__MAIN_TEXT__

Page 1

Misijonska obzorja POGLED PO SVETU

01

let o 31

fe b r u a r 2017

p r ip o r o Ä?eni d a r z a t isk M O 1,5 0 E UR


Beseda urednika JOŽE PLANINŠEK, CM

Praznik je pogled na minulo in spogled s prihajajočim Ko mi, ki čas lomimo na leta, praznujemo konec minulega in začetek novega, niti ne mislimo, da bi to lahko počeli pač kadarkoli. Iz tega sicer navadno naredimo veliko dogajanje, čeprav samo po sebi to ni nič posebnega. Lahko pa zelo dobro porabimo ta prehod in se spogledamo z odhajajočim letom in vsem, kar je bilo v njem ter se zazremo v prihajajoče leto. Dobro je, da kot vsak večer predno zaspimo, tudi sicer v življenju naredimo kdaj pa kdaj obračun. Čas ob prehodu koledarskega starega v novo leto je zagotovo primeren trenutek. Tu pa ne mislim le na našo osebno raven, temveč na vse, kar doživljamo in še posebej na naše poslanstvo in delo. Prazniki so pomembnejši, kot si mislimo. Ljudje smo prvotno povabljeni na praznovanje, v raju si nas je Bog zamislil, a smo se mu izneverili. Gospod pa prihaja, da nam pomaga spet nazaj, zato je božič tako pomemben, še posebej tisti pri vsaki sveti maši, ko smo z njim na praznovanju, spet v njegovi prvotni zamisli, v raju.

Z misijonskim delom, ki je sicer zelo različno, a z istim ciljem, je podobno. Vedno je treba biti odprtih oči, rahločuten in zaznaven ter seveda tudi prilagodljiv in pripravljen na spremembe. Misijonarji to dobro veste, zagotovo tudi vsi zavzeti pastoralni delavci. Seveda pa to ne more in ne sme biti napor, pod katerim bi tarnali, temveč izziv in priložnost za nenehno mladost in polet. Če življenje, tako osebno kot v različnih dejavnostih, ni misijonsko – z očmi na pecljih, kot bi rekli v prispodobi – ni življenje. Tudi pri Misijonskih obzorjih se skušamo tega vsaj nekoliko zavedati. Veseli smo postorjenega, veseli, če koga nagovorimo in če komu kaj pomenimo. Kot smo pred nekaj leti nekoliko spremenili zunanjo podobo in pridobili kakšnega novega sodelavca. S tem sedaj nadaljujemo. Najdragocenejši vir ste nam seveda misijonarji, ki nas obveščate o svojem delu in predvsem o potrebah, da se vanje vključujemo in smo lahko živ del v vesoljni Cerkvi. Tudi mnogi iz zaledja dopolnjujete naše vsebine in ste tako

Katoliški Groblje, Rim, Buenos Aires Lado Lenček C.M. misijoni 1923-1987 urednik KM 1938-1987 MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija Tel. : 01/300 59 50, Faks: 01/300 59 55 E-mail: missio@rkc. si http://www. missio. si Uradne ure vsak dan od 8h do 13h.

Misijonska pisarna v Mariboru je od 1. januarja 2015 zaprta.

Glavni urednik: Jože Planinšek, CM Pomočnica glavnega urednika: Tina Jež Lektor: Jurij Devetak, CM Odgovarja narodni ravnatelj za misijone: Matjaž Križnar Oblikovalec: Hanzi Tomažič Grafična priprava: NEBIA, d. o. o. Tisk: Para, d. o. o. Naklada: 5300 izvodov Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja prispevka ali iz arhiva MSS. ISSN 1318-4369

spodbuda v iznajdljivosti še za druge. Letos začenjamo z novo rubriko »Misijonska zakladnica«; prinašala nam bo izkušnje naših misijonskih predhodnikov, ki so izredne in s svojo preroškostjo še vedno sodobne. To bodo uvodniki pokojnega gospoda Franca Sodje, ki jih je pisal za Katoliške misijone in bi bilo resnično škoda, da bi se jim ne prepustili nagovoriti. Zbral jih je in v elektronsko obliko strnil Jurij Devetak, ki že deset let »misijonari« tako, da lektorira Misijonska obzorja. Nadaljujemo z rubriko »S pogledom v svet«, ki jo je zadnja leta tako lepo polnil rektor Slovenika v Rimu, Franci Mihelčič, kateremu smo za to iskreno hvaležni. Prevzema jo misiolog-laik Matija Nared, česar smo veseli. Z obema se bomo v naslednjih številkah imeli priložnost srečati v rubriki »Misijonski pričevalec«. Naj dodam le še to. Bodimo veseli teh naših Obzorij! Tudi to je praznik, razveseliti se samega sebe, kajti šele potem se nas lahko razveselijo tudi drugi. Drugo bo pa Bog dodal in prihodnost nam je zagotovljena. Izhajajo v Ljubljani od 1987

Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno. Priporočeni dar za posamezni izvod je 1,50 EUR. Celoletni prispevek za MO za leto 2017: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. Vplačila nakazujte na transakcijski račun MSS, Kristanova 1, Ljubljana, namen nakazila: naročnina MO, št. transakcijskega računa pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, Vplačila iz tujine s čeki na naslov: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, 1000 Ljubljana Slika na naslovnici: Kip Marije, Inuiti, Kanada


S POGLEDOM V SVET

Nenehna misijonskost svetega očeta MATIJA NARED

Papež Frančišek je 8. januarja, na praznik Jezusovega krsta, daroval sveto mašo v Sikstinski kapeli. V svojem nagovoru je med drugim izpostavil tudi to, kakšen je Jezusov misijonski stil: »Jezusov misijonski stil – pa tudi stil njegovih učencev – je, da oznanjajo blagovest ponižno in odločno brez arogance in siljenja.« Misijonstvo, če nadalje povzamem papeža, ni nikoli nasilno grobo spreobračanje, ampak to, da ljudi pritegne h Kristusu, kar pa se lahko zgodi le iz močne navezave z Njim v molitvi, čaščenju in konkretni dobrodelnosti, ki je služenje Jezusu, prisotnem v najmanjšem izmed naših bratov. To pomeni, da moramo posnemati Kristusa, ki je dober in usmiljen Pastir. Misijonsko poslanstvo ni tako pravzaprav nič drugega kot to, da naredimo naše življenje takšno, da bomo tudi sami vesele priče, ki razsvetljujejo pot in prinašajo upanje! In kakšno je to upanje, ki razsvetljuje pot? Tega vprašanja se je papež Frančišek dotaknil nekaj dni za tem pri splošni avdienci 11. januarja. Pri tem nagovoru je izpostavil predvsem pasti lažnega upanja, ki ga ponujajo razni idoli, razni maliki. Upanje je namreč osnovna človekova potreba, pa naj bo to zaupanje v prihodnost, naj bo to vera v življenje ali pa le tako imenovano »pozitivno mišljenje«. Upanje mora pomagati živeti in dati smisel našemu življenju. Smisel pa lahko nudi le, če je upanje pristno, če ne gre le za upanje, ki ga velikokrat iščemo pri lažnih prerokih in malikih, pri lažnih znanilcih upanja. Vera pomeni zaupanje v Boga, čeprav to ni vedno lahko: v življenju namreč pridejo težki trenutki, ko človek lahko izgubi zaupanje tudi v Boga, nato pa išče gotovost drugje. Iskati začne predvsem otipljivo, konkretno gotovost in varnost. In ravno tu se skriva nevarnost, saj bi začeli iskati kratkotrajne rešitve, za katere se zdi, da pomagajo. Mislimo celo, da lahko najdemo varnost v denarju, v povezavi z močnimi, v posvetnosti ali pa

v lažnih ideologijah. Včasih se v to zlagano iskanje upanja vključi tudi Boga, ki ga priličimo svojim osebnim zahtevam in potrebam, pri čemer želimo, da bi nam magično priskočil na pomoč in spremenil razmere tako, kot si sami želimo. Podobno je pri vedeževanju. Takšni maliki nam le obljubljajo in dajejo lažno upanje.

Resnične varnosti pa nam ne dajo. Pa vendar pri njih kupujemo lažno varnost, za upanje celo plačujemo! Pozabljamo pa, da nam je Jezus že dal upanje, ko je za nas prostovoljno dal svoje življenje. Seveda pa pri tem našem malikovanju ne gre le za idole, narejene z rokami. Gre predvsem za idole, ki so narejeni v naših glavah. To se zgodi, ko zaupamo v omejene stvari in si domišljamo, da so neskončne ali celo absolutne vrednote. Ali ko pomanjšamo Boga, da ga lahko vstavimo v lastne vzorce in v svoje predstave o božanskosti. In seveda, Bog, ki zgleda tako kot mi, ni več Bog, ampak malik. In kako se lahko zgodi, da bolj zaupamo nememu maliku kot Bogu življenja? Da zaupamo ideologijam, ki trdijo

zase, da so absolutne, – da zaupamo dobrinam, moči, uspehu, iluzijam večnosti in vsemogočnosti ter celo fizičnim vrednotam, kot je poveličevanje telesa? In na koncu tem stvarem podvržemo vse?! To pa vodi v smrt, ne v življenje, saj če se opiramo na malike, postanemo kot oni. Zaupati in upati moramo v Boga, ki nam bo podelil svoj blagoslov. Bog nikoli ne pozablja. In to je naše upanje, ki ne razočara. Če pa zaupamo v Gospoda, postajamo njemu podobni. In ta Bog ni idol, ni malik. Bil je rojen za nas iz Marije,

umrl je na križu in vstal v slavi. V tega Boga mi upamo in ta Bog nikoli ne razočara, zaključi papež. Takšno pristno upanje mora žareti tudi pri vsej misijonski dejavnosti, še več, pri vsakem verniku, saj smo vsi poklicani, da pričujemo z veseljem, da svoje upanje izpričujemo z dobrimi deli, ki so odraz naše vere in odraz tega, da se nebeško kraljestvo lahko udejanja tudi z našo pomočjo. To pa je naše skupno misijonsko poslanstvo. (Povzeto po: Agenzia Fides; Proclaim the Gospel with gentleness and firmness, 10. 01. 2017 in L’Osservatore Romano, Manufacturers of idols, 11. 1. 2017) 3


MISIJONSKI PRIČEVALEC

Navdušujejo in budijo misijonsko zavest Kako pestra je priložnost misijonske ožarjenosti in seveda dela, nam na zelo lep način pokaže tudi skupina mladih pevcev in glasbenikov, ki so se na pobudo misijonskega središča zbrali v skupino pod vodstvom Marka Petroviča. Že drugo leto z malgaško in afriško pesmijo navdušujejo in budijo misijonsko zavest, tako pri sebi kot tudi pri vseh, ki jih ob različnih priložnostih z njo nagovarjajo. Kaj je vodilo in dinamizem za to, bodo na tem mestu podelili tudi z nami. Imate kakšno osebno misijonsko izkušnjo? Dobri dve leti sem preživel na Madagaskarju, večinoma pri stricu Klemenu Štolcarju, kjer sem pomagal na razne načine: prevažal ljudi, riž, drva za kuhinjo itd, poučeval angleščino in francoščino, tolmačil slovenskim zdravnikom itd. Torej nisem bil misijonar, ki bi z besedami oznanjal Boga, temveč s služenjem. Lahko pa omenim, da sem se tudi kdaj udeležil bolj »moderne«, za Zahodni svet prilagojene oblike misijona, ki ji rečejo »ulični misijon«, kjer ustavljaš mimoidoče v mestu, jih sprašuješ v kaj verujejo in potem še sam z njimi podeliš svojo izkušnjo vere.

Kako doživljajo prepevanje člani skupine, gre le za pesem in veselje, ki ob njej nastaja ali tudi za kaj več? (Odgovarja Joži Bukovšek) Mislim, da gre v prvi vrsti za veselje! Kajti veselje je tista privlačna sila, ki pritegne vsakega človeka dobre volje. Malgaška pesem pa ima že po svojem ritmu in vsebini toliko veselja, da presega običajno slovensko pesem, tudi katoliško. Nedavno smo se znotraj skupine pogovarjali, da nas drži skupaj tudi sproščena drža našega vodje. Ne trudimo se biti pevski profesionalci. Smo pevci, ki radi prepevamo, se družimo in se navdihujemo ob izredno bogatih besedilih pesmi. Osebno mi je prevedeno besedilo često navdih za molitev in za še pristnejši stik s Kristusom.

Kje vidite in od kod črpate navdih za to, da s pesmijo budite misijonsko zavest? Se vam zdi, da je to Na Bledu nagovor, ki lahko pušča sled? Moram reči, da od vsega kar mi je bilo na Madagaskarju všeč, najbolj pogrešam njihova bogoslužja. Od najbolj preproste, tedenske maše na podeželju, kjer je navzočih le nekaj ljudi, do nedeljske maše pri Petru Opeki, kjer jih je 8.000, povsod slišiš te očarljive melodije in preprosta vendar jedrnata besedila. Pojejo vsi in to pri maši ustvarja občutek občestva, kar je seveda pomembno. Upam, da z našo dejavnostjo dajemo ljudem misliti in da se ob teh bolj veselih melodijah spomnijo, da je Kristus premagal greh in smrt in smo posledično lahko bolj veseli. Tudi Papež Frančišek je dal velik poudarek na to s svojo okrožnico Veselje Evangelija. 4

Marko Petrovič

Se vam zdijo naša, zahodna ali evropska, bogoslužja in še posebej maše dovolj polne življenja, vpete v dogajanje ali bolj same sebi namen? Mislim, da je ravno »življenje« to, kar manjka. Živahno in sproščeno sodelovanje vseh navzočih. Maša ni koncert, kjer se pasivno posluša neko izpiljeno glasbo, ampak naj bi sodelovali prav vsi – tudi tisti, ki pravijo, da nimajo


posluha! Saj tako je v preteklosti tudi bilo. Se spomnim našega starega očeta, ki je rekel: »na Brezjah pa lahko vsak poje, ker vsi pojejo in se ne sliši, če kdo fuša«! Dandanes pri nedeljskih mašah na Brezjah zelo malo ljudi poje! Če bi prišli ljudje iz Madagaskarja in to videli bi bili prepričani, da je tu z ljudmi nekaj resno narobe. Prej sem omenil občutek občestva, ki ga ustvari ljudsko petje – to je nekaj zelo pomembnega, kajti verniki bi se morali počutiti kot člani ene družine in si biti bratje in sestre. Petje pa k temu pripomore. Nas izkušnja iz misijonskih dežel lahko česa nauči za udomačenost bogoslužja med našimi ljudmi? Vsekakor. Vidim več stvari, ki se jih lahko naučimo iz misijonskih dežel. Kot že omenjeno se lahko nalezemo bolj sproščenega, veselega krščanstva. Potem sodelovanje vseh navzočih - vsaj pri pesmi. Mimogrede, sodelovanje laikov v župnijskem življenju na splošno na Madagaskarju je veliko bolj razvito kot v Sloveniji. Vsaka župnija ima usposobljene katehete, ki učijo verouk. Duhovniki imajo potem občasna usposabljanja zanje, sicer pa jim ni treba učiti verouka. Vzorno se mi je zdelo v nekaterih župnijah tudi premikanje ljudi pri obhajilu. Ne pride do splošnega navala kot ga človek pogosto doživi v Sloveniji, ampak se ljudje postopoma pridružujejo vrsti začenši s tistimi v zadnji klopi. Dva »redarja« se počasi pomikata naprej in ljudem data znak, ko je njihova klop na vrsti. Glede samih pesmi pa bi dodal še to, da je vsebina malgaških pesmi, njihov pomen, vedno osredotočen na bistvo. Kakšne slovenske pesmi se včasih bolj ukvarjajo s čustvi, kot pa da bi bile molitev v péti obliki. Vendar mislim, da imamo v Sloveniji vseeno zelo lepo in bogato dediščino, kar se tiče cerkvenih pesmi in želim si le, da bi ljudje peli z navdušenjem. V tretjem svetu ljudi pesti revščina, ampak vseeno naredijo praznik vsako nedeljo. Nas pa pestijo stres in druge tegobe, ampak vzemimo se malo skup in naredimo si še mi praznik! Petje je zelo učinkovit anti-depresiv! Zakaj

Celje

ne bi tudi imeli spremljavo harmonike in drugih inštrumentov, ki se jih po navadi ne vidi v cerkvi? Bodimo ustvarjalni. Živahna glasba in gibi morda slovenskemu človeku niso tako domači kot afriškemu. Ni nevarnosti, da bi zaradi tega postalo takšno prepevanje znotraj maše nekaj svojega in ne njena duhovna poglobitev? No, karizmatiki so vsekakor navajeni na gibe in vedo, da jim to pomaga pri slavljenju! Pri naših malgaških mašah pride do »gibov« le pri pesmi ob pozdravu miru in morda ravno sprostitev in veselje, ki ju ta pesem sproži, človekovo srce še bolj odpre za sprejem Jezusa pri obhajilu. Sveti Filip Neri je rekel, da vesel človek veliko lažje sprejme Boga! Seveda, obstaja tudi možnost, da zaradi živahnosti ne pride do duhovne poglobitve. Osebno mi je na primer všeč, če je med obhajilom tišina ... In tudi lepo je po koncu maše še nekaj minut ostati v miru v cerkvi. Vendar so naše »malgaške maše« enkratne priložnosti, da ljudje doživijo, kako zvenijo malgaške mašne pesmi, da začutijo vesoljnost Cerkve in veličino Boga, ki je vedno večji, kot si mislimo in zato morda tudi nekaj živahnosti lahko razširi našo predstavo o Bogu. Če se le da, slovenske prevode pesmi, ki jih pojemo pri maši, posredujemo

občinstvu bodisi prek projekcije ali pa natisnjene na letakih. Ne zamerite, če vam zastavim še povsem osebno vprašanje, kakšna je vaša vera, vaš odnos do Kristusa in Cerkve? Zavedam se, da je vera dar in je zato razumljivo, da imam včasih živo vero v Boga, včasih pa se prikradejo dvomi. Sem pa v svojem življenju doživel veliko takega prav znotraj Cerkve, kar me prepričuje, da Bog obstaja in da je Bog takšen, kot uči Cerkev. Prejel sem veliko milosti prek zakramentov, molitve, v tišini, pred Najsvetejšim itd. Prepričata me nesebičnost in veselje Bogu posvečenih oseb, ki sem jih srečal marsikje po svetu in tudi na Madagaskarju. Imam občutek, da Kristusa še premalo poznam. Poleti sem nekaj tednov preživel v Galileji in se mi zdi, da mi je sedaj bližji. Vsak dan sem gledal obzorja in naravo, ki jo je tudi on gledal. V Kafarnaumu sem ob pogledu na kraj, kjer je stala Petrova hiša in kjer je Jezus pogosto bival, pomislil kako čudovito bi bilo, če bi tudi sam doma gostil Jezusa! Tako kot moramo stalno širiti in prilagajati svoje predstave o Bogu, moramo tudi rasti v spoznavanju Jezusa. Nekateri imajo pretirano pomehkuženo predstavo o njem, osebno se mi zdi precej zahteven. Zelo rad pa se spomnim na Svetega Duha, ki je ponižni služabnik, vendar resnični Bog. 5


MISIJONSKA ZAKLADNICA

Misijonski optimizem LETA 1969 PIŠE FRANC SODJA CM

Danes je moda ponavljati jeremijade, brskati po ranah, že itak razdvojene ljudi še bolj razdvajati in obupajoče pripraviti na rob obupa. Če smo sredi te množice 'zdihujočih' mi, katoličani, potem smo pozabili na Kristusovo vprašanje: Kaj ste boječi, maloverni?

vedno širše zanimanje za slovenske misijonarje, izdatna pomoč vsem in vsakomur, odpiranje oken in vrat v misijonski svet, pomlajanje in oživljanje misijonskih ustanov, vse to naj bi Na veliki zvon obeša svetovno časoPrihajamo v čas idealistov. Optimibil naš letni program. pisje vsako novost v bogoslovni vedi, sti – kot je bil Janez XXIII. – ga ne le Kolikokrat so že bili hudi časi za svet včasih kar z naslado prinaša poročila napovedujejo, ampak ustvarjajo. in za Cerkev. Pa so vstali optimio odpadlih duhovnikih, ki so bili javKo pričenjamo nov letnik »Katolisti – svetniki – in so jih reševali. Niso nosti znani, zbirajo statistike, ankete, ških misijonov«, si upamo zapisati eno tarnali, niso obupavali, niso kritizida bi dokazali: kljub koncilu je Cerkev željo: z vsemi poročili, z vsem razmi- rali, šli so na delo. V njih je bila preodpovedala. šljanjem o problematiki Cerkve v damoljena ljubezen. Zato niso ostali pri Če bi iskali skupni imenovalec vsemu našnjem svetu, z vsem realnim pogčustvih, ampak so v svojem delu urestemu razpoloženju ali bolje nerazledom na boleče točke sveta želi biti ničili to, kar je mojstrsko povedal položenju, bi morda našli temeljlist ognjišče optimizma. sv. Vincencij: Ljubimo Boga v potu ni razlog v tem, da ne verujemo na kolenih, da naša ljubezen do Kristusa in do Cerkve ni premoljena. Zato človek toliko bolj občuduje misijonarje, ki jim je pokoncilska misijonska miselnost dala pobud, da kljub dolgoletnemu garanju in morda celo utrujenosti začenjajo z novim ognjem in novim elanom reševati misijonske probleme. Če binkoštni vihar s koncila ni prizadel tolikih »zakoreninjenih ali okostenelih« katoličanov v Evropi in Ameriki, se začenja pa za misijonsko delo nova doba. Tudi ugotovitev, da upadajo misijonski poklici, ne sme motiti. Ko že na vseh področjih govorimo o krizah, govorimo tudi o krizi misijonskih Franc poklicev. Pa jo morda tudi končno Sodja moremo razumeti zaradi istega pomanjkanja vere na kolenih in premo- To leto pričakujemo prihod novih slo- svojega obraza in z delom svojih rok! ljene ljubezni. Vse tehniziranje in psi- venskih misijonarjev v misijone: iz do- Katoliški Cerkvi danes ne morejo pohoanaliziranje – kakor je tudi drago- movine in tujine. To leto pričakujemo, magati zapečkarji, ljudje ob poti, da se bo razmahnilo misijonsko delo ki prežijo na vsak negativen pojav, ceno – ne reši problema človekovega v dveh novih središčih: Zambiji in Ma- da ga z jedko kritiko posplošijo in idealizma, ki klije iz globoke vere in dagaskarju. To leto optimizma priča- obgodrnjajo vso Cerkev. Vedrih ljudi pristne ljubezni. kujemo, da se bo ob tem misijonskem nam je treba, ki iščejo Božjo svetloIn prišel bo čas, ko bodo prav iz miognjišču vnel kak nov misijonski bo v Cerkvi in v svetu, tudi v »posijonskih dežel žarki binkoštnepoklic. Morda bo le kot plamenček ganskem« svetu. Ti večni optimisti, ga ognja znova zajeli mladino, ki se zažarel v mladem fantu ali dekletu, a ki se ne bojijo ne iskanj ne tveganj zgublja v huliganstvu in hipijevstvu naznanjal bo, da se doba optimistov niti ne polomij, le ti morejo ustvarjater išče vsebino sama sebi. Prišel bo res približuje. To leto optimizma naj ti nove čase, le ti morejo biti s Cerkvičas, ko bodo prav mladi spoznali bi vse naše zamejsko misijonsko delo jo – »služabnico sveta« – kvas in sol svojo vrednost v najvišjih vrednotah dobilo nov zagon. Ko se tako prebuja zemlje. Vsem zagrenjenim se ponuja in osebnem žrtvovanju. V sebi nosijo krepko zdravilo: misijonski pogum in prebogat svet, da bi jih mogla zadovo- domovina, moramo podvojiti sile tudi mi. Vzgoja misijonskih poklicev, optimizem. ljiti poulična gesla in modne drže. 6


SENEGAL

Katoliške šole so tukaj izziv S. POLONA ŠVIGELJ, URŠULINKA, SLOVENIJA - SENEGAL

Da vam takole lahko napišem pismo, je res velika stvar. In zasluga tega niso le moji starši, moji učitelji, moja šola, ampak tudi moja domovina, torej vsi vi, živeči in tudi pokojni Slovenci in Slovenke. Si lahko predstavljate, da sploh ne bi znala pisati in brati, tako me ne bi zdajle vi brali in sama gotovo ne bi mogla iti v misijone. Dovolite, da vam napišem nekaj o šolah pri nas, v Senegalu. V Senegalu, ki ima večinoma mlajšo populacijo, – kar 43 % vsega prebivalstva je otrok, mlajših od 15 let –, nimajo dovolj infrastruktur, torej za vse otroke ni dovolj prostora v državnih šolah. To je prvi razlog, zakaj se odločajo v muslimanskih deželah za katoliško šolo. Drugi razlog je redno, učinkovito in zahtevno delo, disciplina in strokovnost. Naša katoliška šola, npr. v mestu Thies, vsako leto doseže najboljše rezultate, čeprav je v tem mestu državnih šol toliko, da jih ni moč našteti na prste rok in nog. In prav muslimanski starši se najbolj zavzemajo, da bi njihovi otroci lahko sledili pouku v katoliških šolah, ker so v vsej državi najbolj priznane. Zato so nas, sestre uršulinke, že ob ustanovitvi nove skupnosti v vasi Sandiara, najprej tamkajšnji škof in za njim tudi vaščani, prosili, da odpremo vrtec in osnovno šolo. Tako imamo sedaj že čez 90 otrok v vrtcu in ti otroci, skupaj s starši in njihovimi družinami, nestrpno pričakujejo, kdaj bo »zrasla« tudi osnovna šola, da jim bo omogočila nadaljnje izobraževanje. Senegalsko šolstvo je osnovano po vzoru predhodnih francoskih kolonialistov in njihovega načina, ki je precej drugačen od našega. Preden otroci vstopijo v osnovno šolo, opravijo v vrtcu neke vrste preizkus, ki dopusti vstop v osnovno šolo. Ta začne z razredom CI, nato CP, nato CE1, CE2, po nižji stopnji štirih razredov OŠ opravijo krajši izpit in nadaljujejo v višji osnovni šoli CM1, CM2. Nato sledi težji izpit. Po uspešno opravljenem izpitu lahko vstopijo v College, neke vrste »nižjo gimnazijo«, kjer se razredi štejejo od največjega števila k najmanjšemu: najprej

učenec vstopi v 6, nato v 5, 4, 3, nato sledi zelo pomemben izpit BFM. Če ga uspešno opravijo, lahko nadaljujejo še tri leta: 2,1, Terminal – do mature.

Torej za osnovno šolo je potrebno najmanj 10 let. Poleg tega je pouk praktično ves dan, od 8h do 12h in popoldan od 15h do 18h. Ob sobotah imajo pouk le dopoldan in tudi v sredo samo dopoldan, popoldan pa so razna gibanja, kot CVAV za otroke, skavti, pevske vaje in druge dejavnosti. Iz tega lahko razberete, da so tudi afriški otroci zelo zaposleni in jim ostane le malo časa za igro … Šolsko leto se začne v oktobru, ker se zaradi deževne dobe in poplav ne more začeti prej. Najnižji razredi, kot so CI, CP, CE1, CE2 končajo pouk okrog 20. junija, College konča konec junija, zadnji – najvišji letniki srednje šole – pa konec julija. Velikokrat se zgodi, da se pouk še podaljša v avgust zaradi stavk učiteljev in profesorjev

Gradnja nove šole

med letom, tako da praktično ne ostane veliko prostega časa med enim in drugim letnikom šolanja. Da, vse skupaj je kar zahtevno, še zlasti, če pomislimo na težko klimo z močno vlažno vročino ter s komarji in drugim mrčesom v šolah. Ob koncu šolanja, če vztrajajo do konca, so kar preizkušeni. Ob tem pa tudi zelo hvaležni za možnost, da napredujejo in nekaj dosežejo. Zahvaljujem se za vašo čudovito pomoč, da so naši otroci sploh lahko vstopili na pot priprave – v vrtec, ki smo ga zgradili z vašo velikodušnostjo. Zdaj si želijo v »ta pravo, veliko šolo«. Tudi jaz si želim, da bi postali dobri, delavni in uspešni državljani, zato se z velikim zaupanjem in hvaležnostjo obračam na vas in vašo radodarnost ter vas vse pozdravljam. 7


SLONOKOŠČENA OBALA

Župnija je pa le Župnija PAVEL BAJEC, DUHOVNIK KP, SLONOKOŠČENA OBALA

Ko v Evropi za praznike nakupovalna mrzlica v dobri meri zasenči bistvo božične skrivnosti, se tukaj, na žalost, čuti pri večini ljudi skrb, kako zagotoviti vsaj tisto nujno potrebno za preživetje. Če odmislimo nekaj odstotkov ljudi, ki so bogatejši, vidimo veliko večino ljudi, ki se bori za golo preživetje. Z žalostjo ugotavljamo, da življenjska raven preprostih ljudi, to je večine, pada. Cene rastejo, dohodki pa ostajajo isti ali celo padajo. Veliko tujih investitorjev odhaja. Pri ljudeh se čuti neko mrtvilo, »da le preživiš, morda bo potem boljše«. V katoliški Cerkvi smo sklenili sveto leto usmiljenja. Skušali smo navdušiti vernike v zavesti, da nas Bog ne zapušča, da je vedno z nami in nam bo v svoji neskončni ljubezni gotovo pomagal. Ljudje pa si pomagajo na ta način, da odhajajo v razne krščanske sekte, kjer jim obljubljajo rešitev vseh njihovih problemov. Velikokrat romajo iz ene sekte v drugo, ker pač ne najdejo tega, kar si želijo. Voditelji teh skupnosti pa jih izkoriščajo in si tako zagotovijo boljše življenje. Postalo je že pregovorno: »Če hočeš obogateti, ne da bi delal, ustanovi novo sekto in boš uspel.« Prvi trije meseci pastoralnega leta so za nami. S prihodom novih družin v našo mestno četrt se veča tudi število župljanov. Število katehumenov raste, nedeljniki so številčnejši, za kaj več pa je težko navdušiti te ljudi. Velika večina naših vernikov je zaposlena bodisi v pristanišču, v državnih službah ali pa so pri zasebnikih. Ritem njihovega dela jim težko

Na tržnici

8

dovoli večjo zavzetost v dejavnostih župnije. Potrošniška miselnost se čuti tudi v številu otrok v družinah. Redke so družine z večjim številom otrok, tako imamo v župniji tudi razmeroma malo otrok in mladih. Za te,

ali predlog, bomo tega zelo veseli. Lepota božje hiše dviga našega duha k Bogu. Ko sem letošnje poletje obiskoval župnije v Sloveniji, sem povsod občudoval lepoto naših cerkva. Pa sem si rekel, zakaj pa ne bi tudi v naši cerkvi napravili česa lepega. Molimo in prosimo Boga, naj nam pomaga. Poleg župnije, kjer mi delno pomaga škofijski ekonom, živim in delam v Centru za izobraževanje katehistov naše škofije. Poleg katehistov sprejemamo tudi druge goste, zlasti skupine študentov, ki prihajajo v naše

Prinašanje darov

ki prihajajo, pa organiziramo razna mladinska in otroška gibanja, da jim tako pomagamo doživeti župnijo kot družino, kjer ima vsakdo svoje mesto, svoje delo in je sprejet z veseljem. Mladi in otroci imajo na skrbi različne prireditve in tudi obdarovanje starejših in potrebnih ob praznikih. Za Svete tri kralje so otroci obiskali družine, ne le kristjanov, ampak vse, kjer so našli vrata odprta, da so ljudem prinesli veselo oznanilo odrešenja. Naša župnijska cerkev je prava lepotica. Župljani so ponosni na svoje delo in se skušajo organizirati za nadaljnja dela, ureditev dvorišča, kjer načrtujemo nasaditi oljne palme in postaviti ograjo; treba bo misliti na župnišče. V cerkvi sami pa nas čaka še strop. Zelo bi radi tudi poslikali notranjost, pa ne vem, na koga bi se obrnil, kje dobiti sredstva. Če ima kdo kako idejo

mesto na študijske ekskurzije. Tako nam ni dolgčas, tudi ko ni tečajev za katehiste. Te bomo imeli v januarju, februarju in delno marcu. Potem še v maju in septembru. Lani smo imeli čez petsto katehistov, ki so prišli na en ali drugi tečaj. Nudimo pa tudi nastanitvene usluge drugim gostom. Tako vidite, da je naše življenje kar pestro, župnija in center. Če je ekipa sodelavcev, zlasti v centru, dobra, je veselje delati, sicer pa nam izpadajo lasje ali vsaj posivijo. Pa bo že kako, saj vedno znova doživljamo prihod božjega Sina med nas. On je naša moč, naš cilj in smisel našega življenja in dela. Naj nam vsem Kristus Odrešenik nakloni veselega optimizma in trdne volje ter neomajno zaupanje v božjo dobroto, ki jo v ljubezni prinašamo bratom in sestram, vedno ko odpremo svoje srce bližnjemu.


Težko je, a Bog vedno naredi prav S. ANICA STARMAN, FRANČIŠKANKA BREZMADEŽNEGA SPOČETJA, SLONOKOŠČENA OBALA

V začetku novega leta bi rada s tem pismom prišla do vsakega izmed vas, vam stisnila roko in vas povabila, da skupaj počastimo Jezusa, našega Kralja, ki k nam prihaja skromen, ponižen in nebogljen. Tako nam pokaže, da nas ljubi in želi, da bi ga posnemali. Vsem želim veliko veselja, miru in ljubezni za vsak dan 2017. leta. Da bi znali božje darove deliti in tako oznanjati, kar v srcu verujemo. Bodimo blizu vsakemu človeku, ki ga srečamo, če ne drugače z nasmehom in dobro besedo. Rada bi se vam zahvalila za vse, kar ste storili, da misijonarji lahko delujemo tam, kamor smo poslani. Bog plačaj za vse molitve, žrtve in denarno pomoč. Brez vas ne bi mogli delati in oznanjati vesele novice o Božji ljubezni in usmiljenju. Povsod po Sloveniji, Franciji, Avstriji, Črni gori, Ameriki in Braziliji so dobri ljudje, ki nas podpirajo. Skupaj lahko realiziramo stvari, ki ljudem pomagajo v stiskah, bolezni in bedi. Skupaj smo močnejši in lahko veliko naredimo.

V Frescu so dijaki velikokrat lačni. Z vašo pomočjo vsako nedeljo dobijo vsi, ki so v domu, en obrok hrane, čez teden pa jedo v menzi. Učni uspeh je bil letos boljši, saj skušamo pomagati pri učenju predvsem tistim, ki imajo težave. Ker imamo 370 srednješolcev, je vsak dan kdo bolan. Malarija in različne infekcije ne prizanesejo nikomur. Zdravila pa je treba plačati, a kje dobiti denar za zdravila, če ga še za hrano ni. Trkamo na vrata različnih tukajšnjih ustanov; obljubljajo pomoč, a je še nismo dobili. V Gbagbamu z vašo pomočjo gradimo oddelek za majhne otroke, nedonošenčke in podhranjene. Internat za fante Kmalu bo streha končana in začeli bodo z notranjim delom, ki je bolj zamudno. Upamo, da bo v velikonoč- Ko prinesejo dojenčka ali nedonošenčka v oskrbo, je velikokrat stiska nem času končano. s prostori, a Bog že poskrbi, da jih ni preveč naenkrat. Ko včasih dobim kak pripomoček za zdravljenje ali zdravilo, se sprašujem, za kaj bom to potrebovala. Odgovor dobim v naslednjih dneh, ko prav tisto zdravilo potrebujem za bolnika. Hvala vsem, ki ste prispevali denar, da smo lahko anemičnim otrokom dali transfuzijo in kupili dodatna zdravila. V skupnosti smo sedaj tri sestre, treh narodnosti in s skupnimi močmi lahko marsikaj naredimo. V veliko veselje nam je bilo, ko smo spremljale našo novo sestro Blandino k večnim zaobljubam. Rodna župnija s sestrami in prijatelji je pripravila slovesnost. Praznik je bil za vse. Molitev, pesem in ples Bogu v čast nas je vse združil v eno veliko družino. Kot simbol si je sestra izbrala kaolin. Kot ona se lahko vsak izmed nas pusti oblikovati in postane božji otrok. Bodimo v mislih in molitvi združeni. 9


MALGAŠKI UTRINKI

Maščevalna strast JANEZ KRMELJ, DUHOVNIK LJ

V domovino sem pospremil sestro Terezijo Pavlič in že na poti izvedel za požar v Vatanato. V ognju je končalo 110 hišk, pa tudi vse trgovinice. Smrtnih žrtev, hvala Bogu, ni. Že sem naročil, naj tja zapeljejo eno tono riža za uboge sirote brez doma. Kako je prišlo do te nesreče? Zagorelo je v kašči, shrambi riža, kjer celotna skupnost hrani riž za skupne dejavnosti, kot so vzdrževanje ceste, namakalnih kanalov ... Sumijo, da so veliko napako storili žandarji, ki naj bi varovali prebivalce Vatanata pred tatovi živine. Pred nekaj meseci so se v teh krajih dogajali roparski napadi; v enem izmed ropov je prišlo do izgube preko 200 govedi in ene smrtne žrtve. Preplah je bil velik. Niso si upali slediti govedu, da ne izgubijo še več življenj. Končno so vaščani dobili žandarje, ki naj bi jih varovali pred najhujšim. V mesecu novembru je prišel iz okolice, ki je zavetišče teh roparskih tolp, prodajalec govedi. Ljudske straže so o tem obvestile žandarje, ki so tega trgovca zvezali in brez zaslišanja obsodili na smrt. Kasneje se je izkazalo, da so ubili popolnoma nedolžnega človeka. Prišli so njegovi sorodniki, vzeli pokojnika in protestno odšli. V tem mestecu in okolici je nastal grozen preplah, zato so ljudje tedne prenočevali v gozdu ali oddaljenih krajih pri sorodnikih. Sumili so, da bo zdaj zdaj prišla ura maščevanja in požig celotnega mesteca. Nekaj tednov kasneje so prišli v Vatanato sorodniki ubitega, skupaj s predsednikom krajevne skupnosti. S seboj so imeli dve puški. Prišli so na razgovor, saj so iskali krivca za ta uboj. Ker ljudstvo krivca ni našlo, so v zameno zahtevali deset govedi. Ljudje so se z njimi prepirali in končno so se sporazumeli za štiri goveda in denarno vsoto v višini enega goveda. Niso vseh govedi odgnali s seboj, ampak so enega ubili v znamenje sprave.

V ozadju vas Vatanato

Od tega dne naprej so se ljudje mesteca Vatanato vrnili na domove in vse se je umirilo. Požar, za katerega je jasno, da je bil podtaknjen, je najbrž sad prevare in maščevanja. Ta primer je ponovno jasen dokaz, kako pomembno je ljudi evangelizirati, da se po korakih izkoreninja ta maščevalna strast. Ko so naši z misijona Ampitafa peljali v Vatanato prvo tono riža, so jim dali seznam družin brez strehe in imetja. Prva ocena je bila le približna, natančen popis pa kaže, da je več kot 160 hiš končalo v ognju. V času požara so bili redki v naselju. Večina jih je delala na polju in navadno tudi opoldanski obrok skuhajo kar na polju. Tako so od vsega imetja uspeli rešiti le, kar so imeli pri sebi. Drugo je vse šlo z ognjem. Gre za tisoč in več ljudi, ki jim je treba nujno pomagati. Vem, da bo vaša velikodušnost in posluh za bližnjega v stiski pripomogla, da se postavi zasilno barakarsko naselje in se jim pomaga tudi pri nakupu hrane. Bog vam povrni za vso pomoč z duhovnimi darovi.

Kako lepo in dragoceno je lahko deževno vreme LUCIJA ČUK, LAIŠKA MISIJONARKA

Tako kot več ali manj povsod se tudi pri nas srečujemo z novimi izzivi in težavami. Že od septembra imamo pogoste, skoraj vsakodnevne izpade elektrike, najpogosteje zvečer, ko je poraba največja. Tudi vode pogosto ni. Hvala Bogu, da imamo pri hiši vodnjak. Z decembrom bi se namreč morala začeti deževna doba, vendar o dežju ni ne duha ne sluha. Rečne struge so zelo nizke, voda je umazana, zato so zelo pogoste črevesne bolezni. Tudi sama sem do nedavnega jemala antibiotik. Na srečo preiskave niso pokazale nič resnejšega in sem zdaj, hvala Bogu, zdrava. V januarju se celotna salezijanska družina pripravlja na praznik Don Boska. Tudi v šoli, kjer delujem, bomo s praznovanjem in mašo obeležili praznik. 10


Dvojna infuzija JANEZ MESEC, DUHOVNIK LJ

Gotovo ste slišali, da nimamo le malarije in drugih nevšečnosti na Madagaskarju, temveč gre domišljija vse tja do tifusa. Ko smo lanske pozne jeseni prispeli v Farafangano, kjer nas je pričakal Matevž z našimi sestrami iz Manambondra, smo si prvi dan rezervirali za laboratorijske analize krvi in res smo bili vsi pozitivni na tifusno mrzlico. Jaz še najbolj, trije plusi: +++. Janez Krmelj mi je pozneje razložil, da so v tem primeru lahko že načeta in preluknjana čreva. Pokazala se je prilika, da grem s Tonetom Kerinom v Fort Dauphin, kamor je šel na sestanek in duhovne vaje. Tako sva oba izkoristila duhovne vaje (duhovna infuzija božje besede) tudi za vsakodnevno 4-urno infuzijo zdravila v žilo. Jaz sem imel pet dni, Tone pa sedem dni infuzije, potem pa še deset dni jemanja zdravil. Zdaj upam, da sem v redu. Po vrnitvi v Manambondro je bilo seveda treba sprejemati ljudi, ki so prišli pozdravit župnika, ki ga mesec in pol ni bilo doma. Ves ta čas so bili brez maše in zakramentov, pa vidim, da so kar zdržali. Nedeljsko bogoslužje Božje besede,

molitve hvalnic in večernic pa tudi krščanski pogrebi in razni sestanki, vse je potekalo nemoteno pod vodstvom katehistov, župnijskega sveta in naših sester misijonark evangelija. Tudi mizarska delavnica in razne gradnje so potekale nemoteno pod Matevževim krepkim vodstvom.

Nazaj k morju - seveda ne kot v Sloveniji S. MARJETA ZANJKOVIČ, SALEZIJANKA

Oglašam se iz nove skupnosti v Mahajangy, kamor sem bila premeščena lansko leto v septembru. Na Fianarantsoo, kjer sem delala šest let, me vežejo prelepi spomini. Z vašo duhovno in materialno pomočjo smo sestre uresničile veliko koristnih projektov za tamkajšnje najrevnejše otroke in mlade. Zgradile smo del osnovne šole, vrtec, vzgojni center, obnovile stari del šole, popravile in uredile igrišča. Zgradile smo malo farmo, ki je dragocen vir pridobivanja mleka, jogurta, mesa za prehrano revnih otrok. Zaradi pomanjkanja vode ste nam z darovi pomagali izvrtati vodnjak, ki je dragocen vir življenja v našem misijonu. Dobile smo tudi avto, dragoceno prevozno sredstvo, ki nam pomaga premagovati cestne ovire. Še bi lahko naštevala in slavila ljubega Boga za vse dobro, ki nam ga je naklonil po vas, dragi dobrotniki. Vsem iz vsega srca hvala. Otroke smo navadile, da nikoli ne pozabijo dobrih ljudi, ki so ljubeča roka dobrega Boga za vsakega od njih. Tega se zavedajo in so vam od srca hvaležni za vso pomoč. Mahajanga, kjer sem sedaj, se nahaja na severu Madagaskarja, 12 km od morja. Tu je zelo vroče in vlažno. Trenutno imamo le 34° C. To je moja prva misijonska ljubezen. Tu sem že delala kot medicinska sestra od 1986 do 1994. Ljudje me še poznajo, predvsem starejši. Ob vrnitvi so me veselo pozdravili in sedaj ni ne konca ne kraja obujanja spominov na tista leta. Ko smo prišle, nam je tukajšnja župnija zaupala 90 šolskih otrok v tesnih razredih, ki so bili pregrajeni z

lepenko brez klopi in stolov. Otroci so bosih nog sedeli po tleh in pisali s kredo po tablici. In danes? 1600 otrok in mladih napolnjuje številne in lepo urejene razrede, šolo od vrtca do tehničnega liceja ter prostorna igrišča. 200 najrevnejših dobi vsak dan kosilo in kozarec mleka za malico. Za dekleta s ceste so vsak dan tečaji usposabljanja za kuhanje, šivanje, za frizerke in tajnice. Dekleta, ki so zaključile tečaj šivanja, imajo delavnico, kjer po naročilu šivajo in si služijo vsakdanji kruh; vse to po zaslugi dobrotnikov. Kako velike in čudovite stvari smo zmožni storiti ljudje z roko, iskrena hvala, da lahko hodimo skupaj, tako pojdimo tudi v že začeto leto. 11


UKRAJINA

»Zakramentalne« zgodbe naših odhajajočih brezdomcev S. BARBARA PETERLIN, MARIJINA SESTRA ČUDODELNE SVETINJE

V svetem letu usmiljenja nas je Gospod res bogato obdaril. V bolnišnici je zelo veliko brezdomcev prejelo zakramente, večina med njimi spoved, obhajilo in bolniško maziljenje. Ko to vidijo ostali bolniki v sobi, se tudi sami odločijo za zakramente. Tako so ravno najbolj ubogi pot do sprave in spreobrnjenja tudi drugih ljudi. Pet bolnikov je prejelo tudi sv. krst. Zgodba vsakega izmed njih je nekaj posebnega. Kakšna je bila pot, da so postali Božji otroci, pa bi rada podelila tudi z vami.

Dogovorita se za naslednji dan. Dopoldan se z g. Anatolijem odpraviva v bolnišnico. Med krstom tudi ostali bolniki v sobi sodelujejo po svojih močeh. Eden je celo postavil svojo plastenko vode, da bi mu jo duhovnik blagoslovil. Po obredu me pokliče starejši pacient Valentin in pravi: »Povej Ženji, da je danes zanj najsrečnejBrezdomec Nikolaj je prosil za duhovši dan v življenju, saj so mu izbrisanika. Verjetno je čutil, da se mu že ni prav vsi grehi.« Ko Ženji predam bliža čas prehoda v večnost. Ko sva z novico, njegov obraz zažari od veselja g. Slavomirom prišla v njegovo sobo, in doda: »Dvajset let sem čakal na ta so nama ostali bolniki povedali, da trenutek.« se je že poslovil s tega sveta in kazali Pred pravoslavno Veliko nočjo so na drugega brezdomca, ki je umiral. brezdomke v prvi bolnici prosile Pristopim k postelji in mu povem, da za spoved in obhajilo. Med njimi je je prišel duhovnik. Njegovo dihanje se tudi slepa gospa Tanja, s katero se je je spremenilo. Iz tega sem razumela, težko kaj dogovoriti zaradi umske da se ga je razveselil. V bolnišnico so zaostalosti. Vendar nam pove, da še ga pripeljali že v zelo slabem stanju, ni krščena in da o Bogu ve to, kar ji o njem nihče ni vedel popolnoma povemo mi. Strinja se, da bi jo duhovnič, še imena ne. Tako ga je v naglici nik krstil. Običajno je vsa nemirna in g. Slavomir krstil na ime Adam. Po polna zahtev, sedaj pa tiho sedi in v krstu me eden od brezdomcev prosi velikem miru prejme zakramente. za zdravila. Ker želim to preveriti pri Sredi poletja, na praznik sv. Ane, zdravniku, stopim do njega. Čez pet je bil z nami v bolnišnici duhovminut se že vrnem v sobo in videti že več let ne zapušča stanovanja. nik g. Mihal, saj je zakramente želel je, da je Adam že v zadnjih zdihljaTokrat pa je bil hospitaliziran zaradi prejeti Volodja. G. Mihal je obiskal še jih. Z duhovnikom moliva molitve za pljučnega obolenja. Zdravnik ga je druge bolnike, nekaterim podelil zakumirajoče in tako se Adam v miru hotel odpustiti v domačo oskrbo že ramente, srečal pa se je tudi z gospo preseli v večnost. v ponedeljek, pa ga je Ženja prosil, Ano, ki mu pove, da še ni krščena. V isti sobi leži tudi Boris. Že od naj ga pusti še kakšen dan. In tako Njen brat je protestantski pastor, a rojstva je hudo telesno in psihičse je v torek srečal z nami, ko smo v no omejen. V bolnici leži že nekaj njihovo sobo prišli negovat brezdom- ona želi prejeti krst v katoliški Cerkvi. mesecev in redno ga vsak teden nece. Sprva je le zadržano gledal, potem Zaveda se svojega stanja, da so ji dnevi že šteti. G. Mihal ji tako podeli gujemo. Tokrat pa je pri njem nečak, pa se je spustil v pogovor s s. Jožico. kar tri zakramente: krst, obhajilo in ki je protestant. Pravi, da stric ni Povedal je, da je katoličan, vendar birmo. Ana je bila ganjena nad darom, krščen, nima pa nič proti, če ga dune krščen, kar nas je ne malo preseki ji ga je pripravil Gospod ob koncu hovnik krsti. Duhovnik sprašuje tudi netilo. Njegova babica je bila katoliživljenja, mi pa se lahko le čudimo Borisa, če bi želel biti krščen. In na čanka. Rad posluša katoliški Radio nad veličino Božjega usmiljenja. naše začudenje Boris, s katerim se ni Marija. Tudi sam bi bil rad katoličan, Gospod Tomaž Mavrič tako lepo bilo mogoče nikoli nič kaj dogovoriti, pa še ni imel priložnosti, da bi prejel pravi: »Če nekdo sanja sam, sanje oszelo jasno izrazi, da bi bil rad krščen. krst. Ponudimo, da bi ga duhovnik Tako smo se ta dan veselili dveh krstil v bolnišnici. Sprva na to ne pri- tajajo sanje; če sanjamo skupaj, se sanje spremenijo v resničnost.« Hvala novokrščencev. stane, ker si želi, da bi bil krščen v vam, naši dragi dobrotniki, da skupaj Prav v tej sobi smo nekaj mesecev cerkvi. Pustimo mu razne kontakte, z vami lahko naše sanje postajajo reskasneje srečali tudi Ženja. 39-letni a se še isti dan obrne na našega dufant je pred leti psihično zbolel, zato hovnika Anatolija in ga prosi za krst. ničnost za mnoge. 12


NABIRALNIK

V pričakovanju volitev S. MOJCA KARNIČNIK, MISIJONARKA JEZUSA KRISTUSA, KONGO

Naša država, DR Kongo, je že dolgo časa polna nemira in skrbi za prihodnost. Predsednik Kabila dokončuje svoj drugi mandat in po ustavi za zdaj ne more več kandidirati za predsednika. On si pa ne želi spremembe. Da bi lahko še naprej vladal, je hotel spremeniti ustavo, a se je temu opozicija odločno uprla. Kako se bo to izšlo? Mnogi napovedujejo, da bo kri tekla v potokih, če bo Kabila vztrajal pri svojem. Opozicija pripravlja manifestacije, on se pa tudi po svoje pripravlja ... Španija je v velikih skrbeh za svoje državljane. Teh je tukaj kar precej in skoraj vsi so misijonarji. Veleposlanik je že dvakrat prišel k nam v Kimwenzo (35 km od Kinshase) in je vsakega misijonarja posebej obiskal in povabil, da zapusti Kongo, ali pa da se v sili zateče na njihovo veleposlaništvo, kjer bo poskrbljeno za njihovo varnost. No, do sedaj še noben misijonar ni zapustil

države. So pa zato vsakemu prinesli z veleposlaništva paket koncentrirane hrane, za primer da bi bil nakup jedil nemogoč. Upamo in zaupamo ter vztrajamo.

Blagoslov po petnajstih letih S. BOGDANA KAVČIČ, USMILJENKA, BURUNDI

Pri nas v Kiguhu smo se v adventu pripravljali z vso mrzlico ali "vročino" na blagoslovitev naše župnijske cerkve, ki smo jo zidali kar 15 let. Med tem časom so tragično umrli trije župniki, dva sta bila umorjena, tretji pa se je lani ponesrečil v prometni nesreči, v kateri je izgubilo življenje 20 mladih študentov skupaj z eno naših sester, ki je komaj začela poučevati te mlade. Doživele pa

smo ob tej nesreči tudi veliko pozornosti in solidarnosti od vseh ljudi, ki so preživljali bolečino z nami. Na praznik sv. Družine smo cerkev slovesno blagoslovili, že na sam božični večer pa je sveta Družina našla zatočišče v njej in Jezus jo je posvetil s svojim prihodom. Molite za nas, potrebujemo zelo, saj so temne sile vedno na delu. Naj nas vse osvetli Gospodov prihod med nas in hvala vsem.

Nasmeh za moč S. VERONIKA NOSE, USMILJENKA, TURČIJA

Hvala vam za vsa pisma in Misijonska obzorja. Vsi novi odgovorni in delavci v misijonski pisarni – dobrodošli. Naj Bog blagoslavlja in Marija spremlja vaše plemenito delo za blagor ubogih in bližnjega. V skupnosti, kjer živim, nas je šest sester, in to kar petih narodnosti. Med seboj govorimo in molimo v francoščini, v bolnici pa turško. V bolnici imamo okrog 150 psihičnih bolnikov, od tega le 13 kristjanov. Sem v pokoju, vendar še obiskujem bolnike in jim nudim majhne usluge, molim zanje, če želijo tudi skupaj. Ravno te dni je v miru zaspala gospa, stara 104 leta. Bila je slikarka, močna žena, ki sem jo spremljala ob zadnji bolezni. Večkrat mi je podarila nasmeh, ki mi je dal moči in zavest, da se v miru poslavlja. Kristjane za praznike pripravi duhovnik, sestre pa jim pomagamo priti v kapelo k sv. evharistiji. Za praznike pa vse bolnike, ki morejo hoditi, povabimo v salon in jih pogostimo ter skupaj zapojemo. Včasih zapojejo tudi bolniki sami, nekateri še zaplešejo.

Sestre pomagamo še naprej pri pripravi in delitvi hrane ter zbiranju oblek za begunce. Iz srca hvaležna za vso duhovno in materialno pomoč z dobrimi željami za leto, ki smo ga začeli.

13


Srečna vrnitev KATARINA TOMC, LAIŠKA MISIJONARKA, MOZAMBIK

Srečno sem prispela v Mozambik. Na poti ni bilo nobenih težav, vreme je bilo vseskozi lepo. Tukaj je prijetno toplo, ni hude vročine. Uživam v toplem podnebju, sprejeli so me zelo lepo, vsi so veseli, ker sem prišla. Imela bom dovolj dela, saj vse nekam peša, ker ni prave komande. Srečno sem prinesla tudi vse šolske potrebščine, ki so jih zbrali otroci pri verouku. Prihodnji teden bodo prišli tukaj v internat naši odgovorni, da jim jih bom lahko razdelila, potem pa vam pošljem kakšne slike.

Z velikim upanjem S. ZVONKA MIKEC, SALEZIJANKA, MOZAMBIK

Hvala za dopis, ki sem ga prejela v času misijonskega potovanja na severu Mozambika, kjer imamo štiri postojanke. Zaradi nerednih letalskih prevozov sem ostala dva dni več, kot sem načrtovala, tako da se takoj zmešajo programi in potem je treba loviti datume. Tudi v Mozambiku živimo iz upanja, da nam Božje Dete prinese tudi zunanji mir, kajti odgovorni za dogovarjanje za ponovni podpis mirovne pogodbe si zelo prizadevajo. A trenutno ne kaže prav dobro, da bodo podpisali, ker odgovorni nočejo popustiti. Pri vsem tem pa trpi narod, saj v centru države sploh ni prometnih povezav, ekonomija je na tleh, da o drugih stvareh ne govorim. Trudimo se, da kjer se da in kar se da pomagamo in stojimo ob strani najbolj potrebnim. Čeprav je vse le kaplja v morje.

Mala čreda vernikov JANEZ MIHELČIČ, JEZUIT, KIRGIZIJA

Minulo leto je v moje življenje prineslo precejšnje spremembe. Ko sem bil poleti doma, je prišlo sporočilo, da je nepričakovano umrl naš tukajšnji škof Nikolaj. Kmalu po pogrebu me je papež Frančišek imenoval za apostolskega administratorja v Kirgiziji. Ker je ta dolžnost začasna (do imenovanja rednega administratorja), nadaljujem svoje delo na univerzi, zraven pa poskušam skrbeti za tukajšnjo »malo čredo vernikov«. To pomeni, da sem veliko več časa v cerkvi, kar samo po sebi ni slabo. Po drugi strani pa taka služba prinaša dosti skrbi, s katerimi se mi doslej ni bilo treba ukvarjati. Zdi se mi, da moj položaj precej dobro izraža italijanski pregovor, ki pravi, da tam, kjer ni konj, pač morajo vleči mule ali pa osli. Sem pa prepričan, da je z nami Božja pomoč – ničkolikokrat sem to že izkusil. Dokler se zanašamo na naše človeške moči, je vse bolj klavrno, če se pa obrnemo na Boga, nam pokaže izhod tudi iz brezizhodnega položaja. Prazniki nam to še posebej poudarjajo. Božja ljubezen je brezmejna. Zato še enkrat vsem želim pravega veselja in globokega miru, za kar nikoli ni prepozno. 14

Ob prehodu iz enega v drugo leto P. LOJZE PODGRAJŠEK, JEZUIT, MALAVI

Ko se poslavljamo od starega in nazdravljamo novemu letu, si voščimo uspehov in dobrega zdravja in pristnega veselja nad darovi življenja, vere, poklica in upanja na večna bivališča ... V vsem tem se drug drugemu priporočamo v molitev, tudi računamo na tovrstno podporo, to duhovno podporo tudi sem in tja močno čutimo. To nas povezuje v skrivnostno telo, v katerem prebiva Vstali. To je podlaga za krst veselja in proslavljanja v Duhu, čeprav ne bomo sodelovali v kakem karizmatičnem rajanju po podobi tistih, ki so prejeli prvo izlitje Duha, kot se je na prve binkošti zgodilo našim prednikom po veri. Ampak gre za istega Duha, za isto prepričanje, upanje in zaupanje vanj v moči istega Duha. Pa lep pozdrav in srečno novo leto, za to je celo leto čas!


Vsak nosi svojo težo življenja S. VIDA GERKMAN, USMILJENKA, ALBANIJA

Sopotnik mi pove, da so ljudje v tej vasi najbolj delavni in prijazni tod okrog. Res sem videla, da pridno obnavljajo hiše ali da delajo na novo, kdor zmore. Imela sem tri naslove družin, ki so pred kratkim prišle do nas, če bi se dala dobiti kakšna obleka. Poiskala sem ženo, ki je že veliko let bolna. Sama je praktično nesposobna za delo, hčerka se je pred meseci poročila, sin išče delo v Tirani, mali pa je še v osnovni šoli. In kdo je tako skrben za čistočo, sem se čudila? Mož, mali, droben, priden za delo v hiši in na polju, pri negi žene. On mi pravi, če mi morete kaj pomagati, bi vas prosil za pralni stroj, a najprej gremo tja gor, k moji stari sosedi. Živi sama, vsi otroci so odšli in se ne vračajo. Hiša je stara, brez stropa in ledeno mrzla. Ženička se stiska k štedilniku, ki pa mu vsa toplota uide skozi luknjasto streho. O, še kar gre, pravi, imam dve topli odeji in še dve deki, le otroci ne vem, kako so.

Dobrodelna Pustna sobotna iskrica v soboto, 25. februarja, ob 12.00 v Šentvidu v Ljubljani Darovi bodo namenjeni lačnim otrokom v Etiopiji. Za prijetno vzdušje in pustni ples bodo v športni dvorani Zavoda sv. Stanislava skrbeli: zmagovalni duo Talentov WildArt, Luka Sešek in skupina Proper.

RadioOgnjišče Ognjiščed.o.o., d.o.o.,Trg Trg Brolo Koper, foto: ARO Radio Brolo 11,11, Koper, Foto: ARO

Te dni sem obiskala meni do sedaj še neznano vas. Iz našega mesteca Gramsh je oddaljena dve uri z avtom. Pustiva ga v gozdu, ker ni več poti naprej. Sodelavec dobro pozna te kraje. Spustiva se strmo navzdol po gozdu – bolj grmičevju – še uro daleč. Srečava le enega kmeta z oslom, ki gre pobirat koruzo. Teren je spolzek in na več krajih so cele zaplate razrite od divjih prašičev. Pod hribom ugledam nekaj, kar naj bi bila nekdaj lepa šola, polna otrok. Sedaj so le gole stene in udrta streha. Vas je imela 50 družin, sedaj čez zimo so le še štiri in dva šoloobvezna otroka. Ni ceste, trgovine, šole, zdravnika. Ljudje so odšli, da otrokom omogočijo izobrazbo. Ti dve deklici pa mama zbudi že ob štirih zjutraj, jih spremlja eno uro daleč do kraja, kjer bo iz druge vasi prikorakala manjša skupina, da gredo potem skupaj naprej še dve uri do šole. Popoldne jim gre mati spet naproti, ker je kmalu noč v tem zimskem času, pa še volkovi so blizu. Oče, bolehen, na berglah, mi je zavzeto pripovedoval, da še sam z oslom in mulo preorje vse njive, le da pride do pluga, kjer se lahko močno oprime. Če gremo drugam, kaj bomo jedli? Blizu mesta se težko kupi zemlja. Bratje, ki živijo tam, se že tako skupaj z dvema do tremi družinami stiskajo v eni hiši. Vendar vidi, da zaradi študija deklic dolgo tako ne bo šlo. In sam tudi ne zmore več poti do ceste. Potem je naš avto rinil še v neko drugo vas. Zaledenele luže so se lomile pod kolesi. Nekje ustaviva, da odmečeva velike kamne z roba ceste. Nato naju popolnoma zaledenela pot ustavi pod vasjo. S posredovanjem pastirja in ob laježu ogromnih divjih psov (neka pasma albanskih ovčarjev – molosi) se povzpneva v vas. Ti psi imajo posebno bodečo ovratnico, ki jih varuje v boju z volkovi ali medvedi, medtem ko čuvajo trope ovc in koz.

15


IZ ZALEDJA

Srečanja kolednikov po škofijah NADŠKOFIJA LJUBLJANA Škofovi zavodi, Šentvid nad Ljubljano

Drugo soboto v januarju (14. januar 2017), po prazniku Gospodovega razglašenja, so se kralji vse ljubljanske nadškofije zbrali na srečanju v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Prišlo nas je 240, saj so mnogi kralji še počivali doma po napornem koledovanju v tej mrzli zimi, nekateri so zboleli in tudi niso mogli priti. Vse zbrane pa je družil isti misijonski duh. Sveto mašo v zavodski cerkvi je daroval škofijski animator za misijone Slavko Kalan skupaj z ravnateljem za misijone Matjažem Križnarjem in drugimi duhovniki, spremljevalci kraljev. O misijonih nam je spregovoril misijonar pater frančiškan Milan Kadunc. Služboval je v Togu, Beninu in Francoski Gvajani. Iz njegove pripovedi smo lahko začutili, kako slovenski misijonarji pri nas zbran denar uporabijo za konkretne stiske in ljudi. Nekatere koledniške skupine so se predstavile s svojim nastopom. Nekatere imajo izvirna besedila, lepe nove rime in dialoge med kralji, ki razgibajo in poživijo nastop pred domovi darovalcev. Nastopi so skoraj dramska uprizoritev pripovedi kraljev, ki prinašajo oznanilo, da se je za nas rodil Odrešenik. Po okusni in obilni malici nas je popoldne s svojim nastopom obogatila gospa Eva Škofič Mavrer, klovnesa, ki s svojimi rdečimi noski obiskuje otroke v bolnišnici. Tudi med koledniki so taki otroci, ki so bili v času zdravljenja deležni njenega obiska. Ta dan pa je nastopala za kolednike, da bodo tudi oni naredili nekaj dobrega za naše misijonarje in preko njih za otroke v misijonskih deželah. Janez Avsenik

NADŠKOFIJA MARIBOR – Ravne na Koroškem Čeprav je bilo bolj zimsko razpoloženje in temu primerne razmere na cestah, nas je že po poti pozdravljalo jutranje 16

sonce kot znamenje, da bo tudi danes lepo srečanje kolednikov. Tudi sonce sreče je sijalo v naših očeh, ko smo se zahvalili Bogu za vse prejete milosti. Ko smo prišli v Ravne na Koroškem, nas je pozdravila mogočna župnijska cerkev, ki se kot svetilnik vere dviga nad mestom. Sv. mašo je daroval nadškof in metropolit Alojzij Cvikl ob somaševanju sedmih duhovnikov. V homiliji je pohvalil poslanstvo kolednikov in jih primerjal s tremi modrimi, ki so prišli k Novorojenemu in tam našli luč, ki jim je spremenila življenje. Nadškof je poudaril, da je to božja pot, ki nas usmerja k drugemu. Človeška pot pa nas vodi samo k »imeti«, čim več imeti. Zato je pomembno, izbirati božjo pot, ki je pot Kristusa in pot kolednikov, ki prinašajo blagoslov in pridno zbirajo darove za misijone. Nato smo nadaljevali prijetno srečanje v župnijski dvorani, kjer so nas s pesmijo nagovarjali slavilni band in p. Janez

Ferlež ter misijonarja Mari in Tomaž Porenta, ki sta s slikami, filmom in besedo orisala zanimivo izkustvo misijonskega poslanstva v Malaviju, v župniji sv. Jožefa v Kasungu. Kot »četrti kralj« nas je na koncu s triki očaral še čarodej. Na koncu so nas mladi in župnijski sodelavci povabili na dobre pizze in sok. Srečanje smo doživeli kot izkustvo žive Cerkve, pridnih kolednikov in gostoljubnih Korošcev, ki so po tradiciji vedno za »mušter« bili. Jožef Lipovšek, nadškofijski referent

ŠKOFIJA NOVO MESTO – Stolna župnija Novo Mesto V soboto, 14. januarja, ko se je slovenska pokrajina prebujala v snegu, se nas je okoli 70 kolednikov s spremljevalci in domačimi duhovniki srečalo na vsakoletnem srečanju v novomeški stolni župniji sv. Nikolaja. Srečanje smo pričeli s sveto mašo, ki jo je daroval škof Andrej Glavan. Z uvodi


in prepevanjem pesmi so sodelovali koledniki sami. Bogu smo se zahvalili za lepe trenutke, izkušnje in milosti v dneh koledovanja. Po maši smo se segreli s čajem, nato pa v škofijski dvorani prisluhnili mesečni misijonski izkušnji študentke Sare Berkopec iz Novega mesta, ki se je letos poleti skupaj z sedmimi drugimi Slovenci udeležila prostovoljskega programa POTA na Madagaskarju. Tako so

se koledniki še bolj povezali z misijonom, za katerega so zbirali prispevke. Z letošnjo trikraljevsko akcijo so otroci zbirali prispevke tudi za projekte na Madagaskarju pri misijonarjih Janezu Krmelju, Janezu Mescu, Matevžu Strajnarju in Tonetu Kerinu. Po zanimivi predstavitvi je sledilo kosilo – pričakale so jih tople pice iz Jernejevega hrama. Po kosilu so nekateri od daleč šli pogledat jaslice v frančiškansko cerkev in se polni lepih misijonskih in koledniških vtisov vrnili misijonarit na domače poljane. Matej Gnidovec, škofijski animator za misijone

ŠKOFIJA CELJE – Župnija Celje, bl. Anton Martin Slomšek Srečanje kolednikov iz celjske škofije je bilo 14. januarja 2017 pri salezijancih v Celju. Srečanja se je udeležilo 17 župnij. Vseh udeležencev je bilo okrog 140. Zbirati smo

se začeli ob 9. uri zjutraj. Ob pol desetih smo se zbrali v kapeli sv. Don Boska, kjer je Klemen Jager, župnik iz Rimskih Toplic in Šmiklavža, vodil glasbeno delavnico in nas tako lepo pripravil na sodelovanje s petjem pri maši. Ob desetih je sveto mašo vodil celjski škof Stanislav Lipovšek. Vse kolednike je pohvalil za njihovo delo in jih spodbudil, da s tem nadaljujejo še v prihodnje. Uvod v mašo in prošnje so pripravili koledniki sami, berilo in zahvale pa so imeli njihovi animatorji. Med mašo je bila prisotna tudi s. Hermina Nemšak, ki je bila nekdaj misijonarka na Slonokoščeni obali. Po maši je otrokom predstavila svoj misijon; z velikim zanimanjem so prisluhnili njenemu pričevanju. Malica s prijetnim druženjem je potekala v igralnici mladinskega centra. Z obrazov otrok je bilo videti, da se imajo lepo. Na koncu je med nas prišel čarodej Andrej, ki je dobro uro zabaval mlade kolednike s svojimi triki in duhovitostjo. Viki Košec

ŠKOFIJA MURSKA SOBOTA – Župnija Beltinci Koledniki iz soboške škofije so bili povabljeni na srečanje, ki je v soboto, 14. januarja, potekalo v Beltincih. Najprej so se zbrali v župnijski cerkvi sv. Ladislava in srečanje začeli s sveto mašo, kjer so se Bogu zahvalili za vse, kar so doživeli pri koledovanju ter v molitvi prosili za misijonarje po vsem svetu. Sveto daritev je ob somaševanju sedmih duhovnikov vodil generalni vikar Lojze Kozar. V pridigi je spregovoril o poslanstvu kolednikov, ki je »oznanjevanje vesele novice, da je Jezus rojen, in zbiranje darov za otroke v misijonskih deželah«. Spregovoril je o zvezdi, ki je svete tri kralje vodila do novorojenega Deteta in o zvezdi, ki danes vodi k Jezusu tudi nas. Ta zvezda je najprej večna luč po naših cerkvah. »Tako lahko tudi mi najdemo pot k Jezusu, ki nas čaka v tabernaklju, pri svetem obhajilu.« Zato »po zgledu sv. treh kraljev glejmo na zvezdo, na znamenja, na dobre ljudi, na svetnike in se bližajmo Jezusu«. V drugem delu srečanja je misijonarka s. Polona Švigelj predstavila delovanje v misijonu v Senegalu. Na zanimiv način je preko fotografij in s pomočjo različnih predmetov

17


iz misijonov zbranim približala utrip tamkajšnjega življenja. S seboj je prinesla tudi glasbene instrumente, na katerih so se preizkusili tudi koledniki in se naučili pesem v jeziku, ki ga misijonarka uporablja v tamkajšnjem misijonu. Sledila je pogostitev za vse udeležence srečanja, ki jo je v prostorih župnijskega doma pripravila župnija Beltinci. Bog plati vsem kolednikom, drugim udeležencem in vsem, ki so to srečanje sooblikovali, generalnemu vikarju Lojzetu Kozarju, vsem zbranim duhovnikom in misijonarki s. Poloni Švigelj, ki so kot zvezde danes pričevali za Jezusa, ki je naša največja luč. Klavdija Dominko

ŠKOFIJA KOPER – ŠG Vipava Letos smo imeli srečanje kolednikov koprske škofije že v soboto, 7. januarja 2017, takoj po prazniku Svetih treh kraljev. Verjetno je bila tudi zato manjša udeležba »kraljev« in »kraljic« na srečanju, saj so ponekod še prav ta dan koledniki obiskovali domove in prinašali veselo vest o rojstvu novega Kralja. Ob 10. uri smo se zbrali v Dijaškem domu Škofijske gimnazije v Vipavi pri sveti maši, ki jo je daroval upokojeni koprski škof gospod Metod Pirih ob somaševanju škofijskega animatorja g. Nika Štrancarja in kaplana gimnazije g. Primoža Erjavca. Škofijski animator se je na začetku svete maše vsem kolednikom zahvalil za požrtvovalno delo, ki so ga opravili s koledovanjem, in za vse darove, ki so jih zbrali za naše misijonarje, ki delujejo na različnih delih sveta. Gospod škof nas je v pridigi spodbujal, da bi kot Modri z Vzhoda – Sveti trije kralji prinašali v svoje okolje, med svoje vrstnike veselo vest o Odrešeniku. Pri tem pa naj se kot Marija v Galilejski Kani obračamo po pomoč k Jezusu. Med sveto mašo smo prepevali znane božične pesmi pod vodstvom katehistinje gospe Cilke Kavčič.

Po sveti maši smo se preselili v avditorij Škofijske gimnazije Vipava, kjer sta nam laična misijonarja zakonca Marija in Tomaž Porenta ob slikah predstavila svoje delo na misijonu v afriški državi Malavi pri misijonarju p. Stanku Rozmanu. Prizadevala sta si, da bi domačine naučila pridelovati raznovrstno hrano in jim tako pomagala v boju proti lakoti. Ker so v deželi kar dolga sušna obdobja, je potrebno nasade zalivati z vodo iz globokih vodnjakov. Veliko teh vodnjakov je dal izkopati p. Stanko. Med svojimi prijatelji in znanci sta zbrala toliko denarja, da sta dala sezidati tudi novo šolo, za kar so jima bili domačini zelo hvaležni. Po malici je sledil še kviz na temo koledovanja, ki ga je pripravila in vodila študentka Eva. Najuspešnejši pri reševanju teh zagonetk so prejeli sladke nagrade, vsi pa bonbone. Z Vipave smo se vrnili domov s sklepom, da se bomo še naslednje leto s koledovanjem trudili za pomoč ljudem, kjer delujejo naši misijonarji. Š. N.

čestitamo jubilantom

75 let življenja

Stanko Rozman, jezuit, rojen 7. marca 1942 v Kovorju. V misijone je odšel 11. avgusta 1977. Deluje v Zambiji. 18

70 let življenja

Franc Zajtl, salezijanec, rojen 31. marca 1947 v Sv. Rupertu nad Laškim. V misijone je odšel leta 1969. Deluje v Egiptu.

60 let življenja

S. Agata Kociper, salezijanka, rojena 5. februarja 1957 v Odrancih. V misijone je odšla 14. septembra 1983. Deluje v Braziliji.

60 let življenja

Jože Adamič, lazarist, rojen 13. aprila 1957 v Lanusu v Argentini. V misijone je odšel 12. septembra 1987. Deluje na Madagaskarju.

55 let življenja

Peter Ivančič, salezijanec, rojen 29. marca 1962 v Brežicah. V misijone je odšel 4. oktobra 2011. Deluje na Kubi.


Darovi objavljenih so na naš račun prispeli do 17. 1. 2017. Hvala vsem.

DAROVI – HVALA TRIKRALJEVSKA AKCIJA | župnije: Ajdovščina, Bela Cerkev, Beltinci, Besnica, Biljana, Blagovica, Bled, Bloke, Borovnica, Branik, Braslovče, Brdo, Breznica, Brje, Budanje, Celje - Sv. Jožef, Cerklje na Gorenjskem, Cerklje ob Krki, Cirkovce, Col, Črneče, Črni Vrh, Črni Vrh nad Idrijo, Dobrava, Dobrepolje-Videm, Dol pri Ljubljani, Domžale, Duplje, Fram, Frankolovo, Godovič, Gomilsko, Gorje, Gornja Ponikva, Gornja Radgona, Gotovlje, Grosuplje, Hinje, Jarše, Javorje nad Šk. Loko, Jesenice, Kamna Gorica, Kamnica, Knežak, Kobilje, Kočevje, Kokrica, Kopanj, Kozana, Kranj - Zlato Polje, Križevci pri Ljutomeru, Krka, Laško, Lenart v Slov. Goricah, Leše, Libeliče, Ljubljana-Bežigrad, Ljubljana-Črnuče, Ljubljana-Fužine, Ljubljana-Ježica, Ljubljana-Kodeljevo, LjubljanaMarijino Oznanjenje, Ljubljana-Sv. Nikolaj, Ljubljana-Šentvid, LjubljanaŠmartno ob Savi, Ljubno, Ljubno ob Savinji, Ljutomer, Lom, Loški Potok, Lucija, Luče ob Savinji, Marezige, Maribor-Sv.Janez Krstnik, Marija Snežna, Mengeš, Mirna Peč, Moravče, Nova Cerkev, Odranci, Opatje Selo, Ovsiše, Planina, Planina pri Rakeku, Podbrezje, Podgorje pri Slov. Gradcu, Podkraj, Podlipa, Polhov Gradec, Poljane nad Šk. Loko, Poljčane, Portorož, Preserje, Prevalje, Primskovo na Dolenjskem, Ptuj - Sv. Ožbalt, Ptuj-Sv.Peter in Pavel, Radeče, Rakek, Rakitna, RatečePlanica, Ravne na Koroškem, Razbor pri Slovenj Gradcu, Reteče, Slap, Slivnica, Slovenj Gradec, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Sora, Sostro, Stara Loka, Struge, Sv. Anton, Sv. Bolfenk v Slov. Goricah, Sv. Duh pri Škofji Loki, Sv. Ema, Sv. Florijan v Doliču, Sv. Helena-Dolsko, Sv. Jakob ob Savi, Sv. Jurij ob Taboru, Sv. Križ-Podbočje, Sv. Lenart, Sv. Lovrenc nad Štorami, Sv. Peter na Kronski Gori, Sv. Peter pod Sv. Gorami, Sv. Urban – Destrnik, Sv. Vid nad Valdekom, Sv.Danijel nad Prevaljami, Šempeter pri Gorici, Šempeter v Sav. Dolini, Šenčur, Šentjur pri Celju, Šentjurij-Podkum, Šentlambert, Šenturška Gora, Škofja Loka, Šmarca-Duplica, Šmartno ob Paki, Šmartno pri Slov. Gradcu, Šmartno v Tuhinju, Št. Jurij pri Grosupljem, Št.Janž pri Dravogradu, Št.Peter-Otočec, Šturje, Trbovlje Sv.Marija, Trbovlje-Sv.Martin, Trnje, Tržič-Bistrica, Turnišče, Ubeljsko, Unec, Velike Lašče, Velike Žablje, Vipava, Vrhpolje, Vrh-Sv.Trije Kralji, Zagorje, Zali Log, Zaplana, Zasip, Zavodnje, Zavratec, Zgornji Tuhinj, Zlato Polje, Žalna, Železniki, Žiče, Žiri, Žužemberk posamezniki: Bogoslovno Semenišče, Dolenc Janez, Dolenc Jože, Družina D.O.O., Hrastnik Jože, Jamnikar Anita, Kovač, Legat Božena in Janez, N.N., Peterlin, Piskar Ivan, Primc Jožica, Sterle Anton, Strnad Alenka, Šuštar Marija, Trošt Peter, Vevar Barbara in Janez, Vidič Neva, Volovlek Ana, Vrabič Alojzija, Zver Sonja | ADVENTNA AKCIJA | župnije: Ambrus, Bela Cerkev, Besnica, Bevke, Biljana, Bizeljsko, Blagovica, Bled, Bogojina, Borovnica, Braslovče, Brdo,

Celje - Sv. Jožef, Cerklje na Gorenjskem, Cerklje ob Krki, Cerknica, Cirkulane, Črešnjevec, Dobrepolje-Videm, Dobrnič, Dobrova, Dornava, Dragatuš, Dražgoše, Duplje, Dutovlje, Godovič, Gore, Gornja Polskava, Gornja Radgona, Gornja Sveta Kungota, Gornji Logatec, Gornji Petrovci, Grosuplje, Hinje, Hotedršica, Hrenovice, Idrija, Ilirska Bistrica, Izlake, Jesenice, Kamno, Kapele pri Brežicah, Knežak, Kobilje, Kočevje, Kokrica, Kolovrat, Kranj, Kranj Zlato Polje, Križe, Križevci pri Ljutomeru, Kromberk, Leskovica, Leše, Ljubečna, Ljubljana-Bežigrad, Ljubljana-Dravlje, Ljubljana-Fužine, Ljubljana-Ježica, Ljubljana-Marijino Oznanjenje, Ljubljana-Sv. Križ, Ljubljana-Sv.Nikolaj, LjubljanaŠentvid, Ljubljana-Šmartno ob Savi, Ljubljana-Trnovo, Ljubno ob Savinji, Lučine, Marezige, Maribor – Radvanje, Maribor-Sv.Janez Krstnik, Maribor-Sv.Križ, Maribor-Sv. Magdalena, Marija Snežna, Mavčiče, Miren, Mirna Peč, Moravče, Odranci, Opatje Selo, Ormož, Otlica, Piran, Podgraje, Podlipa, Podraga, Primskovo na Dolenjskem, Ravne na Koroškem, Razkrižje, Renče, Rogaška Slatina, Slap, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Smlednik, Sorica, Sostro, Struge, Sv. Anton, Sv. Duh pri Škofji Loki, Sv. Ema, Sv. Florijan v Doliču, Sv. Helena-Dolsko, Sv. Jakob ob Savi, Sv. Lenart, Sv. Marko niže Ptuja, Sv. Trojica v Slov. Goricah, Sv. Urban – Destrnik, Sv. Vid nad Valdekom, Šentjanž na Vinski Gori, Šentjernej, Šentjur pri Celju, Šentjurij-Podkum, Šentlovrenc, Šentviška Gora, Šmartno ob Paki, Šmartno pri Litiji, Šmartno pri Slov.Gr., Šmartno v Rožni Dolini, Šmartno v Tuhinju, Šmihel pri Žužemberku, Špitalič, Št. Jurij pri Grosupljem, Št.Janž pri Dravogradu, Št.Peter-Otočec, Šturje, Teharje, Tolmin, Toplice, Trbovlje-Sv. Martin, Trebnje, Trnje, Truške, Tržič-Bistrica, Turnišče, Ubeljsko, Velika Polana, Vipava, Višnja Gora, Vitanje, Vogrsko, Vojsko, Vrhnika, Vrh-Sv.Trije Kralji, Vuhred, Vurberk, Vuzenica, Zagorje, Zali Log, Zaplana, Zapoge, Zasip, Zavodnje, Zavratec, Zgornji Tuhinj, Zlato Polje, Žabnica, Žalna, Železniki, Žiče, Žiri, Žužemberk posamezniki: Bogataj Mojca, Čuk Niko, Hrastnik Jože, Jamnikar Anita, Luin Peter, N.N., Trobec Tatjana, Turk Tanja, Valant Leopold, Zorko Tomaž in Stanislav | MIVA | župnije: Biljana, Brezno, Brezovica, Dob, Dolenja Trebuša, Idrija pri Bači, Jesenice, Kotlje, Majšperk, Mengeš, Mirna, Podgorje, Roče, Slivje, Stari Trg ob Kolpi, Stranje, Sv. Anton, Sv. Jakob v Slov. Goricah, Sv. Križ-Podbočje posamezniki: Albatros - Pro D.O.O., Buhvald Amalija, Elektroakustika D.O.O., Jovanovič Marija, Matajc Irena, Menart Tomaž, N.N., Pšeničnik Marjana, Rebec Franko, Strmčnik Lidija | SKLAD ZA LAČNE |  posamezniki: Bratuša Andrej, Fučka David, Gosak Maksimiljan, Isovski Dominik, Kravos Stojan, N.N., Medvešek Viljem, Miklič Franci,

Murko Ana, N.N., Oblak Milka, Pisk Tomaž, N.N., Suhoveršnik David, Šimec Tomaž, Šiško Stanislav, Štampar Robert, Tajnikar Matej, Tančič Grum Alenka | SOCIALNO ZAVAROVANJE MISIJONARJEV | župnija Ljubljana-Ježica | ZA GOBAVCE posamezniki: Brišar Valerija, Kozamernik Matej, Rozman Elizabeta | ZA MADAGASKAR | župnija Škofja Loka posamezniki: Forstnerič Majda, Kržišnik Franci, N.N., Skribe Katarina, Sušnik Janez | SKLAD ZA MISIJONE | župnije: Dobrnič, Mengeš, Škofja Loka posamezniki: Ašič Jože, Babnik Minka, Baloh Marija, Berden Janez, Brodarič Iva, Dulmin Mitja, Elektroakustika D.O.O., Flis Frančiška, Greif Boris, Ham Alenka, Iršič Andrej, Klander Judita, Klevišar Miran, Kodrič Bogdan, Koren Leopold, Kozole Cvetka, Krevelj Branko, Kunaver Jože in Marinka, Lah Pavla, Magdič Olga, N.N., Mernik Zinka, Mikulin Olga, Minoritski Samostan Piran, Morelj Darja, N.N., Novak Jani, Oaza Miru D.O.O., Ojsteršek Lidija, Paškič Ilija, Peterle Marija, Picerija Kegeljček, Pirc Dragica, Poženel Anka, Prijatelj Marija, Prinčič Silvester, Rihtar Helena, Rott Cindro Barbara, Saksida Blaž, Schwarzbartl Tomaž Ervin, Slokar Darja, Snoj Irena, Sovdat Milena, Suhadolčan Franci, Ščavničar Ema, Šlajpah Marija, Štrukelj Frančiška, Tehnopol D.O.O., N.N., Vidic Marija, Vidrih Slavica, Vozelj Zvonko, Zorenč Erazem, Žakelj Ogrin Mihaela | ZA ŠOLANJE BOGOSLOVCEV | posameznice: Mrzel Slavka, Pegan Alenka, Reisp Metka | MAŠNE INTENCIJE | Rihar Veronika | DISPANZER MATANGA | N.N. | MATANGA - DAR UPANJA | posamezniki: Bogolin Marjan, Jeromen Ana, Joželj Srečko, Juhant Branka, Kosec Dornik Brigita, Mohar Košir Andreja, Podobnik Jožica, Schweiger Ana, Stambuk Igor, Šterbenc Irena, Vehovar Darinka | S. MARTA MEŠKO | Muller Marija | JOŽE ADAMIČ | župnija Grosuplje posameznici: Burger Alenka, Kocmur Petra | PAVEL BAJEC | N.N. | P. HUGO DELČNJAK posamezniki: Mza-Cma | S. ANKA BURGER posamezniki: Mza-Cma | S. METKA KASTELIC | Kastelic Milena | S. VIDA GERKMAN | župnija Vrhnika posamezniki: Andlovec Irena, Jeromen Kavčič Marija, Mza-Cma, Štolcar Kolja, župnijska Karitas Železniki | JOŽE MLINARIČ | Kvaternik Tomaž | S. VESNA HITI posamezniki: Kerin Magdalena, Martinčič Angela, Mza-Cma, N.N., Odrasli Skavti župnije Sv. Ožbalt, Ravnikar Marija, Strajnar Jurij, Tavčar Jože in Slavica, Velepič Anica | TONE KERIN | župnija Ljubljana-Črnuče posamezniki: Cemič Jože, Glavič Jože, Hrovat Olga in Franjo, Kern Jože, Klančar Jana, Koncilija Joži, N.N., Rudman Jani, Šušteršič | TONE OVTAR posamezniki: Mza-Cma | S. AGATA KOCIPER | posamezniki: Mza-Cma | JANEZ KRMELJ | župniji: Šentjošt nad Horjulom, Škofja Loka-Suha posamezniki: Agrometal D.O.O., N.N., Oblak Milka, Ravnikar Marija, Sušnik Janez, Sušnik Kolbezen

Barbara, Šifrer Marija, Štolcar Kolja, Zgubič Evgen | MATEVŽ STRAJNAR | Strajnar Breda | S. ANDREJA GODNIČ | posameznika: Pirc Dragica, Štuhec Msgr.Dr. Ivan | DANILO LISJAK | župnija Šturje posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Javni Zavod Kulturni Dom Nova Gorica, Krevelj Branko, Maršič Lucija, Sušnik Janez, Zornik Zoran | TOMAŽ MAVRIČ | posameznika: Blažič Gašper, Malalan Nika | S. MARIJA ANDREJA ŠUBELJ | posamezniki: Mza-Cma | P. JANEZ MIHELČIČ | Muller Marija | S. ZVONKA MIKEC | posamezniki: Hrovat Olga in Franjo, Murn, Mza-Cma, Rogl Cvetko, Škedelj Miran | MISIJONARKE MATERE TEREZIJE | posamezniki: Kranjc Rafael, Maršič Lucija | S. TADEJA MOZETIČ | posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Rudež Lučka, Šiško Stanislav | JANEZ MESEC | župnija Škofja Loka-Suha posamezniki: Barič Marija, N.N., Šimnic Apolonija, Žugelj Anton | FRANC ZAJTL | Jenič Dušan | PEDRO OPEKA | župnija Godovič posamezniki: Bohak Ivan, Bole Lilijana, Bolta Marko, Crepinšek Sara, Elikan Tanja, Ferjančič Marija, Finc Ana, Ješovnik Simona, Kač Ana in Simon, Kmet Saša, Kordiš Rozalija, Kranjec Franc, Kukman L. Iva, Lakosil Marija, Leben Marija, Leskošek Dr. Franc, Leskovec Tomaž, Mežnar Klavdija, Mihelak Mojca, Milavec Jakob in Bruna, N.N., Pavlič Helena, Perspekta D.O.O., Peterle Marija, N.N., Prepadnik Irena, Prepadnik Meta, Rehar Štefan, Remeda D.O.O., Remše Matija, Rus Valerija, Sever Alojz, Slovenska Karitas, Stražar Mateja, Sušnik Janez, Ščavničar Ema, Šef Manja in Tone, Šegula Zdenka, Šifrer Marija, Škedelj Miran, Štolcar Kolja, Verbič Karel, Vidic Marija, Vidrih Majda, Wojčicky Sergij, Zgonc Marija, Zupanc Karel, | S. JOŽICA STERLE | posamezniki: Kržan Vanja, Likar Ivan, Mza-Cma, Pirih Marija | P. MARTIN KMETEC | posamezniki: Maršič Lucija, Mazi Leskovar Darja, Mza-Cma, Resman Silva | S. MARJETA ZANJKOVIČ | Skandali Dragan | TONE GRM | Maršič Lucija | S. BOGDANA KAVČIČ | posamezniki: Hčere Krščanske Ljubezni, Mza-Cma, Praček Marija, Tišler Majda | LUCIJA ČUK posameznika: Rojec Jože, Rutar Katja | S. TEREZIJA PAVLIČ posameznika | P. LOJZE PODGRAJŠEK posamezniki: Glamočanin Ljubica, Povh Jože, Prodnik Jadranka, Ramovš Vera | S. ANICA STARMAN posamezniki: Mza-Cma | S. ZORA ŠKERLJ posamezniki: Mza-Cma | S. FANI ŽNIDARŠIČ posamezniki: Mza-Cma, Souidi Zavrl Nada | S. LJUDMILA ANŽIČ | Štolcar Kolja | S. ANA SLIVKA | Triplat Zvonka | BARBARA PETERLIN posamezniki: Mza-Cma, Pšeničnik Marjana, Rupnik Jelka | S. DORICA SEVER posamezniki: Mza-Cma | S. POLONA ŠVIGELJ posamezniki: Mza-Cma | MISIJON CRIPAM - BRAZILIJA posamezniki: Muller Horvatič Ingrid, Volčič Barbara, Zeme Anja | MARIJINE SESTRE - KIJEV posameznika: Dolinar Sabina, Platiša Ivan | JAN BRANKO | N.N.

19


Domov S. M. Kristina Bajc, šolska sestra, Egipt - Trst, 1930–2016 Rodila se je v Grivčah (kraju mučenca Filipa Terčelja) pri Ajdovščini 16. junija 1930. 15. oktobra 1950 je vstopila v Grottaferrati pri Rimu v noviciat šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, kjer je 25. novembra 1956 naredila večne zaobljube. Prva redovna leta je preživela v Žabnicah, kjer je z mladostno vnemo delala v župniji. Pridobila je veliko število strežnikov, ki so z veseljem stregli pri maši. Zelo je ljubila lepoto župnijske cerkve in v luči vere, še posebej za praznike, bogato okrasila oltarje. Znala se je približati vsakemu človeku in mu dati veselo, spodbudno besedo vere. Še posebej je znala navdušiti Žabničane pri delu za misijone. 24. januarja leta 1968 je odplula z ladjo Ausonia v Egipt. Če odštejemo šest let njene službe kot provincialne predstojnice, se je žrtvovala za misijone več kot 40 let. Ko je prišla v Aleksandrijo, je bilo tu še okoli 40 Aleksandrink, ki se starejše in bolehne niso nameravele vrniti v Evropo. Pod njenim vodstvom je bilo zgrajeno novo poslopje za ostarele. Lahko rečemo, da je sestra Kristina izgorevala za tamkajšnje ljudi, posebno za reveže. Da je pomagala ljudem v stiski, je znala najti dobrotnike. Vsi so jo poznali tudi

po njeni gostoljubnosti do romarjev, ki so se ustavili v Kairu, ko so poromali na Sinaj in v Sveto deželo. Za univerzitetne študentke v Kairu, kjer jih je vedno 80, je znala biti vzgojiteljica, svetovalka in mati. Študentkam, ki so v glavnem muslimanke, je vedno priporočala molitev, ko jih je obiskala v sobah. Nevsiljivo je marsikateri rekla: »Kako to, že cel teden je tvoja preproga na istem mestu, ali nič ne moliš?« Seveda so tudi dekleta prosile sestro za molitev in se po opravljenem izpitu prišle zahvalit. Več let je mesečno, skupaj s patrom iz družbe kombonijancev (misijonarjev Srca Jezusovega), obiskovala zapornike v strogem zaporu zunaj Kaira. Poleg hrane in obleke jim je prinašala tudi besedo krščanske tolažbe. Kot predstojnica je bila goreča animatorka skupnosti. Kot provincialka je dala urediti posebno molitveno sobo v Trstu, kjer sestre in mladina lahko molijo in častijo Najsvetejše. Ko se je oglasila neozdravljiva bolezen, so jo predstojniki poklicali v Trst. Zadnja tri leta je obležala v postelji in je potrebovala stalno nego dobrih sosester. Mirno je zaspala na večer božičnega dne, 25. decembra 2016, v provincialnem domu v Trstu. Šolske sestre

S. Ema Telič, usmiljenka, Čile, 1926–2017 Po več kot 60 letih življenja v tujini, v Čilu, je odšla domov k Očetu s. Ema Telič, hči krščanske ljubezni (usmiljenka). Rojena je bila 31. 10. 1926, Kozarišče, Stari trg pri Ložu. V Družbo hčera krščanske ljubezni je vstopila leta 1946 v Sieni v Italiji. Delovala je kot medicinska sestra v bolnici Sv. Vincencija Univerzitetne klinike Casillia Santiago v Čilu.

Umrla je v petek, 20. 01. 2017. V ponedeljek, 23. 01. 2017 so jo pokopali. Sestra, ki je z njo živela in delala, je o njej med drugim napisala: »Učila sem se od njenega življenjskega pričevanja, njenega močnega orožja vere, o kateri je vedno govorila, da je to največji dar, ki ga je prejela od svojih staršev: močna vera in zaupanje v Boga.« Vseskozi je bila ljubeče povezana s sestrami domače province v Sloveniji.

Profile for Misijonsko Središče Slovenije

Misijonska obzorja februar 2017  

Misijonska obzorja osveščajo in seznanjajo ljudi v Sloveniji z delom in projekti v misijonskih deželah. Revija je pomembna tudi zaradi med c...

Misijonska obzorja februar 2017  

Misijonska obzorja osveščajo in seznanjajo ljudi v Sloveniji z delom in projekti v misijonskih deželah. Revija je pomembna tudi zaradi med c...

Advertisement