__MAIN_TEXT__

Page 1

Misijonska obzorja št. 3 (145), leto 26 junij 2012 cena 1,50 EUR

Krištofova nedelja 22. julij 2012

Z veseljem darujem, življenja rešujem!


Groblje, Rim, Buenos Aires 1923-1986

I z h a j a j o v L j u b l j a n i o d 19 8 7

Revija za medkulturni in medreligijski dialog ter razvojno in humanitarno pomoč V sodelovanju z Inštitutom za religiologijo, ekumenizem in dialog (TEOF) izdaja MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija Tel. : 01/300 59 50, Faks: 01/300 59 55 E-mail: missio@rkc. si http://www. missio. si Uradne ure vsak dan od 8h do 13h. MISIJONSKA PISARNA MARIBOR Slovenska 21, 2000 Maribor tel. /fax. : 0590/80 381 od ponedeljka do četrtka od 9h do 12h E-mail: misijonska. pisarna@slomsek. net GLAVNI UREDNIK Dr. Drago K. Ocvirk, CM POMOČNICA GLAVNEGA UREDNIKA Tina Jež LEKTOR Jurij Devetak, CM Odgovarja NARODNI RAVNATELJ ZA MISIJONE Stane Kerin OBLIKOVALEC Boris Jurca GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK Schwarz, d. o. o. Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja prispevka ali iz arhiva MSS. ISSN 1318-4369 Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno. Prispevek za posamezni izvod je 1,50 EUR. Celoletni prispevek za MO za leto 2012: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. Vplačila nakazujte na transakcijski račun Misijonsko središče Slo­venije, Kristanova 1, Ljubljana namen nakazila: naročnina MO, št.  transakcijskega računa pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, št. transakcijskega računa pri Raiffeisen banki: SI56 2420 0900 4370 443 Vplačila iz tujine s čeki na naslov: Misijonska pisarna, Kristanova 1, 1000 Ljubljana Slika na naslovnici: Tovornjak, dar slovenske MIVE, na Madagaskarju. Za volanom misijonar Tone Kerin. Foto: Stane Kerin

Krščanstvo kakor lubenica

T

e dni sem zaključil knjigo, v kateri smo kar štirje avtorji. Trije – Sloven­ ka, Slovenec in Nigerijec – imamo izkušnjo z misijonskim delom na Sa­ lomonih, četrti pa je Salomonec Gideon, ki je preživel tri mesece v Slo­ veniji. Zaradi različnih zornih kotov in izkušenj sem knjigo naslovil Navzkriž­ ni pogledi in doživetja. Za nas bo vsekakor zanimiv Gideonov pogled na naš svet, zato boste našli nekaj njegovih misli že v teh Misijonskih obzorjih. Zaradi medijskega bombardiranja in silne nespretnosti cerkvenih predstav­ nikov v komuniciranju z javnostjo se ustvarja vtis, kakor da se Kristusova ladja v Sloveniji potaplja. Gideon, ki je z menoj obiskal marsikatero župnijo in se srečeval z vernimi, je začutil utrip živih skupnosti z mnogimi dejavnost­ mi od dobrodelnih in misijonskih do vzgojnih, liturgičnih in umetnostnih. A tega, kar je opazil on, mediji ne zaznajo. Dobro in resnično, lepo in sveto se slabo tržijo; naklado in denarce dvigujejo senzacije in anomalije, polomi­ je in grehi … še zlasti če jih zagrešijo predstavniki Cerkve. Gideon pa je videl nekaj drugega: »Ko gledam sodobno krščanstvo, se mi zdi, da je kakor mo­ gočno razvejano in razraslo steblo lubenice. Na koncih svojih mladik rojeva sadove, medtem ko je samo glavno steblo, iz katerega mladike poganjajo in se razpredajo naprej, videti staro, umirajoče in skoraj brez življenja. In ven­ dar je prav v tem steblu, čeprav kaže drugače, zgoščena ogromna življenjska moč, ki se iz njega pretaka v mladike in sadove na njih.«

V steblu, ki je videti izžeto, je izredna življenjska moč – ljubezen po Kristusovi meri. Ljudje iz misijonov morajo priti, da nas na to opozorijo in pomagajo odstraniti medijsko meglo. Ostanimo povezani v Kristusovi ljubezni, ta naj bo naše vodilo in merilo. V steblu lubenice, ki je videti staro, umirajoče in skoraj brez življenja, je zgo­ ščena ogromna življenjska moč, ki se iz njega pretaka v mladike in sadove na njih. Sam se s tem strinjam, saj vidim, koliko vrtcev, šol, hiš in zdravstvenih domov smo slovenski katoličani skupaj z našimi misijonarji postavili najpo­ trebnejšim, koliko otrok šolamo, kje povsod pomagamo oznanjati evangelij. V juliju bo Krištofova nedelja, ko darujemo za prevozna sredstva v misijonih (Miva) … V steblu, ki je videti izžeto, je izredna življenjska moč – ljubezen po Kristusovi meri. Ljudje iz misijonov morajo priti, da nas na to opozorijo in po­ magajo odstraniti medijsko meglo. Ostanimo povezani v Kristusovi ljubezni, ta naj bo naše vodilo in merilo. Le z njo moremo prenavljati sebe in svojo Cer­ kev, le z njo smo lahko tudi kvas te družbe. Tako bomo postavili na laž tiste, ki nam dopovedujejo, da kvasa ni več, da se je spridil. Lep misijonski pozdrav, sezona lubenic pa naj nas spominja, da smo Kristusovi Drago K. Ocvirk, CM


I skani M ojs t er Vilko Poljanšek, salezijanec, Ruanda

Misijonar mizar 15 let misijonskega pričevanja in oznanjevanje z mojstrskim mizarjenjem je za salezijancem Vilkom, ki deluje na obeh straneh ekvatorja: Burundi za začetek, Kongo za vmes in zdaj že nekaj let Ruanda. Povsod oznanja evangelij z mizarjenjem in uvaja mladino v te veščine. Zdaj je dobil še nov stroj iz Slovenije, razlog več za veselje … in večji kos kruha za njegove pomočnike. 21.1.2012. Že nekaj mesecev sem Tudi staremu mačku lahko miš pobespet na južni polobli. Kar nekaj let je Ruanda moja dežela. Od leta 1997 sem marsikaj doživel. V Burundiju sem življenje čisto na novo zastavil, niti ne znaš jezika. Začel sem v mizarstvu z mladimi mizarji in učenci, saj sem zato tudi prišel. Kako mi je to uspelo, še sam ne vem. Najprej vse brez besed, potem so me sami naučili njihovega jezika in počasi sem splaval. Česarkoli sem se lotil, mi je uspelo. V Burundiju sem ostal štiri leta in opremil sem veliko objektov od šol in bolnišnic do kapel in cerkva. Potem sem odšel v Kongo, kjer sem ostal pet let. Začel sem spet

gne. V delu je oprema za kapelo italijanskih sester usmiljenk. Oltar in tabernakelj sta že nameščena, tudi osem klopi smo postavili notri. Sestre so ugotovile, da je treba naredit še tri. Tudi ambon je v delu. Bil sem nekoliko v zadregi, če bodo zadovoljne z novimi klopmi, pa so

pobožnostjo, kakor bi bil pred njimi živi svetnik. To je bila prava velika manifestacija in tudi sam sem doživel veliko bližino našega duhovnega očeta Don Boska. Ravnatelj centra se prisrčno zahvaljuje za lep denarni dar. Tudi jaz osebno se zahvaljujem tako Stanetu Kerinu, ravnatelju Misijonskega središča Slovenije, kot vsem njegovim sodelavcem. Sam sem zelo zadovoljen, kot sem že rekel, da ste ugodili moji prošnji. Novi stroj je velika pridobitev za mizarstvo in za celoten center, tudi za sam kraj, moje sodelavce, za njihov boljši, večji kos kruha.

Delavnica

Vilkovi mizarčki

na novo, najprej oprema salezijanskega centra, ki se je postavljal, in moram reči, da ni bilo težav. Sedaj sem že nekaj let v Ruandi in bi rekel, da let ne štejem več, ker jih imam že sam dovolj. Tu sem ves v delu, dobesedno zasut. Pred kratkim smo končali omaro v zakristiji za novi provincialat. Nekoliko sem bil v skrbeh, ker sem si zadevo zamislil dokaj komplicirano. Je prava klasična omara in je pravi izziv za Afriko. Uspelo mi je bolj, kot sem si mislil. Boste rekli, kaj je to za starega mačka!

me samo hvalile, tako da mi je bilo kar nerodno. Sam ravnatelj je odpeljal klopi in si ogledal to moje čudo. Pri večerji mi je dejal: »Ja, Vilko, postal si velik prijatelj sester.« Tudi salezijanska filozofska hiša, njihova kapela, se ponaša z mojim delom. Manjka samo ambon, ki je tudi že v delu. Naročila kar dežujejo od vseh strani, tako da nismo v skrbeh za delo.

STROJ ZA VEČJI KOS KRUHA Iz Rima nas je 8. januarja obiskal Don Boskov relikviarij, ki potuje po svetu. Letos je na sporedu Afrika. To je Don Boskov kip v stekleni krsti, ki ima vgrajene relikvije. Opazoval sem ljudi, kako so to sprejemali z veliko

Dostikrat sem jim rekel, da jaz ne bi zdržal pri njihovi mizi dolgo. Pa se samo nasmihajo. Oni jedo kaj kuhanega samo zvečer, čez dan samo sadje, za pijačo je voda in občasno kasikri, tj. pivo iz banan, ker drugo ni dosegljivo. Če hočeš biti lačen in žejen pojdi na novo mašo ali na kakšno drugo prireditev. Vsaka takšna slovesnost se prične sredi dopoldneva in se konča pozno popoldan, ko se sonce že močno nagne proti zatonu. Takrat se dobi nekaj malega za pod zob in mala steklenica piva. Jaz popolnoma oslabim, tako da se mi kar v glavi vrti, ne od piva, ampak od slabosti. Takšna je Afrika, pa preživijo. Najprej molijo, potem pa plešejo in pojejo v nedogled in se zlepa ne utrudijo. Ob koncu pa še lep pozdrav in hvala za vse. Vaš Poljanšek Vilko.

3


e - nabiralnik

Magistra novink

ki se odločajo za služenje u v salezijanskem poklicu. Noviciat je mednarodni, saj imamo novinke iz Mozambika Zvonka Mikec, salezijanka, Mozambik in Angole. Tu v Namaachi so noviciati treh drugih ženskih 28.3.2012. Biti magistra novink v teh naših novih časih res družb in še salezijanski. To nam omogoča sodelovanje v ni kar tako. A začela sem predana v Božjo previdnost in formaciji in imamo tudi nekaj skupnih predavanj za vse. zavedajoč se, da je Sveti Duh tisti, ki deluje v srcih mladih, Vem, da so najbolj zanimive številke. Trenutno je 35 vseh novink in novincev skupaj. Kar lepa druščina. Jaz imam letos le dve novinki, tri pa so januarja naredile prve redovne zaobljube in so že na pastoralnem delu. Tu v naši skupnosti v noviciatu smo štiri sestre, ena je starejša in bolna in dve novinki torej. Malo se ukvarjamo s poljedelstvom, ker imamo okoli hiše precej zemlje, sto metrov od nas pa je naša velika šola in internat za dekleta, ki pridejo iz težkih družinskih razmer. Letos jih je kakih sto. Naše pastoralno delo poteka tudi v tem območju. Ob sobotah imamo katehezo, ob nedeljah pa poleg dela z mladinskimi skupinami še oratorij, ki je letos precej oživel. V vsem se trudimo, da smo Bogu vedno bolj na razpolago, da nas on usmerja in vodi v delu za njegovo kraljestvo. S prisrčnimi pozdravi iz Mozambika, s. Zvonka Mikec

Velika spoved

Jože Mlinarič, salezijanec, Burundi 16.3.2012. Naša fara Rukago šteje šestdeset tisoč vernikov na petdesetih hribih. V deževju drsimo po klancih. Z menoj sta dva mlada domačina, zelo sposobna in prijazna – bolj kot mi Slovenci. Včeraj smo končali spovedovanje na sedmih podružnicah, zdaj nas čaka največja skupina doma v fari. Tako delajo tudi sosednji dušni pastirji. Sobratje iz dekanije si pomagamo med seboj na velikih spovedih. Ljudje so veseli, da si lahko izbirajo duhovnike in hitro pridejo na vrsto. Všeč jim je, da se družimo in veselimo. Najbolj veselo je seveda pri mizi, čeprav bolj kratko, ker ponoči ni varno iti ven. Spet pripravljamo na krst nekaj sto katehumenov, ki bodo krščeni pri velikonočni vigiliji. Krst imamo vsake štiri leta. Naš fižol pridno poganja, ker je že deževalo. Vedno pa gledamo v nebo, če bodo oblaki spet in spet prišli, da nam ga sonce ne požge. Ne bojimo se zmoliti vsak dan rožnega kopljejo na njivi, na večer pa v soseščini zmolijo še cel rožavenca. Naše pridne matere pa še več: med sezono ves dan rij. Hvala za pomoč sirotam, hvala vsem, vaš Jože.

Zlati jubilej s. Marije Pavlišič

Pavlišič pokazala svojo skromnost v preprostosti praznovanja: »Naj bo samo nekaj gostov in škof.« Toda dejstvo je, da P. Vincent Jacquemin, tajnik ad hoc so bili predstavniki vseh verskih skupnosti v regiji in vseh Samo z dobroto lahko pokažeš najvišjo vrednoto: služe- Karitas škofije Farafangana. 24 duhovnikov pri oltarju in nje. Na svojo 50-obletnico sestrskega poklica je s. Marija nato mizi, pa 150 gostov iz vseh družbenih okolij. Maša je bila pravi biser, vse je bilo lepo za ušesa in oči. Vse je glasno molilo. Škof je na koncu maše povabil s. Marijo, da je povedala nekaj podrobnosti o svojem poklicu. Pripovedovala je, da je bilo veliko razlogov, da ne uspe – toda čutila je, kako jo Gospod vodi in jo je navdihoval, kaj naj stori. Zato je bil njen slogan: »Sestra, ne odnehaj!« Kosilo je bilo res praznično in tudi jubilejna torta. Osvetljena je bila s 50 svečkami v zahvalo za svetlo 50-letno služenje revnim in bolnikom. Sledil je tradicionalni "Sahoby Madagaskar" (ljudski ples). Vsi smo bili presenečeni, ko smo gledali s. Marijo, kako spretno je plesala s posodo na glavi. Potem so še drugi z veseljem pokazali svoje talente in spretnosti. Vsi so hoteli izraziti priznanje s. Mariji, ki jim je 50 let podarjala najboljše s svojim služenjem med njimi. Čutilo se je, da je v zraku posebna milost.

4


S lu ž enje Ljudmila Anžič, salezijanka, Kambodža

Dol s termiti, gor s šolo! Ob Jezusovem zgledu se človek zave, kako je treba »umivati noge« in opravljati druga »umazana dela«. Izlet se je spremenil v učno uro iz plavanja. Okrog šole so se zaredili termiti, priprave za novo šolo že tečejo. 27.3.2012. Hvala za obvestilo o nakazanem denarju, je že prispel. Kar nisem mogla verjeti, da se ga je nabralo toliko. Še zvečer, ko sem šla spat, sem razmišljala, kako je sploh mogoče, da nas imajo ljudje tako radi in nam pomagajo. Bog naj jih blagoslavlja. UMAZANA DELA Zjutraj sem se zamislila nad tem, da je Jezus učencem umil noge. Kako to? Umivanje nog je bilo vendar eno tistih najbolj umazanih del navadnih sužnjev. Kako to, da je Jezus “izgubljal čas” in se ponižno sklonil celo nad Juda, ki ga je takoj zatem izdal, in nad Petra, ki ni razumel, kaj se dogaja. Tudi v skupnosti in veliki šoli, kot je naša, je vedno kup »umazanih del«, ki se jim vsak skuša izogniti. Ne mislim na fizična dela. Veliko težja se mi zdijo dela usmiljenja, ko sem povabljena, da se sklonim nad nekom in mu služim, pa čeprav ta ne razume, da mu hočem dobro. Kako me še vedno včasih boli, ko se trudim za kakšno učenko, ki ima veliko težav, potem pa po vsej pomoči, ki jo dobi, vendar zapusti šolo še pred koncem šolskega leta … Včasih čutim, da sem poklicana, da molčim, pa me tako srbi jezik. Drugič sem poklicana, da govorim, pa se izgovarjam in prelagam na kasneje. Kako je včasih težko biti »most«, da se dva lahko srečata in odpustita. Se splača? Ne stane preveč moči? Kaj pa, če ne uspem in bodo drugi videli? Jezus pa je miren in se že 2000 let sklanja nad nami in nam služi. Tiho, dan za dnem. Ne boji se naših umazanij in ni ga strah, da bi lahko vstali od njegove mize in odtavali kdo ve kam. On je z nami. Tiho služi in nas ljubi. Samega sebe daje za nas, za vse nas. Za vse! Zanj velika noč ni le praznik zmage nad smrtjo za skupino izbranih, pač pa za vse. Za vsakega od naših otrok, za vsakega, ki tava in ga

Imeli smo se lepo kot ena velika družina, ki zna misliti na široko. Obljubili smo si, da bomo kmalu spet šli, že zato, da otroci ne bodo pozabili prve učne ure plavanja. Še zdaj se z mislijo vračam v tisti dan. Bog je bil z nami. Še več, vemo, da je z nami vsak dan. Varuje nas, naše otroke, naše sanje in našo ljubezen, ki se počasi širi v svet okrog nas. nehote išče in celo za vse tiste, ki ga ne iščejo. Kako bi Bog ne mogel imeti ne- ŠE ENO NOVO LETO skončno rad katerega od svojih čudovi- Danes dopoldne smo praznovali kmertih otrok? sko novo leto. To je že tretje za mednarodnim in kitajskim. Eno bolj slovesno V KOPALKAH od drugega. Otroci so uživali v prograZ zaposlenimi smo šli na izlet na morje mu, ki so ga pripravili, potem pa še v in ti so pripeljali s seboj sozakonca in prostem rajanju. tudi otroke. Najmlajši je imel eno leto, Istočasno so delavci uničevali velike najstarejši osem. Po navadi sestre pre- kupe zemlje, polne termitov. Kar naživimo tak dan na suhem in klepeta- enkrat so se na veliko zaredili okrog mo s tistimi, ki ne gredo v vodo. Ko se šole in nas je strah, da bi se preselili v mi je zazdelo, da jih je za mizami ob- hišo. Zadaj na vrtu druga skupina strosedelo preveč, sem oblekla hlače in mi- kovnjakov meri trdnost zemljišča, na kico - normalna oprema za plavanje v katerem naj bi začela rasti nova šola za Kambodži. Večina naših sodelavcev me učence od 7. do 12. razreda. Dol s terše ni videla brez redovne obleke, zato miti, gor s šolo! Naši otroci so od danes najprej sploh niso vedeli, kam bi gle- popoldne naprej dva tedna doma na dali. Kar naenkrat pa nas je bilo v vodi počitnicah. več in več. Čez nekaj minut gremo k maši velikeUčiteljice in druge sem učila plavati ga četrtka. Praznik bo minil, naše pomrtvaka in potem so one učile naprej nižno sklanjanje nad drugimi pa se svoje može. Kaj je bilo smeha in vzkli- bo nadaljevalo. Naj nam vstali Gospod kov! Od navzočih nas je znalo plava- daje moči in notranjega veselja. V miti samo nekaj. Otroci so uživali in se slih in molitvah sem vedno z vami. obešali zdaj na enega, zdaj na drugega. Gospod je vstal in živi z nami!

5


O brazi evangelija Izidor Grošelj, duhovnik Lj, Madagaskar

Mostograditelj Uresničevanje evangelija ima nešteto obrazov. Od misijonarja Izidorja zvemo, da je eden od njih poleg krščevanja tudi gradnja mostu. Na njegovem misijonu so tudi slovenski zdravniki prostovoljci, ki odlično delajo. Da je po ciklonu spet lakota, je na Madagaskarju klasika.

3.5.2012. Na misijonu v Matangi sem se dobro udomačil, pestrega dela ne manjka. Pri velikonočni vigiliji sem krstil okrog petdeset katehumenov, na sam praznik pa še dvanajst otrok. Sedaj obiskujem podružnice in tudi tam krščujem otroke, katerih starši so opravili pripravo desetih srečanj. NELJUBE AVANTURE Deževna doba se je zelo podaljšala in dež kar ni prenehal. Naša cesta, ki jo že sedmo leto popravljam, je popolnoma uničena zaradi tovornjakov. Blata je toliko, da velikokrat tudi s Toyoto ne morem v Vangaindrano. Tovornjaki se na cesti ugrezajo in jo blokirajo, tako da mi ne preostane drugega, kot da jih rešujem z našim tovornjakom. Najhuje je, ko je treba nujno peljati bolnika v Vangaindrano. Takrat seveda grem in poskušam priti čez blatne klance. Po večkrat se zaletavam v isto strmino, prosim ljudi, da potiskajo, uporabim vitlo, kjer je to mogoče, in po navadi mi uspe priti ves blaten do cilja. Zadnjič je trajalo vso noč in bolnico sem uspel oddati ob štirih zjutraj. Potem sem odspal uro in pol (vmes so me budili komarji), odmaševal ob šestih in nato nazaj proti Matangi.

6

Včasih kdo reče, da misijonarji samo iščemo avanture. Verjemite, da bi noč rajši mirno prespal brez avantur.

NOVI MOST NA VIDIKU Glavna cesta v Matango je bolj utrjena kakor naša, a je že sedmo leto pretrgana, ker je reka odnesla most že pred mojim prihodom na Madagaskar. Most sta poskušala popraviti Matija Nerad in Jani Mesec. Matija je že našel železne traverze, ki bi jih položili na betonske stebre, nanje pa plohe. Župan ni dovolil, pa se je zgodilo, da je ravno tam pozneje utonil.

Ta most smo potem za silo popravili tako, da se gre čez peš, jaz pa tudi z motorjem. Ob poplavi les odnese in »jovo na novo«. Rabimo betonski most, ki bo trden, in bo tako spet odprta stara cesta. Vsak dan gre preko mostu več kot tisoč peščev, predvsem otrok v šolo. Zato HVALA za poslan denar za novi betonski most. Načrt že imam, delavce tudi. Ljudje so izredno zadovoljni. Kamorkoli grem se zahvaljujejo, pa se še nič ne vidi. Vaška skupnost že nosi pesek in punte za podpornike, skupaj vozimo kamenje in pesek. Iz Tananariva so pripeljali šest ton železa, potrebovali bomo 860 vreč cementa, nekaj ton ga je že prispelo. Most bo dolg 40 m in širok 4 m. Bog daj, da bi delo uspešno končali.

PESTRO ŽIVLJENJE Pri nas so trije zdravniki: Lea, Kety in Tomaž. Zelo se ujamejo z našo sestro. Kolikor mi čas dopušča, jim prevajam, če je treba. Vidim, da so radi z našimi ljudmi. So zadovoljni, čeprav ne gredo vsak teden v civilizacijo in na internet v Farafangano. Ciril Berglez že sam mašuje in hodi s sestrami na podružnice. Zelo se je udomačil. Včasih se smejeva, ker so mu nekateri napovedovali vsega tri mesece misijona zaradi njegovih let. Pravi, da že dolgo ni toliko spovedoval kot za veliko noč. Spet je lakota zaradi ciklona. Veliko je podhranjenih otrok. Ti dobijo vsak teden mleko v konzervah, tuberkulozni bolniki pa jedilno olje. Drugim dajem delo, za katerega dobijo riž. Kar nekaj ton sem ga že kupil in razdelil. Če mi lahko pošljete kaj denarja za riž, vam bodo naši reveži zelo hvaležni. Mi je nerodno, ker kar naprej fehtam, pa saj ne zase. Medtem ko pouk v državnih šolah že nekaj časa ne poteka, ker učitelji stavkajo, pa v naši teče odlično. Gradimo tudi župnišče. Vlili smo drugo ploščo (vse ročno); upam, da ga bomo drugi teden pokrili. Še marsikaj drugega je, a naj ostane za prihodnjič. Hvala vsem v Misijonskem središču in vsem dobrotnikom, hvala za molitve! Tako lahko skupaj z Božjo pomočjo naredimo marsikaj dobrega za tiste, ki so naše pomoči najbolj potrebni.


O brazi evangelija Danilo Lisjak, salezijanec, Uganda

Brez vode in elektrike Misijonarju prihajajo na pomoč prostovoljci upokojenci. Mesto z 200.000 prebivalci brez vode in elektrike, tako tudi misijon in misijonar. Pod ameriškimi bombniki. Množični krst in zahvala dobrotnikom. 4.4.2012. Veliko novic se je nabralo od decembra do aprila. Povabilu na pomoč pri gradnji novega misijona v Atede, 12 km od Gulu, naši bolj zapuščeni vási podobne metropole, so se odzvali trije iz Slovenije in eden iz Belgije. Še k sreči, da so bili skoraj vsi upokojenci, iz generacije, ki še zmore preživeti nekaj dni brez vode in skoraj vse večere brez elektrike. In potem neznosna vročina v sobi do 34 °C, na soncu zunaj pa od 55 do 57 °C. Prava Afrika. In vendar je takšna resnica. Zakaj bi moral imeti vsak večer elektriko, če ima komaj 10% Ugandčanov dostop do elektrike v hiši in si večina od 200.000 prebivalcev našega mesta Gulu vsak dan nosi v 20 litrskih kantah vodo za umivanje in kuho iz ročnih črpališč v svoje skromne, okrogle, s slamo krite kolibe? Tako smo tudi mi vozili v terencu vodo domov vsak dan. Zadnja skupina pomočnikov je osupnila, ko sem jih peljal na ‘Goli otok’, v kamnolom na obrobju našega misijona, kjer 200 žena in deklet (večina so matere samohranilke) v neznosni vročini z malimi kladivi drobi granitno skalo in jo pripravlja za gradbene namene. Sicer dober posel, vendar bolj suženjstvu podoben. In podobnega ne manjka na pogoreli gmajni, kjer so kolibe prazne in se ‘tolče’ lakota oz. boj za preživetje.

V teh dneh se veliko piše o severu Ugande. Ameriški novinar je predstavil že drugi film o grozodejstvih šefa nekdanje gverile Konyja v 23 let trajajoči vojni, ki je še živ v kongovski džungli in bi ga radi do konca tega leta ujeli. Verjetno tudi zato, ker se bojijo, da bi povedal o grozodejstvih druge strani! No, mi smo v miru, saj nas vse od božiča sem vsak dan preletavajo ameriški bombniki, ki bojda urijo ugandske pilote na bližnjem malem civilnem letališču. Po mojem so zanje bolj mikavna naftna ležišča v bližnjem južnem Sudanu, kjer so se prejšnji teden kar resno spopadli.

Mozaik svetosti Danes sem prav vesel, saj nam je uspelo zabetonirati platforme, temelje našega misijona (300 m²), kjer upamo priti bliže ljudem konec tega leta. Pastoralno delo že poteka nemoteno, saj je kar nekaj prostorov na razpolago. Na velikonočno vigilijo bo krščenih

skoraj 400 katehumenov. Dve noči pred prejemom krsta bodo prespali oz. bedeli kar pri fari sv. Petra in Pavla – zavetnika našega misijona – po tleh v cerkvi, ki še ni dokončana. To bo tudi njihovo prvo srečanje s svetimi obredi vseh treh dni. Precej hrane so že zvozili za takšno množico. Sam bom maševal v gimnaziji na veliko noč zjutraj, na vigilijo in dnevno mašo pa na podružnicah v domačem acoli jeziku. Lepo je razmišljanje o zrnu, ki pade v zemljo in umre, da lahko obrodi veliko sadov. Sicer bi ostalo sámo, pozabljeno. Koliki med vami so v tem postnem času to ‘logiko’ samopozabe in služenja drugim iz ljubezni in po nagibu vere v Jezusa večkrat udejanjili. Iz takšnih dejanj se sestavlja mozaik svetosti in sreče. Hvala vam za te skrivne poti pričevanja in upanja v osamelost in odtujenost mnogih sopotnikov, ki jim je pot do Vstalega zaprta ali zelo odmaknjena. Tudi oni so njegovi bratje, zato jih sprejemajmo in spremljajmo. Posebno mnoge mlade med njimi; tiste z razbitimi družinami ... v obupu ... Vsakemu med vami stisnem roko z voščilom veselja, da nam Jezus s svojim vstajenjem odpira večna obzorja Očetove bližine in ‘slave, ki se bo razodela nad nami’. Ta dan nas pelje domov k Očetu in se piše v naše upanje kot obljuba in popotnica na poti v Galilejo ... kjer ga bomo ugledali. Hvala vam za prijateljstvo in bližino, za duhovno pomoč in solidarnost z mojimi popotniki ob Nilu!

7


P raznovanje Tina Zajec, laiška misijonarka, Angola

Veliki teden po afriško Povsod po svetu obhajamo kristjani veliki teden slovesno in doživeto. V Sloveniji imamo mnogo lepih obredov in običajev povezanih s temi odrešilnimi dogodki. Vendar znajo še veliko bolj doživeto in močno praznovati v Afriki. Kako poteka praznovanje velikega tedna v Angoli, nam piše laiška misijonarka Tina Zajec.

8

Cvetna nedelja Ej, kakšno mašo smo imeli! Spet je nekaj tisoč romarjev tukaj v Calulu. Pa vsi s palmovimi listi v rokah. Najprej je bil blagoslov »butaric« na vrhu hriba, potem sprevod do cerkve. Župnik je vpil med mašo, mi pa za njim: živel Jezus, živela Marija, blagoslovi mojo družino, blagoslovi moje brate, blagoslovi naše delo … Mislim, da Evropa bolj rabi misijonarje kot Afrika. Pa darovanje, kjer ljudje nosijo svoje darove na glavah do oltarja. Ne darujejo samo denarja, tudi pridelke ali kar pač imajo. Koliko navdušenja in veselja. Maša je trajala samo dve uri in pol. Lani na posvetitvi šestih diakonov v duhovnike v Sumbeju pa je trajala celih šest ur. Pri nas v Sloveniji si tega ne predstavljam. Verjetno bi duhovnika odnesli iz cerkve …

ko Jezus umre na križu, je ura ravno tri popoldne. Kar veliko ljudi, pa niti približno toliko kot na cvetno nedeljo. Obred je trajal štiri ure. Tukaj v postnem času nimamo križevega pota ob nedeljah kot v Sloveniji, ampak ob petkih.

Veliki petek Danes smo se zbrali v cerkvici na vrhu hriba Santuario in šli do farne cerkve v dolini. Vso pot so ministranti uprizarjali križev pot. Imamo velik lesen križ za ta namen. Ko pridemo do 12. postaje,

Velika sobota Da se mi ne bi preveč stožilo po Sloveniji, sem takoj zjutraj zavihala rokave in spekla tri arašidove potice. Lepe so ratale in dobre. Seveda brez pirhov ne gre. Hren pa ne obstaja tukaj. Se mi zdi, da

se Slovenci sploh ne zavedamo dovolj, kako lepe običaje imamo za velikonočne praznike. Od butaric naprej. Ob šestih zvečer smo imeli že velikonočno vigilijo. Nabasana cerkev, pa krst katehumenov. Letos jih je bilo manj kot lani, ko jih je bilo sto. Tukaj se krsti odrasle; nimajo običaja otroka krstiti kmalu po rojstvu. In če katehumen ni dovolj dobro pripravljen, ga ne krstijo. Pri otrocih, ki imajo okoli 10 let, imajo vedno dvome. Krstiti ali ne krstiti. Ena od naših hišnih punc je bila tudi pri krstu. Je pa maša trajala štiri ure. Veliko navdušenja in petja. Tukaj orgle ne obstajajo, je treba kar na suho peti.

Velika noč Danes je maša trajala samo tri ure. No, malo manj. Nismo se mogli vsi natlačiti v cerkev, tako da smo imeli mašo potem zunaj in se je začetek malo zavlekel. Dosti več navdušenja je bilo na vigiliji kot danes, ampak vseeno lepo. Po maši pa praznovanje in darila. Velikonočni ponedeljek je tukaj čisto navaden delovni dan. Toliko, da si boste približno predstavljali praznike tukaj. Nekateri ste me spraševali po tem. Vse dobro! Tina


Z umetnostjo do B oga

Janez Sever, Jezuit, Rusija

Zvezde: na poti h končni podobi »Zvezde: na poti h končni podobi« je bil naslov božične razstave sodobne fotoumetniške narave v Moskvi, za katero je bil kurator p. Janez Sever. Razstava je potekala od 24. decembra 2011 do 10. januarja 2012 v eni izmed vidnejših sodobnih umetniških galerij v ruski prestolnici. Z več kot sto petdesetimi slikami, dvema video filmoma in štirimi instalacijami se je predstavilo dvanajstih različnih umetnikov. 20.2.2012. Projekt je potekal pod Astronomija vodstvom umetniške skupine »Masterkaja na Gore« ali po slovensko »Delavnica na gori«, ki jo vodim. Poslanstvo te umetniške delavnice, kot tudi njene omenjene razstave, je ustvarjanje sodobne umetnosti na osnovi Božje besede. Razstava tako postane sveti prostor, kjer se obiskovalci srečajo s človeškimi in verskimi vprašanji. Taka umetnost želi biti podobna prilikam, ki jih srečamo v Svetem pismu. Namen prilike je delno odpreti skrivnost Boga ali Božjega kraljestva s pomočjo vsakodnevne podobe ali okoliščine (zrno, kvas, sveča, itn.), a hkrati polno sporočilo ohranjati kot skrivnosti. Preko prilik, ki jih ustvarjamo mi sami, navdihuje pa Bog, skušamo pokazati nekaj, kar bi jim dalo misliti. Namen slike je, da bi se človek zavedel lastnih globokih in svetih želja in iskal odgovore na vprašanja: Kdo je človek? in Čemu je tukaj?

Tema tokratne razstave so bile „zvezde“. Zvezde so vedno privlačile človekovo pozornost. To posebej velja za zvezdo, ki je vodila sv. tri kralje v Betlehem k Jezusu. Naše »zvezde« so imele namen očarati gledalca tako, da bi se zamislil o lastnem smislu življenja. V času med dvema božičema – zahodnim in pravoslavnim (7. januarja) – in novoletnimi prazniki si je razstavo ogledalo nekaj tisoč ljudi. Večinoma so bili mladi v dvajsetih in tridesetih, ki iščejo nove podobe svoje vere, še posebej s pomočjo lastne umetnosti. Med udeleženci je bilo veliko pogovora o veri. Razstavo je posnel eden izmed moskovskih TV kanalov, o njej pa so lahko brali tudi v enem od moskovskih časopisov. Nepričakovani sad te razstave je njen ekumenski duh. Prišli smo v stik s pravoslavno Cerkvijo na drugačen

način: skozi umetnost. Obenem nas je moskovska luteranska-evangeličanska stolnica prosila, da ponovimo razstavo v njihovi cerkvi. Sedaj se pripravljamo za ta korak. Duhovna umetnost ima namen biti prilika in prostor dialoga med ljudmi, ki iščejo Boga. To je poslanstvo, s katerim smo uspeli utreti to pot. Posebni gost razstave je bil direktor vatikanskega observatorija jezuit Jose Funes, ki je imel dvakrat predstavitev teme »Astronomija, dve poti vere in stroke«. Obdelal je vprašanja, ki si jih v astronomiji zastavljata vera in znanost, in kako je mogoč dialog med njima. Naš namen za prihodnost je oblikovanje naslednje razstave, ki bo junija, na temo smrti, ali je smrt naša „končna podoba“ (The Big Picture)? Ali je človek rojen samo zato, da bi umrl, ali ostaja za smrtjo še kaj, kar sedaj ni tako očitno?

9


M ed G rmičarji Zora Škerlj, Uršulinka, Bocvana

Otepamo se suše in aidsa V Bocvani že dolgo deluje uršulinka s. Zora. Njeno delo je pestro in raznoliko med ljudstvom San, po naše Grmičarji ali Bušmani. S temi ljudmi deli veselje in upanje, pa tudi stiske in žalost. Vsega nam po malo natrosi v svojem pismu.

31.3.2012. V skupnosti sva sestri Elizabeth, Avstralka, in jaz. Vsak drugi mesec se srečamo s s. Frances, ki živi v manjši vasi Sephare 150 km od nas. Ta me je seznanila z uršulinskim projektom za nabavo pitne vode. Pohitela sem in zaprosila za 48 družin z veliko otrok, z aidsom ali invalidi. Januarja letos je bila v naši provinci slovesnost prvih zaobljub domače novinke Catherine. Hvala Bogu in sv. Angeli za ta dar! V našem vikariatu Francistown, ki obsega pol Bocvane, se duhovniki in redovnice srečamo s škofom dvakrat v letu za konferenco, tretjič pa za božično praznovanje. Tako se res čutimo kot ena družina zbrana s petih kontinentov. V naši župniji imamo močno skupino mladih od 17. do 30. leta. Med drugim so se organizirali v pevski zbor, ki ga jemljejo zelo resno in so sedaj nedeljske sv. maše ob njihovem petju globlje

10

doživete. Na tekmovanju v vikariatu so zmagali in šli še v Johannesburg, od koder so prinesli lepo priznanje. Kritično pa je bilo, ko so iz Johannesburga sporočili, da nimajo dovolj denarja za pot domov. To je bil test za župnijo: vse je brenčalo od zbiranja kovancev, dokler se niso izkazali možje, starši idr. in segli globlje v žepe … Mladi čutijo potrebo po osebni poglobitvi, zato so naju s s. Elisabeth lani prosili, naj vodiva duhovno obnovo, prejšnji teden pa smo se spet srečali ob pogovoru o postu.

KDAJ BREZ AIDSA? Aids je žalostna realnost, zato smo dan aidsa (1. december) resno pripravili z župnijskim odborom za aids. Imeli smo sv. mašo in posebne molitve v župniji, povabili smo tudi govornico iz urada za aids. Geslo tega dne je »Getting to zero«: nič novih infekcij, nič diskriminacije, nič smrti zaradi aidsa. To je lepo in pogumno geslo, a kako daleč smo od tega! Smo že v tretji generaciji aidsa. Starši so šibki, zdravstveno ranljivi, njihovi otroci pa čustveno prizadeti. Seveda je precej primerov, ko se mladi upirajo staršem in jih obtožujejo, ker so jim ob rojstvu podali ta virus. Prav prejšnji teden je prišla siromašna in oslabela mati pri

40-tih s 16-letno hčerko, ki je podedovala HIV virus in se sedaj upira materi – zapustila je šolo in skoraj še dom … Pripadniki ljudstva San – Bušmani ne sledijo zdravstvenemu programu, kajti kakor hitro se počutijo bolje, opustijo zdravila. Ta teden smo pokopali 21letno mater dveh otrok, ki je dobila HIV virus pri 16-tih in je zanemarila zdravniške preglede in zdravila. Pri nas je spet suša. Suha in siva trava umira v dobi košnje. Tudi to je naša realnost. San otroci, ki so tako vešči v nabiranju divjih sadežev, imajo oto-

žne obraze, ker je grmičevje prazno. Govedo, ponos Bocvane, je iz dneva v dan bolj suho … Država organizira vaška dela – Ipelegeng, Pomagaj si sam – V katerih dobijo ljudje delo za dva meseca, a je to zelo skromno. Je pa Bocvana »diplomirala«, kot piše v časopisih. Ni več med najmanj razvitimi in je zaradi tega ponosna. Vendar se zaveda, da bo sedaj izgubila precej mednarodne pomoči. Hvala Bogu za 47 let dobre vlade, za naravna bogastva diamantov in predvsem za miroljubnost prebivalstva. In seveda leto 2011: Africa Cup of Nations – nogometno prvenstvo. Kako čudovito se je čutila edinost, samozavest in zdrav ponos v Afriki. In kako so se naši San mladi znali pritihotapiti k televizorjem, da vidijo tekme in potem igrajo z žogo iz njihovih nogavic, ki spadajo k šolski uniformi. Kako čudovit in ljubezniv je Bog v svojem stvarstvu! V molitvi in Jezusovi ljubezni združena, s. Zora.


SALOMONEC V SLOVENIJI

Pogled od drugod Gideon Harps Houanitau, bogoslovec s Salomonovih otokov, je preživel v Sloveniji tri mesece (2010-11), kjer se je izpopolnjeval v glasbi. Pridno in ostroumno si je zapisoval doživetja, spoznanja in premišljevanja. Nekaj utrinkov iz njegovega dnevnika objavljamo za pokušino, sicer pa bo njegov celoten zelo zanimiv zapis izšel v knjigi Draga K. Ocvirka, Navzkrižna doživetja in pogledi. generacije, ki so nas evangelizirale, GOLOTA: PREJ TAM, ZDAJ TU Danes se mi je posvetilo, kako lahko že pomrle. Zdaj se zdi, da so novi rozdaj mi vračamo tisto, kar so pred dovi belcev pozabili, kaj so njihovi davnimi časi raziskovalci storili za lastni predniki storili. Morda se je to naše ljudstvo. Enako velja tudi za šir- zgodilo zato, ker se je marsikaj spremenilo, nam pa zmanjkuje časa, da jenje Kristusovega evangelija. Prvi belci, ki so prišli na naše otoke, bi to premislili in poiskali, kako naso se nekoč posmihali našim prednikom, ker so bili goli. Dali so jim oblačila in naši ljudje so se sramovali svojih temnih teles, ki jih poprej sploh niso skrivali. Belci so te pogane tudi poučili, da morajo svoja telesa pokrivati zato, ker je telo tempelj nekoga, ki so ga klicali Bog. Gideon z rogaškim Ta navodila in učenje nadžupnikom Jožetom so naši predniki izVehovarjem pri –18 0C. ročili svojim potomcem. Vidim, da se je veter, ki je nekdaj prej. Nikogar ne moremo grajati zapihal s severa proti jugu, obrnil z juga radi tega, kljub temu pa ni odveč, če nazaj proti severu. Danes bi se na- drug drugega opomnimo, kako lahko mreč vaški prebivalci Salomonov po- včasih zaidemo daleč od kraja, kjer bi smihali nagcem po teh mestih, če bi morali biti. V tem primeru ni mogoče jih mogli videti. Nekoč so nas poučili govoriti o grehu, ampak le o tem, da o svetosti telesa, zdaj jih lahko o njej se je miselnost od enega rodu do drupoučujemo mi. Prav tako so belci med gega korenito spremenila. nami razširili krščanstvo, zdaj pa je napočil čas, da jim to vrnemo in med HRANA IN OBLAČENJE Zaradi dvojega sem dojel, kako nedolnjimi širimo evangelij mi. žen oz. neveden sem. Prvo je hrana, drugo pa obleka. Hrane je tu v izobilju KRŠČANSTVO KAKOR LUBENICA Ko gledam sodobno krščanstvo, se mi in ogromno je različnih jedi in pijač. zdi, da je kakor mogočno razvejano Skorajda vsa tukajšnja hrana je zame in razraslo steblo lubenice. Na koncih nova. Na Salomonih ne jem, česar svojih mladik rojeva sadove, medtem nimam. Povedano drugače: jemo le ko je samo glavno steblo, iz katerega to, kar pridelamo, utrgamo ali morda mladike poganjajo in se razpredajo ulovimo, tu pa jemo, kar se nam zanaprej, videti staro, umirajoče in sko- hoče. To pomeni, da moram izbraraj brez življenja. In vendar je prav v ti hrano, ki jo hočem jesti; tu lahko tem steblu, čeprav kaže drugače, zgo- izberemo najljubšo jed in se drugeščena ogromna življenjska moč, ki se ga ne dotaknemo. Razumljivo, da sta iz njega pretaka v mladike in sadove zato Drago in Ana med potovanjem ves čas razpravljala, kaj je na jedilna njih. Tu želim poudariti, da so krščan- nem listu, in potem izbrala najpristvo zanesli k nam belci. Vemo, da so mernejše. Tudi vrstni red, kako jemo,

Bogoslovec Gideon z otoka Malaita v celjskem muzeju v sobi Alme Karlin, ki je bila na njegovem otoku 1925

je določen. Tako je npr. najprej juha, potem glavna jed in nazadnje sladica. Vse to je popestreno s pijačo, kot je pivo, vino ali sokovi. Solat, ki so za mnoge priljubljena mešanica zelenjave, nimam rad. Dva tedna sem preizkušal vse mogoče vrste hrane, kasneje pa sem izbiral tiste, ki so mi bile všeč. Tako sem spet začel jesti kot normalen razsoden človek, medtem ko sem sprva jedel vsepovprek kakor prašič. Tudi oblačenje je novo in predvsem to, kaj obleči, kakšne barve in ob katerem času. Kar velja na Salomonovih otokih glede hrane, velja tudi glede obleke: oblečemo, kar je na razpolago. Toda tukaj si moramo nadeti pravo oblačilo na pravem mestu in ob pravem času. To je zame povsem novo in je izjemno naporno, ko moram obleči nekaj, česar nisem še nikoli doslej. Včasih sem celo pomislil, da bi se tu oblekel kot na Salomonih, a vem, da bi bil videti zelo čudaško.

SLOVO Na splošno je lepo biti v Sloveniji. Uživam ta čas in ljudje so zelo gostoljubni. Od ljudi sem celo slišal, da je ta zima čudna in da ni premrzlo, čeprav je bilo pred dnevi v Rogaški Slatini minus 18 0C. V primerjavi s Salomoni je to okroglih 50 0C razlike. Da zdaj še ni premrzlo, je potemtakem pravi blagoslov zame, saj ko bo tu zares mrzlo, jo bom že popihal domov.

11


J ubilanta se predstavita

Jezuit Janez Mihelčič - 70 letnik Ker se mi bo letos izpolnilo 70 let, pomeni, da sem bil rojen leta 1942. To se je zgodilo v Radovljici, kjer sem hodil v osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Višjo gimnazijo sem obiskoval v Kranju in leta 1961 maturiral. Isto leto sem stopil v bogoslovje, od koder so me čez pol leta poklicali k vojakom. Vojsko sem služil v najjužnejši občini Jugoslavije, v mestecu Resen blizu Prespanskega jezera. Ko sem se po letu in pol vrnil v Ljubljano, me je nadškof Pogačnik poslal študirat v Rim. Tam sem kmalu pomislil, če ni morda to "Božji prst", da bi šel v misijone. Po treh letih študija sem s škofovim dovoljenjem zaprosil za vstop v Družbo Jezusovo. Po dvoletnem noviciatu na Irskem sem se leta 1968 podal na Japonsko, kjer sem se najprej učil japonščine, potem pa ruščine. Končno sem se vrnil v bogoslovje in bil leta 1975 v Tokiu posvečen v duhovnika. Sledila so tri leta podiplomskega študija v Beogradu, potem pa vrnitev na Japonsko, kjer sem v letih 1979-97 predaval ruščino na jezuitski univerzi "Sophia" v Tokiu. Po razpadu Sovjetske zveze smo jezuiti od ruskih oblasti dobili dovoljenje za delovanje v Rusiji. Spomladi leta 1997

sem odšel v Moskvo. Sveti sedež je ustanovil nove cerkvene pokrajine, ki so sovpadale z novimi državnimi mejami. Delo v Kirgiziji je bilo zaupano Družbi Jezusovi. V glavnem mestu Frunze (zdaj Biškek) je bila župnija že od leta 1969. Predstojnik me je jeseni 1998 poslal tja pogledat, kaj se da narediti še več. Kmalu po prihodu so me povabili predavat japonščino

na državno univerzo, kasneje še na slovansko. Zdaj pa še na humanistični predavam o medkulturni komunikaciji za Japonce, ki prihajajo sem na podiplomski študij. Moje misijonsko delo je torej bolj posredno; ob nedeljah in praznikih pa seveda pomagam tudi v župniji.

Pogled na mesto Oš, na jugu Kirgizije, ob meji z Uzbekistanom, ki je pred leti praznovalo 3000-letnico ustanovitve ...

Usmiljenka Veronika Nose - 30 let v misijonih V Turčijo sem bila poslana 4. junija 1982, in sicer v kraj Meryem Ano (Marija Mati) blizu Efeza. Tam naj bi bila Marijina hiša, v kateri je Marija preživela zadnja leta zemeljskega življenja. Danes je to majhna kapela. Marijino hišo so našli lazaristi, ki so delovali v Smirni. Tja jih je pripeljala s. Marie de Mandat-Grancey, ki je tudi poskrbela za prvo obnovo kapele, zadnja pa je bila leta 1950. Zdaj prihaja tja zelo veliko romarjev in turistov z vsega sveta. Sestre smo jim tam na razpolago. Na tem svetem kraju molijo kristjani ob muslimanih in prižigajo sveče: vsak dan na tisoče. Tu sem delovala skoraj šest let. Vsa druga leta delujem v francoski psihiatrični bolnici v Istanbulu., kjer sem delala na različnih oddelkih kot usmiljenka in kot medicinska sestra. Bogu sem hvaležna za vse lepe trenutke, ki jih ni bilo malo, ko bolnik ozdravi in je povsem drugačen, kakor je bil ob prihodu in odhaja poln hvaležnosti. Vendar se pri mnogih bolezen vrača in morajo nazaj v bolnišnico. Takrat zahtevajo veliko pozornosti, ker ne vedo, kaj delajo, vadijo nas v potrpežljivosti in še

12

marsičem. Takrat prosim pomoči od zgoraj in Božja pomoč je očitna. Sedaj sem v pokoju in, kakor veste, v penziji ne ostanemo brez dela, zato še naprej delam - malo drugače, bolj duhovno z molitvijo za bolnike. Če želijo, molimo skupaj, pomagam jim do kapele. Popeljem jih na sprehod na vrt ali ob morju, pomagam pri hranjenju … Največ časa posvetim težko bolnim, ki se poslavljajo s tega sveta; obiskujem jih in poslušam; moja pomoč je skromna, včasih le navzočnost. Skušam razumeti njihovo poslednjo željo in jo izpolniti, če

je mogoče, drugim pa, ki niso pri polni zavesti, skušam pomagati z uslugami, ki jih narekuje bolnikovo stanje. Prav ti, ki se poslavljajo, me učijo pomembnosti sedanjega trenutka, rasti v medsebojni ljubezni, minljivosti zemeljskega življenja, razkrivajo mi moje pomanjkljivosti in skrivnosti trpljenja ... Bogu sem hvaležna za te enkratne trenutke, kadar morem biti navzoča ob njih ob prehodu preko smrti v življenje. Odkar je Kristus vstal, se nam bodo ob koncu naših dni odprla večna vrata, kjer nas čaka On, ki je naše življenje in upanje sedaj, takrat pa bo naše večno veselje. Vstali Gospod naj nas vse napolnjuje z radostjo odrešenih, da bomo v bližnjem spoznali Vstalega ... Vsem vam, dragi misijonski prijatelji, želim blagoslova in vas pozdravljam, hvaležna s. Veronika


I znajdljiva ljubezen

S seboj nesi le ljubezen Laiški misijonarji se pripravljajo na svoje poslanstvo v Skupini Sled v organizaciji Misijonskega središča. En vikend na mesec se zberejo v Šentjakobu ob Savi pri sestrah usmiljenkah, ki zanje gostoljubno poskrbijo, vrsta predavateljev pa jim širi misijonska obzorja. Kako poteka takšno srečanje, nam predstavi Polona Berlec, ki se odpravlja na Salomonove otoke. Marec 2012. V petek smo se Sledovci, tokrat malo drugače, zbrali v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani. Potekala je molitvena ura za domovino. Zakonca Porenta sta nas dobesedno rešila, saj sta pripravila srčno razmišljanje v molitvi. Predvsem smeha poln je bil večer pri sestrah v Šentjakobu. Po vedno okusni hrani za telo je Matevž poskrbel za goro smeha, tekmovalnost in pravo mero rekreacije po večerji. Tole z družabnimi igrami je bila res dobra odločitev, saj je minilo že kar nekaj vikendov brez običajnega »ponočevanja« ob družabnih igrah (verjamem, da je g. Tone Ciglar tako bolj zadovoljen, ker naspani bolj vneto sodelujemo pri »njegovi« psihologiji). V soboto se je začelo najprej zelo resno (vsaj naslov teme je kazal na resnost. Tema je res težka, sem si mislila, gotovo bo naporno …). Prišla je dr. Metka Klevišar, onkologinja, ki tudi sama bije bitko z multiplo sklerozo. Gospa se je po uvodni predstavitvi prav prijetno razgovorila. Nekaj zgodb je povedala še njena prijateljica, tudi zdravnica, in ni bilo dolgo, ko smo drug čez drugega

Skupina SLED na majskem srečanju

pripovedovali osebne in družinske zgodbe, zgodbe prijateljev, znancev … in se kljub resni vsebini tudi od srca nasmejali. Na koncu razprave smo prišli do zaključka, da knjigo petega evangelija piše vsak izmed nas sam, v njej pa smo glasniki vsak svoje sreče. Do prihoda Matije Nareda smo bili že dobro razgreti, zato smo se njegovega pričevanja toliko bolj veselili. Matija je z nami kot misijonar laik podelil osebno izkušnjo delovanja na Madagaskarju. Tam je doživel prometno nesrečo in si poškodoval nogo. Na videz nedolžen zlom ga je za štiri leta prilepil na bolniško posteljo. Osebno me je Matijeva zgodba izredno nagovorila. Predvsem sem se zamislila nad lepoto in iskrenostjo njegovega pripovedovanja in njegovih čustev do ljudi na Madagaskarju. Kljub poškodbi (ko bi v našem, »modernem« svetu marsikdo

Laiški misijonar Matija Nared (levo) s Pedrom Opeko

vse skupaj poslal nekam žvižgat … da niti ne pomislim na obrekovanje, zlobne besede o primitivnosti in grozljivosti tamkajšnjega nazadnjaškega življenja) je bilo njegovo pripovedovanje (zato po mojem mnenju pričevanje) prežeto z neizmerno ljubeznijo, nežnostjo in ponižnostjo do tamkajšnjih ljudi. Poleg osebne izkušnje, ki jo je podelil z nami, nam je dal nekaj dobrih, praktičnih nasvetov, ki smo jih (mislim, da lahko govorim v imenu vseh) z velikim zanimanjem vzeli na znanje. Matijev nasvet, ki se mi je najbolj vtisnil v spomin in za katerega molim, da ne bo prešel, je: »S seboj nesi samo ljubezen.« G. Ciglar nas je - po dobrem kosilu in prijetno vetrovnem sprehodu - popeljal v novo temo človeške zavesti in našega zavedanja. Ta »njegova« psihologija, kot ji pravim sama pri sebi, mi vedno znova »da« misliti. Začel je takole: bolne misli = bolni ljudje, in zdrave misli = zdravi ljudje. Lahko si je predstavljati, da ob taki začetni motivaciji človek ne more ostati ravnodušen. Razložil nam je psihologijo jasnih in osredotočenih misli. Govorili smo o problemih današnje družbe, spoznavali prednosti avtogenega treninga, razglabljali o pomembnosti usmerjenih misli … Misel, ki me je s tokratnega »tečaja« psihologije najbolj zadela, je: Za vsak rezultat je potrebno delo, vaja; naj bodo misli jasne, nameni pa osredotočeni.

13


TO IN ONO Toronto

Tombola za malgaške hiše Peter Opeka, ki je razodel svoje sanje, da bi v Kanadi zbral dovolj denarja za gradnjo desetih hiš, tj. okrog 50.000 $. Med nami je bil dva tedna.

Foto: Mary Kure

4.3.2012. Letos smo praznovali 20. misijonsko tombolo pri župniji Brezmadežne s čudodelno svetinjo v Torontu. Med nami je bil misijonar

Slovenj Gradec

Petje z dobrodelnostjo

21.04.2012. Letos so se otroški in mladinski cerkveni zbori zbrali na letno srečanje v Slovenj Gradcu in mu dodali še dobrodelnost in ljubezen. Prostovoljne prispevke so namreč namenili plemenitemu delu Petra Opeke na Madagaskarju. Sv. mašo je ob somaševanju župnika Petra Leskovarja in dekana Tineta Tajnika vodil Stane Kerin, ravnatelj MSS, ki je spregovoril o delu naših misijonarjev, posebno misijonarja Opeka. Med mašo so peli združeni zbori, po maši pa so zapeli še vsak po eno pesem. Potem je bilo prijetno srečanje pred cerkvijo sv. Elizabete. Od te lepe prireditve smo se vračali na domove z upanjem, da smo naredili nekaj dobrega in se prepričali, da lahko tudi pesem odpira srca in prinaša upanje. Hvala mladim pevcem naše dekanije, hvala duhovnikom in vsem, ki so kljub današnjim gospodarskim težavam darovali kak evro. Dobrota ne pozna ne recesije ne insolventnosti. (namenoma sem uporabil dve grdi besedi!). Bog povrni vsem! Leopold Korat, župnik v Podgorju

Njegova duhovnost in ljubezen do otrok sta nas zelo ganili. V soboto, 3. marca, smo v župnijski dvorani pripravili nagrade, dar dobrih župljanov in drugih dobrotnikov. Nekateri sodelavci so porazdelili dobitke, kar je veliko in skrbno delo. Nekateri so pripravili jabolčne zavitke, ki jih ljudje kupijo za domov. Tombola je bila v nedeljo popoldan. Dvorana je bila polna in morali smo dodati nekaj miz. Prodali smo vse tombolske kartice, kar se še ni zgodilo. Misijonar nam je predstavil svoje delo na video posnetku. Na koncu smo bili še sami presenečeni, saj se je nabralo 110.000 $, kar je dovolj za 22 hiš. Rada bi se zahvalila g. Opeki, vsem župljanom in drugim za udeležbo in darove. Prav tako tudi vsem donatorjem večjih nagrad, prostovoljcem sodelavcem in duhovnikom. Brez vseh teh ne bi bilo zaželenih uspehov. Hvala vsem in Bog povrni! Marjeta Franc

JUBILANTI – ČESTITAMO 80 letnica življenja Marija Pavlišič, usmiljenka, rojena 24. avgusta 1937 v Semiču. Na Madagaskar je odšla 17. februarja 1969.

60 letnica življenja Anita Poljak, usmiljenka, rojena 25. julija 1952 v Sinju na Hrvaškem. V misijone je odšla leta 1980. Deluje v Grčiji.

35 let dela v misijonih Stanko Rozman, jezuit, rojen 7. marca 1942 v Kovorju. V misijone je prvič odšel 11. avgusta leta 1977 v Zambijo. Sedaj deluje v Malaviju.

JUBILANTI – ČESTITAMO 14


DAROVALI STE - HVALA ZA LAČNE V MISIJONIH o posamezniki: Durič Darko, Gasparovič Marta, Kastelic Darja, Kranjc Barica, Kravos Stojan, Lopatič Karel, Lorber Petra, Martinčič Ruth, Medvešek Viljem, Mlinarič Jože, Motaln Betka, Mršnik Bernarda, Murko Ana, Ojsteršek Lidija, Ojsteršek Peter, Osnovna šola Žalna, Seršen Rozalija, Seršen Terezija, Smrkolj Neža, Šef Ida, Škulj Jožica, Štavar Valenčič Ana, Terglav Alojz, Žugman - Družina o  SKLAD ZA SOCIALNO ZAVAROVANJE MISIJONARJEV o posameznica: Trček Francka o  SKLAD ZA GOBAVCE o župnija: Tinje o  posameznica: Meglič Alma o SKLAD ZA MADAGASKAR o župnija: Sv.Jedert Nad Laškim o  SKLAD ZA MISIJONE o župnija Brdo, župnija Bukovica, Frankolovo, Kresnice, Ljubljana-Sv.Nikolaj, Mirna, Sv.Urban-Destrnik, Šentvid pri Stični o  posamezniki: Aljančič Jelka, Babnik Marija, Barle Gabriela, Beranič Jožica, Berdajs Vesna, Blažič Miha, Bogovič Anica in Ivan, Božič Mihaela, Bratuša Andrej, Brišar Tončka, Budja Marija, Cencič Kristina, Cvelbar Andrej, Cvetko Primož, Črnivec Urška, Dovnik Nežka, Flat Anica, Gantar Metod, Gojčič Marija, Gregori Mirko, Habl Željka, Humar Tone, Irnar Ana, Iršič Andrej, Jakofčič Darja, Jerovšek Jure, Jurkovnik Francka in Stanislav, Kastelic Mateja, Kavčič Irena, Kelhar Jožica, Kitak Ljudmila, Koče Urška, Kolar Mihaela, Kolbl Jernej, Konig Ana, Koren Leopold, Kotar Karin in Nataša, Kotnik Ambrož, Kovačič Ana, Kozole Cvetka, Kranjc Ivan, Kulovec Igor, Kuzma Anton, Lah Pavla, Leskovar Tanja, Lisjak Ivan, Ljumani D.O.O., Lorber Petra, Magdič Olga, Marjanovič Miranda, Mernik Zinka, Mihelčič Tomaž, Mikulin Olga, Možina Albina, Mušič Milan, N.N., Nastran Ana, Novak Ana in Tomaž, Ojsteršek Simon, Paškič Ilija, Pečarič Karmen, Pečovnik Alojzija, Pišcanec Ivo, Prinčič Silvester, Rihtar Helena, Sagadin Emil, Schwarzbartl Tomaž Ervin, Senegačnik, o Skodnik Klara, Slabe Anton, Slokar Darja, Sodlašek Ana, Stanovnik Ana, Strnad Ivanka, Suhadolčan Franci, Šafran Boža, Škrjanc Terezija, Štiberc Amalija, Štrukelj Frančiška, Štrukelj Marija, Tekavčič Štefka, Urbas Marija, Vehovar Darinka, Velikonja Štefanija, Videnšek Marija, Vreček Stane, Ziherl Miha, Žele Ana, Žužek Majda, Marija Gojčič, Jožef Gojčič, Elica Toplak, Betka Križovnik, Anice Sel z družino, Vesna in Manuela Kmetec, Damjan in Barbara Kmetec, Saša Kmetec z družino, Ivanka in Slavko Štrucl, družina Plohl, družina Kac, Anka in Lojze Malovrh, Milka Pečnik, družina Završki, gospa Rozman, družina Ploj-Čeh, Oto Pesek, družina Selinšek, družina Ekart, Boris Nosan, Majda Turnšek z družino, Greta in Majda Mohorič, Marjeta Turnšek o  o SKLAD ZA ŠOLANJE BOGOSLOVCEV o župnija: Hoče o posamezniki: Mah Tinko, Ravnihar Marija, Šifrar Ana, Vinkovič Marija, Zupanc Marjan o LENČKOV SKLAD o  posamezniki: Primc Anton, Zavar Valerijan o ZA ŠRILANKO o posameznica: Korez Jožica o  o  SKLAD LAKOTA V ETIOPIJI o posamezniki: Kurent Jerica, Medvešek Viljem, Remic Metka, Skender Lucija o SKLAD CIKLON MJANMAR o  posameznici: Meglič Tanasič Silvija, Rom Ana o SKLAD DISPANZER MATANGA o posamezniki: Žerovnik David o SKLAD ZA RIŽEVA POLJA o posameznik: Robič Irena, Strajnar Primož o SKLAD ZA CIKLON NA MADAGASKARJU o posameznici: Kotar Milena, Svetelj Zinka o SKLAD ZA MATANGODAR UPANJA o župnija: Metlika o posamezniki: Behek Mirjam, Bogovič Anica in Ivan, Čas Helena, Klanjšek Sonja in Mitja, Koče Urška, Kozina Jože, Kralj, Morelj Darja, Podobnik Jožica, Skerlovnik Marija, Škulj Jožica, Zabavnik Mitja, Zupančič Mateja o SKLAD ZA HAITI o posameznica: Čuješ Anica o DROBIŽ ZA RIŽ o posamezniki: Drev Jožef, Jenič Dušan, Smole Jana, Šubic Ida o SKLAD PAKISTAN-POPLAVE o  posameznika: Klančišar Ljudmila, N.N. o  TRIKRALJEVSKA AKCIJA o župnije: Ankaran, Celje - Bl. Anton Martin Slomšek, Komenda, KranjZlato Polje, Ponikva, Ribnica, Strunjan, Sv.Ana v Slov. Goricah, Sv.Katarina-Topol, Sv.Marko niže Ptuja, Šentvid pri Stični, Trnje, Velesovo, Vir o ADVENTNA AKCIJA o posamezniki: Krnc Stane, N.N., Štrumpf Feliks David o župnije: Ankaran, Avče, Bočna, Bohinjska Bistrica, Brežice, Cankova, Celje - Bl. Anton Martin Slomšek, Čatež-Zaplaz, Davča, Dekani, Dolenja Vas, Galicija, Goriče, Grad, Ig, Ihan, Javor, Kisovec, Komenda, Koprivnica, Kostanjevica na Krki, KranjZlato Polje, Ljubljana-Štepanja vas, LjubljanaZadobrova, Lokev, Maribor-Pobrežje, Maribor-Sv.Križ, Maribor-Tezno, Mengeš, Nova Gorica - Kr. Odrešenik, Olimje, Pivka-Št.Peter na Krasu, Podgorje pri Slov. Gradcu, Polhov Gradec, Ponikva, Preserje, Prežganje, Primskovo na Dolenjskem, Prvačina, Ptuj-Sv.Ožbalt,

Rakitna, Razkrižje, Remšnik, Ribnica, Senovo, Slovenska Bistrica, Smlednik, Sv.Katarina-Topol, Šlovrenc, Šmartno v Rožni Dolini, Šmihel, Tomaj, Trbovlje - Sv.Marija, Tržišče, Unec, Vače, Velesovo, Vir, Vreme, Vuzenica, Zagradec o SKLAD MIVA o župniji: Grosuplje, Šentvid pri Stični o posamezniki: Belužič Ida in Josip, Čep Marija, Kolbl Jernej, Kotnik Ambrož, Kovšca Tončka, Menart Tomaž, Rot Zvonka, Ruparčič Miroslav, Škrabl Ivanka, Tisoviča Marija Ana, Vombergar Angelca o ZA JOŽETA ADAMIČA o  posamezniki: Burger Alenka, Čižman Marko, Kocmur Petra, Urbanija Matija In Cvetka o ZA S. KRISTINO BAJC o posameznica: Lajevec Janja o ZA S. ANKO BURGER o župnija: Šentjurij-Podkum o  posameznik: Mrvar Jože o ZA S. VIDO GERKMAN o posameznica: Pipan Marinka o ZA JOŽETA MLINARIČA o posameznika: Kvaternik Tomaž, Pavlica Otilija o ZA JOŽETA GROŠLJA o posameznica: Velepič Anica o ZA S. VESNO HITI o  posamezniki: Krašovec Marija, Kunšič Francka, Martinčič Angela, N.N., Pavlovec Dr. Rajko, Perovšek Francka, Poljanec Kolbezen Vida, Šijanec Mira, Štalec Kristina, Štalec Marija, Vatovev Nada o ZA MILANA KADUNCA o posameznik: N.N. o ZA TONETA KERINA o župnija: Stari trg pri Ložu o posamezniki: Capl Ana Marija, Dolenc Janez, Jereb Vincenc, Koncilija Jožica, Kosmač Martina, Milič Lojzka, Stanovnik Ana, Štraus Matej, Šušteršič, Žveglič Marija o ZA TONETA OVTAR o posameznica: Kovač Marijana o ZA S. AGATO KOCIPER o posameznica: Muha Vera o ZA JANKA KOSMAČA o posameznica: Bobnar Lojzka o ZA JANEZA KRMELJA o posamezniki: Agrometal Kmetijska Mehanizacija, Krmelj Janez, N.N., Perovšek Francka, Sušnik Janez, Šifrer Marija, Trček Francka, Vrabec Mirijam o župnije: Brezovica, Cerklje na Gorenjskem, Polhov Gradec o ZA S. ANDREJO GODNIČ o posamezniki: Ačanski Elizabeta, Sedej Andreja, Štuhec Msgr. dr. Ivan o ZA DANILA LISJAKA o župnija: Velike Žablje o posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Krevelj Branko, Sušnik Janez, Žukovec Jožica o ZA VILKA POLJANŠKA o  posameznik: Kokotec Lovro o ZA TOMAŽA MAVRIČA o posameznice: Batagelj Sonja, Kovač Marijana, Malalan Nika, Pleško Nada o ZA S. ZVONKO MIKEC o posameznika: Breznikar Jožefa, Murn o ZA MISIJONARKE MATERE TEREZIJE o  posameznik: Kranjc Rafael o ZA S. TADEJO MOZETIČ o posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Dornik Silvana, Rudež Lučka, Skvarča Majda, Šiško, Zavrtanik Petra o župnije: Bilje, Dobrepolje-Videm, Pivka-Št.Peter na Krasu o ZA JANEZA MESCA o  posamezniki: Cerar Lojzka, Oblak Tomaž, Rupar, Zelič Helena o ZA PEDRA OPEKO o župnije: Ljubljana-Zadobrova, Stari Trg pri Ložu, Šturje, Tržišče, Žvikart Anita o posamezniki: Abrahamsberg Andrej, Adam Slatinek Andreja, Adamič Marjan, Bizjak Silvano, Bohak Ivan, Bojc Vida, Boltar Jure, Borštnar Blanka, Bovcon Alenka, Bren Marta, Brišar Tončka, Cankar Franc, Čampa Anton, Drenovec Marija, Fegic Anica, Fidler Lara, Freitag Tina, Gaberc Breda, Gabrovšek, Gabrovšek Lora, Gale Polona, Godunc Ervin, Gojčič Marija, Gorenc Marija, Gortan Ingrid, Gostiša Ladislav, Habič Marija in Darja, Hasenbichel Liana, Horvat Štefka, Hozjan Fani, Iskra Jože, Jan Polonca, Janža Andreja, Jeras Tadej, Jeras Tanja, Ješovnik Simona, Kastelec Ljubomir, Kastelic Aleša, Kekič Danijel, Knavs Pavla, Kocbek Gordana, Kokalj Ivana, Kolenc Romana, Konig Ana, Kordiš Rozalija, Korošec Tina, Košir Melita, Kraner Aleksandra, Kremžar Nada, Lapajna Julijana, Lenarčič Kaja, Lesjak Tatjana, Likar Ivan, Mahne Marjetica, Mastnjak Marjana, Mikec Slavka, Mohorič Slavica, Murovec Terezija, Noč Marinka, Novak Stanko, Oblak Albina, Parapot Jasna, Pecman Nataša, Perovšek Zarja, Petač Tjaša in Primož, Pevec Andrej, Pirc Janko, Podgoršek Zdenka, Podlogar Vesna, Poljanec Kolbezen Vida, Rajnis Vesna, Remše Matija, Rigler Marta, družina Rojko Cigoj Ljudmila, Rus Valerija, Samotorčan Vida, Sekirnik Alenka, Semec Francka, Smole Gorazd, Srebrnič Tereza, Stenko Tone, Ščavničar Ema, Šef Manja in Tone, Šemrov Katja, Šepec Jože, Šifrer Marija, Škvorc Marjan, Štefančič, Šušteršič Žiga, Švajger Matjaž, Trtnik Boštjan, Turk Sulc, o Ujčič Anita, Urbanija Matrija in Cvetka, Vehar Štucin Erna, Vendramin Simon, Verderber Matjaž, Vilfan Frančiška, Vode D.O.O., Vrhovec Tanja, Zgonc Marija, Žibert Mitja, Žnidaršič Desanka o ZA S. MARIJO PAVLIŠIČ o posameznici: Dumenčič Katja, Štumberger Elizabeta o  ZA S. MIRJAM PRAPROTNIK o posamezniki: Demšar Andrej, Kregar Marija Magdalen, Loboda Kristina, N.N., Rihtar Helena, Zupančič Silvestra o ZA MARTINA KMETCA o posameznica: Resman Silva

o ZA KLEMENA ŠTOLCARJA o župnija: Gorje o posamezniki: Lajevec Janja, Mulej Marija, N.N. o ZA SALOMONOVE OTOKE o župnija: Trebnje o  posamezniki: Hozjan Fani, Jakša Ana, N.N., Slabe Anton, Bent Excellent D.O.O., Kranjec Matilda, Škulj Franc o ZA S. BOGDANO KAVČIČ o posameznici: Brešar Francka, Lesjak Bernarda o ZA LOJZETA PODGRAJŠKA o župnija: Višnja Gora o posamezniki: Jelenko Gabriela, Lavrič Drago, Petrič Ingrid, Povh Jože, Slovenska Provinca D, Stanovnik Ana, o ZA S. ANICO STARMAN o posameznici: Ujčič Nadja, Žveglič Marija o ZA S. ZORO ŠKERLJ o posameznik: N.N. o ZA S. MILENO ZADRAVEC o posameznica: Brišar Tončka o  ZA S. LJUDMILO ANŽIČ o posamezniki: Muha Vera, N.N., Strnad Alenka o ZA KATARINO KAVČIČ o  posameznica: Irnar Ana o ZA S. ANO SLIVKO o  posameznice: Jug Andreja, Potočnik Irena, Skubin Dragica, Žgavec Marija o  o ZA S. DORICO SEVER o  posameznici: Vombergar Angelca, Žveglič Marija o  ZA IZIDOR GROŠLJA o posameznika: Kokotec Lovro, Škrinjar Ana Marija o ZA S. POLONO ŠVIGELJ o posameznika: Kožuh Helena, Mihelčič Janez o  ZA ANO KNEŽEVIČ o župnija Sv.HelenaDolsko o posamezniki: Košmerlj Anica, Nova Slovenija o ZA P. MIHA MAJETIČA o posameznica: Benedik Barbara o ZA S. SLAVKO CEKUTA o posamezniki: Murgelj Peter, Sajt Angela, Štumberger Elizabeta o Znamke so darovali: Markelj Lojze, Premrov Anica, Šinkovec Ani, Rogelj Anka in Peter, Terenta Marija, Breznik Katica, Marenčič Dragica, Čokl Alojz, Leskovšek Marija, Režek Julijana in Jože, Vidmar Angela, Kocjančič Angelca, Peruzin Ana, Prosen Marjanca, Zupanič Mirko in Anica, Štular Dominika, Temlin Vida, Leš Ivanka, voščila: s. Mozetič Tadeja, Turk Jožefa, Lisjak Danilo, Cerkvenik Teodor, Brckovic Tania, Fabjan Tea in Marinka, Marter Marinka, Bremšak Slavka, Škvorc Luka in Sabina, s. Ferenčak Felicita, Potočin Stanka, Ličen Anica, Budin Ivo, Kos Vladimir, s. Rebselj Fabiola, Pušenjak Milan, Golja Marija, Golob Juliana, Nisinovič Katja, Srdarev Ester, s. Tisel Majda, Kolbezen Jože, Knep Milan, Občina Hajdina, mag. Pačnik Anton, Pesek Marjan, Hanjže Katica, Orešnik Daša, Kolar Domen, Centrih Amalija, Rakušček Marica, Šivic Silvana, Ruesch Marija, Tsonski Tereza, Gorc Anka, Obed Stanislav, Rejc Mojca, Voros Ivanka, Vratar Tomaž, Marčun Peter, Štolcar Nikolaj, Jug Katja, Klemenčič Andreja, Bogataj Larisa, Brvar Melita, Košir Melita, s. Blagotinšek Zorica, s. Ivančič Marta, Berce Jožef, Škibin Kristina, Krajnc Zinka, Strmšnik Tilka, s. Čakš Andreja, Novak Tija, Cej Vesna, Kramberger Marta, Oblak Damjana, Limbek Marija Anna, p. Špelič Miran, p. Claver Mhaire Mullaney, Kogoj Valentina, p. Komar Krizostom, Tomažič Madgalena, s. Pavlišič Marija, Marčun Peter, Furlan Ivan, Kokalj Irena, Melač Edita, Kavšek Tatjana, Tovornik Ivana in Marija, Strgar Jože in Olga, Marinič Jožica, Košorog Lojze, Vidič Danilo, Rogelj Minka, Kodelja Ambrož, Novak Branko, Ravnohrib Vida, Košuta Jože, Valentan Sebastijan, Romšak Tina, Ramšak Marjan, Škufca Viktor in Jože, Sušnik Fani, Frankovič Martin, Marinič Jožica, Šomen Vida, Konečnik Zvonka, Zupanič Marjan, Racev Zdenka, Jagodič B., Oblak Damjana, Borovnik Ida, Salobir Marjan, Saje Andrej, Turk Debeljak Vida, Podojsteršek Anja, Cizl Gabrijel, Karitas Domžale, dekan Kocbek Ciril, Šlibar Miroslav, Vončina Adelka, s. Zadravec Cilka, s. Bizjan Ivana, Ocvirk Srečko, Lindič Tončka in Jože, Stele Jana, Ziebarth Estell in Pavlino, Kolbezen Marija, Ivančič Rozi, Merku Mirella in Peter, Zalar Nežka in Lojze, Brckovič Tanja, Podlogar Marko, Sosič Dragica, Pavšič Felicita, Košir Propivšek Anica, Hudovernik Silva, Rupnik Valentina, Pleskovic Jožica, Kovač Ivica, Janežič Tatjana, s. Sterle Jožica, Godina Karolina, Romih Domen in Tinkara, Prosen Marjanca, Gosar Marija, Štular Dominika, Pajk Simona, Petek Ana, Bostjančič Cirila, Tomanič Angela, s. Kociper Agata, Zupan Marija, Flis Marta, s. Anžič Ljudmila, Peruzin Ana, Pleskovic Jožica. Darovi objavljenih so na naš račun prispeli do 22. 5. 2012. Hvala vsem.

Celoletni prispevek za Misijonska obzorja za leto 2012: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. BOG VAM POVRNI!

15


Krištofova nedelja

22. julij 2012

Z darovi lanske Krištofove nedelje in čez leto v akciji Miva ste osrečili škofe, misijonarke in misijonarje, predvsem pa ljudi, med katerimi delujejo. Številke so zgovorne: 17 krajev je dobilo prevozno sredstvo v skupni vrednosti 268.204,03 €. Naši misijonarji so vam neizmerno hvaležni, da ob tej naglici in prezaposlenosti, pa tudi stiski, mislite nanje, ko ne pozabljate, kako zelo potrebujejo prevozna sredstva. Z njimi dovažajo najrevnejšim hrano, zdravila, gradbeni material, jih prevažajo v bolnišnico in rešujejo življenja, omogočajo izobrazbo in kolikor toliko dostojno življenje.. To ogromno delo je sad vaše dobrote, ko se na Krištofovo nedeljo oz. pri blagoslovu vozil spomnite misijonarjev in jim s svojimi darovi pomagate do prevoznih sredstev. Naj vas še naprej vodi geslo: »Z veseljem darujem, življenja rešujem!« Hvala vam in Bog povrni!

Od minibusa prek avtov in koles do čolna 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17

Škof Martin Luluga Stanko Rozman, jezuit Škof Jesus Triso – za sestre Škof Sesana Renato Kizito Salezijanci Škof Lucio Alfert Jacinta Petrovič, Marijina sestra Klemen Štolcar, duhovnik-LJ Izidor Grošelj, duhovnik-LJ Drago Ocvirk, lazarist Andreja Šubelj, usmiljenka Klemen Štolcar – za sestre Zora Škerlj, uršulinka Miha Drevenšek, minorit Karitas Zvonka Mikec, salezijanka Ema Telič, usmiljenka

Uganda Malavi Angola Kenija Etiopija Paragvaj Benin Madagaskar Madagaskar Salomonovi otoki Čile Madagaskar Bocvana Zambija Angola Mozambik Čile

avto – skupaj z MIVA Avstrija prikolica avto – skupaj z MIVA Avstrija avto kombi – skupaj z MIVA Avstrija avto avto – skupaj z MIVA Hrvaška avto čoln 12 koles minibus avto avto doplačilo za avto avto avto avto

Svoj dar za prevozna sredstva v misijonih lahko nakažete na poslovni račun: Misijonsko središče Slovenije Kristanova 1, Ljubljana Številka računa: NLB: 0201 4005 1368 933 RF: 2420 0900 4370 443 Sklic: 00 279500

Profile for Misijonsko Središče Slovenije

Misijonska obzorja junij 2012  

Misijonska obzorja osveščajo in seznanjajo ljudi v Sloveniji z delom in projekti v misijonskih deželah. Revija je pomembna tudi zaradi med c...

Misijonska obzorja junij 2012  

Misijonska obzorja osveščajo in seznanjajo ljudi v Sloveniji z delom in projekti v misijonskih deželah. Revija je pomembna tudi zaradi med c...

Advertisement