__MAIN_TEXT__

Page 1

Misijonska obzorja POGLED PO SVETU

06

let o 29

d e cem b er 2015

p r ip o r o Ä?eni d a r z a t isk M O 1,5 0 E UR

Mir in blagoslov


Beseda urednika JOŽE PLANINŠEK, CM

Čas bo razčistil … Ko se, zahvaljujoč sodobnim sredstvom obveščanja, srečujemo z domala vsem dogajanjem sveta, začutimo, kolikšno notranjo moč potrebujemo, da preudarno vztrajamo v nezagrenjeni, rahločutni naravnanosti in ne zaidemo v cinizem, sovraštvo, strah, obup ali karkoli podobnega. Še močnejši moramo biti, ko pogledamo v neposredno okolico, kjer nekateri, sicer polnih ust humanizma in kulture, dobesedno bruhajo sovraštvo. Tako se je zgodilo ob nedavnem knjižnem sejmu v Ljubljani, kjer »najboljša« slovenska pesnica izjavi o udeležencih v nabito polni dvorane hrama naše kulture, ki so se zbrali pri debatni kavarni ob knjigi Nova levica in krščanstvo: »Bolj ko jih gledam, bolj mi je žal, da niso bili splavljeni, ko je bil še čas.« (Delo, 26. nov. 2015) Njo še nekako razumem, z več truda pa tistega, ki jo je povabil, a tudi to skušam. To je današnja stvarnost, pred katero si ne moremo in ne smemo zastirati oči, še manj pa jo preklinjati in se nad njo pohujševati. Ne vemo kaj ji je pripomoglo do tod kjer je in kje vse smo morda pri tem lahko tudi sodelovali, je pa dejstvo. Ni pa to vsa in še zdaleč ne edina stvarnost.

Za nami je misijonski mesec oktober in z njim mnogi redni in izredni, lepo obiskani, pred vsem sočutja polni dogodki. Letos nam je v njem na svoj način spregovoril karizmatični Peter Opeka, ki je polnil cerkve in dvorane ter nagovarjal ljudi, ki niso ravnodušni in so v tej naravnanosti potrjeni in utrjeni odhajali nazaj, v za marsikoga lahko tudi zelo hladen svet. Karitas s tednom Karitas in z dobesedno razsipno radodarnostjo množice odzivajočih živi med nami in z nami že petindvajset let.

Klic dobrote ohranja svoj zagon in se ne iztroši.

Požrtvovalni prostovoljci, vojaki in policisti se dobesedno trošijo ob vedno novih navalih beguncev na naših mejah in naštevanje bi lahko bilo še dolgo. Nova številka Obzorij pa nam sporoča, da gre vsa ta dobrota vedno znova tudi preko meja našega ožjega sveta vse do skrajnih mej sveta in

Katoliški Groblje, Rim, Buenos Aires Lado Lenček C.M. misijoni 1923-1987 urednik KM 1938-1987 MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija Tel. : 01/300 59 50, Faks: 01/300 59 55 E-mail: missio@rkc. si http://www. missio. si Uradne ure vsak dan od 8h do 13h.

Misijonska pisarna v Mariboru je od 1. januarja 2015 zaprta.

Glavni urednik: Jože Planinšek, CM Pomočnica glavnega urednika: Tina Jež Lektor: Jurij Devetak, CM Odgovarja narodni ravnatelj za misijone: Stane Kerin Oblikovalec: Hanzi Tomažič Grafična priprava: NEBIA, d. o. o. Tisk: Para, d. o. o. Naklada: 5300 izvodov Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja prispevka ali iz arhiva MSS. ISSN 1318-4369

še posebej na obrobja, kjer so naši misijonarji. Lahko ponosni nanje, hkrati pa srečni in veseli, da smo lahko s svojim delčkom z njimi. Morda na prvi pogled ne moremo storiti veliko glede na zmogljivosti finančnih in materialnih sredstev. Dejstva govore drugače; naša pomoč je obilna, množična in učinkovita, še posebej, ko pomislimo na našo majhnost, a je materialna zanemarljiva v primerjavi z duhovno. Koliko molitev, kot nam sporočajo (zadnjič klarise, to pot karmeličanke vedno znova pa vsi, ki so nam misijoni blizu ali pa delujete v njih), dobrih misli, sočutja pa tudi notranje pretresenosti je del dogajanja, pa ve samo Bog. Skrito in diskretno je, zato je trajno in bo ostalo, ker je močno samo v sebi in ga ne drži pokonci razvpitost, temveč služenje, sočutje in solidarnost. Tu ni prostora za omalovaževanje in obsojanje, kaj šele za sovraštvo, temveč je skrb za v marsičem opustošeno in podivjano okolje, da bo v njem spet moč zasaditi kakšno bilko, ki se bo imenovala kultura. Misijonsko poslanstvo Cerkve in nas vseh, nova evangelizacija …, to so preproste, čisto običajne in vsakdanje, vendar za rojstvo Božjega med nami, odločilne stvari.

Izhajajo v Ljubljani od 1987 Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno. Priporočeni dar za posamezni izvod je 1,50 EUR. Celoletni prispevek za MO za leto 2015: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. Vplačila nakazujte na transakcijski račun MSS, Kristanova 1, Ljubljana, namen nakazila: naročnina MO, št. transakcijskega računa pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, Vplačila iz tujine s čeki na naslov: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, 1000 Ljubljana Slika na naslovnici: Žive jaslice v Kongu Foto: arhiv MSS


S POGLEDOM V SVET

Sveta starša zavetnice misijonov FRANCI MIHELČIČ

Na letošnjo misijonsko nedeljo, 18. oktobra, je papež Frančišek na trgu sv. Petra v Vatikanu razglasil štiri nove svetnike, enega duhovnika, eno redovnico in zakonski par: starša svete Terezije Deteta Jezusa in Svetega Obličja. Sv. Terezija iz Lisieuxa (1873-1897) je bila razglašena za svetnico leta 1925 in dve leti kasneje jo je papež Pij XI. skupaj s sv. Frančiškom Ksaverjem imenoval tudi za zavetnico misijonov. Ko jo je sv. Janez Pavel II. leta 1997 v Parizu proglasil še za cerkveno učiteljico, jo je imenoval »karmeličanka in apostol, učiteljica duhovne modrosti za številne posvečene in laiške osebe in zavetnica misijonov«. Značilnost njenega nauka je »mala pot«, pot preprostosti in otroške predanosti usmiljenemu Bogu. Doživljala je, kako jo Bog pestuje kot otroka, zato mu je brezmejno zaupala in živela v iskrenem veselju. Zavedala se je svoje majhnosti, krhkosti in nemoči, hotela je biti najmanjša, obenem pa je bila v njej neustavljiva želja, da bi oznanjala evangelij v najbolj oddaljenih deželah. Odkrila je, da je njen poklic »biti ljubezen v srcu Cerkve«, vsako najmanjšo stvar je želela narediti iz ljubezni do Boga, da bi na tak način reševala duše. Geslo njenega življenja je bilo: »Ljubiti Jezusa in storiti vse, da bi ga ljubili tudi drugi«. O svojih starših pa je zapisala, da ji je dobri Bog dal očeta in mamo, ki sta bila bolj vredna nebes kot zemlje. Pot duhovnega otroštva in misijonska zavzetost sv. Terezije imata svoje korenine v družini, zato je papež Frančišek hotel en teden pred sklepom letošnje sinode o družini obhajati kanonizacijo zakoncev Ludvika Martin (1823-1894) in Marije Azelije Guérin (1831-1877), ki sta bila za blažena razglašena na misijonsko nedeljo leta 2008. Starša »Male Cvetke« sta se spoznala na mostu čez reko Sarthe v kraju

svetnice, in se odločilo za vstop v samostan. Štiri so šle v Karmel, ena pa k sestram Marijinega obiskanja. Sv. Terezija je pri 14-ih letih na romanju v Rim prosila papeža Leona XIII., da bi ji Alençon spomladi leta 1858. Ko je z dovolil postati karmeličanka pred poldruge strani prihajal 35-letni Ludvik, noletnostjo, in eno leto pozneje se ji je je Azeliji nek glas v srcu rekel: To je želja uresničila. Leoniji, za katero se je ženin, ki ti ga je Bog namenil. Takrat tudi že začel postopek za beatifikacije bila stara 27 let in je bila izvrstna jo, pa je uspelo vstopiti v samostan vičipkarica, on pa je bil urar. Oba sta zitatink šele pri 36-ih letih in je potem imela za sabo že pot iskanja uresničit- 42 let živela »malo pot« duhovnega ve duhovnega poklica a je Bog obrnil otroštva svoje deset let mlajše sestre drugače. Azelija je prosila Gospoda, Terezije. naj ji da moža in veliko otrok, ki Azelija je zbolela za rakom na prsih, ko je bila najmlajša hči Terezija stara 3 leta, in slabo leto kasneje je umrla v starosti 46 let. Upala je, da bo na romanju v Lurd čudežno ozdravela, vendar je z vedrino sprejela drugačen božji načrt in trpljenje darovala za svetost svojih otrok. Družino je priporočila svojemu bratu, ki je bil lekarnar v Lisieuxu, in oče Ludvik se je po njeni smrti z družino preselil tja, da bi hčeram omogočil boljšo prihodnost. naj bodo vsi posvečeni Bogu, pravi Tudi on je bil preizkušen s hudo in nekristjani, apostoli in misijonarji. ozdravljivo boleznijo, duševna bolezen Ludvik in Azelija sta se poročila tri je predstavljala ponižanje in ga je izmesece po prvem srečanju in Bog rinila na rob družbe, vendar je njegov je blagoslovil njun zakon z devetimi pogled ostal trdno usmerjen v Križaotroki, od katerih je ostalo živih le nega. Hči Celina, ki je zanj skrbela, je h pet hčera. Ob težkih preizkušnjah je karmeličankam odšla po njegovi smrti. bil njun zakon zaznamovan s postaKardinal Saraiva Martins je ob slovevljanjem Boga na prvo mesto, njuna snosti beatifikacije Ludvika Martin in medsebojna ljubezen in predanost Azelije Guérin leta 2008 dejal, da je je ustvarjala okolje topline in božje Mala Terezija misijonski duh prejela navzočnosti. Nelahko preživljanje z od staršev, ki sta bila velika misijonarobrtniškim delom sta znala prepleta- ja ter velika branilca in zaščitnika vere. ti z molitvijo v družini in z aktivnim Papež Frančišek pa je homilijo ob slosodelovanjem v župnijski skupnosti, vesnosti kanonizacije končal z besedaz vsakdanjo udeležbo pri sveti maši, z mi: »Svetlo pričevanje teh novih svedobrodelnostjo in učenjem deklet ve- tnikov nas spodbuja k vztrajanju na selega služenja ubogim ter pozornosti poti veselega služenja bratom, zaupado bližnjih. V tem ozračju vere, ljubez- joč v Božjo pomoč in Marijino materinni, misijonskega navdušenja in zdrave sko varstvo. Iz nebes sedaj bedijo nad pobožnosti do Device Marije je vseh nami in nas podpirajo s svojo mogočno pet hčera začutilo željo, da bi postale priprošnjo« (18. oktobra 2015). 3


MISIJONSKE PRIČEVALKE

V večnem Jeruzalemu … … intervjujev ne bomo potrebovali Mesec oktober je sicer že za nami, a bi težko začel pogovor z vami, ne da bi se ustavili ob njegovi vsebini: začeli smo ga z godom sv. Terezije deteta Jezusa, nadaljevali z godom sv. Terezije Ávilske, oktober je rožnovenski mesec in tako mesec molitve, pa še misijonska nedelja je v njem - je zato oktober malo tudi vaš mesec? Seveda. Z vsem, kar ste našteli, nas mesec oktober vsako leto na poseben način kliče h koreninam – v poglabljanje osebnega odnosa z Bogom, ki se nam je v učlovečenem Sinu, Jezusu Kristusu, razodel kot usmiljeni Oče, ki vsako človeško bitje ljubi z neizmerno močjo Svetega Duha, z isto ljubeznijo torej, ki ga povezuje s Sinom. Božjega načina ljubezni - ponižal se je in se utelesil v naše meso, v našo minljivo in grešno stvarnost, živel naše življenje, sprejel našo smrt, nas dvignil z vstajenjem v svojo večnost in nas s tem od znotraj odrešil - se učimo pri obeh Terezijah, ob premišljevanju Božje besede in ob skrivnostih rožnega venca, v zrenju skrivnostnega Kristusovega telesa, ki je Cerkev - evharistija, zakramenti - in v katero so zajeti vsi narodi, h katerim vstali Gospod pošilja svoje apostole in jim obljublja, da bo ostal z njimi vse dni do konca sveta. Letošnji oktober je bil za nas še močnejši klic k nenehnemu spreobračanju, saj se je na god sv. Terezije Ávilske zaključilo jubilejno leto ob 500-letnici njenega rojstva. Papež Frančišek je na misijonsko nedeljo razglasil za svéta tudi starša sv. Terezije deteta Jezusa. Pomenljivo dejanje ob koncu sinode o družini in v času, ki ga živimo, še posebej v teh dneh pri nas na Slovenskem. Kako vse 4

Foto: arhiv sestre Karmeličanke

S SESTRAMI KARMELIČANKAMI SEM SE POGOVARJAL JOŽE PLANINŠEK CM

to doživljate v vaši skupnosti in z vašim poslanstvom? Izbor misijonske nedelje za razglasitev staršev Martin za svéta je razumljiv zaradi njune hčere, ki je skupaj s Frančiškom Ksaverjem zavetnica misijonov. A če razmišljamo še globlje: missio pomeni – med drugim - poslanstvo. Prvo poslanstvo staršev je sprejeti milost in dar sodelovanja s Stvarnikom pri posredovanju novega življenja. Skrivnost, v katero je s tem človek povabljen, je neizmerna in človeka v polnosti presega. Pa vendar posredovati biološko življenje ni največ, k čemur so starši poklicani. Njihovo temeljno poslanstvo je posredovati otrokom večno življenje, približati jim z zgledom, besedo, življenjem tisto neizmerno ljubezen Gospoda, s katero jih ljubi in odrešuje in jim v zakramentih (krst, evharistija, sprava) vrača Božje otroštvo. Prvo misijonsko poslanstvo v

središču skupnosti moža in žene, ki ju povezuje zakrament in odločitev za zvesto medsebojno ljubezen, je ohranjati v sebi kot posameznika živ osebni odnos z Bogom, pa tudi ohranjati odnos z Gospodom skupaj, kot zakonca. Iz te mladike, ki raste iz trte in iz trte dobiva življenjski sok, se lahko rojevajo - biološko in duhovno – otroci, ki rastejo znotraj Kristusovega telesa v odrešene osebe. O tem nam otipljivo pričuje življenje zakoncev Martin in njunih otrok. Kako je napad na zakon med možem in ženo ter na družino neposreden napad na Boga, kje se skriva korenina zla in kam vodi civilizacijo, ki ji podlega, lahko beremo v Pavlovem pismu Rimljanom. Kako je rimski imperij končal, pa tudi vemo. Bo res to, da se zgodovina ponavlja? Z molitvijo in branjem poročil o poteku sinode smo spremljale tako priprave na sinodo kot sinodo sámo v globoki zavesti, da je sinoda kakor


Zdi se, da je kardinal Ratzinger dobro ocenil trenutek in se s svojim pontifikatom še posebej odločil za evangelizacijo Evrope, ki posega po sprevrženih vrednotah, kar zagotovo do neke mere spodbuja dejavnost islamskega fundamentalizma in posledično tudi terorizem. Kakšen je vaš misijon prostora in časa, v katerem smo v Evropi in sicer? Omenili smo sv. Pavla in Rim in ponavljanje zgodovine. Marsikaj se lahko naučimo za ta sedanji trenutek, ko gledamo nazaj v zgodovino. Zdi se, da smo zajeti v podobno skušnjavo in strah kot prve krščanske skupnosti, ki so do časa, ko je bila krščanstvu v rimskem imperiju dana svoboda, doživljale strahotna in množična preganjanja in pomore, čeprav jih je bila kristjanov le peščica in so bili na novo rojena skupnost … Zdeti se je moralo

brez­izhodno. A bližina Jezusovega življenja in smrti, gorečnost apostolskega delovanja in trdno upanje v obljubo vstajenja je bilo močnejše od obupa. Danes je podobno. Z eno razliko: da je za nami 2000 let krščanske zgodovine. Lahko se vprašamo kje in zakaj se je upanje v

preobrazi na nam neviden način v telo in kri Sina. Podobno prinašamo me pred Vsemogočnega prošnje, potrebe, trpljenje, stiske ljudi in svojo krhko molitev. Gospod se v svoji moči ozre na prinesene darove in jih spremeni v prostor odrešenja - na nam neviden način. Velika

Gospodovo obljubo v Evropi umaknilo, skozi katere pore življenja so v evropskega človeka vdrle drže, ki so počasi iz njega izgnale Kristusovega duha, zakaj evropski človek sprejema držo Juda, ki s poljubom izdaja Kristusa … Tudi to je skrivnost, ki jo pozna samo Bog, za katerega papež Frančišek pravi, da zre na človeštvo in na zlo, v katerem se utaplja, gleda človeštvo in čaka in – joka. Zakaj? Ker ljubi. V enako Božjo držo smo vsi poklicani. In to je najtežja naloga človeškega življenja. Naš misijon, naše poslanstvo tu in zdaj je enako kot pred 500 leti v času sv. Terezije Ávilske in njenih prenovljenih karmelskih skupnostih ali v času sv. Terezije iz Lisieuxa in bo enako do konca sveta: živeti na evharističen način. Na oltar prinesemo Vsemogočnemu prvine zemlje, ki so njegove, in delo naših rok (kruh, vino). Na te darove se spusti On sam v svoji moči in jih od znotraj

skušnjava za nas je lahko obup, dvom v moč molitve, saj največkrat sadov ne vidimo. V srcu moramo zato neprestano obnavljati Kristusovo držo v Getsemaniju in na križu. Vstajenje pride. A na Božji način. Tako poskušamo gledati in živeti sedanji trenutek z vsem, kar se dogaja v Evropi, v svetu. In pogled je precej preprost. Zgodovina zla je dolgočasna. Vedno enaka. Od Adama in Eve naprej. Oblači se sicer v času primerna oblačila, a čuječe srce ga prepozna in zavrne. Zavračamo zlo, o katerem poslušamo, molimo pa za tiste, ki ga povzročajo, v duhu Očeta, ki joka, ko jih gleda, ker ljubi, in v duhu Sina, ki moli: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Tudi to je trdo delo, saj človeška narava ni sama po sebi na Božji način usmiljena. Je pa prav v tem Božjem načinu ljubezni edina prava svoboda in mir srca, ki presega našo naravo.

Foto: arhiv sestre Karmeličanke

»uho« Cerkve, ki sočutno, ljubeče in usmiljeno zre na stanje zakoncev in družin danes, tako v Evropi kot po vsem svetu. A to »uho« Cerkve ima v Kristusu odprt pogled, ki seže »preko«, ki seže čez vidno in slišano v tem trenutku. Pogled, ki gleda v luči Božje odrešenjske zgodovine za človeštvo, velikonočni pogled. V to je sinoda objela vse. In iz tega bo Cerkev črpala besede upanja za zlomljene, ranjene – saj smo vsi sužnji greha in zla -, ter besede spodbude za tiste mnoge, ki zvesto vztrajajo v ljubezni na Božji način. Upanje vseh nas je vstali Gospod. On je gospodar časa in zgodovine. Mi imamo v roki trenutek, ki mine in ga lahko s svojimi svobodnimi odločitvami preživimo polno, v miru, za večnost, lahko pa ga tudi zapravimo. To velja za vse nas. Za nas v našem poslanstvu molitve za Cerkev in svet to pomeni zavestno ostajati vsak trenutek v Božji prisotnosti (nenehna molitev), boriti se proti zlu v srcu in ponižno kontemplirati Kristusa v njegovih držah. V njem so vsi odgovori na »kaj«. Obdobja zgodovine pa – po razbiranju znamenj časa – določajo odgovore na »kako«.

5


MISIJONSKI PRIČEVALCI

segajočemu mlademu človeku in njegovim zaskrbljenim staršem? Naša molitev in pristanek svobodne volje teh oseb, da si zares želijo Gospoda in svobode in polnosti resničnega življenja – prinese vse, je pot iz pekla in iz zla v življenje miru in radosti, ki nikakor ni brez težav in napora, saj pomeni hojo proti toku. A življenje je v Kristusu že premagalo smrt in On živi v nas – kaj nam more storiti človek? Veliko - na videz. A v bistvu malo ali nič.

Foto: arhiv sestre Karmeličanke

Kaj pa misijoni, katerih zavetnica je - vaša in naša – sv. Terezija, so vaše vsakdanje opravilo? Čutenje s Cerkvijo – tudi s tistimi »udi Cerkve«, kakor bi rekel sv. Pavel, ki so poslani »ad gentes« - je temeljno poslanstvo karmeličanke. Če nismo v karmelu za to, če svojih molitev ne prinašamo pred Gospoda za to, smo zgrešile svoj poklic, pravi sv. Terezija Ávilska. In sv. Terezija iz Lisieuxa je to čutenje v polni meri živela. Molitev torej in dela usmiljene ljubezni, kolikor je v naši moči (konkretna pomoč misijonarjem). Se vam zdi, da ste - zaprte v klavzuro - daleč od sodobne stvarnosti in nemočne v njenem spreminjanju? Smo sredi stvarnosti, v srcu stvarnosti, niti najmanj daleč od nje. Smo kot srce v človeškem telesu, ki je tudi v »klavzuri«, in človeku trda prede, če srce svojo »klavzuro« zaradi česar koli zapusti. V čem bi bile me pri spreminjanju stvarnosti lahko bolj močne izven klavzure? Še tiste žene ali možje, ki se zdijo »mogočni«, na primer najvišji politiki evropskih držav, niso močni pri spreminjanju sodobne stvarnosti. Vsaj zdi se tako – a ni na mestu, da bi posegali v ozadje tega dejstva. Morda smo lahko na edini način močne pri spreminjanju sodobne stvarnosti prav tu, v klavzuri, v tišini molitve, v kontemplaciji tiste neznanske moči ljubezni, ki se razliva s križa Božjega Sina in s katero je do zadnjega vlakna 6

prepojen vsak krščeni. Močne smo, ko v to ljubezen prinašamo zlo sveta in gledamo, kako je bilo to zlo že zlomljeno in premagano v Kristusu. Močne smo, ko v to ljubezen prinašamo vse, ki so/smo bolj ali manj sužnji tega zla. Močne smo, ker smo v Kristusu. Ker je On v nas. Ker živimo življenje, ki je - v Njem - že vstalo, ker hodimo proti smrti, ki je – v Njem že premagana. Močne smo, ker ne živimo več me … kakor je zapisal sv. Pavel. Močne smo, ker ta trenutek, ki je sicer v naših rokah, a je minljiv, izročamo Gospodu, ki je gospodar časa in večnosti. Močne smo, ker je močan On, ki v resnici spreminja vse. Ko bomo v večnem Jeruzalemu, bo vse to kristalno jasno. Tako jasno, da še intervjujev ne bomo potrebovali ;-)). Kaj lahko molitev, premišljevanje in umik v tišino prinese rahlo izgubljenemu, morda po omami

V Sloveniji imate dve skupnosti kako smo mi, zunaj, z vami in v vas? V vsaki skupnosti karmeličank, kjer koli po svetu, tako tudi v skupnosti v Mirni Peči in pri nas v Sori, je z nami in v nas človek kot tak, kot Božji ljubljenec, ustvarjen po Božji podobi, a z zlomljenim odnosom do svojega Boga, izgubljen … in kot tak zajet v neskončno lepo zgodbo odrešenja s strani Boga Očeta, ki se skloni k njemu v njemu enakem mesu – v učlovečenem Sinu, ki ga objema z ljubeznijo Svetega Duha … Z nami in v nas so konkretna obličja ljudi, ki prihajajo prosit za molitev … Z nami in v nas je svet, ki je v plamenih, kakor je zapisala sv. Terezija Ávilska, pa za njo sv. Edith Stein, pa za njo mi … Z nami in v nas je stvarstvo, ki vedno bolj kliče in zdihuje po odrešenju … Vsi ste z nami in v nas, me pa smo v srcu Cerkve in s Kristusom skrite v Bogu, kakor je Kristus v Očetu in Oče v Njem. Na pragu skrivnosti stojimo, v katero smo povabljeni vstopiti vsi. Srečno pot!


BEGUNCI

Daleč, a tako blizu Begunsko krizo, kot tudi imenujemo dogajanje zadnjih tednov pri nas, doživljamo kot nekaj novega, pa je dejstvo sveta že skozi vso zgodovino, le da je bilo daleč in potem se nam zdi, kot da ga ni. Mnogo smo morda lahko že brali, tudi v Misijonskih obzorjih, vendar tako domače nam nikoli ni zvenelo. Tudi zapis s. Bogdane, kakor da je iz enega izmed delov Slovenije. Nekatere stvari imajo, žal, veliko ceno, da jih razumemo in jim prisluhnemo. S. BOGDANA KAVČIČ, USMILJENKA, BURUNDI

»Prišel je, da bi se združil z vsakim trpljenjem. Gospodovo telo je narejeno iz bolečin, iz človeka, ki ga je krivica strla.« (Brèv p. 508) Štiri hčere krščanske ljubezni so 25. julija 2015 šle, da se pridružijo trpljenju burundijskih beguncev v prehodnem taborišču v Gashori, v Bugeseri. V tem improviziranem taborišču je 12-13 tisoč beguncev. Sestre so jih spremljale tri mesece v njihovem trpljenju in raznih težavah, ki sta jih povzročala revščina in travme zaradi bega iz svoje domovine. Velika težava je bila prehrana iz koruznih zrn, pomešanih z malo fižola. To je bil križ za ostarele osebe, ki nimajo zob, za majhne otroke, ki imajo isto težavo in za tiste z boleznijo želodca, ki ne bi smeli jesti olja in slane hrane. Toda morali so jesti, ker so to hrano dobivali že kuhano. Bolezni so se slabšale, prav tako njihovo trpljenje. Vročina je bila neznosna. V šotorih je bila gneča, saj je morala vsaka sobica sprejeti tri

ali štiri družine in še več, ker prostora za sprejem ni bilo dovolj za ljudi begunce, ki so neprestano prihajali. Bilo je veliko žená, ki so rodile in med temi otroki je bilo veliko prezgodaj rojenih. Dva tedna po našem prihodu so začeli te begunce premeščati v drugo taborišče, ki se nahaja v bližini Tanzanije, v Mahami. Vsak dan je desetine avtobusov prevažalo begunce v to drugo taborišče. To taborišče smo obiskale 24. avgusta in smo tako naslednji dan navezale stike z njimi v sodelovanju z ruandsko Karitas. Na stanovanje nas je zelo prisrčno in ljubeznivo sprejela župnija Kirehe. Kristjani so izrazili veliko željo, da bi v tej župniji imeli sestre, saj v vsej pokrajini ni nobene redovne skupnosti. Taborišče je od župnije oddaljeno 30km. To je nekoliko daleč, toda imele smo mirno, varno bivališče. Ko smo prispele v taborišče Mahama, so nas zelo lepo sprejeli, posebno

tisti, ki so nas videli v taborišču Gashore. Ljudje, s katerimi smo se srečale, so nam rekli, da jih naša navzočnost pomirja, ker jim s tem pokažemo, da so tudi oni ustvarjena bitja, ki jih Bog ljubi. Preprosto, bili so opogumljeni, ko smo prišle k njim. Mnogi med njimi so nam pripovedovali in zaupali svoje težave, v upanju, da bomo njihovo sporočilo posredovale odgovornim. Bili so ganjeni tudi ob tem, ker smo me sestre zapustile naše dobro opremljene hiše, da smo prišle deliti z njimi lakoto, sonce, žejo, prah … in da z njimi nosimo breme, ko vendar nismo krive za te dogodke, ki jih je izzvalo nasilje. Ganljivo je bilo, da so nam zaupno pripovedovali vse svoje težave, tudi neprijetne stvari. Živila, ki jih dobivajo, ne zadostujejo za mesec dni. To povzroča krajo, prostitucijo … Pripovedovali so, kako se mladi fantje, ki čutijo, da bodo umrli od lakote, ker nimajo več hrane, namenjene za en mesec, in ki ob sebi vidijo stare žene, ki nimajo otrok in imajo še kaj jesti, kako se tedaj ti mladi prilepijo ob te žene, da bi mogli dobiti nekaj hrane. Prav tako si mlada dekleta, ki nimajo dela in sredstev, da bi si kupile kremo, milo ali da bi šle k frizerju, najdejo moške ali fante in prodajajo svoje telo kot edino sredstvo, da si kupijo najpotrebnejše. Me doživljamo veselje in stiske teh beguncev. V tem taborišču je precejšna skupina, ki pripada plemenu Pigmee-Batwas. Njim se ni bilo treba zateči v taborišče, preselili so se zaradi revščine in lakote. Po navadi se vedno čutijo oddaljeni od drugih in živijo v nezaupanju do drugih vaščanov. Nasprotno pa je videti, da so v taborišču zelo zadovoljni. Rekli so, da so prej živeli čisto sami, sedaj so v taborišču skupaj z bogatimi in ubogimi, s Hutuji in Tutsiji in živijo v edinosti, zahvaljujoč predsedniku. Torej si delijo iste šotore, bivajo skupaj, jedo isto hrano, sprejemajo ista živila, pijejo isto vodo … Čestitajo predsedniku, ki je storil, da to doživljajo, medtem ko se prej niso mogli približati drugim. »Da, prišel je, da bi se združil z vsakim trpljenjem ...« 7


»Prišel je, da bi se združil z vsakim trpljenjem ...« in mi verujemo in molimo in darujemo vso to bridkost, te izčrpane in boleče obraze, ki tavajo po taborišču brez cilja in brez dela in iztegujejo roko za vse, za hrano, za vodo. Zelo maloštevilni imajo srečo, da jih zaposli ena od dobrodelnih organizacij in prejemajo 600 Frw (ruand­skih frankov) dnevno. To je za njih sreča. Nekega dne smo prispele v taborišče. Rekli so nam, da bo osebje Karitasa delilo vodo tistim, ki bodo prišli po zavoj hrane, ki vsebuje 10 kg koruznih zrn in 3kg fižola na mesec. Resnično, množica ljudi je čakala pred ograjo, kjer so bile rezerve te hrane. Čakali so od tretje ure zjutraj. Sonce je v tem Me smo torej že več kot mesec dni srednješolci pa se morajo pripravljakraju strašno grelo in dežja še ni bilo. v službi tem burundijskim begunti v predmetih, ki jih v Burundiju ne Na seznamu so bile prve družine z cem. Kaj bi mogle reči pred tolikšno poučujejo. S šolo bodo začeli v janu8-12 članov. Videli smo zelo izčrpane bedo. Vsakdo nosi v sebi neko trpljearju v državnih ustanovah. Nismo še in utrujene obraze. Vsi so vpili: amazi, nje, neko rano …, da je izgubil skoraj mogle obiskati celega taborišča, poamazi – vode, vode! Videli smo, koliko vse: zemljo, ki ga je hranila, hišo, kjer vedali pa so nam, da je tu vsaj 9 tisoč dobrega more storiti pollitrska čaša, je bil na varnem, izgubil je vse, kar šolarjev. kako odžeja. Ti ljudje so od zgodnjega mu je prinašalo vsakdanje življenje z Otroci so pogosto žrtve vseh vrst jutra čakali in stali do tretje ure podružino, delo, od katerega so živeli. In bolezni in nezgod zaradi tako kočljipoldne in še več. Nikoli nismo doživeomeniti moramo še drugo odpoved, vih razmer v taborišču: malčki, ki se le toliko blagoslovov kot ta teden, ko ki jo doživljajo. Sedaj so skupaj v izgubijo v tej množici ljudi in šotorov smo vsak dan delile vodo tistim, ki so taboriščih, kjer bivajo, pogosto in so premajhni, da bi se znašli. Neko čakali hrano. »Imana ibahegazire«, dve družini v majhnem šotoru ali deklico je požrl krokodil, ker se je smo slišale z vseh strani, »Imana ibavelikem bloku šotora, razdeljenem v preveč približala reki Akagera, drugi hegazire« - Bog naj vas blagoslovi. sobe, vedno bivajoč po dve družini otrok se je zadušil med ljudmi v V tej množici so se čutili solidarskupaj. In kje se zadrževati podnevi? času delitve potrebščin, uspavan od ne. Dali so prednost najbolj izčrpaV šotoru je dušeča vročina, zunaj žgočega sonca, dehidriran … Tudi za nim, nosečim ženam in materam z neznosno sonce in prah, ki ga dviga zdravljenje bolnikov so velike težave. otrokom na hrbtu, vsem prepotenim, veter; nobenega oblačka, nobenega Bolniki se morajo postaviti v vrsto najstarejšim, da so dobili to vodo, ki drevesa, razen majhnih grmov, ki jih zelo zgodaj zjutraj, da bi se zanje je potešila njihovo žejo in na njihovih polagoma izkopavajo za kurjavo. poskrbelo naslednji dan; vsi so izčrustnicah je bil vedno blagoslov. ZaIn me smo tu, da živimo z njimi vse pani in jih je potrebno odpeljati na mislite si veselje, ki smo ga čutile ob to trpljenje, v imenu Jezusa, poslane urgenco, da so sprejeti. vseh teh blagoslovih, čeprav smo tudi od province. Vedno sodelujemo s Ka- Skupaj z osebjem Karitasa nas je dva- me bile utrujene. Ali ni Jezus rekel … ritasom Ruande, s preprostimi uslunajst, skoraj vsi so Burundijci. Trije če daste samo čašo vode … ste to gami, ki jih moremo storiti med temi odgovorni od Karitasa, Ruandci, postorili meni. Vsak dan smo razdelile begunci. Pogosto delimo potrebščine: magamo deliti moko iz soje, sorgoja več kot 2000 l vode, to se pravi, pribkuhinjsko posodo, odeje, kajti noči in koruze za močnik oz. kašo. To ližno 4-5 tisoč osebam. so hladne; milo, kangle in še druge moko delimo posebno najbolj ranSestre v tukajšnji provinci želimo biti predmete, ki jih potrebujejo. To taljivim, to so doječe žene, ki imajo v službi ubogim, v solidarnosti z njimi borišče, kjer je več kot 43 tisoč ljudi, otroke stare od 7 mesecev do dveh in še en kamenček mozaika več v tem dobro organizirajo mednarodne orlet, starčki, prizadeti, aids bolniki. služenju Kristusu v njih. Hvala Bogu ganizacije: HCR, Midimar, Rdeči križ, Zadnji mesec je bilo skoraj 4 000 ljudi, in tistim, ki so omogočili, da moremo Save the children in druge. V načrtu ki so imeli privilegij, da so dobili to biti ti kamenčki nekaj časa na tem je organizirana skrb za vzgojo. Tu moko. Toda ljudje še vedno prihajakraju, kjer smo prejele toliko blagosloje vsaj 20 razredov otroških vrtcev jo, travmatizirani, posebno tisti, ki so vov in po nas cela provinca. za otroke 3-6 let, osnovna šola, zaradi nasilja izgubili svojce. s. Bogdana in sosestre usmiljenke 8


OKROŽNICA

Bušmani v zrcalu – ‘laudato si’ S. ZORA ŠKERLJ, URŠULINKA, BOCVANA

Ko sem prvič vzela v roke encikliko ‘Laudato Si’, je v meni nekaj vzkipelo. Da, kako pomembno je to, za kar nas ta Dokument navdihuje in opozarja. Seveda je namenjen nam vsem in moja prva misel so naši domorodci, Bušmani, ki nam morejo biti v lep in kritičen zgled pozitivne okoliške miselnosti. ‘Spoštuj naravo in ne zameri se ji’. Njihov stil življenja se menja, kakor se od nas vseh, a duša, njih plemenita duša, živi iz roda v rod. V živih, slikovitih pripovedih učijo otroke z besedo in gibi – demonstracijo, v kateri otroci uživajo in ne pozabijo zlahka, kako živeti z vsem stvarstvom v njihovem neposrednem okolju. Ni pravljica, ampak je še vedno navada, da se lovci na lovu, ko opazujejo svoj zaželeni plen, pogosto opravičijo živali, ko jo zabodejo. In ko starši zaznajo, da se njih otroci, posebno fantiči, igrajo s svojimi žrtvami – velikimi črvi, gosenicami in predvsem ptiči, jih zmeraj strogo opomnijo in spet poudarijo, da so tudi te živali dar Boga, njim in vsemu stvarstvu. Ko po naključju - sreči ali pa zaradi njihovih ostro razvitih čutov, naletijo na ranjeno žival – srno ali na primer divjega prašiča – meso hitro uporabijo ter podelijo s sosedi in z vsemi v njihovih majhnih zaselkih. Seveda se tudi zgodi, da nastavijo past za pričakovano žrtev. Posebno fantiči se hitro tega naučijo in so zelo spretni. A duša Bušmana je vedno nežna in možje zagotovijo kolikor morejo, da ujeta žival ne bi preveč ali dolgo trpela. Kolikokrat sem priča,

ko mož, oče, popravlja zanke prav v namen, da le te ne bi mučile zaželene žrtve! ‘Samo lenuh poseka živo drevo, da bo prihodnji mesec lahko zakuril z njim’. Najti drva za kuhanje in v mrzlih mesecih, posebno v juniju in juliju tudi za ‘kurjavo’, je zmeraj težje, še posebno za družine, ki živijo v “organiziranih” vaseh, ki imajo plemenskega predstavnika itd. In tu jim pomaga njihov izredno oster, lahko se reče tudi streniran spomin. Spomin oči, ušes in tudi možganov! Zdi se, da naši domorodci v vsaki potrebi uporabljajo vse te svoje moči – talente, ker živijo z vso dušo v naravi. Zapomnijo si za mesece in celo leto dni, kje so videli suhe veje ali drevesa, suho grmovje, suhe trske ... In to se morajo naučiti tudi otroci, nekateri že v zgodnjih letih. Čeprav se nam zdi, da Bušmani živijo 'iz dneva v dan’, to ne drži zmeraj, posebno to ne velja za družine, ki živijo blizu večjih Bangwato naselij. Ti si že znajo kaj pripraviti, ali kakor oni rečejo, nakopičiti, za ‘suhe mesece’ – posušena zelišča, posušeno meso itd. Njihova prilagodljivost naravi, letnim časom, suhim kakor tudi zelo deževnim dobam, je kar zavidljiva.

Kako globoko, živo in naravno se Bušmani zavedajo, da je stvarstvo od Boga in da je vse, kar živi v njem, ena sama družina. Bog je seveda za Bušmane zmeraj navzoč, je vedno z njimi in zato se tudi oni z njim vedno pogovarjajo, se tudi pritožujejo, a vedno z dostojanstvom, in oni mu tudi zelo pogosto darujejo del plena v zahvalo. In vse to je do nedavnega bilo zmeraj v obliki plesa, zelo naravno 'mi, tvoji otroci, ti naš Bog!' Bušmani so se navadno in mnogi od njih se še vedno smatrajo za prvo in najpomembnejše stvarstvo na naši zemlji. Že njihova zelo pokončna drža izraža dostojanstvo, ki jim pripada. A to tudi pomeni, in oni se tega dobro zavedajo, da je treba skrbeti za celotno stvarstvo, da morajo skrbeti za okolje, v katerem živijo. Bocvana se je izkazala za rekordno državo v mnogočem – človeške pravice itd in še posebno v demokraciji. A Bušmani kot pleme, kot PRVI ljudje na tej zemlji, so še malo daleč, da bi mogli biti res aktivno in pomembno angažirani v javnem življenju – socialnem, političnem, da se ne omeni ekonomskem – in v tem je pri nas – v Afriki in tudi v Bocvani pogosto težko, da se more slišati oboje, klic zemlje in klic ubogih, k čemur smo vabljeni. In tu, kot poudarja papež Frančišek, pridemo do te “nove paradigme Pravičnosti“, za kar smo vsi odgovorni. V duhu Laudato Si, s. Zora Škerlj, osu 9


DRUGAČNA KANADA

Ko pozabiš svoje želje S. DORICA SEVER, FRANČIŠKANKA MARIJINA MISIJONARKA, KANADA

Več kot milijarda katoličanov po vsem svetu praznuje Misijonsko nedeljo, ki jo je uvedel pred 89 leti papež Pij XI. Od takrat vesoljna Cerkev v mesecu oktobru posveča svoje namene, molitve in konkretno pomoč misijonom in misijonarjem. Spomni nas, da smo vsi kristjani eno, da smo vsi poklicani k oznanjevanju Evangelija. Že papež Benedikt XVI. je v svojih poslanicah izrazil pomembnost dejavne krščanske ljubezni kot osnovne drže vsakega kristjana. Papež Frančišek poudarja in nas izziva, da bi pogumno in v vsaki situaciji oznanjali Poslanico upanja, sprave in edinosti. Vse Jezusovo življenje je imelo misijonski navdih, tako tudi vsi, ki mu sledijo danes, slišijo besede »Pridi!« in »Pojdi!« Jezus hodi z nami, nas nagovarja in nam daje dih svojega Duha. Središčna ideja vsega misijonskega delovanja je oseba Jezusa Kristusa, kar pomeni popolno darovanje samega sebe v oznanjevanju Vesele Novice. Kolikor morem, mu skušam slediti. Osmega septembra sem prispela v moj novi misijon Whale Cove (Kitov zaliv). Tukaj živi 410 ljudi. Vsi so Inuiti, razen nekaterih učiteljev in treh medicinskih sester (nimamo zdravnika!). Misijon je tudi brez stalnega duhovnika. Skupaj s sestro, ki je iz redovne skupnosti Sester Vnebovzetja, in štirimi laiškimi voditelji vodim misijon in pastoralno delo. Ljudje so preprosti, prijazni, težko shajajo in živijo v razmerah Tretjega sveta. Problem je hrana oziroma lakota, ker je transport zelo drag. Letalo potrebuje 6 ur poleta do nas iz prvega večjega mesta na jugu. Problem so tudi stanovanja, ljudje živijo natrpani v majhnih lesenih hišah, kjer otroci nimajo svojega vitalnega prostora. Tukaj ne vedo, kaj je kapitalizem niti potrošništvo. Ena sama trgovina mora zadostovati, da lahko kupijo hrano, ki je 3x dražja kot na Jugu Kanade. Proračun na družino v Ontario je 28 % od dohodka za hrano, v Nunavutu je 10

78 % od dohodka ali socialne pomoči namenjeno hrani. Veliko je priložnosti, da pozabiš na to, kar želiš in sprejemaš s hvaležnostjo to, kar imaš … Dobrotniki nam pomagajo, da lahko nudimo otrokom po pouku malico in tudi pripomočke za izvedbo programa v času, ki ga preživijo v misijonu, kjer se učijo, gledajo filme in se počutijo varne in sprejete. Pastoralno leto se je začelo, tako imamo skoraj vsako nedeljo krst. Uvedli smo tudi večerno bogoslužje v angleščini za ljudi, ki tukaj delajo in ne govorijo Inuktitut. Poseben odmev ima v našem malem naselju molitvena skupina za matere in žene. »Mothers Prayer Group« - to gibanje se je začelo v Angliji in je prisotno v več kot 100 državah. Skupna molitev jih podpira pri vzgoji in vsakokrat zaupajo Jezusu enega svojih otrok, s katerim imajo posebne težave. Oktobra bo prišel na obisk duhovnik. Imeli bomo srečanje starejših in bolnikov ter prejem zakramenta bolniškega maziljenja. Naslednji obisk bo pred božičem, ko bomo imeli duhovnika za dva tedna. To je poseben privilegij in takrat versko življenje resnično zaživi iz Evharistije. Tako, vidite, živimo tukaj. Imamo že sneg in kmalu bo spet nastopila polarna noč. Mraz in tema nas bosta še bolj poslala v notranjost naših bivališč. Več časa bo za molitev, meditacijo, branje … Zame bo to tudi čas, ko se bom spominjala vseh vas, ki ste mi blizu s svojo molitvijo, podporo in prijateljstvom. Končala bom z legendo, ki sem jo prebrala pred nekaj dnevi. Nosi naslov »Nimam drugega načrta!«

Ko je Jezus ob Vnebohodu prišel v nebesa in se je gostija njemu v čast končala, se je Jezusu približal nadangel Gabrijel in mu rekel: »Jaz vem, da je zelo malo ljudi v Palestini, ki se zavedajo, kar si za njih storil s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem … Ves svet bi moral vedeti in to ceniti in te sprejeti kot Gospoda in Odrešenika. Kakšen načrt imaš za to?« Jezus mu je odgovoril: »Povedal sem svojim apostolom, naj govorijo ljudem o meni, naj oznanjajo moj Evangelij s svojim življenjem, to je vse!« »Zamisli si, da tega ne naredijo …«, je odvrnil nadangel Gabriel: »Kakšen je tvoj drugi načrt?« (plan B) Jezus je rekel: »Jaz nimam drugega načrta, jaz računam z njimi!« Jezus računa tudi na vsakogar izmed nas. Hvaležna sestra Dorica FMM


NABIRALNIK

Enkrat mora biti drugače S. BARBARA ČUK, FRANČIŠKANKA MARIJINA MISIJONARKA, MEHIKA

Tudi iz Mehike se vam zahvaljujem za vso molitveno podporo in povezanost, ki jo v mesecu oktobru še posebej čutimo. Po kilometrih smo precej oddaljeni, vendar pa smo si blizu po Duhu. Vsi smo poklicani, da sejemo semena Božjega Kraljestva - vsak na svojem mestu. Lepo je vedeti, da misijonarji nismo sami, da nas spremljate z molitvijo in darovi. Naj vam Gospod obilno povrne. Več kot damo več prejmemo.

Še posebej hvala vsem v Misijonski pisarni za misijonsko animacijo. Iz srca vse dobro in veliko blagoslova pri vseh misijonskih dejavnostih! Vam zagotavljam povezanost v molitvi. Avgusta 2015, ko sem dopolnila 11 let v Mehiki, sem se preselila iz mesta na vas. Tu je velik problem mamil in razdrtih družin. Tudi mačizem – dominacija moškega – je podoben problem, žene so po navadi do konca izkoriščane. Verjamemo, da bo enkrat drugače.

Tik pred vrnitvijo KATARINA TOMC, LAIŠKA MISIJONARKA, MOZAMBIK

Pišem vam, tokrat zadnjič iz misijona sester salezijank Namaacha iz afriške države Mozambik, kjer delam že skoraj 3 leta. Delo na misijonu nikakor ni lahko, vendar me osrečuje, ker je On, ki me je klical na to delo, z menoj na vsakem koraku. Marsikdo vpraša, kako misijonarji premagujemo ovire in tegobe? Odgovor je preprost: z Božjo pomočjo in močno vero, veliko tudi z vašo pomočjo, materialno in duhovno, z molitvijo, predvsem pa z odprtim srcem in rokami. Zavedamo se, da smo Njegove roke, noge, oči in glas, ki prihaja k tistim, ki še ne poznajo Božje Besede. Oktober je Marijin, misijonski, Rož­novenski mesec, kakorkoli že, veliko se govori in moli in hvaležni smo vam za vse, kar storite za nas misijonarje. Hvala vam, ker mislite in molite za misijonarje, ki smo poslani po vsem svetu.

Za cerkev mora biti vse izziv P. MARTIN KMETEC, MINORIT, TURČIJA

Iskrena hvala za vse molitve in za duhovno povezanost z nami, ki predstavlja dejansko povezanost s celo Cerkvijo v veri in upanju. Ravno tako pa iskrena hvala vsem, ki na kakršen koli način materialno podpirate misijonsko delo. Naj nam Gospodar žetve podeli svoj blagoslov, nam in vam v domovini, kjer je izziv misijonskega pričevanja in oznanjevanja ravno tako velik, morda prav poseben ob valu beguncev. Tudi jaz se ob velikih zgodovinskih premikih, ki jih doživlja Evropa in svet, sprašujem, ali bomo izumrli ali bomo preživeli; ali bomo zmogli preseči mentaliteto gotovosti, stalnosti in utrjenosti v strukturah

ter tudi mi stopiti na pot z odprtostjo in pogumom ter oznanjati sporočilo odrešenja vsem. Ideja papeža Frančiška je izhod - eksodus. Mislim, da nas v tem smislu begunci marsičesa naučijo, le da jih večina ne pozna Kristusa. Bog daj, da bi ga spoznali,

ker Cerkev še obstaja. Nikoli ne bom pozabil mladega Kurda, ki se je v Samsunu oglasil v cerkvi in mi rekel, da bi se rad spovedal. Spreobrnil pa se je v Nemčiji ... Razložil mi je čudovito pot, ki jo je naredil po božji milosti. Vse dobro in lep pozdrav vsem. 11


NABIRALNIK

V novem misijonskem zagonu P. STANKO ROZMAN, JEZUIT, ZAMBIJA

Obisk slovenskega provinciala Ivana Brescianija v Malaviju je trajal tri tedne, a je prehitro potekal. Nismo si mogli ogledati vseh krajev, kjer smo jezuiti delali in še delamo. Prijaznost ljudi in veselje otrok je nanj in na njegovega spremljevalca p. Vilija naredilo največji vtis. Ga ne bosta pozabila. Za vse sta se zanimala. Jaz, ki sem obiskovalca spremljal, pa sem se poslavljal od Malavija, seveda z upanjem, da bo zastavljeno delo nadaljevalo svoje poslanstvo. Sedaj pa se oglašam že iz Zambije, iz Mumbwe. Tu nimamo interneta, pač pa uporabljajo "Gongo". To je paličica, ki se vtakne v računalnik in dela po principu telefona, seveda samo takrat, ko je elektrika, to pa še zdaleč ni vedno. Za delo sem moral kar resno poprijeti. Pri sv. Moniki v kraju Chipa so ljudje počistili okoli cerkve, sedem metrov z vseh strani. Dodali so tudi zid, kjer je manjkal.

Pripravljajo pesek in opeko za nadaljevanje del, postali so navdušeni ob moji vrnitvi in bodo po svojih močeh prispevali s prostovoljnim delom, s kamnom in peskom, s transportom, s prehrano delavcev. Cerkev sv. Monike je majhna in zelo preprosta. Dodali bi zakristijo (4x5m). Sami so jo začeli, sami jo

bodo v glavnem končali. Prosim za pomoč, da bo cerkev čim prej pod streho. Otroci pridno molijo v ta namen. Jaz tudi. Seveda ne morem, ne da bi poprosil še za avto. Na misijonu sva sedaj dva, avto je star, področje pa izredno obsežno, brez še enega avta ne bo šlo. To so prvi vtisi iz moje nove stare Zambije.

Mlade babice – kaj šele mamice S. ANA SLIVKA, FRANČIŠKANKA MARIJINA MISIJONARKA, BRAZILIJA

V mestu Manausu, našem misijonu v osrčju Amazonskih pragozdov, se življenje odvija v ritmu reke Amazonke: napredujemo počasi, vendar zanesljivo. Skoraj vse sobote preživim na ulicah revnih četrti. Thiago, mlad zobozdravnik, se tja redno podaja

12

skupaj s študenti dentalne medicine, da bi tamkajšnje otroke uvedel v umivanje zob. Na začetku mi je bilo popolnoma neverjetno, ko sem gledala desetletnike, ki so v rokah okorno držali svojo prvo zobno ščetko in pozorno poslušali čemu točno le-ta služi. Zdaj sem se že navadila: pomagam pri disciplini, pogovarjam se s starši, v vrvežu izgubljene malčke dostavim zaskrbljenim staršem in še marsikaj. Najbolj se me dotaknejo srečanja z babicami, ki so najpogostejše spremljevalke otrok. Stare so približno toliko kot jaz, mnoge niso dopolnile niti 40 let. Same so zanosile kot najstnice in ko se isto zgodi njihovim hčeram, se pač znajdejo z vnučkom, ki bi lahko bil njihov lasten otrok. Prezgodnja nosečnost dekletom onemogoči nadaljnje šolanje in nekatere nikoli ne končajo niti osnovne šole.

Srečanje z Elivany se je zgodilo kmalu po mojem prihodu v Amazonijo. Takrat je bila stara komaj 13 let. Tiste nedelje je slonela na podboju cerkvice in v rokah držala živahnega dečka. Ustavila sem se, jo pozdravila, pobožala malčka po laseh in ji rekla: »Kako lepega bratca imaš!« Ona pa se je le bledo nasmehnila in mi odvrnila: »Sestra, to je moj sin.« Začaran krog premladih babic in njihovih najstniških hčera, ki zanosijo, ne da bi točno vedele, kaj se je zgodilo, je v Amazoniji pogost pojav. Že sem načrtovala program ozaveščanja najstnic in najstnikov, potem pa me je provincialka presenetila z novim poslanstvom. V kratkem torej zapuščam Amazonijo in se vam, ko bom vedela, kam sem poslana, oglasim z novicami. Do takrat pa hvala za molitve in darove ter mir in dobro iz tropskega Manausa.


IZ ZALEDJA

Praznovali smo Misijonsko nedeljo Prisrčna hvala vsem, ki ste tako zavzeto in slovesno pripravili praznovanje Skupno praznovanje Misijonske Misijonske nedelje in tudi sodelovali pri izvedbi in sodelovanju pri vseh nedelje na Brezjah je gotovo pomenilo cvet vseh slovesnosti. Vsi, ki dogodkih. Misijonska vas je dosegla svoj namen in prepričani smo, da je vsem, ki so jo obiskali, razširila obzorje in približala življenje v misijonih. Hvala vsem sodelujočim in vsem obiskovalcem. Posebej hvala Zavodu Svetega Stanislava za prostore in vsem, ki so tako

požrtvovalno pripravili sámo »Misijonsko vas«. Misijonska nedelja po župnijah nas je povezala z verniki vsega sveta ter z molitvijo in darovi obogatila najbolj revne predele sveta. Bog vam povrni za vse.

ste se zbrali pri Mariji Pomagaj, ste gotovo doživeli razprt Marijin plašč in veselje pod njim. Hvala vsem sodelujočim, posebej še »Malgaškemu zboru« pod vodstvom nasmejanega Marka Petroviča, nečaka pokojnega Klemena Štolcarja. Seveda pa smo nad vse hvaležni misijonarju Petru Opeki, ki je vsemu dogajanju – skupnemu in tistim dogodkom in srečanjem po vseh koncih Slovenije – dodal temelj, konkretnost, luč, ogenj in posebno božjo navzočnost. Žar njegovih oči, svetlobo njegovih besed, razsežnost njegovega dela in širino njegovega srca ste lahko začutili ob vsakem srečanju z njim. Zato se vam vsem zahvaljujemo za vaše spremljanje z molitvijo, dobro voljo, iskreno mislijo in srčno dobroto, ki ste jo tudi pokazali v darovih za misijon na Madagaskarju. Bog vsem stoterno povrni. Na koncu – pa toliko bolj iz srca in iskreno – HVALA Radiu Ognjišče in vsem Radijcem za zavzetost, spremljanje, navdušeno oglaševanje, požrtvovalno poročanje in srčno sodelovanje. Brez vas ne bi šel glas v deveto vas! Bog vam povrni! sodelavci Misijonskega središča

Na Brezjah je bilo zares veselo, a je nekaj manjkalo Medškofijski misijonski svet pri Misijonskem središču se je letos odločil, da ne bomo več na Misijonsko nedeljo pripravljali osrednjih prireditev po škofijah, temveč le eno za celotno Slovenijo, vendar vsako leto v drugi škofiji. Tako smo letos začeli na Brezjah, nadškofija Ljubljana, prihodnje leto pa bomo nadaljevali v Celju pri Svetem Jožefu, škofija Celje. Odločitev se je izkazala za dobro in na Brezjah je bilo zares veselo. Lep dan, množica vernikov, veselo prepevanje vseh, ki ste priromali, še posebej pa »Malgaškega zbora«.

strani vzdušje vernikov, tudi zanimivih slučajnih gostov iz Koreje, somaševanje duhovnikov, na poseben način pa neposreden nagovor in stik z vsemi karizmatičnega Petra Opeke. Vsem se nam je slavje vtisnilo Prepričan sem, da nas je dogajanje globoko v srce, ki smo ga ponesli na popeljalo nekam drugam, v drugačen domove in v domače župnije. Morda svet, v liturgijo, ki je bila res slavljesta manjkali dve stvari. Pogrešal nje, nekako, kot v misijone. Petje je sem predstavnike medijev, osrednji pri tem prispevalo svoje, po drugi dogodek na Misijonsko nedeljo bi si 13


IZ ZALEDJA

to zaslužil, še posebej pa zares doživeto in čudovito bogoslužje ter seveda tudi pričevalec Peter. Škoda je tudi, naneslo je tako, da ni bilo nobenega izmed slovenskih škofov. Če so bili lansko leto domala vsi po svojih škofijah, so letos resnično manjkali, vsaj s katerim izmed njih bi dogajanje dobilo večji poudarek na prazniku celotne Cerkve na Slovenskem, kar Misijonska nedelja zagotovo je, saj ni namenjena le našemu stiku s tretjim svetom, temveč pred vsem utrjevanju zavesti, da je evangelizacija, tudi nova, misijonsko poslanstvo celotne Cerkve kjerkoli po svetu in tudi med nami. Jože Planinšek CM

Slovenski »malgaški zbor« Misijonsko navdušenje ne pozna meja, kar vsebuje že v samem izrazu. To so pokazali tudi navdušenci, ki so z zagretim Markom Petrovičem, nečakom pokojnega misijonarja Klemena Štolcarja, oblikovali čisto pravi, veliki in živahen zbor, ki ga lahko imenujemo malgaški. Navduševali so nas po mnogih krajih in še bodo to počeli. Prosili smo jih in prav je tako, da se nam predstavijo, morda jih bo kdo še kam povabil, vsekakor pa so dobra in spodbudna ideja in morda navdih še komu.

pri takem bogoslužju, si najverjet­ neje težko predstavlja vzdušje in energijo, ki je tamkaj prisotna. V tednu okrog Misijonske nedelje je našo ljubo domovino obiskal naš rojak in misijonar Peter Opeka. Vsi, ki smo ga že kdaj srečali ali poslušali, vemo, da ima v sebi prav poseben žar, s katerim govori Skoraj ga ni, ki ne bi že slišal, da so da Malgaši vso svojo živahnost in o svojih Malgaših in nas hkrati maše na daljnem Madagaskarju za temperament prelijejo v skladbe, s evropske pojme dolge, da se pri njih katerimi slavijo Boga. Kdor rdečega vabi, da mora biti vse naše življeveliko prepeva in celo pleše. Zdi se, otoka ni obiskal in bil sam udeležen nje stalna zahvala in slavljenje Vsemogočnega. Gorečnost, s katero pričuje povsod po svetu, je skladna prav s tisto strastjo in veseljem, ki ga Malgaši izražajo v svojih bogoslužnih pesmih. Da bi bili ob Petrovem obisku v Sloveniji in ob njegovem pričevanju pri mašah, ki jih je daroval pri nas, deležni koščka Madagaskarja, se je konec poletja zbral skupaj pevski zbor, ki ga je sestavljalo blizu 90 grl. Zagnano in neutrudno smo v prostorih Škofijske klasične gimnazije vadili malgaške pesmi. Z njimi smo želeli presenetiti misijonarja in v prvo mašo, ki jo je daroval v župnijski cerkvi v Šentvidu pri Ljubljani, vnesti vsaj približek veselega rajanja, ki je tako značilno za maše na Madagaskarju. Menda nam je kar dobro uspelo, saj nas je 14


IZ ZALEDJA

Peter imenoval kar »moji Malgaši«, potem pa smo mu zvesto sledili še na mašo misijonske nedelje na Brezjah in v Polhov Gradec, kamor nas je navdušeno povabil domači župnik. Naše prepevanje se je spremenilo v svojevrstno oznanjevanje ali misijon, saj so nas povabili še k nedeljski maši v Petrovče, Bohinjsko Bistrico in čez mejo v Šmihel pri Pliberku.

»Odprta so vrata nebeška,« smo na vse grlo prepevali in povsod so nas navdušeno sprejeli, čeprav se je sprva naše prepevanje in poplesavanje zdelo kar nekoliko preveč eksotično nasproti resnosti, ki smo je sicer vajeni pri najsvetejšem opravilu. A so ljudje vselej podlegli navdihujočim Petrovim besedam, malgaškim ritmom in našemu vnetemu

petju in nas spremljali s ploskanjem. Nekateri so bili celo tako drzni, da so se ob ritmu melodij skupaj z nami zazibali. Ljudje so tudi po koncu bogoslužja obstali na svojih mestih, mi pa smo še kar nadaljevali s prepevanjem. Zdelo se je, kot bi se v tistem trenutku resnično odprla sama nebeška vrata. Marko Petrovič

Monika Švigelj prejela misijonski križ V nedeljo, 25.10.2015, je bilo v župniji Preserje pod Krimom slovesno in veselo. V cerkvi sv. Vida je pri sv. maši Monika Švigelj iz rok pomožnega škofa dr. Franca Šuštarja prejela misijonski križ. Odpotovala bo v daljno Kambodžo, na misijon s. Ljudmile Anžič, kjer bo na tamkajšnji šoli poučevala angleški jezik.

Monika, ki se je rodila 12. septembra 1991, je bila po besedah njenih staršev že od vselej radoved­ na in igriva in jo zanima veliko stvari. Zato se je leta 2012 odločila, da gre v misijone. Začela je obiskovati skupino Sled, v okviru katere se bodoči laiški misijonarji pripravljajo na svoje poslanstvo. V skupini Sled smo Moniko spoznali kot ljubeznivo, nesebično, prisrčno dekle, ki ji, tako kot njenim staršem, veliko pomenijo krščanske vrednote in načela. Spoznali smo jo kot človeka, ki se ne meni za nepomembne in

minljive stvari. Velika vzornica je bila Moniki mati Terezija in vedno je imela v mislih njeno priporočilo, namreč, da naj povsod širimo ljubezen in naj od nas ljudje vedno odidejo srečnejši, kot so prišli. Tem priporočilom je Monika zvesto sledila. Od njene odločitve za misijone je iskala možnosti, da bi se v praksi preizkusila v dobrodelnosti, zato je za en mesec odpotovala v Bolgarijo in številčni družini pomagala kot varuška. Letos spomladi se je skupaj s prijateljico odpravila

v Etiopijo, kjer sta na osnovni šoli poučevali angleščino in pomagali pri razdeljevanju hrane. V letoš­ njem avgustu pa je končno dočakala povabilo, ki je prišlo iz Kambodže. V glavnem mestu bo na šoli, ki so jo ustanovile sestre HMP – salezijanke – poučevala angleščino, strojepisje, računalništvo in če bo potreba, bo tudi kuhala. Šolo obiskujejo dekleta, ki so sirote in mnoge med njimi so bile zlorabljene in prepuščene cesti. V popoldanskem času bo dodatno pomagala deklicam, ki imajo tudi druge učne težave. Sestre bodo denar, ki bi bil namenjen za plačo učitelja, tako lahko namenile za druge nujne potrebe. Kot kaže, bo Monika sicer v malo drugačni vlogi še naprej ostala povezana s šolo. V nedeljo smo bili vsi zelo veseli, ko nam je povedala, da je teden dni pred odhodom v Kambodžo diplomirala na Visoki šoli za ekonomijo. Monika je torej študijsko v »dobri formi« in verjamemo, da bo svoje znanje na najbolj prisrčen in prijeten način lahko posredovala dekletom, ki bodo še kako vesele Monikine naklonjenosti in dobrovoljnosti. Iz srca ji želimo, da bi se ji njene želje pri plemenitem poslanstvu izpolnile. Ob slovesu je bilo izrečenih veliko lepih želja. Naj dodam še tisto najpomembnejšo: »Naj jo na vseh njenih poteh spremlja božji blagoslov!« Mari Porenta 15


IZ ZALEDJA

Dobroti dajemo glas IZIDOR ŠČEK, RADIO OGNJIŠČE – MADAGASKAR

Običajno se vse začne z besedo in beseda da besedo in na koncu iz besede nekaj nastane. Z besedo pa je tesno povezan tudi radio, seveda tudi Radio Ognjišče, ki je bil pripravljen prisluhniti prošnji slovenskega misijonarja Janeza Krmelja. Če smo zmogli že pred leti urediti radio v Zambiji, ga bomo tudi na Madagaskarju in smo šli. Misijonsko središče je ponudilo roko in pred nami se je odprl edinstven projekt, ki smo ga poimenovali »Dobroti dajemo glas«. Ureditvi radia smo dodali še en cilj – našim poslušalcem iz prve roke posredovati čim več o delu in življenju naših misijonarjev. Pred odhodom je bilo treba razrešiti kup tehničnih ugank in nabaviti opremo. Vprašanj je bilo vsak dan več, odgovori vedno bolj nejasni. Izkušnje s postavljanjem radia v Zambiji so bile neprecenljive – Afrika ima pač svoje zakonitosti.

Madagaskar nas je sprejel sredi noči.

Foto: Izidor Šček

Čakal nas je misijonar Janez Krmelj in s pomočjo svojih vez in poznanstev je bila naša oprema kaj kmalu na prostosti. Ura vožnje skozi glavno mesto je bila dovolj

za srečanje z afriško resničnostjo. Tema, dim, umazanija, smeti ... Zaradi vsega videnega nam želje do hrane ni obudil niti Peter Opeka, ki smo ga obiskali že navsezgodaj zjutraj in nam je pripravil skorajda slovenski zajtrk. Je pa v nas prebudil drugi pogled na Afriko – umirjenost, veselje, sproščenost ... Seveda smo to novo odkritje takoj prenesli na valove Radia Ognjišče in v neposrednem prenosu že prvi dan zjutraj pokazali veliko mero navdušenja predvsem nad delom naših misijonarjev. Pri Petru Opeki nobena beseda ni šla v prazno. Padli smo v novo deželo, med nove ljudi in že prvi dan smo doživeli velike duhovne vaje! Le kako tega veselja ne bi delili s poslušalci? Povezali smo Slovenijo z Madagaskarjem. Dnevi so hitro minevali. Želeli smo spoznati vse slovenske misijonarje

na Madagaskarju (Toneta Kerina smo spoznali že doma, saj je bil ravno na dopustu) in jih čim bolj predstaviti poslušalcem. Janez Krmelj nas je presenetil s svojo umirjenostjo in predanostjo. Prava človeška mravljica – tih, ponižen in deloven. Bil je z nami skoraj od začetka do konca. Vsak dan smo preko njegovih besed sestavljali pravo sliko Madagaskarja. Zgodbe vsakdana, težave, bolečine in veselje afriškega življenja ... Delo z domačini nam je odpiralo nova obzorja, jezikovne pregrade pa so odpirale nasmehe na obrazih. Vsak misijonar je nekaj posebnega in vsak dan znova smo se lahko le čudili njihovemu delu. Jože Adamič nas je sredi spokojnega malgaškega podeželja presenetil s svojim argentinskim temperamentom in slovensko delavnostjo. Jani Mesec je z nepredstavljivo mirnostjo razlagal najbolj neverjetne zgodbe. Na njegovem misijonu smo doživeli sprejem, ki ga ni mogoče pozabiti. Ko se vsa vas zbere in te s pesmijo in plesom pospremi do cerkve, je to res neizbrisen spomin in hkrati

16


IZ ZALEDJA

tudi zahvala vsem poslušalcem, ki so s prispevki v »Pustni sobotni iskrici« pomagali zgraditi njihovo šolo. Pa še dve sestri sta nas bili veseli – polna energije Terezija Pavlič, usmiljenka, in ne najdem izraza za opis razsežnosti energije sestre Marjete Zanjkovič, salezijanke. In seveda laiška misijonarja – Lucija Čuk ter Matevž Strajnar. Bogati dnevi so za nami. Življenje piše številne zgodbe, lepe in težke. Nekaj smo jih utrgali iz

rok pozabe. Ogledate si jih lahko (audio, video, foto, razni zapisi ...) na: www.radio.ognjisce.si Z delom smo začeli v Manakari, kjer smo zamenjali dotrajani oddajnik in uredili antenski sistem. Na sedežu radia Rakama smo morali najprej urediti električno napeljavo in ozemljitve, nato pa smo priključili nov oddajnik, računalnike in mešalno mizo. Splezati je bilo treba tudi na antenski stolp in urediti antene. V Farafangani je bilo treba

na novo urediti električno napeljavo, priključiti oddajnik ter urediti ozemljitev. Največ časa smo se zadržali na misijonu Janeza Krmelja, kjer smo čisto na novo postavili majhen studio, preuredili električno napeljavo in ozemljitve, popravili antenski stolp ter zmontirali oddajnik in uredili vse potrebno, da se bo Janez sam znašel po našem odhodu. Spotoma smo opravili še ogled in meritve morebitne nove oddajniške točke v mestu Vangaindrano.

„S tombolo” na pomoč Ukrajini in Senegalu

V nedeljo, 11. oktobra popoldne, je bil Šmartinski dom poln ljudi dobre volje. Župnijska karitas Kranj – Šmartin je letos že šesto leto zapored pripravila misijonsko tombolo. Letošnji navdih so nam bile besede papeža Frančiška ob izvolitvi: „Malo več usmiljenja spreminja svet, da je manj hladen in bolj pravičen...” V prireditev nas je popeljala pesem otroškega pevskega zbora Sončni žarek, ki svoje pesmi simpatično pospremi z gibi. Sledila je predstavitev dela Sare Vivoda in Špele Stvarnik, ki sta bili članici medicinske odprave Madagaskar 2014. Preko projekcije slik sta nam približali Matango, opisali delo v dispanzerju, življenje domačinov. Preden sta zapustili afriški otok sta obiskali še Petra Opeko ter od blizu videli Slovensko vas v Akamasoa.

V nadaljevanju je tudi otroški pevski zbor Kresničke priklical dobro razpoloženje. Letos so nas razveselili z afriško pesmijo ob spremljavi inštrumentov. Kot misijonarka v Senegalu pa je na oder stopila razigrana sestra Polona Švigelj, ki nam je na kratko popisala vse lepo in vse hudo v državi, kjer je 96 % prebivalcev muslimanov. S seboj je prinesla afriške inštrumente in druge izdelke iz kamna, lesa, kovine in buč, ni manjkala ta „kmašna” obleka in

celo senegalsko zobno ščetko smo videli od blizu. Nato smo na oder postavili tablo s števili in začelo se je žrebanje. Po podelitvi dobitkov za polno eno vrstico se je ob vse večjem vznemirjenju začelo taktiziranje na dve polni vrstici ter na polno kartico. Letos smo vse tri glavne nagrade podelili že pred podelitvijo nagrad za dve polni vrstici. Z vsako izžrebano številko smo razdelili več nagrad in zadnje nagrade smo v izogib gneči podelili nagrajencem s polnimi tablicami, ki so že presegli starost 75 let oziroma še niso dopolnili dveh let. Hvaležni smo več kot štiridesetim velikodušnim sponzorjem, pa tudi tistim, ki so želeli ostati neimenovani, saj so nam pomagali oblikovati 306 dobitkov. Nekateri so imeli srečen dan in so bile številke na njihovi strani, drugi pa smo odhajali z dobrim občutkom, saj bomo pomagali slovenskim misijonarjem. Podprli bomo projekte Polone Švigelj, ki bo nadaljevala svoje delo v Senegalu, drugega dela pomoči pa bodo deležni štirje slovenski misijonarji: Tomaž Mavrič, Marta Meško, Jožica Sterle in Barbara Peterlin, ki po svojih močeh blažijo tegobe v stiskani Ukrajini. Irena Dolenc 17


Tržaški poklon prijatelju misijonarjev Tržaška občina je 30. avgusta trg pred Marijino kapelico pri Lajnarjih (Trst) uradno poimenovala po msgr. Stanku Zorku. Marijina kapelica je bila namreč zgrajena po zaslugi msgr. Stanka Zorka. Postavili so tudi dvojezično komemorativno tablo, ki jo je naročilo Društvo Rojanski Marijin dom. Msgr. Stanko Zorko, rojen v Leskovcu pri Krškem, je bil kaplan za slovenske vernike v Rojanu več kot 50 let. Bil je voditelj Misijonskega krožka in velik prijatelj slovenskih misijonarjev. Prav on nas je vse tako navdušil, da krožek deluje nepretrgoma od leta 1920 do danes. Ob tej svečanosti je Misijonski krožek naročil osebne znamke, ki jih je izdala pošta Slovenija.

Sadove letošnjega delovanja v višini 9.002,00 EUR pa so prejeli misijonarji; s. Marija Pavlišič – Madagaskar, Pedro Opeka – Madagaskar, Janez Krmelj – Madagaskar, Danilo Lisjak – Uganda, s. Jožica Sterle – Ukrajina, s. Mojca Karničnik – Kongo, Jože Mlinarič – Ruanda, s. Ljudmila Anžič – Kambodža, s. Fani Žnidaršič – Bocvana, s. Vesna Hiti – Ruanda, s. Anica Starman – Slonokoščena obala, s. Andreja Godnič – Peru, s. Bogdana Kavčič – Burundi, s. Anita Poljak – Grčija, p. Ernest Saksida – Brazilija, p. Vladimir Kos – Japonska, p. Giuseppe Xotta – Uganda, p. Vincenzo Luise – Burkina Faso, p. Gianni Gattei – Papua Nova

Gvineja in prevozna sredstva v misijonih (MIVA). Ves denar, ki je bil nabran letos s pomočjo našega Misijonskega krožka, je dar dobrotnikov in prijateljev misijonov, srečelova, nabirke ob zaključku šmarnic, nabirke v Rojanu na Krištofovo nedeljo za MIVO (prevozna sredstva v misijonih), Misijonskega odseka Mačkovlje, Slovenske Prosvetne Matice in znamkarske akcije. Misijonski krožek iz Rojana pri Trstu

K Bogu je odšla s. Ljudmila Rus, usmiljenka, Čile Na praznik sv. Male Terezije je Gospod v svoje usmiljeno naročje sprejel misijonarko, usmiljenko s. Ljudmilo Rus, s krstnim imenom Julija, rojeno 28.1.1925 v Čatežu pri Strugah. V Družbo hčera krščanske ljubezni je vstopila leta 1946 v Sieni v Italiji, kamor je prišla kot begunka preko avstrijskih taborišč za povojne izgnance iz Jugoslavije. Še z drugimi enajstimi sestrami je odpotovala v Argentino in nato v Čile, kjer je dolga leta delovala med bolnimi in ubogimi v Provinci HKL Čile na skrajnem jugu te dežele. Bila je vesele

narave, globoko pobožna, preprosta in ponižna ter povsod priljubljena. Vse življenje je ostala v Čilu in tam je tudi pokopana. V rodnih Strugah je bila 21. oktobra maša zadušnica zanjo, kjer so se v duhu od nje poslovili njeni sorodniki in sestre. Ona pa je, verujemo, že deležna polnosti življenja pri njem, ki mu je, tudi kot misijonarka, zvesto služila. Sestram usmiljenkam in njenim sorodnikom izražamo hvaležnost zanjo in globoko sočutje. Sodelavci Misijonskega središča in uredništvo Obzorij

čestitamo jubilantom 75 letnica življenja Janez Mlakar, jezuit, rojen 11. februarja 1941 v Srednji vasi v Bohinju. V misijone je odšel 15. septembra leta 1973. Deluje v Zambiji. 18

65 letnica življenja Pavel Bajec, duhovnik KP, rojen 15. januarja 1951 na Colu. Na Slonokoščeno obalo je odšel 8. decembra leta 1978.

55 letnica življenja Anton Ovtar, lazarist, rojen 1. januarja 1961 v Celju. V misijone je odšel 23. septembra 2001. Deluje v Rusiji.

40 let dela v misijonih Peter Opeka, lazarist, rojen 29. junija 1948 v San Martinu v Argentini. Kot duhovnik je na Madagaskar odšel 31. januarja 1976.


Darovi objavljenih so na naš račun prispeli do 17. 11. 2015. Hvala vsem.

DAROVI – HVALA ADVENTNA AKCIJA | župniji: Sv.Križ-Podbočje, Zavratec | MIVA | župnije: Bate, Bloke, Bučka, Deskle, Grgar, Kostanjevica na Krki, LjubljanaSv.Jakob, Lom, Most na Soči, Otlica, Predloka, Prevalje, Prvačina, Rače, Rakek, Ravnica, Sora, Sv.Katarina-Topol, Sv.KrižPodbočje, Sv.Lenart, Sv.Trojica nad Cerknico, Sv.TrojicaPodlehnik, Šentrupert, Šentvid pri Grobelnem, Škocjan, Škofije, Šmarje pri Jelšah, Trnovo pri Gorici, Unec, Zdole posamezniki: Bizjak Janko, Blejec Marija, Brown Bear Team D.O.O., Buhvald Amalija, Čuk Niko, Frančiškanski Samostan, Frančiškanski Samostan Sveta Gora, Gambittrade D.O.O., Marinko – Družina, Matajc Irena, Merljak Matjaž, Misijonski Krožek Rojan – Trst, N.N., NIJZ, Pšeničnik Marjana, Rustja Božo, Toplikar Boštjan | SKLAD ZA LAČNE | župnija Koper - Sv. Marko posamezniki: Bratuša Andrej, Krašna Natalija, Kravos Stojan, Medvešek Viljem, Morelj Darja, Motaln Betka, Murko Ana, Murko Ana, N.N., Ojsteršek Lidija, Ojsteršek Peter, Preglav Ana, Šimec Tomaž, Vehar Štucin Erna, Vozelj Janez, Zajc Josipina, Žveglič Marija | GOBAVCI | Brišar Valerija | ZA MADAGASKAR | župnija Trebnje posamezniki: Beravs Mihael, Bohinc Anka, Čuk Katarina, Dolenšek Marija Iča, Dolinar Sabina, Gec Miro, Jalen Marija, Jeromen Kavčič Marija, Kešnar Vida, Klemenšek Judita, Klobučar Marjeta, Kovač Marija, Krivonog Pavla, Kržišnik Franci, Ličen Ana, Majer Ivica, Milič Lojzka, N.N., Nardin Simon, Omahen Dolores, Pintar Marjetka, Presetnik Vera, Pucihar Cveta, Pušenjak Marija, Rihtar Frančišek, Rozina Teja, Rožmanec Frančiška, Rupnik Vasilija, Sešek Urška in Jure, Smolnikar Silva, Sodja Slavka, Sušnik Janez, Šuštar Pavel, Urbancl Ivana, Verbič Karel, Vesel Marija, Vugrad Dejan Vukić S.P., Žabkar Valerija | SKLAD ZA MISIJONE | župniji: Bočna, Šmartno pod Šmarno goro posamezniki: Ambrožič Lucija, Demšar Mihael, Iršič Andrej, Jenko Franc, Kapucinski Samostan, Košir Melita, Kozlovič Mavricij, Kozole Cvetka, Kremžar Tomaž, Ličen Anton, Likar Ivan, Magdič Olga, Mernik Zinka, Metropolitana D.O.O., Mikulin Olga, Minoritski

Samostan Piran, Morelj Darja, N.N., Osredkar Fani, Paškič Ilija, Pirc Dragica, Prelc Martin, Rihar Veronika, Rota-Mi D.O.O., Schwarzbartl Tomaž Ervin, Sestre Usmiljenke, Skok Tine, Skribe Katarina, Slokar Darja, Slokar Darja, Snoj Irena, Suhadolčan Franci, Šifrer Marija, Štrukelj Frančiška, Timer Neža Antonija, Trošt Peter, Velepič Anica, Velikonja Štefanija, Žorž Vera, Žveglič Marija | ŠOLANJE BOGOSLOVCEV | posamezniki: Mah Tinko, Mrzel Slavka, Pegan Alenka, Misijonski Krožek Rojan - Trst | LENČKOV SKLAD | N.N. | MAŠNE INTENCIJE | posamezniki: Gartner Ivana, N.N., Seidl Jožef | ZA GRADNJO CERKVA | N.N. ZA URŠULINKE N.N. | LAKOTA ETIOPIJA | župnija Luče ob Savinji posamezniki: Jeromen Kavčič Marija, Medvešek Viljem, Oblak Anton, Oblak Miriam | CIKLON MJANMAR | N.N. | DISPANZER MATANGA | posamezniki: Hvala Mirjam, Jerman Milena, N.N., Novak Milena, Pavlič Frančiška, Podobnik Jožica, Stambuk Igor, Tomažič Anton, Vehovar Darinka, Zabavnik Mitja, Živic Tomaž | DROBIŽ ZA RIŽ-MADAGASKAR | Šubic Ida | S. MARTA MEŠKO | posameznika: Kržan Miklavž, N.N. | JOŽE ADAMIČ | posamezniki: Bregar Jože, Burger Alenka, Kocmur Petra | S. VIDA GERKMAN | posameznici: Omahen Dolores, Primožič Janja | JOŽE MLINARIČ | posamezniki: Kvaternik Tomaž, Misijonski Krožek Rojan - Trst | S. VESNA HITI | župnija Koper Sv. Marko posamezniki: Blejec Marija, Čengija Kata, Demšar Andrej, Misijonski Krožek Rojan – Trst | P. MILAN KADUNC | Knep Marija in Martin | TONE KERIN | župnije: Kranjska Gora, Ljubljana-Črnuče, LjubljanaSv.Nikolaj, Rateče-Planica, Šmarje-Sap posamezniki: Bogoslovno Semenišče, Bračko, Frančiškanski Samostan Brezje, Kern Jože, Klemen, Koncilja Jožica, Kušar Primož, Metropolitana D.O.O., N.N., Pollak Janez, Prnaver Miran, Šušteršič | S. AGATA KOCIPER | Volavšek Marta | JANEZ KRMELJ | posamezniki: Agrometal D.O.O., Bolta Marko | KOSMAČ JANKO | župnija Šentjošt nad Horjulom posamezniki: Misijonski Krožek Rojan – Trst, Sever Andrej, Sušnik Janez, Vrabec Marko,

Vrabec Mirijam | S. ANDREJA GODNIČ | posamezniki: Bešter Helena, Misijonski Krožek Rojan – Trst, N.N., Pirc Dragica, Sedej Andreja, Štuhec msgr. dr. Ivan | DANILO LISJAK | posamezniki: Blejec Marija, Bonuti Hajdinjak Kamila, Krevelj Branko, Logar Marija, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Sušnik Janez | TOMAŽ MAVRIČ | Malalan Nika | S. ZVONKA MIKEC | posamezniki: Murn | MISIJONARKE MATERE TEREZIJE | Kranjc Rafael | S. TADEJA MOZETIČ | posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Kolman Mojca, Rudež Lučka, Šiško Stanislav | JANEZ MESEC | posamezniki: Filak Nevenka, N.N., Pirih Marija, Selan Matija, Strajnar Breda, Šimnic Apolonija, Štrancar Nikolaj župnija Javorje nad Škofjo Loko | PETER OPEKA | župnije: Dobova, Godovič, Gornja Radgona, Ljubljana-Sv.Nikolaj, Ljubljana-Šentvid, LjubljanaŠtepanja Vas, LjubljanaZadobrova, Luče ob Savinji, Polhov Gradec, Stolna Župnija Novo Mesto, Šentjurij-Podkum, Velike Lašče posamezniki: Aljančič Nancy, Ančimer Pirnat Magdalena, Bajuk Katarina, Baša Ema, Bevc Pepca, Bohak Ivan, Bolta Marko, Čepin Ciril, Černe Milena, Demšar Mihael, Dermol Jožica, Dolenc Jože, Esih Terezija, Falant Ivanka, Fister Petra, Frančiškanski Samostan Brezje, Gril dr. Janez, Hmeljak Leon, Ipavec Avgusta, Jereb Marija, Ješovnik Simona, Kastelic Ana, Knep Marija in Martin, Kordiš Rozalija, Kozar Marija, Kramar Nataša, Kranjc Marija, Kranjec Barica, Kremenšek Milena, Krenker Stane, Lah Zmaga, Lamut Vera, Lapajne Marija, Lapajne Vinko, Lavtižar Blaž, Lenassi Roman, Leskošek dr. Franc, Leskovec Tomaž, Ljubi Lidija, Logar Katja, Logar Veronika, Lovšin Jože, Ložar Boštjan in Damjana, Macedoni Anica, Metropolitana D.O.O., Mežnar Klavdija, Mihicinac Marija, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Možina Marjan, N.N., Naš Dom San Justo, Natek Karel, Oblak Anton, Papež Marija, Pavlovčič France, Perko Mira in Andrej, Pintarič Rozka, Pirc Janez in Anica, Pollak Janez, Prelc Martin, Prepadnik Sebastijan, Prša Ivan, Radio Ognjišče, Rauh Rezka, Rejc Helena, Remše Matija, Rimskokatoliški

Samostan MD Lazaristi, Rus Valerija, Sajovec Lojzka, Saksida Bogdan in Silva, Sela Rahela, Selan Matija, Sest Slavka, Skok Tine, Strnad Alenka, Sušnik Janez, Ščavničar Ema, Šef Manja in Tone, Šegula Zdenka, Šmid Janez, Šorli Stanko, Štefanič Aleš, Štepec Alojzija, Štolcar Kolja, Štrukelj Frančiška, Štumpf Terezija, Tominc Lucijan, Trček Družina, Trkov Janja, Uranič Andrej, Vegan Janez, Velepič Anica, Vodlan Silva, Voljč Marija, Vrabič Alojzija, Zajec Martina, Zajec Tina, Završnik Marija, Zgonc Marija, Zidar Stanislav, Zornik Zoran, Žakelj Burke Anita, Žnidaršič Tilka, žup. Karitas Mozirje | S. MARIJA PAVLIŠIČ | Misijonski Krožek Rojan - Trst | S. JOŽICA STERLE | župnija Koper - Sv. Marko posamezniki: Misijonski Krožek Rojan – Trst, Strnad Alenka, žup.Karitas KranjŠmartin | P. MARTIN KMETEC | posamezniki: Gartner Ivana, Krajnc Slavko, Selan Stanka | LAZARISTI NA SALOMONOVIH OTOKIH | posameznika: Grobin Anton, Muha Vera | S. BOGDANA KAVČIČ | posamezniki: Misijonski Krožek Rojan – Trst, N.N. | P. LOJZE PODGRAJŠEK | posameznika: Povh Jože, Ramovš Vera | S. ANICA STARMAN | N.N. | S. ZORA ŠKERLJ | posameznika: N.N., Strajnar Jurij | S. MILENA ZADRAVEC | Muller Marija | S. ANITA POLJAK | Misijonski Krožek Rojan - Trst | S. FANI ŽNIDARŠIČ | posamezniki: Misijonski Krožek Rojan – Trst, Potočnik Branka | JANEZ SEVER | Strajnar Jurij | S. LJUDMILA ANŽIČ | posamezniki: Miklavčič Humar Ljudmila, Misijonski Krožek Rojan – Trst, Muha Vera | S. DORICA SEVER | posamezniki: Strajnar Jurij, Polona Berlec, Gobec Rozalija, Grobin Anton | S. ANICA VLAŠIČ | Muller Marija | S. POLONA ŠVIGELJ | žup.Karitas KranjŠmartin | S. MOJCA KARNIČNIK | Misijonski Krožek Rojan - Trst | MISIJON CRIPAM-BRAZILIJA | posameznici: Muller Ingrid, Volčič Barbara | MARIJINE SESTRE-KIJEV | posameznici: Selan Stanka, Zalar Andreja

Priporočeni dar za tisk Misijonskih obzorij za leto 2016 znaša 9 eur. 19


Končujemo »Leto posvečenega življenja«, ki ga bomo sklenili s Svečnico prihodnje leto, in prehajamo v »Leto usmiljenja«, ki smo ga že začeli z letošnjim praznikom Brezmadežne. V teh adventno božičnih dneh pomenljivo prekrivanjae dveh vsebin našega življenja in vere, ki sta obe izrazito božični. Z vstopom Boga po Detetu Jezusu v svet in med nas postaja »tukaj« z Božje strani vse posvečeno. Bog, vsemu navkljub, ni razočaran ne nad svetom, ne nad nami. Njegovo zaupanje v človeka je neskončno in spet prihaja. Pa ne s pomilovanjem, vzvišenostjo in od zgoraj, temveč od spodaj, kot nebogljeno dete, eden izmed nas, solidaren z nami in sočuten. Edini, ki bi resnično lahko bil usmiljen z nami, ki bi nas lahko v naši šibkosti pomiloval, tega ne počne in stopi v naše vrste, ob nas, z vsem spoštovanjem in rahločutnostjo. Tega ne moremo razumeti, pred tem lahko le osupnemo. Veliko stvari ne razumemo, večine ne. Vedno znova pa si zaželimo: »Da bi se le razumeli pa bo v redu«. Tudi Boga ne razumemo, ne takrat, ko smo sredi preizkušenj, ne ko doživljamo njegovo izničenje za nas. Mar nam to ne sporoča, da je pomembnejše od razumevanja spoštovanje. To vnaša v naš odnos do Boga skrivnost in nekaj svetega, kar nam omogoča, da postaja svet tudi človek ob nas in celotno stvarstvo. Česa naj si ob letošnjem božiču in začetku leta bolj želimo kot ravno tega. Če na svetu ni nič več sveto; ne bližnji, ne družina, ne narava, je v božjih očeh to vendarle še vedno drugače. Vsak izmed nas mu je svet, zanj ni ne papež, ne Obama, ne zadnja številka begunca ali migranta v neskončni koloni več ali manj. Zanj je vsakdo nekdo, zato pa smo si različni in nas kliče po imenih in se v vsakem izmed nas na svoj način rodi. Odprimo se, da se bo to lahko zgodilo v nas in v spoštljivosti poskrbimo in pustimo, da se bo to lahko zgodilo tudi v drugih, blizu in daleč okrog nas. To je vse, in niti ni malo, kar lahko storimo ali pa vsaj omogočimo sebi in drugim, da bomo ljudje in svet, posvečeni in sočutni, kar Božič je. za Božič in novo leto vsi iz uredništva in Misijonskega središča

Jaslice v župniji Celje-Sv.Jožef

… niti ni malo, kar lahko storimo …

Profile for Misijonsko Središče Slovenije

Misijonska obzorja december 2015  

Misijonska obzorja osveščajo in seznanjajo ljudi v Sloveniji z delom in projekti v misijonskih deželah. Revija je pomembna tudi zaradi med c...

Misijonska obzorja december 2015  

Misijonska obzorja osveščajo in seznanjajo ljudi v Sloveniji z delom in projekti v misijonskih deželah. Revija je pomembna tudi zaradi med c...

Advertisement