Misijonska obzorija junij 2014

Misijonska obzorja št. 3 (156), leto 28 junij 2014 priporočeni dar za tisk MO: 1,50 EUR

Krištofova nedelja – 27. julij 2014

Hvala za vaš dar

Groblje, Rim, Buenos Aires 1923-1987 Lado Lenček C.M. Urednik KM 1938–1987

Misijonska razsežnost edinosti

I z h a j a j o v L j u b l j a n i o d 19 8 7

MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija Tel. : 01/300 59 50, Faks: 01/300 59 55 E-mail: missio@rkc. si http://www. missio. si Uradne ure vsak dan od 8h do 13h.

MISIJONSKA PISARNA MARIBOR Slovenska 21, 2000 Maribor tel. /fax.: 0590/80 381 od ponedeljka do četrtka od 9h do 12h E-mail: misijonska. pisarna@slomsek. net GLAVNI UREDNIK Jože Planinšek, CM POMOČNICA GLAVNEGA UREDNIKA Tina Jež LEKTOR Jurij Devetak, CM Odgovarja NARODNI RAVNATELJ ZA MISIJONE Stane Kerin OBLIKOVALEC Boris Jurca GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK Para, d. o. o. Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja prispevka ali iz arhiva MSS. ISSN 1318-4369 Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno.

Priporočeni dar za posamezni izvod je 1,50 EUR. Celoletni prispevek za MO za leto 2014: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. Vplačila nakazujte na transakcijski račun Misijonsko središče Slo­venije, Kristanova 1, Ljubljana namen nakazila: naročnina MO, št. transakcijskega računa pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, št. transakcijskega računa pri Raiffeisen banki: SI56 2420 0900 4370 443 Vplačila iz tujine s čeki na naslov: Misijonska pisarna, Kristanova 1, 1000 Ljubljana Slika na naslovnici: Pri Pedru Opeki v centru Akamasoa

Povelikonočno razpoloženje z nedeljo Dobrega pastirja ali Božjega usmiljenja nas zaznamuje v naši nekakšni izgubljenosti, kjer čutimo, kako pomembno je imeti dobrega pastirja, civilnega ali cerkvenega. Sicer ne slišimo radi tega, da bi bili ovce, istočasno pa prav to pogrešamo, ko življenje kdaj postaja nekaj tavajočega. Malo tega je v vseh nas, še posebej v zmedi javnega življenja, ko so pred nami kar trojne volitve. Pa tudi v cerkvenih občestvih ni bistveno bolje. Administrator, ki poleg svoje škofije vodi še eno, četudi je še tako dober, je tista vendarle nekaj poleg. Nastaja vzdušje neke čistine, ki je za ene polje izgubljenosti in za druge poligon jemanja stvari v svoje roke ter lobiranja. Tisti »Udaril bom pastirja« je orodje, ki ga zna prav uporabljati le Bog. Hudo pa je, če ga jemlje v svoje roke človek, ki se nanj ne razume, iz česar potem izvira toliko negotovosti in strahu, posledično pa tudi trpljenja in preizkušenj.

Z bolečino v srcu gledamo našo krajevno Cerkev, kjer sta se tako ali drugače poslovila kar dva pastirja, tudi sicer velika duha naše domovine, pa nista bila in še nista nastavljena nova, se vsiljuje misel, da je tu nekdo delal nekaj brez pravega občutka, upam, da ne načrtno, vsekakor pa to sedaj ni dobro niti za Cerkev niti za narod.

Z bolečino v srcu gledamo našo krajevno Cerkev, kjer sta se tako ali drugače poslovila kar dva pastirja, tudi sicer velika duha naše domovine, pa nista bila in še nista nastavljena nova, se vsiljuje misel, da je tu nekdo delal nekaj brez pravega občutka, upam, da ne načrtno, vsekakor pa to sedaj ni dobro niti za Cerkev niti za narod.

V malo manj elegantni obliki se to dogaja po vsem svetu, kot lahko beremo v poročilih naših misijonarjev. Brezvladja in iz tega rojeni novi samooklicanci na čelu ljudstev in narodov so vališča roparskih tolp, priložnosti za zatiranja, predvsem pa polja nasilja in izkoriščanj. Gre za isto stvar, ki ima glede na okolja različne obraze. Vsekakor pa to omogoča pastirje, ki ne pasejo več ovac, kjer se kakšna sicer lahko izgubi, a je še vedno ovca in predmet njegovega pastirovanja, temveč tudi kozle, osle in drugo podivjano živino, ki jo odpišejo, ko jim ne ustreza in je ne iščejo več.

Bolj smo eno, kot si mislimo. Ves svet je velik misijon in povsod nas čakajo enake naloge, pri katerih se lahko zanesemo le Nanj, ki je edini resnično Dobri pastir.

Zanj smo vedno ovce, iskane in ljubljene, ne glede na našo izgubljenost. To nas opogumlja, daje polet in zagotovilo, da je naše delo potrebno, kjerkoli že smo.

Z veseljem bomo v teh dneh, ko prihajajo misijonarji na obisk v domovino, povabili koga izmed njih na naše župnije, se pridružili srečanjem z njimi in tako okrepili našo širino in odprtost ter prebudili radodarnost. Tudi Krištofova nedelja sredi poletja bo lepa priložnost za to.

Naša medsebojna povezanost, duhovna in materialna, je moč, ki prenese vse, tudi udarce. Okrog sedemdeset odstotkov vseh preganjanj v sodobnem svetu je usmerjeno zoper kristjane. Dovolj razlogov, da kjerkoli smo, stopimo skupaj.

Naše misijonsko poslanstvo je najprej naša edinost.

Jože Planinšek CM

S POGLEDOM V SVET Franci Mihelčič

Misijonska gorečnost svetega Janeza XXIII. Razglasitev papežev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. za svetnika na letošnjo belo nedeljo je bil velik dogodek za vesoljno Cerkev. Minilo je 70 let, odkar je bila nazadnje v Rimu podobna slovesnost: leta 1954 je bil k svetnikom prištet papež Pij X. Svetnika Roncalli in Wojtyła sta zaznamovala zgodovino 20. stoletja prav s tem, da sta popeljala Cerkev v novo misijonsko odprtost. Ustanovo, ki jo je Kristus postavil kot sredstvo odrešenja za vse ljudi, sta odprla potrebam človeštva in jo približala času, v katerem živimo tudi mi. Tokrat se bomo ustavili ob misijonski vnemi sv. Janeza XXIII. Angelo Giuseppe Roncalli (1881-1963), ki je bil kot beneški patriarh in kardinal izvoljen za papeža 28. oktobra 1958 in si je izbral ime Janez XXIII., je kot mlad duhovnik želel iti v misijone, vendar ga je škof iz Bergama msgr.

Radini Tedeschi imenoval za svojega tajnika in mu odprl pot v diplomatsko službo Svetega sedeža. V letih 1921 in 1925 je bil prvi narodni voditelj misijonskih družb v Italiji. Narodni odbor, kateremu je predsedoval, je imel nalogo, da poveže misijonska prizadevanja po škofijah v Italiji ter razširi sodelovanje med krščanskimi deželami Evrope in misijonskimi pokrajinami pod okriljem Kongregacije za širjenje vere v Rimu. Družba za širjenje vere, Družba sv. otroštva in Družba sv. Petra apostola so 3. maja 1922 dobile naslov »papeške družbe«, msgr. Roncalli pa je uspešno končal postopek prenosa sedeža misijonskih družb iz Lyona v Rim. Ves se je posvetil širjenju misijonske dejavnosti in Italija je po njegovi zaslugi dobila prvi misijonski list. Teh let, ki jih je preživel v delu za to, da bi se med ljudmi čim bolj razširilo in utrdilo spoznanje ljubezni Kristusa, Odrešenika vsega sveta, se je Angelo Roncalli spominjal kot najbolj vedrih in veselih let. V svetem letu 1925 je v Rimu organiziral svetovno misijonsko razstavo, ki je bila odprta 506 dni in si jo je ogledalo zelo veliko

ljudi. Posredno je vplival tudi na to, da se na predzadnjo nedeljo v oktobru obhaja svetovni molitveni dan za misijone. Odločitev je sprejel papež Pij XI. leta 1926, ko je bil novo posvečeni škof Roncalli že apostolski vizitator v Bolgariji. Od tam je bil leta 1934 prestavljen v Istanbul in kot apostolski delegat za Turčijo in Grčijo je nadaljeval z misijonarjenjem.

S svojim blagim značajem in človeško toplino ter z apostolsko ljubeznijo je osvajal srca ljudi za Kristusa in bil uspešen tudi pri ekumenskem delovanju. Med vojno je reševal Jude pred nacističnim iztrebljanjem. Od decembra 1944 do marca 1953 je bil apostolski nuncij v Parizu. V težkih povojnih časih je spodbujal vernike francoskih škofij, naj ne vidijo le svojih težav, ampak potrebe vesoljne Cerkve, ki ji je zaupana naloga oznanjati veselo oznanilo vsem narodom.

Ko je pri 77-tih letih postal papež, si je zelo prizadeval, da bi v misijonskih deželah, ki so se politično osamosvajale, krajevne Cerkve prevzele odgovornost in skrb za oznanjanje evangelija, obenem pa da bi se sodelovanje s cerkvenimi skupnostmi iz bivših kolonialnih dežel krepilo in ne ustavilo. V misijonski okrožnici Princeps pastorum (28. novembra 1959) je povabil vse krščene, naj bodo dosledni in dejavni pričevalci resnice, v katero verujejo; poudaril je, da imajo pri tem laiki nenadomestljivo vlogo. V letih 1960-62 je posvetil 28 škofov iz misijonskih dežel in jim položil na srce vzgojo domačih duhovnih poklicev.

Da bi kristjani začutili, da so poklicani k oznanjevanju evangelija in da bi z novim pogumom in pozornostjo do

znamenj časov to nalogo izpolnjevali, je 25. januarja 1959 napovedal in 11. oktobra 1962 tudi odprl drugi vatikanski koncil. Z vesoljnim cerkvenim zborom je želel doseči notranjo prenovo Cerkve, povezati vse kristjane v ekumenskem duhu in neverujočim ter vsem ljudem dobre volje pokazati verodostojno Cerkev, ki oznanja veselo novico o Kristusu Odrešeniku.

Janez XXIII. je bil navzoč le na prvem zasedanju koncila, vendar je bil njegov vpliv odločilen zaradi smernic in konkretnih predlogov, ki so odmevali v šestnajstih dokumentih koncilskih očetov in začrtali daljnosežne spremembe.

Bil je prepričan, da se bo Cerkev posodobila le, če se bodo vsi krščeni neprestano spreobračali h Kristusu. Do trajnega miru in edinosti je mogoče priti le z odprtostjo do potreb človeštva in z dialogom, zato obsodbe zmot in grehov ljudi niso pravi način oznanjevanja odrešenja v Jezusu Kristusu. Božjo besedo je treba približati ljudem v njihovem jeziku. Bogoslužje mora biti razumljivo, da se bo posamezni kristjan srečal z Bogom in se preko zakramentov vključeval v občestvo Cerkve ter se združeval s Kristusom. Tudi papež ni absolutni vladar, saj Cerkev po zboru škofov vodi in oživlja Sveti Duh. Po smrti papeža Janeza XXIII. dne 3. junija 1963 je njegov naslednik Pavel VI. takoj napovedal nadaljevanje koncila. Ob sklepu četrtega zasedanja koncila je bil kot zadnji dokument sprejet odlok o misijonski dejavnosti Cerkve Ad gentes, iz katerega tudi odseva velika misijonska gorečnost sv.

Janeza XXIII.

3

M I S I J O N S K I P R I Č E VA L E C

Dar za misijone je več kot le dar Meseca julija, ob godu sv. Krištofa, vsako leto obhajamo Krištofovo nedeljo. Povezana je s posebno akcijo MIVA, kjer zbiramo denar za prevozna sredstva naših misijonarjev. Ko pomislimo na MIVA Slovenija, redno ob tem pomislimo na Staneta Kerina, sicer tudi narodnega voditelja misijonov. Zagotovo primeren trenutek, da nam več spregovori o svojem misijonskem poslanstvu. Že dolga leta, vse od začetka, vodiš MIVA Slovenije, v zadnjih letih pa tudi Misijonsko središče Slovenije; se ti zdi dobro, da je to povezano med seboj in kako ti združuješ oboje?

Organizacija MIVA Slovenija je bila ustanovljena po Vseslovenskem simpoziju leta 1986 v Tinjah na Koroškem. Začetek organizacije sega v leto 1987. Nadškof dr. Alojzij Šuštar je v obiskal misijonarje v Zambiji in na Madagaskarju. Videl je, kako pomembno je, da imajo dobra prevozna sredstva za opravljanje svojega poslanstva. Eden od sklepov simpozija v Tinjah je bil, da se začne nekaj novega tudi v Sloveniji. Na željo in prošnjo nadškofa Šuštarja se je začela organizacija MIVA Slovenija. Takrat ni bilo tako enostavno začeti nekaj novega na področju zbiranja pomoči za misijonarje. Vemo, da je bilo vse delo na humanitarnem področju stvar države in organizacij, za katere je menila, da ne bodo škodovale takratni socialistični, federativni ureditvi vladanja. V tujini imajo organizirane podobne organizacije samostojno. V Sloveniji se akcija MIVA vodi skupaj v Misijonskem središču Slovenije. Vsaka stvar ima svoje prednosti.

Skupno vodenje vsega misijonskega dela ima zaradi majhnosti Slovenije prednost v tem, ker ni potrebno posebej organizirati pisarniškega dela za MIVA Slovenije.

Bolj pomembno se mi zdi, da je zaupanje, ki ga imajo ljudje in z veseljem darujejo.

4

Različne organizacije vsebujejo celo vrsto birokracije, čeprav je njihovo poslanstvo najprej duhovne narave; tudi Cerkev kot taka je institucija ali pa Karitas in podobne druge. Je to breme za dejavnost in poslanstvo ali pomoč, da ideja, poslanstvo, duhovna razsežnost … še lažje zaživijo?

Ko govorimo o duhovnem poslanstvu posameznih organizacij, se mi potrebno poudariti, da morda včasih narobe razumemo duhovno poslanstvo, duhovno naravo dela, ki ga opravljajo organizacije. Sad

duhovnega poglabljanje naj ne bi bilo dobro počutje oziroma občutek, da bom samo s svojo duhovno popolnostjo spreminjal svet. Vera brez del je mrtva! Naša duhovnost naj bi živela v našem vsakdanjem življenju, v konkretnih dejanjih, v konkretnem čutu in občutku za drugega človeka. Tudi duhovnost je lahko egoistična, vendar to ni prava duhovnost. Usmerjala naj bi nas v dejanja za drugega človeka. Birokracije je vedno nekaj, ob čemer nas strese. Mislimo, da je to nekaj nepotrebnega. Če hočemo svoje delo opravljati pregledno in darove uporabiti za namen, za katere ljudje darujejo, je pisarniško delo tudi potrebno. Seveda ne sme birokracija postati sama sebi namen. Lahko bi se zgodilo, da bi ob vsem delu pozabili na človeka, ki potrebuje našo pomoč.

Vsekakor mora biti v ospredju človek, ki se je znašel v stiski, ki ga razne mednarodne institucije pozabijo in je odrinjen na rob družbe. Vse drugo delo naj bi bilo v službi človeka. Pri našem delu se je treba truditi za to, da ljudem pomagamo odkrivati njihovo človeško dostojanstvo. Zaradi birokracije ne smemo izgubiti izpred oči človeka.

Ob organizacijah, kot sta MIVA in Misijonsko središče, mnogi najprej pomislijo na zbiranje sredstev za naše misijonarje in njihova prevozna sredstva. Tudi pisma naših misijonarjev so velikokrat klic na pomoč, tako duhovno kakor seveda vedno tudi materialno. Je to odklon duhovnemu ali eno brez drugega ne more?

Res je, da mnogi ob besedah Misijonsko središče Slovenije in MIVA pomislijo na zbiranje sredstev. In mnogi težko prerastejo to poimenovanje. Kaj pa naj bi pomenilo duhovno v življenju posameznega kristjana? Mar je to, kot sem omenil, zgolj dobro počutje in lep občutek, da sem izpolnil svojo duhovno dolžnost ali pomeni, da odpiram oči za ves svet? In vsi, ki smo s krstom vključeni v Cerkev,

naj bi bili pozorni na vse kristjane po vsem svetu. Pred leti se mi je zdel zanimiv moto: »VSE CERKVE ZA VSE CERKVE«. Seveda brez duhovnega temelja ne bi bili nič drugega kot ena od nevladnih organizacij. Ampak korenine, temelj, iz katerega črpamo in ki nas usmerja, je duhovni temelj. Kot pravi papež Frančišek: »Brez Jezusa je vsaka katoliška humanitarna organizacija samo še ena nevladna organizacija!« In teh organizacij je veliko.

Nastajajo iz različnih nagibov, vsaka ima svoj interes. Duhovni temelj pa nas opozarja, da delo za drugega človeka ni le nekaj prijetnega, marveč je naša dolžnost in konkretizacija vsega duhovnega. Sleherni ima v sebi človeško dostojanstvo. In to dostojanstvo je velikokrat teptano tudi od ljudi, družb, držav, ki imajo v svojem besednjaku vedno znova človekove pravice. Kristjani se zavedamo, da je v vsakem človeku odsvit Boga in zaradi tega je potrebno, da nekaj storimo za ljudi. Takrat, ko so ljudje v stiski, ko so ljudje v skrajni stiski, ko se borijo za življenje, za preživetje, izgubljajo to dostojanstvo. Potrebno je pomagati, da tudi z našo pomočjo spet odkrijejo in začutijo svoje dostojanstvo. Morda prevečkrat spregledamo duhovno podporo kristjanov, ko drug za drugega molimo in s tem tkemo posebno povezanost s kristjani po vsem svetu. Msgr. Tone Pačnik je pred leti začel z Misijonsko molitveno zvezo. Veliko ljudi tako vsak dan v tednu moli za misijonarje in njihovo delo ter za ljudi s katerimi misijonarji živijo, trpijo in se veselijo.

Papež Frančišek je na srečanju vseh predstavnikov, ki delajo za misijone, dejal, da je delo misijonarjev zgled za delo vse Cerkve. Misijonarji se namreč sklanjajo k ljudem, ki jih je današnja družba zavrgla kot nekoristne. Tam, med pozabljenimi, poteptanimi in odrinjenimi je mesto Cerkve. Zato ne vidim nobenega nasprotja med duhovno in materialno pomočjo.

Ena brez druge ne gre. Duhovnost lahko postane nekaj čustvenega v očeh ljudi

M I S I J O N S K I P R I Č E VA L E C

Blagoslov vozil v Šentrupertu.

brez povezanosti z življenjem. Samo materialna pomoč pa lahka človeku daje občutek gospodovalnosti, večvrednosti nad drugimi ljudmi, ker pozabljamo na človekovo dostojanstvo, ki ga je Bog položil v prav vsakega človeka. Duhovno in materialno, to je prava kombinacija. Duhovno, ki se vidi v konkretnih dejanjih dobrote.

Mnoge naše misijonarje si obiskal in poznaš njihovo delo. Kaj jim pomenita obe organizaciji, ki ju vodiš, MIVA in Misijonsko središče?

Morda bi začel pri Misijonskem središču.

Na misijone gledamo včasih kot na nekaj eksotičnega. Predstavljamo si, da so misijoni idealen kraj za dopustovanje. Pa še malo drugače je. Ljudje v Evropi razmišljajo o deželah, kjer delujejo naši misijonarji, kot o krajih, kjer je še vedno neokrnjenost narave, kjer ljudje živijo v naravnem okolju, kjer bi bilo prijetno dopustovati. Spregledajo pa, da so okoli njih ljudje, ki se komaj preživljajo. Misijonarji skušajo živeti z ljudmi, in ker so jim blizu, vidijo njihove stiske in težave. Opazijo, kako pozabljeni so od vseh. Velikokrat so misijonarji tam, kjer ni drugih organizacij, ki bi ljudem pomagale. In seveda, ko misijonarji vidijo stiske, potrebujejo pomoč.

Veliko jim pomeni, da se lahko obrnejo na Misijonsko središče Slovenije. Vedo, da jim skušamo vedno pomagati. Pomagamo pa lahko zaradi zaupanja vseh, ki darujejo za misijone. To je veriga dobrote od človeka do človeka, to je veriga dobrote, ki se spleta že vrsto let. To daje misijonarjem pogum in moč, da nadaljujejo svoje težko delo. Biti z ljudmi, ki so odrinjeni, ki jih je pozabila svetovna politika, ki so jih vsi pozabili, ni vedno enostavno. Ko sem in tja vprašam misijonarje, ali jim pride kdaj na misel, da bi pobegnili od tolikih problemov, s katerimi se srečujejo pri svojem delu, ponavadi odgovorijo pritrdilno. Toda ko vidijo otroke, mlade, družine, starejše, ki so brez moči in z zaupanjem gledajo v misijonarje, ostanejo.

Zavedajo se, da so v Sloveniji dobri ljudje, ki so pripravljeni pomagati. In del te dobrote se zbira v Misijonskem središču Slovenije. Samo s temi darovi smo lahko opora misijonarjem, ki delujejo med najbolj pozabljenimi. Največkrat so oni glas tistih, ki jih nihče ne posluša. Tega se misijonarji zavedajo.

In MIVA? Delati tam, kamor ne pride nobena druga organizacija, ker so slabe ceste, ker so vasi in kraji, ki so težko dostopni, je še nekaj, kar je tipično za misijonarje. Seveda za to potrebujejo prevozna sredstva, avtomobile. Vemo, da je tehnika danes na žalost preveč zlorabljena in uporabljena za uničevanje, pobijanje. To prinaša med ljudi obup. Brez avtomobilov bi misijonarji veliko manj storili za te pozabljene ljudi. Misijonarjem veliko pomeni, če vedo, da bodo pri nakupu novih avtomobilov dobili pomoč tudi iz Slovenije. Tako vsaj nekoliko uporabimo moderno tehniko v dobro človeka. Namesto smrti prinaša življenje, namesto sovraštva ljubezen, namesto brezupa prihaja upanje.

MIVA Austria letos praznuje pomemben jubilej. Koliko je bila odločilna za nastanek MIVA Slovenija in kakšno je njuno današnje sodelovanje?

Otrok po rojstvu nekaj časa potrebuje pomoč odraslih. Tako je bilo tudi pri začetkih MIVA v Sloveniji. Začetki segajo še v dobo komunizma. Veliko je pomenila podpora od MIVE Austria. Ideja o začetkih MIVA Slovenija je vzklila v Tinjah leta 1986. Samo delo za MIVA Slovenijo pa se je začelo nekje v marcu 1987. Za Krištofovo nedeljo, leta 1987, je bila prva nabirka. Zbrali smo nekaj sredstev in skupaj z MIVA Austria pomagali pri nakupu prvih avtomobilov za naše misijonarje. Ni bila pomembna samo finančna pomoč pri sofinanciranju nakupa avtomobilov, pomembna je bila tudi moralna opora.

Biti toliko let pri takem delu, pomeni, imeti dovolj močan notranji nagib za to. Kaj ti je osebno še posebej temeljni dinamizem za tvoje misijonsko delo?

Težko je govoriti o sebi, ker se mi zdi, da je v ozadju nekaj več kot samo človek, ki opravlja neko delo. In to ni samo nekaj, to je Nekdo. Krščanstvo ne sme in ne more biti zaprto med zidove, krščanstvo ali bolje rečeno kristjani morajo imeti odprte oči in videti, kaj se dogaja okoli nas. Ne sme nam biti vseeno. Ali lahko ostanemo mirni ob vseh krivicah, ki se dogajajo okoli nas? Vera ne sme biti nekaj v zraku, vera mora biti povezana z življenjem, vera mora videti, slišati, čutiti in dejavno pomagati. Usmerjati nas mora v življenje. In svoje duhovniško delo vidim tudi

v tem, da iz svoje vere ne delam nekaj zase, ampak naj bi me vera vodila k ljudem, ki jih drugi pozabijo. Zavedam se, da je Slovenija majhna. Vem, da ni moč rešiti vseh stisk po svetu. Prinašamo pa lahko ljudem po svetu vsaj malo upanja, da vemo za njihove stiske in jim skušamo vsaj malo pomagati. Kot pravi pregovor, ni treba preklinjati teme, prižgati je treba luč. Vem, da imajo ljudje v Sloveniji veliko, dobro in odprto srce. In če lahko prinašamo vsaj malo upanja, je naša življenjska dolžnost, da to tudi storimo kljub nerazumevanju, s katerim se včasih srečujemo.

Cerkev bi mnogi radi videli kot humanitarno organizacijo, še posebej pri njenih različnih dobrodelnih strukturah. Vodil si tudi Škofijsko Karitas Ljubljana. Kaj je prvo poslanstvo Cerkve in njenih, sicer tudi dobrodelnih ustanov?

Cerkvi se skuša vedno znova podtikati nekaj, s čimer bi zmanjšali njeno vlogo in mesto v družbi. Nevarno je, da tudi kristjani temu nasedemo. Najbolj je bila v času komunizma zadovoljna država, ko so mnogi kristjani prestrašeni čepeli za zidovi cerkva. Tudi danes bi mnogi radi videli, da Cerkev ostane tam. Moč Cerkve je v temelju nekaj drugega, kot samo humanitarnost. Nagib za delo za ljudi je v temelju vtkano v Cerkev, v vero. Brez del je vera mrtva. Lačen sem bil, žejen sem bil, bolan sem bil, nag sem bil, pozabljen sem bil, bil sem odrinjen iz družbe, nam govori Jezus. Treba je pomagati zato, da s svojimi deli sodelujemo pri spreminjanju sveta, ne samo z besedami. In to delo pomeni, da nam ni vseeno, kaj se dogaja z ljudmi.

Naslednji mesec bo Krištofova nedelja. Morda za sklep pogovora še misel za spodbudo.

MIVA je res samo neka akcija, kjer se zbirajo sredstva za pomoč pri nakupu prevoznih sredstev za misijonarje: kolesa, motor, čoln, avtomobil. Vem pa, da je še nekaj več, kot samo dar. To je dar, ki rešuje življenja, pomoč, ki pomaga prinašati ljudem upanje, izobrazbo. Prinaša vero in dobroto. Ljudem vrača zavest, da niso sami, da je na svetu nekdo, ki nanje ni pozabil. Vsak dar za MIVA živi naprej. Pa še to. Bolj ko znamo deliti tisto, kar imamo, bolj se tudi v našem življenju veča sreča, veselje, upanje. Pokažimo s svojim darom, da smo veseli vseh srečno prevoženih kilometrov. Darujmo, da bo tudi drugje po svetu manj žalosti in več veselja, manj brezupa in več upanja, manj sovraštva in več ljubezni, več dobrote.

Pogovarjal se je Jože Planinšek CM

5

VESELO NA SALOMONIH Polona Berlec, laiška misijonarka, Salomonovi otoki

Novomašna slavja – sadovi skupnega truda Veliko smo v zadnjih letih pisali o Salomonih in pri tem doživljali izredne odzive vseh, ki ste in še podpirate ta pomenljivi misijon na drugem koncu sveta. Hvala vsem. Najlepša zahvala in priznanje za zaupanje in delo pa je že vidna žetev, o kateri nam piše laiška misijonarka Polona Berlec. Tamkajšnja novomašna slavja so tako tudi naša slavja.

Bogoslovci bojevniki ob sprejemu Nuncija, ki nas je obiskal oktobra 2013

6

Konec novembra 2013 se je na Malaiti začelo pravo romanje, ki je trajalo do sredine decembra. Romarji so potovali od kraja do kraja, kjer so bili posvečeni novomašniki. Tokrat je resnično praznovala cela škofija Auki (Auki je glavno mesto province in otoka Malaita), saj so vsi novomašniki doma tam. Škof Chris Cardone ni imel pravega počitka, vendar je izrazil srečo in iskreno zadovoljstvo, da se je leto vere zaključilo tako svečano.

Romanje se je začelo 24.11.2013 na jugu otoka Malaita, kjer je bil v duhovnika posvečen prvi diakon Ian Sisioro.

Slavje je potekalo v župniji Rokera, v cerkvi Kristusa Kralja, od koder prihaja novomašnik. Škof je s spremstvom nadaljeval pot proti severu. V Rohinari (leta 2012 so praznovali 100-letnico prihoda krščanstva) je bilo slavje namenjeno novomašniku Michaelu Toisuti. Po Michaelovi novi maši se je procesija pomaknila še bolj severno, v župnijo Dala. Tam je bil 30. novembra posvečen Moses Maealasia, v cerkvi sv. Janeza apostola.

Celotna karavana se je nazadnje ustavila še v župniji Usu'usue na severo-vzhodu Malaite, kjer je zaprisegel zadnji od škofijskih duhovnikov, Mancent Kavaliliu, 3. decembra 2013. Slavje je bilo čudovito in barvito, saj na isti

dan praznuje zavetnik župnije sv. Frančišek Ksaverij. Škofova rdeča nit skozi celotno popotovanje je bila ljubezen. Vedno znova je poudarjal, kako pomembno je ljubiti sočloveka. Za zgled je postavljal papeža in njegovo dejanje na veliki četrtek, ko je obiskal rimske zapornike. Ravno tako je škof poudaril, kako pomembno je delo z obrobnimi skupinami, z revnimi, zanemarjenimi in šibkimi. Citiral je papeža, ko je dejal, da bi morali biti vsi škofi in duhovniki »dobri pastirji, z vonjem po svojih ovcah« - kar pomeni, da bi morali biti eno s svojimi farani, sočutni in ustrežljivi, ko skrbijo za duhovne potrebe svojih ovac. Vsi novomašniki so za darilo prejeli sliko svetega očeta v ječi, ki naj bi jih spominjala in opominjala, kakšen je njihov Bogoslovci z Nuncijem

Oprava za ples

motiv pri opravljanju dela. Posebne zahvale so bile izrečene družinam novomašnikov, saj so svoje sinove nesebično predale v službo Gospoda. Seveda so zahvalo prejeli tudi novomašniki, ki so slišali Božji klic in mu pogumno sledili.

Poleg štirih škofijskih duhovnikov sta bila posvečena še dva: Vincent Manehoua CM in Alfred Funuka SM. Oče Vincent je prvi Solomončan lazarist, oče Alfred pa se je pridružil maristom (Society of Mary). Prvi je bil posvečen v nadškofiji Honiara v katedrali Svetega križa (Holy Cross), drugi pa v škofiji Auki, v cerkvi Svetega Duha (Holy Spirit) v Bumi. Vsi novomašniki že imajo nove službe, ki jih bodo nastopili med februarjem in marcem 2014. Oče Ian Sisioro je določen za kaplana v Kukum, Honiara na Guadalcanalu. Oče Michael Toisuta bo začel delati v medškofijskem bogoslovju kot direktor bogoslovcev.

Oče Moses Maealasia je novi kaplan v Kwalakwala na Malaiti, oče Mancen Kavaliliu pa kaplan v Narai'ao'a, vzhodna Are'Are skupnost, tudi na Malaiti.

Po vseh mašniških posvečenjih so seveda sledila slavja v stilu Malaite. Odlični glasbeniki so poskrbeli za glasbo, ki je prihajala iz malih in velikih panovih piščali, različnih tolkal in ostalih tradicionalnih instrumentov. Plesne skupine so že med mašami poskrbele za barvito, ritmično in plesno slavje, nadaljevali pa so tudi, ko je bila ceremonija zaključena. Farani so poskrbeli za različno hrano: kumara, kasava, jam, različni pudingi, ananasi, lubenice, različna zelena zelenjava kuhana v kokosovem mleku ter obvezno svinjina in ribe (vse zavito v bananine liste in spečeno pod vročimi kamni).

L AT I N S K A A M E R I K A S. Agata Kociper, Salezijanka, Brazilija

Polni hvaležnosti

Z veseljem sporočam, da sem prejela denar Trikraljevske akcije za most. Polna hvaležnosti se vas vseh spominjam v svojih molitvah. Skupaj z domačini Indijanci in pod nadzorstvom sester hčera Marije Pomočnice se bo projekt izvajal v letu 2014, posebej je namenjen plemenu HUPDA. Naj vse žrtve naših velikodušnih darovalcev in kolednikov prispevajo k uspešnemu delu za materialno gradnjo mostu kakor za rast Božjega kraljestva doma in po svetu.

Vstali živi med nami, On je življenje, je vodovje, je lepota, je ljubezen in mir, prisoten v naravi, v amazonskih ljudeh ... V naši zgodovini, v vsakem izmed nas. Ostanimo še naprej pod Gospodovim okriljem in v neomajni veri. Vsem misijon je pet ur vožnje z avtobusom proti severu. Mesto prisrčne pozdrave in hvaležen spomin v molitvi, s. Agata, se imenuje Leon. Tu imamo dom za ostarele žene. Skrbinaši otroci in ostale sestre iz sončne Brazilije. mo za 40 revnih žena, ki nimajo sredstev za preživetje.

Velikokrat nimajo več svojcev ali pa se jim družine enoP. Hugo Delčnjak, frančiškan, Fr. Gvajana stavno odpovejo. Sedaj spoznavam novo okolje in delo; vse je precej drugačno od dela na župniji. Naj fotografije dodatno spregovorijo o tem. Avgusta, če Bog da, pa pridem na Že dolgo je od naše zadnje pisemske izmenjave, a glede obisk v Slovenijo. miselne povezanosti ni tako; pogosto je Misijonsko srediVse dobro in na svidenje! šče - to se pravi osebe - v mojih mislih.

Godovno darilo

S. Ana Slivka, frančiškanka Marijina misijonarka, Brazilija

Veliki petek

Letos imam namen priti v Slovenijo v začetku junija, edina sestra, ki jo še imam, obhaja 80 let, ostal bom en mesec.

Z veliko hvaležnostjo priznam, da se čutim kot izbranega glede pomoči, ki sem je bil deležen dolga leta, desetletja, s strani Misijonskega središča. Nikoli mi ni bila nobena prošnja zavrnjena in bilo jih je veliko ... Pa naj bo za gradnje kapel in cerkva, nakup avtomobilov, koles ali pa prošnja za pomoč "žepnine", kot je bilo to tokrat. Besede zahvale so prav tako pomembne kot besede prošnje, "kdor prosi, prejme ... Daj nam danes ..." A tudi: "Kje je pa ostalih devet?'' - nas uči rabin iz Nazareta. Bog povrni vam in dobrotnikom, to prosim za vse vas v molitvi, čeprav jecljajoči.

Jutri, na moj godovni dan, grem v Sinnamary po ček, ki ste mi ga poslali. Godovni dar, ki ga ni deležen kdorkoli.

Božji mlini meljejo počasi, pravi ljudska modrost, a vedno zmeljejo dobro moko. Kristusovo vstajenje naj nas poveže - v njem je naše veselje, zaupanje in zagotovilo, da smo rojeni in prerojeni za Življenje. Vsem Felix Alleluia!

S. Barbara Čuk, frančiškanka Marijina misijonarka, Mehika

Novim izzivom naproti

Po osmih letih in pol dela na revni župniji v predmestju glavnega mesta sem prestavljena v novo skupnost. Ta naš

Manaus je mesto, ki ima dva milijona prebivalcev. Leži v Amazoniji in je z vseh strani obdano s pragozdom, v katerem se tu in tam najde kakšno manjše mestece ali ribiško naselje. Pristnih indijanskih vasi je vse manj. Današnji prebivalci Amazonije so večinoma mešanci med Indijanci in belci ali med Indijanci in črnci, ki so v Brazilijo prišli kot sužnji. Pravijo, da se Brazilci zaradi vsakodnevnega nasilja in revščine veliko lažje prepoznajo v trpečem kakor pa v vstalem Kristusu. Najbrž je tudi zato zelo živa navada, da na veliki petek na ulicah uprizorijo križev pot. Ljudje hodijo v procesiji in molijo postaje križevega pota, pogosto pa jih tudi odigrajo v živo. Ker se na takih dogodkih zbere veliko ljudi, uporabljajo manjše tovornjake, na katerih so ogromni zvočniki, tako da lahko molitvi sledijo vsi, tudi tisti, ki ostanejo doma.

Letos se je procesija križevega pota končala tragično. Staremu tovornjaku so odpovedale zavore. Voznik je obrnil volan, da ne bi zadel največje množice, a se vseeno ni mogel izogniti tragediji. V brazilskih procesijah ljudje ne hodijo v vrsti, ampak kar prosto, v veliki skupini. Ravno zato je bilo nemogoče zaviti kamorkoli, ne da bi bil kdo pred vozilom. Tovornjak je povozil enajst oseb, od katerih sta dve ženi umrli na mestu nesreče, ena pa v rešilnem avtomobilu. Ostalih osem, med njimi tudi 10-letna deklica, je bilo ranjenih in so morali ostati v bolnišnici. Vse mesto Manaus je združeno v molitvi, da bi Kristus, ki je Življenje in Vstajenje, dal miren počitek žrtvam in vero v večno življenje žalujočim. Ob takem dogodku sporočilo velike noči dobi drugačen, globlji in strahotno močan pomen. Trpljenje in smrt se učlovečita v konkretnih osebah iz župnije in vera v vstajenje postane preizkus vere za vse vernike, od župnika in sester pa do najbolj preprostih župljanov. Ravno oni navadno zmorejo sprejeti Božjo voljo z neverjetno vero in zaupanjem v Božjo ljubezen in skrb za vsakega izmed nas.

7

M I VA S L O V E N I J A

KRIŠTOFOVA NEDELJA – 27. julij 2014

Akcija MIVA – je ALELUJA, ki zveni skozi vse leto in na vseh kontinentih V velikonočnem času se v pesmih (in srcih) ponavlja vesel Dolgoletna tradicija širine slovenskega srca je preko akcivzklik ALELUJA, ki nam daje pogum, da s svojimi križi gre- je MIVA omogočila našim misijonarjem, da so zmogli z vomo za Gospodom in luč vstajenja prižigamo v svoj vsakdan. zili, ki so dar slovenske dobrote, dosegati oddaljene kraPosebna ALELUJA, ki posebej glasno zazveni ob Krištofo- je, obiskovati ljudi po nemogočih poteh, pripeljati hrano vi nedelji ob akciji MIVA, pa skozi vse leto iz Sloveniin zdravila, voziti bolnike v ambulante, prevažati kaje odmeva po misijonskih poljanah. Ta ALELUtehiste, učitelje in zdravnike, dostavljati gradJA – akcija MIVA – namreč preko misijonskih beni material – z eno besedo: reševati življeZAHVALE vozil prinaša veselje, blagoslov, pomoč in renja – posredovati slovensko Alelujo, vstajenaših misijonarjev naj šitev – torej veselo ALELUJO v najrevnejše nje, novo življenje. vas prepričajo, da ste kraje, k najbolj ubogim ljudem, za katere Zahvala Misijonskega središča, ki vodi to storili neizmerno veliko skrbijo naši misijonarji. akcijo, je tako nebogljena ob tako veliki nadobrega, ker ste s svojim Blagoslov vozil na Krištofovo nedeljo je naklonjenosti slovenskih dobrotnikov – zato darom podprli akcijo mreč naš klic k Bogu, da nam na priprošnjo naj bodo besede misijonarjev in njihova zaMIVA Slovenija. svetega Krištofa podeli varstvo in pomoč na hvala potrditev uresničenja Aleluje – predvseh cestah življenja. V zahvalo Bogu za srečno vsem pa naj vam Bog povrne s svojim blagosloprevožene kilometre (to je naša Aleluja), namenivom, da bi na priprošnjo sv. Krištofa tudi vi vedno mo svoj dar za misijonska vozila (to je Aleluja v misijonih). varno dosegali svoje cilje in peli veselo Alelujo.

Pedro Opeka – Madagaskar – avto Toyota

S. Polona Švigelj – Senegal – avto Suzuki Vitara

Res skoraj nimam "diha", da ste tako "od sile" in hitri za pomoč!

Kličem Božji in Marijin blagoslov nad vse slovenske dobrotnike! Moje sosestre zaLazaristi – Madagaskar – avto Toyota gotavljajo močno moNe vem, kako naj se vam litveno navezo z vami! zahvalim za vašo veliko- Avto bo premagoval dušnost in pomoč. Bog vas "vse peščene in blatne" ovire na naših misijonskih poteh! blagoslovi. Resnično ste mi pomagali, da kot vizitator lahko izpolnjujem svoje misijonsko delo v tej provinci. S fotografije lahko vi- salezijanci Etiopija avto – minibus koprojekt dite, kako potreben je za Pedro Opeka Madagaskar avto – Toyota pot, po kateri potujem in Lazaristi Madagaskar avto – Toyota za misijon, kjer delujem. s. Lorella Figini - Luena Angola avto – Toyota s. Polona Švigelj Senegal avto – Suzuki Vitara Sestre salezijanke – Angola – avto Toyota Tomaž Mavrič Ukrajina avto – VW Cady Vse sestre se vam, ganjene in iz srca vesele, zahvaljujemo s. Anica Starman Slonok. obala avto – Toyota za ta velik in za naše delo tako pomemben dar. Tako majh- Danilo Lisjak Uganda popravilo na Slovenija, a z velikim srcem, vedno pripravljenim poDanilo Lisjak Uganda avto – Toyota magati sestram Salezijanke - Cacuaco Angola avto – Toyota pri oznanjevanju p. Janez Mujdrica Zambija avto – Nissan božje ljubezni, Janez Mesec Madagaskar motorni čoln pri trudu za boljLumen Christi Tanzanija avto – Toyota – koprojekt ši in pravičnejši p.

Lojze Podgrajšek Malavi avto – Ford svet. Lepo je, ko p. Stanko Rozman Malavi popravilo veš, da nisi sam ...

Janez Krmelj Madagaskar gume Hvala Bogu in vsem slovenskim darovalcem za ta prelepi dar za delo med smetiščarji. Vsem, ki so sodelovali pri tej akciji, in vsakemu posebej se zahvaljujem! Vso srečo želim v prihodnji akciji ob Krištofovi nedelji, da bodo še drugi misijonarji deležni takega lepega daru za njihovo misijonsko delo.

Sadovi akcije MIVA v letu 2013 – skupna vrednost: 285.368.- €

8

M I VA S L O V E N I J A

Nove prošnje naših misijonarjev

kličejo vašo dobroto, da tudi letos zapoje hvaležno Alelujo, ki bo imela odmev v misijonskih deželah.

S. Mojca Karničnik – DR Kongo Naše sestre vodijo internate, delajo v šolstvu in pastorali, na medicinskem in socialnem področju, v razvojnih dejavnostih ... Treba jih je oskrbovati z vsem potrebnim.

Nujni so prevozi v bolnišnico in oskrba s hrano, zdravili in drugim materialom. Naše delo bi bilo zelo olajšano, če bi imele svoj avto.

S. Anica Starman – Slonokoščena obala – avto Toyota Ali si lahko predstavljate, kako je srce poskočilo ... Tja do nebes, ker moje noge ne morejo skočiti do stropa. Bog plačaj! Iskrena hvala vsem, Bog povrni vsem. Molimo za vse, ki ste darovali za akcijo MIVA.

P. Janez Mujdrica – Zambija – avto Nissan Najlepša hvala dobremu Bogu in vsem vam za ta čudoviti avto. Na vseh štirih straneh avtomobila je nalepka 'MIVA Slovenija'. Večkrat me kdo vpraša, kaj to pomeni. Ko mu razložim, običajno pride vzklik: »Slovenski verniki pa res lepo skrbijo za svoje misijonarje!«

Janez Mesec – Madagaskar – čoln Tako kot sv. Krištof lahko prevažamo po naših dveh velikih rekah ljudi in tovor. Z motornim čolnom smo dobili novega zagona in veselja pri naši gradnji. Čoln služi namenu in nam daje korajže, da bomo tudi to nalogo »operacija pesek« speljali do konca.

Jože Bokalič, lazarist – Argentina Naši misijonarji se vozijo v oddaljena naselja in revnim staroselcem prinesejo nekaj hrane in najnujnejša zdravila. V tem času jih pripravljajo na zakramente in tam mašujejo. V vmesnem času pa to vozilo služi za delo v barakarskem naselju, kjer prostovoljci nudijo najnujnejšo pomoč za preživetje.

Tomaž Mavrič, lazarist – Ukrajina Kombi, ki ga uporabljamo v Kijevu, ima že osem let in veliko kilometrov. Uporabljamo ga vsak dan za prevoz bogoslovcev na predavanja ter za vse ostale potrebe hiše, kjer nas trenutno živi dvanajst oseb. Kombi nam je za tako skupnost nujno potreben.

P. Stanko Rozman, jezuit – Malavi Smo trije duhovniki in bi radi obiskali čim več podružnic na mesec. Dva duhovnika vozita stare in obrabljene avtomobile. Radi bi zamenjali enega od njih. Ni prijetno ostati na cesti zaradi okvare avtomobila. Potrebujemo zanesljivo prometno sredstvo.

Br. Miha Majetič, OFMConv – Kazahstan Nujno bi potrebovali dobro vozilo za prevoz ljudi z možnostjo prevoza materiala. Služil bo v pastoralne namene in za oskrbo centra za medkulturno sodelovanje.

Krmelj Janez, škofijski duhovnik LJ – Madagaskar Za pomoč zdravnici prosimo za štirikolesnik. Tako bi omogočili zdravnici, da doseže čim večji učinek v medicinskih storitvah. Rešilec je prevelik strošek. Prisrčna zahvala vsem dobrotnikom misijonske vozniške akcije.

S. Tadeja Mozetič, ŠS – Paragvaj Avto bi nam služil za obiske družin in bolnikov, za povezavo in vzgojo katehistov, obisk in spremljanje učiteljev, v glavnem za vse široko polje pastoralnega dela na obrobju mesta Asuncion in mesta Limpio. V upanju, da boste našo prošnjo uslišali, kličem blagoslova na vaše misijonsko poslanstvo.

Tomaž Mavrič, lazarist - Ukrajina V vasi Buldinka ustanavljamo moški center rehabilitacije za odvisnike. Traktor bo služil za delo na polju in vrtu za predelavo hrane za živino – se pravi za pomoč pri uvajanju odvisnikov v samostojno življenje in samopreskrbo.

KRIŠTOFOVA NEDELJA – BLAGOSLOV VOZIL – AKCIJA MIVA bo letos 27. julija Vabimo vas, da k sveti maši z veseljem pripeljete svoja vozila, duhovnike prosimo, da vam jih radi blagoslovijo, vsem pa se priporočamo za velikodušen dar za misijonska vozila.

Bog povrni za vsak vaš dar!

MIVA Slovenija

Svoj dar lahko tudi nakažete na naš TRR: RAČUN za akcijo MIVA: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, 1000 Ljubljana RB: SI56 2420 0900 4370 443 sklic: 00 279500 NLB: SI56 0201 4005 1368 933 sklic: 00 279500

9

e-NABIR ALNIK Danilo Lisjak, salezijanec, Uganda

Od fizične k duhovni zidavi

Življenje ljudi v misijonu je zaznamovano z veliko revščino.

Vidi se tudi po raztrganih uniformah otrok v sosednji osnovni šoli; pa tudi lačni so. Vse, kar je užitno, bodo dali v usta in pojedli. Je pa tudi res, da je bila suša izredno dolga. Še najmanj mesec in pol, da bo kaj ozelenelo na naših njivah in bodo zaužili, zalog pa ni več. Starši otrokom dajo navadno en obrok na dan in potem jih pošljejo v naravo, da odkrijejo kaj za pod zob; klestenje zelenih mangovcev, ki so za lep oreh veliki, paberkovanje, kraja.

V maju, takoj po veliki noči, začnemo s krsti katehumenov (200) po podružnicah in bom sam za to delo, ki je seveda pomembnejše od zidave. Dve leti napornega dela je bilo potrebnih, da sedaj lahko dihamo bolj pastoralno in manj 'cementno'. Smo zares na začetkih evangelizacije, saj je 23-letna vojna veliko tega pokopala in začenjamo znova. Poudarek je na otrocih in njihovih starših. Katehumeni morajo vsaj za štiri tedne priti v župnijo, da se skupno pripravljajo na prejem zakramentov. V šoli se nič ne naučijo, večkrat se katehisti bojijo poučevati zaradi neznanja. Se pa z gradnjo, še posebej župnijske cerkve in kapel, že čuti večja pripadnost, veselje in zdrav ponos. Tudi institucija je potrebna. Identifikacija z župnijo. Šola je konec koncev tudi institucija, pa kaj bi brez nje? Za našimi zidovi je še vedno natrpanost življenja, saj se gnetejo v učilnicah! No, kljub gradnji - sedaj se mi ni več treba voziti dvakrat na dan iz mesta - imam tudi nekaj časa za učenje domačega jezika, kar v minulih treh letih ni bilo mogoče.

Lep pozdrav in zahvala vsem, ki nas kakorkoli spremljate in se tako pridružujete našim naporom k izboljšanju človeškega dostojanstva afriškega človeka. Pot ni lahka in bo še dolga.

Učimo se potrpežljivosti in zaupanja.

S. Zvonka Mikec, salezijanka, Mozambik

Velikonočni darovi

10

Življenje je zelo pestro, saj se vedno kaj dogaja. Noviciat, da, nekateri mislijo, da smo odrezani od sveta, pa ni tako. Ker smo na zelo prijetnem področju in imamo lep prostor okoli hiše, vsakdo rad pride. Mislim, da bi bilo tudi vam všeč. Na velikonočni ponedeljek smo imele na našem vrtu sto deklic iz bližnjega internata, da smo skupaj preživele dan, se igrale in veselile. Tako sva bili tudi s Katarino ves dan skupaj. Za veliko noč sva vsaka na svojem koncu pripravili pirhe (tu ni te navade), jaz sem imela rdečo barvo, Katarina pa s čebulo in je bilo nekaj novega za naše skupnosti ... Še prej, v postu, smo imeli eno nedeljo praznik naših bivših gojenk. Zbralo se jih je res veliko. Povabile so pomembne ljudi iz župnije in za vse (približno 200) pripravile slovesno kosilo ter veselo popoldne. Za vsako dogajanje tudi me nekaj dodamo, pa se lepo izide.

Sicer pa so moje novinke polno zaposlene s predavanji, študijem, molitvijo in poglabljanjem, saj je temu namenjen čas noviciata. Letos so tri iz Mozambika, za drugo leto računamo, da jih bo več, pridejo tudi iz Angole. Tako le nekaj utrinkov, da vidite, da smo živi in zdravi. Pa še avtomobili: da, tudi to je bilo velikonočno darilo. Po pravici povedano smo mi tu zadrževali, ker smo morali urediti procedure. Zdaj je videti, da stvar teče. V postu sem poslala v Avstrijo izpolnjene formularje in prav te dni je prišel odgovor z dokumenti, ki jih potrebujemo, da pripravimo vse potrebno. Torej stvar teče … počasi, kot sem vam že povedala, da je v Mozambiku tako, a hvala Bogu, gre naprej. Saj nimamo besed, da se zahvalimo za vaš velikodušni dar. Naša nova ekonoma je res tudi zelo hvaležna. Ima pa še izkušnjo slovenske velikodušnosti, ko je delovala v Braziliji s sestro Agato. Želim blagoslova pri vašem delu in vas in vse v Misijonski pisarni prav lepo pozdravljam.

Jože Mlinarič, Salezijanec, Ruanda

Slovenska kapelica Marije pomagaj

Slišali smo, da ste ponekod pretrpeli hudo ujmo, ki je naredila veliko škode. Treba bo veliko časa in truda, da se popravi.

Nam primanjkuje dežja za marec in april, ko je velika deževna doba IMPEŠI – velika setev. Rado grmi, se bliska in treska.

V našem obzidju imamo tri igrišča, poleg tega pa velik, dobro obdelan vrt, hlev in kokošnjak s 400 kokošmi. Vsak dan znesejo 400 jajčk. Dve kravi, naši dobrotnici, nas hranita in še sosedje kaj dobijo. Podmladek: dve telički in eno telo se pasejo v gozdičku evkaliptusov in na nogometnem igrišču. Tudi ribarnico imamo v načrtu. Poleg lepe nadstropne hiše, ki je že premajhna, zdaj pridno gradimo »slovensko« kapelo Marije Pomagaj. Je šesterokotne oblike. Po Božji milosti je zrasla. Pogosto pogledam na gradbišče ... Počasi se daleč pride, velja še posebej za Afriko. Zdaj jih gledam, korajžne fante – varilce, kako varijo železne cevi za ostrešje. Potem še rdeče plošče in cementni tlak, pa opremo. Verniki že težko čakajo, da pridejo k nam k maši.

Tu bom maševal za naše mlade in mislil na vas. Kar gre za božjo hišo, je lep dar. Naši sobratje so presrečni. Se čudijo majhni Sloveniji, ki je v veliki krizi in kljub temu pomaga še drugim. Najbolj vesel je bil g. ravnatelj, ko sem jim z ekonomom vse do zadnjega ficka izročil. Nista mogla verjeti. Tu so tudi velike potrebe, saj vemo, da šolarji samo trošijo. Že dolgo je iskal pomoč za nujno potrebno kapelo, a je ni dobil. Tako se je hitro odločil, da bo to za novo kapelo. Veselje se množi, prekipeva, ko jo že pokrivamo. Tudi oni molijo za vas. Še verouk bomo učili naše najmlajše in večje v kapeli. Naučil jih bom kakšno slovensko pesem.

Vsem veselo Alelujo!

e-NABIR ALNIK Tanja Strgar, nekdanja laiška misijonarka v Angoli

Zahvala za pomoč v Lueni

Po nekaj zapletih z urejanjem papirjev v Angoli je MIVA avto končno prispel tudi v Lueno, provinco Angole, kjer sem tri leta živela in pomagala na misijonu sester salezijank tudi jaz.

Vseh pet sester, ki delujejo na tem misijonu, se vam ganjene in iz srca vesele zahvaljujejo za ta velik in za njihovo delo tako pomemben dar. Sporočajo, da se s hvaležnostjo v srcu spominjajo vseh vas dobrotnikov, tudi pri molitvah v njihovi šolski kapeli, ki smo jo v tem času zgradili s pomočjo denarnih sredstev iz Slovenije. Tako majhna Slovenija z velikim srcem, vedno pripravljenim pomagati (kot tam rade povedo

so v sklopu državnega programa, pogosto je treba po cepiva - vakcine in povsod mora z rešilcem, ki postaja velik strošek.

Najlepša hvala za popolno podporo pri nakupu štirikolesnega motorja. Gre lepo počasi in v naši bolnici so zaposlene le ženske, tako bodo brez strahu prisedle k šoferju. Zahteva pa nekatere posebne spretnosti na zahtevnih terenih. Je kot mali traktorček in ne porabi veliko, če gre za počasno vožnjo. So kar navdušene in bodo rade hodile na deželo.

Zadnje čase imamo veliko težav z nasiljem, ki ga našim ljudem povzročajo oborožene tolpe: kradejo živino, ropajo in odnesejo vse, kar vidijo, da se da prodati. Najhuje pa je, da vzamejo s seboj talce in morajo hoditi z njimi vse do obrobja pragozda. V primeru, da bi nastal spopad med domačini in tolpo, ubijejo talce. Tako ljudstvo samo žalostno spremlja odhod. Ko je naš katehist spremljal predaleč svoje sorodnike-talce, so ga ustrelili v usta, ko je prosil za njihovo izpustitev. Tri vasi so povsem opustošili, razdrli naselje učiteljev in vsi prebivalci so se odselili k sorodnikom ali pobegnili v bližnje vasi. Je kar hudo. Mislil sem, če bi tem ljudem lahko kaj pomagali, ker so popolnoma obubožali. So v stanju, kot pri nas v času turških vpadov. Če bi morda poslali njim nekaj ton riža. Gre za občino Ambatolava, za tri krajevne skupnosti: Bezavo, Tsaralera in Ampanarena. Stanje je zelo težko, saj so pobrali vse; lonce, žlice, krožnike, oblačila, odeje, živino, vse kar je bilo v kočah, da pa so lažje videli, kje je kaj, so pogosto nasilno odstranili steno hiše. Država se še ni zganila, sedaj ropajo na območju delovanja Toneta Kerina, kjer so ubili dva žandarja. Tako imamo. Če boste lahko kaj pomagali, bo zelo primerno, tako bo nam Bog pomagal, da se od nas odvrne taka nesreča.

Hvala še enkrat za vse. Bog plačaj!

sestre), ostaja del Luene (Angole) in s tema velikima darovoma (kapelo in avtomobilom) pomaga sestram pri oznanjevanju Božje ljubezni, pri trudu za boljši in pravičnejši svet.

Tudi v svojem imenu se iskreno zahvaljujem Misijonskemu središču in vsem vam za vso pomoč in podporo iz domovine, ki sem je bila deležna v času mojega bivanja tam. Lepo je, ko veš, da nisi sam ... In ko lahko s ponosom poveš, da si Slove- P. Miha Majetič, minorit, Kazahstan nec. Naj vam dobri Bog poplača! In misel na preproste, vesele in nasmejane Angolce ...

Janez Krmelj, duhovnik Lj, Madagaskar

V strahu pred banditi

Ljubljana še ni porodila škofa. Naša porodnišnica v Ampitafa pa je dobila priznanje: v združenju občin – 27 jih je po številu – smo zasedli prvo mesto v številu porodov, ki jih opravijo v bolnici. Za nagrado nam je Unicef preko medicinskega inšpektorja podaril čisto novo porodno mizo. Že na dopustu sem se pripravljal, da prosim za akcijo zbiranja denarja za novo porodno mizo, pa me je dobri Bog prehitel. V soboto, 15. marca, obhajamo sedmo leto delovanja naše bolnice Ampitafa. Naša zdravnica je zelo aktivna in vedno pripravljena, tudi če je treba vstajati večkrat ponoči. Osebje v bolnici je priskrbel Pedro Opeka, sicer je težko dobiti človeka, ki bi šel iz glavnega mesta tisoč kilometrov daleč na obrobje pragozdov. V načrtu imamo širjenje dejavnosti v ostale sosednje občine, predvsem cepljenje otrok pred kužnimi boleznimi – vakcinacija. Pred leti smo imeli na razpolago motor. Zdravnica tega ne bo mogla uporabljati sama, zato smo razmišljali o štirikolesniku, ki bi zdravnici omogočili, da doseže čim večji učinek v medicinskih storitvah. Vsak mesec mora na sestanek in pripravo aktivnosti, ki

Misijonarjevo pismo (za koncert v mozirju)

Takšno kot vreme je tukajšnje življenje, pa tudi vera. Mnogi, predvsem mladi, ki najdejo stik z njo, odhajajo v dežele svojih prednikov – v Nemčijo, Poljsko, Belorusijo … V Kazahstanu namreč živi več narodov in tudi tukajšnja vera je vera različnih narodnosti: Kazahi so muslimani, Rusi pravoslavci, Poljaki katoličani, Ukrajinci grkokatoliki. Je pa zanimivo, da se mnogi proglašajo za vernike, pa čeprav niso bili krščeni ali niso prestopili praga cerkve ali mošeje … Kot najbrž veste, je bil Kazahstan več desetletij pod sovjetsko oblastjo. Znano je tudi, kako je bilo v tistih časih z javnim izpovedovanjem osebne vere. A se je v marsikaterem domu še danes ohranil kakšen križ in najde se celo Sveto pismo, ki ga je svojim vnukom zapustila verna babuška.

Naša skupnost, ki jo sestavljamo trije bratje minoriti – Poljak, Italijan in Slovenec – živi v skromni samostanski hiški tu v Astani. Poleg svojega misijonskega poslanstva z ekumenskim pridihom in dela z ubogimi pomagamo še sestram klarisam, ki so pred štirimi leti prišle iz Poljske in sedaj gradijo

11

MISIJONSK A PRIGANJAČA samostan v 400 km oddaljenem Pavlodarju. Za njihovo duhovno obnovo sem enkrat na mesec zadolžen jaz. Čeprav se je s tistega področja izselilo veliko njihovih rojakov, sestre pravijo, da želijo moliti za vse Kazahstance. Verjamejo, da se bodo novi duhovni poklici rodili tudi iz drugih, tukaj živečih narodov.

Ob letošnjih velikonočnih slovesnostih smo v naši skromni samostanski cerkvici krstili šest odraslih ljudi, med njimi tudi eno Kazahinjo, ki je v katoliški veri našla tolažbo in upanje. Še tale zanimivost: v mestni stolnici je vse dni v letu adoracija – molitev pred Najsvetejšim. Čez dan prihajajo posamezniki, ponoči pa se menjavajo skupine iz župnij in duhovnih skupnosti. Med njimi je tudi skupina Mirijam, ki jo sestavlja 20 Kazahov. Čeprav nekateri med njimi niso krščeni, prihajajo, da bi molili. Večkrat je njihova vera močnejša od vere tistih, ki so krščeni ali se imajo za kristjane. Spoštovani rojaki. Vaši darovi nam bodo v veliko pomoč pri našem poslanstvu. Zelo smo se razveselili tudi pomoči s strani slovenske MIVE, ki nam je pomagala kupiti nov avtomobil. Z njim si bomo lahko veliko pomagali pri našem pastoralnem delu. Zahvaljujem se vsem, ki koncert spremljate in še posebej nastopajočim, ki ste se odrekli honorarju. Hvala še enkrat koledniškim skupinam in vsem dobrim ljudem za vaše plemenito srce in molitve.

Tomaž Mavrič, lazarist, Ukrajina

Rehabilitacija za odvisnike

V Odesi počasi dokončujemo stavbo, ki ste jo preko TKA tako radodarno podprli. Blagoslovitev stavbe načrtujemo za sredo, 24. septembra 2014. Celotni projekt nosi ime "Vincencijanski pristan".

Celotno zemljišče meri pol hektara. Na njem stojijo tri male hiše. Dve sta obnovljeni, ostala je še tretja. Hiša bo namenjena skupini udeležencev programa, ki so že dalj časa v programu in morajo živeti ločeno od teh, ki se popolnoma na novo pridružijo. Poleg obnove hiše, verjetno za šest do osem oseb, smo začeli razvijati tudi malo kmetijo kot del terapije, istočasno pa da bomo z delom krili stroške bivanja.

Načrtujemo nakup polja, nekaj živine, zgraditi hlev, nakup traktorja in morda še kakšnih drugih strojev. Mislim, da bi kmetija služila tudi bodočemu ženskemu centru. Že v naprej prisrčna hvala za odprtost in pomoč v naših hudih razmerah. Saj veste – Jezus je hodil okrog in delil dobrote – ozdravljal na duši in telesu … Bog z vami!

12

Andrej Rot

Dolgoletna prijatelja – Ladislav Lenček in Franc Sodja Težko bi resnično poznali slovensko misijonsko zgodovino v zaledju, ne da bi se zaustavili ob imenih Ladislava Lenčka in Franca Sodje. Ker so Misijonska obzorja nadaljevanje nekdanjih Katoliških misijonov, pa je še posebej prav, da se ob njuni stoletnici rojstva spomnimo nanju. Starejši misijonarji veste, kaj sta pomenila na misijonskem polju, mlajšim misijonskim delavcem v misijonih ali v zaledju pa sta lahko velik izziv in spodbuda. Njun sodelavec in dober znanec, gospod Andrej Rot, nam ju na našo prošnjo ob jubileju rojstva takole predstavlja.

(Jože Planinšek) Letos mineva stota obletnica rojstva dveh velikih pospeševalcev in organizatorjev slovenskih misijonarjev. Ladislav Lenček in Franc Sodja sta bila sošolca – rojena istega leta 1914, Lenček 2. februarja v Ljubljani, Sodja v Bohinjski Bistrici 31. avgusta. Postala sta člana Misijonske družbe, desetletja sta tesno sodelovala pri misijonski dejavnosti, povezovala ju je tudi kultura in usoda izgnanstva. Po značaju sta si bila zelo različna, vendar sta se v marsičem dopolnjevala. Lenček je bil meščan, vedrega značaja, aktivist, družaben in vodilne narave. Vse življenje se je ukvarjal z gledališčem in organiziranjem raznoterih dejavnosti. Večletno spreminjanje življenjskega okolja mu je bilo pisano na kožo.

Franc Sodja je prišel iz kmečkega okolja, usmerjen je bil v svoj notranji svet.

Pesnik, občutljiv za estetiko – glasbo, leposlovje. Po vojni je ostal v domovini, bil nekaj časa v Beogradu. Nato je bil več let v zaporu v Ljubljani in Mariboru, na prisilnem delu na Žalah in v Medvodah. Po prestani kazni je spet deloval v Beogradu, v Makedoniji, na

Kosovu in v Sloveniji. Ves čas pa mu je oblast dajala vedeti, da ni zaželen: »Kot preganjana zver sem potoval od severa do juga države in spet nazaj. Zame ni bilo mesta, ker sem 'protidržavni duhovnik' …« Tako se je odločil za beg v tujino. Svojo povojno zgodbo je Sodja popisal v knjigi Pred vrati pekla. Konec avgusta leta 1958 je prišel v Toronto. V slovenski župniji pri Mariji Pomagaj je začel kaplansko službo, sodeloval je pri Katoliških misijonih, sedem let je bil urednik kanadskega verskega lista Božja beseda. Nato je leta 1966 odšel v Argentino. Še v domovini je Ladislav Lenček po Ehrlichovi smrti prevzel misijonsko pisarno in je, kot je sam dejal, »z bistvenim sodelovanjem sobrata Franca Sodja v Ljubljani organiziral slovensko Misijonsko dijaško zvezo«, ki je pripravljala mlade ljudi, da se posvetijo misijonom.

Lenček je tudi postal urednik Katoliških misijonov.

Leta 1945 se je Ladislav Lenček preselil v Rim, nato pa odšel v Argentino. V Buenos Airesu je bil eden glavnih organizatorjev kulturnega, gospodarskega in

MISIJONSK A PRIGANJAČA Z leve proti desni; dr. Franc Rode, Franc Sodja in Ladislav Lenček

verskega življenja Slovencev. Nadaljeval je s Katoliškimi misijoni, ti so bili najprej priloga Duhovnega življenja, potem pa so izhajali kot samostojna revija. Od 1948 do 1987 je v Argentini izšlo 45 letnikov.

V vsem tem času je bil glavni pobudnik zanje Ladislav Lenček, ki je izdajal mesečnik, Misijonske zbornike in tudi nekaj knjig z misijonsko vsebino. Lenček je leta 1954 ustanovil Slovensko kulturno akcijo. Prav tako tudi tiskarno in Založbo Baraga, kjer je izšlo več Sodjevih knjig.

Iz Toronta je Sodja spet imel več stikov s prijateljem Lenčkom. Poleg knjig, ki mu jih je Lenček objavljal, je pogosto pisal v Katoliške misijone, najbrž pa je prav Lenček dosegel, da se je Franc Sodja preselil v Slovensko vas, kjer so duhovniki lazaristi že vodili Baragovo misijonišče, kaplanijo in Misijonski zavod. Sodja se je s prihodom v Argentino popolnoma posvetil misijonom in Misijonskemu zavodu. S prevzemom skrbi za dijake pa se je okrepilo uresničevanje družbenih načrtov. Tedaj je bilo v Slovenski vasi okoli sto slovenskih družin ali nekaj več kot 500 prebivalcev; v zavod pa so prihajali tudi dijaki iz drugih argentinskih

Lenček v Indiji

krajev. Poleg podpore Ladislava Lenčka in sobrata Janeza Petka je Sodja imel v Torontu dovolj prijateljev, ki so omogočili gradnjo stavbe Misijonskega zavoda in njegovo misijonsko delo iz zaledja.

Lenček in Sodja sta vstopila v Misijonsko družbo, da bi delala za misijone. Lenček je poleg urednikovanja Katoliških misijonov v zdomstvu vodil evidenco slovenskih misijonarjev po svetu, organiziral dejavnosti v prid zbiranju darov za misijone in seznanjanju ljudi z misijonsko dejavnostjo. Sproščeno je usklajeval, vedno našel rešitve in za misijonske zamisli pridobival prostovoljce. Deloval je zavzeto, resno in vedno z dobro voljo. Na oznako CM (Congregatio Missionis) pri svojem imenu in priimku, ki so ga pogosto s humorjem v argentinskem žargonu tolmačili kot Cura Manguero (župnik fehtač), je pripominjal, da je podobna vsebina že v njegovem priimku, in sicer 'le en ček'. Zavest, da ne dela zase, mu je vlivala samozavest in brezskrbnost.

Enako zavzet za misijone je bil Franc Sodja. Po maturi na šentviški klasični gimnaziji se je vpisal na Teološko fakulteto in vstopil v ljubljansko semenišče, čez pol leta pa prestopil k lazaristom, ker je hotel postati misijonar. Želel je oditi na Kitajsko ali v Indijo, toda zaradi vojne se je moral posvetiti le teoriji ali organiziranju v zaledju. Ko je končno prišel v tujino, kitajskega misijona ni bilo več. Zadnji njegov poskus, da bi odšel v misijonsko deželo, je bil kmalu po prihodu v Buenos Aires. Lazaristi so takrat začeli z misijonom na Madagaskarju in Sodja je bil prvi, ki se je javil, toda družba lazaristov se je odločila za mlajšega, tedaj 39-letnega Franca Buha. Tako je postal slovenski misijon na Madagaskarju osrednja naloga Baragovega misijonišča.

Iz Misijonskega zavoda je izšlo več dijakov, ki so potem postali duhovniki in misijonarji. Izšlo pa je tudi nekaj laiških

misijonarjev, za katere je še posebej skrbel Franc Sodja.

Zaradi zdravstvenih razlogov se je Franc Sodja leta 1982 iz Buenos Airesa vrnil v Toronto. Vseeno pa je ohranil vez z misijonskim delom v Argentini. V Torontu je sprva deloval v župniji, kmalu pa se preselil v starostni Dom Lipa. Ves čas je ohranjal tesen stik z Ladislavom Lenčkom in skupaj sta delovala v prid misijonom, in sicer s podporo slovenskim misijonarjem, pospeševanjem laiških misijonarjev, zbiranjem sredstev, tiskom ipd.

Lenček je Sodjo pogosto obiskoval v Torontu, ko je bil na poti v Evropo. Sodja pa je dvakrat bival v Domu Tinje na Koroškem, enkrat za tri mesece, drugič za leto dni. Tako sta se Lenček in Sodja leta 1986 srečala v Tinjah na misijonskem simpoziju z geslom »Mladina in misijoni«. Na simpoziju je bil med drugim sprejet sklep, da bosta ugasnila mesečnik Katoliški misijoni in Misijonski list iz Celovca ter da bo ustanovljen skupni misijonski list. Ta je začel izhajati v Ljubljani leta 1987 z imenom Misijonska obzorja.

Ladislav Lenček in Franc Sodja sta se pol stoletja zavzemala za misijone (Misijonska dijaška zveza, Društvo za širjenje vere, Katoliški misijoni idr.), nato pa predala to skrb in se umaknila. Tako je zapisal Sodja iz Toronta v pismu 27. aprila 1987: »Prva številka Misijonskih obzorij je izšla. Tako se zgodovina Katoliških misijonov izteka h koncu. Ubrali so novo pot in baje je že prva številka pozitivno 'razburila' duhove. Me veseli. Z g.

Lenčkom pač morava vedeti, da sva za v pokoj. Čeprav ne brezdelen pokoj, vendarle umik iz arene, tudi misijonske.« Lenček se je kmalu potem preselil v Ljubljano in umrl 22. februarja 1993, Sodja pa je ostal v Torontu in umrl 15. julija 2007.

Petdeset let mašniškaga posvečenja

13

IZ ZALEDJA Slavica Pečnik

Mozirski misijonarji Sporočilo naslova prireditve, ki jo je v pomoč rojaku misijonarju p. Mihu Majetiču 27. aprila organizirala misijonska skupina mozirske župnije v domačem kulturnem domu, je odmevalo skozi vso dvourno glasbeno-scensko dogajanje.

Scenaristka in režiserka Slavica Pečnik si je koncert zamislila kot preplet glasbe in pogovorov na temo Domovina – Bog – misijoni. K sodelovanju je pritegnila blizu petdeset glasbenikov. Njihove nastope je spretno in domiselno povezoval Marjan Bunič z Radia Ognjišče.

Najprej je občinstvo pozdravil mozirski župnik g. Sandi Koren. Nato so nastopili člani ansambla Golte, ki so posebej za to priložnost naštudirali tri pesmi. Mozirski koledniki so se predstavili s pesmijo 'Slovenec sem' in uvedli prvi del pogovora z gostom Karlom Gržanom, katerega izbrane in sugestivne besede so se vseh v dvorani močno dotaknile.

Glasbeni del programa sta nadaljevali mladi skupini – ansambel Šepet in pa mozirski rokerji Up N Downs z razmišljujočima skladbama. Moderator Bunič je zatem ponovno povabil na oder osrednjega gosta, ki je tokrat razmišljal o Slovencih v odnosu do misijonov. Med drugim je povedal, da je lahko misijonar tudi vsak od nas. Tukaj in zdaj lahko storimo dobro delo; že s tem, da prisluhnemo človeku, ki nas potrebuje – skratka, ko nas pokliče ljubezen.

Z duhovnostjo prežeto razpoloženje sta ob spremljavi Jerice Gregorc Bukovec na klavirju in Jerneje Srebrnjak in hčerkice Rebeke z violino dopolnila Darja in Franci Pečnik, Darja z Ave Marijo, v duetu pa sta zapela še Moj Gospod, naj bom ves tvoj. Tudi večkratni zmagovalec festivala Ritem duha, ansambel Dominik, je navdušil z dvema nadvse primernima pesmima o zavetnici Mariji.

Posebni gostje prireditve, ki so se širšemu občinstvu tudi predstavili, so bili koledniki – mozirski, ločki in leponjivski. Misijonar p. Miha Majetič je zanje naročil še dodatno zahvalo v obliki originalnih slik iz Vietnama za njihovo vsakoletno pomoč.

Sledilo je pozdravno pismo, ki ga je misijonar Miha poslal iz Kazahstana posebej za to priložnost. V njem se je ob predstavitvi svojega dela zahvalil nastopajočim,

organizatorjem in vsem ljudem odprtega srca in rok.

Omeniti je treba, da so se vsi sodelujoči odpovedali honorarju in tudi potnim stroškom. Čeprav je bil tokratni izkupiček glede na prejšnja leta zaradi skromnejšega obiska prepolovljen, je bil trud zaradi svetlega doživetja vendarle vreden, ali kot je rekla neka udeleženka: »To je bilo nekaj za dušo …« In še za telo je bilo poskrbljeno, saj so pridne roke vrlih gospodinj misijonark poskrbele, da nihče od nastopajočih ali kako drugače sodelujočih ni odšel lačen iz Mozirja.

Zaradi izjemne sugestivnosti Gržanovih besed ponujamo bralcem nekaj iztočnic za razmišljanje: »Ali se mi, ki na tej sveti slovenski zemlji živimo, dovolj svetimo, da bi lahko iz notranje resničnosti to svetlobo prenašali drug drugemu? Slovenski človek ima globoko dušo, ki je občutljiva, žlahtna in plemenita. Žal pa ob vsem lepem in dobrem v nas in naravi vse preveč pozornosti posvečamo negativizmu, s katerim nas kar naprej bombardirajo v medijih in naši okolici. Tako se v naša srca in duše zalegajo turobnost, temačnost, destruktivnost … Če pa si zamorjen, svetlega marsikdaj ne vidiš več. Ta lepi koncert je ena od priložnosti, da se ozavestimo. Poleg tega, da naredimo nekaj dobrega za rojaka misijonarja, hkrati s plemenitim doživljanjem naredimo nekaj lepega zase in svoje najbližje.

Zato si vsi, ki živimo na tej prelepi slovenski zemlji, zaželimo, da bi se drug drugega svetlili s pozitivnostjo in notranjo žlahtnostjo. Svetlimo sebe in svetimo naprej. Tako si bomo drug drugemu najlepši dar …«

Franc Linasi, župnik

Šmartno ostaja zvesto svoji zavezi Gospod Anton Ovtar, lazarist, že več kot deset let deluje v Gradcu in 6. aprila daroval sveto mašo. Spregovoril je o Rusiji, na Uralu. Vsaki dve leti obišče domovino. Med leto- prostranostih Rusije, življenju katoličanov, ki so manjšina šnjim obiskom je obiskal tudi župnijo Šmartno pri Slovenj med pravoslavnimi kristjani in se zahvalil župnijski skupnosti ter članom Naše zaveze za njihovo podporo.

V naši fari Šmartno je v skupnost Naša zaveza povezanih 21 faranov. S svojim mesečnim darom podpirajo misijonarje. Pred leti so podpirali misijonarje lazariste: Janeza Puhana, ko je deloval na Madagaskarju, nato že pokojnega Francija Pavliča, ki je deloval v Boliviji in sedaj Antona Ovtarja.

Delo misijonarjev je lažje, če vedo, da jih doma spremljamo z molitvijo in svojimi darovi. Bogu hvala in dobrim ljudem!

Tudi iz Misijonskega središča se za to plemenito in požrtvovalno dejanje iskreno zahvaljujemo.

14

DAROVALI STE - HVALA TRIKRALJEVSKA AKCIJA o župnije: Bertoki, Dravograd, Grahovo, Ig, Kovor, LjubljanaRakovnik, Pivka-Št.Peter na Krasu, Planina, Sv.Jedert nad Laškim, Šentrupert, Šmihel, Šoštanj, Št.Ilj pod Turjakom, Velesovo, Vir, Želimlje o ADVENTNA AKCIJA o župnije: Bertoki, Divača, Dravograd, Kovor, Lokev, MariborPobrežje, Otlica, Polenšak, Preserje, Razbor pri Slovenj Gradcu, Smlednik, Srpenica, Sv.LovrencJuršinci, Šmarca-Duplica, Št.Janž na Dravskem polju, Št.Janž pri Dravogradu, Velesovo, Vir, Vreme, Želimlje o MIVA o župnija Nova Gorica - Kr. Odrešenik o posamezniki: Albatros - Pro D.O.O., Bizjak Janko, Buhvald Amalija, Frančiškanski Samostan, Klanjšek Sonja, Mitja, Matajc Irena, N.N., Šircelj Žnidaršič Ivanka o LAČNI V MISIJONIH o posamezniki: Blazmik Aleš, Bratuša Andrej, Kitak Ljudmila, Krašna Natalija, Kravos Stojan, Lenassi Ivan, Matzele Meta, Medvešek Viljem, Murko Ana, Ojsteršek Peter, Omahna Jerica, Preglav Ana, Rihtar Helena, Stanič Erika, Svoljšak Bojan, Šef Ida, Šimec Tomaž, Štampar Robert, Uršič Olga, Žugman - Družina o SPLOŠNI SKLAD MISIJONI o župnije: Maribor-Pobrežje, Osek, Št.Ilj pod Turjakom o posamezniki: Babnik Marija, Biščak Luka, Blažič Mih, Brežnjak Terezija, Buček Helena, Česnik Albina, Dominikanke Sv.Katarine Sienske, Gantar Metod, Gerdej Dominik, Hočevar Jožefa, Jurač Nika, Kavčič Irena, Kokovnik Zofija Alojz, Korošec

JUBILANTI – ČESTITAMO 80 letnica življenja

Terezija Pavlič, usmiljenka, rojena 16. avgusta 1934 v Zabukovju. Na Madagaskar je odšla 18. septembra 1968.

60 letnica življenja Vesna Hiti, usmiljenka, rojena 12. julija 1954 na Hudem Vrhu pri Blokah. V misijone je odšla 24. junija 1991.

Deluje v Ruandi.

40 let dela v misijonih Janez Mujdrica, jezuit, rojen 1. februarja 1949 v Beltincih. V misijone je odšel avgusta leta 1974. Deluje v Zambiji.

10 let dela v misijonih Barbara Čuk, Frančiškanka Marijina misijonarka, rojena 29. julija 1971 v Ljubljani.

V Mehiko je odšla 20. avgusta 2004.

JUBILANTI – ČESTITAMO

Marija, Kozole Cvetka, Kranjc Ivan, Krivec Vinko, Kržič Sonja, Kuzma Anton, Lah Pavla, Magdič Olga, Mayer Ana, Mernik Zinka, Mikulin Olga, N.N., Palatin Irena, Paškič Ilija, Perovšek Francka, Sagadin Emil, Saje Amalija, Saksida, Schwarzbartl Tomaž Ervin, Skribe Katarina, Slokar Darja, Stegnar Peregrin, Stjepčevič Milena, Suhadolčan, Štrukelj Frančiška, Uršič Jože,Zagoranski Vera o SOCIALNO ZAVAROVANJE MISIJONARJEV o Motaln Betka o GOBAVCI o Brišar Valerija o MADAGASKAR o posamezniki: Jeraj Marko, Rojc Anton, Urevc Anica, N.N. o ŠOLANJE BOGOSLOVCEV o posameznika: Mah Tinko, Vinkovič Marija o GRADNJA VODNJAKOV V MALAVIJU o posameznika: Fajdiga Mohor, Perovšek Zarja o LENČKOV SKLAD o Zavar Valerijan o MAŠNE INTENCIJE o župnija Stari Trg Pri Ložu o LAKOTA V ETIOPIJI o posameznika: Medvešek Viljem, Sabolič Katja o DISPANZER MATANGA o posameznici: Irnar Ana, Vehovar Darinka o RIŽEVA POLJA-MADAGASKAR o Kunavar Brigita,Florjan o FILIPINI-POPLAVE o Fister Tadeja o MATANGA-DAR UPANJA o posamezniki: Černe Mirjam, Koče Urška, N.N., Podobnik Jožica, Stambuk Igor, Vehovar Darinka, Vrtačnik Petra, Zupančič Silvestra o HAITI o Fister Tadeja o DROBIŽ ZA RIŽMADAGASKAR o posameznika: Jenič Dušan, Šubic Ida o S. MARTA MEŠKO o Žveglič Marija o JOŽE ADAMIČ o posameznika: Burger Alenka, Kocmur Petra o S. VIDA GERKMAN o župnija Ljubljana-Ježica o Kržan Vanja o JOŽE MLINARIČ o posamezniki: Jenič Dušan, Kvaternik Tomaž, Pompe Anica o S. VESNA HITI o posamezniki: Bratovščina Odraslih Skavtov Ptuj in farani župnije PtujSv. Ožbalt, Čengija Kata, Gabrovšek Lovrencija, Kadunc Jelka, Kunšič Francka, Martinčič Angela, Perovšek Francka, Popotno Društvo Popek o TONE KERIN o posamezniki: Kern Jože, Koncilja Jožica, Tonin Jožica o župniji: Deskle, Gorenje Polje o TONE OVTAR o Kovač Marijana o S. AGATA KOCIPER o župnija Hrastnik o posameznika: N.N., Volavšek Marta o JANKO KOSMAČ o Bobnar Lojzka o JANEZ KRMELJ o posameznika: Bošnjak Marija, Sušnik Janez, Vrabec Marko o S. ANDREJA GODNIČ o posamezniki: Ačanski Elizabeta, Drglin Tatjana, Msgr.dr. Ivan Štuhec o DANILO LISJAK o posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamil, Krevelj Branko, Novi Glas, Rijavec Marko, Sušnik Janez o TOMAŽ MAVRIČ o posameznici: Kovač Marijana, Malalan Nika o župniji: Kopanj, Stari Trg pri Ložu o S. ZVONKA MIKEC o posamezniki: Breznikar Jožefa, Murn, Prepadnik Sebastijan o o MISIJONARKE MATERE TEREZIJE, o posameznika: Anko Matej, Kranjc Rafael, o S. TADEJA MOZETIČ o župnija Dobrepolje-Videm o posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Godec Anica, Kolman Mojca, Pegan Jože, Rudež Lučka, Šiško, Zavrtanik Petra o JANEZ MESEC o posamezniki: Drglin Tatjana, Gabrovšek Lovrencija, Lorber Mitja, Podjavoršek Jana, Resman Mimi, Sping D.O.O., Strajnar

Breda, Šimnic Apolonija, Vončina Slabe Urška o župnija Javorje nad Škofjo Loko o PEDRO OPEKA o župnija Nova Gorica - Kr. Odrešenik o posamezniki: Anko Matej, Beršnjak Marija, Berus Blažena, Blažič Janez, Bobnar Lojzka, Bohak Ivan, Bolta Marko, Devjak Luka, Doles Miha, Gostiša Ladislav, Gregorič Tone, Gruden Ana, Hauc Gregor, Hribar Mojca, Jamšek Demitrij, Jensterle Eva, Jeraj – Družina, Ješovnik Simona, Kranjec Franc, Krenker Stane, Kržan Alijana, Likar Ivan, Martinčič Angela, Mežnar Klavdija, Murovec Terezija, N.N., Papež Janko, Pegan Jože, Prepadnik Sebastijan, Remše Matija, Resman Simon, Ropret Božidar, Rus Valerija, Saksida Alenka, Snoj Irena, Strajnar Jurij, Sušnik Janez, Šef Manja in Tone, Šegula Zdenka, Škufca Ivanka, Zerbo Zmaga, Zgonc Marija, Zornik Zoran o S. MARIJA PAVLIŠIČ o župnija Koper - Sv. Marko o posameznika: Flego Marjetka, Pisk Tomaž o S. MIRJAM PRAPROTNIK o Demšar Andrej o P. STANKO ROZMAN o Perše Družina o S. MARJETA ZANJKOVIČ o župnija DobrepoljeVidem o posamezniki: Dolinar Filip, Gabrovšek Lovrencija, Tone Grm, N.N. o S. BOGDANA KAVČIČ o župnija Domžale o posamezniki: Bohak Ivan, Bošnjak Marija, Goršič Bogo, Jovanovič Ljudmila, Matzele Meta, N.N., Pegan Jože, Praček Marija o S. TEREZIJA PAVLIČ o župnija Koper - Sv. Marko o posamezniki: Čengija Kata, Flego Marjetka, Gabrovšek Lovrencija, Matzele Meta, Pisk Tomaž o P. LOJZE PODGRAJŠEK o posamezniki: Kostroj Strojegradnje D.O.O., Povh Jože o SALOMONOVI OTOKI o Kranjec Matilda o S. MILENA ZADRAVEC o Ramovš Vera o S. FANI ŽNIDARŠIČ o Sajevec Anton, Marija o S. LJUDMILA ANŽIČ o posameznici: Ramovš Vera, Resman Mimi o S. ANA SLIVKA o posamezniki: Jeromen Janez, Praček Marija, Strnad Alenka o S. BARBARA PETERLIN o posamezniki: Resman Mimi, Trobec Štefan, Žebaljec Mojca o S. DORICA SEVER o posamezniki: Resman Mimi, Vombergar Angelca in Andrej, Zupančič Janez o IZIDOR GROŠELJ o posamezniki: Baša Marko, N.N., Škrinjar Ana Marija, Valič Metka in Rok o GRADNJA PORODNIŠNICE-MADAGASKAR o Murko Ana o MISIJON CRIPAM-BRAZILIJA o posamezniki: Černivec Damjan, Muller Ingrid, Trobevšek Vanja, Volčič Barbara o MARIJINE SESTRE-KIJEV o Strajnar Jurij o MARIJINE SESTRE-BENIN o Strajnar Jurij

Priporočeni dar za tisk Misijonskih obzorij za leto 2014: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. BOG VAM POVRNI! Darovi objavljenih so na naš račun prispeli do 20. 5. 2014. Hvala vsem.

Hvala vsem, tudi botrom in darovalcem za nakup riža za otroke, katerih imen zaradi stiske s prostorom ne objavljamo. Iskrena hvala.

15

Ukrajinski upi Z nekaj stavki se nam je iz Ukrajine oglasil Tomaž Mavrič.

Dogajanje je težko in kruto, a ljudje ne izgubljajo upanja.

Vse se je začelo novembra 2013, ko so napetosti med privrženci bivšega predsednika in njegovo vladajačo stranko ter opozicijo in samim narodom dosegle vrhunec. Sad tega je bilo nad sto smrtnih žrtev ter tisoči ranjencev in beg predsednika ter njegovih najožjih sodelavcev iz države.

Scenarij se sedaj menjuje. Začetne napetosti in boji so potekali v glavnem mestu, v Kijevu, in večjih mestih predvsem zahodne Ukrajine.

Po padcu vlade so se napetosti preselile na jug Ukrajine, na polotok Krim in se končale z zasedbo Krima s strani Ruske Federacije. Boji se trenutno nadaljujejo na vzhodu države, kjer se pojavljajo oborožene skupine, ki pravijo, da podpirajo odcepitev vzhoda Ukrajine in pridružitev Ruski Federaciji.

Medijska vojna igra zelo pomembno vlogo, kar pogosto privede do neobjektivnega gledanja na stvarnost.

Ugibanja o možnih scenarijih se nadaljujejo. Ali bo Ukrajina ostala celota kot do sedaj, je težko jasno predvidevati. Nedvomno pa je, da večina Ukrajincev to želi.

Ko gledam na dogodke v Kijevu, od konca leta 2013 pa vse do sedaj, so ob trpljenju in smrti mnogih ljudi, predvsem v Kijevu, rodili izredno veliko zavest solidarnosti znotraj naroda.

Krščanske Cerkve igrajo izredno pomembno vlogo v duhovni in moralni podpori ljudi. Bojazen glede preganjanja predvsem tujih duhovnikov je bila prej morda večja, se je pa po zasedbi Krima preselila tja.

Poleg človeških žrtev ostaja v Ukrajini kot posledica vseh nedavnih političnih dogodkov materialna revščina. ki bo s časom postala še bolj vidna. Čeprav so nedavni dogodki prispevali k bolečini, ranam in trpljenju mnogih Ukrajincev, je na splošno v ljudeh čutiti optimizem. Krščanske korenine, duhovna odprtost in vera vzbujajo v ljudeh upanje, da bo prihodnost vendar svetla.