fo���r �i��: Mir�� Kam��č

Av�o� fo���r �i��: Jošt Gan���

V plesni dvorani bo postavljena razstava: Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945, Rafaelova družba Ob 20.00 uri – koncert in zabava s skupino Manouche Na stojnicah v grajskem parku se predstavijo lokalni obrtniki. Priložnost za nakup spominka na srečanje v Radovljici!

Av�o� fo���r �i��: Jošt Gan���

7. julij 26. tabor Slovencev po svetu - v Zavodu Sv. Stanislava, Štula 23, Ljubljana Šentvid s pričetkom ob 10.00 uri s Sveto mašo. Sledi kulturni program in okrogla miza z naslovom SPOZNAL SEM SLOVENCE PO SVETU. Av�o� fo���r �i��: Jošt Gan���

Prireditev poteka pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja

Vabljeni v našo družbo! Veseli vas bomo! Av�o� fo���r �i��: Jošt Gan���

Slovenian emigrant association

35

Iz�e�j���k� d�ušt�o S�O� N �A V S�E��


Dobrodošli doma 2019 Tradicionalna prireditev Dobrodošli doma bo letos 6. julija 2019 v Radovljici. Potekala bo pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. Vabimo rojakinje in rojake, ki živite v zamejstvu in po svetu, da se nam na ta dan pridružite. Skupaj z vami bomo izoblikovali pester in bogat kulturni ter športni program. Letošnji dogodek organiziramo društva: Združenje Slovenska izseljenska matica, Svetovni slovenski kongres, Slovenija v svetu in Rafaelova družba pod pokroviteljstvom Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Pripravili bomo nastope različnih glasbenih, folklornih in pevskih skupin, razstave, srečanje mladih raziskovalcev, predstavitve nagrajenih diplomskih in magistrskih nalog, nogometne tekme, pohod na Triglav… Organizirali bomo tudi izlete v okolici Radovljice. Kontaktna oseba: Jasmina Ilič Draković Mobitel: 00386 40 150518 Email: sim@zdruzenje-sim.si; jasmina.ilic@zdruzenje-sim.si Srečanje financira Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, občina Radovljica, Turizem Radovljica, pri dogodku sodelujejo tudi Narodna in univerzitetna knjižnica ter Slovenska filharmonija.

36

Profile for Moja slovenija

E-revija Moja Slovenija junij 2019  

E-revija Moja Slovenija junij 2019  

Advertisement