__MAIN_TEXT__

Page 1

Misijonska obzorja POGLED PO SVETU

04

let o 31

av g u s t 2017

p r ip o r o Ä?eni d a r z a t isk M O 1,5 0 E UR

Praznik vzajemnosti duhovnega in materialnega


Beseda urednika JOŽE PLANINŠEK, CM

Dobrodošli doma Življenje v poletnih mesecih na vseh področjih poteka malo drugače, ne glede na to, ali smo zaznamovani s počitniško ihto, dopusti, morjem in podobnim ali ne. Svet je postal tako zelo eno, da se temu ne moremo izogniti, ob tem pa je morda potreba po tesnejših, tudi osebnih srečevanjih stopila malo v ozadje. Ko pomislim na srečevanja misijonarjev na obisku v domovini, ki pri nas potekajo že preko štiri desetletja, so bila prvotno zagotovo drugačna, čustveno bolj napeta, saj smo se srečali po mnogih letih in seveda v času, ko je bilo pisanje pisem še po pošti in ni bilo elektronskih medijev, ki bi nas držali, kot danes, v nenehnem stiku z vsemi. Zaradi tega pa želja po srečevanju ni nič manjša, le da morda manj vemo, kaj v resnici s srečevanji hočemo. Morda ne znamo priti več skupaj, tudi le za to, da bi bili skupaj. Okoliščine se spreminjajo, temeljne človekove potrebe pa zagotovo ostajajo in še vedno potrebujejo odgovora, morda le čim bolj ustreznega. Včasih me prešine misel, zakaj ljudje navadno ne izkoristijo svojih počitnic za to, da bi bili doma na dopustu. Kar

čudno je slišati, če bi kdo rekel, dopust pa bom izkoristil za to, da bom doma. In vendar bi moglo biti to nekaj izredno lepega, saj ob tem dom ni le kraj vsakdanjih medsebojnih napetosti, boja za preživetje, vzgojnih in drugih težav, srečevanja z boleznijo in podobnim, temveč tudi kraj, kjer sem na dopustu, kjer počitnikujem, kjer praznujem. Praznujem, s prazniki smo tudi nekako čudni, saj gremo ob njih najraje, če si to lahko privoščimo, na obed v gostilno in smo na istem kot prej. Spet smo lepoto praznovanja prestavili iz domačega okolja nekam drugam in s tem odvzeli tisto, kar bi nam dom lahko žlahtnilo. To razmišljanje nima veliko skupnega z našo misijonsko vnemo, ali pač. Govori nam o nečem temeljnem, ki se je ne le iz zgoraj omenjenega družinskega, domačega okolja umaknilo, temveč lahko izginja tudi z drugih področij našega življenja, recimo misijonske razsežnosti naše vere. Sodobna popredmetena družba potrebuje misijonarja človeka, ki v razosebljeni svet prinaša osebni stik, česar pa je sposoben le uresničen človek. Uresničenost in

Katoliški Groblje, Rim, Buenos Aires Lado Lenček C.M. misijoni 1923-1987 urednik KM 1938-1987 MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija Tel. : 01/300 59 50, Faks: 01/300 59 55 E-mail: missio@rkc. si http://www. missio. si Uradne ure vsak dan od 8h do 13h. Misijonska pisarna v Mariboru je od 1. januarja 2015 zaprta. Glavni urednik: Jože Planinšek, CM Pomočnica glavnega urednika: Tina Jež Lektor: Jurij Devetak, CM

Odgovarja narodni ravnatelj za misijone: Matjaž Križnar Oblikovalec: Hanzi Tomažič Grafična priprava: NEBIA, d. o. o. Tisk: Para, d. o. o. Naklada: 5300 izvodov Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja prispevka ali iz arhiva MSS. ISSN 1318-4369 Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno. Priporočeni dar za posamezni izvod je 1,50 EUR.

suverenost človeka kot posameznika, - razumljivo še toliko bolj misijonarja, ki na prvi pogled nikjer ni doma, - pa se začenja prav v tem, da vendarle je nekje doma. Biti doma je veliko več od romantičnega govorjenja, je človekova notranja moč, vzdržljivost in uravnovešenost ter sposobnost udomačiti še druge. Ni brez pomena misel Matere Terezije: »Kaj lahko narediš za mir na svetu? Pojdi domov in ljubi svojo družino.« Glede na to, da pa smo v medsebojnih razmerjih vedno tudi nedorečeni in nikjer povsem doma, nam Bog zagotavlja še en dom, znotraj Njega, kjer smo brezpogojno sprejeti in varni. Biti doma je tako veliko več, kot si morda mislimo; dom, domovina, družina ali skupnost pa so zagotovo prvi kraji, kamor je prav, da gremo na počitnice ali dopust - in niti ni pretirano rečeno, če tudi na duhovne vaje. Dobrodošli, dragi misijonarji, doma, kakor tudi vsi misijonski prijatelji, ki vas dosegajo te vrstice in naj vam bo občutek doma in domovine globoka notranja osvežitev in poživitev.

Izhajajo v Ljubljani od 1987 Celoletni prispevek za MO za leto 2017: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. Vplačila nakazujte na transakcijski račun MSS, Kristanova 1, Ljubljana, namen nakazila: naročnina MO, št. transakcijskega računa pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, Vplačila iz tujine s čeki na naslov: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, 1000 Ljubljana Slika na naslovnici: Blagoslov misijonskih vozil na Brezjah Foto: Jožef Pavlič / Družina


S POGLEDOM V SVET

Papeževa poslanica za prvi Dan revnih MATIJA NARED

Trinajstega junija 2017 je papež Frančišek izdal poslanico, namenjeno 1. svetovnemu dnevu revnih, ki se bo v katoliški Cerkvi po vsem svetu obhajal na 33. navadno nedeljo, ki bo letos 19. novembra. Dan revnih je papež razglasil zato, da bi krščanske skupnosti po svetu postale še jasnejše znamenje Jezusove naklonjenosti do revnih in do najbolj potrebnih. Ob enem naj bo ta dan tudi opozorilo za vse, naj se obrnejo k pomoči potrebnim, kajti tudi ti so naši bratje in sestre. Bog je namreč naredil nebeško kraljestvo za vse.

z marginalizacijo, zatiranjem, nasiljem, mučenjem in zapori, vojnami, nevednostjo in nepismenostjo, s pomanjkanjem dela, suženjstvom, izgnanstvom … Revščina ima obraz žensk, moških in otrok, ki jih izkoriščajo različni interesi moči in denarja. »Kakšen grenak in neskončen seznam bi morali sestaviti, če bi dodali revščino, rojeno iz socialČeprav lahko občasno pomagamo ne nepravičnosti, moralne degeneraPoglejmo povzetek papeževe ljudem v stiski, da si s tem olajšamo cije, pohlepa nekaterih posamezniposlanice. vest, bi morali to razumeti predvsem kov in splošne brezbrižnosti!« dodaja Naslov poslanice »Ne ljubimo z bekot resnično srečanje z revnimi in papež. Oblik revščine je veliko in prav sedami, ampak z dejanji« izhaja iz kot delitev dobrin, ki postane način vsi smo odgovorni za to, da skupaj 1. Janezovega pisma (3,18), ki nakaživljenja. Srečanje z revnimi pomeni iščemo novo vizijo življenja in družbe. zuje zelo jasen kontrast med prasrečanje s trpečim Kristusom. Pokli- Vsi revni – kot je rad govoril blaženi znimi besedami, ki so velikokrat na Pavel VI – pripadajo Cerkvi z »evannaših ustnicah, in med konkretnimi cani smo namreč, da smo jim blizu, da jih sprejemamo, da smo jim blizu geljsko pravico«. Zato so tudi blago­ dejanji. Ljubezen, pravi papež, nima s svojo toplino ljubezni. slovljene roke, ki sprejemajo revne in alibija! Če hočemo ljubiti, moramo Za Jezusove učence je revščina klic k jim pomagajo, to so roke, ki prinašajo ljubiti tako, kot je Jezus ljubil revne. temu, da sledijo Jezusu v njegovi reupanje. Blagoslovljene so roke, ki preLjubezen, ki nam jo je pokazal Bog segajo ovire v raznih kulturah, religipo Jezusu in njegovem žrtvovanju, je vščini, ki vodi v nebeško kraljestvo. tista, na katero moramo odgovarjati, (Mt 5,3; Lk 6,20). Revščina pa pomeni jah in narodnostih … ki ne sprašujeimeti tudi ponižno srce, ki sprejejo za povračilo, brez raznih »čejev«, in sicer z vsem tem, kar smo, vključma svoje omejenosti in grešnosti, »toda« in »mogoče«; to so roke, ki no z našimi omejitvami in grehi. To, kar smo zastonj prejeli, moramo tudi kar pomaga premagati skušnjavo, da kličejo Božji blagoslov na svoje brate in sestre. posredovati naprej, saj lahko te izku- bi se počutili vsemogočni in nesmrtni. Revščina je naša notranja drža, Ta dan je torej namenjen vsem šnje oblikujejo naše življenje ter priki nam preprečuje, da bi gledali na ljudem dobre volje, da bi znali obrniti našajo sočutje in dela usmiljenja v denar, kariero in razkošje kot na svoj pozornost na potrebne, ki nas prosijo korist naših bratov in sester, ki po­ cilj v življenju in kot pogoj za srečo. za pomoč in solidarnost. Ta dan je trebujejo pomoč. Revnega namreč Revščina nam odpira vrata k odgonamenjen temu, da bi opogumil Bog sliši (Ps 34,6), sliši pa ga tudi Cerkev že od svojih začetkov. Cerkev vornemu življenju. »Tako razumljena vernike k sprejetju kulture srečevarevščina je merilo, ki nam omogoča, nja. Zato smo vsi povabljeni k odprmora biti v službi revnih. Kristuda presodimo, kako najbolje uporatosti in delitvi z revnimi s konkre­ sov učenec mora živeti v bratstvu biti materialne dobrine in zgraditi tnimi deli, ki odražajo solidarnost. in solidarnosti z vsemi drugimi, za odnose, ki niso niti sebični niti poseTa novi svetovni dan bi zato moral kar lahko najdemo mnogo napotil v Svetem pismu, med katerimi so tudi sivni,« povzema papež po Katekizmu postati jasen poziv naši vesti ter nam katoliške cerkve. omogočiti rast v prepričanju, da nam Jakobove besede, da je vera brez del Če želimo pomagati spremeniti zgodeljenje z revnimi omogoča razumemrtva (2,14-26). dovino in spodbujati pravi razvoj, ti najglobljo resnico evangelija. In k Čeprav so se kristjani v zgodovini vsem tem dejanjem nam bo pripomopogosto oddaljili od teh zapovedi, pa moramo slišati krik revnih in se obvezati, da se bomo borili proti njihovi gla tudi molitev, ki je v srcu mnogih med njimi ni nikoli manjkalo ljudi, odrinjenosti. Čeprav v današnjem pobud za dobra dela. ki so te zapovedi spoštovali in so se času težko vidimo revščino, jo kljub (Povzeto po: http://www.news.va/ posvečali službi revnim. Papež nam vsemu vsakodnevno srečujemo skozi en/news/first-world-day-of-the-poorza poseben zgled pokaže Frančiška obraze, zaznamovane s trpljenjem, -2017-let-us-love-not-w) Asiškega. 3


MISIJONSKi PRIČEVALEC

Molitvena opora misijonarjem Pomenljivo sta se letos združili na Brezjah, ob jubileju MIVA, dve razsežnosti misijonskega dela, duhovna in materialna. Celostno misijonsko poslanstvo Cerkve je v sožitju obojega. Veličastnost vsega zbranega in nabavljenega za misijonarje ter njihovo delo dobi svojo pravo vrednost, ko je vse tudi izmoljeno, molitev pa v konkretnem dobi svojo verodostojnost. Trideset let MIVA Slovenije in osemnajst let Misijonske molitvene zveze sta lepa jubileja ter veliko pričevanje. V pretekli številki smo prisluhnili poosebljeni MIVA, gospodu Kumpfmüllerju, to pot pa nam govori gospod Jožef Lipovšek, ki prav tako zavzeto vodi in usmerja sedaj Misijonsko molitveno zvezo. Začniva najprej s kratko predstavitvijo Misijonske molitvene zveze. Misijonska molitvena zveza je družina, ki po zgledu zavetnice Sv. Terezije Deteta Jezusa moli od ponedeljka do petka za vse misijonske celine, kjer delujejo misijonarji. Različne, še posebej, če so dobre, dejavnosti so vedno povezane tudi z določenim imenom, človekom. Kaj tebi pomeni takšno misijonsko poslanstvo? Misijonsko poslanstvo mi pomeni priložnost, da še bolj spoznavam, kako pomembno je načelo »moli in

4

Živimo v popredmetenem in materializiranem svetu. Pomeni to dobro izhodišče za duhovno poslanstvo, ki ga molitev zagotovo opravlja, ali ga otežuje? Kdor rad moli, vedno bogati svet in prinaša v ta materialistični svet luč vere, ki je kot kvas, sol ali gorčično zrno, ki zraste v mogočno drevo. Ob začetku mojega poslanstva sem dobil od Misijonskega središča sliko, delaj«, ki ga misijonarji uresničujejo na kateri je mogočno drevo, v senci vsak dan, molivci pa jim pomagamo z pod njim pa so ljudje. Vsak dan pogleredno molitvijo in darovi za misijone. dam to sliko in vedno bolj razumem simboliko tega drevesa v primerjavi Kako povezuješ svoj človeški in z današnjim svetom. duhovniški poklic z misijonsko razsežnostjo Cerkve? Kakšen je odziv ljudi na povabilo k Vsak poklic ima svoje značilnosmolitvi, se ti zdi, da je na področju ti. Te pomagajo pri prenovi sebe, pri materialne podpore misijonov lažje tem, da nekaj narediš za blaginjo najti sodelavce kot na duhovnem? človeka, družbe in Cerkve. Zato mi Odziv je dober in ljudje čutijo, da misijonsko poslanstvo odkriva, kako je molitev potrebna. Nekateri pa je Cerkev po svoji naravi resnično mi- morda vidijo večji pomen v darosijonska in kako lahko kot duhovnik vanju za misijone. To je odvisno od še bolj uresničim sebe kot človeka v vzgoje človeka, domače družine, odnosu do bližnjega ter duhovnika v župnije, družbene situacije. Tresluženju vsem. nutno je pomanjkanje duhovnih


poklicev. Vse to odseva tudi v misijonih in v naši Misijonski molitveni zvezi. Zato je potrebno še bolj moliti. Čutiti je, da bi nekateri krogi želeli videti Cerkev kot humanitarno delavko, kot tako jo tudi pohvalijo, pa je vendarle to njeno poslanstvo drugotnega pomena, posledica nečesa drugega. Kako se ti zdi, je treba stvari povezovati med seboj? Cerkev ima jasno poslanstvo, ki ji ga je dal Jezus Kristus. Da vidijo Cerkev

kot “ubogo vdovo” iz evangelija, ki je dala dva novčiča, je vedno posledica družbenega pojmovanja. Ne zavedajo pa se, da je Jezus pohvalil vdovo, ker je dala vse, kar je imela. Večkrat se gleda na Cerkev preveč iz institucionalnega vidika, premalo pa iz odrešenjskega vidika, da je Cerkev misijonska in potrebna, da je njeno poslanstvo »biti v svetu, a ne od tega sveta«. Sam si na župniji, dovolj je dela in skrbi, kako ti uspe poleg rednega dela voditi še Misijonsko

molitveno zvezo? Imaš občutek, da te kolegi pri tem podpirajo? Rad bi, da bi se lahko še bolj dal na razpolago, saj mi včasih zaradi župnijskih obveznosti primanjkuje časa za misijone. Opažam pa, da sem s tem pridobil v župniji ljudi, ki prej niso bili tako aktivni za misijone. Glede mojih kolegov pa vidim, da so zelo prizadevni pri misijonskih akcijah, kot so MIVA, Misijonska nedelja, Trikraljevska akcija, Koledniška akcija ...

Misijonska molitvena zveza – MMZ,

povezuje ljudi, ki molijo in darujejo svoje trpljenje za misijone. Njeni začetki segajo v leto 1999, ko je pobudo zanjo dal nekdanji misijonar v Kongu msgr. Anton Pačnik in jo tudi vodil vse do leta 2011. Nasledil ga je Jožef Lipovšek, župnik pri sv. Petru pri Mariboru. Molivci MMZ vsak dan zmolijo desetko rožnega venca po namenu: v ponedeljek za Afriko v torek za Ameriko v sredo za Evropo v četrtek za Avstralijo in Oceanijo v petek za Azijo. 5


MISIJONSKA ZAKLADNICA

Nič novega pod soncem PIŠE FRANC SODJA LETA 1970

Prastari rek, da se zgodovina ponavlja, ker človek po svoji naravi ostaja isti, ne drži vedno v vseh podrobnostih, v glavnem pa. Danes radi govorimo o novem. Nič več po starem: niti maša niti pastoralno delo in še prerokujejo spremembe v življenju Cerkve, da ne govorimo o svetovnih družbenih in gospodarskih spremembah. Zlasti mladi ljudje imajo radi novo, to že iz občutka, ker ne bi radi živeli po starem. To je bilo v vseh dobah in bo najbrž do sodnega dne. Tudi to ni novo, da mladina želi novo. Ni čuda, da tudi v misijonskem delu govorimo o novem: novih pogledih, novih metodah, čisto novem pojmovanju, kaj naj danes bo misijonar in kaj naj dela in kako naj dela. V bistvu pa se vračamo na staro, na tisto prakrščansko, na življenje in tudi misijonsko delovanje prve Cerkve, seveda prilagojeno dvajsetemu stoletju. Končno je to bila misel Janeza XXIII. Hotel je, da se na čiste evangeljske temelje postavi vse delovanje Cerkve, pa v sodobni obleki. Ko danes pišemo, da je misijonsko delo predvsem socialno in karitativno delo, nismo s tem povedali nič novega; postavili smo na besedo misijon le nov naglas, ki je v premnogih misijonskih deželah aktualen. Lahko pa zaidemo v svéta pretiravanja, če bi zgubili z vida bistveni cilj cerkvenega poslanstva in bistveni namen misijonskega dela. Nobeno karitativno delo nas ne reši glavnega: odreševanja ljudi iz »suženjstva pokvarjenosti v svobodo Božjih otrok«. Končno bi tudi v misijonih bili le paralela Kennedyjevim »peace corps«, če bi res ne imeli drugega namena kot pomagati ubogim iz stiske. Je in ostane no­ tranji smisel misijonskega dela: zakoreninjenje Cerkve tam, kjer je še ni. Bistveno vendarle ostane: nadaljevanje učlovečenja Božje Besede. 6

Seveda pa tega ni moč doseči brez učinkovite ljubezni: ne le ljubezni do duš in duhovnega življenja, ampak ljubezni tudi do teles in tvarnega življenja. Prvi kristjani niso imeli tega problema: iz evangelija jim je bilo umevno samo po sebi, da morajo z brati in sestrami deliti kruh, ne za reklamo, ne da bi karitas porabljali za nekakšno misijonsko metodo, ampak ker so vzeli ljubezen zares in gledali človeka v celoti, v njegovi zemski bitnosti in v njegovih večnostnih težnjah. Danes se Cerkev tudi v misijonskem delu otresa srednjeveškega triumfalizma, borbene težnje po osvajanju; hoče biti služabnica. Zato je vsak misijonar služabnik naroda, med katerim živi. A je služabnik vseh, »učenih in neukih«, kot pravi sveti Pavel, bogatih in revnih. Evangelij se ne omeji le na revne; kot se ne omeji samo na bogate ali učene. Končno gre za pričevanje evangelija. Z vsem svojim pojavom mora vsaka mlada misijonska Cerkev pričevati ves evangelij. In če je temelj postave ljubezen, mora ta

izžarevati iz misijonarja in novokrščencev, iz vse mlade krščanske srenje. To je bila misel prvih kristjanov; vodila je misijonsko delo v srednjem veku in je ‚nov‘ poudarek sodobnemu misijonskemu delu. Gre za polnost življenja, za utelešenje Kristusa v vsakem narodu; On pa je danes kot nekdaj poslan, da ozdravlja, deli kruh, tolaži, grešnike sprejema in neprestano oznanja: približalo se je Božje kraljestvo. Namesto svetih pretiravanj bo sveto skladje vsega evangelija najbolj trdna osnova življenju Cerkve tudi v dvajsetem in enaindvajsetem stoletju, pa bo tudi v vseh stoletjih trdna osnova njenemu misijonskemu delu. Mnogokaj je svojim apostolom za vse čase naročil Kristus, a končno naročilo je bilo: Pojdite po vsem svetu in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Zato ne smemo izgubiti poguma, da v misijonskem delu ne bi upali prepričano oznanjati evangelija in zasajati in zakoreninjati Cerkve v misijonskih narodih.


BURUNDI

Naš misijon je tudi vaš misijon S. BOGDANA KAVČIČ, USMILJENKA, BURUNDI

Zelo se me dotaknejo vsa pisma misijonarjev in misijonark, ki jih pišejo v Misijonska obzorja iz drugih afriških držav ali od drugod po svetu. Povsod se zadajajo rane in povsod se najdejo roke, da zdravijo te rane in srca, da jih blažijo z razumevanjem in nežnostjo ... In „Misijonska zakladnica“ je res zakladnica, iz katere se lahko črpajo lepe misli, recimo g. Sodje. Tako aktualno po skoraj 50 letih. Zanimivo in lepo branje g. Draga Ocvirka, kako se je revija rojevala. Čeprav je 30 let že kar daleč, je po branju vse tako blizu. Še vedno se spominjam, kako smo skrivali „Katoliške misijone“, ki sem jih dobila od naših sester v Parizu, da sem jih nesla domov, v Beograd. Le eden ali dva izvoda za celo Provinco, iz katerih smo črpali ljubezen do misijonov in molili za misijonarje. V tistih časih se mi zdi, je bila v nas „premoljena ljubezen na kolenih“, kot se tako lepo izrazi g. Sodja. Tudi jaz želim podeliti z vami nekaj svetlih dogodkov iz naše župnije, dogodkov, ki dajejo pogum in ki smo jim priča. Imamo osem „združenj žena“, to je okrog sto žena, večinoma so vdove, druge samske (njih možje so vojaki), tiste, ki so obolele za AIDS - om itd. Enkrat na teden prihajajo delat. Delajo na vrtu, čistijo okolico cerkve, okrog katere je še vedno veliko odpadkov, nasadile so tudi več kot 2000 sadik dreves raznih vrst. Zaslužijo si nekaj iz pomoči, ki jo darujejo slovenske matere preko projekta Z delom do dostojnega življenja Slovenske Karitas. Te žene počasi postajajo bolj solidarne med seboj. Vedno gredo skupaj na njive kopat, ko se pripravlja za setev ali ko se pobira pridelek ... Enkrat gredo k eni, drugič k drugi in tako delo hitro napreduje. Medsebojna pomoč jih druži. Sedaj, ko se bo začela suha doba, bodo šle pomagat pri pripravi opeke iz zemlje. Tako bodo pomagale zgraditi hišico neki ubogi ženi, ki biva v eni »kabani« kot za koze. In še enemu katehistu, ki se mu je hiša podrla v velikem deževnem neurju. Prve, ki so začele delati, so si že prislužile kozo in bodo počasi imele gnoj za svoje njive, otroci pa so si zaslužili zvezke ter druge šolske potrebščine. Med temi ženami je ena obolela za AIDS - om, Mediatrice ji je ime. V hiški je živela s svojimi otroki v skrajni revščini. Kristjani - krščanska

skupnost - so ji pomagali zgraditi nekoliko večjo hišo. Me smo ji obljubile streho, vrata in okna, kar največ stane. Hišo so razširili in še kuhinjico so naredili zadaj. Ta žena vodi skupino drugih žena. Je odlična voditeljica in pod njenim vodstvom vse napreduje. Že trikrat nam je prinesla sladki krompir iz njene njive in noče, da ji vsaj malo plačamo, ker pravi, da to, kar delajo, ji je prineslo blagoslov in da je prvič, da ni lačna ne ona ne njeni otroci. Pred nekaj tedni so prišli z enega hriba trije fantje kot predstavniki mladine na tem hribu. Okrog 40 fantov se je zbralo skupaj in so ustanovili društvo „Solidarnost“. Želijo, da njihov hrib napreduje in so pripravljeni delati. Prišli so prosit za pomoč pri zajetju studenca. Do sedaj so zajemali umazano vodo. K njej se je prihajala napajat vsa živina in tudi ljudje. Sama sem videla, v kakšni mlaki zajemajo in da voda smrdi. Ko vidimo njihovo navdušenje ... Res se jim splača pomagati, saj so pripravljeni sodelovati in pripraviti kamenje, pesek, ilovico. Radi bodo pomagali s svojimi rokami. Teh 40 mladih fantov in tudi deklet res lahko veliko naredi za napredek njihovega hriba. Po drugi strani pa živimo vedno v negotovosti ali v strahu, da bo zdaj zdaj počilo v državi, ki živi v veliki ekonomski krizi in napetosti. Živimo tudi v strahu, da se begunci, ki so v sosednjih državah, vrnejo oboroženi.

Že več kot tri mesece se bencina skoraj ne dobi, le po kapljicah. Ko pripelje na črpalko cisterna, se takoj nabere dolga vrsta avtomobilov in v nekaj urah je vse izpraznjeno. Cene rastejo. Ljudje postajajo vedno bolj ubogi. Na srečo vsaj zemlja nekaj rodi, da ni prevelike lakote ... Čeprav je veliko podhranjenih, od starčkov do otrok. Pred nekaj dnevi je bil med nami lazarist, ki je pripravljal katehiste in druge primerne ljudi za „ljudski misijon“ v naši župniji. Navadno sodelujejo pri misijonu vsi tisti, ki so sposobni voditi bogoslužje Božje besede. Želijo obiskati prav vse družine v župniji, družine katoličanov in mešanih zakonov, žene, vdove, starčke itd. Dvainsedemdeset apo­ stolov bo šlo oznanjat veselo novico. Tudi naše sestre in sedem duhovnikov misijonarjev bo sodelovalo. Čutiti je, da so vsi željni božje besede in z veliko pozornostjo sledijo pripravi. Zanje bo ta dogodek enkraten, saj ga bodo doživeli prvič v življenju. Da, pomagajte nam z molitvijo, da bi naša ljubezen do Kristusa, do Cerkve bila na kolenih premoljena (F. Sodja). Ravno tako moja zahvala za vse, kar ste mi, kar ste nam. Naš misijon je skupni misijon, le da je vsak na svoj način pričevalec, na svojem kraju, en člen te velike verige, ki nas povezuje v Svetem Duhu za Božje kraljestvo. Hvala, tisočkrat hvala vsem in vsakemu posebej. Molim za vas. 7


PRAZNOVALI SMO

Vse je mogoče, z božjo pomočjo in rokami dobrih ljudi SLAVKO KALAN – ŠKOFIJSKI ANIMATOR

V prejšnji številki smo obširno poročali o MIVA Slovenija, kar je bila še posebej priprava na Krištofovo nedeljo, pa vendarle tudi v znamenju obhajanja 30. jubilejnega leta njenega delovanja pri nas. Tokrat se ustavljamo ne Brezjah, kjer je bilo osrednje praznovanje na Krištofovo nedeljo, z dvema utrinkoma in s slikami, ki nam o dogodku nazorno govorijo. 30 let MIVA Slovenija Eno od osnovnih poslanstev Cerkve je oznanjevanje. To je poslanstvo, ki ga je zaupal apostolom Jezus Kristus in ki je naročil svojim učencem: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.« (Mr. 16,15) Evangelij je veselo oznanilo. To oznanilo veselo in zelo uspešno širijo tudi slovenski misijonarji po vsem svetu. Vendar, brez Božje pomoči in pomoči iz domovine, pomoči duhovnikov in laikov, ki organizirajo različne akcije, bi ostali največkrat praznih rok, kljub bogatemu osebnemu daru, ki ga neprestano nosijo s seboj v svojem srcu. Nikoli ne bom pozabil enega od prvih pisem misijonarja Toneta Kerina z Madagaskarja, v katerem mi je napisal prošnjo za pomoč v enem

Foto Jožef Pavlič - Družina

Gostje MIVA Avstrija, s katerimi vrsto let uspešno sodelujemo

8

stavku: »Kako naj oznanjam evangelij ljudem, ko pa mi ljudje pred očmi umirajo od lakote? Tukaj sem sam z Bogom, vendar brez osnovnih sredstev za pomoč ljudem. Najprej jim moram dati jesti, šele potem me bodo poslušali in verjeli.« Prav v tistem času se je rodila tudi MIVA Slovenija. Na Brezjah smo se v nedeljo, 23. julija, Bogu zahvalili za pogum in moč, ki nam jo je podaril pred tridesetimi leti. Mariji pa smo ponovno izročili v varstvo vse naše misijonarje in misijonarke. Kljub dopustom in počitnicam se je zbralo lepo število vernikov, ki radi darujejo od tega, kar imajo, ker so prepričani, da bo njihov dar prišel v prave roke. Ali kakor je v nagovoru prav konkretno razložil misijonar Jože Adamič z Madagaskarja, ko je dejal da MIVA prinaša Jezusa v domove na misijonskem polju, da rešuje življenje čisto konkretno in da MIVA prinaša

Jezusa tudi v naše domove, domove darovalcev ter da rešuje marsikdaj tudi konkretno pomanjkanje vere v Sloveniji in svetu. Koliko dobrega storimo tukaj, ko imamo praktično v izobilju vsega in dovolj ter morda celo preveč, se sploh ne zavedamo. Ne smemo pa pozabiti tudi na molitev, vseh tistih ljudi, ki redno molijo za naše misijonarje. Nekoč mi je dejal prav ta isti misijonar Tone Kerin, da mu prav takrat, ko je najbolj sam, daje moč in pogum misel na ljudi v Sloveniji, da molijo prav za njega. To mu pomeni pravzaprav največ! Danes, po 30 letih, misijonarji še vedno stopajo pred lačne, pred bolne, pred preganjane, pred ljudi, oropane osnovnega človekovega dostojanstva. Prav misijonarji jim morejo vsaj delno zakrpati to pomanjkanje, če imajo s čim. Če imajo prazne roke, ne gre. Res pa je, da večina misijonarjev, ko nima nič, še vedno daruje, daruje svoje srce, ki je polno ljubezni Stane Kerin, Bogdan Oražem, Jože Adamič, Franc Kumpfmüller in Matjaž Križnar pred blagoslovljenim vozilom, namenjenim na Madagaskar


in Jezusa. MIVA jim pri tem, da ne bodo hodili pred svoje ljudi praznih rok, lahko pomaga. Najprej mi misijonarjem, oni pa veseli in zadovoljni ter polni hvaležnosti do darovalcev, naprej. Tudi v »razvitem svetu« marsičesa primanjkuje, toda ne tega, kar primanjkuje na misijonskem področju (avtomobilov, zdravil, hrane, šol in bolnišnic). Še bolj kot nekoč nam v Evropi primanjkuje človekove bližine in topline, ter resničnih odnosov. Primanjkuje tudi veselja do življenja, primanjkuje vere v Boga, ki podarja več, kakor ga prosimo. Razkorak med revnimi in bogatejšimi sloji prebivalstva se v resnici dogaja in celo širi že

kar nekaj desetletij. Ne smemo si zatiskati oči, da je potrebno duha veselega oznanila evangelija začeti širiti tudi med nami. Ne prepustimo se javnemu mnenju češ, da je vse v redu in da ne smemo »jamrati«. Upravičeno moramo prekiniti tako imenovano »brezveznost« češ, da se nikjer nič ne da narediti. Če se ne bi dalo nič narediti, g. Franc Kumpfmuller ne bi zmogel prvega koraka, ko je v sosednji Avstriji sprožil konkretno

akcijo med svojimi verniki. Če bi bilo vse zaman, takratni nadškof Šuštar iz Ljubljane in g. Kopeining iz Avstrije ne bi spodbudila konkretnih korakov za Slovenijo. Ta spodbuda je bila zaupana takratnemu kaplanu Stanetu Kerinu in zadeva je zaživela in uspešno živi ter nadaljuje svoje poslanstvo. Torej lahko rečemo vse je mogoče, z božjo pomočjo in s konkretnimi rokami, ki jih Jezusu podarimo dobri ljudje.

Utrinek s praznovanja ob jubileju MIVA in »polnoletnosti« MMZ Z velikim veseljem smo se v nedeljo, 23. 7. 2017, župljani Zreč, Stranic in sosednjih župnij dekanije Slovenske Konjice podali na Brezje. Zakaj? Ker je bilo napovedano srečanje ob 30-letnici Mive in 18-letnica - polnoletnost misijonske molitvene zveze. In ker je z MMZ začel nekdanji župnik (in misijonar) iz Zreč mag. Anton Pačnik, smo se čutili dolžni sodelovati in dopolnjevati čudovito zgodbo podpore pri oznanjevanju evangelija po širjavah in daljavah sveta. Po prihodu smo se pridružili in z veseljem sodelovali pri molitveni uri. Sledila je sveta maša, ki jo je zaznamovala navdihujoča pridiga misijonarja Jožeta Adamiča. Po sveti maši je bilo lepo opazovati in »začutiti šopek« misijonskemu delu predanih ljudi. Ne le misijonarjev in zavzetih nekdanjih in sedanjih sodelavcev v Misijonskem središču, ampak tudi družino Sešek in veliko število molivcev. Sledil je blagodejen obisk milostne podobe Marije Pomagaj. Našo pot proti domu so zaznamovali trije mladeniči: Janez, Timi in bogoslovec Florjan. Nadvse veseli in potrjeni v osnovnem poslanstvu vsakega kristjana – misijonski zavzetosti - smo se razšli na svoje domove, a v resnici se je družina prijateljev in lepota našega poslanstva povečala. In tako naj traja … Peter Leskovar, župnik 9


KAZAHSTAN

Misijonske drobtinice z vlaka P. MIHA MAJETIČ, MINORIT, KAZAHSTAN

Oglašam se vam iz vlaka, ki premaguje razdaljo med Pavlodarjem in Astano. Za mano je že dobrih 250 kilometrov, do prihoda v glavno mesto pa me čaka še 200 kilometrov. Vračam se od sester klaris. Včeraj sem pri njih imel duhovno obnovo, danes zjutraj pa še sv. mašo z nagovorom. Včasih premerim štiristokilometrsko razdaljo kar z avtom, včasih pa vremenske razmere tega ne dopuščajo.

pomočjo redovnic zahvalili s kar dvema prisrčnima predstavama. Ob tukajšnjem novem letu, ki ga praznujejo 21. marca in se imenuje nauriz, imajo otroci desetdnevne počitnice. To pa je čas, da mi organiziramo aktivnosti zanje. Med drugim smo na škofijski ravni pripravili srečanje s skupino Samuel, ki mlade animatorje usposablja za različne dejavnosti. Naši so aktivno sodelovali pri izvedbi srečanja škofijske mladine na cvetno nedeljo. V tednu zaščite nerojenega življenja (pri nas od 19. 3. do 25. 3.) je brat Pawel na to temo pri nas organiziral seminar, ki se ga je udeležilo štirideset ljudi, med njimi kar nekaj družin. Za varstvo njihovih otrok so poskrbele sestre. V začetku aprila sem v Kokšetauu vodil duhovno obnovo, nekakšen mini misijon. Župnija sv. Antona je ena večjih v škofiji. Ob pomoči našega Država Kazahstan, ki je ena od bivših skupnostih sester redovnic, ki živijo brata Roberta so tam pred kratkim sovjetskih republik, je zelo raznolika, na našem območju. dobili relikvije sv. Antona. Imel sem tako po nacionalnostih kot tudi vero- Ves februar sem v Kamišinki ob nagovore pri mašah ter posamična izpovedih. Za novo leto smo katoliki koncih tedna nadomeščal škofijskesrečanja za zakonske pare, mladino v Astani imeli tradicionalno ekumen- ga duhovnika. Imel sem srečo, saj in otroke. Bilo je sicer naporno, a sko srečanje z luterani. Na molitveno nikoli ne veš, kdaj te na cesti pretudi zelo lepo. Veseli nas, da bodo srečanje smo v duhu dobrega sodeseneti močan sibirski veter. Ta se je tam imeli v maju mašniško posvečelovanja povabili vse ljudi, ki verujejo v času mojih potovanj umiril, a kaj nje br. Aleka, ki bo že drugo v škofiji v v Jezusa. Na naše veliko veselje se jih ko so se temperature spustile pod zadnjih dveh letih. je zbralo toliko, da je bila naša cerkev minus trideset stopinj in še več, Ko sem se vrnil iz tristo kilometrov premajhna za vse. Žal pa so manjkali dosegle so celo minus triinštirideoddaljenega Kokšetaua, sem čez dva predstavniki pravoslavne cerkve. set stopinj. Zato nisem niti za trenu- dni že moral nazaj na pot, tokrat v Načrtovani predlog za gradnjo tek pomišljal, ko sem ob cesti zaglePavlodar, saj je mesec hitro naokrog. Centra za ekumenski dialog se žal dal premražene revne ljudi z dvignje- Tamkajšnje klarise gradijo samostan vztrajno odmika uresničitvi. Bratje nim palcem. Ko sem jih odložil, so se, in bodo tako pridobile dvajset mest minoriti trenutno čakamo še na dohvaležni, zelo čudili, ker nisem hotel zase in za kandidatke. Pridno molijo končno ureditev dokumentacije za sprejeti ponujenega denarja. Tukaj se za nove poklice, pa tudi za našo župnijo, in sicer glede zgradbe in lamora namreč plačati vozniku, ki te provinco. Morda še ta zanimivost: stništva. Istočasno bi radi uredili vse vzame s seboj na stop. gradnjo usmerja pavlodarski župnik za dograditev naše skromne hiše. Morda se vam bo v Sloveniji čudno Jan, ki mu je težko gledati v oči in to Sedanja sicer nima temeljev, a bi jo zdelo, ko boste prebrali novico, da dobesedno, saj je visok skoraj 210 cm. radi razširili v majhen samostan, ki imamo v našem misijonskem vrtcu Krizmeno mašo smo imeli že v torek bi imel tudi kapelo. Ta bi bila za zbra- končno veliko pridobitev – stranivelikega tedna, zato da so se zbrani nost pri vsakdanjih molitvah zagoto- šče. Ja, do sedaj so malčki morali dekani lahko vrnili še pravočasno vo primernejša kot pa kuhinja z raz- hoditi v stranišče, ki je na ulici. In ne do praznikov domov. Eden od njih je ličnimi vonjavami, kjer se zbiramo le to, uredili smo jim celo kabino s potoval celo osemsto kilometrov. sedaj. prho, saj nam je uspelo v vrtec pripe- Želim vam blagoslova in se hkrati V postnem času smo se veliko posve- ljati vodovod. Otroci so bili obojega zahvaljujem za vse vaše molitve in čali spovedovanju, predvsem v neznansko veseli in so se nam s darove. Na veselo snidenje. 10


UTRINKI POGOVORA

Tja, od koder je Mojzes občudoval sveto deželo Narodni voditelj misijonov, g. Matjaž Križnar, je naredil obširen pogovor z misijonarko v Izraelu, sestro iz družbe hčera Marije pomočnice, Mileno Zadravec in ga posredoval v uredništvo. V celoti ga žal ne morem objaviti, saj bi zasedel kar tretjino celotne številke Obzorij. V nadaljevanju objavljam posamezne odlomke, ki so zagotovo zanimivo branje, še posebej ob njenem odhodu na novo delovno mesto, od koder ji bomo še radi prisluhnili. … Prekmurje ali Slovenska okroglina je Vaša rojstna dežela med Muro in Rabo, Odranci, ena največjih vasi na slovenskih tleh, je Vaš rojstni kraj; od tod tudi več misijonskih poklicev. Koliko misijonark in misijonarjev je vesoljni Cerkvi dalo Prekmurje? Natančno število mi ni znano, vem pa, da zelo veliko. Iz Odrancev je s. Agata Kociper, misijonarka v Braziliji. Namoji misijonski poti pa je tako rekoč zvezda vodnica misijonarka s. Marija Žitek, doma iz Kroga pri Murski Soboti. … Vaše prvo srečanje z misijonarko s. Marijo Žitek. Bilo je na Reki spomladi leta 1966. Poseben vtis je name naredilo njeno srečanje s sosestrami. Mene same dosti niti ni ganilo. Ko pa se je poslavljala, so nekatere sestre celo jokale. Sestra prednica je določila mene, da sem jo spremljala na železniško postajo. Ko sem v kupeju odložila njen kovček in sem naredila že prvi korak k izhodu, je s. Marija stopila pred mene ter mi rekla: »Milika (domači so me tako klicali), ti me boš nadomestila v mojem misijonu v Sveti deželi, ko bom onemogla.« Te njene besede me niso kaj dosti ganile, sčasoma sem na to tudi pozabila. Ko danes gledam na to, ugotavljam, da so tiste besede vendarle tlele v moji podzavesti. Mnogo pozneje sem zvedela več o njenem delu in življenju v Jeruzalemu. Dandanes njena zgodba živi v mojem spominu, je kot pravi televizijski dokumentarec v mojem srcu. Takrat, spomladi leta 1966, je po štiridesetih

letih prvič prišla v svojo domovino. Ko je sprejela misijonski poklic, se je hkrati zavezala: »Naj bo moje življenje poslej premočrtna Bogu prijetna daritev za domovino!« Ko se je po skoraj pol stoletja prvič vrnila v Slovenijo, se je vdala prošnji predstojnic,

naj vendarle obišče tudi svojce, ki so preživeli morijo druge svetovne vojne in preganjanja po njej. Storila je, a le za kratek čas, kakor so ji naročile njene sosestre redovnice. Vrnila se je na svojo misijonsko postajo v Sveto deželo, v Jeruzalem, a je kmalu zatem umrla. Njena kalvarijska drama je ob njeni smrti doživela svoj epilog: politične oblasti niso dovolile, da bi bil njen grob v Betlehemu, kjer je skupna grobnica sester hčera Marije Pomočnice, tudi v Jeruzalemu ni bilo mogoče zaradi 'zaprtih cest'. Edina odprta pot je bila proti Bejt Jemajelu, kjer je bila salezijanska in ena od naših skupnosti; v kraju, kjer je

domnevno grob prvega mučenca sv. Štefana in Gamalielove shodnice. … Misijonarka s. Marija Žitek gotovo še živi v spominu starejših kristjanov v Jeruzalemu. Dovolj jih je še, ki se je spominjajo: družabna, prijazna, dobrosrčna, velikodušna, dobrohotna, prijateljska, odprta za vsakogar, znala je ustvarjati »mostove« med Hebrejci in Arabci, kristjani in muslimani, preživelimi Judi iz Auschwitza, najbolj pa med revnimi in brezdomci. V šestnajstih

letih, kar kot misijonarka bivam v Sveti deželi, predvsem v Jeruzalemu, sem se tudi sama duhovno obogatila z njeno življenjsko zgodbo, ki so mi jo pripovedovale bivše gojenke ter sosestre, s katerimi je delila čas vojne in nasilja. … Misijonarka, četudi v daljni deželi, kjer so glasne samo granate in medsebojne morije, kjer laja glad in sovraštvo, nosi v sebi spomine na domače. V mojem srcu živi moja mama, čudovito lepa po srcu, postavi in na pogled. Moja mama, četudi je že dolgo na odranski Božji njivi, se je 11


preselila v moje srce; kamor grem po svetu, ona potuje z mano. Moja mama je še pri osemdesetih letih imela »srce dvajsetletnice«. Bila je družabna, vesela, potrpežljiva, delavna, nadvse skrbna za svojo devetčlansko družino. Moja mama je bila prava umetnica na vseh področjih, ki jih morajo obvladovati prave vaške matere: v šiviljski obrti, pri vrtnarstvu, na polju, v kulinariki, v domačih obrtih, v petju ljudskih pesmi, v praznovanjih od novega leta do Silvestrovega večera. Moj oče – po domače »ajtek« – je bil človek z naravno kmečko pametjo in Salomonovo modrostjo. V mojih očeh in srcu je še dandanašnji velikan in »knez« za mene, najmlajšega otroka, za mene »Benjaminko«. Ob nedeljah sva se po maši usedla v bogkovem kotu za družinsko krušno mizo in se pogovarjala na ustaljeno vižo: o čem je govoril župnik Lojze Kozar, kateri so bili poglavitni poudarki njegove pridige, kaj velja, da bi se zapomnilo …? Saj nisem imela blage zveze o tem, kaj so verske resnice, pravice, kaj krščanske vrednote, dogme in zakramenti. Bila sem predana prešernemu, živahnemu otroškemu živ-žavu, brezskrbnemu življenju v prelesti narave, pšenični pozlati na njivah, cvetočem pašniku. Moj oče je razumel mojo nežno otroško nagajivost – in to »živo srebro«. Moj oče je bil salomonsko moder mož. Z njegovimi »tezami« sem včasih nadaljevala tudi pri verouku. Otroci so me v začetku še poslušali, potem pa so 12

… Kaj Vas je nagnilo k temu, da ste se odločili in sprejeli poklic redovne sestre? Bila sem rosno mlada, prešerna, radovedna. Vprašala sem eno izmed sester: »Kdo ste pravzaprav? Kaj ste? Zakaj se ne razburjate, ko vam nekdo prekriža načrte, ne spoštuje vaših naporov, od kod jemljete moči, da vse preraščate?« Odgovor je bil preprost: »Me smo posvečene osebe; nekateri nam pravijo gospodične, drugi dame, same pa se opredeljujemo: Smo hčerke Marije Pomočnice.« Prav. Ta in ona je iz naprsnega dekliškega osončja pritegnila velik križ, na katerem je pod podobo Križane… Vaša družina Ane in ga bilo zapisano: FMA (Figlie di Maria Štefana Zadravec je zibelka Ausiliatrice), hčere Marije pomočtreh duhovnih poklicev. nice. Vsaka je križ približala svojim Vse je milost, vse je dar. Bog bodi ustnicam in ga poljubila. Natančno se vekomaj zahvaljen zanj. Brat Jože je spominjam, kako mi je v tistem tre17. julija 2016 v cerkvi Svete Trojice nutku v živo stopila podoba mojega v Odrancih imel zahvalno zlatomašbrata Vanča, ki je pred leti iz mavca no bogoslužje. Svoje številne prijateizdeloval lepe križane Kristuse, da lje, sošolce, sovaščane, predvsem pa brate in sestre je namesto spominske smo si iz prodaje teh »božjih kipcev« prislužili nekaj denarja za preživetje. podobice obdaroval s knjigo »Moj slovenski testament« (50 esejev, 350 strani). Številne njegove knjige (47 do … Zgodil se je odhod v misijone. sedaj) so tudi zame čudoviti zakladi, Kar je v Božjih načrtih, se prej ali slej uresniči. Moja prijateljica, ki je iz katerih črpam sveže in nove 'spože deset let delovala na Bližnjem minčice', spoznavam lepoto slovenskega jezika, slovenske kulture in du- vzhodu, je na vrhovnem zboru naše družbe novo izvoljeni vrhovni predhovnosti. Moja rodna sestra Cilika stojnici predlagala, naj mene pošlje letos obhaja 50-obletnico zaobljub v misijone na Bližnji vzhod, v Sveto v družbi hčera Marije pomočnice. deželo. To se je tudi zgodilo. Poslali Sadovi duhovnih poklicev vsekakor so me v Betlehem – Kremizan, kjer vzklijejo iz zdravih korenin družin sem preživela vsaj dve leti. Spozter ponižnih, delavnih in globoko navala sem dušo arabskega otroka, vernih staršev. se naveličali, župnik Kozar pa tudi ni imel dovolj časa, da bi odgovarjal na vsa moja vprašanja. Z današnjimi vzgojiteljsko – varnostnimi merili bi me takoj opredelili med »hyper child«, zahtevali številne psihološke in zdravniške posege, z neskončnimi zahtevami staršev in še in še ... Takrat pa je zadostovala družinska ljubezen, ki je pospeševala rast vsega dobrega, plemenitega, pozitivnega v otroku. Iz osrčja družine se radost ljubezni širi v brezmejna obzorja človeštva, obseva vso družbo, otroka pa vodi v plemenito in odgovorno osebnost.


pomagala pri oratoriju, gradnji nove hiše, občudovala Jezusov rojstni kraj, za nekaj mescev sem potem šla v Egipt, v Kairo, preko Damaska v Siriji v Libanon, Kahhale (predmestje Bejruta), kjer sem bila kar trinajst let; to je bil čas vojne, bombardiranja, pošastne morije, »bratskih« napadov in ubijanj. Vojna, sama vojna! Ubijanja, sama zverinska ubijanja. Hiše naših sester, okna, vrata, strehe so bile preluknjane od strelov, eksplozij. Povsod je bilo eno samo uničenje. Toda Bog mi je dal dovolj moči, da sem skupaj s sestrami preživela tudi to. Vsemu

navkljub je bilo lepo, kajti če z ljudmi trpiš, tudi z njimi največ deliš ter veliko modrosti z njimi pridobiš.

najštevilnejši sunitski muslimani (92%), na drugem mestu so predvsem pravoslavni kristjani (7%). Jordanija je gospodarsko revna država, odprta pa je za vse begunce (danes jih največ prihaja iz Sirije, Iraka, Irana, Palestine …), dežela je polna naravnih lepot (Deir di Petra / Batra je nabateljsko mesto, izdolbeno v raznobarvno skalo) s 6000-letno zgodovino. Gora »Nebo« - od koder je Mojzes občudoval Sveto deželo, dar Boga, ki je Ljubezen, upodobljena z bronasto kačo – simbol križane ljubezni, ki vodi in spremlja vsakega človeka po dolgi prehojeni puščavi

proti Obljubljeni deželi. Islamsko integralistično gibanje se še ni razmahnilo. Naša provincialna hiša je v glavnem … Po dolgih letih bivanja in dela mestu – Amman. Odprli smo jo leta v Jeruzalemu sedaj odhajate v 1987, na praznik Marijinega rojstva Jordanijo. Vas je kaj strah? ali mali šmaren. V tej hiši imajo Odhajam z veseljem in hvaležnostjo! svoja srečanja provincialne svetovalJordanija je islamska parlamentarke, poleg tega pa so še razne »dena monarhija (Hašemitska kraljelavnice« za jezikovno izpopolnjevavina Jordanija), dežela na površinje in za sprejemanje ter spremljanje ni 88.946 kvadratnih kilometrov beguncev. (Slovenija: 20.256), število prebivalcev 4.682.000 (Slovenija: 1.978.000), … Gotovo ni tako preprosto po gostota 52,6 prebivalcev na kvatoliko letih dela v enem kraju oditi dratni kilometer (Slovenija: 97,7), drugam, kajti mnogi načrti, ki ste glavno mesto je Aman/Amman, ki jih zasnovali, se še niso uresničili. šteje skoraj poldrugi milijon preMislim, da nikoli nisem imela tako bivalcev, po verski pripadnosti so nepremakljivih načrtov, da se ne bi

mogla odlepiti od njih. Ko danes primerjam vse skupaj s to materialistično miselnostjo, si mislim, ko bi bila tako močno prilepljena na svoje načrte, vsega tega, kar sem uresničila, ne bi zmogla. Sem samo drobna kapljica vode, ki hoče nekoga odžejati kjer koli in kadar koli. Sem zgolj drobtinica kruha, po kateri lahko Gospod nasiti lačnega. V tem je resnično notranje osvobojenje. Hvaležna sem, zelo, zelo, da sem bila toliko časa v svetih krajih, posebno v Jeruzalemu in Betlehemu. Naj sedaj še druge sosestre doživijo radost in milost svetih krajev. Po šestnajstih letih bivanja in trdega dela v Sveti deželi oziroma v Jeruzalemu ni mogoče povsem izbrisati iz spomina, kar sem lepega doživela. Pogrešala bom svete kraje, predvsem Kalvarijo in Božji grob. Ko sem v cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku bila navzoča pri pobožnosti križevega pota s projekcijami posameznih prizorov, sem zaprla oči in se znašla v Jeruzalemu med množico, ki se vsak petek vije po Via dolorosa / poti bolečin; spremljala sem Jezusa do Kalvarije in do Božjega groba. Kako »strašno« drugače, kako »globoko« doživeto, vse do solz, je to doživljati na kraju samem. … Recite odrešilno misel mladim dekletom, v katerih morda »kljuje« Božji klic, da bi šle po Vaši poti misijonarke. Odprite svoja srca Kristusu, sprejmite ga, On vas bo vodil od odkritja do odkritja. Iščite ga, našle ga boste, ne odnehajte ga iskati; če boste odkrile Kristusa, boste našle najlepši zaklad. Vztrajajte na poti k lepšemu, smiselnemu, najbolj dragocenemu. Bog je ljubezen. Prepustite se mu voditi, odprite srce vsemu, kar je lepo, plemenito, dobro – samo to je bližnjica k svobodi srca. Kristus je edina svoboda. Ne pozabite: Kristus vas pričakuje, stopajte v luč njegove besede – Besede, ki traja vekomaj. Po vas Bog stopa v vaše okolje, družbo, svet … Za vas, slovenska dekleta, sklepam roke in molim. Tudi sama se vam priporočam v molitev! 13


NABIRALNIK

Streha nad glavo S. VIDA GERKMAN, USMILJENKA, ALBANIJA

Z velikim veseljem vam pišem zahvalo v imenu družine Ercem Zhupani-Bletes, za katero ste vi zgradili hišo. Stara hiša jim je zgorela, ker je poleg štedilnika nekaj zagorelo. Ogenj je med drugim zajel tudi zibelko z dojenčkom. Otroci so bili sami, vpili so na pomoč in končno je nekdo med begom le zgrabil dojenčka. Pogorel je tudi sosednji del stavbe, kjer je živel drugi brat z družino. Dete, sedaj že majhna punčka, ima po dolgotrajnem zdravljenju grde brazgotine po obrazu. Hvala Bogu, da ji je vid očuvan. Hiša, ki se je zgradila z vašim darom TKA v zelo oddaljeni vasi v občini Gramsh v Albaniji, je lepa in praktična. Družina se preživlja z obdelavo zemlje. Imajo nekaj ovc in kozo, ne bi si pa mogli s tem postaviti hiše. Otroci imajo do šole eno uro hoje. Doma morajo pomagati očetu na polju, prinašati drva, biti v pomoč mami, ki je slabega zdravja in skrbeti za staro mamo, ki že zelo oslabela in ne vstane več iz postelje. Vsi so bili začudeni, ko sem jim povedala, kdo so dobrotniki TKA in kako zbirate denar. Kar ne morejo verjeti, da imate skrb zanje, ki jih niti ne poznate, razen iz moje prošnje in slik. Velika je njihova hvaležnost in kar je lepo, je njihova želja in namen, da bodo tudi oni delali dobro. Naj vam v nadaljevanju na kratko predstavim še družino Hameti. Živi v vasi ne daleč od Gramsha. Starša in trije otroci živijo od poljedelstva ter nabiranja in prodaje drv za kurjavo. Ena od hčera, stara deset let, je zelo zaostala v razvoju. Potrebuje veliko zdravstvene pomoči, kar

pomeni dodatne stroške za revno družino. Stara hiša, v kateri živijo, že kar sama od sebe razpada. Stanje je še poslabšalo drevo, ki je te dni padlo na streho. Za naslednjo zimo hiša v takem stanju ne bo več uporabna. Upam, da jim bom z vašo pomočjo in našo iznajdljivostjo lahko kaj pomagala. Že tri leta ste nam iz Misijonskega središča Slovenije priskočili na pomoč pri nakupu šolskih potrebščin za revne osnovnošolce in pri pomoči revnim študentom. Lani sem projekt bolj podrobno opisala, kaj kupujemo in kako se pomoč deli. Tudi letos so potrebe iste. Stroški za osnovnošolce bodo predvidoma 5000 evrov. Enako (5000 evrov) bo tudi za študente. Skupaj z mladimi iz Gramsha in sestrsko skupnostjo smo vam od srca hvaležni, da z vašo pomočjo lahko študirajo, se izobražujejo in s skupnimi močmi gradijo boljši svet. Dobrota je odsev ljubezni in ta se pri vsakem dobrem delu pomnoži.

Same vesele novice ANTON GRM, SALEZIJANEC, MOZAMBIK

Dne 16. junija 2017 se bomo še dolgo spominjali! S svojim obiskom nas je razveselila ambasadorka Portugalske v Mozambiku, ga. Maria Amélia Paiva s svojim soprogom g. Joséjem in g. Federicom Pinheiro da Silva, generalnim konzulom Portugalske v Mozambiku. (Opis slike visokega obiska z desne proti levi …) Obisk je pač obisk, nekaj drugega pa je naslednja novica. Potrjujem prejem vozila znamke Toyota Hilux 2,5! Iz Maputa ga je direktor Pe. Pedro pripeljal večer poprej, pozno zvečer, torej 15. junija 2017 okoli 22:00 ure (prav na dan, ko obhajamo slovesni praznik sv. Rešnjega telesa in krvi! Do tega dne je bilo treba čakati na ureditev celotne dokumentacije za brezcarinski uvoz vozila ... (Brez komentarja!) Bogu hvala za to veliko šolo potrpljenja; slovenski MIVA gre zahvala za to zares velikodušno dobro delo in neskončno velik ter težko pričakovan dar, za vso skrb in ves trud okoli tega projekta ... Zavedamo se, da je ta projekt sad dolgoletnega trdega dela in vztrajnih darov številnih dobrotnikov ter podpornikov misijonov ... 14

Danes bomo slovesno blagoslavljali, kar je milostljivi Bog že blagoslovil veliko pred nami! Prosili ga bomo, naj nam, predvsem pa tudi vsem vam, stoji blagohotno ob strani, nas podpira in spremlja na poti v večno življenje! Jaz novemu avtomobilu nisem zapel dobrodošlice, ker sem čisto pozabil, sem pa pol ure jodlal, da me še sedaj bolita jezik in grlo! Pa še tretja vesela novica: deževalo je in kaže, da bo še ... Juhu ...


Lažje premagovanje razdalj »Nomadski« duhovnik JAN TRZOP, LAZARIST, UKRAJINA

Iz viceprovince sv. Cirila in Metoda se zahvaljujemo MIVA Slovenija za dar novega osebnega avtomobila Škoda Rapid. Avto bo služil duhovniku, ki bo vodil ljudske misijone na župnijah. V naši viceprovinci že več let deluje skupina, ki vodi ljudske misijone in duhovne obnove po celi Ukrajini in skozi vse leto. V zadnjih letih je zaradi pomanjkanja osebja v skupini sodeloval le en naš sobrat. Njegova naloga je bila organizirati in voditi ljudske misijone. Za pomoč je vedno prosil še kakšnega sobrata, ki ima sicer drugo delo v viceprovinci. V tem letu je eden od naših sobratov zaključil študij v Rimu in bo že drugi duhovnik, ki bo na razpolago za to dejavnost. Sobrata ne živita v isti skupnosti, zato za dejavnost oba potrebujeta avtomobil. Avto nam je zelo potreben, ker so razdalje med župnijami zelo velike. Zelo smo hvaležni vsem darovalcem in sodelavcem v Misijonski pisarni, ki nam vedno priskočite na pomoč in slišite naše prošnje. V molitvah in pri sv. maši se vas spominjamo ter tudi vsem vam želimo obilo Božjega blagoslova in varstva na vseh poteh. Z veliko hvaležnostjo vas pozdravljam!

Marija je mati vseh S. MARJETA ZANJKOVIČ, SALEZIJANKA, MADAGASKAR

Me veseli, da imate toplo in da vas sonce razvaja po dolgi in mrzli zimi. Pri nas je tudi zelo vroče za ta čas, od 35 do 36° C. Malo sem se že privadila in se manj potim ... Lepo smo praznovali naš dan Marije Pomočnice, ki je za salezijansko družino čudovita zavetnica in priprošnjica. Naši otroci in mladi so jo že zelo vzljubili in se na praznik vedno slovesno pripravljajo s plesi in pesmijo. Tudi procesijo smo imeli in šli po mestu, čeprav je Mahajanga polna muslimanov in poganov. Marija Pomočnica je

JANEZ MESEC, DUHOVNIK LJ, MADAGASKAR

Lep pozdrav spet po dolgem času. Za pošiljanje pošte mi služi računalnik, za sprejemanje pa telefon. V kombinaciji obojega torej kar gre, sicer pa imam predstavnika za stike z javnostjo - Matevža. Kot vam je že sporočil, je dokončal košarkarsko igrišče in ta teden tudi montiral koše. Je vesel in pri korajži, lepo smo tudi proslavili njegovo 30letnico. Zdaj je zaposlen predvsem z zaključnimi deli pri dispanzerju in sploh mu dela nikoli ne zmanjka. Jaz poleg tega gradim dve cerkvi in štiri župnišča na podeželju, potem pa je tu še vse pastoralno delo … Ob nedeljah se od velike noči sem selimo iz podružnice na podružnico (imamo jih 16), kjer imamo krste, prva obhajila in s tem povezane spovedi. Ko spovedujem več ur, se vedno nalezem prehlada in gripe, tako da zadnje mesece večinoma prekašljam in smrkam. Prošnja: gradnja župnišč in cerkva ni poceni, še težje pa je vzdrževanje avta in traktorja, zato prosim, če počistite moj račun pri vas in mi vse do zadnjega novčiča pošljete na moj evro-račun na Madagaskar. Hvala in lep pozdrav.

ljubeča mati vseh in jo imamo vsi radi. Poslovila se je naša draga Lucija, ki nam je bila tri leta v veliko pomoč. Zadnji teden je bila pri meni v Mahajangi. Bogu hvala za čudoviti dar te mlade prostovoljke, na vse je naredila prelep vtis, hvala tudi vam v misijonski pisarni, ki ste nam jo poslali. Bog bodi vsem bogat plačnik. Jaz sem dobila novo pokorščino. Še naprej ostajam tukaj in bom v pomoč naši mladi ekonomi v skupnosti, obrtni šoli in še marsikaj. Sem zelo zadovoljna. Vam v pisarni in dobrotnikom želim lepe počitnice in božji blagoslov. Za vse molim in darujem.

Ob voščilu

P. JANEZ MIHELČIČ, DJ, KIRGIZISTAN

Hvala za voščila in dobre želje. Glede »na mnoga leta« si pa želim, da jih ne bi bilo preveč. Pravijo, da je »pravilna ocena stvarnosti« eden od ključev za duševno zdravje, zato se trudim pravilno ocenjevati stvarnost, kar konkretno pomeni tudi svojo starost. Zadnje čase močno čutim, da mi moči pešajo; kakšnih posebnih težav sicer nimam, dobro se pa zavedam, da smo vsi v Božjih rokah. Prisrčen pozdrav v Gospodu. 15


IZ ZALEDJA

Spomin na misijonarja Janka Slabeta JOŽE LESKOVEC

V Rovtah smo 27. maja 2017 pripravili veličasten dogodek. Letos je minilo deset let, odkar se je od nas poslovil misijonar Janko Slabe. V njegov spomin smo na pobudo župnika Janeza Petriča pripravili spominsko slovesnost. Poleg spominske maše, ki jo je daroval upokojeni koprski škof Metod Pirih, smo o Jankovem delu odprli razstavo. Izdali smo zbornik, v katerem spomine nanj pišejo osebe, ki so bile z njim kakorkoli povezane. Številni obiskovalci, ki so se po slovesnosti še dolgo zadržali v medsebojnem pogovoru, so bili nagrada za organizatorje. Janko se je rodil 21. marca leta 1944 v Rovtah kot osmi otrok mami Mariji in očetu Jožetu Slabe na domačiji pri Rjavcovih v zaselku Kurja vas. Bližal se je dan, ko naj bi po letih vojne in revolucionarnega nasilja končno zavladal mir. Takrat pa se veselje družine ob novem članu spremeni v eno samo trpljenje. Janko je hudo zbolel, oče pa kot večina, ki so zaupali pravici in resnici, odide v Logatec, da se po pozivu javi novim oblastem. Pred odhodom zaradi sinkovega zdravja še podvomi v ponovno snidenje z njim. Očetov dvom postane realnost. A ne po slutnji očeta, da on ne bo več

16

videl Janka. Cela družina ni nikoli več videla očeta in nikoli izvedela, kaj se je z očetom zgodilo. Kaj? Kje? In zakaj - je bilo vprašanje takrat in je vprašanje še danes. Janko pa je s pomočjo brata Vinka, ki mu je daroval kri, preživel. Mama je tako ostala sama z osmimi otroki. Bratje pa so prevzeli vlogo očeta. Na otroštvo je imel kljub temu lepe spomine. V Rovte je hodil k verouku, bil ministrant in dokončal pet razredov osnovne šole. V nižjo gimnazijo Logatec pa zaradi izkrivljenih dejstev o očetovi vlogi med vojno ni bil sprejet (prenekateri naš krajan iz podobnih okoliščin ni dokončal

osemletke. Tukaj bi uporabil besede, ki jih je Janko nekoč zapisal: "Bedarija, ki ji ni para"). Po spletu okoliščin ali lepše po božji previdnosti je njegova sestra Ivanka takrat živela na Sveti gori pri Litiji. Sestra je bila gospodinja pri župniku Francu Mozetiču. On je za pomoč zaprosil takratnega litijskega župnika Franca Klopčiča in tako je Janko pristal v župnišču. Velika želja po šolanju in želja postati duhovnik je bila zopet na dosegu. V nižjo gimnazijo je tako začel hoditi v Litijo. Ob koncu nižje gimnazije dobi obisk UDBE, ki mu celo ponudi štipendijo za nadaljnje šolanje v Ljubljani. A želja postati duhovnik je bila prevelika, da bi podlegel vabilu. Šolo je nadaljeval v Pazinu, saj so bile takrat verske šole v Sloveniji prepovedane. Po koncu šole je iz Istre prišel v ljubljansko semenišče. Med študijem v Ljubljani mora še na služenje vojaškega roka in tako po mnogih letih, kljub nasprotovanju oblasti župnija Rovte, 5. julija 1970 praznuje z novomašnikom. Že v bogoslovju pokaže zanimanje za misijone. Dve leti po novi maši tako že odpotuje na Madagaskar. Svoje delo med prebivalci Rdečega otoka je zaznamoval predvsem z načinom, kako razumeti njihove navade, jezik,


kulturo. Kristusov nauk je oznanjal v prvi vrsti s svojim zgledom (Bil sem lačen in ste mi dali jesti. Bil sem nag in ste me oblekli ...). Delo z malimi ljudmi naredi ljudi velike in prav táko delo je Janka naredilo velikega. Po petindvajsetih letih se je zaradi bolezni moral vrniti v domovino. Srce pa je ostalo tam, kot je zapisala pisateljica, pesnica in knjižničarka Berta Golob. Dneve v domovini po vrnitvi je kljub bolezni preživel zelo intenzivno. Tako nastanejo kar tri knjige. Prva

knjiga z naslovom Med Antešaki nam v podrobnosti predstavi življenje na Rdečem otoku. Njihovo kulturo, način življenja, sprejemanje krščanske vere. Sprejemanje življenja in smrti, spoštljiv odnos do pokojnih, odnos do narave so stvari, od katerih se lahko marsikaj naučimo. Druga knjiga z naslovom Spremljevalci mojega življenja je zasnovana kot odgovori na vprašanja, ki mu jih je po vrnitvi v domovino zastavljal novinar Igor Gošte za lokalni štirinajstdnevnik.

Knjiga Priročnik za malgaški jezik je edinstvena ter je v pomoč našim misijonarjem in popotnikom za prve stike z Malgaši. "Janko Slabe je jezik spoznaval ob skupnem življenju in delu, ki ga je delil z domačini. Ob tem je bil dober opazovalec, pri opisu malgaškega jezika pa mu je pomagal tudi pretanjen občutek za jezik in sporazumevanje." je zapisal dr. Andrej Bekeš. Več o prireditvi in o samem delu misijonarja Janka po novem lahko najdete tudi na spletni strani župnije Rovte.

Srečanje misijonarjev pri sv. Jakobu v Ljubljani MARIO PLEŠEJ

V torek, 25. julija 2017, na praznik apostola Jakoba, je nekdanji misijonar p. Jože Kokalj v sodelovanju z Misijonskim središčem Slovenije v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani priredil že tradicionalno srečanje s slovenskimi misijonarji, ki se mudijo na poletnem oddihu v Sloveniji. Misijonarji so sodelovali pri večerni maši, ki jo je vodil jezuit p. Stanko Rozman, misijonar v Zambiji. Po maši je p. Jože Kokalj pred občestvom vodil pogovor s tremi misijonarji. Frančiškan Hugo Delčnjak, misijonar v Francoski Gvajani, je povedal, da je tamkajšnja cerkev zelo živa, tako po številu pripadnikov kot tudi po sodelovanju pri bogoslužju, ki je zelo razgibano. Nedavno so imeli spor z državo glede financiranja duhovnikov; tamkajšnji škof je katoličane opozoril, da so dolžni skrbeti za gmotno podporo cerkvene skupnosti in duhovnikov. Misijonarka iz skupnosti Hčera Marija Pomočnice s. Agata Kociper deluje med indijanskimi plemeni v severni Braziliji. Njen misijon zaznamuje različnost plemen in jezikov, velike razdalje med naselbinami pa tudi pomanjkanje duhovnikov. V zadnjih letih je med redovnice vstopilo nekaj domačink, tako da se

duhovni poklici prebujajo tudi med domorodnimi plemeni. Druga salezijanka, s. Milena Zadravec, je opisala svojo misijonsko pot, ki se je začela v Sveti deželi, nadaljevala v Libanonu, Egiptu in Siriji, trenutno pa se nahaja v Jeruzalemu. Poudarila je, da je pri svojem misijonskem delu veliko več prejela kot dala. Predvsem je hvaležna za poglobitev svoje vere. Ljudem, s katerimi prihaja v stik, je velikokrat pomembna že sama prisotnost misijonarjev. Vse navzoče je prosila za molitveno podporo, da bi se napetosti v Sveti deželi razrešile ter da bi v

Jeruzalemu, mestu miru, res zavladal pravi mir. Vsi trije misijonarji so se zahvalili za podporo iz Slovenije; še posebej so poudarili program MIVA, prek katerega misijonarji v dar dobijo prevozna sredstva, ki jih potrebujejo pri svojem delovanju. Poleg omenjenih misijonarjev sta bila prisotna še uršulinka s. Zora Škerlj, ki se je vrnila iz misijona v Bocvani, in jezuitski brat Jože Rovtar, nekdanji zambijski misijonar, ki sedaj biva v jezuitski skupnosti v Dravljah. Na srečanju je bil tudi Matjaž Križnar, ravnatelj Misijonskega središča Slovenije.

17


IZ ZALEDJA - JUBILANTI

K bogu je odšla s. Marija Andreja Šubelj HKL, misijonarka v Čilu V Čilu so se meseca junija poslovili od dolgoletne slovenske misijonarke, ki jo je Večni poklical po plačilo. S. Marija Andreja Šubelj je bila rojena 14. 2. 1924 v verni družini na Ježici v Ljubljani očetu Ivanu in materi Angeli. Prvo sveto obhajilo je prejela v župnijski cerkvi na Ježici. Bila je bistra deklica in ji je sredi vojne vihre uspelo končati meščansko šolo in trgovski tečaj. Gotovo ji ni bilo skrito neizmerno trpljenje premnogih v času vojne. Vzgojena v krščanski družini se je odločila, da svoje življenje daruje Bogu za pomoč ubogim. Prosila je za sprejem v Družbo hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega (usmiljenk) in je začela poskusno dobo kot kandidatinja v Zavetišču sv. Jožefa v Ljubljani. 6. decembra1944 je vstopila v noviciat (semenišče pri HKL). Stanovsko obleko je prejela slabo leto pozneje, 22. novembra 1945. Skupaj s še eno sestro sta »zaklenili« semenišče, saj v tistih razmerah ni smelo več obstajati. Enaindvajsetletna s. Andreja je za nekaj mesecev odšla domov k svojim, 19. avgusta 1946 pa so ji ponudili priložnost, da se pridruži skupnosti francoskih sester usmiljenk, ki so v Bitoli imele svoj zavod, internat in šolo. Februarja leta 1948 so francoske sestre morale opustiti svoje delovanje v Makedoniji in se vrniti v Francijo. S. Marija Andreja je odšla z njimi. V Monpellieru je naredila

To službo je zvesto vršila do maja 1974, ko je bila imenovana za vizitatorico (provincialko) province hčera krščanske ljubezni v Čilu. Nekajkrat je obiskala domovino in je pripovedovala o svojem delu. Ko ni bila več odgovorna za provinco, so jo imenovali za ravnateljico zavetišča za deklice brez staršev ali iz revnih, socialno ogroženih družin. Zavetišče se imenuje REGAZO, kar pomeni naročje, kjer je vse organizirano v korist mladih deklic. Z dušo in srcem je skrbela za deklice, na priprošnjo Brezmadežne in Sv. Jožefa je uspela tudi obnoviti in znatno povečati to »naročje« za ogrožene deklice. Sama piše: »Hvaležna sem za vse stike, razgovozdravstveno šolo in nato službovala v re, doživetja, saj me vse to oblikuje in bolnišnicah v Franciji, Monaku in na mi pomaga k duhovni rasti. Vse to me Portugalskem. Tu jo je leta 1960 našlo navdušuje, v moji duši je mladost in pismo vrhovne predstojnice Franciveselje. Bog mi ohranja voljo do razdane Lepicard s sporočilom, da je prejanja same sebe, kjer On hoče in dokler meščena v Santiago de Čile. hoče. Samo eno ga prosim, ko bo prišel Tam je nekaj časa delala v bolnišnici, Žanjec, da bi bila pripravljena na srenato so jo poslali na univerzo študičanje s polnimi rokami Zanj.« rat za socialno delavko. Po prejemu Večkrat se je še oglasila in opisala diplome je tri leta ostala na tej unidelo sester, tudi ob hudih naravnih verzi in predavala socialne vede. Leta nesrečah, ki jih je dežela doživela. 1968 je začela delati v Zvezi redovZadnja leta je oslabela in odgovornic in redovnikov v Čilu. Na njihovo nost prepustila mlajšim. 21. 6. 2017 prošnjo je ustanovila socialni odsek, je res prišel Žanjec in upati moremo, ki je imel nalogo vzgajati Bogu posda ji je rekel: »Prav, dobra in zvesta večene osebe za tehnično in socialslužabnica! V malem si bila zvesta … no specializirano delo med ubogimi. vstopi v veselje svojega gospodarja!« Leta 1970 je bila izvoljena za iz(prim. Mt 25,23). vršilno tajnico Zveze redovnikov. D.G.

Vseslovensko praznovanje misijonske nedelje bo 22. oktobra 2017 ob 15. uri v Novi Gorici. Letos bomo ponovno priredili Misijonsko vas, ki jo boste lahko obiskali 20. in 21. oktobra v prostorih Zavoda Sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. 18

čestitamo jubilant u

30 let dela v misijonih

Jože Adamič, lazarist, rojen 13. 4. 1957 v Lanusu, Argentina. V misijone je odšel 12. septembra 1987. Deluje na Madagaskarju.


Darovi objavljenih so na naš račun prispeli do 26. 7. 2017. Hvala vsem.

DAROVI – HVALA ADVENTNA AKCIJA Župniji: Idrija Pri Bači, Knežak MIVA župnije: Ajdovec, Besnica, Bočna, Bohinjska Bela, Braslovče, Brdo, Brestovica, Breznica, Brezovica, Bučka, Cerklje na Gorenjskem, Cerklje Ob Krki, Cezanjevci, Cirkovce, Češnjice, Črešnjevec, Črni Vrh, Divača, DobrepoljeVidem, Dobrnič, Dol pri Ljubljani, Dornava, Draga, Dramlje, Duplje, Dutovlje, Godovič, Golo, Gomilsko, Goriče, Gornja Polskava, Gornja Sveta Kungota, Gornji Logatec, Gradno, Grahovo ob Bači, Hajdina, Hotedršica, Hrpelje-Kozina, Ig, Ihan, Izlake, Jurklošter, Kalobje, Kamna Gorica, Kamnica, Kapla na Kozjaku, Kobilje, Koroška Bela, Kostanjevica na Krasu, Koštabona, Kožbana, Kranj, Kranj - Zlato Polje, Krašnja, Kresnice, Križevci pri Ljutomeru, Krkavče, Krško, Ljubljana - Sv. Trojica, LjubljanaBežigrad, Ljubljana-Črnuče, Ljubljana-Fužine, Ljubljana-Ježica, Ljubljana-Podutik, LjubljanaRudnik, Ljubljana-Sv. Peter, Ljubljana-Sv. Nikolaj, LjubljanaŠmartno ob Savi, LjubljanaŠtepanja vas, Ljubljana-Trnovo, Log pod Mangartom, Lokev, Loški Potok, Maribor-Sv. Jožef, Marija Snežna, Mavčiče, Medana, Mežica, Miren, Moravče, Mošnje, Naklo, Nova Gorica-Kr. Odrešenik, Nova Oselica, Olimje, Opatje Selo, Ormož, Otlica, Ovsiše, Pesnica, Petrovče, Piran, Planina pri Sevnici, Podčetrtek, Podlipa, Podmelec, Poljane nad Šk. Loko, Poljčane, Polje ob Sotli, Portorož, Povir, Predoslje, Ptuj-Sv. Peter in Pavel, Radlje ob Dravi, Radmirje, Razkrižje, Reteče, Ribno, Rogaška Slatina, Rovte, Sela pri Kamniku, Selnica ob Dravi, Sežana, Slivje, Slivnica, Slivnica pri Celju, Soča, Spodnja Polskava, Spodnja Sv. Kungota, Središče ob Dravi, Srpenica, Stara Cerkev, Stara Loka, Stara Oselica, Stopiče, Struge, Sv. Andraž v Slov. Goricah, Sv. Anton, Sv. Anton v Slov. Goricah, Sv. Bolfenk v Slov. Goricah, Sv. Duh pri Škofji Loki, Sv. Ema, Sv. Florijan ob Boču, Sv. Florijan v Doliču, Sv. Helena-Dolsko, Sv. Križ – Gabrovka, Sv. Križ nad Mariborom, Sv. Lenart, Sv. Marjeta niže Ptuja, Sv. Marjeta ob Pesnici, Sv. Marko niže Ptuja, Sv. Ožbalt ob Dravi, Sv. Rok ob Sotli, Sv. Trojica v Slov. Goricah, Sv. Vid na Planini, Sv. Vid nad Valdekom, Sv. Danijel nad Prev., Sv. Rupert v Slov. Goricah, Svetina, Šempeter pri Gorici, Šenčur, Šentjanž, Šentjur pri Celju, Šentlovrenc, Škocjan, Škocjan pri Turjaku, Škofja LokaSuha, Šlovrenc, Šmartno ob Dreti, Šmartno ob Paki, Šmartno pri Slov. Gradcu, Špitalič, Št. Peter-Otočec, Šturje, Temnica, Trboje, Trbovlje - Sv. Marija, Trebelno, Trstenik Tržič-Bistrica, Turjak, Velenje

- Sv. Marija, Velika Polana, Voglje, Vojnik, Vojščica, Vreme, Vuzenica, Zagorje ob Savi, Zapoge, Zavratec, Zlato Polje, Žabnica, Žalec, Žiče, Žiri, Žužemberk posamezniki: Avto M Cerknica d.o.o., Beguš Jurij, Bratina Grmek Tanja, Buhvald Amalija, Bunderla Lidija, Cerkev Srca Jezusovega, Čevka Janez, Čopar Anton, Čufar Katarina, Čuk Mojca, Fatur Branko, Florjančič Borut, Frančiškanski samostan Brezje, Frančiškanski samostan Kamnik, Gasparovič Marta, Gorenc d.o.o., Gregorc Dušan, Habinc Jožef, Hribernik Boris, Hribernik Majda, Jemec Anton, Jereb Batagelj Miriam, Jericijo Oskar, Jeromel Peter, Jeromen Ana, Jeromen Kavčič Marija, Jeromen Lidija, Jesenko Marjan, Kapucinski samostan, Kokot Branka In Franc, Kopriva Silvester, Koprivec Boštjan, Koren Jerica, Košir Janez, Kozina Jože, Krečič Martin, Kržan Vanja, Lebar Jelka, Lukner Tatjana, Marijine Sestre, Markelj Anton, Markeš Marija, Marolt Manica, Matzele Boštjan, Menart Tomaž, Merše Franjo, Mlakar Marija, Murko Ana, N.N., Omega 3 Drago Borkovič s.p., Pevec Andrej, Pšeničnik Marjana, Rihtar Frančišek, Rozman Boris, Rozman Elizabeta, Samostan lazaristov Miren, Sever Alojz, Sladič Barica, Slovenska Katoliška Župnija Sv. Cirila In Metoda, Snoj Janko, Sodja Slavka, Springer Marko, Strgar Andrej, Strnad Alenka, Šef Manja In Tone, Šenk Marko, Škvorc Marjan, Šolske Sestre, Šolske Sestre De Notre Dame, Šturm Danica, Tratar Darja, Trček Družina, Trobevšek Janez, Trošt Stenovec Vilma, Trstenjak Franci, Urbančič Marija, Veršič Janko, Vidrih Slavica, Vobner Marjeta, Vodeb Baša Jasmina, Voljč Marija, Založnik Danica, Zbašnik Senegačnik Martina, Zorenč Mirko, Zupančič Jože, Žgajnar Marija, Žlender Janez, Žnidarčič Vanda SKLAD ZA LAČNE posamezniki: Bratuša Andrej, Homar Anton, Karmeličanke OCD, Kravos Stojan, N.N., Medvešek Viljem, Moneta Plus, Motaln Betka, Murko Ana, Pisk Tomaž, Šimec Vladimira, Šiško Stanislav, Udir Nataša, Žabjek Marija Magdalena SOCIALNO ZAVAROVANJE MISIJONARJEV župnija Ljubljana-Ježica ZA MADAGASKAR župnija Novaki posamezniki: Fajmut Ana, Hozjan Matej, N.N., Skribe Katarina, Sušnik Janez SKLAD ZA MISIJONE župnija Gomilsko posamezniki: Blažič Mihael, Bunderla Lidija, Iršič Andrej, Konda Martina, Kotnik Ambrož,, Kovšca Tončka, Kozole Cvetka, Krivonog Pavla, Ljumani d.o.o.,

Lovše Anica, Magdič Olga, N.N., Mernik Zinka, Mikulin Olga, Morelj Darja, Paškič Ilija, Peklaj dr. Marijan, Pirc Dragica, Prah Klemen, Prokuratura Sv. Andreja, Rihtar Helena, Rott Cindro Barbara, Saksida Blaž, Schwarzbartl Tomaž Ervin, Slokar Darja, Slovenska Katoliška Misija Göteborg, Slowenische Katholische Mission, Snoj Irena, Suhadolčan Franci, Ščavničar Ema, Škorjak Cilka, Športno društvo Trening, Štrukelj Frančiška, Tropenauer Martinčič Cvetka, Urbančič Marija, Velikonja Štefanija, Volavšek Marta, Vrečer Natalija, Zagožen Ivan, Zorenč Erazem ZA ŠOLANJE BOGOSLOVCEV posamezniki: Mrzel Slavka, Zorko Tomaž, Stanislav ZA RUANDO IN BURUNDI Pivk Ivo ZA GRADNJO CERKVA Pavlič Renata VODNJAKI - MALAVI Albatros - Pro d.o.o. LENČKOV SKLAD Kastelec Francka DISPANZER MATANGA N.N. PUSTNA SOBOTNA ISKRICA župnija Čatež - Zaplaz posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Eržen Sebastjan, Gorenšek Marija, Kržišnik Franci, Martinčič Angela, N.N., Obran Ana, Vrbinc Miha, Zupančič Bernarda MATANGA - DAR UPANJA posamezniki: Jerovšek Jure, Kopriva Silvester, Podobnik Jožica, Vehovar Darinka DROBIŽ ZA RIŽ Šubic Ida JOŽE ADAMIČ Oprešnik Peter PAVEL BAJEC Sosič Petra S. ANKA BURGER posameznici: Kržan Vanj, Novak Meta S. METKA KASTELIC Kastelic Milena S. VIDA GERKMAN Vindiš Dominika JOŽE MLINARIČ posameznika: Kvaternik Tomaž, Muller Marija P. JOŽE GROŠELJ Velepič Anica S. VESNA HITI župnija Homec posamezniki: Fidler Feliks, Martinčič Angela, Oprešnik Peter TONE KERIN posamezniki: Kern Jože, Petelinšek Tamino, Pompe Anica, Šušteršič Ivana P. VLADIMIR KOS Strajnar Jurij JANEZ KRMELJ župniji: Novaki, Postojna posamezniki: Kolander Tadeja, Pirc Dragica, Strajnar Jurij, Sušnik Janez, Vrabec Marko, Zgubič Evgen S. ANDREJA KUNIČ Strajnar Jurij

MATEVŽ STRAJNAR posamezniki: Jenič Dušan, Strajnar Breda, Strajnar Jurij S. ANDREJA GODNIČ posamezniki: Pirc Dragica, Strajnar Jurij, Štuhec Ivan, Vendramina Simon DANILO LISJAK posamezniki: Albreht Ivan, Bonuti Hajdinjak Kamila, Krevelj Branko, Sušnik Janez VILKO POLJANŠEK Muller Marija TOMAŽ MAVRIČ Malalan Nika P. JANEZ MIHELČIČ Čampa Tadej S. ZVONKA MIKEC posamezniki: Hrovat Franc, Hrovat Olga in Franjo, Murn, Rogl Cvetko, Župnijska Karitas Bevke MISIJONARKE MATERE TEREZIJE Kranjc Rafael S. TADEJA MOZETIČ Bonuti Hajdinjak Kamila JANEZ MESEC župnija Črnomelj posamezniki: Strajnar Jurij, Šimnic Apolonija, Štrukelj Frančiška, Žugelj Anton PEDRO OPEKA posamezniki: Albrecht Terezija, Bašič Ana, Bohak Ivan, Bole Lilijana, Bolta Cvetka, Bolta Marko, Čuk Niko, Demšar Andrej, Ješovnik Simona, Jevnikar Ivo, Kordiš Rozalija, Ličen Tatjana, Mežnar Klavdija, Mikulin Veronika, Milavec Jakob in Bruna, N.N., Perme Marko, Podlesnik Bernarda, Prepadnik Sebastijan, Rajh Vera, Remše Matija, Rott Cindro Barbara, Rus Valerija, Seljak Karin, Sušnik Janez, Ščavničar Ema, Šef Manja in Tone, Šegula Zdenka, Zgonc Marija S. JOŽICA STERLE posamezniki: Kern Frančiška, Šifrer Marija, Velikonja Štefanija, Vindiš Dominika P. MARTIN KMETEC Novak Kukovič Mateja S. MARJETA ZANJKOVIČ posameznika: Pisk Tomaž, Skandali Dragan S. BOGDANA KAVČIČ posamezniki: Albreht Ivan, Beguš Lojze, Bukovšek Angela P. LOJZE PODGRAJŠEK posamezniki: N.N., Podgrajšek Alojz, Povh Jože, Prodnik Jadranka, Vodušek Jože in Milena, Zamuda Tilen S. ANICA STARMAN N.N. S. BARBARA PETERLIN posamezniki: Fidler Feliks, Pšeničnik Marjana, Rajk Lojze S. DORICA SEVER Sitar Antonija KATARINA TOMC posameznici: Krek Albina, Sodja Slavka MISIJON CRIPAM posamezniki: Muller Horvatič Ingrid, Volčič Barbara, Zeme Anja MARIJINE SESTRE - KIJEV posameznika: Pivk Ivo, Platiša Ivan

19


Srečanje misijonarjev v domovini V soboto, 24. junija 2017, je bilo v župnijskem domu duhovnosti v Trnju pri Pivki redno letno srečanje sedanjih in nekdanjih misijonarjev in misijonark v domovini. Gostitelj je bil zlatomašnik Niko Štrancar, škofijski animator za misijone v koprski škofiji in župnik v Trnju. Navzoči so bili škof Metod Pirih, ravnatelj Misijonskega središča Slovenije Matjaž Križnar in 15 misijonarjev ter drugih oseb, ki delajo za misijone, med njimi zlatomašnik Janko Kosmač in p. Stanko Rozman, ki bo avgusta 50 let v misijonih. Po zanimivi predstavitvi osebnih misijonskih izkušenj vseh navzočih je škof Pirih povzel aktualna dogajanja

v Cerkvi na Slovenskem od prejšnjega srečanja. Gostja Mateja Blaj iz konzularnega oddelka Ministrstva za zunanje zadeve je predstavila oblike zaščite slovenskih državljanov v tujini in podala navodila glede urejanja dokumentov. Po obeh predavanjih je sledila živahna izmenjava mnenj in izkušenj. Somaševanje v znameniti »kamniti« cerkvi Sv. Trojice je vodil škof Pirih in v pridigi povzel misli papeža Frančiška o misijonskem poslanstvu Cerkve. Srečanje so sklenili s prisrčnim druženjem ob pogostitvi, ki so jo pripravili domači župnijski sodelavci. Igor Vojinovič

Profile for Misijonsko Središče Slovenije

Misijonska obzorja avgust 2017  

Misijonska obzorja osveščajo in seznanjajo ljudi v Sloveniji z delom in projekti v misijonskih deželah. Revija je pomembna tudi zaradi med c...

Misijonska obzorja avgust 2017  

Misijonska obzorja osveščajo in seznanjajo ljudi v Sloveniji z delom in projekti v misijonskih deželah. Revija je pomembna tudi zaradi med c...

Advertisement