__MAIN_TEXT__

Page 1

E-revija | Januar 2019

KULTURA

Tischlerjev nagrajenec Janko Zerzer SLOVENCI PO SVETU

Ženska sem, manjšinka sem, Slovenka sem! SLOVENCI PO SVETU

Ker tega niso imeli v Sloveniji, so šli v svet 1


// IZ TOKRATNE ŠTEVILKE

KULTURA

TISCHLERJEV NAGRAJENEC JANKO ZERZER 4

SLOVENCI PO SVETU

SLOVENCI PO SVETU

ŽENSKA SEM, MANJŠINKA SEM, SLOVENKA SEM!

KER TEGA NISO IMELI V SLOVENIJI, SO ŠLI V SVET 12

9

Moja Slovenija www.slovenci.si IZDAJATELJ

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu UREDNIŠTVO

Erjavčeva 15, 1000 Ljubljana, Slovenija GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK

Miha Prapotnik

PREVODI

STA OBLIKOVANJE IN PRELOM

STA FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI

STA

KONTAKTI

+386 1 230 80 00 info@slovenci.si SPREMLJAJTE NAS




// KULTURA

V žarišču Svetovni dnevi Ivana Cankarja Decembra so obeležili 100-letnico smrti velikega slovenskega pisatelja - Na več kot 50 univerzah po svetu, kjer ponujajo študij slovenščine, so se odvijali Svetovni dnevi Ivana Cankarja. Slavistka Tatjana Vučajnk skrbi mdr. na Univerzi v Celovcu za pedagoško smer študija slovenščine. V delovanje pri projektih, povezano s temo, s katero se ukvarjajo v določenem letu oz. z aktualnostjo, ki jih ponujajo univerze, vključijo tudi študente. Sodelovali so na Dolgi noči raziskovalcev, pri Evropskem dnevu jezikov, Dnevu jezikov in kultur v okviru univerze, letos pa je bil v žarišču projekt Svetovni dnevi Ivana Cankarja. Pobudil ga je Center za slovenščino kot drugi tuji jezik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in je potekal po univerzah, kjer se slovenščina uči oz. študira. Študentje so bili vpeti v prevajanje del Ivana Cankarja. Izbrana besedila je pripravil oddelek za slovenistiko, prevodi del študentov pa so potem izšli v Antologiji del Ivana Cankarja. Svetovni dnevi so uveljavljen dogodek, ki poteka že več let na različno temo, letos pa se je krovna tema Ivan Cankar etablirala tudi na Koroškem. Zbrali so različne ustanove in skupno izvedli Cankar@Carinthia. Sodelovali so Inštitut za slavistiko, Musilov inštitut, Dom v Tinjah, SPZ, založba Škrateljc, Haček in Pavlova hiša. Združeni sicer pod krovno temo Cankar na Koroškem, pa

so hkrati ohranili tudi določeno avtonomijo vsakega posebej. Slavistika se je povezala z Musilovim inštitutom in skupno so se posvetili Cankarju v stripu. Izšel je tridelni strip: Moj lajf, Hlapec Jernej in pasja pravica ter Hlapci. Sodelovali so tudi študenti inštituta za prevodoslovje graške univerze, ki so Pasjo pravico prevedli v nemščino. Prevod so predstavili širši publiki in poželi uspeh. Del razstave Cankar v stripu je zdaj na Univerzi v Celovcu, del pa v Musilovem inštitutu. Na univerzi je poudarek na prevodni, jezikovni noti, v Musilovem inštitutu pa je celostno predstavljen Cankar v stripu. Celostno predstavitev stripov so imeli tudi v Hačku. Nadalje so predstavili dva filma o Cankarju – na univerzi film »Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja«, v Musilovem inštitutu pa so si ogledali izseke iz filma »Cankar«, v katerem igra tudi koroška Slovenka Lara Vouk. Napovedan je še en velik dogodek 10. januarja v Tinjskem domu z naslovom S Cankarjem za mizo. Oktobra je z dejavnostmi blestela SPZ, novembra in decembra Slavistika in Musilov inštitut, januarja pa bodo na vrsti Tinje. Cel spekter prireditev na Cankarja je sijajen, imeniten projekt, ki je povezal različne inštitucije in akterje. Zelo zainteresirani so bili tudi dijaki in dijakinje DTAK, ki so prišli na ogled filma in se tudi udeležili prireditve kofetek@Cankar na fakulteti Univerze v Celovcu.

1


Janko Ferk nagrajen s posebno nagrado dežele Koroške za življenjsko delo Janko Ferk, pravnik in avtor, je te dni praznoval 60. rojstni dan. Piše v obeh deželnih jezikih in takole o sebi pravi: Moja identiteta je koroška in Koroška ima dva jezika. Dva jezika pa sta zelo velika dediščina, ki naj bi jo sprejeli … Te dni je prejel Ferk posebno nagrado dežele Koroške za življenjsko delo. Slavilni govor na vročitvi je imel pisatelj Josef Winkler. Prepis v nemščini lahko preberete na strani Novic. V reviji »Pravna praksa« je Zoran Skubic (pravnik in sekretar v Državnem zboru RS) takole zapisal: Šestdeset let brez predaha »2. avgust [1914]. Nemčija je Rusiji napovedala vojno. Popoldne plavalna šola.« S tem dnevniškim zapisom pesnika, pravnika in pisatelja Franza Kafke se zaključi uvodna stran romana »Cesar je vojsko odposlal«, ki je nedavno tega nastala izpod rok našega zamejskega rojaka, čezmejno priznanega literata, pesnika, pisatelja, prijatelja, esejista in jurista, dr. Janka Ferka, ki prav te dni praznuje okroglo obletnico. In prav s prvopisanim Kafko je bila in še vedno je povezana življenjska in literarna pot dr. Ferka. Druži ju enaka in enakovredna ljubezen tako do literature kot tudi do pravne misli, ki se še zdaleč ni zaustavila že s podelitvijo doktorata pravnih znanosti. Ustvarjalna iskrica, ki jo je v Ferku kot takrat še nedoletnem mladeniču za-

2

netilo prvo srečanje s Kafkinim »Procesom«, se je namreč kaj kmalu razplamtela v ustvarjalno ihto, ki ji (še) ni videti konca. Dr. Janko Ferk je bil rojen 11. decembra pred natanko šestdesetimi leti v Škocjanu v prelepi dolini Podjune, tik ob Klopinjskem Jezeru na avstrijskem Koroškem, trenutno pa preveč časa preživlja na cesti med Celovcem, kjer je hkrati sodnik s (pre)polnim delovnim časom na deželnem sodišču kot tudi častni profesor na tamkajšnji Alpsko-jadranski univerzi, in Dunajem. V vmesnem času sodi, predava, poučuje, predvsem pa še vedno piše, piše, piše. Trenutno mu pripisujejo avtorstvo vsaj tridesetih knjig, da o številnih strokovnih, literarnih in znanstvenih prispevkih niti ne izgubljamo besed. Kot dolgoletni član Društva slovenskih pisateljev, ki tudi ni tiho križem rok stal ob strani v času, ko je matična domovina doživljala osamosvojitveni preporod, je tudi avtor številnih prevodov književnih del slovenskih pisateljev v nemški jezik, tudi Žarka Petana in Nika Grafenauerja. In čeprav je za svoj dosedanji opus prejel več priznanj doma in v tujini, bo njegov odgovor na vprašanje, kaj trenutno počne, bržkone: »Pišem naslednjo knjigo.«   Novice.at


// KULTURA

Dežela odlikovala znanost in umetnost Priznanja in nagrade Koroške za leto 2018 - Dežela Koroška je ob koncu leta podelila v Domu glasbe nagrade vidnim ustvarjalnim osebnostim. Skupaj s predsednikom koroškega kulturnega gremija Erichom Schwarzem in vodjem deželnega kulturnega oddelka Igorjem Puckerjem je deželni glavar Peter Kaiser te dni podelil skupno trinajst odlikovanj – med njimi pospeševalne nagrade za mlade ustvarjalke in ustvarjalce z različnih področij za vseskozi vidno ustvarjanje. Rejeli sta ju med drugimi umetnici Andrina Mračnikar, s filmom »Ma Folie« uspešna režiserka, in Nataša Sienčnik, ki poučuje tudi na dunajski Akademiji za likovno umetnost. Priznanje pa je prejelo prav tako SPD Rož, ki je pred kratkim pripravilo pretresljivo razstavo »Geodetski urad«, v kateri se kritično soočajo z meritvami po rasnih kriterijih nacistov po anšlusu pri prebivalcih občine Šentjakob v Rožu.

njegova knjiga z naslovom »Die Behandlung der Opfer« o zdravljenju žrtev. Mnogo prahu so v koroški javnosti dvignile njegove publikacije, ki so izšle v založbi Drava in vkaterih je analiziral desni populizem nekdanjega deželnega glavarja Haiderja, pa tudi znanstvene obravnave tako imenovanega »koroškega prastrahu«. V desnih krogih je Ottomeyerjeva počastitev naletela na ostro nasprotovanje, v zahvalnem govoru pa je odlikovani pozval, da se naj ne prilagajamo tokovom časa ter naj ostanemo budni in odporni, kadar grozi demontaža demokracije. Slovesnost je moderirala Katja Gasser, slavnostni govornik na podelitvi pa je bil kabaretist, avtor, igralec in režiser Werner Schneyder.   Novice.at

Z glavno, deželno kulturno nagrado 2018 je bil odlikovan za delo na področju družbenih in socialnih ved upokojeni univerzitetni profesor Klaus Ottomeyer. Socialni psiholog in psihoterapevt je do svoje upokojitve bil dolgoletni vodja oddelka za socialno psihologijo na univerzi Alpe-Jadran v Celovcu in leta 2011 je izšla pri nemški založbi Klett-Cotta

3


Tischlerjev nagrajenec Janko Zerzer Domači kruh in skrb za skupnost Letošnji Tischlerjev nagrajenec Janko Zerzer je z Nedeljo izredno povezan. Leta 1978 je napisal svoj prvi komentar in to počel skoraj štiri desetetja. Z Nedeljo je prišel v stik že kot otrok, ko jo je raznašal po domači fari. Nedelji pa je zvest tudi sedaj, saj na zadnji strani ureja rubriko narečnih besed Po domače. Ob bližnji podelitvi Tischerjeve nagrade smo z njim pogledali v preteklost in v prihodnost. Prejeli boste jubilejno 40. Tischlerjevo nagrado. Kakšne spomine imate na Joška Tischlerja, po katerem je nagrada poimenovana? Kakšna so bila vajina srečanja in kako močno je Tischlerjev pečat še danes viden v slovenski narodni skupnosti? Dr. Tischlerja smo že kot otroci poznali in častili, saj je prihajal na kulturne prireditve, ko smo nastopali na vasi. Seveda je tudi spremljal življenje in delovanje dijaške mladine na Plešivcu. Ko sem po končanem študiju na Dunaju prišel na Slovensko gimnazijo, me je sprejel odprtih rok, saj se je učiteljski zbor še polagoma formiral. Potem pa je med nama postalo prav tesno razmerje in pogosto smo se srečavali z Vinkom Zwittrom na Kobariški cesti, reševali svet in si privoščili kak kozarček rdečega vina. Ko sem se poslovil od samskega stanu, me je podpiral kot poročna

4

priča. Pri njegovem pogrebu v Žrelcu pa sem mu skupaj z gimnazijskim zborom zapel njegovo najljubšo pesem, Sirota jaz okrog blodim. Tischlerjeva nagrada je bila za vas in Matevža Grilca nekaj desetletij neke vrste vsakoletni ritual. Izročala sta jo, vi kot predsednik Krščanske kulturne zveze in Matevž Grilc kot predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev. Bi lahko razkrili ozadja, kako je prišlo do ustanovitve te nagrade in v čem je njena posebna vrednost? Prvo Tischlerjevo nagrado je podelila Krščanska kulturna zveza leta 1979, prejemnik je bil Lajko Milisavljevič, izredno uspešni zborovodja šentjakobskega mešanega zbora. Nagrado je predlagal dipl. inženir Franc Kattnig, odbornik KKZ. Seveda prve podelitve ni mogoče primerjati s tem, kar doživljamo danes. Kot lavdator je bil seveda predviden predsednik Lovro Kassl, ki pa je zbolel in je moral opoldne v bolnišnico. Nato je Kattnig napisal besedilo in mene delegiral, da ga preberem, jaz pa sem bil še v Št. Petru pri pouku, tako da sem šele zadnji trenutek prišel v Celovec. V dvorani je bila le peščica udeležencev, med njimi župan Guggenberger, torej je bila podelitev dvojezična. Ko sem bral nemški del, sem obrnil list, ki pa je bil


// KULTURA prazen, ker se je pri kopiranju nekaj zataknilo. Podelitev je kljub temu uspela. S tem odlikovanjem smo hoteli pokazati kulturnim garačem naše priznanje in hvaležnost za vsa prizadevanja.

dnik Kulturne skupnosti in načelnik Zveze kulturnih organizacij v Celovec, da sva poročala, kaj sva tam doživela. Da se je prav ta obisk v Južni Ameriki sijajno obnesel, je seveda izredno pozitivna posledica te akcije.

Marsikatera pomembna kulturna pobuda med koroškimi Slovenci v preteklih štirih desetletjih, ki je medtem prešla tudi v naslednje rodove, nosi vaš pečat, oziroma je bila rojena v trojici Janko Zezer, Franc Kattnig in Nužej Tolmajer. Jezikovne počitnice v Novem mestu, Gledališka in lutkovna delavnica najprej v Fiesi in sedaj v Ankaranu, Koroški kulturni dnevi na Primorskem, v Ljubljani in Mariboru, Literarni in govorniški natečaj ob Tischlerjevi nagradi, Slovenščina v družini … so le nekatere pobude. Kaj je skupno vsem tem pobudam, da so tako uspešne? Res je bila omenjena trojica ves čas kreativna in podobnih inovacij je bila dolga vrsta, da omenim le narodopisno dejavnost, ki je dosegla take dimenzije, da je na tej osnovi nastalo izredno podjetno Narodopisno društvo Urban Jarnik. Zanimivo pa je naslednje: mnogo idej se ni rodilo v pisarni, temveč na sprehodih ali potovanjih. Svojčas zelo atraktivno družinsko petje se je npr. rodilo na vračanju s Stola. S Kattnigom pa sva, ko je stanoval še v Celovcu na Vetrinjski ulici, leta dolgo križarila po Križni gori. Vsako nedeljo je ob sedmih zjutraj pozvonil na moja hišna vrata, potem pa sva tekla, hodila zmerno ali vpletla kako gimnastično vajo, posedela na kakem hlodu in razmišljala o tem, kar bi se dalo realizirati pri Krščanski kulturni zvezi. Tako sem spoznal, kako koristno je tako imenovano kreativno pešačenje, o katerem sem šele leta pozneje izvedel, da je znanstveno raziskano.

Z ustanovitvijo pobude Slovenščina v družini ste opozorili na pomembnost govorjenja domačega narečja v družini. Tudi v Nedelji urejate rubriko »Po domače«. Narečje je naročje jezika, pravi misel. So koroška narečja še dovolj živa, da se bodo ohranila? Da so prav naša narečja edina garancija za narodno preživetje, bi moralo biti jasno vsakemu pametno mislečemu rojaku/rojakinji. V otroškem vrtcu ali v šoli priučeni jezik, če sploh uspe, je za izobraženega in kulturno aktivnega Slovenca potreben, ni pa po vsej logiki in spoznanjih nujno zagotovitev, da bo jezik ostal živ v dotičnem rodu. Do maternega jezika ima človek čustven odnos, ki ga kot tuj jezik kakor npr. perfektno priučena angleščina, ki se je poslužuje po potrebi, ne more imeti. Ne razumem staršev, ki so sami odraščali v krajevnem narečju, da učenje jezika delegirajo vrtcu ali šoli. Žal je marsikdo nasedel zlobni propagandi, da so narečja grda in jih je treba pozabiti. In normalno obvladanje kakega koroškega narečja je najboljša osnova za obvladanje knjižnega jezika. Zelo dobro poznam družine, kjer je hčerka, ki je odraščala zunaj Koroške in ni imela niti ene ure slovenskega pouka, vsega Harry Potterja prebrala v slovenskem prevodu, sin pa po končani ljudski šoli v tujini ob prestopu na Slovensko gimnazijo od prvega dne naprej ni imel problema z učnim jezik.

Vedno je bilo za vas pomembno povezovanje Slovencev v zamejstvu in zdomstvu. Zakaj je po vašem potrebno povezovanje Slovencev po vsem svetu? Ker smo koroški Slovenci le ena slovenska skupnost, ki živi zunaj matične dežele, je nujno potrebno povezovanje, ker je naša usoda in so naši eksistenčni problemi enaki ali vsaj podobni. Tako so se iz občasnih pevskih ali igralskih gostovanj na Primorskem in gostovanj na Koroškem rodili na nekem srečanju v Ukvah leta 1983 Primorski in Koroški kulturni dnevi, ki jih z bogatim programom izmenično prirejamo vsako leto. Ravno tako je potrebno in koristno povezovanje s Slovenci v zdomstvu, in to smo napeljali že v času, ko to nikakor ni bilo po volji tovarišem na Koroškem in politikom v bivši Jugoslaviji. Ko je MoPZ Kočna iz Sveč leta 1985 gostoval pri slovenskih rojakih v Kanadi in Združenih državah, je to neki koroški tednik zelo pikro komentiral. In ko sva z glavnim urednikom Celovškega zvona leto kasneje potovala v Argentino, je po najini vrnitvi prišla smetana ljubljanske kulture, minister za kulturo, predse-

Po poklicu ste bili profesor, po poklicanosti kulturni delavec, tesno ste tudi povezani z naravo, saj ste znani tudi po tem, da znate cepiti drevesa in razmnoževati trto. Kako ste vse te tri poklicanosti združevali v svojem življenju in kako se prepletajo? Ob svojem poklicu kot učitelj je bilo zame kulturno delovanje od otroških let nekaj samoumevnega. Da pa ima človek tudi še kake manj zahtevne konjičke, ni nič posebnega, saj to potrebuje za razvedrilo. Moram pa priznati, da sem na marsikaterem področju, s katerim se od časa do časa ukvarjam, skromen diletant. Zelo ponosen sem, da sem s cepljenjem ohranil nekaj starih sort jabolk, ki sem jih dobil s seboj, ko sem kot otrok šel past krave, priznam pa tudi, da se mi cepljenje od časa do časa ponesreči, za kar mi je zelo žal. Razmnoževanje trte pa je tako preprosto, da sploh ni treba o tem govoriti, saj je samo treba odrezati poganjek in ga zasaditi na sončnem mestu v zemljo. Imam pa res veselje, če lahko trto, ki je prek Sveč prišla iz Radovljice, prepustim kakemu prijatelju ali sodelavcu in mu lahko privoščim to imenitno grozdje.

5


V pesmi »Oj te mlinar« pojete z MoPZ Kočna znameniti solo. V vaši družini veste, kako se iz dobre moke zamesi testo za kruh. Kako pomembno je, da vnuki obdržijo stik z domačnostjo, z zemljo, s prvinskim? Kaj si želite za njihovo prihodnost? Res mi je v veliko zadoščenje, da je v moji družini pristna domačnost tako živa. Kruh, ki ga vsak teden peče moja hčerka v Dobju, je močno podoben tistemu kruhu, ki ga je moja mama pekla vsakih štirinajst dni in rad se spominjam, da je bil najboljši, ko je bil star dva tedna. Starejša vnukinja je že končala univerzo in zdaj obiskuje vojaško akademijo v Wiener Neustadtu. Fant je lani maturiral v Kugyjevem razredu in študira pravo. Moji dve mlajši vnukinji odraščata ob Dobškem jezeru, obiskujeta ljudsko šolo v Ledincah in se v domačem društvu pridno udeležujeta. Hčerka Nada je bila nekaj let zaposlena na Dunaju in jo ni ravno vleklo na Koroško. Medtem se je sprijaznila z Dobjem, poje pri Dobškem kvartetu in loškem cerkvenem zboru in se angažira pri Kulturnem vrtu ob jezeru. Moja želja je seveda, da bi se vsi vnuki, tudi ko bodo odrasli, vključili v domače življenje. Vsekakor so pogoji za to dani, in kar me še posebej veseli: vsi štirje tudi med seboj govorijo izključno po mami in babici lepo brnško narečje, čeprav odraščajo v pretežno ali izključno nemško govorečem okolju. Vaša osebna poznanstva z umetniki iz Alpskojadranskega prostora so vas spodbudila, da ste pred več desetletji kot predsednik SPD Kočna ustanovili Slikarski teden. Kakšno dodano vrednost ima umetnost za življenje? Da vsake vrste umetnost neskončno bogati življenje, je splošno znano. Naj bo to glasba ali likovna umetnost, najbolj priljubljene zvrsti. Res sem rad zahajal na razstave in tudi osebno poznal marsikaterega slikarja. Da pa je nastal Slikarski teden v Svečah, ta zgodba ima več očetov. Prijatelj Valentin Oman, moj sošolec na Plešivcu, se je kot že priznan umetnik večkrat udeležil prireditve Ex tempore v Piranu in ob nekem srečanju s Francem Kattnigom je predlagal, da bi kaj podobnega prirejali tudi na Koroškem, morda pri njem v Rožeku. Kattnig mu je rekel, da njegovo društvo kaj takega ne bi zmoglo in je mene vprašal, kako bi bilo v Svečah, kjer je bil predsednik društva inšpektor Valentin Inzko in jaz član odbora. Nato sem idejo prevzel, vendar sem jo modificiral. Ex tempore ni prišel v poštev, pač pa slikarski teden, na katerem bi sodelovali umetniki iz Alpsko-jadranskega prostora, torej iz Italije, Slovenije in Koroške. Omanu je bil ta koncept všeč in mi je takoj pomagal najti kandidate, saj je iz svojih srečanj poznal dolgo vrsto slikarjev. Seveda pri SPD Kočna ni bilo toliko sredstev na voljo, da bi lahko financirali tako zahtevno prireditev. Torej sem se obrnil na dr. Apovnika, vodjo biroja za narodno skupnost pri deželni vladi, in res smo

6

dobili tako izdatno vsoto, da smo umetnikom lahko nudili prosto bivanje v Svečah in še povrnili potne stroške. Odmevnost že kar prvega tedna leta 1981 je bila tako velika, da skoraj ni bilo mogoče verjeti. K temu sta v prvi vrsti pripomogla Valentin Oman in Hans Staudacher, izredno komunikativna udeleženca. Zelo dobro se je obnesla tudi družabnost pri Adamu, kjer je bil kraj srečanja umetnikov z domačini. Tam so bile tudi prireditve med tednom in na koncu tedna razstava v polni dvorani in marsikateri vaščan je kupil kako sliko. Tudi pesem je del vašega življenja. Desetletja dolgo ste peli pri Kočni in cerkvenem zboru. Kaj vam je pomenilo petje in kakšen je občutek poslušati Bernardo Fink? Ker smo imeli pri Adamu svojčas, ko sem bil še otrok, gostilno in majhno kmetijo, smo imeli natakarico in služkinjo, nekaj, česar si danes ne moreš več predstavljati. In po večerih se je pelo v kuhinji. Ko je bil konec vojne in nacizma, se je spet poživilo kulturno življenje in legendarna Paula Oitzl je vodila otroški zborček. Z njim smo celo že leta 1946 gostovali. Npr. v Št. Janžu, pri Cingelcu na Trati, pri Gabrielu v Lešah in pri Prangarju v Zmotičah. Vozili smo se na grotah, ki jih je vlekla šimla. Na Plešivcu smo imeli seveda hišni zbor, pri katerem sem sodeloval. Ko sem prišel na počitnice domov, sem se na koru pomešal med altistke, po mutiranju nekaj časa med tenorje in končno med basiste. Zdaj sem se počutil odraslega. Ko sem se preselil v Celovec, sem seveda več desetletij ostal sveški cerkveni pevec in sem se peljal vsako nedeljo v Sveče k maši, pa tudi med tednom na vaje. Zbor smo imeli tudi kot študentje na Dunaju in leta 1965 smo ustanovili v Svečah Moški zbor, ki ga je vodil prof. Anton Feinig, organist in vodja cerkvenega zbora. S tem zborčkom smo potovali leta 1985 v Kanado in ko smo imeli prvi nastop v Torontu, nas je 600 poslušalcev sprejelo z neverjetnim navdušenjem. Lep uspeh pa smo želi tudi pri koncertu v Chicagu. Kot Celovčan sem se pridružil tudi Gallusu, z njim pa sem spoznal vrsto zanimivih krajev. Nastopali smo v ljubljanski filharmoniji, pevske turneje pa so nas vodile v Nemčijo, Francijo, Kanado, Združene države, Argentino, Avstralijo, Ukrajino. Petje me je spremljalo vse življenje in v vsaki skupini sem užival in sem seveda hvaležen, da sem mogel sodelovati. Ko sem leta 1986 v Buenos Airesu spoznal Bernardo Fink, ki je takrat že pela in se izpopolnjevala v Švici, sem pri ljubljanskih kulturnih politikih dosegel, da so jo povabili v Celovec, Trst in Ljubljano. Danes je Bernarda Svečanka, sveška cerkvena pevka in sodi med najbolj iskane koncertne pevke povsod na svetu.   Vincenc Gotthardt, Nedelja


// SLOVENCI PO SVETU

Kakšni izzivi čakajo porabske Slovence? Konec minulega leta so v Budimpešti podelili državna priznanja »Za narodnosti«. Med 14 dobitniki je bil tudi predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš. Visoko priznanje mu, kot je povedal Silvi Eöry, veliko pomeni. »Menim, da je to tudi priznanje organizaciji, ki jo vodim že 6 mandat, pa tudi za vse moje sodelavce in našo širšo skupnost. To ni samo priznanje zame, ampak tudi za delovanje celotne slovenske skupnosti na Madžarskem in še posebej v Porabju.« Lansko leto je bilo poleg načrtovanih kulturnih in drugih projektov predvsem v znamenju priprave sicer nenačrtovanega Razvojnega programa slovenskega Porabja, o katerem bo madžarska vlada verjetno odločala še ta mesec. Kot pojasnjuje Martin Ropoš so optimistični, saj gre za večletni projekt, ki naj bi trajal od najmanj 3 do celo 5 let. »Nekaj denarja, za manjše projekte tega programa, naj bi dobili že letos, glavne investicije, cestna infrastruktura, kanalizacija, ipd, pa naj bi se začele 2020.« Predsednik Državne slovenske samouprave upa, da se bo že spomladi sestala za porabske Slovence zelo pomembna mešana slovensko madžarska komisija, ki se lani zaradi menjave vlade ni sestala.

Pomemben izziv ostaja izboljšanje pouka slovenščine na dvojezičnih šolah, ki pa ni odvisno samo od denarja. »Tu moramo tudi sami vložiti veliko napora in tu nas čaka še veliko dela.« So pa na nekaterih drugih področjih odvisni od zakonodajalca, tudi pri vidni dvojezičnosti in dvojezičnih dokumentih. Tega sami ne morejo rešiti, pravi Martin Ropoš in kot primer daje zahteve za slovenskega poslanca v madžarskem parlamentu. »10 let smo na sejah mešane komisije zahtevali svojega poslanca, na koncu so spremenili volilni zakon in od 13 narodnosti ima zdaj ena svojega poslanca, ostali pa imamo svoje zagovornike v madžarskem parlamentu.« Jeseni bodo na Madžarskem potekale lokalne volitve, na katerih bodo porabski Slovenci volili tudi svoje manjšinske samouprave na lokalni in državni ravni. »Nanje se moramo pravočasno pripraviti. Poiskati moramo nove člane, tako na lokalni ravni kot za državno samoupravo. Da tako pokažemo, da so to resne, dejavne organizacije, ki imajo odgovorne člane.«  Novice.at  Silva Eöry

7


Zamejci v Čedadu obeležili že 56. dan emigranta Krovni organizaciji slovenske manjšine v Italiji, Slovenska kulturno-gospodarska zveza (SKGZ) in Svet slovenskih organizacij (SSO) sta v nedeljo, 6. januarja 2018, v gledališču Ristori v Čedadu pripravili že 56. dan emigranta, praznik beneških Slovencev. Prireditve se je udeležil tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Peter J. Česnik. Minister je v svojem nagovoru izpostavil, da je bil tudi sam več kot 36 let izseljenec in zato občutja emigrantov zelo dobro pozna. Poudaril je, da je dandanes za beneške Slovence izjemno pomembno, da se učijo slovenskega jezika in povezujejo z bližnjimi slovenskimi kraji. Obljubil je pomoč Slovenije, mladim pa položil na srce, naj se ne bojijo izzivov današnjih časov. V imenu krovnih organizacij Slovencev SKGZ in SSO na Videmskem in širše v Italiji je spregovoril župan beneške občine Tipana in predsednik beneške Kmečke zveze Alan Cecutti, ki je podrobno analiziral stanje beneških Slovencev danes. Opozoril je, da stanje ni spodbudno. »Pri popisu leta 1951 je deset občin v videmski pokrajini, ki so bile nekoč popolnoma slovenske, štelo 24.180 prebivalcev. Prvega januarja lani je od teh ostalo le še 7.556 ljudi,« je dejal. Do takega stanja je pripeljalo pomanjkanje delovnih mest, izseljevanje, razkosavanje posesti, zlasti pa »manjvrednostni kompleks«, je pojasnil Cecutti. Zavzel se je za sodelovanje in povezovanje obmejnih občin, in sicer na vseh možnih področjih, od energetskega povezovanja, turizma, podeželskega in gozdnega razvoja do cestnega povezovanja in podpiranja gospodarstva in

8

podjetništva. Po njegovem mnenju je to morda zadnja priložnost, da se »oživi stanje Nediških in Terskih dolin ter Doline Rezije.« Sam je optimističen. »Prepričan pa sem, da imamo vse možnosti za zagon tako pričakovanega preobrata v naši skupnosti še v rokah. To je bitka za življenje naših ljudi in naše zemlje,« je še dejal Cecutti. Predsednik deželnega sveta Furlanije Julijske krajine Piero Mauro Zanin je napovedal, da si bo tudi sedanje deželno vodstvo prizadevalo, da zaščiti in ovrednoti slovensko manjšino na območju. Obljubil je, da bo politika naredila take razmere, da se bo preprečil nadaljnji demografski padec v Beneški Sloveniji in drugod. Sicer je tudi dežela sama obsojena na smrt, je dodal. Beneškim Slovencem je kot sin emigrantov čestital, da ohranjajo spomin na težka leta, ko so se ljudje masovno izseljevali iz Beneške Slovenije in Furlanije, dejal pa je, da je treba danes poskrbeti za mlade. Politika mora ustvariti pogoje za delo, mladi pa morajo biti dejavni člen preporoda za ta območja. Letošnjega dneva emigrantov se je udeležilo veliko županov z obeh strani meje, vrsta kulturnikov in drugih političnih predstavnikov z Goriškega, Tržaškega ter z obeh strani meje.  STA  Wikipedia


// SLOVENCI PO SVETU

Ker tega niso imeli v Sloveniji, so šli v svet Pripravili smo izbor najbolj deljenih zgodb Slovencev v tujini v letu 2018. Preberite, kaj jih je prepričalo, da zapustijo domovino.   Ana Rupar, Siol

V Sloveniji ni bilo več dela zanj Miha je eden tistih Slovencev, ki ga je v tujino poleg osebnih razlogov popeljala gospodarska kriza. Magister arhitekture jo je konec leta 2013 občutil na lastni koži, ko je izgubil delo na svojem področju. Če je bilo še pred krizo v slovenskem gradbeništvu zaposlenih 95 tisoč ljudi, jih je bilo takrat le še polovica. Izkoristil je priložnost za prevoz do Skandinavije, se ustalil na Norveškem, kjer je začel tako rekoč na začetku, zdaj živi na severu države, kjer dela v projektantskem biroju.

9


V tujino jo je najbolj vleklo pestro družabno in kulturno življenje Selitev v tujino je bila za Petro pravzaprav samo vprašanje časa, saj je že kot otrok rada gledala avstrijsko televizijo, predvsem poročila o dogajanju na Dunaju. Družabno in kulturno življenje sta tisto, ki sta jo najbolj pritegnila v tujini in kar je v Sloveniji precej pogrešala. Zdaj živi v Zürichu, kjer dela v zdravstvu, ki je po njenih besedah precej bolj urejeno od slovenskega in se kot zaposlena v njem počuti neprimerljivo bolje. Leto 2018 pa ji bo ostalo v posebnem spominu, saj je dopust preživela tako, da je s kolesom prikolesarila v Slovenijo.

Z nahrbtnikom in brez načrtov v ZDA, postal model in igralec Artjom je v ZDA odpotoval čisto na slepo, brez kakršnihkoli načrtov. Tam je študij ekonomije zamenjal za igralstvo, spoznal življenjsko sopotnico in se poročil. Predvsem se je daleč od udobja staršev naučil pravega samostojnega življenja, prijel je že za marsikatero delo, med drugim je vozil limuzino. V letu 2018 pa je zaigral v prvem muzikalu.

Iz najbolj varne v najmanj varno državo Pred leti je v Sloveniji kandidiral za župana. Da ni bil izvoljen, mu je bilo očitno namenjeno, saj se mu je le nekaj mesecev pozneje ponudila priložnost za delo v delegaciji Evropske unije v eni najbolj nevarnih držav na svetu. Jan je za devet mesecev odpotoval v Gvatemalo, a tam spoznal življenjsko sopotnico, se poročil in ostal. Dolgoročno se želi vrniti v Evropo ali celo Slovenijo. Kar najbolj pogreša, je namreč občutek varnosti.

Na Dansko z željo po olimpijskih igrah Devetnajstletna Lia in leto dni starejša Iza Šalehar sta se pred štirimi leti iz Kočevja preselili v kraj Odense na Danskem, kjer trenirata badminton. Njun športni cilj je udeležba na olimpijskih igrah v Parizu leta 2024, na Danskem pa si želita končati tudi študij.

10


// SLOVENCI PO SVETU

Dublin ima odlične letalske povezave, le še Ljubljana manjka Sara se je bolj za šalo kot zares prijavila za delo na Googlu, nasmehnila se ji je sreča in se tako preselila v Dublin. Ko je mesto obiskala kot turistka, si nikoli ni mislila, da bo tam tudi živela. Mesto se ji je zdelo precej sivo in dolgočasno, a jo je zdaj le prepričalo. Vreme niti ni tako slabo, je pa z dobrimi letalskimi povezavami odlična odskočna deska za krajše pobege v tujino. Najbolj pa pogreša neposredne letalske povezave z Ljubljano, da bi tako večkrat »skočila domov« na »mamino govejo juho ali škampe v buzari, ki jih v Dublinu težko dobim.«

V betonski džungli živi svoje sanje, a pogreša naravo Leta 2009 se je pojavila priložnost za sodelovanje pri produkciji ameriške znamke Anthropology, kar ga je najprej popeljalo v Abu Dabi, nato pa ga je glavni fotograf Frederic Lagrange, čigar asistent je bil, povabil v New York. »Sprva ga nisem jemal resno, potem pa sem si rekel, zakaj ne,« pravi fotograf Jaka, ki si je v New Yorku uresničil sanje. Tam sicer najbolj pogreša naravo.

Služba med oblaki, dobesedno Za Tino je bilo usodno elektronsko sporočilo z razpisom za doktorat na Danskem. Tam zdaj živi že deset let, opravlja pa eno izjemno zanimivih služb - kot znanstvenica z letalom zbira vzorce oblakov nad Dansko, občasno pa raziskuje tudi na bolj oddaljenih območjih, kot sta Arktika in Grenlandija. Najbolj pa pogreša naravo.

V Sloveniji bi se morala odpovedati športu Če ne bi dobila priložnosti za študij v ZDA, bi se morala odpovedati svoji največji strasti - to je tenisu. Klavdija pravi, da je v Sloveniji zelo težko vzporedno študirati in se profesionalno ukvarjati s športom. To je v ZDA precej drugače, saj se univerze dobesedno bojujejo za uspešne športnike. Trenutno še študira v Misisipiju, v prihodnje pa si želi še kakšne izkušnje s severa ZDA. V Ameriki sta jo najbolj presenetili odprtost in prijaznost Američanov.

11


Ženska sem, manjšinka sem, Slovenka sem! Zveza slovenskih društev na Hrvaškem je maja lani po več kot dveh desetletjih dobila novo vodstvo, predsednica je postala dr. Barbara Riman, njena namestnica pa dr. Jasmina Dlačić, obe iz mlajše generacije društva Bazovica z Reke, že dolgo aktivni in tudi v njegovem upravnem odboru. Dr. Barbara Riman, pobudnica več uspešnih predlogov za uveljavitev slovenščine na Reki in širše, je predavateljica

12

in vodja reške enote Inštituta za narodnostna vprašanja. Več kot desetletje je vpeta v dejavnost slovenske skupnosti, tudi strokovno, v zadnjem času pa je osredotočena predvsem na migracije Slovenk. Kot predsednica Zveze slovenskih društev je v pogovoru z Marjano Mirković med drugim spregovorila o vtisih prvih mesecev in o tem, kako se je tudi kot ženska znašla v vodilni vlogi krovne organizacije.


// SLOVENCI PO SVETU Barbara Riman priznava, da je vodenje krovne organizacije veliko bolj zahtevno, kot si je predstavljala. »Ko gre za Slovence na Hrvaškem, imam trenutno občutek, da so vrzeli vsepovsod. Nekatere težave se vlečejo že od leta 1991 in nekatere se ne bodo verjetno nikoli rešile. Morali se bomo naučiti živeti z njimi. Slovenija namreč v določenih trenutkih nima veliko posluha.« Sogovornico veselijo izjave pristojnega ministra Petra Česnika, da Slovenci na Balkanu nisi ne izseljenci ne zamejci. To namreč čuti tudi sama. Območje avtohtone slovenske poselitve na Hrvaškem veliko teže določiti kot v Avstriji ali Italiji, pravi, saj so imeli narodi stoletja skupno zgodovino, skupne politične dejavnike in imajo tudi skupno prihodnost. Slovenci na Hrvaškem bi se radi predvsem gospodarsko okrepili, saj je na tem področju veliko možnosti za sodelovanje s Slovenijo. Zaradi same demografske strukture, starejše populacije, ki ohranja slovenstvo na Hrvaškem, morajo pritegniti mlade. Kako, pa je veliko vprašanje, priznava. Ena od možnosti in priložnosti je učenje slovenskega jezika na hrvaških šolah. »Dopolnilni pouk v slovenskih društvih je zelo pomemben, toda slovensko kulturo bi morali bolj približati tudi večinskemu prebivalstvu. Slovenska društva bi se lahko bolj odprla.« Eden od izzivov je tudi seznanitev pripadnikov slovenske skupnosti z njihovimi pravicami, pravi Barbara Riman. »Najmlajše slovensko prebivalstvo trenutno živi v Medžimurski in Krapinski županiji, kjer pa ni nobenega slovenskega društva. Ali ni interesa, ali pa ti Slovenci, ki živijo tam, ne vedo, kaj vse lahko naredijo.« Kako pa se je Barbara Riman, predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, pripadnica mlajše generacije, znašla v družbi starejših? »Izviram iz društva, kjer so starejši člani vedno dali in dajejo možnosti mladim, da predstavijo, kaj si mislijo in nikoli ni bilo težav zaradi starosti. Ob prevzemu funkcije sem bila prepričana, da leta ne bodo ovira, Moram pa priznati, da zdaj včasih to občutim.« Vodja reške podružnice Inštituta za narodnostna vprašanja je prevzela vodenje zveze tudi zaradi svojih raziskovalnih izkušenj, ki jih ima na manjšinskem področju, pa tudi zato, da bi skušala ne le v društva, temveč tudi v manjšin-

ske svete, pripeljati več mladih rojakov. In rojakinj. Ženske migracije so namreč še ena od njenih raziskovalnih tem. Pri svojem delu se je namreč srečala, pojasnjuje, s številnimi ženskami, ki so se preselile na Hrvaško in ki so pogosto omenjale diskriminacijo, težave z birokracijo. »Mogoče me zanima tudi zato, ker sem sama ženska in ker sem se večkrat pogovarjala z mamo, Slovenko, o svoji stari mami, ki se je preselila na Hrvaško.« Slovenke na Hrvaškem so v večini. Po podatkih zadnjega popisa prebivalstva iz leta 2011 je bilo med 10517 Slovenci kar 7171 žensk, poudarja dr. Barbara Riman, prepričana, da so prav ženske tiste, ki ohranjajo in porivajo naprej slovenstvo na Hrvaškem. Sodobne raziskave tudi kažejo, da so imele Slovenke pomembno vlogo v ekonomskih migracijah že po 1. svetovni vojni, ko so bile edine skrbnice v družinah, ki so zapustile Slovenijo. Gre za pomembno, do sedaj slabo raziskano tematiko, pravi sogovornica, ki bi rada raziskovala življenje in vlogo Slovenk na območju nekdanje Jugoslavije. S projektom se je prijavila na razpis Agencije za raziskovalno dejavnost in zdaj čaka na morebitno podporo. Kako pa se je Barbara Riman kot ženska znašla na mestu vodje Zveze? »Mnenja so različna. Nekateri podpirajo mojo odločnost in vztrajnost, drugim mogoče to ni všeč. Smo pač različni. Pomembno pa je, da se iskreno in odprto pogovarjamo, da rešujemo težave in ohranimo enotnost slovenske skupnosti.« Sicer pa biti ženska na Hrvaškem, še posebej na vodilnih položajih, ni lahko, dodaja. »Svojim študentom povem, da je danes na Hrvaškem, pa tudi v Sloveniji, čeprav ne toliko, zelo dobro biti beli moški, ki je poročen, je rimokatolik in ima otroke. Tako je vsekakor na Hrvaškem, kjer se zaradi svoje drugačnosti ne počutim dobro. Ženska sem, manjšinka sem, vsi okrog mene vedo, da sem Slovenka, in včasih imam občutek, da se to odraža tudi na mojih otrocih.«  SVSD  Davor Lonzarič

13


Novice so moj waterloo Konec februarja se po dobrih 26 letih z mesta predsednika Zveze slovenskih organizacij poslavlja Marjan Sturm. Kako zgodovinar in v manjšinski politiki dejaven koroški Slovenec ocenjuje svoje delo? Kako je z dialogom med slovensko narodno skupnostjo in nemško govorečo večino ter znotraj same manjšine? Odločitev za odhod ni novost, pravi, saj je že nekaj let opozarjal odbore, da prihaja v leta, primerna za upokojitev. Tako so se odločili, da na občnem zboru februarja letos izvolijo novo vodstvo, Marjan Sturm pa ne bo več kandidiral za predsednika zveze. Kaj je bilo pri njegovem delu v več kot 26 letih najtežje? »Najtežje je bilo iz Zveze slovenskih organizacij, ki je imela imidž, da je režimska in titokomunistična ekspozitura na Koroškem, narediti civilno družbeno organizacijo, ki je pluralistična, odprta, deluje v Avstriji in zagovarja sodelovanje z Republiko Slovenijo. Prenos te politike ni bil enostaven, ker je po eni strani privedlo do očitkov o izdajstvu in tako naprej. Mislim pa, da se je na koncu izkazalo za pravilno.« Med svojimi zaslugami Marjan Sturm omenja tudi bolj realističen, trezen pogled na člen 7 ti. Avstrijske državne pogodbe. Pomemben pa je tudi dialog z nasprotniki, s Heimatdienstom, ki ga je začel. »Te izkušnje si mi zelo drage in pomembne, saj se je izkazalo, da lahko le pogovor nekaj prinese, razširi pogled, di-

14

menzije in mislim, da je to, kar smo dosegli v konsenzni skupini, da je Koroški Heimatdienst svoje stališče spremenil, je strpna organizacija, ki ne nasprotuje več manjšini. Mislim, da je to velik dosežek, ki ima nekaj opraviti tudi z menoj.« Največje razočaranje v več kot četrt stoletja dela na vrhu Zveze slovenskih organizacij pa je za Marjana Sturma vloga Slovenije pri reševanju težav tednika Novice. »Nikoli nisem mislil, da bo slovenska tiskana beseda na udaru zaradi Slovenije. To je eno največjih razočaranj, ki sem jih doživel kot predsednik ZSO, da je dejansko iz Slovenije prišla pobuda za ukinjanje tiskane slovenske besede z znatnim zmanjšanjem finančne podpore. To je zame velika travma.« Ker se poslavlja z mesta predsednika ZSO, se bodo morali z reševanjem težav Novic ukvarjati drugi, pravi naš sogovornik, zadovoljen z doseženim. »Moja bilanca je, da sem, mislim, nekaj prispeval k spreminjanju klime v deželi, da sem nekaj prispeval k razrešitvi vprašanja topografije, da sem nekaj prispeval k vzdušju in sodelovanju v tem prostoru. Novice pa so tista negativna točka, kjer nisem uspel. To pa je moj waterloo.«

 SVSD  ZSO.at


// SLOVENCI PO SVETU

Služba SIS v slovenščini je velika pridobitev Pozitivna izkušnja na Osnovni šoli Josipa Ribičiča pri Sv. Jakobu v Trstu Dopolnilna šolska služba (t.i. SIS) v slovenskem jeziku, ki jo Občina Trst že tretje leto nudi učencem Osnovne šole Josipa Ribičiča pri Sv. Jakobu, je velika pridobitev tako za šolo kot za celotno skupnost, v tekočem šolskem letu pa učenci naloge s pomočjo slovenskih vzgojiteljic opravljajo kar v šoli in ne v rekreacijskem središču Pitteri, kamor po opravljeni nalogi gredo le tisti otroci, ki so potrebni še nadaljnjega popoldanskega varstva. Zato so na Večstopenjski šoli Sv. Jakob, v okviru katere deluje tudi šola Ribičič, sodeč po besedah ravnatelja Marijana Kravosa na splošno zadovoljni z dosedanjo izkušnjo.

več možnosti, da ohranijo povezavo s slovenskim jezikom, kar je bilo v rekreacijskem središču gotovo slabše,« pravi ravnatelj Kravos.

 Ivan Žerjal, Primorski dnevnik  Primorski dnevnik

Sočasno z vpisovanjem v prvi letnik vrtcev in šol vseh stopenj poteka namreč v Občini Trst od 7. do 31. januarja tudi vpisovanje oz. prijavljanje h koriščenju dopolnilne šolske službe, ki pri Sv. Jakobu poteka tudi v slovenskem jeziku in letos tudi v znamenju nekaterih novosti. Medtem ko so do lanskega šolskega leta otroci takoj po kosilu pisali naloge v šentjakobskem rekreacijskem središču Pitteri v Ul. San Marco, so letos dosegli, da ostanejo v šoli. Tu v spremstvu vzgojiteljic rekreacijskega središča, ki obvladajo slovenski jezik, pišejo naloge do približno 15.30. Takrat določeno število staršev pride svoje otroke iskat, da jih peljejo domov, ostali učenci pa se v spremstvu vzgojiteljic podajo v rekreacijsko središče Pitteri, kjer nadaljujejo z igrami in drugimi dejavnostmi, seveda tudi v tem primeru ob prisotnosti vzgojiteljic. »Na tak način smo tudi izboljšali to dimenzijo, da vsaj pišejo naloge v okolju, kjer imajo

15


// NOVICE

V pričakovanju leta 2020 Predsednik ZSŠDI Ivan Peterlin je na srečanju z novinarji napovedal, da bo leto 2019 predvsem pripravljalnega značaja v pričakovanju leta 2020, ko bo na vrsti tudi nogometna Europeada

Združenje slovenskih športnih društev v Italiji je ob koncu leta povabilo novinarje slovenskih medijskih hiš v Italiji na zdravico ob pričakovanju novega leta. Srečanje je bilo seveda priložnost obračunov, predvsem pa napovedi za nadaljnje delo. Predsednik ZSŠDI Ivan Peterlin je naznanil predvsem uspehe, ki jih Združenje žanje v Benečiji v sodelovanju z dvojezično šolo in napovedal, da bo najbrž prav kmalu napočil čas za rojstvo novega športnega društva. Pri ZSŠDI pa že pričakujejo leto 2020, ko bo v ospredju predvsem nogometna Europeada, na kateri bo nastopila tudi nogometna reprezentanca Slovencev v Italiji.  Primorski dnevnik  ZFOTODAMJ@N

Razpis za raziskovalne štipendije ASEF Ameriško-slovenska izobraževalna fundacija ASEF je objavila razpis za raziskovalne štipendije na več kot 30 odličnih univerzah v ZDA, Kanadi, Veliki Britaniji, Avstraliji in Novi Zelandiji ter na raziskovalnih institucijah v Sloveniji. Možne so prijave za področja fizike, biologije, medicine, strojništva, elektrotehnike, raču-

16

nalništva, matematike, ekonomije, okoljskih znanosti, glasbe, prava, lingvistike, politologije in humanistike. Razpisana sta dva štipendijska programa: Global ASEF Fellowships, ki je namenjen raziskovalnim obiskom na institucijah izven Slovenije, in ASEF Fellowships to Slovenia, ki je namenjen raziskovalnim obiskom institucij v Sloveniji. Rok za oddajo prijav je 15.2.2019 za Global ASEF Fellowships oziroma 1.3.2019 za ASEF Fellowships to Slovenia. Morebitna vprašanja pošljite na info@asef.net.

Fundacija ASEF štipendira slovenske študente in študente slovenskih korenin za 10-tedenske poletne raziskovalne obiske na vrhunskih univerzah in raziskovalnih institucijah po svetu in v Sloveniji. Štipendijski program ASEF krepi sodelovanje in kroženje znanja med Slovenijo in preostalim svetom. ASEF nadarjenim študentom omogoča, da se osredotočijo na raziskovanje in razvijejo svoje potenciale v največji možni meri.

Profile for Moja slovenija

E-revija Moja Slovenija januar 2019  

E-revija Moja Slovenija januar 2019  

Advertisement