Page 1

Misijonska obzorja št. 5 (147), leto 26 oktober 2012 cena 1,50 EUR

SR

EDIŠČ

E

S

MI

VENIJE

SIJON

LO

SK

MISIJ NSKA O

L

A JU BLJA N

21. oktober 2012 NEDELJA

20. oktober Plešivec: SKUPNI MISIJONSKI PRAZNIK

i n a c i l k Po i t a v e r a izž o d e s e B resnice

Hvala vam

za vaše molitve in vaš dar za misijone!


Groblje, Rim, Buenos Aires 1923-1986

I z h a j a j o v L j u b l j a n i o d 19 8 7

Revija za medkulturni in medreligijski dialog ter razvojno in humanitarno pomoč V sodelovanju z Inštitutom za religiologijo, ekumenizem in dialog (TEOF) izdaja MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija Tel. : 01/300 59 50, Faks: 01/300 59 55 E-mail: missio@rkc. si http://www. missio. si Uradne ure vsak dan od 8h do 13h. MISIJONSKA PISARNA MARIBOR Slovenska 21, 2000 Maribor tel. /fax. : 0590/80 381 od ponedeljka do četrtka od 9h do 12h E-mail: misijonska. pisarna@slomsek. net GLAVNI UREDNIK Dr. Drago K. Ocvirk, CM POMOČNICA GLAVNEGA UREDNIKA Tina Jež LEKTOR Jurij Devetak, CM Odgovarja NARODNI RAVNATELJ ZA MISIJONE Stane Kerin OBLIKOVALEC Boris Jurca GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK Schwarz, d. o. o. Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja prispevka ali iz arhiva MSS. ISSN 1318-4369 Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno. Prispevek za posamezni izvod je 1,50 EUR. Celoletni prispevek za MO za leto 2012: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. Vplačila nakazujte na transakcijski račun Misijonsko središče Slo­venije, Kristanova 1, Ljubljana namen nakazila: naročnina MO, št.  transakcijskega računa pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, št. transakcijskega računa pri Raiffeisen banki: SI56 2420 0900 4370 443 Vplačila iz tujine s čeki na naslov: Misijonska pisarna, Kristanova 1, 1000 Ljubljana Slika na naslovnici: Plakat za misijonsko nedeljo, deklica je iz misijona Calulo v Angoli Foto: Stane Kerin

Poklicani izžarevati Besedo resnice

R

esnica nima ravno pozitivnega prizvoka pri kreatorjih javnega mnenja. Toda ali bi sodišča še lahko delila pravico, če se ta ne loči od krivice? Čemu ves napor znanosti, če nič ne drži? Bi zdravnik sploh še mogel postaviti diagnozo? Na teh razlikovanjih stoji sleherna skupnost. O vsem tem je moral razmišljati papež, ko je Poslanico za misijonsko nedeljo naslovil: »Poklicani izžarevati Besedo resnice«. Ta klic je začutila Samarijanka v pogovoru z Jezusom, ki je stekla rojakom pripovedovat o njem. »Kaj naj bi ta žena, potem ko je v svoje srce sprejela Kristusa Gospoda, naredila drugega kakor to, da je odložila vrč in stekla oznanjat veselo novico?« se sprašuje sv. Avguštin. Ta pripoved je spomin na apostolske žene, ki so ponesle evangelij med Samarijane. Učenke in učenci so izžarevali Besedo resnice, zato se je evangelij razširil kakor ogenj po Sredozemlju in v stoletju ali dveh do Indije in Atlantika. Beseda resnice, Jezus Kristus je osvobajala tiste, ki so jo nosili, in one, ki so jo sprejemali. »Identiteto Cerkve sestavljata po eni strani vera v skrivnost Boga, ki se je razodel v Kristusu, da bi nas odrešil,« še zapiše papež, »po drugi pa poslanstvo, da zanj pričujemo in ga oznanjamo, dokler se ne vrne. Kot sv. Pavel moramo biti pozorni na oddaljene, na tiste, ki še ne poznajo Kristusa in niso izkusili bližine in ljubezni njegovega Očeta.«

Ali je še smiselno razlikovati med resnico in lažjo/zmoto, najbolje odgovori podarjeno življenje, čas, moči … In sicer tistim, ki bi brez tega velikega daru bili še večkrat lačni, bolni, prezrti; ki se ne bi mogli naučiti pisati, izšolati, postaviti na noge. Že dolgo se tega zavedajo malodane vsi člani Cerkve, ki zato z molitvijo in/ali materialnimi sredstvi podpirajo misijonsko delo. So pa tudi takšni, ki so sami odšli v misijone. Za znamenitim dr. Janezom Janežem, ki je po vojni odšel na Kitajsko in deloval na Tajvanu, so prvi laiki začeli odhajati konec 60-ih, ko se je železna zavesa rahlo odgrnila. V teh Misijonskih obzorjih so laiki, ki v misijonih s svojim življenjem izžarevajo Besedo resnice, dobili besedo, da bi opogumili še druge. Ali je še smiselno razlikovati med resnico in lažjo/zmoto, najbolje odgovori podarjeno življenje, čas, moči … In sicer tistim, ki bi brez tega velikega daru bili še večkrat lačni, bolni, prezrti; ki se ne bi mogli naučiti pisati, izšolati, postaviti na noge. Vredno je iskati in širiti resnico, ker se ta izraža v življenju v obilju za vse. Marija, preprosto dekle, ki je Besedo resnice sprejela, nosila pod srcem in podarila človeštvu, se zato imenuje Zvezda evangelizacije. Ljudi njenega kova potrebuje človeštvo danes, pridružimo se ji! Drago K. Ocvirk, CM


dilema Izidor Grošelj, duhovnik Lj, Madagaskar

Storiti ali ne storiti? Ne vem, ali s(m)o nekateri duhovniki, sploh pa nekateri misijonarji deloholiki ali ne. Res pa je, da ti ne da miru, ko vidiš, kakšne so potrebe na misijonu: česa vse ni in kaj vse bi moralo biti. Se zanašati, da bo čez nekaj let ali da bo to postoril kdo drugi, pomeni, pustiti generacijo otrok brez šole in s tem brez možnosti. Rešitve praktično ni: storiti ali ne storiti, to je misijonarjeva dilema … tudi Izidorjeva! (Drago K. Ocivrk)

Obnovljeno župnišče v Matangi

18.8.2012. Pa sem spet v mestu. Včeraj sva namreč s Cirilom pripeljala v Farafangano naše zdravnike, ki odhajajo. Od tu gredo s svojim taksibusom, ker se bodo še potepali po Madagaskarju, potem pa domov. Darovi treh kraljev Zadnjič sem vas prosil za drugi del denarja iz Trikraljevske akcije. Prvi del, ki ste mi ga poslali za hišo ob šoli, kjer bo pisarna za ravnateljico, zbornica in arhiv, že pridno kopni. Predračun sem vam poslal. Dela bodo opravili zidarji Petra Opeke, ki precej gradijo v naši škofiji. Prišli smo do ostrešja, pločevina je že kupljena. Drugi del iz Trikraljevske pa bo za dom za tiste učence, ki so od daleč. Ravnokar so se začele počitnice. Zato bi bilo dobro, da bi bilo že kaj zgrajenega do srede oktobra, ko se prične pouk, da bi se tisti najbolj oddaljeni in ekonomsko šibki lahko vselili. Ker je seveda namen šole, da se šolanje omogoči tudi revežem in oddaljenim. Do sedaj sicer nismo stali križem rok, saj nimam te žilce, da bi samo gledal, delo pa bi stalo. Zato sem že kupil zemljo. Ta teden smo s starši učencev počistili teren, naročena imam dva kamiona tramov, ki jih grem iskat drugi teden, navozili smo že kamenje, ker bi rad, da bi bilo kaj v uporabi že do začetka šolskega leta.

Lahko si mislite, koliko smo porabili za cement in železo, ker je vse veliko dražje kot doma, ker je uvoženo. No, zdaj sem ostal brez ficka in prosim Misijonsko središče za pomoč, in sicer za zgraditev vodnega bazena in povečanje matanške cerkve. Do sedaj sem zgradil že kar nekaj Cerkva s sredstvi svojih sodelavcev-dobrotnikov, sedaj pa moram prvič zaprositi Misijonsko središče, in sicer za cerkev v Matangi, ki je res revna. Dela pri zbornici potekajo dobro. Naslednji teden bo verjetno pod streho. Predračun sem poslal, lez Ciril Berg s slovenskimi dela pa vodi glavni gradbenik zdravniki Pedra Opeke s svojimi delavci. On ima vse račune, jaz pa mu sproti nakazujem denar. Mislim, da je Zasut pošten. Ko bo konec, boste sevez delom da dobili poročilo. 28.8.2012. Pri mostu se spet obrača. Zgleda, Res delam s da gre za nekakšno politiko, ki polno paro. je pa jaz ne razumem popolnoSončne cema. Vaška skupnost je posredolice na disvala pri ministru za ceste, mu panzerju in dopovedala, koliko časa že prona župnišču so že dolgo časa montira- sijo za most, sedaj pa ga gradijo z misine. Župnišče je z deli v končni fazi: ple- jonarjem. In tako zgleda, da bomo most skanje, montiranje žlebov in sistema za mi tudi dokončali. Ko bom imel v rokah toplo vodo ... Za župnišče sem porabil papir z ministrovim podpisom, ki so ves denar s svojega računa. Problem bo mi ga obljubili v tednu dni, pa nadaljuz vodo. Zbiralnik za vodo je pri cerkvi jemo. Malo me skrbi izgubljeni čas, saj nad župniščem v zemlji. V njega je na- se lahko že v novembru počasi začne depeljana kapnica iz cerkve. A kaj ko ta ževna doba. rezervoar ne doseže nadstropja v žu- Hiše za naše učence že gradimo. Delavci pnišču, zato vidim možnost v starem so že prišli. Z delom sem zasut tudi zasamostoječem zvoniku poleg cerkve. radi tega, ker ima Dorhin, moj mehanik Cerkev je dotrajana, premajhna in po- in šofer traktorja, tuberkulozo, tako da trebna prenove. Zato bi bilo smiselno sem veliko na traktorju. Sestra, ki dela prejšnji zvonik spremeniti v vodno ci- v dispanzerju, je na dopustu, zato prosterno, cerkev pa povečati in zgraditi dajam tudi zdravila. Tega ne morem nov zvonik. Pred začetkom gradnje žu- prepustiti drugim, ker gre za preveliko pnišča sem rekel, da bom mogoče pro- vrednost, prilika pa dela tatu. Seveda sil Misijonsko središče za nakup strehe, ostalo delo nič ne zaostaja (obisk popa sem prišel skozi s svojim denarjem. družnic itd). Streha je bila 10.000 EUR, sončne celice Tako malo sem razložil. Včeraj popolza elektriko in vodo 8.000 EUR, temelje dne sva s Cirilom prišla v mesto, zvečer smo podbetonirali, spodnji del na novo je prišel še Tone, pa smo malo poklepezvezali, ulili prvo ploščo, potem pozi- tali. Mislim, da se mi tukaj kar trudimo, dali nadstropje in potem druga plošča. hvala pa vsem vam, ki nam to tudi omoŠe dobro, da smo vsa dela opravili z na- gočate, še posebej preko Misijonskega šimi delavci. središča, Izidor

3


e - nabiralnik

Obnova stavb, ne ljudi

Milan Kadunc, frančiškan, Francoska Gvajana 23.7.2012. Priznati moram, da mi pisanje ne gre več od Krščanstvo je tu še veliko na slabšem kot v Sloveniji, saj rok. Večkrat sem že sklenil pisati, a vse ostaja le pri pobožnih željah. Te dni so skoraj vsi sosednji župniki na dopustu in tudi doma imam nekoliko več dela. Prenavljamo župnišče, ki je pod spomeniškim varstvom, staro 150 let in ga hočejo takega obdržati, kar bo stalo ogromno denarja, pri tem pa ne bo preveč udobno in praktično. Na srečo bo skoraj vse plačala država in me bo čakala samo oprema čez kako leto. Tako raje ostajam tu, naredim, kar zmorem, sem pa nekoliko bolj svoboden pri vseh odločitvah.

ga ljudje ne prakticirajo več. Nekateri si še želijo krstiti otroka, nekaj staršev še vpiše otroke za prvo obhajilo, za birmo vedno manj, potem pa je konec z vero in cerkvijo, razen pogreba seveda. Po birmi ni več mladih v cerkvi. Vse to me boli in moti, pa kaj hočem. Vsem v misijonski pisarni lep pozdrav iz vedno deževne Francoske Gvajane. V zadnjih desetih mesecih še nista minila dva dneva, da ne bi deževalo. Večkrat po dvakrat, trikrat ali še večkrat na dan in tako je vse okoli zalito.

Brezjanska Marija

Agata Kociper, salezijanka, Brazilija 26.7.2012. Iz Slovenije sem prinesla lepo svečo Brezjanske Matere Božje. In glej, izbrana je bila za simbol ob vizitaciji predstojnice iz Rima, ki bo v začetku avgusta. Marija tukaj sčasoma vse bolj vrisuje svoj pečat slovenske pristne pobožnosti in zaupanja v njeno navzočnost širom sveta. Danes sem tudi prejela sporočilo o nakazilu denarja za čoln in radijske postaje. Bog bodi zahvaljen in tudi vsi, ki si prizadevate za speljevanje in animiranje misijonskega duha v domovini in po svetu. Z veseljem bomo začeli delati, da se bo projekt izvedel po vseh možnostih v kratkem času. Si kar predstavljam, kako bo ganljivo, ko bomo spet lahko slišali glasove z druge strani za devetimi gorami, med amazonskimi vodami, vzpetinami in dolinami, po pragozdu ... in si podarjali upanje in veselje kot že dolgo ne! Prisrčen pozdrav od vseh sester in mladih, vedno hvaležna s. Agata Kociper

Iz barake pastoralni center

Ana Slivka, frančiškanka Marijina misijonarka, Brazilija 5.8.2012. V Paranagui, na mojem bivšem misijonu, se šiviljska delavnica razvija v pravi pastoralni center. Začelo se je z najemom lesene barake, v kateri so se srečevala revna dekleta in se učila šivati. Mnogo mladih žena, ki so

4

svoj vsakdanji kruh služile s prostitucijo, je začelo obiskovati delavnico. Ko smo jo v lanskih poplavah izgubile, so žene same poiskale in najele veliko garažo, kjer se sedaj zbirajo. Četrt Ponta do Cajú, kjer se nahaja šiviljska delavnica, nima ne cerkve ne kapele in nobene redovne skupnosti. Zato smo sestre ponudbo razširile in zdaj garaža poleg šiviljske delavnice služi tudi za srečanja mladih mamic (nekatere mladoletne), za srečanja otrok z ulice in po novem tudi za srečanja Biblične skupine. Prijavilo se je toliko ljudi, da so jih sestre morale razdeliti v pet skupin. Dekleta in žene vsako srečanje začnejo z molitvijo, pri kateri se posebej zahvalijo za darovalce iz Slovenije. Z vašimi darovi je namreč pokrit velik del najemnine za delavnico, ki mnogim dekletom in ženam nudi skromen zaslužek na dostojen način. Hvala za vso podporo in darove! V Amazoniji, kjer je moj novi misijon, sem predvsem z mladimi. V prihodnjih mesecih nameravamo izvesti projekt Knjiga – kvaliteten prijatelj. V našem mestu namreč mnogo mladih opusti šolanje že v četrtem ali petem razredu osnovne šole. Večina komaj zna brati in pisati. Ker nimajo izobrazbe, začno na ulicah prodajati bombone, ocvrte banane ali plastenke z vodo; mnogi tudi drogo in orožje, kar prinese veliko več denarja. Projekt je še v nastajanju, zato več o njem v naslednjem pismu. Mir in dobro! S. Ana, Frančiškanka Marijina Misijonarka


e - nabiralnik

Obisk prostovoljcev

Andreja Godnič, uršulinka, Peru 23.8.2012. Dragi mi, po dolgih 'stoletjih' se vam spet oglašam iz perujskih Andov in se vam iz srca zahvaljujem za voščilo in vse ostalo skrito, ki šviga na naš konec po drugih kanalih. Pri nas smo v času sprememb. Naša provincialka (39 let) ima raka na želodcu, tako da sem dosti v Limi. Na župnijah je vsakič kaj drugače, tako da se moramo kar naprej prilagajati, za povrh vsega pa še učitelji stavkajo. Pri nas so ta mesec prostovoljci iz Potov in smo kar aktivni. Zgleda, da globalna kriza kaže zobe pri nas v obliki politične nestabilnosti, kar bi prvemu svetu prišlo hudo prav ... In še moja mila prošnja: bi mi lahko poslali evre z mojega naslova. Smo imeli nekaj 'hudih' projektov in bi nam denar prišel zelo prav. Po Kraljici topel pozdrav, s. Andreja Godnič

Dobra ocena ambulant Stanko Rozman, jezuit, Malavi

9.8.2012. Mi delamo z veseljem in tudi kar uspešno. Danes sem imel obisk dveh predstavnikov Cross Catholic Outreach. Pripeljal jih je p. Peter Henriot, ki zbira denar za Loyolo. Malo sem povprašal, če bi tudi nam kaj pomagali. Niso rekli ne. Pri naši osnovni šoli končujemo gradnjo treh blokov, stari del šole pa kliče po obnovi. Pri sv. Petru Mangwazu-Kaphaizi so dela v teku, plošča se bo v kratkem vlivala, potem pa hitro naprej, da se denar ne pokvari. Imam pa dobro novice: Komisija iz nadškofije in od CHAMA (Christian Medical Association of Malawi) je zelo pozitivno ocenila ne le Senjere ambulanto, ampak tudi ambulanto v Kaphaizi. Omenili so, da bi zaprosili kar za obe ambulanti. Z delom bi začeli kmalu, gotovo pa z januarjem prihodnje leto. Na državno pomoč, kot je plača za osebje, pa ne moremo računati pred naslednjim julijem. Proračun za letošnje leto je že izšel. Smo vlak malo zamudili, za sedaj. Imam pa veliko upanje, da bo stvar res stekla. In še ena dobra novica: dobim novega kaplana p. Petra

Bwanalija, ki je bil naš provincial. Tako bomo trije na župniji, pa še Lojze se nam verjetno pridruži. Ni dobro biti sam, kot sem jaz sedaj, saj je p. Joe Oleksy šel na zdravljenje. Bolje je biti v družbi sobratov. Če Bog da, pridem na zdravniški pregled sredi oktobra, ko se vrne p. Joe. Me boste lahko kaj uporabili okoli misijonske nedelje! 3.9.2012. Še nekaj me teži. Imam dva stara avtomobila, ki sta stalno v popravilu, a jih nujno rabim pri gradnjah. Na vidiku je nov vanette, zmerna cena: osemnajst tisoč dolarjev. Jaz bi spravil skupaj devet tisoč, in če bi mi MIVA priskočila z devetimi tisoči, bi projekt imel zanesljivo vozilo. Saj še drži: skupaj zmoremo veliko. Govorim v stiski … Lahko noč. P. Stanko

Reševanje podhranjenih otrok

Anica Starman, frančiškanka brezmadežnega spočetja, Slonokoščena obala 29.7.2012. Po dveh letih sem spet doma. Na Slonokoščeni obali je bilo minulo leto hudo. Prvih šest mesecev je divjala vojna, ljudje so vedno živeli v strahu in se skrivali, polja so bila neobdelana in letos je zmanjkovalo riža, manjoke in ignama. Konec meseca julija bodo pobrali riž, koruzo in se lahko nasitili. Vojne je konec, rane so globoke, veliko časa bo preteklo, da se zacelijo, veliko potrpljenja in ljubezni za medsebojno odpuščanje. Pri vsaki maši molimo za mir in spravo Frančiškovo molitev za mir. V medicinsko socialnem centru, kjer delam sedaj, poleg raznih bolnikov in okuženih z aidsom, sprejemamo in zdravimo podhranjene otroke. Do podhranjenosti pride zaradi

nepoučenosti o hrani, zaradi raznih prepovedi v njihovem verovanju in predvsem zaradi revščine. Zelo podhranjeni otroci morajo ostati z mamo v centru najmanj tri tedne in dobivajo posebno hrano. Mati se v tem času nauči tudi kuhati jedi iz domačih pridelkov. Oskrbo – vse za kuho in zdravila za tri tedne morajo starši plačati sami. Velikokrat tega ne zmorejo in odidejo z otrokom. Hrana in zdravila za enega otroka stane 19.500 frcfra ali 30 evrov. Zaenkrat imamo mesečno pet do šest zelo podhranjenih otrok. Za eno leto bi rabile 2.160 evrov. S to vsoto nam boste odvzeli veliko skrbi. Bog vam povrni! Še enkrat iskrena hvala vsem, ki nas podpirate.V molitvi združeni, s Anica.

5


B enedikt X V I .

Poklicani izžarevati Besedo resnice Poslanica papeža Benedikta XVI. za misijonsko nedeljo 2012 Dragi bratje in sestre! Letošnje praznovanje misijonske nedelje ima prav poseben pomen. Obhajamo namreč 50. obletnico začetka 2. vatikanskega zbora (19621965), smo v letu vere in pred nami je sinoda o novi evangelizaciji. Vse to izraža namero Cerkve, da še pogumneje in bolj vneto deluje na misijonskem področju, tako da bi evangelij res prišel v vse konce sveta. Misijonarska Cerkev Na 2. vatikanskem koncilu se je prvič zbralo tako veliko število udeležencev in to ne le iz zahodnega sveta, marveč od vsepovsod: Azije, Afrike, Latinske Amerike in Oceanije. Škofje z misijonskih področij so razkrili novo podobo Cerkve – Cerkve, ki je navzoča na vseh celinah, tudi v kompleksnih razmerah »tretjega sveta« oz. »dežel v razvoju«. Prav oni so pomembno prispevali k spoznanju, da je misijonska dejavnost še kako potrebna in da je Cerkev po svojem bistvu misijonarska. To spoznanje potrjujejo razmere v sodobnem svetu. Povečalo se je namreč število tistih, ki še ne poznajo Kristusa: »Neskončno število ljudi še pričakuje Kristusa,« je zatrdil bl. Janez Pavel II. v okrožnici Odrešenikovo poslanstvo: o trajni veljavnosti misijonskega poslanstva. Dodal je: »Ne moremo ostati mirni, ko mislimo na milijone naših bratov in sester, tudi odrešenih s Kristusovo krvjo, ki živijo, ne da bi vedeli za Božjo ljubezen.« Ko sem napovedal leto vere, sem tudi sam zapisal, da nas Kristus »danes kakor takrat pošilja na ceste sveta, da bi sporočili njegov evangelij vsem ljudstvom sveta«. Pavel VI: je o Oznanjevanju evangelija zapisal: »Za Cerkev to ni naloga, ki si jo izbere ali ne, ampak je dolžnost, katero ji je naložil Gospod Jezus, da bi ljudje mogli verovati in se zveličati. Da, to oznanjevanje je nujno potrebno. Edinstveno je in nenadomestljivo.« Tega poslanstva

6

moramo zato neprestano prilagajati naš način življenja, pastoralne načrte in škofijsko organiziranost, redovne skupnosti ter laiška gibanja, skupnosti in združenja, in sicer še posebej v našem svetu, ki se nenehno spreminja. Vse te sestavine veličastnega mozaika Cerkve se morajo čutiti Evangelizacija – prvenstvena naloga močno nagovorjene, ko Gospod naroZapoved oznanjevanja evangelija se ča, naj se evangelij oznanja, dokler ga ne izčrpa s tem, da kak nadpastir, tj. ne bodo povsod poznali. Vsi – pastirji, škof, skrbi za njemu zaupano ljudstvo, redovniki, redovnice in vsi, ki verujene bomo zmogli brez misijonarske zagnanosti prvih krščanskih skupnosti, ki so majhne in nezaščitene mogle s svojim oznanjevanjem in pričevanjem razširiti evangelij po vsem takrat znanem svetu.

»Pospremi, o Gospod, svoje misijonarje v dežele evangelizacije, položi jim prave besede na njihove ustnice in naredi njihov trud rodoviten.« ali da pošlje kakega človeka – duhovnika, laika ali laikinjo – v misijone. Nasprotno, vsa dejavnost kake škofije ali vse krajevne Cerkve, vsa njena področja, skratka, vse njeno bivanje in delovanje mora biti misijonarsko. To je jasno pokazal drugi vatikanski cerkveni zbor, močno pa je to poudarjalo tudi cerkveno učiteljstvo. Tej temeljni razsežnosti cerkvenega življenja

mo v Kristusa – se moramo odpraviti po stopinjah apostola Pavla. Ta je kot »jetnik Kristusa Jezusa za pogane« (Ef 3,1) delal, trpel in se bojeval, da bi vsem prinesel evangelij (Kol 1,24-29), ne da bi varčeval z močmi, časom in sredstvi, da bi vsem predal Kristusovo sporočilo. Tudi danes mora biti misijonska dejavnost glavna sestavina cerkvene


B enedikt X V I . dejavnosti, saj identiteto Cerkve sestavljata po eni strani vera v skrivnost Boga, ki se je razodel v Kristusu, da bi nas odrešil, po drugi pa poslanstvo, da zanj pričujemo in ga oznanjamo, dokler se ne vrne. Kot sv. Pavel moramo biti pozorni na oddaljene, na tiste, ki še ne poznajo Kristusa in niso izkusili bližine in ljubezni njegovega Očeta. Zavedati se moramo, da dobiva misijonsko »sodelovanje danes nove oblike z neposredno udeleženostjo in ne le z materialno ali gospodarsko pomočjo od daleč« (Janez Pavel II.).

Oznanjevanje vere Gorečnost za oznanjevanje Kristusa nas priganja, da v zgodovinski situaciji prepoznavamo probleme, želje in upe človeštva, ki jih more ozdraviti, očistiti in uresničiti Kristus s svojo navzočnostjo. Njegovo sporočilo je namreč vedno aktualno, se spušča v samo srce zgodovine in zmore odgovoriti na najgloblje skrbi slehernega. Cerkev se mora zato v vseh svojih delih zavedati, kako »neskončno obzorje misijona in kompleksnost sodobnih razmer zahtevata nove načine za učinkovito oznanjevanje Božje Besede« (Benedikt XVI.). Ena od ovir za razmah evangelizacije je kriza vere velikega dela človeštva, ki vseeno čuti lakoto in žejo po Bogu in čaka, da ga bo kdo povabil in popeljal h kruhu življenja in k živi vodi, podobno kot Samarijanka, ki se odpravi k Jakobovemu vodnjaku in se pogovarja z Jezusom. Po pripovedovanju evangelista Janeza je zgodba te žene še posebej pomenljiva (Jn 4,1-30). Sreča namreč Jezusa, ki jo zaprosi za vodo, potem pa ji govori o neki novi vodi, ki pogasi žejo za vedno. Žena ga najprej ne razume, a jo vodi tako, da prehodi pot vere in ga prepozna kot mesija. V povezavi s tem pravi sv. Avguštin: »Kaj naj bi ta žena, potem ko je v svoje srce sprejela Kristusa Gospoda, naredila drugega kakor to, da je odložila vrč in stekla oznanjat veselo novico?«. Srečanje z živim Kristusom, ki poteši žejo srca, nujno vzbuja željo, da z drugimi delimo srečo te navzočnosti in jo oznanjamo, da bi jo lahko vsi izkusili. Skrb za širjenje evangelija ne sme nikoli ostati na obrobju cerkvene dejavnosti in osebnega življenja kristjanov, ampak ju mora krepko zaznamovati v zavesti, da sta tako Cerkev kot posameznik hkrati prejemnik in misijonar evangelija. Središčna točka

oznanjevanja ostaja vedno ista: resnica o Kristusu, ki je umrl in vstal za odrešenje sveta, resnica o Božji neomejeni in popolni ljubezni do vseh. Vera v Boga, v ta načrt ljubezni, ki se je uresničil v Kristusu, je predvsem nerazumljivi dar, ki ga sprejemamo v srce in življenje ter se zanj Gospodu vedno zahvaljujemo. Hkrati pa je to, ki nam je dan zato, da ga delimo z drugimi; je talent, ki smo ga prejeli zato, da

jih predstavlja Misijonsko središče Slovenije), ki učinkovito sodelujejo pri vesoljnem misijonu Cerkve in se jim za to zahvaljujem. Po njihovi zaslugi postaja oznanjevanje evangelija tudi pomoč bližnjemu, solidarnost z najbolj ubogimi, možnost izobraževanja in zdravstvene pomoči v najbolj odročnih krajih, premagovanje najhujše revščine, vključevanje izključenih, razvojna podpora, preseganje etničnih

bi ga pomnožili; je luč, ki ne sme osta- delitev in spoštovanje življenja na ti skrita, temveč mora razsvetliti ves vseh stopnjah … dom. Vera je najpomembnejši dar, kar smo jih prejeli v življenju, in prav zato ga ne moremo zadržati le zase. Dragi bratje in sestre, na misijonsko delo evangelizacije in Oznanjevanje je ljubezen še posebej na vse misijonarje/ke kli»Gorje meni, če evangelija ne bi ozna- čem Svetega Duha, da bi z Božjo minjal!« vzklika apostol (1 Kor 9,16). Ta lostjo še odločneje zaznamovali zgovzklik močno odzvanja po vseh celi- dovino sveta. Skupaj z bl. Johnom nah v srcu vsakega kristjana in vsake Henryem Newmanom (1801-1890) krščanske skupnosti. Tudi za mlade molim: »Pospremi, o Gospod, svoje miCerkve na misijonskih področjih je sijonarje v dežele evangelizacije, polomisijonska dejavnost nekaj običajne- ži jim prave besede na njihove ustnice ga, čeprav same še vedno potrebujejo in naredi njihov trud rodoviten.« Naj misijonarje. Mnogi duhovniki, redov- Devica Marija, Mati Cerkve in Zvezda niki in redovnice z vseh koncev sveta, Evangelizacije, spremlja vse misijoštevilni laiki in tudi cele družine za- narje/ke evangelija. puščajo svoje dežele in se odpravljajo k drugim Cerkvam, kjer pričujejo in V Vatikanu, 6. januarja 2012, oznanjajo Kristusa, v katerem je odrena praznik Gospodovega razglašenja šenje za človeštvo. To je izraz globopapež Benedikt XVI. ke povezanosti, izmenjave in ljubezni med Cerkvami. (Uradno besedilo Misijonske poslanice Ob tem vzvišenem izrazu vere, ki se je v Sporočilih slovenskih škofij. spreminja v ljubezen, se spominjam Tu je njena skrajšana verzija, Papeških misijonskih družb (v Sloveniji ki jo je pripravil Drago K. Ocvirk)

s

7


R azmišljanje Stane Kerin, ravnatelj MSS

Za najbolj pozabljene v najbolj oddaljenih vaseh po svetu Kakšen svet si pravzaprav želimo? Misijonska nedelja je priložnost, da razmislimo o tem. Svet postaja takšen, kot smo mi. Živimo v času, ko pričakujemo, da se bo nekaj spremenilo, da bo postalo drugačno. Pravzaprav čakamo, da bodo drugi nekaj naredili, da se bo nekaj kar spremenilo. Misijonska nedelja nas opozarja na vesoljnost Cerkve. Cerkev je prisotna po vsem svetu in s tem soodgovorna, da bi ljudje postajali boljši. Pozorni moramo biti na to, da ne bomo samo čakali in se zanašali na druge, na napore nekaterih posameznikov, pri sebi pa ne bi nič spremenili. Čakamo, da bodo državniki kaj storili, kajti oni naj bi bili odgovorni za blaginjo, za odpravo revščine in lakote po vsem svetu. Oni naj bi bili krivi, da so na svetu vojne, nasilje, sovraštvo. Tako verjetno marsikdo razmišlja. Toda sovraštvo, prezir, nadutost, nezaupanje, se poraja v vsakem človeku in temu tudi vsi podlegamo. Tu je naša soodgovornost za dogajanje v svetu. Nekaj je potrebno storiti, da bo v glavah zavladala drugačna miselnost in takrat se bo svet začel spreminjati. Potrebno je začeti pri vzgoji, da se med nami zakorenini nova miselnost, miroljubna, bratska, sestrska, ustvarjalna, širokosrčna.

je treba, kaj so vzroki za napetosti. Največkrat so to neenakost na gospodarskem področju, prepočasno odzivanje na stiske ljudi, ki trpijo lakoto, nepismenost, revščino in zaostalost. Ko je človek na dnu, ko nima več kaj izgubiti, takrat začne izgubljati človeško dostojanstvo, ker poskuša enostavno samo preživeti. Prav tako povzroča nemir med ljudmi prezir, nadutost, gospodovalnost, zavist, napuh in razna druga sebična nagnjenja. Pri sebi je treba pogledati, koliko je v nas teh slabih nagnjenj, koliko je teh slabih navad in razvad. Ko bo v nas več pripravljenosti odstranjevati oholost, zagledanost vase, bodo te nove vrednote spreminjale naše okolje in svet. Ne bo nam vseeno, kaj se dogaja z ljudmi, in to je tisto pomembno, česar ne smemo pozabiti. Samo te vrednote bodo spet vrNOVO UPANJE nile upanje, dajale pogum in vzpostaviLjudje imajo danes občutek, da stojijo le resničen mir, solidarnost, sodelovanje z obema nogama na realnih tleh. A če in s tem človeka vredno življenje za vse. stalno poslušajo nerealne ideje, gojijo nerealne upe. Tako pač razmišlja veči- NEDELJA SOLIDARNOSTI na ljudi in pri tem imajo občutek, da ne »Sin človekov ni prišel na svet, da bi se morejo in ne smejo biti drugačni, sicer mu streglo, ampak, da bi on stregel in bodo izključeni iz družbe. Ogromno dal svoje življenje za druge« (Mr 10,45). prizadevanj za mir gre v napačno smer. To je temelj, ki naj bi nas spodbujal v Podpisanih je bilo veliko mirovnih po- našem vsakdanjem življenju in zlasti na godb, sklenjenih je bilo velikih gospo- Misijonsko nedeljo. Sobivanje z drugidarskih in še kašnih pogodb, ki naj bi mi ljudmi je mogoče samo, če upoštepomagale k miru in napredku najmanj vamo in živimo Jezusov zgled v svorazvitih. Vendar pa obstaja strah, da jem življenju. In ko govorimo o misijonkljub velikemu napredku tehnike in skem delu, je ta pogled na življenje še znanosti, človeštvo ne čaka urejenost bolj pomemben. Krščanska ljubezen se in mir, ampak grozoten »mir smrti«. v resnici razteza na vse ljudi, ne glede Kristjani moramo med ljudi prinašati na raso, družbeni položaj ali religijo; niupanje, smisel za vrednote, spoštova- kakršnega dobička ali hvaležnosti ne nje sočloveka, povezanost in prijatelj- pričakuje. Cerkev je povezana z ljudmi stvo, razumevanje in pogum. Ugotoviti kateregakoli stanu, zlasti pa z ubogimi

8

in ljudmi v stiski. Z njimi deli veselje in žalost, ve za njihove življenjske težave, trpi skupaj z njimi v njihovih težavah. »Kristjani naj si prizadevajo in naj tudi z vsemi drugimi sodelujejo pri dobrem urejanju gospodarskih in socialnih zadev. Posebno skrbno naj se posvečajo vzgoji otrok in mladine v raznovrstnih šolah. Privzgojiti jim je treba čut služenja ljudem, zlasti narodom v razvoju, da bi se dvignilo človekovo dostojanstvo in bi se pripravili pogoji za človeka vredno življenje.«

LETO VERE In vse to je bilo zapisano že pred skoraj 50 leti, na drugem Vatikanskem koncilu. V sebi pa nosi še vedno toliko modrosti in spodbud, ki bi jih bilo dobro premisliti in uresničevati v življenju. K vsemu temu papež Benedikt XVI. v poslanici za letošnjo misijonsko nedeljo dodaja: »Zaradi misijonskega dela v posameznih državah, postane oznanjevanje evangelija tudi posredovanje za vse ljudi, iskanje pravice za najrevnejše, možnost izobraževanja v najbolj oddaljenih vaseh na tem svetu, medicinsko pomoč v posameznih krajih, osvoboditev pred revščino, delo z odrinjenimi iz družbe, pomoč za razvoj narodov, premagovanje etničnih delitev in spoštovanje življenja v vseh njegovih fazah.« Vsak izmed nas se lahko z odprtostjo in širokosrčnostjo, ki izhaja iz globoke osebne vere in uresničene krščanske ljubezni, duhovno in materialno dotakne ljudi po vsem svetu. S tem pomaga sestaviti lepši mozaik vsakdanjega življenja tudi tistim najbolj oddaljenim in najbolj pozabljenim v najbolj oddaljenih vaseh na tem svetu.


P rojek t Stane Kerin, ravnatelj MSS

Zatiskanje oči pred gobavostjo Sadovi projekta Hrana in zdravila za skupnost Ambatoabo, Madagaskar in ozdravljene gobavce, ki ga je Misijonsko središče Slovenije izpeljalo skupaj z Ministrstvom za zunanje zadeve RS. Čeprav so bila sredstva zaradi krize zmanjšana, je MSS uspelo projekt v celoti izpeljati. Usmiljenka s. Marija Pavlišič deluje na Madagaskarju od leta 1969, kamor je odšla kot misijonarka medicinska sestra. Delala je v skupnostih, kjer je bil dispanzer, njena prvotna skrb so bili namreč bolniki. Že ko je bila na misijonu v Ranomeni je delala tudi z gobavci. Ko sem jo leta 2009 obiskal v kraju Farafangana, mi je predstavila svoje delo v Ambatoabo. Tu je bilo dolgo časa gobavsko naselje. S. Marija dela v bolnišnici, ki se je do pred kratkim imenovala bolnišnica za gobavce. Ker uradno ni več gobavcev, je to sedaj splošna bolnišnica, kjer pa poleg drugih bolnikov pomagajo tudi gobavcem. Kaj pomeni, da uradno ni več gobavcev? To me je presenetilo, kajti gobavost se pojavlja v revnih deželah kakršna je Madagaskar ali npr. Salomonovi otoki. Toda Madagaskar noče biti več na spisku revnih dežel, zato je vlada enostavno uradno razglasila, da v deželi ni več gobavosti in da ukinja zdravstveno pomoč gobavcem, ker ta ni več potrebna. Kljub temu je bilo v Ambatoabo v letu 2009 do junija sprejetih 25 novih primerov gobavosti. Takrat sem zapisal: »In takoj so mi povedali, da so samo v letu 2009 zabeležili vsaj 25 novih primerov gobavosti. Toda kaj se dogaja. Ker je gobavost znak revščine, ker naj bi bila gobavost samo v revnih deželah in ker nihče noče biti del revnih dežel, so pač razglasili, da ni več gobavosti, in ker so razglasili, da ni več gobavosti, se sedaj ne počutijo več revne. Toda gobavost ostaja, to

mi je ves čas dopovedovala s. Marija Pavlišič.« To je bilo leta 2009. Podobno sem slišal leta 2010, ko sem jo obiskal. Problem gobavosti ostaja in sestre ga rešujejo na svoj način. Ker uradno te bolezni ni več, zdravijo gobavce, kot da so kožni bolniki. Tudi v letu 2012 se razmere niso spremenile.

hrano na dom, imajo pa tudi večjo obednico, kamor pridejo na kosilo tisti, ki še lahko hodijo. Nekateri pojedo svoj obrok kar v obednici, nekateri pa nesejo hrano na svoj dom. Tudi za zdravila je treba poskrbeti. V letu 2012 je to področje prizadel še ciklon in uničil pridelek riža, kar pomeni lakoto. S pomočjo sredstev, ki smo jih dobili na razpisu Ministrstva za zunanje zadeve republike Slovenije, smo (čeprav so bila sredstva zmanjšana) v celoti izpeljali projekt Hrana in zdravila za skupnost Ambatoabo, Madagaskar in ozdravljene gobavce. Vrednost projekta

Prvi znaki gobavosti

Trajna oskrba Delo z gobavci in njihovo zdravljenje potegne za seboj še veliko drugih dejavnosti. Ozdravljeni gobavci velikokrat ne morejo skrbeti zase in za svoje družine. Tudi za te ljudi skrbijo sestre v Ambatoabo. Nekaterim je treba nesti

je 12.500€, s strani Ministrstva za zunanje zadeve smo dobili 7.000€. S projektom smo, skupaj s sestro Marijo Pavlišič, gobavcem in njihovim družinam pomagali z nakupom hrane in zdravil. Leta 2009 sem ob obisku s. Marije zapisal, česa bi se morali zavedati vsi, ki imamo možnost kaj storiti: »Pokazala je enega od otrok z gobavostjo v začetni fazi. Na koži se pojavljajo lise. Začeti je treba jemati zdravila, s katerimi se gobavost lahko danes čisto ustavi in čisto pozdravi. Seveda ljudje pridejo velikokrat takrat, ko je že prepozno, ko so že uničeni prsti na nogi ali roki in podobno. Zdravila je potrebno jemati redno in pravočasno.« In seveda – treba je imeti zdravila, hrano in skrb za higieno!

9


S amarijanki Tadeja Mozetič, šolska sestra, Paragvaj

Obračanje pomoči 27.8.2012. Prisrčno pozdravljeni. Že skoraj leto dni je minilo, ko sem bila v Sloveniji na dopustu. Uh, ta lenoba je tako nevarna bolezen, da se me še kar naprej drži. Celo leto sem jo ”prebolevala”, upam, da me bo vsaj toliko izpustila iz svojih krempljev, da vam napišem malo o vsem, kar smo doživljali to leto.

Najprej res iskren Bog plačaj za vse lepe trenutke, ki sem jih preživljala med vami v času dopusta lani, hvala za vse molitve in vaše velikodušne darove. Koliko ljudi ste razveselili! Čisto na kratko bom vsaj nekatere naštela. A preden začnem z naštevanjem, naj vas spomnim, da je sedaj moj misijon pravzaprav razdeljen na dva, oz. tri dele.

Komu vse pomagate Prva in najbolj draga naloga mojemu srcu, je spremljanje naših dragih Indijancev Nivacle na misijonu San Leonardo v Chaco Paraguayo. Ti so bili letos v aprilu težko preizkušeni z ogromnimi poplavami. Cele vasi so bile pod vodo. Veliko, na tisoče goved in cela polja uničena … Najhuje pa je bilo, da so bile ceste popolnoma neprevozne, mostovi podrti; samo s helikopterji se je lahko dovažalo hrano, prav tako prevažalo bolnike. Bile so tudi hude posledice, saj je kar nekaj ljudi umrlo, ker zdravnik ni prišel pravočasno, predvsem so umirali zaradi kačjih ugrizov in vnetij. Bogu hvala, da sta država in Cerkev hitro priskočili na pomoč. Vaši darovi pa so k njim prišli v juliju, ko so drugi že pozabili na naše

10

Indijance. V dogovoru z gospodom Stanetom Kerinom smo nakupili hrane za 400 družin iz našega misijona v vrednosti 10.000 EUR in jim jo razdelili. O, koliko veselja in hvaležnosti! Bog povrni! Ves ta čas pa spremljam tudi šolarje in skrbim, da redno pridejo do njih darovi iz botrstva. Prisrčna hvala

botrom. Veselim se v upanju, da nas ne bodo zapustili zaradi nekaterih sprememb in da nam bodo še naprej ostali zvesti. Poleg osnovnošolskih otrok, ki imajo redne botre, pomagam, oz. pomagate vi, še nekaterim študentkam, ki bi drugače ne mogle dokončati šolanja.

Trije misijoni Ker sem sedaj v bližini glavnega mesta, je moj misijon tudi obisk in spremljanje bolnih Indijancev, ki pridejo na zdravljenje v Asuncion. Lahko si predstavljate, kako je, če ne znaš jezika, nimaš niti groša za avtobus, kaj šele za hrano in zdravila, ki jih potrebuješ. Tu v bolnišnicah ti ne dajo zdravil, sam jih moraš kupiti. Tako pozvoni telefon in; »Ali je s. Tadeja doma, ali lahko pride v bolnišnico. Ležim v tej in tej sobi.« »Bolan sem bil …«, pravi Jezus. Drugi misijon je v predmestju Limpia, kjer sodelujemo s patri Srca Jezusovega – Deohniani. Obiskujejo veliko zelo, zelo revnih vasi. Primer: ko sem bila še v Sloveniji, sem dobila pismo s

Sveti Avguštin pravi o srečanju Samarijanke z Jezusom »'Kaj naj bi ta žena, potem ko je v svoje srce sprejela Kristusa Gospoda, naredila drugega kakor to, da je odložila vrč in stekla oznanjat veselo novico?' Srečanje z živim Kristusom, ki poteši žejo srca, nujno vzbuja željo, da z drugimi delimo srečo te navzočnosti in

prošnjo, če bi pomagali z darovi, ker je na podružnici huda nevihta odnesla streho cerkvice Marije Pomočnice. Po hitri pošti sem poslala 2.000 evrov in v enem tednu so nakupili material ter s prostovoljnim delom zamenjali nekaj tramov in vse pločevinke. Pater in verniki so vam neizmerno hvaležni. In ta dar je odprl vrata za nov apostolat. V februarju sem imela srečo, da sem videla, kako lepa je sedaj cerkvica in še večjo srečo, da sva z našo novinko lahko cel dan misijonarili v tej vasi, obiskali nekaj družin in vabili otroke k verouku. V maju smo s skupino katehistov imeli na tej podružnici devetdnevnico k Mariji Pomočnici. Lepo je videti, kako krščanska skupnost raste. Sedaj urejajo prostore, da bi omogočili otrokom, najmlajšim in šoloobveznim, topel obrok hrane, ker jih je veliko prepuščenih ulici, starši gredo iskat Družine prihajajo po pomoč.


S amarijanki jo oznanjamo, da bi jo lahko vsi izkusili. Skrb za širjenje evangelija ne sme nikoli ostati na obrobju cerkvene dejavnosti in osebnega življenja kristjanov, ampak ju mora krepko zaznamovati v zavesti, da sta tako Cerkev kot posameznik

Polona Švigelj, uršulinka, Senegal

Uršulinska podjetnost 26.7.2012. Ja, čas pa teče neverjetno pa tudi kozarce mangove marmelade, hitro tudi v Afriki, ampak, da se razumemo bolje: zlasti misijonarjem iz Evrope, pa morda še od kod drugod. Naši Afričani še niso povsem v tem primežu, čeprav že vstopajo počasi tudi

sokov idr., ki jih prodajajo ob župnijskih prireditvah, kot so koncerti, kermesse, xavaré, ngonal idr. V drugem prostoru so katehetski in zakristijski pripomočki, saj je naša zakristija izredno mala in

vanj. Žal ali pa tudi ne?! Kdo more prav reči?! In zdaj nekaj utrinkov iz našega misijona v Thiaroyu. Nedavno sem zaključila duhovne vaje s katehisti, ki sem jih pripravila sama glede na duhovne potrebe. O, to je bilo novo odkritje zanje in ostajajo zelo hvaležni za ta dar. Bogu hvala tudi za vse, kar smo uspeli uresničiti v tem šolskem in pastoralnem letu, kljub težavam na župniji. Oblikovanje obrednih sodelavcev in ministrantov, vikend z dekleti, ki se zanimajo za redovništvo. In vsi ti dnevi so se letos odvijali drug za drugim v juniju v samostanu sester benediktink. Tako sem letos postala v tem času nekakšna pol-benediktinka ali pa so one postale pol-uršulinke, saj so goreče molile za naš apostolat in občudovale naše delo z mladimi. Katehetsko leto smo zaključili s praznikom otrok: molitev, pesmi, kviz, predstavitev etničnih skupin s plesom … In seveda, kar je za naše ljudi najpomembneje: z dobro hrano in sladoledom vsaj za praznik.

ni dovolj prostora za vse potrebno. Uspelo nam je pokriti preostali del neizkoriščenega prostora za učilnicami in ga urediti v dodatno učilnico, kajti le teh nam zelo manjka. Lahko si predstavljate, kako smo v prostorski stiski: imamo 18 skupin za verouk in eno samo kapelo, ki jo razdelimo na tri oddelke s pregrado, ter štiri “prave učilnice”. Pač po afriško. K sreči nam priskoči na pomoč sosednja šola z dodatnimi štirimi učilnicami. In to je vse! Vendar to naše otroke ne moti preveč, kajti četudi sta dve klopi za pet, se bo šesti raje stisnil k tistim petim, kot pa razkošno sedel v drugo klop sam. Zelo nelagodno se počutijo “biti sam”! Kot je pač njihova izkušnja v družini, saj so v eni hiši le dve sobi, največ tri in to za vse: otroke, starše, strice, tete in njihove otroke. Skratka džumbus, pa še vsak s svojo muziko, s svojim kričanjem, glasnim govorjenjem, jokom in smehom … In takšne so tudi ulice: polne hrupa, otrok, muzike, ki niti podnevi, niti ponoči ne ugasne, brezkončnih muslimanskih nagovorov in kričavih molitev … Pač: senegalska večinsko muslimanska dežela. In prav s te naše živahne dežele vam pošiljam živ, prisrčen pozdrav in objem! S. Polona, uršulinka

hkrati prejemnik in misijonar evangelija.« Benedikt XVI.

delo in zaslužek, otroci pa so sami. Verjamem in vem, da boste tudi vi veseli, ko bom iz vaših darov, ki mi jih nakažete, dala vsaj delček za ta kosila. In koliko je tu mladih, ki so lačni Evangelija, kateheze, srečanja, pogovorov … In še tretji misijon, ki naj bi bil prvi: skrb za vzgojo v naši vzgojni skupnosti, kjer imamo novinko in kandidatinjo. Žal so naše Indijanke odšle, dve sta v bližini in nadaljujeta šolanje, se pogosto srečujemo, ena je že mamica, se je vrnila na misijon, dve sta si poiskali službo v mestu. Tako raste božje kraljestvo, kajne? Tiho, skrito, a gotovo, kajti Gospod je tu, vse vidi, vse vodi in kar je največ – nas neizmerno ljubi. Ljubi vse, prav vse, vas, naši dragi dobrotniki in misijonarji v domovini in nas, ki smo daleč. Prisrčen pozdrav vsem in še enkrat en velik, velik Bog plačaj za vse. V molitvi vedno povezani. Vaša hvaležna s. Tadeja.

*** Bogu hvala tudi za dva novo zgrajena prostora. Prvi je namenjen katoliškim ženam. V njem bodo hranile svoje velike lonce in posode za pripravo cepujapa ob večjih župnijskih praznikih,

11


M isijon po laiško Polona Berlec, laiška misijonarka

Pismo pripravnikom za misijone Laiški misijonarji se tri leta pripravljajo na misijonsko delo v skupini Sled v okviru Misijonskega središča Slovenije. Polona Berlec je te priprave končala, zdaj poskusno deluje na Salomonovih otokih. Svojim tovarišem oz. »Sledovcem« sporoča prek Misijonskih obzorij, kako je pod ekvatorjem v Južnem tihem morju. Dragi moji Sledovci! Toliko o mojem javljanju … Za znoret, saj vem … Tukaj sem že dober mesec in nobenih znakov življenja – joj prejoj! Mislim, da je čas, da napišem nekaj splošnih podatkov in vtisov s tehle Salomonov (pravzaprav bi se že spodobilo!!!).

V Sloveniji se predvsem po med duhovniški zadevi. Tisti, ki naj bi hranijo iz predsodkov, namesto d župnij so laiki zelo dejavni, žup močeh prispevajo k rasti kakovo konec 60-tih let je kak laik odšel t je zvrstilo lepo število. Sleherni od apostola Pavla«, k čemur vabi p ki verujemo v Kristusa«. Zadovolj tudi cele družine zapuščajo svoje Cerkvam, kjer pričujejo in ozn pričevalca – Polona Berlec in Me močeh poprijela za delo na Salo uredniško moro – praznimi str poprijela še za pero. Izkazala pričevanje, hvala jima z

pokoju, ki bo tukaj pomagal pri gradnji), sva bila izredno lepo sprejeta. Najbolj zanimivo je dejstvo, da je to misijon in so fadrji »pritepenci« z vseh koncev sveta. Tako so tu trije iz Indonezije, dva iz Avstralije, po eden iz Nigerije, Eritreje, Argentine in Slovenije (Ocvirk; no, trenutno smo vnašam vse novo prispele knjige. trije Slovenci); domačin je eden. No, in Ker nimajo redne knjižničarke (seBogoslovje Marijinega imena z vso to pisano druščino vsak dan sku- stra, ki jim jo je prej malo urejala, se Živim v Holy Name of Mary Seminary paj jemo, debatiramo, pijemo »kavico« je zaradi let in zdravja vrnila domov (HNMS) – to je ime bogoslovja. V kom- in hodimo okrog. v Avstralijo), je knjig, ki čakajo na kopleksu je precej stavb: igrišče, predadiranje precej. Imajo jih v kartonskih valnice, hiše, upravna stavba, hiša za Teden in nedelja škatlah – vsak karton, ki mi ga uspe sestre, hiša za družino, sobe za štu- Med tednom poteka življenje v HNMS vnesti v katalog je nova zmaga. Pri dente, sobe za duhovnike (fadrji, jih po ustaljenem urniku, saj smo sredi urejanju mi pomaga študent Gideon kličemo tukaj), svinjaki, kokošnjaki, študijske sezone. Fadrji predavajo in (bil je v Sloveniji, njegov prispevek je opravljajo svoje delo. Jaz sem se vpe- tudi v Ocvirkovi novi knjigi), vsak povrt, sadovnjaki … Vsi fadrji (tukaj jih je redno nastanje- ljala v knjižnico, tako da v računalnik nedeljek, sredo in petek popoldne. nih ca. 10 – kakšen gor, kaPredavam tudi študenkšen dol) so istočasno tudi tom zadnjega, sedmePolona na predavatelji in imajo porazga letnika. Vsega skupaj Gizu tržnici v deljene vloge za vzdrževaimam tri ure tedensko. nje celotnega kompleksa. Ob nedeljah imajo fadrji Pri tem jim veliko pomagamaše po celi fari, za katejo tudi bogoslovci – študenro so zadolženi. Napisane tje (predvsem vzdrževanje). imajo urnike, kdo in kdaj Letos imamo prvo študentko, pokriva kakšen teren. ki se pripravlja na vstop v red Fara ima precej oddaljesalezijank. Ona ne živi tukaj, ne kotičke, do katerih pač pa pri sestrah in vsak dan prihaja sem na predavanja. Precej stvari se je že zgodilo, zato bom skušala zadevo predstaviti kronološko. Popoldan 10.8. (vse datiram po tukajšnjem lokalnem času – 9 ur smo pred vami), Polona Berlec sta naju z Metodom na letališču poPolona prihaja iz Zg. Tuhinja. Predvsem v času študija je brala fadr Drago (dr. Ocvirk) in fadr opravljala različna dela: natakarica, prodajalka, tajnica in Marsup (Indonezijec, rektor bogoasistentka realizacije, negovalka …Po opravljeni diplomi na slovja, tukaj že 7 let). Takoj smo se Pedagoški fakulteti – doštudirala je kemijo in biologijo – odpravili na obisk na Red Beach – se je zaposlila kot učiteljica in poučevala osem let. V tem času se je stalno fadr Drago je rekel, da je najbolje udeleževala različnih posvetov, izobraževanj in tako jo je pot zanesla tudi v skupino Sled. V njej ostati aktiven do večera, da se bova se je dve leti pripravljala na delo laiške misijonarke. Na Salomonove otoke je prišla z dr. Dragom čim prej aklimatizirala – čeprav Ocvirkom, kjer, kot pravi, »spoznavam in odkrivam prave misijone na terenu – v živo!« sva bila do konca utrujena od dolge poti! Z Metodom (elektroinženir v

12


M isijon po laiško

dijih vali predstava o Cerkvi kot i informirali, deformirajo, ker se da bi se iz življenja. V večini naših pnijo imajo za svojo in po svojih osti župnijske skupnosti. Še več, tudi že v misijone, od takrat se jih d njih se je »odpravil po stopinjah papež v misijonski poslanici »vse, jen ugotavlja, da »številni laiki in dežele in se odpravljajo k drugim nanjajo Kristusa«. Dva takšna etod Loboda – sta vsak po svojih omonih. Ker sem se znašel pred ranmi – sem ju naprosil, da sta a sta se, vredno je brati njuno zanj! (Drago K. Ocvirk)

se pride po gozdnih cestah z džipom (če je sreča, da je vreme suho) in peš. Na posameznih lokacijah imajo nedeljsko mašo samo na vsakih 14 dni, saj jih kljub na videz velikemu številu, še vedno ni dovolj, da bi bili vsako nedeljo povsod. Tukaj pravimo, da ob nedeljah hodimo v »bush«. Vsakič se komu pridružim in tako spoznavam ljudi, ki živijo sredi džungle. Do sedaj še nisem uspela obiskati vseh cerkva in krajev, ki jih pokrivajo (sem nekje na polovici, bi rekla).

Vreme in okolje Trenutno je pri nas »zima«. Temperature so zjutraj kar znosne, po moje okoli 25°C, čez dan pa dosežejo tam nekje 32 °C. Veliko čez 32 se tudi v poletnem času ne dvignejo, saj je zračna vlaga tako visoka, da višjih temperatur skoraj ne dopušča (tako so mi povedali). Osebno sem pričakovala, da bom to klimo prenašala veliko težje. Je res, da »švicam« ko konj in da je cel kup komarjev. Vendar, ko stalno »švicanje« (in posledično preoblačenje) odklopiš, je popolnoma znosno. Glede komarjev moram reči, da, ko

Bogoslovci po maši na praznik Marijinega imena

enkrat spoznaš njihov ritem in (predvsem!!!) na podlagi izkušenj predvidiš njihovo prisotnost, še zdaleč niso tako tečni kot so bili prve dni (so pa še vedno tečni!). Zjutraj in zvečer nosim dolge hlače in majice z dolgimi rokavi, čez dan pa poletna oblačila. Najbolj me navdušuje okolje. Prak­ tič­ no vse, kar sem do sedaj videla je zaraščeno z džunglo. Rastje je tako gosto, da ne opaziš hiš. Ko sredi džungle vidiš vrt (posekana hosta z zasajenimi bananami in kasavo ter sladkim krompirjem), si lahko predstavljaš, da je nekje tudi koča in v njej ljudje, ki ta vrt imajo. Ker ležimo na tektonski prelomnici, se tla stalno malo tresejo. Naše hiše so na kolih, dvignjene od tal, ravno tako tudi večina koč domačinov, ki sem jih do sedaj videla. Domačini imajo kolibe še na višjih kolih, tako da imajo spodaj viseče mreže, kuhinjo na prostem … v kočo pa hodijo samo spat. Voda ni problem (hvala bogu pri

tuširanju ni treba čisto nič »šparat«), sveža zelenjava in sadje tudi ne. Pijemo deževnico, ki jo prekuhavamo, na pipah imamo podtalnico. Do sedaj nisem imela nobenih težav, kakorkoli povezanih s hrano in pijačo. Sicer so na jedilniku redno banane (vseh vrst), kokosovi orehi, pomeli, tandžerine, limete, neke lokalne vrste zelja (mene malo na brokoli po okusu spominjajo), stročji fižol (ki ima ene 5x daljše stroke kot naš), kasava, taro, nekaj kakor blitva, paradajz, čili (hud ko hudič), tudi papaje imamo na našem vrtu … Tako, toliko o logistiki in kraju, kjer živim – mogoče še to: od Honiare, glavnega mesta, smo oddaljeni 45 min vožnje z avtom.

Država in ljudje Sedaj pa še nekaj opažanj, ki so povezana s tukajšnjimi ljudmi, z našim misijonom in delom. Po dobrem mesecu dni imam določeno sliko o življenju na

Cerkvica v bogoslovju z zvonikom

13


M isijon po laiško Salomonovih otokih. Naj povem, da to ni dejansko stanje – ker o njem vem še premalo – kljub vsemu pa bom postavila nekaj sodb. Izredno velik problem državna neurejenost, nesistematičnost. Na primer: imena ulic v glavnem mestu sploh ne obstajajo, ni hišnih številk, nihče nima evidence, kje, kdo, zakaj, kako … živi. Skratka ena velika kolobocija in zmešnjava. Velik problem je preseljevanje ljudi v bližino glavnega mesta. Ker zemlja ni nikogaršnja – oz. naj bi bila plemenska – si vsak, ki se odloči pre-

seliti, poseka kos džungle, tam si postavi bajtico na kolih, zraven si uredi vrtiček in to je to (voda, kot rečeno ni problem). Do velikega problema v družini pride, ko moški ne dobi zaposlitve. Tako obsedi doma, cele dneve pije pivo in se znaša nad ženo in otroci – alkoholizma je žal tudi tukaj izredno veliko. Pravzaprav je breme cele družine na plečih žene. Ona skrbi za vrt, za hrano, za obleko, da družina preživi. Res je, da ponekod moški lovijo ribe in divje prašiče. O stanju v šolah mi je nekaj povedal domač učitelj. Državne šole so katastrofa. Šola naj bi bila po zakonu obvezna za vse otroke. To naj bi pomenilo, da so otroci preskrbljeni z vsem, kar potrebujejo za šolo. Vse to je le na papirju. V resnici jim država ne prispeva nič. Otroci so brez potrebščin, namesto v šolo gredo raje na tržnico prodajat, da vsaj kaj zaslužijo. Vse je odvisno samo od staršev in družine, ali bodo otroka poslali v šole ali ne. Učitelji dobivajo tako nizke plače, da jih enostavno

14

ni v šolo, če imajo možnost opravljati kako drugo delo, pri katerem bolje zaslužijo. Država in nova vlada je učiteljem obljubila hiše (zanje naj bi postavili nove domove, da bi bilo povsod zadostno število učiteljev), vendar iz vsega tega ni nič – prazne obljube. Tako so otroci prepuščeni sami sebi. Cerkvene šole, v glavnem anglikanske in katoliške, so boljše: delno jih vzdržujeta župnija in škofija, precej pomoči zberejo misijonarji pri svojih dobrotnikih (npr. botrstvo), nekaj malega primakne država. Nemalokrat je izobraz-

več časa za delo z otroki in nemalokrat tudi več potrpljenja. Stanje na Salomonih se popravlja. Ne vem le ali na pozitivno ali negativno. Dobiti oz. kupiti je mogoče vse od baterije do barve za lase. Žal pa to ni edini pokazatelj stanja. Plače so nizke, vsa industrija je v rokah tujcev. Najemnine v Honiari so vrtoglave. Tudi, če bi domačin želel postaviti podjetje, mu zaradi visokih stroškov ne bi uspelo. Tako večina otrok ostaja doma, moški pijejo, ženske se trudijo z vsakodnevno hrano. Če imajo srečo in kaj zaslužijo, si za spremembo privoščijo Koline po riž. Sicer jedo taro, jam in kasavo, salomonsko pa banane, kokos in papaje. Vsak dan, dan za dnem. Mesa na jedilniku skoraj ni, če že, potem so to ribe (za tiste, ki živijo ob obali), zelo redko svinjina ali pa kokoši in jajca (to jedo, če jih imajo doma). Tako nekako vidim stanje jaz. Dan za dnem spoznavam in odkrivam nove probleme in težave, s katerimi se srečujejo ljudje, si predstavljam možne rešitve, »gruntam«, kaj bi lahko še naredili, kako pomagali. Pravzaprav me to »drži gor«.

be deležen samo en otrok, mogoče dva (od povprečno sedmih v družini). Otroci ne vedo, koliko so stari. Tako po učilnicah vidiš, v prvem razredu, otroke stare 6-12 let (ali več). Jasno je starost otrok raznolika tudi v vseh nadaljnjih razredih. Tukaj se trudijo z izobraževanjem katehetov, ki potem delujejo v svojem domačem okolju oz. vasi. Največkrat imajo oni nedeljsko šolo (po maši) za vse otroke. Otroci so nad nedeljsko šolo navdušeni in velika večina je redno prisotna. Fadrji pravijo, da so se sredstva za izobraževalne programe katehetov zelo znižala. Ker želijo, da bi se vsak, ki je zainteresiran za izobraževanje, le tega tudi udeležil, so bili prisiljeni skrajšati čas izobraževanja. Včasih so z novimi kateheti lahko delali strnjeno po mesec dni in več skupaj, sedaj to ni mogoče. Misijonarji, ki so tukaj že več let pravijo, da se pozna na kvaliteti. Škof mi je razlagal, da bo skušal pridobiti sredstva za nov program, v katerega bi vključil stare starše, ki imajo navadno

»No worries!« Javljanja pa nikakor ne želim končati v žalostnem tonu. Ljudje tukaj niso žalostni, glede na stanje, v katerem se nahaja država in oni sami. Rekla bi, da jih skrbi premalo (z mojega zornega kota, seveda). Zanje je pomembno, da imajo danes kaj za pojesti in popiti. Kako je kdo oblečen, našminkan, obrit, ostrižen, ali ima kaj ali ne, ni pomembno. Veliko se smejijo, radi poklepetajo, na začetku so malce sramežljivi, vendar jih to hitro mine. S faderji čas vedno postavimo ali v »Solomon time« ali v »evropski čas«. Če nekdo govori o prvem, to pomeni, da se bo najverjetneje zgodilo jutri oz. nekoč v prihodnosti, če govorimo o drugem, pomeni, da moramo biti točni. V vsakem primeru, pa se bo sigurno našel kak domačin (ali fadr), ki te bo v primeru zamude ali napake potolažil z »No worries, no worries!« (Nič zato, ne skrbi!) in ti pri tem razkazal celotno belino svojega zobovja (če prej ni prežvečil »betlnata«, betelovega oreha, in so zato njegova usta krvavo rdeča). Objem s Salomonov, Polona P.S.: Vztrajajte na pripravah in se veselite odhoda. Se splača!


M isijon po laiško Metod Loboda

Inženirjev dnevnik Vrtnarjenje Četrtek, 23. avgust Danes se ti oglašam kar po pismu. Ne dogaja se nič presenetljivega s čimer bi ti lahko postregel. Pa vendarle. Jutri bodo bogoslovci klali prašiča na njihov salomonski način. Sem imel kar nekaj težav, da bom lahko prisostvoval obredu. Šele ko jim je Drago zagrozil, da naslednjič, ko bomo mi klali po svoje, oni ne bodo zraven ne pri klanju in ne pri pečenki, so popustili in bili na koncu navdušeni nad izmenjavo izkušenj. Tako, da sem poln pričakovanj. Danes sem bil kar priden. Na vrtu, kot temu pravijo, sem malo porihtal paradižnik. Oni so ga posadili, kdo ve kdaj. Tu ni zime. Zdaj pa raste in se širi po mili volji, razrašča se v nešteto vrhov, se ukoreninja, cveti spodaj pod neštetimi vrhovi in zori. Še predno ga odkrijejo, ga požro insekti ali pa zgnije na tleh, oz. v vlažni gošči v sožitju z neštetimi pleveli, martinčki, kuščarji in žabami. Jasno da ni nič od njega. Jaz sem okoli enega takih grmov postavil okvir iz palic nabranih na robu pragozda. Povezal sem ga kar z lubjem od teh palic, je tako žilavo in čvrsto, da se ga ne da pretrgati. Zaradi množice vrhov sem naredil kar

okvir cca 1,5 m kot kocko in nanj navezal 20 vrhov, druge pa posekal, plevel odstranil, tako da se zdaj vidi zemlja. Golazen se je pobrala v goščo, saj ni bilo več kritja, pa še sonce jo je žgalo med vertikalno usmerjenimi vrhovi. Kar naenkrat se je pokazalo nebroj nezrelih paradižnikov, ki pa res niso večji od našega češnjevca. Čez nekaj dni pričakujem da bo paradižnika za »prodajo«. Na nekaj vrhovih bom tudi potrgal zagnance, da vidim kakšen bo učinek. No tudi tole je po svoje zanimivo. Ker je kar nekaj očetov odsotnih, vsak pa je permanentno za kaj zadolžen, malo šepa ekonomat (pozadina bi se lahko reklo). Sestra redovnica, ki jim kuha,

kar naenkrat ni imela več kaj dati v lonec. Tako smo imeli zadnje tri dni piščančje peruti v nekakšni čebulni omaki, malo kuhane zelenjave in veliko skledo močno prekuhanega riža. Ne moreš misliti, kako malo lahko ljudje pojedo! Tudi sam sem malo špekuliral, da si bom v sobo vzel konzervo tune, ki sem jih kupil prejšnji teden, ko sva s Polono nabavljala za najino sobotno kuho. Uštel sem se. Kdo ve kdaj, je nekdo že pred menoj izvedel ta manever. Seveda o tuni v konzervi ni bilo ne duha ne sluha. Tako je, da tisti, ki prej žanje, prej mlati in prej melje. Požrl sem slino, popil prekuhano deževnico in šel v sobo pisat dnevnik. (…)

Metod Loboda Ko se je našemu misijonu na Salomonih pridružil upokojeni inženir elektrike, Metod Loboda, sem vedel, da se spozna tudi na gradnjo in bo postavil temelje za izobraževalni center, če le bodo načrti pravočasno narejeni. Te dni hodi okrog črn ko Salomonec, ker popravlja agregat. Nisem pa si predstavljal, da je pravzaprav inženir za vse: tudi kuho in razkosanje prašiča, vrtnarjenje in umivanje sten; je neutruden pohodnik po salomonski vročini in vlagi, drzen potapljač … Skratka človek, ki mu na misijonu ne zmanjka dela, saj ima talent, da ga vidi, voljo in znanje, da ga opravi. Velik zgled nam misijonarjem, še večji pa našim bogoslovcem, ki se ne morejo načuditi njegovim veščinam, dejanjem in neutrudnosti. Dragocena spodbuda tem fantom, saj kronična utrujenost povzroča mnogim med njimi nepremagljive težave pri študiju in delu. Še z nečim me je Metod presenetil: z odličnim pisanjem. Privoščite si utrinke iz njegovega pisanja prijatelju Lojzetu! (Drago K. Ocvirk)

Po Russellovem morju

15


M isijon po laiško Črne stene Petek, 24. avgust Po zajtrku sem šel urejat vrt. Drugo skupino paradižnikov. Zaradi napada insektov sem pohitel. (…) Pred kosilom sem se spravil pomivat stene v jedilnici. V recimo 15 letih so bile enkrat pomite. Stene so lakiran in raven, po moje, azbestni salonit. Lak nekoč najverjetneje bel je sedaj svetlo rumen, ponekod lisast zaradi sive plesni ali druge nesnage. Še dobro da zaradi visoke vlage ni prahu, ki bi razmere močno poslabšal. Kar dobro se vidi, da je pomito, vendar je daleč od čednega. Oče Viktor, starosta med misijonarji, pravi, da je odlično in da barvanje, ki sem mu ga predlagal, ne pride v poštev. Popoldne sem pomil še en del, tako da je zdaj južna stena v celoti pomita. (…) Po pomivanju sem odšel s Polono in Dragom proti Tenaru Beach, kjer so nas anglikanske sestre postregle s čajem. Ker smo bili s časom na tesnem, so nas prijazne sestre peljale nazaj z avtom, da ne bi zamudili večerje. Po večerji pa šok. Na hodniku me dohiti Drago. »Pojdi se pripravit, jutri gremo na pot. So sporočili, da so čolni pripravljeni in čakajo na zahodni obali Guadalcanala v kraju Visale. Odrinemo ob 5h zjutraj s tovornjakom. Do čolnov se bomo vozili približno dve uri, se vkrcali in peljali na otok Loun v Russellovem otočju. Vzemi vse potrebno za tridnevno potepanje. Masko, zaščito proti soncu, vodo. Ne pozabi baterije.« Vračamo se v torek. Edinstven otok Sobota, 25. avgust Start res ob 5.15 uri. V čisti temi se skobacamo na keson malega tovornjaka »Toyota«. Nismo samo mi trije, kajti pridružita se še oče Jafet, domorodec, in oče Tekle iz Eritreje. Onadva še nista bila tam, Drago bo tokrat drugič. Z nami so tudi domačini, ki bodo vozili, vsi iz skupnosti, kjer bomo prenočevali. Do zahodne obale smo se vozili dve debeli uri, vmes v Honiari še nekaj kupili pri Kitajcih, ki imajo vedno odprto. Po pozdravnem protokolu smo se z vso prtljago vkrcali na dva čolna enake izdelave, dolga cca 6 m, široka pa ne več kot 120 cm. S seboj smo imeli še v vsakem čolnu štiri ali pet 20 litrskih kant bencina. Čolna sta bila opremljena z izven-krmnima motorjema 25 in 30 konjev japonske izdelave. Videti je bilo, da sta preživela

16

že prenekatero potovanje. Plastika vsa pokrpana na približno. Nič klopi. Sedeš na dno, noge daš tja, kjer je prostor. V našem čolnu stalno teče po dnu voda od premca proti krmi. Pušča. To nikogar ne skrbi. V čolnu sta dva domorodca in mi trije: Polona, Drago in moja malenkost; v drugem pa domačina in očeta ki sem ju že omenil. (…) Loun je otoček povsem raven morda meter nad morjem, velik morda 1500 ha (3x5 km) Cunami bi ga odplaknil kot muho z dlani. Na njem živi manj kot 1000 prebivalcev katoliške skupnosti. Zaradi visoke natalitete je preko 60% otrok. Na otoku je cerkev in šola s tremi učiteljicami. Moralo bi jih biti več, pa država nima denarja za stanovanja učiteljev. Ob pristanku smo doživeli čudovit sprejem. Vsi, ki so videli pristanek, so nas prišli pozdravit, nam dali roke, izrekali dobrodošlico. Otroci so bili najprej sramežljivi, kasneje so to premagali, nas vlekli za roke in se dotikali. Prav luštno in malo sitno. Pa kaj? Treba bo preživet. Postregli so nas s čajem, kavo in keksi (obrok imajo le dvakrat na dan: zjutraj in zvečer, zato ni bilo kosila). Nam je kar pasalo. Po tem so nam pokazali nastanitev. Drago in Polona v hiši, kjer smo imeli jedilnico, tik ob cerkvi in obali. Tekle, Jafet in jaz pa v hiši vsaj 200 m stran od obale med kokosovimi palmami. Z očetom Tekle spiva v isti sobi na tleh, Jafet pa s Francisom, vodjem odprave. Zanj pravi Drago, da je zunanji minister cerkvene skupnosti na Lounu. Naša hiša je zgrajena iz trdega lesa, pokrita s pločevino. Stoji na betonskih stebrih in ima dva vodna rezervoarja. Vode v izobilju. Stranišče s pravo školjko na izplakovanje z dvema stopnjama izpiranja. Tla so lesene deske. Skozi špranje se vidi med stebre pod hišo. Na oknih so komarniki, sicer v precej slabem stanju. Kljub temu si lastne mreže nisem postavljal. Zunaj je elastična cev s pipo na koncu: krasen tuš. Komfort brez primere, če pomislim na temperature in vlago. Lepo je biti moker od deževnice. Temu ni oporekati. Od elektrike pa samo grom in strela, pa še to le kadar je nevihta. Te pa skoraj da ni. V daljavi pa sem že videl svetlikanje, a le enkrat. (…) … domačinke so prinašale vsaka po skledo hrane za večerjo. Raznovrstna zelenjava, kasava in taro, piščančja obara, ribe in raki, ki živijo pod

kokosovimi palmami. Zelo okusno in raznovrstno. Sledi o kakšnem kruhu niti pod razno, pijača pa prekuhana voda, instant čaj in kava. Po večerji kratek klepet in spat. Vroče je. Vse nekako smrdi, nobenega prepiha. Dolgo ne zaspim. Proti jutru kratka runda.

Za druščino … morski pes Nedelja, 26. avgust Zbudim se ves utrujen od ležišča, vesel da se dani. Po tiho vstanem, slečem pižamo, ki sem jo ponoči navlekel nase zaradi gomazečih malih živalic, katerih sled na koži ima učinek koprive. Kljub trudu,

 etod z otroci M na otoku Loun

da bi jih videl, mi to ni uspelo. Preden prižgeš baterijo in natakneš očala, je vse čisto. Vzamem kopalke in masko ter jo mahnem naravnost k morju. (…) Ko počasi izgine meglica, posledica mešanja sladke in slane vode, je raj tam spodaj popoln. Oblike koral tako raznovrstne, ene kot gobasti klobuki, druge kot krošnje grmov, tretje v obliki nekakšne copate ležeče na dnu. Ob dotiku pa je vse neprijetno hrapav kamen, ki te lahko dodobra opraska, če udariš obenj. Med to množico struktur se elegantno vozijo ribe, katerih barve in oblike je težko opisati; še fotoaparat ne bi zajel vsega. Ene nad, druge pod, tretje kar vmes se vrtijo vsaka vrsta v svojem ritmu


M isijon po laiško in scenariju. To gledaš, pozabiš na čas, na težave, na vse. V neskončnost se vleče to gibanje, vedno enako pa nikoli isto, nikoli ponovljivo. Iz transa me prebudi morski pes, ne večji kot meter, se mi približa na 4 do 5 m, nekaj časa obstoji nato pa počasi odplava dalje v brezciljne razsežnosti. Zavem se, da je treba nazaj. (…) Ko pridem do apartmaja, če smem temu reči tako, je panika. Kje sem, kaj ne vem da je ob 8. uri maša? Jadrno se stuširam, oblečem in že drvim za očetoma, ki ju na pol poti do cerkve dohitim. Ob prihodu v našo jedilnico

v taktu, slišijo se tudi dvoglasni akordi. Skoraj se trudijo, kdo bo glasnejši. Ob njihovi barvi glasu in uglasitvi skoraj za oktavo više petje preide počasi v dretje, ki se poleže, ko k oltarju pristopi Francis in nagovori množico. Seveda smo mi gostje predmet razlage in zahvaljevanja. Kasneje naju s Polono povabi k oltarju, da se sama predstaviva. Jaz niti ne pokapiram. Polona me prime za rokav in že sva pri oltarju glavna razstavna eksponata. Predstavi oba (…). Drago je še enkrat povzel povedano. Polona bo morda prišla učit naravoslovne pred-

pa se stvari spremene. Nič se ne mudi, počasi pospravimo pripravljen zajtrk. Maša bo ob 9h, še prej pa spoved. Med seboj izmenjamo nekaj nočnih izkušenj, ki se ne razlikujejo veliko. Ob 8.30 se pred cerkvijo počasi zbirajo domačini. Oblečeni pražnje vendar brez zadrege večina popacana od kdo ve katere prireditve. Spovedujejo vsi duhovniki, zato se oblikujejo tri vrste, ki lepo potrpežljivo čakajo na odrešitev svojih grehov. Spoved gre hitro, vendar zaradi obilice vernikov traja vse do 9.45, ko zazvoni zvon in oznani pričetek maše. Vsi smo že v cerkvi, malih otrok ko listja in trave. Nič joka, sem pa tja kak nagajiv smeh. Iz grl vernikov zadoni pesem. Glasna in odločna, ubrana

mete, ki jih sedaj nimajo, ker ni ne učbenikov ne kadra. Zame je naložil, da sem vsestranski inženir in veliki lovec in ribič v Evropi, ki strelja tudi medvede. Te poznajo kot igrače, ki so prišle pred kratkim menda od Unicefa. Da pomagam graditi nov izobraževalni center misijonarjem lazaristom … Maša je potekala z glasnim petjem po ustaljenem protokolu. Velika množica obhajanih je obred kar malo zavlekla, tako da je bila končana šele ob pol dvanajstih.

Poslednji paradiž Ko smo poskušali vse te res enkratne dobrote so malo stran od nas gospodinje pripravljale ribe, katerim ulovu

sem bil priča. Postavile so pred nas vsako ribo posebej. Vsako malo drugače, vse pa kuhane. Tako dobrih rib ne bom jedel nikoli več. Razen seveda, če se bom vrnil tja. V kraje, kjer se civilizacija komaj dotika bivanja, ki je usklajeno z naravo, kjer vsak vzame, kar potrebuje in nič več. Viškov ni. So povsem nepotrebni. Zato je narava bogata in prijazna, ljudje pa pošteni, prijazni in dobri drug do drugega. Potrebujejo se med seboj in to vedo. Kako drugačen svet! Kdo nam daje pravico, da motimo njihovo prvobitnost in jim nudimo kulturo sodobnega sveta, ki komaj čaka, da se polasti poslednjega paradiža na način, ki ga ponujajo nove tehnologije, sposobne uničiti ga prej kot dojeti? Zašel sem. To ni več dnevnik. Je razmišljanje, ki te privede do občutka krivde, saj si tako ali drugače del mašinerije, ki že najeda ta edenski vrt. Torek. 29. september Res vstanemo zgodaj, se nič ne obiramo, popijemo jutranjo kavo in dva keksa, zmečemo prtljago v čolne, še sami zlezemo vanje. Ni časa za dolgo poslavljanje. Le s tistimi neposredno ob nas. Že smo na morju. Plujemo po že znani poti nazaj na Guadalcanal v »civilizacijo«. Morje ni tako mirno. Ne sicer visoki valovi so dovolj, da pljuska voda čez rob zadnjega dela čolna. Tisti ki sedijo na mirnem delu čolna, so mokri ko miši, mi spredaj pa utrujeni od nenehnega udarjanja dna čolna v doline večjih valov. Šele blizu cilja se je morje umirilo in zapluli smo hitreje proti obali, kjer nas je čakal tovornjaček, da nas odpelje v »Seminary«. Oče Jafet je imel s seboj vrečo, v kateri je nekaj migalo. Vprašam ga kaj ima. »Posum, posum, two posums. Good for eat. For dinner. Very good!«. (Oposum, oposum, dva oposuma. Dobro za jesti. Za večerjo. Zelo okusno.) Sploh nisem dojel, kaj mi pripoveduje. Gledal sem ga debelo. Moja angleščina je odpovedala. Nisem se več niti trudil, Jafet pa tudi ne. No, zvečer pri večerji sem dojel. Spet mi je rekel: »Posum. Yes, posum!« in pokazal na krožnik kjer je ležala pečena razčetverjena živalca. »Taste, it`s very good!«. Nikoli ne bom vedel, kako izgleda živa ta redka živalca, ki ji je narava kot eni redkih, dodelila Salomonove otoke za njeno matično domovino. Morda na sliki; vem pa, kakšen okus ima. Vsekakor jo je bilo škoda. Dve živalci sta bili čisto premalo za naše omizje za kaj več kakor za »test«. Foto: Drago K. Ocvirk

17


M isijonsko zaledje

Srečanja misijonske molitvene Sv. Jožef v Mariboru

Misijonarji potrebujejo okrepitev in duhovno ter materialno oporo za njihovo delovanje. Slovenski narod V soncu in lepem duhovnem razpoloženju se je 29. julija začelo srečanje članov MMZ v Mariboru na ima odprto srce in posluh za to. Ob najrazličnejših Studencih. V cerkvi je bilo vse praznično ozaljšaakcijah se veselimo darežljivosti za uresničenje no in vsi smo čutili mogočno priprošnjo sv. Jožefa, projektov v misijonih. zavetnika cerkve. Romarji so napolnili cerkev do zaBl. Slomšek je zapisal: »Prazno je delo brez žegna z dnjega kotička. Pred oltarjem pa so nas pozdravili nebes.« Tega se še kako zavedajo naši misijonarji portreti misijonarjev. Čeprav so se kasneje začeli zbirati temni oblaki, smo v cerkvi začeli z molitveno uro, in – hvala Bogu – tudi toliki verniki na Slovenskem. ki sta jo pripravila Jožef Lipovšek, ŠAM in Tadej Andre. Zato je Misijonska molitvena zveza (MMZ) posebna Vsebovala je aktualne misli iz življenja misijonarjev in skupina »angelov varuhov«, ki vsak dan pošiljajo s se nato prepletala z molitvijo častitljivega dela rožnesvojimi molitvami blagoslov na misijonske poljane. ga venca.

Na Hribcah pri Moravčah

V nedeljo, 29. julija, smo se zbrali člani MMZ v kapeli na Hribcih pri Moravčah. Nekaj manj kot sto molivcev je za molitev za misijonarje navduševal škofijski animator za misijone, Slavko Kalan, župnik v Velesovem. Ker se srečanja misijonar Tone Kerin ni mogel udeležiti, ga je zamenjal Stane Kerin, ravnatelj Misijonskega središča Slovenije.

Sv. Jožef v Mariboru

Sledila je sv. maša, ki jo je ob somaševanju domačega župnika p. Vinka Škafarja in mons. Toneta Pačnika, župnika v Kidričevem, vodil Jožef Lipovšek. V pridigi je poudaril pomen vseh treh odlomkov Božje Besede in jih povezal z vsakdanjo molitvijo za potrebe misijonov. Člane je spodbudil k zvesti, srčni molitvi in darovanju za potrebe misijonarjev. Članom MMZ se je zahvalil za vse molitve in povabil mlade k odločitvi za misijonski poklic. Jezus tudi danes kliče, čeprav večkrat ne slišimo povabila ali pa nimamo dovolj poguma za odziv. Po sv. maši je pričevala še sestra dr. Anica Starman, misijonarka na Slonokoščeni obali. V svojem nagovoru je poudarila skrb za vse bolnike, ki se jim posveča kot zdravnica. Potrebno je zaupanje v Boga ter odprte oči in srce, da v bolniku vidiš Jezusa Kristusa. Delo opravlja z veliko predanostjo in veseljem. Vse je povabila k odprti drži in velikodušnem služenju, da v vsakem vidimo Jezusa. Na koncu je povedala, da če bi se še enkrat odločala, bi ponovno postala misijonarka. V veroučni učilnici je sledilo še prijetno druženje, ki so ga pripravili župljani Sv. Jožefa in Sv. Petra z g. župnikom. V prijetnem kramljanju smo si bili enotni, da se spet z veseljem dobimo na prihodnjih srečanjih, ki bodo misijonskega značaja. Jožef Lipovšek, ŠAM in voditelj MMZ

18

Na Hribcah pri Moravčah

Ta je med pridigo predstavil delo naših misijonarjev in misijonark. Povedal nam je kako so danes misijonarji edini, ki se zavzemajo za človeka, kaj vse so naredile slovenske sestre usmiljenke v Ruandi in Burundiju, kako je kralj neke malgaške vasi ob prihodu prvega misijonarja izjavil, da sedaj lahko umre, ko je prišlo do njegove vasi oznanilo odrešenja … Vse to bogastvo veselega sporočila bo obrodilo sadove tudi v novih molivcih za misijonarje in misijonarke. Srečanje smo zaključili v prijetnem druženju pred kapelo, v pogovoru s pogostitvijo, ob kozarčku in piškotku. Za vse to smo iskreno hvaležni organizatorju, domačemu župniku Kancijanu Čižmanu. Janez Avsenik, župnik v Mengšu


M isijonsko zaledje

zveze Misijonsko središče Slovenije in MMZ, ki jo vodi g. Jožef Lipovšek, organizira vsako leto zadnjo nedeljo v juliju srečanje svojih članov. Namen srečanj, ki so po področjih, je skupna molitev članov in vseh prijateljev misijonov in – če je mogoče – tudi srečanje z misijonarjem. Tako se utrjujejo in poglabljajo vezi med domovino in misijonskimi poljanami. Letos so bila srečanja na štirih krajih.

V Drežnici

V nedeljo, 22. julija, je bilo redno srečanje članov MMZ za koprsko škofijo v Drežnici. Zbrali smo se v cerkvi Srca Jezusovega ob 15.30 uri in srečanje začeli z molitvijo rožnega venca. Ob 16. uri je bila sv. maša, ki jo je daroval g. Tone Kerin, misijonar z Madagaskarja. Prisostvovali so tudi g. Sandi Škapin, nekdanji misijonar na Slonokoščeni Obali in župnik v Sežani, domači župnik in dekan g. Ivan Gregorc ter škofijski animator za misijone v škofiji Koper in župnik v Zagorju, g. Niko Štrancar. Sveto mašo je polepšalo ljudsko petje. Po sv. maši je sledila predstavitev misijonarja Toneta Kerina. Pripovedovanje o delu in življenju na Madagaskarju je vodil in usmerjal g. Niko Štrancar. Spoznali smo bogato in plemenito delo še enega od misijonarjev in ugotovili, kako pomembna je zanj in druge misijonarje tudi naša molitvena podpora. Na koncu je poudaril pomen prispevka za Mivo na Krištofovo nedeljo, saj vozila, ki jih kupijo s tem denarjem, v misijonih rešijo mnogo življenj. Brez njih bi bila marsikatera pomoč prepozna. Po zanimivem in doživetem pripovedovanju o pomenu in načinu širjenja evangelija v misijonih, so nas pred cerkvijo pričakali drežniški župljani. Postregli so nam s pijačo in domačimi dobrotami, ki so jih spekle pridne gospodinje. Tu smo imeli možnost individualnega pogovora z misijonarjema. Kljub oddaljeni Drežnici se je srečanja udeležilo kar lepo število molivcev. Gospod Niko Štrancar se je vsem lepo zahvalil in misijonarju Tonetu Kerinu zaželel še veliko Božjega blagoslova in uspehov pri njegovem poslanstvu. ZV

Zanimiv obisk

Malečnik – Sv. Peter pri Mariboru 5.8.2012. Nedelja ob godu Marije Snežne je bila v naši župniji Sv. Petra misijonsko obarvana z obiskom misijonarja Toneta Kerina. Vsi, ki smo bili pri obeh mašah, smo lahko spoznali lik duhovnika, ki živi z vsem bitjem to, kar oznanja. Iz vsake besede in kretnje je bilo moč spoznati, da je Bog ljubezen. Zato je ura srečanja z njim minila v znamenju hvaležnosti za takšnega misijonarja. Pripeljal ga je brat in oba sta bila deležna veselja župljanov. Med mašama smo obiskali Jožeta Mačka, ki zaradi bolezni nima nog. Oba z ženo sta se obiska neizmerno razveselila. Z misijonarjem sta si izmenjala naslova in obljubila drug drugemu molitev. Bolnik je takoj vprašal misijonarja: »Ali imate kakšno čudežno zdravilo, da bi zrasle nogice?« Misijonar pa je odgovoril: »Bom vprašal čarovnika pri Malgaših!« Tone Kerin – misijonar z Madagaskarja

Pri sv. maši in nagovoru je bilo vse povedano o vsebini evangelija. Pokazal nam je na Božji Kruh – Jezusa Kristusa in prikazal vsakdanje življenje na misijonu. Opozoril je na velike razdalje med podružnicami, ki jih prehodi peš in tam oznanja, krščuje in živi z domačini. Zanimiva je bila zgodba o ključu od župnišča, ki ga je pozabil na oltarju podružnice. Vsak od nas dobi pri krstu »ključ« nebeškega kraljestva. Večkrat ga založimo in ne vemo, kje je. Toda le z njim bomo »odklenili« vrata in prišli k Bogu. Dotaknil se je tudi domačega krščanstva in poudaril, da moramo živeti evangelij v Božji Ljubezni. Krščanstvo v Evropi ne peša, ampak pešamo mi – kristjani. Kdor se trudi in združuje, zida hišo na skali, kdor pa raztresa in ločuje, pripravlja pot hudobnemu duhu. Na koncu se je lepo zahvalil za vse molitve in darove in dejal, da je ponosen na vse Slovence, ki tako velikodušno darujejo za misijone, saj je s temi darovi zgradil 22 cerkva, zdaj pa sledi že naslednja nova cerkev. Po sv. maši je sledil še obhod po župniji in obisk pri Materi Božji na Gorci ter kosilo pri družini Knuplež. To je bil dan, ki ga je naredil Gospod in vsi smo bili obogateni ob pričevanju misijonarja Toneta. Bog živi vse misijonarje! Jožef Lipovšek

19


M isijonsko zaledje

Srečanje misijonarjev v Kančevcih

29. in 30. junij 2012. Sedemnajst misijonarjev, deset članov skupine Sled in dva škofijska animatorja za misijone – ta skupina je letos sestavljala tradicionalno srečanje misijonarjev v domovini. Običajno je to srečanje zadnji konec tedna v juniju in takrat se zberejo misijonarji, ki so trenutno na oddihu v domovini. Letos smo se na praznik apostolov Petra in Pavla srečali v idilični vasici, ki že ob prihodu vabi v čudovit samostan s cerkvijo, kjer se človek naužije duhovnih lepot in spoznanj, ki jih nudi čudovit duhovni prostor. Ob gostoljubnih bratih kapucinih smo se najprej namestili po sobah, potem pa nas je že ob 18. uri čakal avtobus, ki nas je odpeljal v župnijo Hotiza, kjer smo si peš od prve do zadnje postaje ogledali novi Hallasov križev pot in podoživljali zadnje trenutke božjega služabnika Danijela Halasa, preden so ga ustrelili in vrgli v Muro. Nato smo se odpeljali v župnijo Odranci, kjer nas je gostoljubno sprejel župnik Lojze Kozar ml. in nam razložil zgodovino župnije in svetišča, zunaj pa so nam prijazno postregli župljani s kupico rujnega. Polni vtisov smo se vrnili nazaj in sledila je večerja v Domu. Po večerji je sledilo presenečenje, saj sem zaigral na diatonično harmoniko, pridružil pa se mi je kitarist. Zazvenele so prelepe pesmi in po prijetnem druženju smo se vsi veseli odpravili k počitku.

20

Naslednji dan smo Bogu v čast začeli dan s hvalnicami, nadaljevali z zajtrkom in tako dočakali prihod g. Mitja Štruklja z Ministrstva za zunanje zadeve, ki je najprej poslušal predstavitev vseh navzočih. Potem je orisal svoj pogled na projekte in pogoje, s katerimi je mogoče dobiti državno pomoč tudi za misijonske projekte. Sledilo je srečanje z mursko-soboškim škofom g. Petrom Štumpfom, ki je na duhovit način orisal zgodovino župnije Kančevci, murskosoboške škofije in sester klaris v Turnišču. Za zaključek je sledila še sv. maša v cerkvi Sv. Benedikta, ki jo je ob somaševanju misijonarjev in škofijskih animatorjev daroval Stane Kerin, ravnatelj Misijonskega središča Slovenije. V veselem razpoloženju smo se pred cerkvijo še fotografirali in odšli na kosilo. Veseli in duhovno prerojeni smo zapuščali Kančevce s sklepom, da se še vrnemo v ta duhovni raj. Jožef Lipovšek

Nekaj lepega za Boga in bližnjega Ob 15. obletnici smrti bl. Matere Terezije (1910-1997) Ob našem rednem srečanju članov Misijonske molitvene zveze mi je neka žena zaupala: »Poleg sv. Tereziji Deteta Jezusa se redno izročam tudi bl. Materi Tereziji, ki mi veliko pomaga v mojih stiskah in preizkušnjah.« Ob teh besedah sem spoznal, kako je Bog dober. Veliko sem slišal in prebral o Materi Tereziji, a od tistega trenutka se ji tudi sam še bolj priporočam. Vsak dan ji izročam tudi misijonarje in člane Misijonske molitvene zveze. Letos mineva 15 let, kar je zatisnila oči svetnica našega časa. Še vedno je živ spomin in poslanstvo, ki ga zvesto nadaljujejo njene misijonarke ljubezni.

V knjigi njenega spovednika Lea beremo, kako se je ob tej ženi naučil največ v svojem duhovniškem poslanstvu. Ko je hotel imeti duhovne vaje za sestre, ni vedel, kaj bi jim povedal, pa mu je Mati Terezija rekla: »Govori o Jezusu! Kaj neki drugega.« Zato želim, da bi tudi člani Misijonske molitvene zveze znali v svojem poslanstvu tako zvesto moliti, ljubiti Jezusa in kakor ona darovati svoje molitve za potrebe misijonov. Bl. Mati Terezija nam je velik zgled, saj je navadno zaključila svoj nagovor z: »Bog vas blagoslovi!«. Naj bo spomin nanjo trajen in rodoviten, da bi lahko »rojevali« misijonske sadove na misijonskih poljanah svojega življenja. Naredimo vedno nekaj lepega za Boga in bližnjega in naj se to pokaže že ob našem misijonskem prazniku na Plešivcu in ob misijonski nedelji. Jožef Lipovšek, voditelj MMZ


M isijonsko zaledje

Samo ljubezen … Samo ljubezen lahko reši svet! V duhu tega sporočila, ki ga je zapisala bl. Mati Terezija, je potekal nedeljski škofijski misijonski dan na Ljubnem ob Savinji. 9.9.2012. Pričel se je s slovesno sveto mašo, ki jo je ob deseti uri v ljubenski cerkvi ob somaševanju dekanijskih duhovnikov daroval celjski škof dr. Stanislav Lipovšek. Dogajanje se je nato preselilo na prireditveni prostor ob Savinji, kjer so se ljudje dobro razpoloženi družili vse do zgodnjih večernih ur. Gostja je bila salezijanka s. Ljudmila Anžič, misijonarka v Kambodži. Njenemu misijonu v Phnom Penhu je bil namenjen izkupiček misijonske tombole, ki jo je organizirala skupina za dobrodelnost dekanije Gornji grad s svojim vodjem Vikijem Košcem, župnikom v Lučah. Čas med žrebanji tombolskih številk je mineval v znamenju navdušujočih glasbenih točk številnih nastopajočih iz Zgornje Savinjske doline – bilo jih je preko sto. Denar, zbran od prodanih tombolskih lističev in od prispevkov donatorjev, je za temeljni kamen in zidake nove šole za učence od 7. do 12. razreda, ki jim do sedaj šolanje še ni bilo omogočeno. Sestra namreč vodi vrtec in šolski center za revne z 900 otroki. Center je ob pomoči dobrotnikov iz Slovenije leta 2007 ustanovila sama. Dvajset let po padcu Pol Potovega krvavega režima, v katerem je bilo ubitih dva milijona ljudi, predvsem izobražencev, je država še vedno brez urejenega zdravstvenega in šolskega sistema. Misijonarji poleg tega, da revne otroke izobražujejo, vračajo ljudem tudi poteptano dostojanstvo. Toplina, dobrota in prijaznost nedeljskega druženja na Ljubnem ob Savinji bodo s. Ljudmilo spremljale ves 14-urni let v daljno, a od sedaj veliko bližjo Kambodžo. Slavica Pečnik

21


TO IN ONO

D A R O VA L I S T E - H VA L A

V spomin Janku Slabetu Slabe Janko je bil 25 let misijonar na Madagaskarju. Umrl 26. 5. 2007 v celjski bolnišnici, pokopan v domačih Rovtah 28. 5. 2007. Spominjam se dneva, ko smo se poslovili od našega prijatelja, misijonarja g. Slabeta. Bil je žalosten in hkrati veličasten dan. Tudi nebo je jokalo za njim. Nisem ga poznala mnogo let, le dve leti pred njegovim slovesom. Deloval je v naši župniji Šentjurij-Podkum kot pomočnik. Rad je imel kraje v katerih je služboval pred odhodom v misijone. Srčno nam je pripovedoval o Rdečem otoku, življenju med Malgaši, ki je tako zelo drugačno od našega. Z besedo je naslikal prizore, ki smo jih lahko zelo dobro videli, saj je svoje Antešake ljubil bolj kot svoje življenje. Dal jim je vse: ljubezen, vero in novo življenje. Na Madagaskarju je gradil občestvo mladih kristjanov. Učil jih je vsega, kar so potrebovali. Tudi med nami je nadaljeval svoje misijonarsko delo, vse do svojega odhoda. Minilo je pet let od takrat, ko smo se v Rovtah poslovili od njega. Ostaja v naših srcih, spominjamo se ga z veseljem in spoštovanjem. Majhen po postavi, a velik v dejanjih. V soboto, 26.5.2012 smo se zbrali pri sv. maši v njegov spomin. Med nas smo povabili tudi njegove svojce. Ti vsako leto z veseljem pridejo in z nami počastijo Gospoda in spomin na Janka. Po obredu sedemo skupaj in obujamo spomine na čase, ko je bil z nami. Dragi Janko! Srečna sem, ker sem smela biti Tvoja učenka. Učil si me prvih skrivnosti vere in popeljal na pot, po kateri danes z veseljem hodim. Naslikal si mi gospoda Jezusa Kristusa tako prisrčno in doživeto, da sem po tej »učni uri« vstopila še v nadaljnje iskanje. Našla sem katehetsko pastoralno šolo. Upam, da bom nekoč znala drugim iskalcem vere pokazati pot do Gospoda, kot si jo ti, dragi Janko, pokazal meni. Hvala, Janko! Alenka Savšek

JUBILANTI – ČESTITAMO 15 let dela v misijonih

Vilko Poljanšek, salezijanski brat, rojen 28. marca 1941 v Selah. V misijone je odšel decembra leta 1997. Deluje v Ruandi.

JUBILANTI – ČESTITAMO 22

Celoletni prispevek za Misijonska obzorja za leto 2012: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. BOG VAM POVRNI!

Darovi objavljenih so na naš račun prispeli do 14. 9. 2012. Hvala vsem.

TRIKRALJEVSKA AKCIJA o župnije: Gornji Logatec, Kotlje, Pregarje o ADVENTNA AKCIJA - OTROCI ZA OTROKE o  župnije: Goče, Gornji Logatec, Hrastnik, Ljubljana-Kodeljevo, Radenci, Sv.Vid pri Ptuju, Višnja Gora o MIVA o župnije: Vrh Sv. Mihaela, Koper - Sv.Marko, Ajdovec, Ajdovščina, Ambrus, Apače, Avče, Bakovci, Banjaloka, Banjšice, Batuje, Begunje na Gorenjskem, Bela Cerkev, Bevke, Biljana, Bilje, Blagovica, Bled, Bloke, Bočna, Bogojina, Bohinjska Bela, Borjana, Borovnica, Boštanj, Bovec, Branica, Branik, Braslovče, Brdo, Breginj, Breznica, Brezno, Brezovica, Brje, Brusnice, Bukovica, Celje-Sv.Cecilija, Celje-Sv.Danijel, Celje-Sv.Duh, Celje-Sv. Jožef, Celje - Bl. Anton Martin Slomšek, Cerkno, Cezanjevci, Cirkovce, Col, Čadram-Oplotnica, ČatežZaplaz, Čatež ob Savi, Čemšenik, Čepovan, Črešnjevec, Črneče, Črni Vrh nad Idrijo, Črniče, Črnomelj, Deskle, Doberdob, Dobje, Dobovec, Dobrepolje-Videm, Dobrnič, Dobrova, Dokležovje, Dol pri Ljubljani, Dolenci, Dolenja Trebuša, Dolnji Logatec, Domžale, Dornava, Dornberk, Dovje, Dragatuš, Dramlje, Dravograd, Drežnica, Dutovlje, Fram, Frankolovo, Gabrovica, Galicija, Goče, Godovič, Golo, Gora pri Sodražici, Gore, Gorenje Polje, Goriče, Gorjansko, Gorje, Gornja Polskava, Gornja Ponikva, Gornja Radgona, Gornja Sveta Kungota, Gornji Grad, Gornji Logatec, Gotovlje, Grad, Gradno, Grahovo, Grahovo ob Bači, Griže, Hajdina, Hinje, Homec, Horjul, Hotedršica, Hotiza, Hrastnik, Hrenovice, Hrpelje-Kozina, Idrija, Idrija pri Bači, Ig, Ihan, Ilirska Bistrica, Izlake, Izola, Jamlje, Jarše, Javor, Javorje nad Škofjo Loko, Javorje pri Litiji, Jelšane, Jesenice, Jezersko, Jurklošter, Kalobje, Kamnica, Kamnje, Kančevci, Kapela pri Radencih, Kapla na Kozjaku, Kebelj, Kidričevo, Kisovec, Klanec, Kobarid, Kobilje, Kobjeglava, Kočevje, Kočevska Reka, Kog, Kojsko, Kokrica, Kolovrat, Komen, Koper, Koprivnica, Koprivnik v Bohinju, Koroška Bela, Korte, Kovor, Kožbana, KranjDrulovka/Breg, Kranj-Primskovo, Kranj-Šmartin, KranjZlato Polje, Kranj, Kranjska Gora, Krašnja, Kred, Kresnice, Križevci pri Ljutomeru, Krka, Kromberk, Kropa, Krško, Kuzma, Laporje, Ledine, Lenart v Slovenskih Goricah, Leskovec pri Krškem, Leskovica, Leše, Levpa, Libeliče, Libušnje, Limbuš, Litija, Livek, Ljubečna, Ljubljana- Podutik, Ljubljana-Barje, LjubljanaBežigrad, Ljubljana-Črnuče, Ljubljana-Dravlje, LjubljanaFužine, Ljubljana-Ježica, Ljubljana-Kodeljevo, LjubljanaKoseze, Ljubljana-Marijino Oznanjenje, Ljubljana-Moste, Ljubljana-Rudnik, Ljubljana-Sv.Nikolaj, Ljubljana-Sv. Trojica, Ljubljana-Šentvid, Ljubljana-Šiška, LjubljanaŠtepanja Vas, Ljubljana-Trnovo, Ljubljana-Vič, LjubljanaZadobrova, Ljubljana - Sv.Peter, Ljubno, Ljubno ob Savinji, Loče pri Poljčanah, Log pod Mangartom, Loka pri Zidanem Mostu, Lokavec, Lokovec, Lokve, Lozice, Lucija, Luče ob Savinji, Lučine, Mala Nedelja, Maribor-Brezje, Maribor-Pobrežje, Maribor-Radvanje, Maribor-Sv.Janez Bosko, Maribor-Sv.Rešnje Telo, Marija Reka, Marija Snežna, Marija Širje, Marijino Celje, Martjanci, Matenja Vas, Mavčiče, Medana, Mengeš, Metlika, Miren, Mirna Peč, Moravče, Mozirje, Muta, Negova, Nevlje, Notranje Gorice, Nova Cerkev, Nova Gorica-Kapela, Nova Oselica, Novo Mesto-Kapitelj, Novo Mesto-Sv.Janez, Novo MestoSv.Lenart, Novo Mesto-Šmihel, Odranci, Olimje, Opatje Selo, Orehek pri Postojni, Ormož, Osek, Pečarovci, Peče, Pečine, Petrovče, Pilštanj, Piran, Pirniče, Planina, Planina pri Rakeku, Planina pri Sevnici, Plave, Podbrdo, Podbrezje, Podčetrtek, Podgorje pri Slovenj Gradcu, Podgrad, Podgraje, Podkraj, Podlipa, Podmelec, Podnanos, Podraga, Podsreda, Podzemelj, Polica, Poljčane, Polje ob Sotli, Polšnik, Polzela, Pomjan, Ponikva, Portorož, Postojna, Povir, Prebold, Prečna, Predoslje, Preserje, Prežganje, Prihova, Primskovo na Dolenjskem, Ptuj-Sv.Jurij, Ptuj-Sv.Ožbalt, Ptuj-Sv.Peter in Pavel, Radeče, Radenci, Radlje ob Dravi, Radmirje, Radovica, Rakitna, Rateče-Planica, Ravne na Koroškem, Razbor pri Slovenj Gradcu, Razkrižje, Rečica ob Savinji, Remšnik, Renče, Reteče, Ribno, Rob, Roče, Ročinj, Rodik, Rogaška Slatina, Rovte, Ruše, Sava, Sečovlje, Sedlo, Sela pri Kamniku, Sele, Senovo, Sevnica, Sežana, Sinji Vrh, Slap, Slavina, Slivnica, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Smlednik, Soča, Sodražica, Sostro, Spodnja Idrija, Spodnja Polskava,


DAROVALI STE - HVALA Spodnja Sv.Kungota, Središče ob Dravi, Srednja vas v Bohinju, Srpenica, Stara Oselica, Stari Trg pri Ložu, Stari Trg pri Slovenj Gradcu, Stomaž, Stoperce, Stranje, Strojna, Struge, Strunjan, Studenec, Studeno, Suhor, Sv.Anton v Slov.Goricah, Sv.Benedikt v Slov.Goricah, Sv.Bolfenk v Slo.Goricah, Sv.Duh pri Škofji Loki, Sv.Ema, Sv.Florijan v Dolini, Sv.Helena-Dolsko, Sv.Jakob ob Savi, Sv.Jedert nad Laškim, Sv.Jernej pri Ločah, Sv.Jurij ob Taboru, Sv.Jurij v Slov.Goricah, Sv.Križ-Gabrovka, Sv.KrižPodbočje, Sv.Križ nad Jesenicami, Sv.Križ nad Mariborom, Sv.Lenart nad Laškim, Sv.Lovrenc, Sv.Lovrenc na Drav.Polju, Sv.Lovrenc nad Štorami, Sv.Marija v Puščavi, Sv.Marjeta niže Ptuja, Sv.Marjeta pri Rim.Toplicah, Sv.Marko niže Ptuja, Sv.Martin na Pohorju, Sv.Martin pri Vurberku, Sv.Miklavž nad Laškim, Sv.Miklavž ob Dravi, Sv.Miklavž pri Ormožu, Sv.Ožbalt ob Dravi, Sv.Peter pri Mariboru, Sv.Planina, Sv.Rok ob Sotli, Sv.Rupert nad Laškim, Sv.Štefan, Sv.Trojica nad Cerknico, Sv.Trojica v Slov.Goricah, Sv.Vid na Planini, Sv.Vid nad Valdekom, Sv.Vid pri Ptuju, Sveta Gora, Svetina, Svibno, Šebrelje, Šempas, Šempeter v Savinjski Dolini, Šentgotard, Šentjanž, Šentjanž na Vinski Gori, Šentjernej, Šentjošt nad Horjulom, Šentjur pri Celju, Šentjurij-Podkum, Šentjurij pri Grosupljem, Šentlambert, Šentlovrenc, Šentožbolt, Šenturška Gora, Šentvid pri Grobelnem, Škocjan, Škocjan pri Turjaku, Škofije, Škofja Loka-Suha, Škofja Loka, Škofljica, Škrbina, Šlovrenc, Šmarca-Duplica, Šmarje na Vipavskem, Šmartno, Šmartno ob Dreti, Šmartno ob Paki, Šmartno pri Litiji, Šmartno pri Slov.Gradcu, Šmartno v Rožni Dolini, Šmartno v Tuhinju, Šmihel pri Žužemberku, Šoštanj, Špitalič, Št.Ilj pod Turjakom, Št.Peter-Otočec, Štanjel, Štjak, Šturje, Teharje, Toplice, Trata-Gorenja Vas, Trboje, Trbovlje-Sv.Martin, Trbovlje - Sv.Marija, Trebelno, Trebnje, Trnje, Trstenik, Tržišče, Tunjice, Turjak, Turnišče, Ubeljsko, Unec, Vače, Vavta Vas, Vedrijan, Velenje-Bl.A.M.Slomšek, Velenje-Sv.Marija, Velenje-Sv. Martin, Velika Polana, Velike Lašče, Velike Poljane, Velike Žablje, Veržej, Vinica, Vipava, Vipavski Križ, Vipolže, Višnja Gora, Vitanje, Vodice, Voglje, Vojnik, Vojsko, Vojščica, Vrabče, Vranja Peč, Vransko, Vrh-Sv.Trije Kralji, Vrhnika, Vrhpolje, Vrhpolje, Vrtojba, Vuhred, Vurberk, Vuzenica, Zabukovje, Zagorje, Zagorje, Zali Log, Zaplana, Zapoge, Zavratec, Zgornji Tuhinj, Zreče, Žabnica, Žalec, Žalna, Železniki, Želimlje, Žetale, Žiče, Žiri, Žužemberk o posamezniki: Adam Karel, Alič Ana, Baligač Drago, Baša Gregor, Beguš Jurij, Bensa Marjetka, Bertoncelj Cvetka, Bolniška Župnija, Brunšek Andreja, Buhvald Pavel, Butala Gregor, Cerkev Srca Jezusovega, Česnik Božidara, Čuk Roman, Debenec Irena, Dolenc Janez, Dolenšek Marija, Dolinšek Tatjana, Don Boskov Center Celje, Drnovšek Mirjam, Durič Štefka, Elektromehanika Brezec D.O.O., Eržen Rajko, Fidler Zdravko, Frančiškanski Samostan Kamnik, Frančiškanski Samostan Sveta Gora, Franko Tomaž, Frelih Nada, Frelih Tomaž, Fučka Marko, Gnidovec Ela, Gnidovec Marija, Gornik Marta, Grčman Boštjan, Grom Primož, Habič Horvat Simona, Habinc Ivica, Hrast Lucija, Hrovat Avgusta, Ileršič Jože, Iskra Jože, Ivančič David, Jagodic Jože, Jakelj Alojzij, Jemec Zofija, Jereb Brane, Jerenko Helena, Jerman Milena, Jermol Ana, Jeromen Ana, Jeromen Kavčič Marija, Jeromen Lidija, Jesenko Andrej, Jezeršek Katarina, Kapucinski Samostan, Karmeličanke Ocd, Kavčič Ivan, Klančar Marija, Klanjšek Martina, Ključevšek Tatjana, Kokovnik Zofija, Kolbl Jernej, Komel Sonja, Konjar Marko, Koren Leopold, Kotnik Tomaž, Kovač Andreja in Žiga, Kovač Marijana, Kovačič Breda, Kovšca Tončka, Kozinc Janez, Kranjc Ivan, Kranjc Marija, Kravos Stojan, Križnar Marija, Križnar Olga, Kržan Vanja, Kumer Milena, Langus Slavko, Lestroj D.O.O., Logar Edo, Macedoni Anica, Magajna Bogdan, Malik David, Marijine Sestre, Maznik Helena, Melinc Beti, Menart Tomaž, Merše Franjo, Mohar Jernej, Murko Ana, N.N., Novak Janez, Novak Mihael, Omers Marija, Osterman Milan, Pavlinič Alojzij, Pegan Karlo, Petek Ribnica D.O.O., Petkovšek Marija, Pirih Majda, Pivk Janja, Podvinski Zdenko, Pokrivač Marija in Tomaž, Polda Barbara, Porenta Elizabeta, Primc Marjan, Prinčič

Silvester, Prnaver Miran, Rihtar Helena, Rovšek Jožica, Ruparčič Miroslav, Rus Janez Ludvik, Rutar Katja, Ružič Vlado, Saje Brigita, Samostan Lazaristov Miren, Seme – Družina, Sestre Usmiljenke, Skvorč Marjan S.P., Smajgl Aleksandra, Smodiš Robert, Sodja Slavka, Souidi Zavrl Nada, Starič Jože, Strajnar Ana, Stražišar Berta, Strgar Olga, Šavli Klemen, Šeruga Damjan, Škodlar Marta, Šolske Sestre, Špindler Janja, Štirn Mitja, Štolcar Kolja, Študentski Center Jadro, Švigelj Gregor, Tacer Rozalija, Tomazin Ivanka, Tomažič Anton, Tome Jakob in Albinca, Trebušak Jana, Troha Valter, Trstenjak Franci, Turk Franc, Urbancl Ana, Vodoterm Radomlje D.O.O., Voljč Marija, Vombergar Angelca, Vozelj Janez, Zavarovalnica Triglav D.D., Zgonc Tanja, Zornik Zoran, Zupan Danica, Zupančič Silvestra, Žagar Julija, Žgur, Žižek Slavko, Žugman – Družina, Žvab Marija o SKLAD ZA LAČNE o Župniji: Bovec, Braslovče o posamezniki: Kelhar Tina, Kravos Stojan, Martinčič Ruth, Martinčič Slavka, Medvešek Viljem, Motaln Betka, Mršnik Bernarda, Murko Ana, Novak Ojsteršek Lidija, Rajk Marjanca, Samotorčan Vida, Seršen Rozalija, Šef Ida, Žmaucar Kržišnik Ivana o SKLAD ZA SOCIALNO ZAVAROVANJE MISIJONARJEV o  župnija: Ljubljana-Ježica o  posameznik: Čampa Tadej o  SKLAD ZA MADAGASKAR o  posamezniki: Beravs Franc, Matos Silva in Milan o SKLAD ZA MISIJONE o posamezniki: Babnik Marija, Baša Gregor, Baša Marko, Berdajs Vesna, Berus Blažena, Blažič Miha, Bratuša Andrej, Brecelj Marijan, Bukovec Monika, Butala Gregor, Cvelbar Andrej, Dobravec Andrej in Frančiška, Fajdiga Jožefa, Ferenčak Mojca in Marko, Gantar Metod, Golob Mojca, Grm Stan, Hrovat Karmen, Intihar Majda, Jagodic Jože, Jerovšek Jure, Jurkovnik Francka in Stanislav, Kavčič Irena, Kitak Ljudmila, Koren Leopold, Košir Janez, Kotnik Štefanija, Kozole Cvetka, Kramar Krevs Jožefa, Krivonog Pavla, Kulovec Igor, Kunc Vinko, Kuzma Anton, Lah Antonija, Lorber Petra, Magajna Ljudmila, Magdič Olga, Mayer Ana, Mernik Zinka, Mikulin Olga, Mozetič Marija, N.N., Novak Oblak Marija, Ozvatič Anica, Paškič Ilija, Pavli Alenka, Perovšek Francka, Rihtar Helena, Sadek Stjepčevič Milena, Sagadin Emil, Schwarzbartl Tomaž Ervin, Skok Pavle, Sotlar Alojzija in Slavko, Srebrnič Rozalija, Stanič Erika, Stjepčevič Milena, Suhadolčan Franci, Štrukelj Frančiška, Tomelj Andrej, Vauh Peter, Vehovar Darinka, Velikonja Štefanija, Vidmar Jožica, Vrtačnik Marija Ml., Zorenč Ivan, Zupančič Ivan, Zupančič Jože, Žele Ana, Žveglič Marija o  SKLAD ZA ŠTIPENDIRANJE BOGOSLOVCEV o  posamezniki: Ferenčak Mojca in Marko, Kravos Darinka, Mah Tinko, Ravnihar Marija, Sivec Damjana, Šifrar Ana, Vinkovič Marija o  SKLAD ZA GRADNJO CERKVA o  župnija: Hrastnik o  VODNJAKI MALAWI o  posamezniki: Brinjovc Toni, Glamočanin Ljubica, Kobal Milan, Kosmač Monika, Nahtigal Bojana, Zver Sonja, Žvanut o LENČKOV SKLAD o  župnija: Mengeš o posameznika: Primc Anton, Zavar Valerijan o  MALAVI-MREŽE o posameznica: Maček Mateja o SKLAD ZA LAKOTO V ETIOPIJI o  posamezniki: Medvešek Viljem, Pečarič Boris, Žakelj Angelca o  DISANZER MATANGA o  posameznica: Irnar Ana o  PUSTNA SOBOTNA ISKRICA o posameznik: Jazbinšek Vladimir o SKLAD ZA RIŽEVA POLJA o  posameznica: Grlj Andreja o  MATANGA-DAR UPANJA o  posamezniki: Behek Mirjam, Kozina Jože, Kresnik Robert, Morelj Darja, Podobnik Jožica, Prestor Vinko, Slemenšek Grošl Frančiška, Žerovnik David o  SKLAD DROBIŽ ZA RIŽ o posameznika: Jenič Dušan, Šubic Ida o ZA JOŽETA ADAMIČA o  posamezniki: Centro Misional Baraga, Kocmur Petra, Metropolitana D.O.O., Strajnar Ana o ZA KRISTINO BAJC o posameznici: Lajevec Janja, Strajnar Ana o  ZA HUGA DELČNJAKA o  posamezniki: Jemec Anton, Jemec Zofija, Pavli Alenka o ZA S. ANKO BURGER o  posameznik: N.N. o  ZA S. Vido Gerkman o  posameznica: Pipan Marinka o  ZA JOŽETA MLINARIČA o posameznika: Kvaternik Tomaž, Pavlica Otilija o ZA P. JOŽETA GROŠLJA o posameznica: Velepič Anica o  ZA S. VESNO HITI o  župnija: Kalobje o  posamezniki: Kunšič Francka, Martinčič Angela,

Perovšek Francka, Smolik Dr. Marijan, Zalokar Angelca o ZA TONETA KERINA o  župnija: Preska o posamezniki: Andoljšek Ema, Brence Tanja, Capl Ana Marija, Erjavec Primož, Ferenčak Mojca in Marko, Jagodic Jože, Kern Jože, Klanjšek Sonja in Mitja, Koncilija Jožica, Kožuh Simon, Kragelnik Maja, Kvaternik Peter, Metropolitana D.O.O., Mivšek Miha, Pohar Borut, Prevc Boštjan, Skok Tine, Slabe Anton, Šušteršič, Tankovič Enrika, Vegelj Vinko,Prelat , Vodičar Janez, Zidanšek Blaž, Željko Kati o  ZA S. AGATO KOCIPER o  posameznika: Verdenik Benjamin, Volavšek Marta o ZA JANEZA KRMELJA o posamezniki: Gorjanc Jurij, Kelhar Tina, Sušnik Janez, Vrabec Mirijam o  ZA S. ANDREJO GODNIČ o posameznik: Štuhec Msgr.Dr. Ivan o  ZA DANILA LISJAKA o  posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Bubnič Bernarda, Harej Vojko, Krevelj Branko, Sušnik Janez, Vodovodi In Kanalizacija D.D. o ZA TOMAŽA MAVRIČA o posameznica: Malalan Nika o  ZA IVANA BAJCA o  posameznica: Strajnar Ana o  ZA S. ZVONKO MIKEC o  posameznik: Murn o ZA MISIJONARKE LJUBEZNI o posameznik: Kranjc Rafael o  ZA S. TADEJO MOZETIČ o  posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Mozetič Iztok, Rudež Lučka, Snoj Mirjam, Šiško, Zavrtanik Petra o  ZA JANEZA MESCA o župnija: Dobje o posamezniki: Krek Albina, Rupar Aleš, Sajevic Marija, Strajnar Ana, Žukovec Jožica o ZA PEDRA OPEKO o župnije: Dolenja Trebuša, Idrija pri Bači, Ljubljana-Vič, Ljubljana-Zadobrova, Sv.Vid nad Valdekom o  posamezniki: Adamič Marjan, Beršnjak Marija, Bohak Ivan, Boltar Jure, Centro Misional Baraga, Črnivec Urška, Čuček Barbara, Družina D.O.O., Gajšek Stanislav, Gnidovec Marija, Gostiša Ladislav, Iskra Jože, Ješovnik Simona, Jurca Caserman, Kavčič Franc, Kepec Gregor, Kordiš Rozalija, Košir Melita, Kranjec Franc, Kunc Vinko, Lah, Leskovec Jožef, Likar Ivan, Marinčič Boštjančič Ana, Mihevc Marija, Murovec Terezija, N.N., Pečnik B., Peršolja Rozana, Poljanec Kolbezen Vida, Potočnik Frančiška, Ramovš Vera, Remše Matija, Rigler Marta, Rus Valerija, Samardžić Marko, Ščavničar Ema, Šef Manja in Tone, Šegula Zdenka, Štiglic Andreja, Tonin Matej, Velikonja Štefanija, Vetrih Marija, Vrhovec Tanja, Zakrajšek Jana, Zgonc Marija o ZA S. MARIJO PAVLIŠIČ o  posameznici: Kramberger Marta, Rozman Jerica o ZA S. MIRJAM PRAPROTNIK o posamezniki: Babnik Francka, Blažič Miha, Jošt Francka, Kern Frančiška, N.N., Paljk Alojzija, Resman Mimi, Rihtar Helena, Štolcar Kolja, Taljat Marija, Žveglič Marija o ZA P. STANKA ROZMANA o  posamezniki: Žnidaršič Tilka, Resman Silva, Škrlep Natalija, Škvorc Marjan o ZA KLEMENA ŠTOLCARJA o  župnija: Gorje o posamezniki: Ažman Simona, Gorjanc Jurij, Kosmač Janko, Lajevec Janja, Mulej Marija, N.N., Štolcar Kolja, Zupan Ana o ZA LAZARISTE NA SALOMONOVIH OTOKIH o  posamezniki: Jakša Ana, Kranjec Matilda, Pešec Bogomila, Prinčič Silvester, Sivec Damjana, Štiglic Neda o ZA S. BOGDANO KAVČIČ o  posameznik: Štrubelj Marjan o  ZA P. LOJZETA PODGRAJŠKA o posameznika: Jelenko Gabriela, Povh Jože o  ZA S. BARBARO ČUK o  posameznik: Jerina Marko o  o ZA S. ANICO STARMAN o posameznik: N.N. o ZA S. ZORO ŠKERLJ o posameznika: N.N. , Tomažič Magdalena o  ZA MATJAŽA LEGANA o  posamezniki: Žup.Karitas Preska o  ZA CIRILA BERGLEZA o posameznik: Bernik Milan o ZA S. MARTINO ARHAR o posameznica: Strajnar Ana o ZA S. LJUDMILO ANŽIČ o župnija: Domžale, Ljubno ob Savinji o posamezniki: Mozetič Izidora, Muller Marija, Perovšek Francka, Robida Ivanka, Strajnar Ana o  ZA KATARINO KAVČIČ o  posameznica: Irnar Ana o  ZA S. ANO SLIVKA o posameznice: Skubin Dragica, Slivka Manda, Višnar Marjetka o ZA S. BARBARO PETERLIN o posameznica: Muller Marija o ZA S. DORICO SEVER o posameznica: Apat Tilomena o  ZA IZIDORJA GROŠLJA o  posamezniki: Erjavec Primož, Klemenčič Rafael, Mozetič Iztok, Rupar Olga, Stepan Igor, Sušnik Janez, Švarc Uroš o ZA MIHA MAJETIČA o  posameznica: Benedik Barbara o  ZA S. SLAVKO CEKUTA o  posameznica: Zajec Marija o  ZA TANJO STRGAR o posameznika: Simončič Marjeta in Gašper

23


SKUPNI MISIJONSKI PRAZNIK SLOVENIJE IN KOROŠKE Plešivec / Tanzenberg (na Koroškem v bližini Gospe Svete)

sobota, 20. oktober 2012, od 9. do 15. ure Misijonska vas, bazar, delavnice, sv. maša, pevski zbori, godba na pihala, bobni, blagoslov MIVA vozil

O

SR

EDIŠČ

E

S

MI

VENIJE

SIJON

LO

SK

Več o praznovanju na www.missio.si

L

Lepo vabljeni –

A JU BLJA N

Avtor slike: Tony Nwachukwu, Nigerija

VEROVATI – PRAZNOVATI – DELITI

vsi, ki imate srce za misijone, člani Misijonske molitvene zveze, člani ŽPS, ministranti, mladina, romarji … organizirajte se in pridite z avtobusi.

Misijonska obzorja oktober 2012  

Misijonska obzorja osveščajo in seznanjajo ljudi v Sloveniji z delom in projekti v misijonskih deželah. Revija je pomembna tudi zaradi med c...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you