Misijonska obzorja december 2017 by Misijonsko Središče Slovenije

Misijonska obzorja POGLED PO SVETU

let o 31

d e cem b er 2017

p r ip o r o čeni d a r z a t isk M O 1,5 0 E UR

Postavljajmo jaslice tam kjer smo, da bo svet bolj človeški

Beseda urednika JOŽE PLANINŠEK, CM

Jezus, ki prihaja je odrešujoča svetloba Ko v duhu poromamo stoletja ali pa tisočletja v našo preteklost, jo pogledamo s takratnimi očmi, recimo brez elektrike in tudi drugih možnosti razsvetljave, zaslutimo, koliko je bilo teme. A človek v njej ni nikoli obupal ali pa shiral zaradi morebitne tesnobe. Z vero v najrazličnejših izrazih se je prebijal in vedno šel naprej, naš Bog z učlovečenjem Jezusa Kristusa pa je na poseben način razblinil vse, kar je zakrivalo človeštvo. Kot človek s svojim najžlahtnejšim izrazom ljubezni in otroške nebogljenosti ter preprostosti je postal blizu vsakomur izmed nas. Dobrota, ki so jo že v predkrščanskih časih gojili, še posebno v obdobju kratkih dni in dolgih noči, je dobila povsem konkreten, Božji izraz. Koliko temačnih, strah vzbujajočih in obup spodbujajočih trenutkov, razpoloženj in drž se je razblinilo. Luč evangelija je zmagovito razsvetlila svet in razblinila temo povsod tam, kjer se je človek na božji

nagovor odzval, odgovoril in ga sprejel. Tega ne zmore nobena elektrarna, tudi tiste na jedrski pogon ne. Svet je danes, vsaj zahodni ali tako imenovani »prvi« tako osvetljen, da govorimo o njegovi svetlobni onesnaženosti, hkrati pa tako temen, kot zagotovo še nikoli ni bil. Tudi tretji svet je temen, zlasti tam in v tistih strukturah, ki posnemajo prvega in so priključeni na elektriko, iznajdbo zahodnega, ne pa na Jezusa, ki ga prvi svet vsepovsod, če se le da, odklanja in nato blodi v svoji lastni temi in izgubljenosti. Veliko preprosteje je, kot si mislimo, a smo pod pritiskom navidezne zakompliciranosti za to slepi. Kako lepo nam to povedo tokratne rubrike; »s pogledom v svet« kakor tudi »iz misijonske zakladnice« ali pa »misijonski pričevalec«, da ne govorim o vedno svežih novicah naših misijonarjev, katerih delo in življenje kar vpije, da je brez

Katoliški Groblje, Rim, Buenos Aires Lado Lenček C.M. misijoni 1923-1987 urednik KM 1938-1987 MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija Tel. : 01/300 59 50, E-mail: missio@rkc. si http://www. missio. si Uradne ure vsak dan od 8h do 13h. Misijonska pisarna v Mariboru je od 1. januarja 2015 zaprta. Glavni urednik: Jože Planinšek, CM Pomočnica glavnega urednika: Tina Jež Lektor: Jurij Devetak, CM

Odgovarja narodni ravnatelj za misijone: Matjaž Križnar Oblikovalec: Hanzi Tomažič Grafična priprava: NEBIA, d. o. o. Tisk: Para, d. o. o. Naklada: 5100 izvodov Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja prispevka ali iz arhiva MSS. ISSN 1318-4369 Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno.

Jezusa vse zaman. Ljudje smo kulturna bitja, s preseganjem samega sebe usmerjena k Bogu in po njegovi podobi ustvarjena. To je naša temeljna naloga, ki nas jo uči Jezus s svojim učlovečenjem in da bi jo mogli izpolniti, se povezujemo med seboj. Smo religiozna bitja in tudi občestvo, Cerkev. Da to lahko ostajamo, pa imamo liturgijo, praznik, v katerem se združujemo, praznujemo prehojeno, doseženo in se okrepljeni odpravljamo v prihodnost. Ko bomo vzeli to trojno razsežnost našega življenja zares, bo vera način našega življenja, religija prostor povezovanja v njej in liturgija praznik na naši poti. Tako bomo na poti, ki nam je zastavljena, uspešni, zmagoviti in uresničeni. Tu se oplaja naše človeško z Božjim in to s tolikim spoštovanjem, da dobi tudi človeško svojo vrednost, saj si ga Božje z Jezusom nadene in v njem stopi na svet. To je božič, za nas in po nas za druge.

Izhajajo v Ljubljani od 1987 Priporočeni dar za posamezni izvod je 1,50 EUR. Celoletni prispevek za MO za leto 2018: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. Vplačila nakazujte na transakcijski račun MSS, Kristanova 1, Ljubljana, namen nakazila: naročnina MO, št. transakcijskega računa pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, Vplačila iz tujine s čeki na naslov: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, 1000 Ljubljana Slika na naslovnici: Jaslice Obirsko

S POGLEDOM V SVET

Begunska kriza in naši pokojninski skladi PIŠE MATIJA NARED

V prispevku v prejšnji številki Misijonskih obzorij smo se dotaknili problema beguncev in nakazali temeljne smernice, ki jih zagovarja papež v zvezi z migrantsko krizo. Papež jasno poudarja, da je treba najprej rešiti življenja, nato pa reševati vzroke razmer, ki ljudi silijo k temu, da zapuščajo svoje domove. Tokrat poglejmo še v ozadje begunske krize.

držav kot tudi v širšem mednarodnem prostoru, vključno z Ameriko. Jasno je, da so v ozadju kriminalne organizacije. Razlog za to trgovanje pa ni samo trgovina za potrebe prostitucije, ampak tudi prodaja človeških organov! Najprej moramo ugotoviti, da ni pregonov so vojne, drastične kliV Afriki se tako dogaja kraja ljudi, nič tako preprosto in enopomenmatske spremembe in ne nazadnjihove zemlje in naravnih bosko, kot velikokrat mislimo, čeprav nje prisvajanje obdelovalne zemlje gastev. Čeprav so naravna bogastva se na prvi pogled zdi, da so stvari s strani tujih multinacionalk. "Miobilna, ljudje nimajo skoraj ničesar jasne in razvidne. Pa ni ravno tako. granti, ki strašijo v evropskem od tega. Pogačo si med seboj razdePosebno težo in prav posebno odjavnem mnenju, so pojav, ki ga prolijo domače koruptivne vlade, mulgovornost pri prikazovanju dogodizvajamo mi sami,” je poudaril oče kov imajo mediji, ki naj bi zgodbe in Domenico Guarino in povedal, da je tinacionalke (les, polja, diamanti, rudnine, nafta …) in še kdo. slike iz ozadja pošteno predstavili od 30 milijonov hektarjev rodovitIn kaj imamo mi s tem? bralcem, gledalcem in poslušalcem. ne zemlje, če gledamo v svetovnem Ne smemo pozabiti, da smo tudi mi Velikokrat pa lahko v nasprotju s merilu, ki so si jih multinacionalke na strani multinacionalk! Naši trgotem načelom nedvoumno zaznamo, prisvojile v zadnjem času, okoli 15 vinski centri imajo v svojih verigah da so novice prirejene raznim inte- milijonov hektarjev ravno v Afriki. mnogo hrane, ki je pridelana na resom posameznih vplivnih skupin. Luciano Ardesi, sociolog in izvedeV tem duhu lahko poslušamo o mi- nec s področja prisvajanja zemlje, je zemlji, ukradeni revnim, nemočgrantih kot o tistih, ki nam hočejo poudaril, da se je proces prisvajanja nim kmečkim družinam. Imamo vzeti zemljo, kot o tistih, ki hočejo zemlje v zadnjih 10 letih pospešeno radi riž? Banane? Morda varčujemo v raznih finančnih skladih za lepšo naša delovna mesta, kot o tistih, ki okrepil predvsem zaradi finančne prihodnost? Pa vemo, kam ti skladi hočejo naše hčere … Ko smo enkrat krize v letih med 2007–2008, ki je vlagajo denar? Ali vlagajo v delnice v teh vodah strahu, pa se nihče več prisilila mednarodne investitorje, multinacionalk, ki v Afriki na sprene ukvarja z resničnimi vzroki, ki da so razpršili svoje investicije, in so v ozadju. Zakaj so se ti ljudje seveda zaradi povečanega povpraše- vržen način prihajajo do obdelovalne zemlje? Ali financirajo črpanje znašli na našem pragu? vanja po hrani ter po povečani pronafte v Siriji? Redovniki kombonijanci so 14. noizvodnji biogoriva. Sam razvoj teh Mnogo bližje smo tem problemom, vembra v Rimu pripravili konfepojavov je težko natančno nadzirarenco z naslovom »Afrika ni lažna ti, kajti večina pogodb med odgovor- kot bi si želeli priznati. Ni nam novica«, da bi predstavili še afriško nimi vladami in investitorji je tajnih. dana samo pravica (možnost) do blagostanja; dana nam je tudi odgoplat migrantske krize. Glavno Najbolj je ta pojav prišel na površje vornost do bližnjega, ki je razpršedejstvo, ki so ga poudarili, je, da v Mozambiku: več kot tri milijone na vlaganja finančnih skladov zaradi pojav afriške migracije najbolj prihektarjev rodne zemlje so oddali večje finančne varnosti ne smejo in zadene ravno Afriko samo in ne za dlje časa multinacionalkam in ne morejo zamegliti. Upanje za našo Evrope, kot mi navadno mislimo. tujim državam. Posledica samo ene lepšo prihodnost ne sme hoditi po Samo Uganda gosti na primer več pogodbe s podjetjem UAE, ki vkljukot milijon sudanskih beguncev. čuje 600.000 hektarjev zemlje, je bil plečih nekoga, ki skuša preživeti v Glede na to je število afriških bepregon 500.000 kmetov, ki so s tem sedanjosti. (Poročilo o konferenci: http://www. guncev in iskalcev azila v Evropi izgubili tudi svoj vir za preživljale majhen odstotek ljudi, ki so bili nje. Posledice za ljudi so katastrofal- fides.org/en/news/63228-AFRIpregnani s svojih domov ali so jih ne. Ljudje so za preživetje pripravlje- CA_Migrants_and_land_grabbili prisiljeni zapustiti. Večina mini storiti marsikaj. Tu so tudi izvori bing_spies_of_injustice_the_commitment_of_all_against_fake_ gracij potemtakem poteka po trgovine z ljudmi: ta obstaja tako news) samem afriškem kontinentu. Vzroki znotraj posameznih obubožanih 3

MISIJONSKi PRIČEVALEC

Kjer me bo Bog hotel imeti Francija Mihelčiča se spomnimo kot misijonarja, duhovnika ljubljanske nadškofije, sodelavca misijonskih obzorij … sedaj pa je rektor slovenskega zavoda v Rimu. Več o svoji nenehni povezanosti z misijoni in misijonskim delom nam bo spregovoril v nadaljevanju kot tokratni misijonski pričevalec, česar smo veseli in za kar smo mu iskreno hvaležni. POGOVARJAL SEM SE JOŽE PLANINŠEK

Za seboj imaš enajst let svojega dela na Madagaskarju, neposredno v misijonih, nato v Sloveniji in sedaj že spet enajst let v Rimu. Imaš občutek, da si povsod misijonar ali je vendarle misijonska razsežnost tvojega duhovniškega dela bila izrazitejša na Madagaskarju, kot sedaj ob tvojih drugih duhovniških nalogah? Vsakdo, ki je krščen, je poklican in ima nalogo, da je misijonar. Zaklad, kar ga je prejel od Gospoda in ga nosi v sebi, mora prinašati drugim. Še posebej za duhovnike velja, da moramo, kjerkoli smo, veselje evangelija posredovati ljudem okrog sebe. Papež Frančišek je nekoč udeležencem misijonarskega simpozija rekel: "Ne pustite si ukrasti upanja in sanj po spreminjanju sveta z evangelijem, s kvasom evangelija" (22. novembra 2014). Mislim, da je razlika med mojim delom na Madagaskarju in duhovniškim delom, preden sem odšel tja ali potem, ko sem se vrnil, bolj na strani tistih, h katerim sem bil poslan, kot na moji strani. V misijonskih deželah duhovnik bolj začuti, da ljudje od njega pričakujejo besedo usmiljenja, tolažbe in upanja, bolj mu pokažejo in on lažje vidi njihovo potrebo in željo po odrešenju, mogoče so mu tudi bolj hvaležni ne le za materialno pomoč, ampak tudi za preprosto človeško bližino, razumevanje njihovih stisk ter za duhovno, zakramentalno pomoč. Zato je v nekem smislu misijonarsko delovanje duhovnika težje v domovini, saj ga lahko zmoti skušnjava, da bi se čutil odvečnega in nepotrebnega. Sicer pa mora duhovnik 4

povsod ohranjati vero in zavest, da je le nekoristno orodje v Božjih rokah, da ni važen on, ampak tisti, ki njegovemu prizadevanju daje rast in ki edini more spreminjati srca ljudi, ter zaupati Vanj, ki "dela vse novo".

nič manjša, razlike med bogatimi in revnimi se le poglabljajo. Domačih duhovnikov ni dovolj, rast novih duhovnih poklicev se je ustavila, potreba po misijonarjih je velika tudi zato, ker starejši umirajo. Farafanganska škofija pa že nekaj let čaka na imenovanje novega škofa in jo soupravlja škof iz oddaljenega Mananjarija.

Po tolikih letih bivanja in dela v Rimu gledaš na Cerkev gotovo iz drugačnega vidika, kot mi iz Slovenije. Imaš občutek, je Cerkev danes res vesoljna, misijonsko Pred kratkim si s še nekaterimi prežeta, ali jo tako dela bolj njena drugimi duhovniki obiskal institucionalna ureditev? Madagaskar. Se je tam kaj V Rimu sem bil že med leti 1987 in spremenilo, gre tudi tam čas 1990, ko sem naredil magisterij iz minaprej ali si imel občutek, da si siologije. Vesoljno Cerkev sem že takrat se vrnil v svet, ki je še vedno tak, doživel kot skupnost bratov in sester, kot si ga doživljal kot misijonar? ki jih povezuje ljubezen in vera v VstaPo šestnajstih letih, odkar sem prišel lega ter moč Svetega Duha ne glede z Madagaskarja, se mi je letos prvič na narodnost, jezik, barvo kože ali na ponudila priložnost, da sem obiskal druge razlike. Zunaj Slovenije bivam kraje, kjer sem deloval. Janez Krmelj že četrt stoletja in se mi ob pogledu je namreč v Ranomeni zgradil novo na domače razmere zdi zelo važno to, cerkev in nas je povabil, da smo se kar je sedanji papež zapisal v apostoludeležili njene posvetitve. Seveda ski spodbudi Veselje evangelija (30), se je v teh letih marsikaj spremenida je vsaka krajevna Cerkev poklicalo. Mnogi izdelki kitajske izdelave so na k misijonarskemu spreobrnjenju. dostopni tudi preprostim ljudem, ki Papež Frančišek se zelo trudi, da bi v sedaj zapravljajo denar za telefone Cerkvi po pastoralnem spreobrnjenju in akumulatorske sončne svetilke. prišlo do potrebnih sprememb in da Včasih je bila komunikacija možna bi tudi njene strukture v vseh krajevkvečjemu z radijsko postajo, zdaj nih Cerkvah kakor tudi v rimski kuriji je marsikje na podeželju telefonski postale bolj misijonarske. Želi, da bi vsi signal dovolj močan za brskanje po in- premagovali ravnodušnost ob revščiternetu. Ko sem odhajal, je bilo treba ni, vojnah, krivicah in nasilju, da bi bili na poti v Vangaindrano reko prečkadelavci miru, se zavzemali za uboge, ti s splavom, zdaj je tam most. Vseeno zavržene in zapostavljene. Dobra pa je ta pot slabša kot pred dvajsetinovica Gospoda, ki je za nas umrl in mi leti, ko smo 46 km prevozili v dveh vstal, je posebej namenjena tistim, ki urah in pol, medtem ko so zdaj za to so izrinjeni iz družbe. Potrebno se je potrebne tri ure in pol, v deževnem bolj približati ljudem našega časa in jim obdobju pa še več. S tehničnim napomagati, da bi tudi zaradi našega pripredkom prihajajo tudi negativne po- čevanja zmogli vzeti evangeljsko sporosledice, veliko več je kraje in krimičilo za svoje življenjsko vodilo, vzpostanala, skorumpiranost oblastnikov ni vili oseben odnos s Kristusom in se

počutili sprejeti v Cerkvi, ki mora biti "Očetova hiša z vselej na široko odprtimi vrati" (47). Papeški misijonski zavod Slovenik v Rimu, mislim, da je takšen njegov celoten naziv, je ustanova, ki jo vodiš, in si za to mesto, kot misijonar in misiolog zagotovo primeren; kakšno je njegovo mesto v povezovanju naše krajevne Cerkve z vesoljno in kakšno je njegovo misijonsko poslanstvo? Naziv ustanove, kjer sem rektor, je "Papeški slovenski zavod". To ni neka vatikanska ustanova, ki bi spadala direktno pod upravo Svetega sedeža, ampak "košček Slovenije v Rimu", ki spada pod jurisdikcijo slovenskih škofov in obenem vatikanske Kongregacije za duhovnike. Zavod je bil pred 57. leti ustanovljen predvsem z namenom, da bi slovenskim duhovnikom, ki nadaljujejo višje študije na papeških univerzah, nudil prijazen dom, da bi se lažje posvetili poglabljanju v Sveto pismo in v različna področja teologije in duhovnosti ter se pripravili na službo Cerkvi v domovini kot strokovnjaki ali profesorji. Tukaj je študiralo že 120 slovenskih duhovnikov študentov, v zadnjih letih, ko je v Sloveniji manj kandidatov za študij v Rimu, pa je Slovenik postal mednaroden. V tem šolskem letu je v zavodu ostal le en slovenski študent, ki zaključuje magisterij iz biblične teologije, poleg njega so še trije duhovniki iz Afrike (dva iz Nigerije in eden iz Gabona) in pet iz Indije ter en laični

teolog iz srbske pravoslavne Cerkve. Dolgoletni rektor msgr. Maksimilijan Jezernik, ki je umrl pred dvema letoma in pol v Celju, je bil velik misijonski delavec in je kot profesor ter kasneje generalni tajnik papeške univerze Urbaniana obiskal veliko visokih teoloških šol v različnih misijonskih deželah. Njegova vizija, da bi bil Slovenik tudi misijonski zavod, se je v nekem smislu uresničila, čeprav zavod ne spada pod jurisdikcijo misijonske Kongregacije za evangelizacijo narodov. Slovenska škofovska konferenca zdaj s Slovenikom podpira tudi misijonsko dejavnost, saj omogoča, da tu bivajo duhovniki iz misijonskih dežel, za katere njihovi škofje zaprosijo, da jih sprejmemo. Kaj bi si pri svojem delu in poslanstvu v Sloveniku kot vez med našo krajevno in vesoljno Cerkvijo ter našimi misijonarji še posebej želel? Moja prošnja k Bogu je, da bi število duhovnih poklicev v Sloveniji spet začelo rasti, da bi mnogi mladi odgovorili na dar poklica ter bi škofje lahko poslali več duhovnikov na dopolnilno izobraževanje v Rim ali v misijone. Tudi poklic misijonarja je božji dar, ki ga je treba izprositi, saj danes nikakor ni samo po sebi umevno, da nekdo zaupa le v moč Kristusovega križa ter se vključi v skupno misijonarsko odgovornost. Večkrat čutimo, da nas okolja, v katerih sicer pastoralno delujemo, želijo videti bolj kot humanitarne

delavce kakor pa oznanjevalce evangelija. Tudi papež Frančišek daje velik pomen socialni naravnanosti našega življenje in dela. Se ti zdi, da zadnje čase stopa ta razsežnost bolj v ospredje ali ima misijonska razsežnost še vedno odločilno mesto? Papež Frančišek je večkrat povedal, da je avtentični misijonski poklic le služenje evangeliju v hoji za Kristusom, ki pomeni popolno darovanje sebe. Karitativne in humanitarne dejavnosti v okviru zdravstva in vzgoje sicer nujno spremljajo misijonsko delovanje, vendar je tudi danes bistveno to, da misijonar oznanja veselo novico Jezusa, ki je izvir življenja in upanja za vse ljudi, ter pri tem upošteva okolje, v katerem se nahaja. Ker je evangeljsko oznanilo namenjeno revnim, malim, bolnikom, tistim, ki so pogosto prezrti in pozabljeni in ki nimajo s čim povrniti, je evangelizacija najprej usmerjena ravno k tem osebam. Cerkev namreč želi zdraviti rane najbolj potrebnih, v katerih prepoznava ranjeno in križano Jezusovo telo. Zanima se za vse, ki ne poznajo evangelija, ker želi, da bi se vsi rešili in izkusili Gospodovo ljubezen in Očetovo usmiljenje. Misijonska razsežnost ima tudi danes odločilno mesto, ker tisti, ki evangelij oznanja, gre in deli življenje z drugimi ter jih spremlja na poti vere. Živi svojo vero in pričuje zanjo s konkretnimi dejanji ljubezni ter doživlja spreminjajočo moč Duha, ki tudi v drugih omogoča rast na poti vere. Si že povsem opustil misel, da bi še šel v misijone, ali to v tebi ostaja oziroma vidiš svoje misijonsko poslanstvo še kako drugače? Iz misijonov sem se vrnil po preteku drugega petletnega mandata tudi zaradi težav z zdravjem. Ker nisem več mlad, bom misijonsko poslanstvo opravljal, kjer me bo Bog hotel imeti. Do leta 2020 bo to verjetno v Rimu. Pred petimi leti sem za en mesec šel na obisk k bratu Janezu, ki misijonari v Kirgiziji, pred devetindvajsetimi leti sem ga obiskal tudi na Japonskem. Ostajam povezan z misijoni, ohranjam stike z našimi misijonarji in tudi z nekaterimi laiki, vedno pa bom lahko misijone podpiral z molitvijo. 5

MISIJONSKA ZAKLADNICA

Božična skrivnost in v novo leto PIŠE FRANC SODJA CM LETA 1975

Prišel je, da prinese mir. Prišel je, da zedini narode v eno družino. Prišel je, da človeštvo spravi z Bogom. In danes po dva tisoč letih? Kje je moč božične noči, kje evangelij miru in bratstva in ljubezni? Zgodovinar Urlanis je napravil bilanco vojn. Čim bolj se človeštvo ponaša z napredkom, tem večje je umiranje zaradi sovraštva. Samo v Evropi je v 17. stoletju umrlo zaradi bojevanja okoli sto tisoč ljudi, v 18. stoletju pet milijonov, v 19. stoletju šest milijonov, v prvi svetovni vojni deset milijonov, v drugi svetovni vojni čez štirideset milijonov. To je samo nekaj podatkov. Če je po mnenju švicarskega znanstvenika dr. Jean Jackues Babela bilo v zadnjih 500 letih petnajst tisoč vojn in je v njih umrlo toliko ljudi, kolikor jih danes živi, se človek vprašuje, kaj bo prinesla prihodnost. Babel ni delal po svoji domišljiji, ampak je njegov podatek sad dolgoletnega študija. Kje je torej evangelij? Ali je napisan le na krščanskih 'plakatih'? Morda je zašel v državne listine. A kaj vse to pomaga, če ni zapisan v srcih. Če ob vseh tisoč prevodih evangelija nismo kos prevesti evangelij v življenje, potem ga spravljamo v muzej in starinarnice, kjer se bo na njem nabiral prah. Gledano v tej luči, pomeni vsak misijonar protest temu evangeljskemu mrtvilu. Če se je odločil, da ponese betlehemsko skrivnost narodu, ki je ne pozna, potem mora biti v njem živa. Če je pripravljen graditi novo občestvo, oblikovano po evangeliju, potem mora sam živeti evangeljsko resnico. In v tem je problem Cerkve in današnjega sveta: ali bo zadosti ljudi, zlasti zadosti mladih ljudi, ki bodo imeli pogum prevesti evangelij v življenje in zanj pričevati v svetu z vsakim vlaknom svoje biti; če potrebno, tudi s krvjo. Če mlademu rodu ob njihovem iskanju poti iz zadušnega 6

sodobnega življenja evangelij ne bo postal veselo oznanilo, da ne bodo prenesli, ne da bi ga razkričali svetu, potem moramo čakati na nov rod. A vse kaže, da med mladino, ki samo uživa, raste tudi mladina, ki se želi razdajati, ki je odkrila svoj smisel v ljubezni, v služenju. In to v bistvu je misijonski duh. … ob novem letu pa imajo Katoliški misijoni (Misijonska obzorja) dvojno prošnjo. Prvo prošnjo list naslavlja na naše misijonarje. Besede so poceni, dejanja, dejstva so zgovorna. Zato bo list živ in močan in sredi misijonske problematike, če bodo stalni in vsestranski sodelavci misijonarji sami. Njihova poročila, celotni pregledi ali drobni podatki, njihova doživetja, njihovi pogledi v sedanjost in prihodnost – to ima večjo

vrednost kot vse drugo pisanje, nabrano iz knjig. Zato prosimo vse misijonarje brez izjeme, naj posredujejo našemu narodu misijonsko misel – vsak na svoj način, vsak s svojega področja, vsak po svojih sposobnostih. Vemo, da je zanje največji problem: čas. A se bo bogato obrestovala vsaka ura, ki jo bodo posvetili dopisovanju v Katoliške misijone (Misijonska obzorja). Preko lista se bodo slovenski misijonski prijatelji seznanjali ne le z njihovim delom, ampak z misijonsko mislijo sámo. In če mislimo na nove misijonske poklice, vsak misijonar sam ve, kako je za večino njih bila prva misijonska pobuda ta ali oni misijonski list. Torej mislite na to: s svojim pismenim sodelovanjem s Katoliškimi misijoni nam vzbudite nove poklice, da bodo stopili v vaše brazde, ko boste obnemogli. Druga prošnja pa velja vsem našim dobrim ljudem, ki imajo srce za Cerkev in njeno rast. Naj z isto vnemo spremljajo delo misijonarjev in vse vrenje na misijonskem polju kot do zdaj in še bolj. Ob branju Katoliških misijonov (Misijonskih obzorij) bo njihova molitev postala živa, konkretna. Njihova ljubezen se bo širila in poglabljala, ko bodo z veseljem ali bolečino brali misijonska poročila. In njihova darežljivost ali bolje: pripravljenost za pomoč bo sama po sebi umevna, ker se bodo čutili soodgovorne za misijonsko delo Cerkve. S to dvojno prošnjo stopamo v novo leto v upanju, da bomo tudi mi vsi dodali svoj delež k »največjemu podjetju«, k vesoljnemu poslanstvu Cerkve. Naj bo z nami vse dni leta Božji blagoslov!

OB BOŽIČU

Voščilo ob Božiču in novem letu Spodnje razmišljanje s. Dorice Sever me je spodbudilo, da prav ob njem v imenu Misijonskih obzorij in vseh, ki se trudimo z njimi, dodam še praznično voščilo. Misijonska razsežnost Cerkve je nenehno Božje rojevanje med nami. Milost imamo, da lahko pri tem sodelujemo in zagotovo za to nimamo nobenih zaslug. Je pa lepo, biti sodelavec sporočila, ki ni leporečje, temveč delo vseh;

misijonarjev in misijonark ter vseh misijonskih sodelavcev, preko katerih postaja, tudi danes, beseda meso. Če ima kdorkoli karkoli pri tem, razveselimo se in bodimo hvaležni za to, tako namreč bomo najbolje izpolnili zaupano nam nalogo. In če si to zaželimo še za prihodnost, ne potrebujemo nobenega drugega darila ob Božiču ali Novem letu. Jezus prihaja s poslanstvom, da izpolni Očetovo

voljo. To poslanstvo pa deli z nami in zaupana nam je najimenitnejša naloga, ki je je lahko deležen človek. Naše življenje s tem dobiva smisel, ki mu ga nobena druga stvar, naloga ali poslanstvo ne more dati. V globoki hvaležnosti in otroškem veselju pojdimo novim izzivom naproti! Jože Planinšek CM, urednik in sodelavci

“Živeti misijon v osrčju krščanske vere” S. DORICA SEVER, FMM, INUITI, KANADA

To je tema letošnje Misijonske nedelje pri nas na Severu. Povezani z vsemi krajevnimi Cerkvami smo tudi mi razmišljali o misijonski razsežnosti naše krščanske poklicanosti. Kakor pravi papež Frančišek, vsi tisti, ki jih pritegne Božji glas, ki so odločeni slediti Jezusu, kmalu odkrijejo v svoji notranjosti neprecenljivo željo prinesti veselo oznanilo svojim sestram in bratom. Oznanjevanje postaja tako zvestoba klicu, želja, da bi vsak začutil v osrčju svojega verovanja Božjo prisotnost, postaja »privilegij« vsako nedeljo posebej, ko lahko nagovorim moje občestvo v Njegovem imenu, ko po meni začutijo, da jim je Bog blizu, jih ljubi, jim odpušča in daje smisel vsemu, kar živijo, naj so to trenutki teme, dvomov in trpljenja ali trenutki radosti, ko se življenje poglablja. Vsi smo poklicani k razodevanju Božje ljubezni, ki je razlita v nas po Svetem Duhu, ki nam je bil dan (Rim 5,5). Kot učenci ga nismo prejeli samo zase, ni nam bil dan zato, da bi se čutili boljši od drugih. Dan nam je bil zato, da bi, spremenjeni od Božje ljubezni, prinašali veselje v okolje, v katerem živimo.

Mnogim se danes zdi, da sta misijonsko pričevanje in oznanjevanje utopija, iluzija, da je to nekaj, kar je izven našega dosega … Papež Frančišek nam govori o “ liturgiji na cesti”, ko razlaga odlomek o učencih iz Emavsa … Na vsakem koraku je Jezus z nami … kadar so naše oči zamegljene zaradi škandala, križa in trpljenja, naša srca zlomljena, naše upanje pokopano, naše sanje zlomljene … takrat vemo, da Jezus hodi z nami, Neznanec … Pogovarja se z nami, spreminja našo nemoč in prižiga ogenj v srcu, ki gori in ga želi podariti in ponesti drugim brez odlašanja … Če je Jezus v nas resnično živ, potem to vsi vedo, ker

diha iz nas, tolaži in prinaša novo upanje v razbolela srca … Tako oznanjamo najlepše sporočilo in največji dar, ki nam je bil dan, Njegovo življenje in njegovo ljubezen. Ljudstva vseh kultur bi morala imeti priložnost sprejeti sporočilo odrešenja, ki je božji dar, namenjen vsaki osebi. Misijonska Cerkev se tako trudi oznanjevati Besedo, ki osvobaja, ki zdravi duhovnost in fizično trpljenje in z Božjo milostjo, s finančno pomočjo prinaša olajšanje ubogim in trpečim. Dragi bralci Misijonskih obzorij, želim vam, da bi vztrajali v veselju, da bi delili z vsakim človekom vero, upanje in evangeljsko ljubezen. 7

RUANDA

Čisto navadna nedelja, a vendar drugače ... Dolgo se nisem oglasila in vest me peče ... Pa vendar je v srcu toliko globoke, naših ljudi, z željo, da bi se izboljšalo neizmerne hvaležnosti do domovine, do vas vseh, ki nas, misijonarje, zvesto zdravje ter pogoji za življenje otrok in žensk v Ruandi. spremljate z molitvijo, z darovanjem, z moralno in materialno podporo.

Z zaključkom projekta se nikakor ne zaključujejo začete dejavnosti. Prav vse se bodo na takšen ali drugačen način nadaljevale, saj zagotavljajo vsestranski razvoj in med drugim tudi možnosti pridobivanja materialnih sredstev za kvalitetnejše življenje. Tako so nam tudi za prihodnost zagotovljena sredstva za nakup semen, izdelava mila v domačih pogojih ter njegova prodaja, sprejeti

Vzporedno s tem projektom je v okviru akcije »Za srce Afrike« potekal še drugi. Velikodušni dar, ki je omogočil številna popravila in dograditvena dela v Zdravstvenem centru v Mukungu. Vsa ta dela imajo en sam cilj: boljše in kvalitetnejše služenje bolnikom in ubogim v teh naših krajih. Velik prostor, ki je poprej služil za hospitalizacijo podhranjenih otrok (sedaj uradno le-teh ni v Ruandi!), smo se odločili spremeniti v dve individualni bolniški sobi s sanitarijami, ki bosta namenjeni hospitalizaciji

Izdelovanje mila

Poporodno svetovanje

programi zdravstvenega ozaveščanja, idealni pogoji za delo v porodnišnici, ki je bila v tem obdobju popolnoma prenovljena, usposobljene žene in dekleta v stroki šivanja, navdušene mamice, ki so prejele motike za obdelovanje zemlje, mame, ki so se ob drugih naučile osnov šivanja ... Doseženi rezultati nas navdajajo s hvaležnostjo in vsekakor odpirajo nove perspektive. Zato gre seveda prav posebna zahvala vsem dobrotnikom za napore, ki jih vložite v blagor

težkih kroničnih bolnikov. Dela so bila veliko bolj zahtevna, kot se je prvotno zdelo. Potrebno je bilo skopati 12 metrov globoko greznico tik za stavbo in jo zaradi bližine objekta tudi močno zacementirati. Ko so na tem mestu, kjer je sedaj greznica, posekali veliko drevo avokada smo ugotovili, da je to drevo poleg dobrih sadov naredilo tudi ogromno škode na objektu. Debele korenine so se razpredle tudi do 15 metrov daleč pod zidovi in na teh mestih so zazijale

S. VESNA HITI, USMILJENKA, RUANDA

Verjetno vse prepogosto mislimo, da se mora zgoditi nekaj velikega, nekaj posebnega, da bo primerno za »Misijonska obzorja«. Življenje pa je stkano iz samih drobnih dogodkov in ko se leta odmikajo, misijonarji enostavno ne vidimo več, da se dogaja kaj posebnega. Iz tega ta dilema: »Kaj napisati, ko je dan podoben dnevu?« In vendar se je na našem misijonu v Mukungu, tu v srcu Afrike in na višini 2000 metrov, v zadnjih letih dogajalo marsikaj »posebnega«. Z mesecem avgustom smo sklenili skoraj triletni projekt, ki smo ga izvedli s pomočjo MZZ Slovenija in slovenske Karitas. Projekt je omogočil izvedbo zelo konkretnih in bistvenih dejavnosti v blagor naših revnih prebivalcev s ciljem, da se izboljšajo zdravje in pogoji za življenje otrok in žensk v Ruandi na področju Zdravstvenega centra v Mukungu in v Musango. To je misijon, ki je od nas odaljen 12 kilometrov in tam deluje sestra Anka Burger. Z vsem srcem lahko rečem, da smo v okviru tega projekta naredili zelo veliko, tako na materialnem kot na vzgojnem in izobraževalnem področju. Dejavnosti so bistveno vplivale na spreminjanje vedenja ljudi v odnosu do zdravja, do življenja in do odgovornega starševstva. Otipljive so vedenjske spremembe z ozirom na higieno, pravilno prehrano otrok, na pravočasna predporodna in poporodna posvetovanja, na rojevanje v zdravstvenih ustanovah, na cepljenje in na druge vidike skrbi za zdravje. Še prav posebno pa je viden napredek v skrbi za odgovorno očetovstvo. 8

razpoke, ki jih je bilo potrebno sanirati. Zdaj so vsa dela končana in z veseljem ugotavljamo, kako pomembna je ta pridobitev za težke in kronične bolnike, ki preživijo pri nas po nekaj mesecev in celo več.

res se vas zvesto spominjam v svojih molitvah. V naslovu sem omenila čisto navadno nedeljo, na nekoliko drugačen način ... Danes sem jo doživela. Misijonarji smo vse prepogosto vklenjeni v verige vsakdanjih dolžnosti, ki nam

Očetje iz skupine "Z delom do dostojnega življenja" izdelujejo zidake iz blata

Rada bi izrazila prisrčno zahvalo vsem darovalcem, ki se odzivate na klic »Za srce Afrike«. Želim vam zagotoviti, da gredo sredstva res za bistvene namene, ki nudijo boljše pogoje ljudem in rešujejo življenja. Bog naj vam bo plačnik! Prav posebna zahvala družinam, ki pomagate iz stisk našim družinam v okviru projekta »Z delom do dostojnega življenja«. Kolikšno veselje nas navdaja, ko vidimo, kako se spreminja življenje teh družin in kako velika pomoč je njihovo delo pri vseh naših dejavnostih. Tako se dobrota širi in množi; gradijo se nevidni mostovi ljubezni in solidarnosti. Naše družine so vam zelo hvaležne. In kako naj se zahvalim vsem tistim poznanim in neznanim dobrotnikom, ki prinašate svoje darove v Misijonsko pisarno? Ali veste, da s temi darovi lajšate stiske najbolj potrebnim? Tiste konkretne stiske, ki jih ne morejo pokriti sredstva nobenega projekta: ko rešite življenje bolniku, ki nima možnosti, da bi odšel na zdravljenje v bolnišnico, omogočite šolanje otroku, ki bi sicer ostal doma, zgradite hišo družini, kateri jo je odneslo neurje ... Hvala vam in

krstnim imenom. Vse se je stekalo k cesti in drug drugega so klicali, ker je konec koncev le senzacija v teh krajih, kjer skoraj ni koles, videti sestro na kolesu! In za nameček je bil danes v sosednjem kraju še semanji dan.

Otroci pomagajo porivati kolo v breg

ne dovolijo, ali pa si sami ne dovolimo, da bi pogledali tudi kam drugam izven obveznosti, ki nas pestijo. Dan za dnem sem med ljudmi v zdravstvenem centru in vendar čutim potrebo tudi po drugačnem stiku; tistem pristnem, z ljudmi v njihovem okolju. Sinoči sem se odločila, da bom šla s kolesom k prvi maši na sosednji misijon. 12 kilometrov v eno smer je navidez preprosta zadeva. Toda po naših klancih in naših poteh ni tako preprosto. Ko sem kolo rinila v breg, sem imela takoj ob sebi gručo pomagačev. Vsak se je hotel dotakniti kolesa, mi nositi čelado in nahrbtnik. Vmes pa so potekali topli, prisrčni pogovori; nevsiljena evangelizacija in tudi pogovori o vsakdanjem življenju: o zdravju, šoli, kmetovanju, skrbi za preživetje. Občutila sem, kako pre prosti in spontani so pogovori, kako blizu so mi ti ljudje in kako blizu sem tudi jaz njim. Veliko bolj sproščeni so bili kakor v zdravstvenem centru, kjer me doživljajo na nek način pod etiketo avtoritete in kjer je njihovo zdravje ali celo življenje odvisno od mojih posegov. Kako toplo je pri srcu, ko so me za ped veliki otroci, enako kot odrasli, ogovarjali z mojim

Porodilo se mi je vprašanje: Kako ljudem prinašam Kristusa? Ga moje življenje dejansko oznanja? Ta današnji sprehod mi je povedal, da sem ljudem izziv. Ob vsakem pogovoru se je beseda zasukala Nanj, ki je središče in smisel našega življenja. Otroci so mi pripovedovali o verouku, odrasli so hitro pristavili, da bodo šli k drugi ali tretji maši. In jaz sem jim povedala, da nas Bog ljubi, da je Ljubezen. Današnji dan me je notranje močno osrečil. In močno sem občutila, da tudi vse tiste, ki sem jim z ljubeznijo stisnila roko, jim dala besedo spodbude, razumevanja, topline. Tako se Božja ljubezen pretaka ... Dragi prijatelji Misijonskih obzorij, dragi vsi prijatelji misijonov v domovini, hvala vam, ker ste z nami, misijonarji, na vseh naših poteh, na tak ali drugačen način! Misijonska nedelja nas na prav poseben način spet močneje povezuje. Hvala vam za vse, kar storite za nas! Samo Bog je lahko plačnik! Poslavljam se z obljubo, da ne bom tako dolgo odlašala z naslednjim pisom. 9

MADAGASKAR

adagaskar, ne le zaradi vsesplošno znane dejavnosti naše ikone misijonskega dela Petra Opeke, temveč tudi po tolikih drugih misijonarjih, laikih, škofijskih duhovnikih, salezijankah

in lazaristih, ostaja kraj z največjim številom slovenskih misijonarjev, zato je tudi razumljivo, da je deležen tolikih obiskov. Pred kratkim ga je obiskal tudi naš narodni voditelj misijonov, o čemer bomo gotovo še lahko poročali, to pot pa zahvalne, spodbudne pa tudi strah vzbujajoče vesti naših.

Hvala za izjemno podporo in še naprošeni JANEZ KRMELJ, DUHOVNIK LJ

Misijonarji se obračamo na vas v Misijonskem središču, kadar nameravamo narediti kak pomemben korak. Gotovo je za nas pomembno, da se lahko z vami pogovorimo, prosimo za nasvet, včasih pa tudi kaj potarnamo. Veliko pomoči smo od dobrotnikov iz domovine prejeli prav po vaši pobudi in preko številnih dobro organiziranih akcij. Mnogi tuji misijonarji občudujejo darežljivost Slovencev za razvojno pomoč v tretjem svetu. Doslej je bila najbolj "udarna" akcija pomoč prizadetim v ciklonu "Gretele". Takrat so francoski misijonarji izrazili veliko začudenje in priznanje našemu dvomilijonskemu narodu za izjemno hitro pomoč.

te Božje pobude. Tako pa danes deset tisoč ust vsako nedeljo poje slavo Gospodu. Če bi dali pod drobnogled samo misijon na Madagaskarju, gre za čudež, kjer se "kosata" Bog in človek v izjemni darežljivosti. Misijoni so mozaik dobrote naroda, ki za njim stoji, konkretno slovenskega. Ko sva se z ravnateljem za misijone pogovarjala glede vizije našega pastoralnega dela, sem predlagal rešitev za misijonarjevo navzočnost med ljudmi v skrajno odročnih krajih na podeželju. Gre za kraj Vatanato, ki je bil v zadnjih letih hudo prizadet zaradi roparskih napadov. Ljudje so izgubili vse premoženje, požgali so jim tudi domove. Od župnijskega središča je ta kraj oddaljen več kot 50 km. Tudi od Ampitafa, kjer nastaja tako pastoralno središče, je Vatanato oddaljen več kot 34 km, vendar dostopen s prevozom. V tem kraju želimo zgraditi pastoralni objekt - gre za učilnice oziroma večnamenske prostore, kjer bi lahko organizirali verouk, opismenjevanje, morda kakšne tečaje šivanja in pouk za kmete. Zelo pomembna je večdnevna ali tedenska navzočnost misijonarja na tem področju. Nujno bi bilo organizirati misijonsko lekarno in morda kasneje ambulanto. Odvisno od sodelovanja domačinov. Za začetek gradnje novega misijona bi potreboval najprej traktor, s katerim bi lahko pretransportiral gradbeni material in izpeljal vse naslednje projekte novega misijona. Ker je tu od decembra do maja visoka voda, pride v Več kot polovici škofije Farafangana, ki po kvadratnih ki- poštev gradnja šele v maju in naslednjih mesecih. lometrih in številu prebivalcev kar nekajkrat presega Slo- Gradbeni material je zelo drag, zaradi odročnosti kraja venijo, smo v zadnjih desetletjih prav Slovenci prinesli pa so cene še višje. Za primer lahko povem, kako drag osnovne dobrine - ambulante, lekarne, bolnice, porodcement imamo tu. Vreča cementa (50 kg) stane do Ranonišnice, šole z možnostjo vse do maturitetne izobrazmene okrog 14 €. Od Ranomene do Vatanato (preostalih be, sto in več kilometrov cest, kjer včasih niti stez ni bilo 49 km) pa bi transportirali s traktorjem. in to podpiramo, da funkcionira tudi takrat, ko slovenOkvirno bi večnamenski prostori, učilnice za verouk in skega misijonarja tam več ni. Kaj šele zgodovinski čudež opismenjevanje odraslih, nujno potrebna lekarna in v Petra Opeke, ki spremlja na poti skozi življenje več deset nadstropju bivalni prostori, stali okrog 25.000 €. tisoč ljudi. Kje in v kakšni agoniji bi vsa ta množica pre Kaj naj rečem in kako naj sklenem, če ne s hvala za vso stajala težo dneva, če Pedro tistega dne ne bi vzel v roke dosedanjo pomoč in bodite naprošeni! 10

Pozdravljeni! MARJETA ZANJKOVIČ, SALEZIJANKA

Gugalnica JOŽE ADAMIČ, LAZARIST

Veselite se z menoj, končno smo prejele vaš čudoviti dar, dva šivalna stroja. Ko sem zvedela, da sta šivalna stroja prispela na Madagaskar, sem šla kar sama v Antananarivo k Pedru in prevzela paket. Zdi se mi, da nič ne manjka, čeprav je bil paket odprt na carini. Sedaj sem že v Mahajangi. Res smo presrečne. Bilo je veliko vzklikov veselja med učiteljicami, ko so zagledale lepa šivalna stroja, saj tukaj zlepa ne vidiš take stvarce. Učiteljice so dobile tudi vsaka svoj par škarij, kar je še povečalo veselje. Sedaj se bomo potrudile, da se naučimo, kako se uporablja stroj. Vsem dobrotnikom prisrčna hvala in zagotovilo molitve. Božji blagoslov z vami vsemi in prisrčen pozdrav.

Gugalnico sva postavila z nečakom Mihom Adamičem, ki mi je za tri mesece prišel pomagat v mizarsko delavnico. Naredil je klopi in mize za šolo, potem pa sva skupaj razmišljala, kako bi še pritegnila otroke v šolo. Postavila sva gugalnico, nakar so otroci od veselja ponoreli. Zdaj prihajajo ob šestih zjutraj, da pridejo na vrsto za guganje.

Spodbudni obiski, a brez preizkušenj ne gre JANEZ MESEC, DUHOVNIK LJ

Z godom sv. Terezije Deteta Jezusa smo začeli misijonski in Marijin mesec oktober. Prav je, da vam ob tej priliki spet napišem nekaj vrstic, da boste zvedeli kako se imamo in kaj je novega pri nas. Na začetku je treba po malgaški navadi reči, da ni nič novega in da je vse v najlepšem redu. Potem pa šele lahko začnemo naštevati, koliko ljudi je umrlo zaradi napadov razbojnikov, koliko zaradi urokov in strupov čarovnikov, koliko zaradi epidemije kuge, ki se zadnje čase širi po Madagaskarju itd. Letina riža je bila letos zelo slaba zaradi suše, ki je trajala od lanskega septembra do februarja letos. Tako so nas v tej stiski razveselili obiski in dobrotniki, ki so nam priskočili na pomoč. Od maja do julija je bil pri nas v Manambondro kot prostovoljec g. Andrej Soklič. Prinesel nam je lepo darilo 3000 evrov, ki jih je zbiral po Sloveniji, preden je prišel k nam. S tem smo lahko kupili 6 ton riža, od katerih je vsak slovenski misijonar v naši škofiji Farafangana dobil po 30 vreč oz. 1,5 tone. Hvala Andreju in vsem, ki ste mu zaupali in pomagali preživeti našim Malgašem nekaj dni brez skrbi, kaj bodo dali v lonec in kako bodo nahranili

številno družino. Andrej je tudi pripravil veliko kartonov z oblačili, medicinskimi pripomočki in raznovrstno robo, za katero je vedel, da se tu doli potrebuje. Potem so nas v juliju obiskali mladi iz skupine POTA, ki so pripravili pet oratorijev v enem mesecu. Tudi otroci v

Manambondro so se tri dni veselili skupaj z mladimi Slovenci ob katehezah o izgubljenem sinu, raznih delavnicah in športnih igrah. Hvala vam, mladi iz skupine POTA, za vaš obisk. Veliko ur prostovoljnega dela ste vložili v pripravo in izvedbo oratorijev, s seboj pa prinesli velik dar našemu slovenskemu misijonu. Naj vam Bog povrne vašo požrtvovalnost s svojim blagoslovom. Potem pa nas je konec avgusta obiskal Matjaž Križnar, narodni voditelj slovenskih misijonov. Največ se je zadržal v Ranomeni, kjer so bile velike slovesnosti ob posvetitvi nove cerkve. Tam nas je vse slovenske misijonarje, ki delujemo v škofiji Farafangana, zbral k lepemu in koristnemu srečanju in pogovoru. Veseli smo sprejeli novega direktorja tudi v Manambondro, kjer je lahko videl že kar nekaj sadov sodelovanja Misijonskega središča Slovenije z misijonarji.

našega hitro sneli dol in spravili, dokler ne pridejo mirnejši časi. Upamo, da posvetitev nove cerkve pomeni tudi mirnejše čase za naš misijonski okoliš. Precej sprašujete glede kuge, zato sva šla z Matevžem gledat na internet, kakšna bolezen je to. Tudi tukaj so nam vsi telefonski operaterji poslali SMS s kratkim opisom pljučne kuge. Kaže, da gre v Antananarivo za to sorto. Tam so namreč takoj po začetku šole 1. oktobra zaprli vse šole, že dva tedna nihče ne hodi v šolo. Koliko je obolelih in mrtvih, nimamo informacij. Včeraj smo imeli sestanek s starši učencev naše šole in prišlo jih je veliko. Povabili smo tudi našega lokalnega zdravnika, ki je nekaj povedal o kugi (tukaj rečemo »pesta«). V Befotaki pri Tonetu je bilo precej smrtnih primerov pred letom dni, a kot je rekel zdravnik, je šlo tam za običajno kugo, kjer ti zatečejo bezgavke. Tale pljučna kuga pa ima menda

Tudi september ni minil brez obiskov. 27. septembra je bilo veliko slavje v Fort Dauphinu ob 400-letnici vincencijanske karizme. Veliko duhovnikov lazaristov in sester usmiljenk, skupaj z laiškimi sodelavci je šlo skozi Manambondro po zanimivi poti ob morju, preko 10 rek (s splavi, ker ni mostov) do Tolagnara, kamor je sv. Vincencij Pavelski pred 400 leti poslal prve misijonarje lazariste. Tudi naš škof, apostolski administrator Jose Alfredo, je šel in spotoma pri nas posvetil novo cerkev ter oltar sv. Frančiška Asiškega v kraju Marokibo. To je najbolj severna podružnica našega misijonskega okoliša Manambondro. Za svojega duhovnega očeta imajo misijonarja Janeza Krmelja, ki je leta 1999 pripeljal tja iz Matange katoliško dekle, da bo tam opravljala delo babice. Ker ni bilo v tisti občini še nobenega katoličana, je sam našel nekaj ljudi, ki so sprejeli evangelij in se začeli ob nedeljah zbirati k molitvi. Ko sem prišel l. 2011 v Manambondro, je že stala lesena slamnata koliba, kjer se je zbiralo kakih 20 ali 30 ljudi. Danes pa se v lepi zidani cerkvi, ki ima tloris v obliki Frančiškovega križa T, zbira k navdušeni molitvi do 200 katoličanov. 24. septembra so se poleg škofa močno razveselili tudi malega zvona, ki je po enem letu spet zapel in klical k molitvi. V času (2016-2017), ko so po vsem Madagaskarju ropali cerkve in kradli zvonove, so tatovi ukradli tudi zvon v protestantski cerkvi v Marokibo. Zato smo mi

podobne znake kot pljučnica ali tuberkuloza, smrtnost pa je podobna: brez zdravljenja te ni v nekaj dneh. Zdravnik je zelo poudarjal čistočo, ki je glavna zaščita pred podganami. Podganje bolhe namreč prenašajo to hudo bolezen. Sklenili smo, da mora v roku 14 dni vsaka družina postaviti svoj WC, te namreč v Manambondro uporablja morda le 10 % prebivalcev, ostali pa hodijo v bližnje grmovje ali v reko, kjer tudi perejo oblačila in celo zajemajo vodo za kuhanje … Močno upamo, da epidemija do nas ne bo prišla, kajti navade prebivalcev je težko spremeniti v kratkem času. Žal pa je ravno v tem času pri nas ogromno prišlekov z vsega Madagaskarja, ki kupujejo klinčke ali pa ljudem prodajajo razno robo. V Antananarivo je menda že zmanjkalo »Cotrima« (cotrimoxasol), ki ga uporabljajo proti kugi. Kot sva videla z Matevžem na internetu, se uporabljajo tudi drugi antibiotiki. Janez Krmelj mi je že poslal 20 tablet, ki zadostujejo za eno kuro, če slučajno res kaj pride. Sicer pa so vsi naši dnevi prešteti že od prvega dne, tako da smo v Božjih rokah. S tem pisanjem se želim zahvaliti tudi za nov avto rešilec, ki nam ga je Akamasoa izročila te dni. Pedro ga je uspel uvoziti brez carine, ker služi kot rešilec - za reševanje ljudi. Prisrčna hvala za tako potrebno pomoč naši bolnišnici.

NABIRALNIK

Globoka politična kriza S. ANA SLIVKA, FRANČIŠKANKA MARIJINA MISIJONARKA, BRAZILIJA

Po blišču olimpijskih iger v Rio de Janeiru je Brazilija potonila v globoko politično in finančno krizo. Različni preiskovalni procesi so v zadnjih letih odkrili neverjetno zapleteno korupcijsko mrežo v samem vrhu države. Okoli 40 % vseh brazilskih politikov je obtoženih kraje državnih sredstev, namenjenih izboljšavi infrastrukture ali socialni pomoči za nerazvite predele države. Socialne razlike bodejo v oči. Brazilski zapori so zanemarjene, prenatrpane plesnive luknje, kjer zaradi slabih razmer, kaosa in neprimerne zdravstvene oskrbe zaporniki dnevno umirajo zaradi tuberkuloze, AIDS-a ali nasilja v obračunih kriminalnih tolp. Skoraj tretjina vseh zapornikov čaka na obsodbo za kriminalna dejanja, ki so jih naredili v samem zaporu. Politiki, obtoženi kraje nepredstavljivo visokih vsot denarja, svojih kazni ne prestajajo v zaporih. Obsojeni so na hišni pripor v prestižnih vilah z bazenom, ki so si jih zgradili z ukradenim denarjem. Prihodnost je za mnoge preproste Brazilce negotova in celo strašljiva. Komu sploh še lahko zaupajo? Že desetletja se mnogo ljudi v obupu poda iz revnega severa države s trebuhom za kruhom na jug Brazilije, ki velja za bolj razvitega. Sestre smo sprejele izziv in se naselile v odročen hribovski misijon na jugu, kamor se zatekajo družine priseljencev s severa. Tu si najprej na črno postavijo lesene barake, iz katerih nato počasi zrastejo preproste hiške, ki jih zgradijo iz odvrženega gradbenega materiala.

Živeti “na robu” pomeni občutiti vse, kar doživljajo priseljenci. Pogosto je naš prvi misijon “pastorala poslušanja” njihovih stisk. Šele ko se ustavimo in jim prisluhnemo, lahko tudi konkretno pomagamo. Usmerjamo jih pri iskanju službe, svetujemo pri reševanju družinskih sporov, obiskujemo bolne, ki nimajo denarja za obisk zdravnika, spodbujamo mlade k izobraževanju, ki je, dolgoročno gledano, edini izhod iz bede, in seveda delujemo na župniji, kamor se ti ljudje najpogosteje zatečejo. Naj nam Gospod podeli milost, da bomo zmogli premagati krivice in zaživeti v slogi kot bratje in sestre istega Očeta. Prisrčen pozdrav iz Brazilije in blagoslovljene praznike vam želim!

Nadležne prijateljice S. AGATA KOCIPER, SALEZIJANKA, BRAZILIJA

Že nekaj tednov je minilo, kar sem dospela nazaj na misijon v amazonskem pragozdu. Tukaj smo v devetdnevnici sv. Terezije Deteta Jezusa, ki je zavetnica misijonov, pa tudi naša inšpektorija jo ima za svojo zavetnico. Naj nas vodi po stopinjah ljubezni in nasuje šopek dišečih vrtnic milosti, ki jih najbolj potrebujemo. Včeraj je bilo tukaj zelo vetrovno, da so se drevesa kar pripogibala. Rekla sem sestri, greva noter, ker je zelo nevarno. Lani, 23. septembra, je strela v naši bližini ubila 13-letnega fanta, in to v hiši. V tem času sem se jaz umaknila noter, sestra pa se je s tremi punčkami, ki so prišle na lekcijo za kvačkanje, umaknila v kapelico pozdravit Jezusa. Pa ni bilo dolgo, ko slišim odrasle ljudi, ki so klicali po sestrah. Na mizi, zunaj na hodniku, kjer sprejemamo vse obiske in se srečujemo z našimi otroki in mladino, so presenečeni zagledali v klopčič zvito strupeno zeleno kačo. Še sem jo videla, kako je lezla z mize. Medtem sta dva šla po palico, da bi jo ubila, jaz pa po aparat, da jo poslikam. Mi je še uspelo, njima pa, da sta jo previdno pospravila in nam rešila življenje. Zato pa vedno znova rečem in se Bogu zahvaljujem, da nam pošlje angele varuhe, tako otroke kot odrasle, da nam rešijo življenje pred piki kač. Danes, po kosilu, pa je

s. Marina sama videla, kako je velika kača hitela po našem sadovnjaku in vrtu in ji nihče ni bil kos, da bi jo ugrabil, seveda pa toliko manj medve s sestro, ki sva bili sami doma. Otroci in mladina pa še niso prišli na popoldanski oratorij. No, hvala Bogu, da je sedaj vse čisto okrog hiše, se pravi ni velike trave in tako je lažje opaziti te nadležne prijateljice, ki pa nam vedno pričajo, da je božje varstvo večje kot njihova nadležnost in pretkanost. Vsem vroč pozdrav, čeprav imamo zadnje čase veliko deževja.

Za božič že v novi hiši S. JOŽICA STERLE, MARIJINA SESTRA, UKRAJINA

S sestro Ivančico sva do vratu potopljeni v gradnjo, delo med ljudmi, pripravo drv in še kaj. Ona je te dni na romanju v Rimu, jaz pa grem v torek v Kijev šivat obleke našima bodočima novinkama, ki bosta 27. novembra, če Bog da, sprejeti v noviciat. Gradnja lepo napreduje. Hiša je že pod streho, mojstri napeljujejo vodo, ometavajo stene, polagajo ploščice, elektrika je že napeljana. Ta teden smo kupili štedilnik na drva in v kuhinji že kurimo, da bi se stene bolje sušile. Mojstri pravijo, da bova za Božič mogoče že tam. No, bomo videli. Si pa želiva tja, kajti tu naju vznemirjajo miši in druga golazen. Lep pozdrav iz oblačnega Zakarpatja.

Po potresu S. BARBARA ČUK, FRANČIŠKANKA MARIJINA MISIJONARKA, MEHIKA

Gotovo ste slišali, da je bila septembra Mehika deležna močnega potresa. Poleg običajnih problemov so nas še dodatno “prerukali”. Vendar ni vse tako črno, kot zgleda. Glavno mesto Ciudad de Mexico, ki je podobno mravljišču ljudi, se je naenkrat ustavilo in ljudje so si bili po dolgem času spet sposobni pogledati v oči ter drug drugega vprašati – Kako si? Kako ste? Ste dobro? Kaj potrebujete? Tragedija je s seboj prinesla tudi sočutje in solidarnost. Stiska

Življenje po vaseh je težko S. VIDA GERKMAN, USMILJENKA, ALBANIJA

Pošiljam besedo zahvale vsem, ki darujejo. Zrno na zrno ... O tem pregovoru sem mislila te dni, ko sem gledala, kako raste hiša družine Hamite. Zrasla je iz darov dobrotnikov, ki so prispevali zame in za naš misijon. Tako se je sčasoma nabralo toliko sredstev, da se je položil kamen na kamen in je zrasla mala dvosobna hiša s sanitarijami, v podeželski vasici sredi hribov proti jugu Albanije. Vsakemu posebej se ne morem zahvaliti, vsem skupaj pa v imenu družine pošiljam iskreno zahvalo. Ta družina sama tega ne bi zmogla, stara bajta pa ne bi zdržala zime. Presenetili so me otroci, posebno mala Katarina (2. razred - deklica zelo zaostaja v 14

je povezala ljudi. Mnogi mladi, ki so do tistega trenutka samo sedeli za računalniki, so naenkrat šli na ulice in začeli skupaj z drugimi reševati ljudi izpod ruševin. Včasih je pa le dobro, če ni elektrike in interneta. V naši skupnosti nismo čutile potresnega vala – smo bile pa deležne nekaj obiskov tatov. V vasi, kjer živimo, je veliko odvisnikov, ki za svojo dnevno dozo ukradejo katerokoli stvar. Tako so nam ukradli dva avtomobilska akumulatorja, dva rezervoarja za vodo, nekaj bojlerjev … Vendar pa smo si sestre rekle, da sene moremo primerjati z ljudmi, ki so ob potresu izgubili prav vse, tudi družinske člane. Nekatere sestre našega reda so se usposobile za nudenje pomoči na posebej prizadetih območjih – tudi pomagati je treba znati, če ne nastane še večji kaos. Obnova določenih področij bo trajala kar precej časa in stiska mnogih družin na podeželju je res velika, zato reševanje problemov ne poteka brez zapletov. Vendar zaupamo v božje varstvo in v varstvo Guadalupske Marije. Toliko na kratko o dogajanju na našem koncu. Iz srca se vam zahvaljujem za vašo molitveno podporo. Naj vam Gospod obilno poplača. Lepo je čutiti povezanost v Duhu in v molitvi. Želim vam, da bi vedno znali ceniti to, kar imate in deliti s tistimi, ki nimajo. razvoju), ko sta z bratom, ki hodi v 4. razred, polnila samokolnico in čistila sobo za zidarji. Kakšna zavzetost in veselje. Nove prošnje stalno prihajajo. Veliko družin obiščemo. O njih se moramo zanimati in preverjati, obiskovati in se odločiti za pomoč, še posebej če so v stiski mlade družine z otroci. Pogovoriti se z njimi in videti, kaj bodo sami prispevali k projektu. Življenje po teh vaseh je težko prav zaradi pomanjkanja vode, cest, šole, zdravstva, tržnice, kjer bi pridelke spravili v promet. Poslušala sem ženo, ki je zelo izobražena. Študirala je v tujini, vendar hoče živeti v domovini. Ker ni našla zaposlitve, je šla delat v vas kot vse kmečke žene. Govorila je v parlamentu, jokala je, ko je opisovala situacijo na podeželju. Bo to kaj ganilo ljudi v politiki? Vam pa hvala, ker pomagate brez besedičenja, kaj bi morali drugi narediti. Hvaležen pozdrav, s. Vida.

IZ ZALEDJA

Vseslovensko praznovanje misijonske nedelje v Novi Gorici Letos smo že tretjič obhajali skupno vseslovensko praznovanje misijonske nedelje in se v duhu povezali z vesoljno Cerkvijo. Po ljubljanski nadškofiji in celjski škofiji v minulih letih nas je 22. oktobra popoldne gostila koprska škofija v novogoriški konkatedrali Kristusa Odrešenika. Slovensko škofovsko konferenco je predstavljal koprski škof ordinarij dr. Jurij Bizjak, ki je vodil somaševanje dvajsetih duhovnikov. Praznovanje se je začelo z molitveno uro za misijone. Misijonski rožni venec in litanije Matere božje je vodil g. Niko Štrancar. Sledilo je bogoslužje, ki se je začelo z uvodnim pozdravom ravnatelja Misijonskega središča g. Matjaža Križnarja. Povedal je, da »nas danes Bog opozarja, da je treba vero oznanjati bodi prilično ali neprilično – kakor naši misijonarji, ki se ne ustrašijo in gredo pogumno oznanjat Jezusa tudi tam, kjer je težko«. Škof Jurij Bizjak je v pridigi povezal odlomke iz beril z misijonsko poklicanostjo ter primerjal mučence in misijonarje: »Kot so mučenci prvenci Božjega kraljestva v nebesih, tako so misijonarji prvenci Božjega kraljestva tukaj na zemlji; so tisti, ki gredo naprej in ki s čisto posebno močjo, zagnanostjo in žarom delajo za Božje kraljestvo.« Po bogoslužju, ki ga je polepšal domači mešani

pevski zbor, smo slišali pričevanje treh misijonarjev. Salezijanec Sandro Giancola je prišel z misijona »Don Boskovo mesto«, ki ga je v Corumbi v Braziliji med domorodnimi Indijanci za revno in osirotelo mladino ustanovil in 50 let vodil pokojni slovenski misijonar Ernest Saksida. Opisal je njegovo priljubljenost in delo ter se zahvalil slovenskim dobrotnikom za botrstvo. Laiška misijonarka in vzgojiteljica Lucija Čuk se je po treh letih misijonske izkušnje na Madagaskarju pri s. Marjeti Zanjkovič vrnila v domovino. Navzočim je slikovito predstavila svoj osebni misijonski poklic, priprave, bogato izkušnjo in zlasti srčno bogastvo, ki ga je odkrila pri tamkajšnjih, materialno revnih ljudeh. Kot je pričevala, Bog jo je spodbujal z mislimi: »Lucija, naredi nekaj več! Stopi iz teh varnih okvirjev svojega

življenja in naredi korak v neznano. In tukaj se potem pokaže vera: zaupati v Boga, se mu dati na razpolago in mu reči, naj bom orodje v tvojih rokah.« Kot zadnji se je za pomoč zahvalil Danilo Lisjak, ki deluje na severu Ugande, ob meji z Južnim Sudanom, od koder se je v njegovo škofijo zateklo skoraj milijon beguncev. Med njimi se je odprlo velikansko pastoralno delo, saj so mnogi kristjani in želijo zakramente in katehiste. Potrebujejo tudi pomoč, zato g. Danilo vsako leto pride zbirat pomoč po Sloveniji in Nemčiji. Zaključil je z besedami: »Ne pozabite na nas, misijonarje. Bog lonaj!« Vabljeni smo, da se tudi mi odzovemo temu vabilu in po svojih močeh podpremo misijonsko delovanje vesoljne Cerkve. Igor V. Somaševanje dvajsetih duhovnikov je v konkatedrali Kristusa Odrešenika vodil koprski škof dr. Jurij Bizjak

Srečanje misijonskih skupin in ustanov V četrtek, 26. oktobra 2017, je Misijonsko središče Slovenije v dvorani Matije Tomca (Zavod Sv. Stanislava) pripravilo misijonsko srečanje različnih skupin in ustanov, ki se ukvarjajo z misijoni. Namen je bil, da se spoznamo in povežemo, si podelimo izkušnje in zarišemo smernice sodelovanja v prihodnje. Srečanje je ob navzočnosti nadškofa Stanislava Zoreta, vodil ravnatelj Misijonskega središča g. Matjaž Križnar. Povabilu se je odzvalo sedem skupin oz. posameznikov: POTA, Bejž če uejdeš, Misijonski krožek Jegličevega dijaškega doma, dr. Vladimira Leskovec, Radio Ognjišče, Misijonska pisarna Celovec in malgaški pevski zbor.

šole za evangelizacijo in misijone, ki mlade pripravlja na korenito odločitev za Kristusa in misijonsko dejavnost v širšem pomenu - novo evangelizacijo v sekulariziranih družbah. Program je popestril malgaški zbor z živahnimi, izvirnimi skladbami iz različnih misijonskih dežel v njihovih jezikih. Njegov vodja in dirigent Ravnatelj Matjaž Križnar je vse skupina mojstrov, obrtnikov in deMarko Petrovič je predstavil nastapovabil k sodelovanju na misilavcev, ki svoj letni dopust izkoristinek in poslanstvo zbora: povezati jonskem področju. Kratko je predsta- jo za gradnjo ali zamenjavo strehe na ljudi pri bogoslužju in širiti zavest, vil letošnje dejavnosti Misijonskega katerem izmed naših misijonov, pri da je krščanstvo veselo. središča, med drugim tudi 30. oblečemer sami krijejo vse stroške. Pri Srečanje smo sklenili z mašo v cerkvi tnico akcije MIVA. težkem fizičnem delu na misijonih se sv. Stanislava, somaševanje je vodil Prejšnji dolgoletni ravnatelj g. Stane marsikdo sreča z Jezusom. nadškof Stanislav Zore. V pridigi Kerin se je na predavanju poglobil v vprašanje: kaj v resnici pomeni specifični misijonski poklic Ad Gentes v primerjavi s prostovoljstvom v misijonih in drugimi človekoljubnimi ali evangelizacijskimi pobudami. Matjaž Merljak je spomnil na odmevne akcije Radia Ognjišče za misijonarje, kot je Pustna sobotna iskrica ali obiski novinarjev na Madagaskarju, v Etiopiji, Ukrajini in drugje. Z radijskimi programi pomagajo pri oznanjevanju dela za misijone. Mateja Rihter je orisala rodovitno delovanje misijonske pisarne v Celovcu, med drugim projekt Koroška vas na Madagaskarju pri Pedru Opeki, pomoč številnim slovenskim in tujim misijonarjem in dolgoletno sodelovanje z našo pisarno. Mag. Marija Leskovec je predstavije spregovoril o misijonskem posKatarina Kolšek je predstavila la pestro delovanje Misijonskega lanstvu slehernega kristjana: »Biti skupino POTA – program prostokrožka Jegličevega dijaškega doma. misijonar, ni nekaj kar bi nam bilo voljstva za mlade, ki pod okriljem Pomagajo mladim do prve misijonske društva SKAM (prej pod MIC) sodedano na izbiro. Kdor sprejme Jezusa izkušnje, po kateri mnogi popolnoKristusa in njegov evangelij za način luje tudi s slovenskimi misijonarji. ma spremenijo svoj pogled na življe- Med mladimi širijo zavest o globalni življenja, je misijonar. Pri tem je ponje. Sodelujejo na misijonskih viken- soodgovornosti, čut, da nam je mar membno, da smo odprti Svetemu dih in taborih. Duhu in pogumni, za Kristusa pripza ljudi v stiski. Duhovnik Marjan Škvarč in arhiDr. Vladimira Leskovec je predstavi- ravljeni dati tudi življenje: kdor hoče tekt Iztok Čančula sta predstavidruge vneti, mora sam goreti,« je la svojo misijonsko izkušnjo preko la pobudo »Bejž če uejdeš« - to je med drugim poudaril nadškof. Jeunesse Lumière – Mednarodne 16

»Postani misijonar – potrebujemo jih tudi v Sloveniji!« Srečanje ministrantov in ministrantk mariborske nadškofije v Don Boskovem centru - pri salezijancih v Mariboru

V soboto, 21. oktobra 2017, je bilo v Mariboru pri salezijancih veselo; srečali so se namreč ministranti in ministrantke iz vse mariborske nadškofije. Duhovniki, kateheti in animatorji smo pripeljali okrog 120 ministrantov in razpoloženje je bilo krasno! Srečanje smo začeli s pesmijo v novi cerkvi. Na začetku je ministrante kratko nagovoril škofijski referent za ministrante g. župnik Igor Ignacij Novak, nato pa je besedo predal laiškemu misijonarju g. Matiju Naredu. V živo smo tako lahko slišali, kako lepo je ponesti Jezusa, njegovo dobroto in ljubezen tudi po svetu, kjer Jezusa še ne poznajo. Ministranti so se po pričevanju misijonarja razdelili v ustvarjalne delavnice – kar sedem jih je bilo – in vsem je bilo skupno to, da so si ministranti v njih izdelali desetko misijonskega rožnega venca. Prva ustvarjalna delavnica je imela poseben poudarek na tem, da je lahko vsak, ki drugim

prinaša Jezusa, misijonar. Ministranti v tej skupini so si izdelali misijonski križ. Razmišljali so o tem, komu bi lahko oni prinesli Jezusa in tako postali misijonarji. Druga skupina je prižigala luč vere. Ministranti so si izdelali svečke in pri zaključni molitvi v cerkvi povedali svoje prošnje. Tretja skupina je razmišljala, da je misijonar poklican k temu, da pomaga drugim ljudem. Pripravljala je tudi znamke za misijone. Ministranti so posebej poudarili, da je vsak poslan in da je vsak lahko misijonar že tam, kjer je. Četrta skupina je poudarila, da so misijonarji prinašalci miru, torej gradijo lepši in boljši svet. Ministranti so si izdelali golobčke miru. Peta skupina je imela nalogo, da razišče, kje vse delujejo slovenski misijonarji – v katerih državah in na katerih celinah. Ministranti so ugotovili, da je naša mala domovina Slovenija zelo dejavna in da mnogi naši misijonarji širijo vero v Jezusa Kristusa po mnogih deželah

sveta, od Kanade pa vse tja do Madagaskarja. Šesta skupina je odkrivala, da je misijonar tisti, ki prinaša veselje evangelija. Ta skupina je imela med drugim sladko nalogo; izdelala je namreč darilca – čokoladne bombone s citati iz Svetega pisma, ki so jih ministranti delili vsem udeležencem po zaključni molitvi v cerkvi. Sedma skupina je imela še nekaj minut več, da se je lahko z gostom dneva, misijonarjem g. Matijem Naredom, srečala malo pobliže in ga še kaj povprašala. Po skupni molitvi so ministranti po župnijah dobili pohvale in čokoladne posladke. Sledila je topla malica ter nato športne igre, kjer so se otroci res razživeli in preprosto uživali v krasnem dnevu, polnem sonca in veselja. Bogu hvala za vsakega ministranta posebej. Bog daj, da bi nas bilo vsako leto več in da bi v nas rasla ljubezen do Jezusa. Marija Magdalena Novak 17

Misijonska tombola v Stražišču pri Kranju

foto: Marija Kališnik

Župnija Kranj – Šmartin je en teden po misijonski nedelji še vedno dihala v misijonskem duhu, saj smo prostovoljci župnijske Karitas 29. oktobra priredili že tradicionalno misijonsko tombolo. Dvorana šmartinskega doma se je napolnila do zadnjega sedeža. Dobrodelno prireditev so popestrili mladi pevci otroškega zbora Kresničke iz Zg. Bitenj pod vodstvom Maruše Kržišnik in zanimiv gost, vitez malteškega viteškega reda, sokrajan Andrej Šter. Predstavil je to staro in plemenito organizacijo, njihove simbole, oblačilo in spregovoril o današnjem delovanju vitezov v Sloveniji. Zbrane darove bomo namenili Marijinim sestram v Ukrajini in projektu Marijini obroki. Za uspeh tombole se

moramo tudi tokrat zahvaliti številnim sponzorjem. Navdušeni župljani pa slovenskim misijonarjem sporočamo, da bomo njihovo delo še naprej

podpirali z darovi in molitvijo. Bog vas živi in naj vaše delo blagoslavlja še naprej! Jure Bohinec

rji po svetu v letu 2017

eško terle Peterlin

Popravek

V zadnji, 5. številki, Misijonskih obzorij nam je ponagajal tiskarski škrat. Na zemljevidu, ki je bil vpet v sredini RUSIJArevije, Anton Ovtar in so označene dežele, Janez Sever kjer delujejo slovenski Anica Vlašič misijonarji, smo pozabili na Kazahstan in p. Miha Majetiča. Za napako se mu iskreno opravičujemo. Vas pa prosimo, da si sliko dodatno nalepite na zemljevid, da bo le ta popoln. Hvala za razumevanje.

V spomin Janezu Filaku (1957-2014)

KAZAHSTAN

Miha Majetič

KIRGISTAN

Janez Mihelčič

čestitamo jubilantom 80 let življenja

Hugo Delčnjak, frančiškan, rojen 5. januarja 1938 v Selcah pri Novi Cerkvi. EGIPT V misijone je odšelFranc Zajtl 3. oktobra 1969. Deluje v Francoski Gvajani. 18

S. Veronika Nose, usmiljenka, rojena 9. januarja 1948 v Šentvidu pri Stični. V misijone je odšla 4. junija 1982. Deluje v Turčiji.

UGANDA

Danilo Lisjak

70 let življenja

RUANDA

Težko je izbrati prave besede, ko želiš obuditi oz. potrditi spomin na moža, očeta, srčnega človeka – misijonarja po duši, ki je svoje zemeljsko potovanje novembra 2014 za vedno končal na Madagaskarju, kamor ga je dolgo vleklo srce. Hvala vsem popotnikom, ki postojite na njegovem grobu, hvala misijonarjem, ki darujejo zanj sv. mašo in vsem, ki se ga spomnite v molitvi. Njegova družina

JAPONSKA

Vladimir Kos 35 let v misijonih

S. Dorica Sever, frančiškanka marijina misijonarka, rojena 19. maja 1952 v Murski Soboti. V misijone je odšla 23. februarja 1983. Deluje v Kanadi med Inuiti.

Darovi objavljenih so na naš račun prispeli do 19. 11. 2017. Hvala vsem. MIVA posamezniki: Androjna Danica, Breznik Mara, Černe Milena, Eržen Sebastjan, Kodelja Ambrozij, Majerle Rudi in Romy, Marijine Sestre, Matajc Irena, Menart Tomaž, Merljak Matjaž, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Mozetič Marija, Poljšak Ivanka, Pšeničnik Marjana, Sočan Gregor župnije: Celje – Sv. Danijel, Koprivnik v Bohinju, Ljubljana-Koseze, Lozice, Podnanos, Poljane nad Škofjo Loko, Rače, Tržič SKLAD ZA LAČNE posamezniki: Albatros – Pro D.O.O., Brežnjak Terezija, Karmeličanke, Kelhar Gregor, Kravos Stojan, Medvešek Viljem, Murko Ana, Rihtar Helena, Robida Ivanka, Tajnikar Matej, Žerjal Peter ZA GOBAVCE Brišar Valerija ZA MADAGASKAR posameznika: Remic Primož, Sušnik Janez SKLAD ZA MISIJONE župnija Cerkno posamezniki: Blažič Mihael, Bogataj Gradišnik Katarina, Grošelj Jurač Marjana, Kotnik Ambrož, Kovšca Tončka, Kozole Cvetka, Krivonog Pavla, Lavrač Alenka, Morelj

Darja, N.N., Paškič Ilija, Prinčič Silvester, Rott Cindro Barbara, Slokar Darja, Šolske Sestre, Štrukelj Frančiška ZA ŠOLANJE BOGOSLOVCEV Mrzel Slavka ZA GRADNJO CERKVA Pavlič Renata DISPANZER MATANGA posamezniki: Irnar Ana, Podobnik Jožica, Strmčnik Lidija, Vehovar Darinka, DROBIŽ ZA RIŽ Šubic Ida JOŽE ADAMIČ Kocmur Petra S. ANKA BURGER Misijonski Krožek Rojan - Trst S. VIDA GERKMAN Pisk Tomaž JOŽE MLINARIČ posamezniki: Jenič Dušan, Misijonski Krožek Rojan - Trst S. VESNA HITI posamezniki: Martinčič Angela, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Zakrajšek Boris TONE KERIN posamezniki: Pompe Anica, Štrukelj Frančiška, Šušteršič Ivana TONE OVTAR župnija Šmartno pri Slovenj Gradcu S. AGATA KOCIPER posamezniki: Kovač Marijana, Misijonski Krožek Rojan – Trst

JANEZ KRMELJ posamezniki: Jenič Dušan, Košir Miloš, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Sušnik Janez, Sušnik Kolbezen Barbara, Šifrer Marija, Vrabec Marko, Zgubič Evgen S. ANDREJA GODNIČ posamezniki: Bešter Helena, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Štuhec msgr.Dr. Ivan DANILO LISJAK posamezniki: Albreht Ivan, Bonuti Hajdinjak Kamila, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Sušnik Janez TOMAŽ MAVRIČ Malalan Nika S. ZVONKA MIKEC Murn MISIJONARKE MATERE TEREZIJE Kranjc Rafael S. TADEJA MOZETIČ Bonuti Hajdinjak Kamila JANEZ MESEC posamezniki: Albatros – Pro D.O.O., Košir Miloš, Misijonski Krožek Rojan – Trst PEDRO OPEKA posamezniki: Bole Lilijana, Brecelj Marija Doroteja, Ješovnik Simona, Kette Lucija, Mežnar Klavdija, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Podvinski Zdenko, Poljanec Kolbezen Vida, Prepadnik

Sebastijan, Remše Matija, Rus Valerija, Salobir Marijan, Snoj Irena, Sušnik Janez, Šef Manja in Tone, Šifrer Marija, Zgonc Marija S. JOŽICA STERLE posamezniki: Kovač Marijana, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Perovšek Francka P. MARTIN KMETEC Batagelj Sonja TONE GRM Misijonski Krožek Rojan – Trst S. BOGDANA KAVČIČ posamezniki: Fidler Feliks, Misijonski Krožek Rojan – Trst P. LOJZE PODGRAJŠEK Povh Jože S. ANICA STARMAN Misijonski Krožek Rojan – Trst S. ZORA ŠKERLJ Muller Marija S. BARBARA PETERLIN posameznika: Košir Miloš, Pšeničnik Marjana S. DORICA SEVER Podvinski Zdenko S. MOJCA KARNIČNIK Misijonski Krožek Rojan - Trst MISIJON CRIPAM – BRAZILIJA posamezniki: Kovač Milica, Muller Horvatič Ingrid, Volčič Barbara, Zeme Anja MARIJINE SESTRE – KIJEV Platiša Ivan

Spoštovani dobrotniki, botri in vsi, ki so vam misijoni blizu! Danes se želimo zahvaliti prav vsem, ki darujete za misijone, pa četudi vašega imena ne najdete med objavljenimi. Veliko vas je anonimnih darovalcev, še več pa tistih, ki mesečno s svojim darom prispevate za botrstvo otrok v Angoli, Braziliji, Etiopiji, Kambodži, Malaviju, Mjanmaru, Mozambiku, Zambiji, na Madagaskarju, Salomonovih otokih ali za nakup hrane na Madagaskarju in v Etiopiji. Z vašim darom lahko šolo obiskuje 2700 otrok. Z zbranimi darovi za nakup hrane pa misijonarji lahko vsak mesec kupijo približno 6 ton riža.

Ta stran je vedno namenjena objavi darovalcev. Ker je botrov veliko, jih v redni rubriki darovalcev ne objavljamo, a so njihovi darovi vedno uporabljeni v darovani namen.

ISKRENA HVALA ZA VAŠE DAROVE, KI V MISIJONIH REŠUJEJO ŽIVLJENJA IN PRIŽIGAJO ISKRICE LEPŠE PRIHODNOSTI.

Priporočeni dar za tisk Misijonskih obzorij za leto 2018 je 9€. 19

Inuiti

Kdor gleda vedno nazaj, bo spregledal cilj pred seboj.

Januar

MSS_KOLEDAR-2017_210x148mm_v3.indd 2

Ponedeljek

19. 10. 2017 12:52:39

Da bi kristjani, kot tudi druge verske manjšine v azijskih državah, lahko v vsej svobodi živeli svojo vero.

Torek

Sreda

Četrtek

Petek

Sobota

Nedelja

p. Hugo Delčnjak, OFM, 80 let življenja, Francoska Gvajana

BOŽJA MATI – N.L.

BAZILIJ, GREGOR

JEZUSOVO IME

ANGELA

MILENA

JEZUSOV KRST

PAVLIN

TATJANA

VERONIKA

2. MED LETOM

MARJETA

SUZANA

BOŠTJAN

3. MED LETOM

SPR. AP. PAVLA

TIMOTEJ, TIT

ANGELA

4. MED LETOM

5. MED LETOM

TRIJE KRALJI

s. Veronika Nose, HKL, 70 let življenja, Turčija

Izšel je Misijonski koledar za leto 2018. Koledar je brezplačen in ga lahko dobite v Misijonskem središču Slovenije, vsak delavnik od 8. do 13. ure. Lahko pa nas pokličite (01 300 59 50) in poslali vam ga bomo po pošti.

G SEVERIN

JULIJAN

GREGOR

PAVEL

MARCEL

ANTON

VINKO, LAVRA

HENRIK

FRANČIŠEK

VALERIJ

MARTINA

JANEZ BOSKO

AGATA

DOROTEJA

G NIKA

BRIGITA

SVEČNICA

BLAŽ, OSKAR

HIERONIM – K.P.

POLONA

SHOLASTIKA

LČ = LETNI ČAS, ZČ = ZIMSKI ČAS, D.P. = DRŽAVNI PRAZNIK, PD = PROŠNJI DAN, D.P.D = DELA PROST DAN, MB = MATI BOŽJA, KV = KVATRE

MSS_KOLEDAR-2017_210x148mm_v3.indd 3

Koledniki tudi letos prinašajo sporočilo, da se je ljubezen znova rodila, da je v sredo naših noči prinesla mir in pogum, da je mogoče v novem letu priklicati nazaj razumevanje, spoštovanje, medsebojno pomoč, ljubezen …, celo tja, kjer je vojna, lakota, begunstvo, bolezen, nepismenost, brezpotja, revščina. Koledniki s trikraljevsko akcijo sporočajo, da Bog pošilja rešitev vsem ljudem, da želi vse ogreti s svojo ljubeznijo, ki naj bi jo tudi mi živeli med seboj. Prosimo vas, da tudi letos pomagate misijonarjem uresničiti upanje otrok in mladih.

»Česar se mi veselimo – radi z drugimi delimo« - naj tudi vam prinaša zadovoljstvo, uspeh in blagoslov v novem letu 2018. Misijonsko središče Slovenije

mir + pogum + blagoslov

www.missio.si

6. MED LETOM

www.missio.si

19. 10. 2017 12:52:40