Page 1

Misijonska obzorja št. 1 (149), leto 27 februar 2013 cena 1,50 EUR


Groblje, Rim, Buenos Aires 1923-1987 Lado Lenček C.M. Urednik KM 1938–1987

I z h a j a j o v L j u b l j a n i o d 19 8 7

Revija za medkulturni in medreligijski dialog ter razvojno in humanitarno pomoč V sodelovanju z Inštitutom za religiologijo, ekumenizem in dialog (TEOF) izdaja MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija Tel. : 01/300 59 50, Faks: 01/300 59 55 E-mail: missio@rkc. si http://www. missio. si Uradne ure vsak dan od 8h do 13h. MISIJONSKA PISARNA MARIBOR Slovenska 21, 2000 Maribor tel. /fax. : 0590/80 381 od ponedeljka do četrtka od 9h do 12h E-mail: misijonska. pisarna@slomsek. net GLAVNI UREDNIK Dr. Drago K. Ocvirk, CM POMOČNICA GLAVNEGA UREDNIKA Tina Jež LEKTOR Jurij Devetak, CM Odgovarja NARODNI RAVNATELJ ZA MISIJONE Stane Kerin OBLIKOVALEC Boris Jurca GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK Schwarz, d. o. o. Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja prispevka ali iz arhiva MSS. ISSN 1318-4369 Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno. Prispevek za posamezni izvod je 1,50 EUR. Celoletni prispevek za MO za leto 2013: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. Vplačila nakazujte na transakcijski račun Misijonsko središče Slo­venije, Kristanova 1, Ljubljana namen nakazila: naročnina MO, št.  transakcijskega računa pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, št. transakcijskega računa pri Raiffeisen banki: SI56 2420 0900 4370 443 Vplačila iz tujine s čeki na naslov: Misijonska pisarna, Kristanova 1, 1000 Ljubljana Slika na naslovnici: Veržejski koledniki pri Prešernovem spomeniku

Uresničevanje krščanskega poklica

M

isijonska dejavnost je za Cerkev to, kar je dihanje za človeka. Svetilka se pač ne skriva pod mernik, je jasen Jezus. V letu vere in v času obnovljenih evangelizacijskih naporov je zato treba okrepiti zavest med vernimi, kako smo po krstu vsi poslani, da v dejanjih in besedah pričujemo za neizmerno božjo ljubezen do slehernega, ki se je razodela v Jezusu Kristusu. O tem, da se katoličani vse bolj zavedamo svojega poslanstva, pričajo tudi laiški misijonarji/ke, ki odhajajo med najrevnejše in najpotrebnejše, da bi med njimi širili veselo novico o božji ljubezni. Podelitve misijonskega križa se kar vrstijo, nazadnje je bila v Zgornjem Tuhinju, od koder je Polona Berlec, ki je odšla na Salomonove otoke. Jezus kliče in vabi slehernega, naj stopi v njegovo šolo ljubezni in odkrije, kako se mu pridružiti pri odreševanju sester in bratov. Darovi so različni, različno lahko uresničujemo svoj krščanski poklic, a eno je skupno vsem Jezusovim učencem/kam: ne moremo (o)stati križem rok.

Jezus kliče in vabi slehernega, naj stopi v njegovo šolo ljubezni in odkrije, kako se mu pridružiti pri odreševanju sester in bratov. Darovi so različni, različno lahko uresničujemo svoj krščanski poklic, a eno je skupno vsem Jezusovim učencem/kam: ne moremo (o)stati križem rok. Ali nam je že uspelo odkriti, kaj je naš (p)oseben krščanski poklic? je vprašanje, ki si ga je treba vedno znova zastaviti in nanj odgovoriti v mislih, besedah in dejanjih. Gotovo so pri tem dragocena pričevanja sester in bratov v veri, še posebej pričevanja misijonark/jev, ki se v zelo različnih okoliščinah pustijo voditi iznajdljivi božji ljubezni. Nihče ni samozadosten! Kakor potrebujemo drug drugega v vsem, tako je tudi v življenju vere. Ko se je Katarina Sienska hudovala na Jezusa, ker je v njunem razmerju on vedno prvi, je v srcu zaslišala njegov glas. »Katarina, v najinem odnosu je pač tako, da sem te prvi vzljubil, a ker sem vedel, da hočeš tudi ti biti prva – poglej okrog sebe – sem ti dal vse polno sester in bratov. Prva jih lahko pozdraviš, prva nasmehneš, prva priskočiš na pomoč … Lahko si takšna kot jaz!« Ali ni nekaj velikega, da nam je nebeški Oče dal toliko sester in bratov, da lahko drug drugega prehitevamo v ljubezni? Ali ni prav to evangelij in življenje po njem? Jezus nas odrešuje samozadostnosti in nas spreminja v »ribiče ljudi«, ko nas pošilja iz sebe k drugim, da bi skupaj pletli mreže nove zaveze v njegovi ljubezni. Lep misijonski pozdrav, Drago K. Ocvirk, CM


L uč evangelija v turčiji Martin Kmetec, minorit, Turčija

Kri mučencev, seme kristjanov 7.12.2012. Misijonska nedelja je za nami; to, kar si želimo sedaj, je, da bi molitve, žrtve in darovi vseh občestev kot bogat pridelek služili za rast Cerkve in oznanjevanje evangelija, in seveda tudi v prid naslednjim načrtom. S pomočjo Misijonskega središča Slovenije je nam v Turčiji uspelo organizirati misijonsko nedeljo: pripravili smo brošure v štirih jezikih in lepe plakate, ki so vabili k razmišljanju, kako naj naša luč sveti v temi. Ljudje so lepo sodelovali. Stanje Cerkve v Turčiji je težko, zaradi okoliščin, pa tudi zaradi različnosti kultur, katerim pripadajo verniki. Tako imenovali Levantini italijanskega in francoskega porekla počasi izginjajo. Mladi se izseljujejo v Evropo ali pa so se od vere oddaljili; k maši pridejo le za praznike. Spreobrnjencev je malo, vendar tudi ti težko najdejo prostor, ker je malo cerkva, ki imajo liturgijo v turščini. Obstajajo različna gibanja kot neokatehumeni, karizmatiki, Marijino delo idr. V zadnjem času je veliko priseljencev iz Afrike in Azije, ki čakajo, da bi prišli v Evropo. So zelo aktivni pri oblikovanju liturgije, tako da je ob nedeljah maša, kjer se po večini zbirajo, ali v stolnici in v minoritski cerkvi sv. Antona, lepo obiskana. Karitas skrbi predvsem za iraške in druge begunce (kristjane), ki čakajo, da bodo odšli iz Turčije, ko bodo dobili vize. Kljub temu da kulturna različnost predstavlja težavno plat glede sporazumevanja, je vendarle to bogastvo skupaj kot mozaik, ko se srečuje celotna škofija Istanbula na letnem romanju – shodu, ko imamo v cerkvenem vrtu Polonezköya (Poljska vas, stara je že več kot sto let) tudi telovsko procesijo. Drugo dejstvo mednarodnega značaja naše Cerkve v Turčiji je to, da so med duhovniki tudi duhovniki iz Afrike, Azije in Južne Amerike. Tudi domačih duhovnikov je nekaj, vendar imajo velike težave, ker so spreobrnjenci.

Probleme imajo s strani »svojih« in tudi s strani krščanske skupnosti, katere člani ne morejo verjeti, da bi se nekdo resnično spreobrnil – pred kratkim je eden teh duhovnikov odšel v tujino zaradi groženj.

Drugačen misijon V skupnosti, kjer živim, sem z dvema Poljakoma. P. Dariusz ima na skrbi

dušno pastirstvo za Poljake, ki so v Istanbulu – dve skupnosti, ena je Poljska vas, druga pa se ob nedeljah zbira pri sv. Antonu v Istanbulu. Sam se ukvarjam s prevajanjem v turščino, počasi uresničujemo projekt tiska, ki ga želimo nadaljevati. Internetna stran v turščini že deluje, za drugo leto pa upam, da bodo izšli Psalmi, Frančiškovi in Klarini spisi ter sedem dokumentov o zakramentih. Naše delo v Turčiji je popolnoma drugačno od dela v drugih misijonskih deželah. Nimamo velikih uspehov in ne velikih dejavnosti, vendar storimo vse, da bi luč božjega kraljestva mogla svetiti vsem ljudem, ki nas obdajajo. Treba je veliko molitve in žrtve, predvsem pa ljubezni do Cerkve, da bi oživela vera vsega božjega ljudstva. V srečanju z islamom si nenehno zastavljamo vprašanje, kako živa je naša vera. To »leto vere« nas še posebej vabi k poglabljanju našega odnosa do živega Boga, ki je ljubezen in edini vir našega upanja. Vračam se z duhovnih vaj, kjer sem razmišljal o sporočilu knjige Razodetja. Misel, ki se mi je živo vtisnila v spomin, je, da je knjiga izraz velikega trpljenja prvih kristjanov, ki je bilo potrebno, da je Cerkev preživela. Bog daj, da bi vsi skupaj bili pripravljeni iti naprej kot otroci Luči. Ob tej priložnosti se zahvaljujem g. Stanetu Kerinu, narodnemu voditelju misijonov, za pomoč, ki smo jo v letu 2012 prejeli od MIVE pri nakupu avtomobila. MIVA je namreč pokrila večji del cene. Ravno tako hvala darovalcem, ki pošiljajo dar v Misijonsko središče Slovenije. Naj Bog povrne vsem z nebeškimi darovi!

3


e - nabiralnik

fijskega župnika, ki bo domačin. S tem bo tudi Nangoma postala del nove Afrike. Upam, da uspešno. Jaz se vračam v Slovenijo, ki sem jo zapustil leta 1971. Julija meseca bo 40 let, kar sem prvič pristal v Zambiji in ji podaril 33 delovnih let. Tudi letos smo še gradili in blagoslovili štiri cerkve. Tako ima nangomska fara 34 cerkva. Ljudje so bili veseli in na vsako blagoslovitev je prišlo vsaj 250 vernikov.

Tudi praznovanje cerkvenih zavetnikov oz. »žegnanje« se je »prijelo«. K sv. Lenartu je letos prišlo 60 ljudi in k sv. Elizabeti 112. Pred desetimi leti tam ni bilo nobenega katoličana. Nova škofija Kabwe je bila ustanovljena. Nangomi so prizanesli in nam niso vzeli nobenega centra. Pač pa je vlada ustanovila nov okraj, ki obsega tudi vzhodni del naše fare. No, to nas ne prizadene. Bolj veselo je, da bo s prvim januarjem 2013 zaživela še ena fara med Nangomo in Lmako. Obsegala bo vso dosedanjo »podžupnijo« Mwembeši, vodili pa jo bodo redovniki palotinci. Kot se boste spomnili, sem za Mwembeši skrbel devet let. Nova fara je še eno znamenje, da zambijska Cerkev raste in postaja zambijska. Vse moje bivše fare so že v rokah domačinov: iz nekdanje kizitske fare sta že v mojem času nastali dve in v vsaki sta zdaj dva duhovnika. Katondwe, kjer sem bil praktično sam, zdaj vodita dva škofijska duhovnika. V Materu so trije jezuiti domačini. V Čungi tudi trije redovniki. Ko bodo domačini prevzeli še Nangomo, bo čas odhoda. Znano je, da se domačini ne počutijo lagodno, če morajo živeti z misijonarjem. Zato je po moji pameti najbolje umakniti se. Na koncu naj se še enkrat iskreno zahvalim vsem, ki ste moja prizadevanja podpirali ali gmotno ali z molitvijo. Hvala Bogu, pri vseh gradnjah se ni zgodila nobena nesreča in vedno se je vse izšlo dobro.

Novi prostori za verouk

Misijon tudi v Srednji Aziji

14.11.2012. »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet?« Tako se v današnjem evangeliju sprašuje Jezus, gotovo z žalostjo ob nehvaležnosti. Edino, kar bi lahko storili ob ozdravitvi, bi bila zahvala, drugega niso imeli ... Tako se počutim jaz ob prejemu vaše širokopotezne pomoči pri uresničitvi veroučnih prostorov. Nimam drugega kot zahvalo. Vam vsem v Misijonskem središču prisrčna zahvala, tistim številnim in neznanim darovalcem, naj jih Bog vse dobrote, nagradi. Na vse kličem milino in blagodejno božjo prisotnost v vašem življenju. Do kod smo prišli pri gradnji veroučnih prostorov? Ta teden so začeli polagati ploščice in upam, da bodo z delom tudi končali ta teden. Električar si je že tudi prišel ogledovat svoje delo, a predračuna še nimam v roki. Instalacija vode čaka na izvajalca, odvod deževnice bo zahteval veliko globokega kopanja, da se priključi na mestni sistem, pa pleskanje, montiranje oken in vrat ... To so dela, ki čakajo – a me ne skrbijo, ker bom z vašo pomočjo uspel to urediti. V letu vere se mi zdi izredno pomembno, da bo župnija imela prostore za verouk, srečanja pastoralnih skupin ter uporabo sodobnih sredstev v ta namen.

26.11.2012. Br. Miha B. Majetič, ki je kot misijonar deloval že v Zambiji in Vietnamu, je v teh dneh začel duhovniško delo in redovniško življenje na minoritskem misijonu v Kazahstanu – Astani. Zanimiva je zgodovina tega misijona. V 13. in 14. stol. so frančiškani Janez iz Pian Carpina, Willem iz Rubrucka, Rajmond iz Lulla, Janez iz Montecorvina idr. oznanjali evangelij v Srednji Aziji in so vzpostavili cerkvene strukture. Nekateri so darovali življenja kot mučenci. V letih 1933-34 je sv. Maksimilijan Kolbe potoval skozi Kazahstan. V času težkih let komunizma je Odoryk Bien z veliko poguma in ogromnimi žrtvami skrbel za kristjane, ki so jih Sovjeti odpeljali in pustili v mrzlih krajih Kazahstana. Po padcu komunizma se mu je pridružil Krzysztof Kukułka. Leta 2003 se je zastopstvo minoritskega reda udeležilo kongresa predstavnikov verstev, ki ga je sklical predsednik države Nusułtan Nazarbajev. Dve leti kasneje je msgr. Tamasz Peta, škof v Astani, povabil minorite v svojo škofijo. Namen misijona: Vrnitev minoritov v Kazahstan in pričevanje bratskega življenja; Duhovno služenje in karitativna dejavnost; Pospeševanje ekumenskega in medverskega dialoga v »duhu Asizija«. Na misijonu se bo Miha pridružil sobratoma iz Poljske in Italije. Pri novem poslanstvu mu želimo veliko dobre volje, poguma in božjega blagoslova.

Zapuščina 40 letnega dela Jože Grošelj, jezuit, Zambija

20.11.2012. Z majem 2013 bo Nangoma dobila prvega ško-

Hugo Delčnjak, frančiškan, Fr. Gvajana

4

Miha Majetič, minorit, Kazahstan


e - nabiralnik

Skromno, a uspešno izobraževanje

Dorica Sever, frančiškanka Marijina misijonarka, Kanada 26.11.2012. Lani ste mi pisali, naj vas obveščam, kako bo potekalo izobraževanje nove generacije katehistov. Začeli smo 15. septembra z Marto, ki je prišla iz Sanarajaka na Bafinovi zemlji. Z nami je preživela mesec uvajanja v liturgijo, predvsem v pripravo nedeljskega bogoslužja brez duhovnika, v veljavno podeljevanje sv. krsta in vodenje pogreba. Od 15. novembra do 15. decembra imamo izobraževanje domačih voditeljev. 13 jih sodeluje. Jutri odpotuje nazaj v Saint Paul jezuit Patrick McCorkell, ki je preživel nekaj let s Sioux Indijanci v Južni Dakoti, je avtor programa "Graditelji nove Zemlje". Ta upošteva tradicijo, običaje in miselnost tako Indijancev kot tudi Inuitov. Naslednji teden bom animirala sama, potem pa pride tudi naš škof in pater, ki bo ostal z nami čez božič. Program bomo končali s tri dnevnimi duhovnimi vajami za vso skupnost. Finančno nam ni nihče pomagal. Poskušamo narediti vse na skromen način. Fotokopirni stroj, ki ste nam ga podarili, je pravi biser. Ne vem, če lahko pade kakšna drobtinica za nas od vaše mize, ki se razdaja mnogim po svetu ... Kakorkoli, gremo naprej in upam, da drugo leto, ko bomo program nadaljevali ( je 3 letni načrt) nam pride kdo pomagat predavat ... 25.12.2012. Sem v misijonu v Whale Cove, kjer nimam vedno dostopa do interneta, zato sem šele pred dvema dnevoma prejela sporočilo o nakazilu. Hvala vam za vse. Januarja bom prišla v Slovenijo in ostala do 10. marca. Mama ni v najboljši formi in zame je lažje iti domov v začetku leta, ker je poletje že napolnjeno z raznimi srečanji v škofiji. Trenutno okrevam od angine. Hvaležna s. Dorica

Ko se v naglici pozabi jesti Janez Krmelj, duhovnik Lj, Madagaskar

5.12.2012. Hvala za pošto, Jože Adamič, ki mu je umrla mama, je pa res sedaj čisto sam v teh trenutkih, jaz sem predaleč, da bi bil z njim. Bo pa iz molitve izžarela nova moč tudi za našega Jožeta, ki je oddal drago mamo nazaj Bogu v roke, da jo ohrani do njegovega prihoda. Blaž že funkcionira na mikroskopih, trenutno je pri s. Tereziji, ki ji je uspelo od države dobiti čisto nov mikroskop. Tudi za čudeže je poskrbljeno pri tej prehodni vladi. Kdaj gre kontejner? Potreboval bi zemeljski trifazni kabel. 29.12.2012. Spet sem se pritepel domov, tokrat sem se predimenzioniral in jih seveda skupil. Na treh krajih sem imel duhovno obnovo, presenetila me je visoka voda in ni šlo niti z motorjem, da sem se napešačil, nato še polnočnica v Ampitafa, ob sedmih zjutraj maša v Ambatolava, nato pa še v Vatanato, vmesna razdalja pa je 35 km. »Pozabil sem jesti«, oziroma nisem si vzel časa, nazadnje sem pa začutil, da mišice nekam ohlapno vodijo krmilo motorja in sem še dvakrat poljubil zemljo za božič. Srečen konec in sedaj cajtam pridelek. Blaž že dela v programu bolnice in bo bolj malo prost, laboratorij je hitro usposobil, delata oba mikroskopa. Je navdušen in po novem letu začne s kroženjem

in dežurstvi. Bolnišnico Akamasoe je za peto obletnico delovanja Pedro obnovil in posodobil. Na praznovanju so bili prisotni tudi regionalni predstavniki ministrstev in so po tihem izjavili: »Ko bi nam uspelo zgraditi vsaj en tak center v petih letih!« Pedro in Akamasoa uresničujeta svoj program dosledno, zato s skromnimi sredstvi dosežeta visoke učinke. Vse dobro v letu 2013. Janez

Že zagrabili za delo …

in odpeljali v Namaacho, kjer bova sedaj doma. Živiva v svoji hiši, ki je ogromna in čisto evropska, vse, kar človek Karmen Košutar, Laikinja, Mozambik potrebuje. S s. Zvonko ne živimo skupaj. S Katarino sva 3.12.2012. Končno sva dobili priložnost, da kaj napiševa, v skupnosti, kjer so sestre, ki imajo malo šolo za otroke ker nama do zdaj niso uredili interneta. V glavnem pri- stare do pet let, veliko šolo za starejše otroke in internat speli sva srečno, let je bil OK. Na letališču so naju pričakali za približno 100 deklet. Zraven je še pekarna, ki je nemški projekt in jo vodi Marie, mojih let. Ker bo kmalu odšla domov, bo pekarno prevzela Katarina. Prvi dan sva malo počivali, naslednji dan pa sva že dobili delo. Jaz sem pomagala v mali šoli. Imeli so zadnji dan šole in malo maturo, zaključno predstavo, kjer smo nastopali, peli, plesali. Katarina pa je šivala v šivalnici. Zdaj so se začele počitnice, zato otrok ni, tudi deklet v internatu ne. Začeli smo pripravljati stvari za dekleta, ki se vrnejo okrog 15. januarja. Upam, da se imate lepo tako kot midve. Lep pozdrav, Karmen in Katarina

5


M a d a g askar Janez Mesec, duhovnik Lj, Madagaskar

Končno dovolj vode Misijonar Janez Mesec se zahvaljuje vsem, ki sodelujejo v trikraljevski akciji, saj je zdaj po njihovi zaslugi dovolj vode za vse na misijonu. Ko pride dež, se tudi bliska in strela kdaj vzame kakšno življenje. Novice pa niso hitre kot strela in se vse zve z zamudo, če sploh. Misijonar hvaležno misli na svoje dobrotnike in v vročem božiču slavi Božjo dobroto. Rešilna vrtina 26.11.2012. Pred kakima dvema tednoma sem napisal spodnje vrstice, pa mi jih ni poslalo. No medtem je prišla tvoja spodbuda k zahvali. Prav imaš, treba se je zahvaliti tako Bogu kot ljudem, ki darujejo. Z Bogom je komunikacija dokaj preprosta, lučka pri tabernaklju stalno sveti. Z internetom pa je pri nas še precej težko. Danes sem po kakem mesecu spet uspešno prišel na internet. Kljub temu, da je zahvala majhna in pozna, pa naj jo obogatim z malgaškim pregovorom: Tantely tapa bata fa ny fo no mameno – kar pomeni: Samo do polovice smo napolnili z medom tole posodo, ki vam jo darujemo, pa naj srce dopolni kar manjka. Kmalu bo advent, pa adventna in trikraljevska akcija. Spet boste imeli obilo dela v Misijonski pisarni. Ob tej priliki bi se želel zahvaliti otrokom, kolednikom in vam, ki garate v misijonskem središču za dar, ki smo ga bili deležni v 2012 letu tudi mi v Manambondro. Po vaši zaslugi smo lahko naredili 12 m vrtino in tako prišli do čiste vode podtalnice. Naredili smo tudi vodni stolp, tako da je voda stalno na razpolago. Ob deževnih dneh dva plastična zbiralnika po en kubik polni deževnica, če pa je suša, imamo gimnastične vaje: ročno črpanje vode iz vrtine v zbiralnik. Tako da imamo vedno kaj zabavnega. Naši otroci v vrtcu se vsak dan učijo umivati zobe in roke, ko pridejo s stranišča. Pa še za piti imajo čisto vodo, če so žejni. Prenovili smo tudi leseno stavbo vrtca, ki jo je zgradil še Tone Kerin pred 25

6

leti. Prebarvali smo strešno kritino, nekaj pločevine tudi zamenjali in zakrpali luknje. Na novo smo zasadili živo mejo. Letos imamo v vrtcu 25 otrok. V septembru in oktobru smo imeli malo sušno dobo, nova vrtina je predstavljala rešitev, tako da nismo trpeli. Čeprav je Manambondro pravzaprav obdan tako rekoč z vseh strani z reko Manambondro, pa je ob suši voda povsem slana, v rečne struge namreč vdira morje, ker pritiska sladke vode ni. 12 m vrtina je prava rešitev. Ko smo v septembru praznovali 30-letnico posvetitve zidane cerkve in krstili 70 otrok, smo začeli mašo pri

novi "ranoboky". Črpalko smo blagoslovili, zajeli vodo in potem z njo krstili naše otroke.

Morilska strela Konec oktobra smo vendarle izmolili z neba prepotrebni dež, tako da smo lahko začeli sejati riž in saditi maniok. Večkrat pridejo nevihte, zadnjič je treščilo prav blizu. In čez eno uro začne v protestantski cerkvi zvoniti, na kar prideta dva fanta tudi k nam in prosita, da bi zvonili, ker se je zgodila huda nesreča. Strela je ubila enega fanta, ko se je vračal iz šole. Zvonjenje obeh zvonov je privabilo na tisoče ljudi, da so šli gledat nesrečo. Tudi sam sem se odpravil tja z avtom, če bi bilo treba kaj pomagati. Žal ni bilo pomoči, fant je bil že mrtev, saj mu je hrbet čisto zažgalo in ob padcu še zlomilo vrat. Šel je vedrit pod evkaliptus, kamor je usekala strela. Drugi dan sem ga šel kropit, v obraz je bil čisto lep in nedotaknjen. Molili smo za pokoj njegove duše in da se take nesreče ne bi več dogajale. Danes sem zvedel, da je v vangaindranski župniji, kjer sem bil pred leti župnik, treščilo v osnovno šolo in jo čisto podrlo. To šolo sem tudi sam pomagal graditi


M a d a g askar

Poletni odmev

leta 2007/08. Domačini so naredili leseno ogrodje in pokrili s pločevino, sam pa sem pripeljal nekaj avtov cementa. Tako da bom skušal še enkrat pomagati pri obnovi podrte šole. Upam, da se lahko še obrnem na vas in računam na vašo dobroto. Precej otrokom in mladim tudi pomagam pri šolanju, ko mi bo zmanjkalo denarja, vas bom tudi prosil za kak prispevek in pomoč.

novice z brado 27.11.2012. Tudi na področju mojega sedanjega misijona Manambondro me ljudje prosijo, če bi jim pomagal pokriti šolo s pločevino in tla uredil s cementom, da ne bodo po otrocih stalno plezali parašiji – peščene bolhe, ki zelo rade gnezdijo okoli nohtov in med prsti na nogah. Dve stavbi (leseno ogrodje) s po dvema razredoma so že postavili. Jaz jim vedno govorim, kdor se trudi in naredi, kar je v njegovih močeh, temu se tudi pomaga. Kdor pa samo čaka, kaj bo padlo z neba, pa naj se najprej spreobrne od svoje lenobe in začne delati. Včeraj smo imeli lep slovenski večer ob salami patra Petra Lavriha in modri frankinji iz dolenjskih Kerinovih vinogradov. Ko pride človek med ljudi, marsikaj zve. Jaz sem včeraj zvedel, da je bil Obama spet izvoljen za predsednika. Nanj sem se spomnil, ker ta teden v naši regiji delijo mreže proti komarjem, kar podarja president of the USA, kot piše na vrečah. Slovenske volitve imam seveda še veliko bolj v srcu, predvsem z molitvijo za našo lepo domovino. Potem sem Janezu Krmelju povedal, da sem kak mesec po olimpijskih igrah zvedel, da so te sploh bile, pa pravi Janez: A res? A letos so bile? Kje pa? Takole mi živimo po eni strani v blaženem miru pred bombardiranjem z raznimi informacijami. Ne sekiramo se zaradi nekih tekem tam daleč, pač pa se borimo za preživetje iz dneva v dan tukaj in sedaj. Da pač naši ljudje ne bi umirali zaradi bolezni in podhranjenosti. In da bi v Kristusu odkrili upanje in moč za življenje.

Septembra 2012 se nas je zbralo sedem prostovoljcev in smo odšli na Madagaskar h g. Janezu Mescu v Manambondro. Šli smo z namenom vzpostaviti ambulanto (Anka in Emil) in imeti kateheze in delavnice za otroke. Pripravljali smo se že od januarja, če se sploh lahko pripraviš. Predvsem smo šli na obisk k svojim bratom. To je na koncu sveta in tam zaviješ desno. Sprejem je bil odprtih rok. Tam je marsikdo prvič videl toliko belcev skupaj. Delovali smo samo na enem misijonu in to je pravi blagoslov. Vsako jutro smo začenjali s sv. mašo. To pomeni, da smo vstajali pred šesto. Za zajtrk je bil riž. Nadaljevali smo s katehezo. Otroci so bili na misijonu že vsaj dve uri pred začetkom programa. S pomočjo materialov smo skupaj spoznavali božje kraljestvo, Dobrega pastirja, Jezusovo življenje in njegovo navzočnost v evharistiji, liturgiji. Po katehezi so sledile delavnice. Izdelovali smo rožice, klobuke, nakit, okraske za cerkev ... Imeli smo tudi delavnico umivanja zob. Pet animatorjev za dvesto otrok. Vse se je dalo. Sporazumevali smo se; mi v slovenščini in oni v malgaščini. Pomagala sta nam še dva domačina. Za kosilo je bil riž s prilogo. Po kosilu smo imeli počitek oz. pripravo za popoldansko delavnico. Dopoldne so bili otroci, popoldne pa mladina in še sto petdeset otrok. Popoldneve smo si popestrili tudi s frajtonarico. Za večerjo je bilo, kar je ostalo od kosila. Misijonar Jani nas je nekajkrat razveselil s kruhom. Zvečer smo se dobili v naši 'dnevni sobi' in si povedali, kako smo preživeli dan. Kaj bi bilo dobro spremeniti, kaj se nam je vtisnilo v spomin. Zapeli smo še kakšno pesem in se pripravili na podvige naslednjega dne. Pogovarjati smo se mogli, kot skupina, saj smo tri tedne preživeli skupaj. Ankina ambulanta je bila zelo obiskana. Kljub temu, da v vasi nimajo vodovoda, kanalizacije, električne napeljave, interneta, mobilne telefonije, ... je imela vsak dan tudi sto pacientov. Delala je od jutra do večera. In še, ko je že zaklenila, je na hrbtu brat prinesel svojo sestro v sedem ur hoda oddaljeno ambulanto. Sledila sta še babica in enomesečni dojenček. V glavnem je bila pediatrinja in ginekologinja. Malgaši so še vedno razpeti med vračem in vračem. Če imajo priložnost obiska belskega zdravnika, to tudi storijo. In duhovnika. Vsako nedeljo je bilo prav posebno slavje. Za dobrodošlico, blagoslov vodnjaka in 69 krstov, 30-letnica župnije in slovo. Sv. maše so bile sploh nepozabne. Pojejo, plešejo, igrajo na bobne. Tudi mi smo se učili igrati na bobne. Mi pa smo njih učili slovenskega pritrkavanja. Ljudje so res materialno revni. Vsak ima v lasti obleko, ki jo ima na sebi. In jedo riž. Če ni riža, je lakota. Tudi mi smo se učili skromnosti, ponižnosti, hvaležnosti, potrpežljivosti ... Predvsem pa veselja do življenja. Bilo je delavno, a nepozabno. Vsi črnci so se mi prej zdeli enaki. Zdaj, ne več. Kakšen žar v očeh in nasmeh na obrazu. Tudi pri slovenskih otrocih ga najdemo, a žal prehitro mine. Ponovno moramo najti otroka v sebi. To je izkušnja, ki me bo spremljala vse življenje. Nič nimajo, pa vse imajo. Vse imamo, pa nič nimamo. Še danes ne vem, zakaj sem prišla nazaj. Jani, misaotra (hvala) za gostoljubje. Car si! Na koncu si nas vprašal, če še pridemo; vsi smo enoglasno pritrdili. Ob letu osorej? Po Božji Previdnosti smo se našli in se bomo spet. Še zahvala darovalcem, ki ste kakorkoli, tudi v molitvi, potrjevali našo pot. Bili ste z nami, kakor so sedaj Malgaši, naši bratje z nami, tu v Sloveniji.

7


V se je milost Vesna Hiti, usmiljenka, Ruanda

V toku – proti toku 1.1.2013.

Blagoslovljene praznike Jezusovega rojstva in vseh milosti za leto Gospodovo 2013! Moja božična voščila prihajajo letos pozno, a globoko iz srca. Ko sem pripravljala jaslice v cerkvi in v skupnosti, so misli hitele domov k prijateljem, sorodnikom, dobrotnikom ... Prav vsakemu sem zaželela: »Naj Jezušček z ročico svojo – blagoslavlja dušo tvojo.« In v teh svetih dneh s tiho prošnjo nadaljujem, da bi bilo 2013 blagoslovljeno, polno milosti, veselja, dušnega in telesnega zdravja, novega navdušenja v darovanju in v ljubezni do bližnjega.

Ko se poslavlja leto 2012, se s hvaležnostjo oziram nazaj in s prepričanjem ponavljam: »Vse je milost!« Toliko dogodkov se je strnilo – lepih in bolečih in vsak izmed njih me je notranje obogatil in utrdil. Vse se je odvijalo kot na tekočem traku. Najprej Burundi in čudovito delo med številnimi bolniki, ubogimi; pa gradnja in vse skrbi v negotovih trenutkih političnih zapletov. Sledili so meseci (delavnega) oddiha v domovini. Toliko nepozabnih srečanj s prijatelji, sorodniki, znanci ... Deležna sem bila neizmerne pozornosti, dobrote in velikodušnosti premnogih ljudi. S ponosom mislim na Slovenijo; meni je kot svetinja! Poseben biser, ki mi je bil podarjen, je bilo romanje z bolniki v Lurd. Tam se je še utrdila vera in se pomnožila ljubezen. Vrnitev v Burundi je bila le »odskočna deska« pred novimi izzivi. Pokorščina me je poklicala nazaj v Ruando, na isto postojanko, ki sem jo pred poldrugim letom zapustila. Takrat sem mislila,

8

Dve misijonarki usmiljenk v Centralni Afriki – ki misijonski staž, opisujeta živ postojankah. Marsikaj je do dežele, marveč tudi iz let doživljata, kako je vse m da bi pogum upadel in

da odhajam za vedno iz Ruande. Pa vidim, da ima Bog smisel za humor! In zdaj sem tu v Mukungu: v isti skupnosti, na istem delavnem mestu, z enakimi obveznostmi kot poprej. In vendar je marsikaj drugače, ker življenje teče naprej. vsi prebivalci naj bi imeli hiše v naseljih in ne po hribih. Odločitve padaUradno ni podhranjenih jo od danes do jutri. Skušamo »plavaSredi avgusta je odšla v večno domovi- ti« v toku in proti toku. Samo en prino naša draga s. Tereza. Pri 86-tih letih mer: V Ruandi »ni več« podhranjenih je bila krepka, živahna, polna opti- otrok! In ker jih ni več, jih torej ne momizma in volje za darovanje. V nekem remo imeti v Centru za podhranjene. sobotnem dopoldnevu ji je postalo Jih imamo pač v bolnišnici pod neko slabo – srčni infarkt – in v ponedeljek drugo diagnozo. Tako plavamo v toku – proti toku! »Ljubezen je neskončno iznajdljiva,« bi rekel sv. Vincencij tudi danes. V predbožičnih dneh smo imele kar nekaj zanimivih srečanj. Najprej božičnica z invalidnimi otroki, potem s starčki, nato s podhranjenimi otroki (ki jih v Ruandi ni več!), nato z obolelimi za aidsom ... Zanimivost je ta, da smo izpraznile vse zaloge oblačil, ki so v paketih prišli iz Slovenije in Španije. Pripravljenih je bilo okrog 300 zavitkov za tombolo. In toliko najrevnejših je radostno pohitelo domov. Po smrti sestre Tereze smo tudi skrb za otroke iz botrstva »priredile« je že odšla po večno plačilo. Prepričane malo drugače. Družin ne želimo držasmo, da so jo tam sprejeli z odprtimi ti v večni odvisnosti od dobrotnikov. rokami, saj se je vse življenje v nese- Skoraj vsem smo kupile zemljo, kakšno bični ljubezni darovala za uboge. Tu v žival in pomagamo pri izobraževanju Mukungu je kar 14 let njeno srce utri- otrok s plačevanjem šolnine in drugih palo za podhranjene otroke in otroke potrebščin. Tako naj se ljudje vzamejo iz botrstva. Bila je biser za skupno ži- sami v roke in z lastnim naporom navljenje. Prav vsak dan se je spominjamo predujejo. Vedno iščemo nove načine in povsod občutimo, kako nam manj- za uspešnejšo pomoč. To delo je zahka. Njen spomin pa živi in vemo, da tevno in marsikdaj tudi nehvaležno. nas od zgoraj spremlja in blagoslavlja. V zadnjih tednih smo občutile tudi Jaz sem presenečena nad veseljem, s negotovost zaradi vojne s sosedi. Zdi katerim so me ljudje sprejeli ob vrni- se, da je stanje trenutno bolj mirno. tvi. Skoraj 20-letno bivanje med njimi Vedno se je bati, če ni to le zatišje pred ni malenkost! Ne bi rada razočarala novimi viharji. Zato je molitev za mir njihovih pričakovanj. naša vsakdanja skrb. Preveč izkušenj je Življenje v Ruandi je bistveno drugač- že za nami, da bi ostale ob vsem tem no od onega v Burundiju. Tam vlada ravnodušne. neke vrste svoboda v neredu. Ruanda Tako sem nadrobila nekaj novic iz naje navidezno napredovala v urejeno de- šega vsakdanjega življenja. Ko sama želo. Dejansko pa ljudje živijo(mo) pod obljubljam vsaj skromno duhovno podnenehnim pritiskom. Vsaka odločitev poro, računam, da smo v močni medmora biti izpolnjena po črki. Tako mo- sebojni molitveni navezi. Naj se mir rajo vsi plačati vzajemno zavarovanje; svete noči razširi na vse dneve novega vsi morajo imeti obutev na nogah; ni- leta. S to srčno željo se poslavljam in kjer ne sme biti več slamnate strehe; želim vse dobro. Hvaležna sestra Vesna


V se je milost

ki – prva v Ruandi, druga i imata za seboj že dolg vljenje na novih misijonskih e drugače ne le od dežele ta v leto. Obe pa vedno znova milost in zato ni razloga, n gorečnost pojenjala.

Bogdana Kavčič, usmiljenka, Centralna Afrika

Kaznovane za tri smrtne primere

Srednjeafriška republika Ruanda

1.12.2012. Danes, na nedeljo, ko človek dobi malo več časa, da se usede, prihajam k vam z vsem srcem. Saj bi morala že kdaj, pa tudi ob »ne-delu« prihajajo dogodki, ki srkajo čas. Človek pa se tolaži, da je na vezi, ker nas telefonski klici povezujejo preko daljav in časa. Ob nedeljah nam je še najbolj »dolg čas«, ker v župniji ni navdušenja in jih pride k sv. maši malo, še najmanj iz naše vasi. Enkrat sem to potožila fantu, ki je zares dober in prepričan katoličan, da zgubljamo pogum ob tej mlačnosti in zaradi njihovega načina življenja: poligamija tudi med kristjani, celo med katehisti, in polno drugih razvad, pa mi je odvrnil: »Ko delaš božje delo, ne smeš nikoli izgubljati poguma«. To mi je dalo misliti in poguma, da je božje delo prav vse, tudi ta trenutek, ko sedim za mizo in to pišem, in pravzaprav ali niste vi vsi doma z menoj in vse dobiva svoj smisel, če vse »pobožjiš« in posvetiš.

Lov na čarovnice V sosednji vasi so umrli v kratkem času trije ljudje. Možakar 40 let je že dalj časa jemal zdravila za srce, imel je visoki tlak in je ponoči umrl za

infarktom. Imel je tri žene in ne vem koliko otrok. Njegov brat je medicinski tehnik, pa vsi pravijo, da so ga zastrupili. Drugi, iz iste vasi, starejši otrok, je umrl zaradi podhranjenosti. Tretjega je naša sestra poslala v bolnišnico na operacijo trebuha, a se je čez 4 dni vrnil, ne da bi šel v bolnišnico. Doma je jemal zdravila, čestokrat čarovnikova. Na hitro smo ga odpeljale v bolnišnico, kjer je izdihnil v velikih bolečinah. Tudi on je bil mlad. Danes smo izvedele, da so vse stare žene zbrali, češ da one delajo te nesreče, jih zaprli in ne vem, kakšna sodba jih čaka. To je eno veliko uboštvo tukaj, saj v čarovništvo verjame tudi medicinsko osebje, ki dela z nami. Sestra vsako jutro govori o boleznih, kako se jih obraniti, kako zdraviti, o higieni …

itd, pa niso navajeni tega in ne verjamejo preveč, zato bo treba veliko potrpežljivosti in vztrajnosti. In kaj naj rečem sedaj o daru, ki ste ga poslali iz Misijonske pisarne za nakup zdravil? Tako hitro sem bila uslišana! 14 dni je preteklo in dar je bil tukaj, tako da smo že takoj lahko kupile najnujnejša zdravila in medicinski material. V veliko pomoč ste nam v teh prvih mesecih, ko je toliko potreb povsod. Našo hišo smo te dni pokrile, ker je precej zamakalo, voda je umazana in zamenjale bomo cevi, ki so zarjavele. V župnišču tudi ni veliko prostora. Nam pa duhovniki zelo pomagajo, same ne bi mogle vsega tega urediti. Poznajo kraj, ljudi, jezik, pa tudi izkušene delavce imajo. In še eno: čakamo na avto, ki ste ga blagoslovili na Misijonsko nedeljo. Koliko je blagoslovov, ki prihajajo do nas! Oh, saj me kar gane, ko si predstavljam vse to nevidno in še kako realno, ki nas objema po vaših rokah in vseh sklenjenih rok k molitvi k Bogu. Neizmerno smo vam hvaležne vse sestre, pa tudi zahvala v imenu vseh tistih, ki dobivajo to pomoč, ki je blagoslov in delo rok toliko Slovencev. Bi pa še prosile za isti namen: zdravila in medicinski material, to nam najbolj manjka. Hvala tudi za to, vedi, da sem večna beračica pred Bogom in pred vami, s. Bogdana

9


L judski misijoni Jožica Sterle, Marijina sestra, Ukrajina

Z internetom do vere Še pred dobrim desetletjem so po slovenskih župnijah potekali misijoni, nekakšna tedenska duhovna prenova župnije. Življenjske navade so se spremenile, duhovna pričakovanja tudi, »ljudski misijoni« pri nas počasi zamirajo. Drugače je v Ukrajini, zvemo od naše misijonarke s. Jožice, ki je v ekipi »ljudskih misijonarjev« in doživlja številne milosti in čudeže takega misijona. 11.12.2012. Danes bi rada pokramljala z vami o naši novi izkušnji ljudskih misijonov. V našem okolju je tovrstno oznanjevanje zelo aktualno in potrebno, saj je komunistični režim v mnogih uničil moralo. Verovanje, da Bog je, je v srcih sicer ostala, vendar nima velikega vpliva na njihovo vsakodnevno življenje. Ljudski misijon Lazarista Stanislav in Michal večino svojega časa posvečata obiskovanju župnij in vodenju ljudskih misijonov. Tega ne delata sama, ampak vedno povabita s seboj sestro, pa tudi laike kot pričevalce oz. goste večera. Letos spomladi sta vzela s seboj s. Marto. Iti na misijon za 8 dni – to je bil za nas nov izziv. S. Marta se je pogumno lotila novega dela, me doma pa smo zavzeto spremljale dogajanje na misijonu. Vsak dan smo se slišale po telefonu in kmalu ugotovile, da so misijonarji zelo zasedeni. »Sedaj ne morem govoriti, ker imamo do večerne maše čaščenje,« je rekla s. Marta. Klicale smo zvečer, pa je spet rekla: »Še ne morem, ker imamo molitev na pokopališču.« Pozneje nam je pripovedovala, da je bila izkušnja misijona zanjo lepa.

10

ni pomoči, če nočeš Čez nekaj mesecev se je meni ponudila priložnost, da sodelujem na misijonu v Židačivu pri Lvovu. Tako sem se skupaj s tremi lazaristi podala novim izzivom naproti. Že prvi večer me je čakalo srečanje za mladino. Niti župnik ni vedel, koga in koliko mladih lahko pričakujemo, saj ni rednega mladinskega verouka. Pridem v učilnico ter zagledam deklici, še osnovnošolki, nekoliko starejšega fanta in dekle. Počasi se izkaže, da je to družina: oče, mati in hčeri. Povedo, da so se pred dvema letoma

spreobrnili in da hodijo običajno k maši h grkokatolikom. Iščejo Boga in si želijo svojo vero poglobiti. Počasi prikaplja še nekaj mladih in srečanje se začne. Po »uradnem« delu klepetamo še »neuradno«. Iskanje Boga in načina, kako živeti svojo vero, je več kot očitno. Na koncu si oddahnem, da je »led prebit« in da je prva točka srečno za nami. Naslednji dan je nedelja. Na programu so sv. maše, stanovski govori in srečanje za otroke. Vse je usmerjeno v spreobrnjenje in pripravo na življenjsko spoved. V ponedeljek se poleg maš in govorov začne popoldansko čaščenje. Tako bo ves teden. Celo popoldne smo v cerkvi in molimo skupaj z ljudmi, da bi Božja milost dosegla naša srca. Po večerni maši gremo v procesiji na pokopališče molit za pokojne. Prevzame me beseda duhovnika: »Tukaj počivajo ljudje, ki so živeli med nami. Mogoče je ostalo v naših odnosih še kaj nerešenega. Odpustimo jim, saj so nam oni pri Bogu že davno odpustili.« Zavem se, da so ti ljudje zdaj lahko že naši priprošnjiki pri Bogu. V torek začnem obiskovati bolnike. Veselim se iskrenih src, ki se tako odprto pripravljajo na srečanje z Gospodom v večnosti. Živijo preprosto, skoraj revno, v majhnih in skromnih hišicah, a vsi zadovoljno zatrjujejo, da imajo vse, kar potrebujejo. Po večerni maši predstavim delo Vincencijeve konference in povabim ljudi k razmišljanju, ali morda tudi v svojem kraju vidijo potrebe in možnosti za ustanovitev takšne skupine. Dogovorimo se, da se bomo z zainteresiranimi srečali še proti koncu misijona. Sredinemu dogajanju je dal pečat obisk narkomanov in alkoholikov, ki sedaj živijo trezno. Med nas so prišli trije fantje, ki so nam povedali vsak svojo zgodbo padca v odvisnost


L judski misijoni

in vstajanja v človeka vredno življenje. Kot rdeča nit se je prepletala misel, da že kot otroci niso bili nikomur potrebni. Starši so bili ločeni, večino dneva v službi, oni pa so živeli, kakor so vedeli in znali. Ko so že globoko zabredli v odvisnost, so njihovi najbližji naredili vse, da za to sramoto sosedje in sorodniki ne bi izvedeli. S tem so jim pravzaprav dajali potuho in onemogočali, da bi v svojem življenju kaj spremenili. Fantje bi radi vstali v novo življenje, pa sami niso mogli. Niti niso vedeli, kako. Eden izmed njih je pripovedoval: »Ko je mama, ki sem jo imel najrajši, nekoč rekla, da jo bom s svojim pitjem spravil v grob, sem se zamislil. Nisem vedel, kaj naj storim. Spomnil sem se na Boga in ga iz dna srca prosil: 'Jezus, če si, mi pomagaj!' Po spletu okoliščin sem prišel v center za zdravljenje odvisnikov in tam so mi pomagali. Danes vem: Dokler sam nočeš, ti nihče ne more pomagati.« V Ukrajini je problem odvisnosti zelo razširjen. Po končanem srečanju so fantje še dolgo stali pred cerkvijo, da so se jim lahko približali ljudje, ki potrebujejo tovrstno pomoč.

Odpuščam … V četrtek pa se je pri maši zbralo veliko zakonskih parov, kajti povabljeni so bili k obnovitvi zakonskih obljub. Pretresljivo je bilo gledati, kako so nekateri že sključeni pod težo let ponovili: »Obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju in da te bom spoštoval in ljubil vse dni svojega življenja.« Zvečer je bilo čaščenje in molitev odpuščanja. Duhovnik nas je povabil, naj prosimo Jezusa, da bi nam dal od svojega odpuščanja in bi mogli odpustiti vsem, ki so nas kdajkoli prizadeli. Do srca so nam segale besede: »Odpuščam tebi, mama, da si imela

od mene prevelika pričakovanja. Odpuščam ti, da si hotela, da bi bil drugačen. Odpuščam tebi, oče, da nisi imel časa zame. Odpuščam tebi, učiteljica, tebi, stric in teta, … Odpuščam tudi sebi …« V očeh mnogih ljudi so se lesketale solze. Duhovnik je izrekel

prav to, kar smo tudi sami čutili. Moč Jezusovega odpuščanja se je razlila na naše rane. V petek zvečer pa smo se v procesiji podali po ulicah mesta. Nosili smo velik, lesen križ in molili križev pot. Mimoidoči so se ustavljali ob cesti, ljudje so odpirali okna in stopali na balkone. Jezus je dosegel tudi tiste, ki niso prihajali v cerkev in se niso udeleževali dogajanja na misijonu. Zdelo se mi je, kot da nam hoče povedati, da je odrešenje za vse ljudi. Ni si ga potrebno zaslužiti, ampak smo po njegovem križu in vstajenju že odrešeni. Ta dan sem bila deležna še enega zanimivega srečanja. Neka gospa, ki je vsak dan prihajala h čaščenju, me je vprašala, če bi hotela obiskati bolno ženo Vero, ki je kot mlado dekle padla s kostanja, sedaj pa že 30 let leži. Domači župnik je še ne pozna in je ne obiskuje. Njej pa se zdi, da je

CENTER ZA ODVISNIKE Tomaž Mavrič, lazarist, Ukrajina

Dar slovenske Trikraljevske akcije 2011/12 je namenjen Projektu pomoči brezdomcem, bivšim zapornikom in njihovim družinam. Projekt ima tri stopnje. Prva stopnja je srečanje z brezdomci na ulicah. V ta namen smo preuredili avtobus in ga razdelili na tri dele: jedilnica, prostor za prvo pomoč ter prostor za šoferja in prostovoljce, od koder se tudi deli hrana. Druga stopnja je »večnamenska hiša« za vodenje celotnega projekta: kapela, dvorana, stanovanjski prostori za sobrate, skupine. Tu se srečujejo prostovoljci in skupine otrok, mladih, odraslih; se načrtuje delo celotnega projekta, pa duhovna, vzgojna, načrtovalna srečanja. S pomočjo Trikraljevske akcije smo uspeli večnamensko hišo spraviti pod streho. Naj izrečem vsem vam, dragi otroci, starši, družine in posamezniki, ki ste tako velikodušno darovali za ta projekt, velika hvala in naj vam Bog stokratno povrne! Slike govorijo o vaši dobroti, odprtosti do preizkušenih bratov in sester, ljubezni do ubogih! To je vaša zasluga! V molitvi smo prav tako povezani. Ko molimo za dobrotnike, mislimo tudi na vas, na vaše potrebe, prošnje pred Bogom. Tudi mi se vam še naprej priporočamo v vaše molitve, žrtve. Iz srca hvala! Tretja stopnja: center za rehabilitacijo brezdomcev in bivših zapornikov od odvisnosti mamil, alkohola … S pomočjo dobrotnikov smo lahko kupili zemljišče in pripravili center rehabilitacije za prve udeležence programa. Center je namenjen moškim. Iz Italije so prišli trije fantje iz »Communita in Dialogo« (Skupnost v dialogu), ki jo je ustanovil lazarist Matteo Tagliaferri. Vsi trije so bili odvisniki in šli skozi triletni program. Sedaj so pripravljeni pomagati drugim na poti osvoboditve.

11


L judski misijoni

12

misijon čas, ko bi lahko obiskali tudi njo. Napotili sva se k njej. Našli sva jo vso svetlo in sijočo sredi belih rjuh. Ravno je pomagala nečakinji pri domači nalogi. Tako leži in dela na postelji, kajti čuti le roke in glavo. Ostali deli telesa so hromi. Neguje jo njena sestra, ki ji tudi omogoči, da še kaj pomaga pri kuhanju. Na prsni koš ji položi leseno desko, moko in testo, Vera pa oblikuje varenike – kot naši žlikrofi. Rada tudi moli. Beseda je dala besedo in dogovorili sva se, da jo bo obiskal misijonar in ji podelil zakramente. Tudi čudodelno svetinjo je z veseljem sprejela. Misijonar in domači

radi, da bi prišla tudi k njim. V nedeljo sem jih res obiskala in bila deležna lepega pogovora. Oče je pripovedoval, kako so bile povod za njegovo spreobrnjenje nenavadne sanje. Slišal je angela, ki je klical: »Srečajte! Srečajte!« Mislil si je: »Koga naj srečamo?« Počasi je razumel, da prihaja Jezus in njega je treba srečati oz. sprejeti. Zamislil se je nad svojim življenjem. Kam kot oče vodi svojo družino? Kako naj srečajo Jezusa, če ga niti ne poznajo? Začel je brskati po internetu, da bi izvedel kaj o veri. Vsak večer je cela družina sedela pred računalnikom in se pripra-

župnik sta jo res obiskala, odslej pa bo deležna takega obiska vsako prvo soboto v mesecu. Naše prijateljstvo z njo se je razvilo do takšne stopnje, da se je vpisala v Združenje čudodelne svetinje in jo lahko pokličemo vedno, ko je treba za kakšnega človeka še posebej moliti.

vljala na prvo spoved. Začeli so hoditi k maši h grkokatolikom. Pri njih je navada, da duhovnik spoveduje po pridigi. Zbor prepeva, on pa odpre vrata ikonostasa in tam spoveduje. Ko so prvič pristopili in povedali, da je to njihova prva spoved, bi duhovnika skoraj kap. Bil je šokiran: »Zakaj mi niste tega prej povedali? Saj se je treba vendar pripraviti!« Oni pa so vztrajali, da so pripravljeni. Na koncu je bil še bolj šokiran – tokrat pozitivno. Kdo bi si mislil: sanje in internet sta jih pripeljala k Bogu. V nedeljo pa je bil zaključek misijona. Slovesna sv. maša, molitev pri misijonskem križu in prejem popolnega odpustka. Vsi ljudje spovedani, očiščeni, z novim upanjem za prihodnost. V veliki hvaležnosti za Božje darove tej župniji smo se zvečer poslovili. Tukaj so župnije manjše kot v Sloveniji, vendar g. Stanislav sprejme vsako povabilo na misijon. Pravi, da ljudje niso krivi, da jih je malo. Ko si ves teden med njimi, pa začutiš moč njihove vere. Vsem, ki nas tako zvesto spremljate in podpirate z molitvijo in darovi, se prisrčno zahvaljujemo. Prejmite od vseh nas prisrčen pozdrav z vzhoda, s. Jožica Sterle, MS

Čudodelna svetinja V soboto je župnijo obiskala Marija s čudodelno svetinjo. Ena naših sodelavk je prav zato prišla iz Kijeva in ljudem spregovorila o svetinji in mnogih milostih, ki jih deli Marija preko tega skromnega znamenja. Odziv je bil presenetljiv. V župniji, ki šteje okrog sto vernikov, smo razdelili več kot tisoč svetinjic. Zvečer je bilo srečanje za vse, ki bi želeli delovati v Konferenci sv. Vincencija. Ljudje so se ogreli za dobrodelnost in sedaj že imajo skupino, ki jo vodi oče grkokatoliške družine. Njegova starejša hčerka pa je bila izvoljena za tajnico. S to družino smo se zelo spoprijateljili. Ko so videli, da vsak dan obiskujem bolnike, so sramežljivo vprašali, če bi obiskala tudi zdrave. Najprej nisem vedela, kam »pes taco moli«. Razložili so mi, da bi

Srecanje

Slovenj Gradec

Takšna srečanja, ki zberejo toliko mladih kolednikov, ki navdušeno pričujejo in pomagajo misijonom, so prihodnost našega naroda. To se je pokazalo tudi na našem srečanju v Slovenj Gradcu. Že po uvodnem pozdravu gostitelja, g. Tadeja Legnarja, ki je pozdravil prib. 130 mladih, se je začel program našega srečanja s koncertom Adija Smolarja, ki je mladim zelo blizu, saj so vse pesmi navdušeno prepevali zraven. Adi pa je vmes vedno postregel s kakšno poučno besedo in mladim postavljal v ospredje krščanske vrednote. Sv. mašo je ob somaševanju duhovnikov daroval nadškofijski referent in voditelj Misijonske molitvene zveze Jožef Lipovšek. Pri maši so mladi s kateheti in animatorji navdušeno prepevali, tudi na koncu znano Gruberjevo Sveto noč. Po sv. maši je sledilo zanimivo pričevanje laiškega misijonarja Uroša Rudolfa, ki je pokazal tudi del filma o Kongu in Ugandi. Mladi pa so po-

stavljali veliko vprašanj o življenju in delu misijonarjev in ljudi tega področja. Na koncu so nam gostitelji pripravili še pogostitev in ob koncu srečanja je zazvenela še harmonika mladega Matjaža in zaključna molitev. Vrnili smo se polni lepih vtisov in se že veselimo naslednjega srečanja. Jožef Lipovšek

Veržej

V soboto, 12. januarja 2013, so se v Veržeju zbrali koledniki murskosoboške škofije. Srečanje se je začelo v župnijski cerkvi sv. Mihaela s sveto mašo, ki jo je daroval ljutomerski


kolednikov po skofijah

S rečanje kolednikov

dekan Andrej Zrim, ob somaševanju sedmih duhovnikov in sodelovanju diakona. S pesmijo je bogoslužje obogatil otroško mladinski pevski zbor iz Veržeja. Z branjem beril, prošenj in uvodov pa so sodelovali koledniki iz različnih župnij, ki so predstavili tudi delček koledniške poslanice, ki so jo kot oznanjevalci Novorojenega ponesli po družinah. Po sv. maši so prisluhnili pričevanju misijonarja Klemna Štolcarja, ki že 33 let deluje na Madagaskarju. Ob sklepu se je voditelj Škofijskega odbora za misijone, g. Boštjan Ošlaj, ki je skupaj s sodelavci pripravil to srečanje, misijonarju in kolednikom zahvalil za to bogato pričevanje. Sledilo je družabno srečanje ob čaju ter seveda pici in drugih dobrotah, ki so jih pripravili gostitelji. Klavdija Dominko

Šmihel

V soboto, 12. januarja 2013, se je v Novem mestu v župniji Šmihel zbralo preko devetdeset kolednikov iz cele škofije. Škof Andrej Glavan je pri pridigi predstavil kam bodo šli zbrani darovi. Dodal je, da vsak dar, ki ga damo revnim, je dar Jezusu. Sveti maši je sledilo druženje v dvorani Zavoda

Friderika Baraga, misijonarja med Indijanci. Po predstavitvi kolednikov je Narodni ravnatelj za misijone Stane Kerin povedal še nekaj spodbud za misijonsko delo. Ob filmu »Revščina, tudi tvoja odgovornost« je bilo na kratko prikazano življenje otrok v deželah, kjer pomagamo z darovi, zbranimi ob koledovanju. Nove spodbude so koledniki nesli s seboj na svoje župnije. Upamo, da bo seme rodilo sadove tudi v prihodnje. Koledniki so imeli možnost, da so se srečali s svojimi vrstniki iz cele škofije Novo mesto in tako videli, da niso sami, ko pomagajo k lepšemu življenju otrokom po vsem svetu. Stane Kerin

Vipava

V soboto, 12. januarja, smo se v Vipavi zbrali koledniki z vseh koncev koprske škofije. Prišlo nas je preko 100; in čeprav nas je pričakalo oblačno vreme, to ni pregnalo naše dobre

gledanju fotografij iz daljnih dežel nam je hitro postalo jasno, kako težke so razmere za življenje tam in kako lahko vsak, še tako majhen dar iz naše akcije, tamkajšnjim ljudem polepša dan. Zahvaljujemo se vsem dobrim ljudem, ki so nas letos sprejeli na svoje domove, ter v teh težkih časih darovali za misijone. Velik Bog lonaj pa tudi vsem, ki so pomagali pripraviti naše srečanje v Vipavi. Se vidimo naslednje leto! Eva Ule

Šentvid nad Ljubljano

V soboto, 19. januarja, je v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano potekalo vsakoletno srečanje kolednikov. Zbralo se nas je skoraj 300 kolednikov, njihovih spremljevalcev in nastopajočih. Srečanje je vodil škofijski animator za misijone Slavko Kalan, ki je vse udeležence najprej pozdravil v dvorani zavoda, nato pa je vse povabil k sveti maši v Zavodski cerkvi.

Po sveti maši nam je spregovoril misijonar Klemen Štolcar in svojo pripoved podkrepil še s filmom o življenju in delu v misijonih. Tako so koledniki lahko videli, kako naši misijonarji porabljajo sredstva, ki jih koledniki zberejo s svojim koledovanjem od vrat do brat v času po božiču. Na koncu nas je v dvorani s svojo kitaro in dobro voljo razveselil pater Janez Ferlež s sprevolje. Srečanje smo začeli v dijaškem mljevalno skupino in vsem zaželel domu ŠGV s sveto mašo, ki jo je daro- obilo blagoslova in sreče v novem letu. Janez Avsenik val škof Metod Pirih ob somaševanju gospoda Janeza Zupeta, gospoda Nika Štrancarja ter gospoda rektorja Slavka Rebca. Potem smo se odpravili v prostore Škofijske gimnazije, kjer smo prisluhnili dvema laiškima misijonarkama. Medicinska sestra Ana Kneževič nam je spregovorila o Madagaskarju in misijonu Toneta Kerina, učiteljica Polona Berlec pa o Salomonovih otokih in misijonu Draga Ocvirka. Ob

13


TO IN ONO 20. obletnica smrti

Lado Lenček, ko je še izdajal Katoliške misijone

Lado Lenček, CM Lazarist Lado Lenček, izjemni misijonski in kulturni delavec, je bil rojen 3.2.1914 v Ljubljani in je v rodnem mestu 22.2.1993 umrl za posledicami prometne nesreče. Bil je človek širine duha in izrednih organizacijskih sposobnosti. Mladi duhovnik je v težkih vojnih letih 194345 ustanovil Misijonsko dijaško zvezo (MDZ) in tako uresničil svojo vizijo o prebujanju misijonske zavesti med izobraženci. Dijaki in študenti so se srečavali v manjših misijonskih krožkih, gradili na sebi, izvajali različne misijonske akcije. Redno so študirali misijonsko problematiko pod vodstvom odličnih mentorjev, lazaristov in škofijskih duhovnikov. Po njegovem odhodu na tuje je MDZ žal zamrla. Lado Lenček je posvetil svojo drugo, veliko skrb edini slovenski misijonski reviji, Katoliškim misijonom.

V najtežjih okoliščinah jo je obdržal pri življenju skoraj 50 let, do leta 1987, ko so v Ljubljani že začela izhajati Misijonska obzorja. Lado Lenček se je pridružil Slovencem v Argentini. S sobrati je organiziral Skupnost lazaristov v Slovenski vasi v predmestju Buenos Airesa. Z njimi in z rojaki je skozi 40 let požrtvovalno skrbel za rast krščanskih vrednot in dvig slovenske zavesti v zamejstvu. Njegovo ime je - po mnenju dr. Stresa najtesneje povezano z najpomembnejšo kulturno ustanovo slovenskega izseljenstva s Slovensko kulturno akcijo. Lado Lenček je s tiskanjem knjig slovenskih avtorjev v Baragovi tiskarni ohranil slovensko kulturno dediščino, ki je nastajala v povojnih letih v tujini - za svobodno Slovenijo. Ladu Lenčku se ni izpolnila velika želja, da bi deloval v misijonskih deželah. Prizadeval si je za beatifikacijo

škofa Barage. Kot urednik Katoliških misijonov je bil tesno povezan s slovenskimi misijonarji po svetu, jih večino obiskal in jim pomagal na vseh ravneh. Bil je človek, ki ni živel za sebe, in zato ne sme biti med Slovenci pozabljen. Ruža Jager

Veržejski koledniki obiskali državni in cerkveni vrh Frančiškovi otroci in člani otroškega pevskega zbora so v preteklih dneh kot koledniki prinašali trikraljevskega blagoslova v naše domove ter zbirali sredstva za pomoči potrebnim v deželah, kjer delujejo naši misijonarji in misijonarke. Na povabilo Misijonskega središča Slovenije pa so se kot pravi trije kralji odpravili na dolgo pot do Ljubljane k najvišjim predstavnikom Države in Cerkve. Ločeno so jih sprejeli predsednik države Borut Pahor, predsednik državnega zbora Gregor Virant in podpredsednica vlade ter ministrica Ljudmila Novak. Virant je kolednikom zaželel, da bi bili pri zbiranju darov uspešni ter se jim zahvalil za dobre želje in blagoslov v novem letu. Ministrica Novakova se jim je prav tako zahvalila za obisk, predvsem pa jim je izrekla zahvalo za njihovo

14

aktivno sodelovanje pri tej akciji. V predsedniški palači je kolednike sprejel še predsednik republike Borut Pahor, se jim zahvalil za njihovo solidarnost, še posebej v teh težkih časih in pozdravil koledniško ohranjanje tradicije, ki je povezana s plemenitimi cilji. Veržejske kolednike sta sprejela tudi ljubljanski nadškof in metropolit msgr. dr. Anton Stres in apostolski nuncij

v Sloveniji msgr. dr. Juliusz Janusz. Popotovanje so zaključili na Radiu Ognjišče, kjer so zapeli kolednico in vsem poslušalcem zaželeli Božjega blagoslova.

JUBILANTI – ČESTITAMO 65 letnica življenja

Milena Zadravec, salezijanka, rojena 20. marca 1948 v Odrancih. V misijone je odšle avgusta leta 1985. Deluje v Izraelu.

JUBILANTI – ČESTITAMO


DAROVALI STE - HVALA SKLAD ZA LAČNE V MIISIJONIH o Posamezniki: Dolšak Zofija, Holeček Ivanka, Jerenko Helena, Kokovnik Zofija, Konda Martin, Krašna Natalija, Kravos Stojan, Lederhas Radoslava, Martinčič Ruth, Medvešek Viljem, Murko Ana, Ojsteršek Lidija, Ojsteršek Peter, Prezelj Marija, Ramovš Ana in Jožica, Seršen Rozalija, Stanič Erika, Šef Ida, Valenčič Marija o SKLAD ZA MADAGASKAR  o posamezniki: Gošnik Vida, Perdih Metoda, Zupančič Marta o SKLAD ZA MISIJONE  o župnije: Dobje, Kopanj, Prihova, Sv. Marjeta niže Ptuja o posamezniki: Babnik Marija, Blažič Miha, Blokar Elizabeta, Bratuša Andrej, Brezovar Anton S.P., Čepin Nataša, Deisy D.O.O., Dvoršak Boris, Flis Francka, Gantar Metod, Ham Alenka, Hočevar Franc, Jerkič Majda, Joželj Srečko, Jurkovnik Francka in Stanislav, Kebe Janez, Kegljevič Zagorc Lidija, Kolar Mihaela, Koren Leopold, Kovšca Tončka, Kozole Cvetka, Kuzma Anton, Linasi Tadej, Magdič Olga, Markelj Anton, Mernik Zinka, Mikulin Olga, Mohar Tomaž, Morelj Darja, N.N., Oblak Boštjan, Orthosan D.O.O., Osredkar Ana, Paškič Ilija, Perovšek Zarja, Picerija Kegeljček, Podgornik Marija, Poglajen Bernarda, Rijavec Marija, Rozoničnik Jože, Sadek Stjepčevič Milena, Sagadin Emil, Schwarzbartl Tomaž Ervin, Sestre Križniškega Reda, Suhadolčan Franci, Vaukan Marija, Vehovar Darinka, Velikonja Štefanija, Žorž Vera, Žveglič Marija o SKLAD ZA ŠOLANJE BOGOSLOVCEV o posamezniki: Mah Tinko, Šifrar Ana, Štrancar Anton, Vinkovič Marija, Nartnik Marija o ZA VODNJAKE V MALAVIJU  o posameznik: N.N. o LENČKOV SKLAD  o posameznika: Geymayer-Oblak Maruša, Zavar Valerijan o LAKOTA V ETIOPIJI o posameznik: Medvešek Viljem o ZA DISPANZER V MATANGI o posameznica: Irnar Ana o ZA MATANGO-DAR UPANJA o posamezniki: Behek Mirjam, Koselj Veronika, Kozina Jože, Podobnik Jožica, Slemenšek Grošl Frančiška o SALOMONIPOTRES o posameznik: Pečarič Boris o DROBIŽ ZA RIŽ o posameznika: Jenič Dušan, Šubic Ida o  o TRIKRALJEVSKA AKCIJA o župnije: Črni Vrh nad Idrijo, Gotovlje, Homec, Jarše, Kančevci, Kobilje, Lucija, Odranci, Podbrezje, Polzela, Preserje, Ptuj-Sv.Jurij, Radeče, Slovenj Gradec, Sostro, Sv.Bolfenk v Slovenskih Goricah, Šentjurij-Podkum, Šmartno pod Šmarno Goro, Šmartno v Tuhinju, Šturje, Trbovlje-Sv.Martin, Žiče, Žiri o posamezniki: Belec Nada, Korošec Marija, Marijine Sestre, Rep Cerkič Tanja o  o ADVENTNA AKCIJA  o posamezniki: Beguš Lojze, Gerbec Marija, Kužnik Jože, Trobec Tatjana, Zagrajšek Lucija o župnije: Homec, Knežak, Kranjska Gora, Kuzma, Mavčiče, Sv.Barbara v Slovenskih Goricah, Sv.Jurij v Slovenskih Goricah, Šmartno pod Šmarno Goro, Šmartno pri Litiji, Šmartno v Tuhinju, Trboje, Trebnje, Velike Lašče, Žiče o MIVA o posamezniki: Barborič Jurjaševič Pia, Elektroakustika D.O.O., Hudelja Franc, Hudoklin Irena, Jelenko Gabriela, Jerovšek Jure, Kelhar Gregor, Marhold Rajka, Menart Tomaž, Stražiščar Elizabeta, Stritar Jože in Marija, Škofija Novo Mesto, Štrancar Marjeta, Vagner Janez, Vombergar Angelca o župnije: Brusnice, Otlica, Sora, Sv.Gregor,

Sv.Katarina-Topol, Sv.Trojica-Podlehnik, Šentvid pri Stični, Videm ob Savi o ZA S. MARTO MEŠKO o posamezniki: Misijonska znamkarska akcijaCma o ZA JOŽETA ADAMIČA o posamezniki: Misijonska znamkarska akcija-Cma, Štrukelj Vojka, Urbanija Matija In Cvetka o ZA PAVLA BAJCA o posamezniki: Misijonska znamkarska akcija-Cma, Trošt Bogomir o ZA P. HUGA DELČNJAKA o posamezniki: Misijonska znamkarska akcija-Cma o ZA S. ANKO BURGER o posamezniki: Koščak Ivanka, Misijonska znamkarska akcija-Cma o ZA S. VIDO GERKMAN o posamezniki: Misijonska znamkarska akcija-Cma, Pipan Marinka o ZA JOŽETA MLINARIČA o posameznika: Kvaternik Tomaž, Pavlica Otilija o ZA P. JOŽETA GROŠLJA o posameznica: Velepič Anica o ZA S. VESNO HITI o posamezniki: Kunšič Francka, Martinčič Angela, Misijonska znamkarska akcija-Cma o ZA P. MILANA KADUNCA o posamezniki: Misijonska znamkarska akcijaCma o ZA TONETA KERINA o posamezniki: Dolenc Janez, Kern Jože, Koncilija Jožica, Misijonska znamkarska akcija-Cma, Šušteršič o ZA TONETA OVTARJA o posamezniki: Misijonska znamkarska akcija-Cma o ZA S. AGATO KOCIPER o posamezniki: Misijonska znamkarska akcija-Cma o ZA P. VLADIMIRJA KOSA o posamezniki. Misijonska znamkarska akcijaCma o ZA JANKA KOSMAČA o posamezniki: Bobnar Lojzka, Misijonska znamkarska akcijaCma o ZA JANEZA KRMELJA o župnija: Višnja Gora o posamezniki: Demšar Janez, Misijonska znamkarska akcija-Cma, Sušnik Janez, Vrabec Mirijam o ZA S. ANDREJO GODNIČ o posamezniki: Ačanski Elizabeta, Bešter Helena, Miler Marija, Štuhec Msgr.Dr. Ivan o ZA DANILA LISJAKA  o župnija: Šturje o posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Krevelj Branko, N.N., Sušnik Janez o ZA TOMAŽA MAVRIČA o župnija: Kopanj, Koper-Sv. Marko o posamezniki: Malalan Nika, Misijonska znamkarska akcijaCma o ZA S. MARIJO ANDREJO ŠUBELJ o posamezniki: Misijonska znamkarska akcijaCma o ZA IVANA BAJCA o posamezniki: Lenassi Franc, Misijonska znamkarska akcijaCma, Trošt Bogomir o ZA S. ZVONKO MIKEC  o posamezniki: Dolenc Janez, Murn, Zakrajšek Boris o ZA MISIJONARKE MATERE TEREZIJE  o posameznik: Kranjc Rafael o ZA S. TADEJO MOZETIČ o posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Misijonska znamkarska akcijaCma, Rudež Lučka, Šiško, Zavrtanik Petra o ZA JANEZA MESCA o posamezniki: Martinčič Ruth, Misijonska znamkarska akcija-Cma, N.N., Vagner Janez o ZA PEDRA OPEKO o župnija: LjubljanaZadobrova o posamezniki: Beršnjak Marija, Bobnar Lojzka, Bohak Ivan, Čop Drag, Ferk Lilijana, Gorjan Katarina, Gortan Ingrid, Ids D.O.O., Jan Polonca, Ješovnik Simona, Jovan Aleksander, Kalan Matjaž, Karner Marija, Kordiš Rozalija, Krivic Vida, Lakosil Marija, Leskovec Tomaž, Maruša Danica, Mastnjak Marjana, Misijonska znamkarska akcija-Cma, Novak Majda, Peterle Marija, Posega Eli, Remše Matija, Resman Ana, Rigler Marta, Rus Valerija, Slovenska Karitas, Šegula Zdenka, Škedelj Miran,

Štern Slavko, Šubic Alojzij S.P., Urbanija Matija in Cvetka, Vrhovec Tanja, Zgonc Marija, Žagar Ivanka, Žnidaršič Jožica o ZA S. MARIJO PAVLIŠIČ o posamezniki: Misijonska znamkarska akcija-Cma, Vagner Janez o ZA S. MIRJAM PRAPROTNIK o posamezniki: Kern Frančiška, Kranjec Franc, N.N., Ravnihar Marija, Rihtar Helena o ZA P. STANKA ROZMANA  o posameznika: Blažič Bogomila, Rojec Jože o ZA P. ERNESTA SAKSIDA o posamezniki: Misijonska znamkarska akcijaCma o ZA S. JOŽICO STERLE o župnija: KoperSv. Marko o posamezniki: Misijonska znamkarska akcija-Cma o ZA P. MARTINA KMETCA o posamezniki: Misijonska znamkarska akcijaCma, N.N., Resman Silva o ZA KLEMENA ŠTOLCARJA  o posamezniki: Misijonska znamkarska akcija-Cma o ZA LAZARISTE NA SALOMONOVIH otokih o posameznika: Šimič Valter, Kranjec Matilda o ZA S. BOGDANO KAVČIČ  o posamezniki: Cerar Lojzka, Kranjec Franc, Misijonska znamkarska akcija-Cma, Sestre Usmiljenke o ZA S. TEREZIJO PAVLIČ o posamezniki: Misijonska znamkarska akcijaCma o ZA P. LOJZETA PODGRAJŠKA o posameznika: Povh Jože, Tabajner Veronika o ZA S. ANICO STARMAN o župnija: Bevke, KoperSv. Marko o posamezniki: Brate Suzana, Demšar Vida, Misijonska znamkarska akcija-Cma, Plu Jakob o ZA S. ZORO ŠKERLJ o posamezniki: Misijonska znamkarska akcija-Cma o ZA S. MILENO ZADRAVEC o posamezniki: Brišar Tončka, Misijonska znamkarska akcija-Cma o ZA S. MARTINO ARHAR o posameznica: Muller Marija o ZA S. FANI ŽNIDARŠIČ o posamezniki: Misijonska znamkarska akcija-Cma o ZA S. LJUDMILO ANŽIČ o posameznika: Hodnik Veronika, Sever Alojz o ZA S. ANO SLIVKA o posamezniki: Jerina Marko, Martinčič Ludvik, Skubin Dragica o ZA S. BARBARO PETERLIN o posamezniki: Misijonska znamkarska akcijaCma, Rojec Jože o ZA S. DORICO SEVER o Posamezniki: Misijonska znamkarska akcijaCma, Žveglič Marija o ZA BLAŽA KRMELJA o posamezniki: Misijonska znamkarska akcijaCma o ZA IZIDORJA GROŠLJA o posamezniki: Bernik Milan, Gluvaic Daša, Misijonska znamkarska akcija-Cma, N.N., Rupar Olga, Škrinjar Ana Marija o ZA S. POLONO ŠVIGELJ o posamezniki: Misijonska znamkarska akcija-Cma o ZA S. SLAVKO CEKUTA o posameznica: Strajnar Ana

Celoletni prispevek za Misijonska obzorja za leto 2013: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. BOG VAM POVRNI! Darovi objavljenih so na naš račun prispeli do 31. 12. 2012. Hvala vsem.

15


Nova misijonarka

Polona Berlec na Salomonove otoke Salomonci nestrpno pričakujejo, da se mednje vrne Polona Berlec, ki jih je osvojila med svojim delovanjem pri njih od lanskega avgusta do božiča. Na lastne stroške se je podala mednje, da ugotovi, ali bo zmogla z njimi in v njihovem svetu – tropski klimi in borni prehrani – obstati tri leta. Zadovoljstvo je bilo obojestransko in nadškof dr. Anton Stres je Poloni podelil misijonski križ v njeni tuhinjski župniji v nedeljo 20. januarja. Poleg domačega župnika Nikolaja Štolcarja, Staneta Kerina, narodnega voditelja misijonov, in nekaterih škofijskih duhovnikov, se je slovesnosti udeležil tudi salomonski misijonar iz Eritreje Teclemicael, ki v salomonskem bogoslovju predava Sveto pismo. Njegov začetni pozdrav pri sv. maši je prevedel dr. Drago Ocvirk, tudi sam semestrski salomonski misijonar. Ko sem Polono prosil, naj kaj napiše o sebi, mi je po e-pošti Polonini prijatelji so jo predstavili z besedami, ki sledijo.

sporočila: »Pozdravljen! V priponki pošiljam predstavitev, ki so jo pripravili prijatelji. Zraven lahko zapišeš, da se vsem faranom in obiskovalcem zahvaljujem za dar, ki so mi ga namenili. Porabila ga bom za projekte: opismenjevanje, branje in osnove računalniškega opismenjevanja. Hvala in papa, Polona. ps. se javim od dol J

»Naša Polona je bila rojena 1977 v Ljubljani, Mežnarjevi Marinki in Zajčevemu Franetu. Odraščala je v Zg. Tuhinju pri Žabarjevih. Kot deklica je bila precej odločnega značaja in se je intenzivno borila za svoje pravice. Tega se najbrž še dobro spominjajo njeni sošolci … Le kdo bi mislil, da bo to dekle nekoč postalo borka za boljši svet? J Hvala Bogu, prišla je puberteta in takrat se je začelo. Otroške borbe ja nadomestila skrb za boljši jutri našega doma - Zemljo. Spraševala se je, kako bi bilo mogoče spremeniti svet na bolje, zakaj se dogaja toliko krivic, zakaj toliko vojn, nepravičnosti, revščine … Čut za pomoč sočloveku je v srednji šoli v Avstriji nadgrajevala: sošolcem je nudila brezplačne inštrukcije v matematiki, med počitnicami skrbela za gospo z multiplo sklerozo in kot spremljevalka hodila s prizadetimi osebami na rehabilitacijske kolonije. Obvezno srednješolsko prakso je opravila v okviru trimesečnega dela v hotelski kuhinji. Z vpisom na Pedagoško fakulteto UL je delovne (prej bi rekel življenjske) izkušnje nabirala kot prodajalka, asistentka realizacije in tajnica režije na privatnih televizijskih postajah, učiteljica na različnih osnovnih šolah, »kelnarca«, sodelavka na Pedagoškem inštitutu in še … Ko je diplomirala, se je zaposlila v OŠ Dob in tam 8 let poučevala. No, poučevanje je bilo pravzaprav hobi – tako smo včasih mislili njeni prijatelji. Po pouku je z učenci ostajala v šoli in z njimi imela različne dejavnosti, jih pripravljala na tekmovanja, sodelovala v mnogih projektih. Kljub vsem aktivnostim si je za nas, prijatelje, vedno vzela čas. Ko nam je povedala, da se je pridružila skupini Sled, kjer se pripravlja laiške misijonarje, smo vedeli, da bo prej ko slej odšla … Po nekem Sledovem vikendu, ko je imel predstavitev Salomonovih otokov dr. Drago Ocvirk, pa smo vedeli tudi, kam bo odšla - toliko žara in veselja in navdušenja je bilo v njenem pripovedovanju. Dobro leto po njenem navdušenem pripovedovanju o Salomonih, jih je lani avgusta tudi obiskala. Takoj je dobila zaposlitve vseh vrst: knjižnica, predavanja, tajništvo, kuharski in čistilni servis … Čeprav smo malo žalostni, ker jo tri leta ne bomo videli, smo veseli za Salomonce, ker bodo dobili tako dobro punco. Polona: pri tvojem delu ti iz srca želimo vse najboljše, srečno pot in zdrava se nam vrni!« Drago Ocvirk

Misijonska obzorja februar 2013  

Misijonska obzorja osveščajo in seznanjajo ljudi v Sloveniji z delom in projekti v misijonskih deželah. Revija je pomembna tudi zaradi med c...

Misijonska obzorja februar 2013  

Misijonska obzorja osveščajo in seznanjajo ljudi v Sloveniji z delom in projekti v misijonskih deželah. Revija je pomembna tudi zaradi med c...

Advertisement