__MAIN_TEXT__

Page 1

Misijonska obzorja POGLED PO SVETU

04

let o 3 0

Vrtinec Turških dogajanj

av g u s t 2016

p r ip o r o čeni d a r z a t isk M O 1,5 0 E UR


Beseda urednika JOŽE PLANINŠEK, CM

Ne bojte se Misijonarji in vsi, ki se združujemo ob vašem delu in seveda tudi ob Misijonskih obzorjih, vedno znova doživljamo stiske, nasilje, krivice in zločinske smrti, s čimer se srečujejo ljudje po svetu. Ko so stvari daleč od nas, sicer izrazimo sočutje, a vendarle gremo naprej, ne da bi nas posebej prizadelo, saj je daleč. Vam misijonarjem seveda ne, nam v zaledju pa. Pri tem pa pozabljamo, da je vsaka stiska težka in vsaka smrt, še posebej pa nasilna, kruta in ima svoje osebno ime. Zato ne moremo reči, da je dogodek nekje daleč ali pa, kjer je malo žrtev manj težak kot tisti blizu in kjer je veliko mrtvih. Tega ste nas doslej še posebej učili misijonarji z dejstvi vašega, od nas oddaljenega življenja. Sedaj to postaja tudi naša stvarnost. Koderkoli, tudi v neposredni bližini, se lahko zgodi karkoli. Na pragu Evrope pa se sploh srečujemo z vreliščem, katerega posledice lahko le slutimo. Počasi začenjamo povsod gledati na stvari skozi oči misijonarjev in vseh, ki se s stisko neposredno srečujejo. Ali pa tudi ne! Strah je zagotovo največja poguba človeka v njegovi zgodovini, vsi totalitarni sistemi in posamezniki v

njih so se ga polastili kot najmogočnejšega orožja. Tudi sodobni anarholiberalizem, pri nas začinjen še z nostalgijo levičarske ideologije, je povsem enak, saj zna porabiti sleherno priložnost za uveljavljanje lastnih interesov, kjer je vnašanje strahu v okolje spet najboljše gojišče za uspeh pri uveljavljanju lastnih interesov. Strahu, ne toliko pred terorizmom kot pred »konservativno« držo, ki je takoj že ksenofobna, pred vsem pa, ki skupaj z religijo ali vero ter Bogom postaja največja grožnja človeštvu. Kje dobivajo moč za ostajanje v nemirnih in strah vzbujajočih okoljih naši misijonarji, če ne ravno v Bogu. Mar ni strah prav pomanjkanje Boga. Ko se človek začne opirati le na človeka, ima razloge za strah, saj se postavlja na trhla tla.

Nič novega, le iz novih potreb zaznano Jezusovo naročilo: »Pošiljam vas, kakor jagnjeta med volkove« (Lk 10,3)! »Ne bojte se« (Jn 6,20)! »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20)!

Katoliški Groblje, Rim, Buenos Aires Lado Lenček C.M. misijoni 1923-1987 urednik KM 1938-1987 MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija Tel. : 01/300 59 50, Faks: 01/300 59 55 E-mail: missio@rkc. si http://www. missio. si Uradne ure vsak dan od 8h do 13h.

Misijonska pisarna v Mariboru je od 1. januarja 2015 zaprta.

Strah, tudi po Evropi, je svoj pohod začel že davno, takoj, ko je okolje začelo izgubljati smisel za Boga ali pa ga načrtno izrivati iz stvarnosti. Ko človek izhaja iz samega sebe, je brez temeljev, spodrezan in le del brezglave množice. Tudi Evropa, kjer noče svojih krščanskih korenin, se postavlja na krhka tla, ki nimajo podlage. Taka pač ne bo mogla integrirati varnega okolja iščočih prišlekov, temveč se bo hitro znašla v razsulu. Kristjani se moramo zavedati, ne glede na to, da smo v tem zavedanju lahko marsikdaj zelo sami, da imamo prihodnost, tako zase kot za vse, ki bodo še k nam prišli, samo v trdni usidranosti v Jezusa, v Božjo prisotnost med nami. Ta nam edino daje verodostojen pogum, ki premaga strah in ustvarja upanje vzbujajoče okolje.

Glavni urednik: Jože Planinšek, CM Pomočnica glavnega urednika: Tina Jež Lektor: Jurij Devetak, CM Odgovarja narodni ravnatelj za misijone: Stane Kerin Oblikovalec: Hanzi Tomažič Grafična priprava: NEBIA, d. o. o. Tisk: Para, d. o. o. Naklada: 5300 izvodov Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja prispevka ali iz arhiva MSS. ISSN 1318-4369

Izhajajo v Ljubljani od 1987 Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno. Priporočeni dar za posamezni izvod je 1,50 EUR. Celoletni prispevek za MO za leto 2015: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. Vplačila nakazujte na transakcijski račun MSS, Kristanova 1, Ljubljana, namen nakazila: naročnina MO, št. transakcijskega računa pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, Vplačila iz tujine s čeki na naslov: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, 1000 Ljubljana Slika na naslovnici: Minoritska cerkev sv. Antona v Carigradu, Turčija. Foto: Stane Kerin


S POGLEDOM V SVET

Misijonar je vsak, ki drugemu podari dobro besedo odrešenja FRANCI MIHELČIČ

Na nedeljo po prazniku sv. apostolov Petra in Pavla, ko so po nekaterih župnijah v Sloveniji že bile nove maše, je pred molitvijo angelovega češčenja v nagovoru vernikom, zbranim na Trgu sv. Petra, papež Frančišek ob nedeljskem evangeliju zarisal lik delavcev v Gospodovi žetvi, za katere moramo prositi Gospoda, da jih pošlje v obilni meri. Ti delavci so »misijonarji Božjega kraljestva, ki jih je On sam klical in pošiljal "pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti" (Lk 10,1). Njihova naloga je oznanjati sporočilo zveličanja, ki je namenjeno vsem ljudem. Misijonarji vedno oznanjajo sporočilo odrešenja vsem. Ne samo misijonarji, ki gredo daleč, tudi mi, kristjani misijonarji, ki izrečemo dobro besedo odrešenja. In to je dar, katerega nam daje Jezus s Svetim Duhom. To oznanilo "Približalo se vam je Božje kraljestvo" (Lk 10,9) izrečemo zato, ker nam je Jezus Boga "približal", Bog je postal eden izmed nas, v Jezusu Bog kraljuje med nami, njegova usmiljena ljubezen premaguje greh in človeško bedo« (3. julija 2016). Misijonarji opravljajo čudovito delo, ker vztrajno gradijo Božje kraljestvo in ga ne uničujejo. Vsemu svetu prinašajo blagovest, veselo novico: »sporočilo upanja in tolažbe, miru in ljubezni. Ko Jezus pošilja svoje učence pred sabo v vasi, jim naroča: "Najprej recite: ›Mir tej hiši!‹… Ozdravljajte bolnike, ki so tam" (Lk 10,5.9.). To pomeni, da se Božje kraljestvo gradi dan za dnem in že na tej zemlji prinaša sadove spreobrnjenja, očiščenja, ljubezni in tolažbe med ljudmi«. Ob Jezusovih besedah učencem »Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove« (Lk 10,3) je papež razložil, s kakšnim razpoloženjem mora Jezusov učenec vršiti misijonsko poslanstvo. Pripravljen mora biti na to, da se bo srečal tudi s težkimi okoliščinami, in da ga čaka nasprotovanje, celo sovražnost. »Zato si bo

evangeljski delavec prizadeval biti osvobojen človeških pogojenosti vseh vrst in ne bo nosil ne denarnice, ne torbe, ne sandal, kot je priporočil Jezus (prim. Lk 10,4), da bo zaupal le v moč Kristusovega križa«. Kristjan nima nobenega razloga za samohvalo ali za iskanje osebnih koristi pri napredovanju na družbeni lestvici, odreči se mora vsaki želji po oblasti ter postati ponižno orodje odrešenja, ki smo ga deležni po Jezusovi žrtvi, po njegovem križu in vstajenju. Misijonsko poslanstvo kristjana v svetu je čudovita naloga, je poslanstvo služenja, ki je namenjeno vsem in nihče ni od njega odvezan. Zahteva pa resnično velikodušnost in ponižnost srca, ki se ozira navzgor ter moleduje za Gospodovo pomoč. »Velika potreba je po kristjanih, ki v vsakdanjem življenju z veseljem pričujejo za evangelij. Učenci, ki jih je Jezus poslal, "so se vrnili polni veselja" (Lk 10,17). Ko mi to storimo, je srce napolnjeno z veseljem. To mi da misliti, kako se Cerkev veseli, ko njeni otroci prejemajo Veselo oznanilo po požrtvovalnosti tolikih moških in žensk, ki dan za dnem oznanjajo evangelij: duhovniki, tisti čudoviti župniki, ki jih poznamo, sestre, posvečene osebe, misijonarke, misijonarji«. Papež se je nato vprašal in se s svojim vprašanjem obrnil naravnost na množico pod oknom apostolske palače ter na vse, ki jim Cerkev nekaj pomeni. »Prisluhnite vprašanju: Koliko vas mladih, ki ste danes navzoči na trgu, čuti klic, da bi sledili Gospodu? Ne bojte se! Bodite

pogumni in ponesite drugim to luč apostolske gorečnosti, ki so nam jo predali vzorni Jezusovi učenci«. Tudi priprošnja Device Marije bo pomagala, »da v Cerkvi ne bo nikoli manjkalo velikodušnih src, ki bodo delala, da prinesejo vsem ljubezen in nežnost nebeškega Očeta«. Dobra beseda odrešenja, ki jo vsak od nas lahko podari drugemu in s tem misijonari, je pričevanje o tem, kako smo po evangeliju deležni Božjega življenja, kako nas Božje usmiljenje rešuje in obuja od mrtvih. »Izkušnja usmiljene Očetove ljubezni nas naredi še bolj sposobne, da lahko podelimo veselje z drugimi« (Tweet papeža Frančiška 18. avgusta 2015). Ob odprtju izrednega svetega leta usmiljenja 8. decembra 2015 je papež Frančišek v homiliji poudaril, da se želimo 50 let po drugem vatikanskem koncilu z obnovljenim navdušenjem lotiti misijonskega vzgiba in se podati na pot naproti vsakemu človeku ter ga doseči tam, kjer živi. »Cerkev je poklicana, da dospe do njega, da mu prinese veselje evangelija, da prinese usmiljenje, Božje odpuščanje«. O misijonarski gorečnosti, v kateri moramo vsi rasti, je papež Frančišek govoril tudi 4. junija 2016 članom Papeških misijonskih družb na avdienci ob sklepu njihovega letnega zasedanja. Izrazil je željo, da bi v svetem letu ta vnema in navdušenje za misijone še naprej gorelo, razvnemalo, se prenavljalo in poglabljalo ter preoblikovalo služenje, ki ga je Papeška misijonska zveza poklicana nuditi vsej Cerkvi. V nas vseh naj raste ljubezen do evangelizacije, da se bo val misijonarske gorečnosti in mučeniškega pričevanja širil, da bomo pričevali privlačno in tudi z mučeništvom, če bo to potrebno. 3


MISIJONSKI PRIČEVALEC

»Misijonar« na čelu »misijonske družbe« POGOVARJAL SEM SE: JOŽE PLANINŠEK CM

Prvič se je zgodilo, da je naš redni misijonski sodelavec in zadnjih skoraj dvajset let tudi misijonar, postal vrhovni predstojnik oz. generalni superior Družbe, ki se imenuje misijonska. To je zagotovo še kako primerna okoliščina, da nam na tem mestu spregovori in nas spodbudi. Tomaž Mavrič se je z veseljem odzval povabilu, česar smo iskreno veseli in ga bomo v teh dneh, ko stopa novim izzivom naproti in tudi sicer radi podpirali v molitvi. Prvi Slovan, Slovenec na čelu Misijonske družbe lazaristov, ki bo prihodnje leto praznovala štiristoletnico svojega začetka in tudi sicer prvi Slovenec kot vrhovni predstojnik neke družbe ali reda, razen tistih, ki so nastali v našem okolju, - kakšni občutki so te obšli ob izvolitvi? Dan same izvolitve in dnevi, ki so sledili na občnem zboru Misijonske družbe, so bili do določene mere že prej načrtovani in pripravljeni. Dogodki in srečanja so si sledili drug za drugim, seveda tudi po volitvah, da smo bili vseskozi polno zasedeni. Tako časa za kakšna razmišljanja ob sami izvolitvi in po njej, kaj vse to pomeni, razna pričakovanja in dolžnosti, povezane z imenovanjem in podobnim, niti ni bilo. Preprosto sprejel sem in Bogu sem za to zaupanje zelo hvaležen in se zanesem na njegovo pomoč. Dve skrajnosti bi me lahko zajeli tako na samem začetku kakor sedaj, skoraj mesec dni po izvolitvi. Ena ali druga bi popolnoma nasprotovala Jezusovemu duhu in njegovi Previdnosti. Po eni strani panika, kaj vse izvolitev prinaša, teža in občutek nesposobnosti za izpolnitev pričakovanj, neobvladljivost dolžnosti in podobno. Po drugi strani pa napuh, ki bi me oddaljil od Jezusa, njegovega nedopovedljivega usmiljenja in milosti. Tako bi ne postajal njegov služabnik 4

in sodelavec, ampak ravno obratno, sproti bi rušil Božje delo. Zagledanost vase, napuh bi postala ovira in blokada Božjemu načrtu. Zadnjih dvajset let tvojega življenja zaznamuje delo v Rusiji in Ukrajini, v okoljih ponovnega oživljanja krščanstva, - kakšen pečat ti puščajo ta leta in to okolje? Oživljanje krščanstva v Rusiji, Ukrajini in Belorusiji, v državah, ki sestavljajo viceprovinco sv. Cirila in Metoda, kamor sem do sedaj spadal, počasi raste in se še vedno razvija. Življenje mlade Cerkve je v vsaki deželi, ki so sorazmerno različne, na svoj način odvisno od pogojev in okoliščin, vendar ostaja ena skupna točka, ki daje upanje za prihodnost, in sicer duhovna odprtost teh ljudi, ki so željni duhovnosti, odprtost za Božje, ki je bilo prej velikokrat zatirano. V teh letih sem imel tudi mnogo priložnosti za srečevanja z raznimi vejami naše vincencijanske družine in drugimi podobnimi organizacijami iz raznih držav, ki so prihajale na obisk, prinašale pomoč in spoznavale realnost prebivalcev teh dežel. Medsebojno spoznavanje, sodelovanje in pomoč, - to so stvari, ki prinašajo blagoslov za vse. Tako pri delu z našimi verniki kakor ob srečanjih z obiskovalci sem vedno znova spo­ znaval, da je več tistega, kar prejemamo, kot onega, kar dajemo. Ta

leta so mi bila velika šola, tako z domačini kot s prostovoljci od koderkoli. Ob njih sem tudi prek njihovega pogleda na stvari videl dogajanja še drugače, lahko bi rekel, širše. Tega sem zelo vesel in za to sem hvaležen, ker čutim, da je medsebojno spoznavanje, poglabljanje odnosov ter sodelovanje pot, ki nam bo odločilno pomagala tudi v prihodnje pri našem služenju različnim ubogim. Za teboj je deset let delovanja v Kanadi, v popolnoma drugem, zahodnem svetu. Je misijonski izziv povsod enak ali pa so razlike glede na tako različna dela sveta? Vsako okolje nosi poseben pečat, nekje prevladujejo ene oblike potreb, v drugem kraju druge. Uboštvo ali revščina ima veliko zelo različnih obrazov, ki jih lahko hitro spregledamo, če nismo dovolj pozorni. Osnova našega dela pa mora biti povsod enaka. Ker je Cerkev po svoji naravi misijonska, moramo biti kristjani enako po svoji naravi, se pravi iz milosti krsta, misijonarji v najširšem pomenu besede. Evangelij jasno sporoča: »Poslal me je oznanit blagovest ubogim« (Lk 4,18). Jezus si je privzel te besede kot svoje življenjsko poslanstvo. Vincencij Pavelski je ob Jezusovem zgledu prav v teh besedah odkril svojo življenjsko poklicanost. Na svoji poti je korak za korakom odkrival, da oznanjanje blagovesti ubogim pomeni najprej:


Mene osebno v notranjosti kot misijonarja zaznamuje v najširšem pomenu besede »Božje usmiljenje«. Usmiljenje, ki sem ga iz Jezusove strani deležen od spočetja naprej. Marsikaj od tega sem v preteklosti prezrl in spregledal, vendar odkrivam sedaj, za kar pa, spet v luči njegovega usmiljenja, nikoli ni prepozno.

odkriti in priznati svojo osebno revščino ter potrebo po pomoči. Iz tega odkritja oziroma spoznanja o sebi šele lahko verodostojno pristopamo s pomočjo do drugih. Besede sv. Vincencija nas spodbujajo, da po svojih najboljših močeh postajamo in ostajamo misijonarji in misijonarke, kjerkoli smo: »Živeti Kristusa, da bi mogli prinašati Kristusa drugim. Nič več. Nič manj!« To so izjemne besede sv. Vincencija, ki imajo trajno vrednost za vsakogar izmed nas, kjerkoli smo že in ne glede na to, kakšno delo nam je zaupano.

pomenu besede »Božje usmiljenje«. Usmiljenje, ki sem ga iz Jezusove strani deležen od spočetja naprej. Marsikaj od tega sem v preteklosti prezrl in spregledal, vendar odkrivam sedaj, za kar pa, spet v luči njegovega usmiljenja, nikoli ni prepozno. Jezusovo neizmerno usmiljenje, njegova potrpežljivost do mene, ponižnost, ljubezen, to so stvari, ki me oblikujejo kot misijonarja. Seveda pa je vprašanje, koliko se jim dajem oblikovati. Njegova previdnost me je pripeljala v Misijonsko družbo in vincencijansko družino, na pot za

Jezusom v duhovnosti Vincencija Pavelskega, kjer ob celostnem pristopu in pomoči človeku, tako duhovni kot materialni, želim slediti Jezusu po njegovih stopinjah. Izhajaš iz okolja, močno zaznamovanega z misijonskimi delavci, kot sta bila Ladislav Lenček in Franc Sodja, - koliko sta te zaznamovala oziroma smo kot zavzeti misijonarji lahko tudi drugim izziv? Tako Ladislav Lenček kot Franc Sodja sta bila Misijonarja z veliko začetnico! Njuno življenje je bilo eno samo misijonsko garanje in popolna predanost misijonskemu poslanstvu. S svojim delom, neštetimi idejami in pobudami ter z osebnim življenjem sta oblikovala mnogo fantov in deklet v misijonskem duhu. Njuno misijonsko delovanje se je začelo že v bogoslovskih letih v Sloveniji in se nadaljevalo v Rimu, Argentini, Kanadi, na Koroškem in zopet v Sloveniji. Imel sem to milost, da sem oba osebno poznal. Franc Sodja je bil moj vzgojitelj v Baragovem misijonišču v Buenos Airesu. Po mojem posvečenju sva bila dolga leta člana iste skupnosti ter sodelavca v župniji Brezmadežne v Torontu.

Predelan avtobus za terensko pomoč brezdomcem v Odesi. Kako bi opredelil tisto, kar te v notranjosti zaznamuje kot misijonarja v najširšem pomenu te besede in ožjem, znotraj Misijonske družbe? Jezus ima za vsakega izmed nas konkretno življenjsko poslanstvo. Ko ga najdemo in vršimo, postanemo njegovi sodelavci pri graditvi Božjega kraljestva. To poslanstvo je v Jezusovem načrtu oblikovano še pred našim spočetjem in ga z rojstvom prinesemo na ta svet. Jezus nam to poslanstvo nevsiljivo, a vztrajno predlaga in obuja v raznih obdobjih življenja, včasih čisto konkretno in jasno, drugič spet bolj skrito. Klic se z življenjem in izkušnjami v nas oblikuje ter razjasnjuje. Mene osebno v notranjosti kot misijonarja zaznamuje v najširšem 5


Vidim in čutim močno misijonsko zavzetost tako sodelavcev v misijonski pisarni kakor vseh Cerkvi pripadajočih in tudi sicer mnogih rojakov, tako doma kakor tudi po svetu. Ladislav Lenček je dolga leta urejal in izdajal revijo »Katoliški misijoni«, ki so jo pozneje preimenovali v sedanja »Misijonska obzorja«. S svojimi obiski slovenskih misijonarjev po svetu je neutrudno utrjeval vezi med njimi ter razvijal misijonskega duha v zaledju, tako v izseljenstvu kakor tudi kasneje v matični Sloveniji. Njuna življenjska drža in predanost poslanstvu, neštete pobude in sploh njuno življenje, to so stvari, ki so me stalno navdihovale. Nedvomno so lahko velika spodbuda tudi v sedanjem času meni in vsem, da je potrebno vedno znova odriniti na globoko, tako z misijonskim duhom kot v gorečnosti, za kar njima nikoli ni zmanjkalo poguma. Vseskozi si bil v tesni povezanosti z Misijonskim središčem; iz Kanade prek Apostolskega krožka, v Rusiji in Ukrajini pa glede na delovanje; koliko ti je to pomenilo in tudi pomagalo pri tvojem delu? Od vsega začetka duhovniške poti, pa tudi že v bogoslovskih letih, sem tako ali drugače vezan na Misijonsko središče Slovenije, zadnja leta mojega delovanja v Rusiji in Ukrajini pa še na poseben način. Vidim in čutim močno misijonsko zavzetost tako sodelavcev v misijonski pisarni kakor vseh Cerkvi pripadajočih in tudi sicer 6

Tomaž Mavrič s sobrati. mnogih rojakov, tako doma kakor tudi po svetu. V prvih letih svojega dela sem bil v zaledju, pozneje na terenu. Sodelovanje, poglabljanje medsebojnih odnosov, duhovna povezanost v molitvi ter združevanje pri materialni pomoči, so stvari, ki so po eni strani izraz naše vere in po drugi strani še kako pomembne pri pletenju mreže krščanske edinosti in ljubezni. Stopil si na čelo Družbe, ki se imenuje misijonska; kako te to zaznamuje za delo in življenje v naslednjih šestih letih? Uradno ime naše Družbe, ki jo v Sloveniji poznamo pod nazivom »lazaristi«, je »Misijonska Družba sv. Vincencija Pavelskega«. Sam ustanovitelj sv. Vincencij je že takoj prve člane imenoval »misijonarje«. To je prevzela tudi ljudska govorica takratne Francije in tako nas kličejo še danes, ne glede na to, kje delamo, na ljudskih misijonih ali kjerkoli po svetu. Ta naziv, ki ga je začel uporabljati naš ustanovitelj, kaže na njegovo željo, da bi bil Jezusov misijonski duh trajno zakoreninjen v njegovo duhovnost in vse njegove ustanove. Lazaristi smo le ena izmed množice redovnih družb in laiških organizacij

po raznih delih sveta, ki izhajamo neposredno od Vincencija ali pa se navdihujejo iz njegovega duha oziroma karizme. Preko 225 različnih po vsem svetu nas je združenih v tako imenovano »vincencijansko družino«, ki ji pripadamo tudi lazaristi oziroma jo koordiniramo. V nenehni evangelizaciji, h kateri smo poklicani, v času tako imenovane nove evangelizacije pa še posebej, je pred nami stalen misijonski izziv. Dana mi je posebna priložnost poglobitve vincencijanske karizme in duhovnosti. V poglabljanju sodelovanja in medsebojnega spoznavanja ter ob vzajemni pomoči z zaupanjem v Božjo pomoč bomo skupaj skušali odgovarjati na znamenja časa, ki nam jih kaže Previdnost.


NEMIRNA TURČIJA

Kristjani oziroma katoličani v vrtincu turških dogajanj PIŠE P. MARTIN KMETEC

Kot da bi ne bilo že dovolj težav na Bližnjem vzhodu in s tem povezanih begunskih stisk, tako beguncev samih kot vseh, ki skušajo reševati svoje probleme ter ne nazadnje tudi dežel, kamor množično prihajajo oziroma želijo, je zavrelo še v Turčiji, kjer se trenutno nahajajo skoraj nepregledne množice ljudi brez doma in z negotovo prihodnostjo. Sredi vsega tega živijo tudi kristjani s svojimi stiskami in z občutkom za stisko drugih, predvsem pa v negotovosti, ko jim ostaja le vera in zaupanje v Boga. Oglasil se nam je p. Martin Kmetec, kolikor je pač mogel. Hvaležni smo mu in želimo biti z njim in z vsemi misijonarji in kristjani v njihovih stiskah sredi okolja, ki je potrebno njihove pomoči, hkrati pa so tudi sami pomoči potrebni. Za kristjane na Bližnjem vzhodu bi se lahko reklo, da živimo v apokaliptičnih časih: priče smo velikemu izgonu kristjanov, ki odhajajo s svojih domov, da ubežijo pred preganjanjem in da si rešijo življenja. Mnogi so se začasno naselili v Turčiji in čakajo, da dobijo vizo in se naselijo v eni od dežel, kjer vlada mir. Ker so kristjani, niso sprejeti od vseh. Razseljeni so po vsej Turčiji, kar pomeni, da je izredno težko najti kakšen zaslužek. Njihov položaj tukaj je težak, ker je življenje dokaj drago in ker proces za pridobitev vize v državah, kamor so namenjeni, traja dolgo časa; tako porabijo denar, ki so ga uspeli prinesti s seboj. Ob zadnjem obisku direktorja Misijonskih družb v Sloveniji Staneta Kerina sva med drugim obiskala asirsko pravoslavno skupnost v Carigradu, ki ima na skrbi veliko beguncev; s strani misijonskih družb je prispela pomoč, ki pomeni istočasno pomemben korak v ekumenskem prizadevanju. Gospodu Stanetu se lepo zahvaljujem za prijeten obisk in zanimanje, ki ga je pokazal za naše delo tukaj v Turčiji, kjer se včasih zdi, da nima več pomena govoriti o misijonskem poslanstvu. Obiskala sva tudi sestro Veroniko Nose, usmiljenko, ki ravno tako dela na skrivnem in v skromnosti; s sestrami svoje

Ob vsem tem, kar se dogaja v javnem in političnem življenju, se poraja opravičena bojazen, da se manjšinam v Turčiji ne obetajo dobri časi.

Izmir (Smirna) skupnosti si prizadeva, da bi bila blizu ljudem v trpljenju. V Turčiji smo letos 15. julija doživeli državni udar, ki bo utrdil dosedanjo oblast; ta pa bo še bolj uvajala svojo ideologijo v javno življenje. Zaenkrat ni spremembe v odnosu do kristjanov, čeprav je v Trabzonu prišlo do izgredov na cerkvenih vratih. Po neuspelem državnem udaru je težko predvideti, kako se bodo stvari razvijale naprej. Vsekakor pa sam tok dogodkov ni nekaj nepredvidenega, ne le v političnem življenju, temveč tudi v odnosu do katoliške Cerkve.

Ob vsem tem, kar se dogaja v javnem in političnem življenju, se poraja opravičena bojazen, da se manjšinam v Turčiji ne obetajo dobri časi. Kar se tiče vsakdanjega življenja, je kot vedno treba ponavljati, da po zakonu nismo priznani kot pravna skupnost in da to trenutno pomeni veliko nevarnost, da redovnikom in redovnicam vzamejo še nekaj preostalih šolskih in zdravstvenih ustanov. Italijanska redovna skupnost “Sestre Brezmadežne” iz Ivreje naj bi odslej naprej morala plačati najemnino za svojo šolo, ki je bila 7


P. Martin Kmetec in Stane Kerin na obisku pri metropolitu Filuksinosu Yusufu Cetinu zapisana v državnih registrih kot lastnina princev Savoia; ti so namreč pomrli, lastnine pa ni bilo mogoče prepisati na drugega lastnika. Tudi druge redovne skupnosti so v podobnem položaju. Maloštevilna krščanska skupnost v Turčiji šteje okoli 100.000 kristjanov in od tega le približno 30.000 katoličanov. Vsekakor je za nas zelo važno, da se javno ne opredeljujemo do političnih gibanj in dogodkov, ker bi to imelo težke posledice za skupnost in posameznike. Kar se tiče državnega udara, so ga obsodili vsi Marijina hiša

Kristjani v Turčiji pripadajo različnim zgodovinskim in kulturnim tradicijam, zato je pripadnost skupnosti vezana na izročilo, jezik in ohranjanje kulture. verski voditelji, tudi katoliški, ne da bi se opredeljevali za eno ali drugo stranko. Potrebno je, da ohranjamo notranji, osebni mir, da ta mir živimo navzven in se trudimo, da bi bili s svojim zgledom luč sveta. Kristjani v Turčiji pripadajo različnim zgodovinskim in kulturnim tradicijam, zato je pripadnost skupnosti vezana na izročilo, jezik in ohranjanje kulture. Seveda bi morali kot kristjani graditi edinost, ki je nad pripadnostjo posameznim Cerkvam, in sicer ne kot neka čustvena, fiktivna ali ideološka pripadnost, h kateri včasih težijo posamezna krščanska gibanja, pač pa bi morali graditi edinost ljubezni v Kristusu, zavedajoč se svojega poslanstva v veri in živeti resnično sočutje s trpečimi. V zadnjem času smo bili priče različnim dogodkom znotraj Cerkve: zvrstila so se srečanja vseh redovnikov, ki jih pripravlja združenje redovnikov 8

v Turčiji (URT), imenovani so bili trije novi škofje za latinske škofije. Iskreno prizadevanje in pričevanje posameznih redovnic v zdravstvenih institucijah, ki ne more biti brez blagoslova; sodelovanje mladih na srečanju s papežem na Poljskem. Vsi ti pozitivni dogodki nas opogumljajo za naprej. So pa še drugi dogodki, vezani na posamezne škofije. Največ stvari se dogaja v Carigradu, kjer smo najbolj številni, v Izmiru je središčni letni dogodek praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga slavijo v Marijini hiši – Meryemana, v Antiohiji pa slavijo praznik apostolov sv. Petra in Pavla. Spominska vez s tisočletji zgodovine, ki so jo krščanske skupnosti živele vse do svojega skorajšnjega izginotja, nas navdihuje z željo, da bi tudi mi ostali zvesti Kristusu kakor nekoč štirideset rimskih vojakov-mučencev, sveta Marjeta, mučenka iz Antiohije Pizidijske in toliko drugih, ki

so s svojo krvjo zaznamovali vero Cerkve in njeno rodovitnost. Kljub omejenim možnostim se globoko zavedamo svojega misijonskega poslanstva in po svojih močeh delamo za Božje kraljestvo. Molimo za vesoljno Cerkev, da bi mogla biti vsem kristjanom kraj Kristusove navzočnosti in opora v vseh preizkušnjah življenja! Cerkev danes nima izbire: ali bo misijonska, ali pa bo izginila. In še nekaj: brez Cerkve ni mogoče srečati živega Kristusa, zato je njeno pričevanje bistvenega pomena. Naj zapis zaključim s hvaležnostjo za pomoč, ki jo posamezniki pošljejo za naše delo v Misijonsko pisarno; enako pa iskrena hvala vsem, ki si prizadevajo v Misijonski pisarni, da bi se Božje kraljestvo širilo do konca sveta. Zahvaljujmo se Gospodu, ker je dober; vekomaj traja njegovo usmiljenje!


OBISK ALBANIJE

Tudi to je del Evrope Obiskal nas je ravnatelj Misijonskega središča g. Stane Kerin. Popeljala sem ga v nekaj oddaljenih vasi, da je videl in srečal družine, ki nas že nekaj časa prosijo pomoči za pozidavo, popravilo ali vsaj delno pomoč kot na primer obnovitev strehe. Tako je videl od blizu, kako je težak dovoz materiala in kako je težko spremljati delo, ker so tako daleč. Ena od teh hiš je že pod streho, ker sta oba starša zelo zavzeta. Z drugimi se dogovarjamo, ker si moramo biti na jasnem, kako bodo delali. Pri projektu jim obljubimo materialno pomoč, potem pa morajo delati sami. Gospod Stane je strnil svoje vtise, ki nam jih posreduje. S. Vida Gerkman, usmiljenka, Albanija Tam na vzhodnem delu Evrope je država z malo manj kot tremi milijoni prebivalcev. Spada med najbolj nerazvite države. V albanščini se državi reče Shqipëria, kar pomeni dežela orlov. Njihova zgodovina je zanimiva zaradi raznih vzponov in razočaranj. V času zgodovine so imeli svoje kralje. Mislim, da je država imela dobre pogoje, da bi se razvila v moderno državo. Druga svetovna vojna je tok dogodkov usmerila v eno najbolj diktatorskih komunističnih režimov. Enver Hoxha je državo popolnoma uničil zaradi bolestnega strahu pred imperialističnim zahodom. Ljudem je vzel vse. To je bila edina država na svetu, ki se je razglasila za popolnoma ateistično. Leta 1976 so zapisali v ustavo, da »ta država ne bo podpirala nobene vere, podpirala in izvajala bo le ateistično propagando, da bi ljudem vsadila (vcepila) znanstveni in materialistični pogled na svet«. Tako je bilo zapisano. Kdor se ni strinjal z novimi idejami, so ga enostavno zaprli. V Albaniji je bilo v času diktature komunizma med 40 in 50 delovnih taborišč. Desetletja so državo in ljudi uničevali. Potrebne bodo generacije, da bodo spet našli prave temelje in pravo smer v svojem življenju. Kakšna je Albanija danes? S. Vida Gerkman, usmiljenka in misijonarka v Albaniji, pravi: »Albanija je čudovita dežela!« In iz njenih besed je mogoče razbrati tudi to, da so tam dobri ljudje. Sestre usmiljenke so povezane z ljudmi in vidijo, kaj se z njimi dogaja, vidijo njihovo revščino

Na povezavi www.missio.si/albanija si lahko ogledate tudi kratek film.

potrebuje posebna zdravila. Ko smo obiskali to družino, so prosili za pomoč pri ureditvi kopalnice v sami hiši. Dvanajstletnega otroka morajo sicer vsak dan nositi na stranišče, ki je na dvorišču zunaj hiše. Že na poti z letališča smo se ustavili pri možu z imenom Ali Zogu. Mož je slep. Sestra Vida je v prošnji napisala, da je star 75 let. Drugič je poročen,

ker mu je prvo ženo ubila strela. Hiša je v slabem in v razpadajočem stanju. In podobnih prošenj dobijo sestre veliko. Odločile so se, da pomagajo samo z nakupom gradbenega materiala, za vse drugo morajo poskrbeti sami prosilci. Krivice, ki se dogajajo na robu Evrope, pa vendar v Evropi, so pozabljene in spregledane. V srce segajoče zgodbe ljudi naj v nas prebudijo sočutje in pripravljenost pomagati ljudem na poti k bolj človeka vrednemu življenju. Hvala za vašo dobroto! Stane Kerin, ravnatelj Misijonskega središča Slovenije

in njihove stiske. Zato vedo, kaj ljudje potrebujejo. Včasih ni enostavno priti do njih. Poti so uničene, če sploh so poti. Zgodi se, da je dostop do posameznih družin možen samo preko polomljenega in smrtno nevarnega visečega mostu. Do nekaterih ljudi lahko prideš samo po pešpoti. Zgodbe so težke, toda človeška dobrota jih lahko spremeni v nekaj dobrega in lepega za te ljudi. Vseh tegob in stisk ni mogoče opisati, vendar je prav omeniti vsaj nekatere: Družina Koli z 12-letnim sinom, ki ima mišično distrofijo. Do hiše ni nobene poti, po kateri bi lahko prišel z avtomobilom. Do ceste je treba iti Gradbeni material za eno hišo: od 20 minut peš. Fantu pomagajo usmi- 6.000,00 € do 8.000,00 €. Zdravila za ljenke iz mesta Gramsh. Vsak mesec fanta Klajdija Kola letno: 1.450,00 €.

9


KAMBODŽA

Raznolikost Kambodže MONIKA ŠVIGELJ, LAIŠKA MISIJONARKA

koncu šolanja, s tem pridobijo boljšo Prihod v novo okolje vedno preseneti, še posebej, ko gre za drug kontinent. službo in boljšo plačo. Prvi vtisi se počasi umirijo in človek začne dobivati resnično sliko. Takšno vživetje je dragocena izkušnja, tudi primerna za deljenje z drugimi, kot je to −− Njihov kralj je študiral balet v Franciji. naredila Monika.

−− Vsakega se da podkupiti, tudi policiste. −− Trenutno je pri nas najbolj vroč mesec, no to je bil april, a jaz ne vidim nobene razlike – »švicamo skoooz«! −− Ker bi imele vse rade belo kožo, nosijo tudi pri 45 stopinjah dolge rokave (to mi še vedno ne gre v glavo - tudi, če delajo v hiši, nosijo dolge rokave in pravijo, da je to zaščita pred soncem). −− Nosijo najlonke - pač nogavice z enim prstom (zašitim), da lahko obujejo japanke. −− Na cesti je polno motorjev in na motorju lahko vidiš starše s petimi otroki; mamo in očeta ter spredaj otročka in v maminem naročju še Še malo in bo leto, odkar sem v imamo samo trikrat na teden. V skupdojenčka; ljudi, ki prevažajo vrata oz. Phnom Penhu, glavnem mestu Kamnosti je osem sester, dve prostovoljki vse, kar se pač da; tri menihe … bodže. Tukaj vse poteka po »urniku«. iz Kolumbije in ena iz ZDA. Trenutno −− Nimajo cestnih pravil, vsak vozi malo Zjutraj, že takoj po šesti uri imamo je sestra iz Italije odšla v domovino na po svoje (tako, da nisem zaprosila za sveto mašo, po maši zajtrk in ob dopust, tako da sem jaz prevzela skrb vozniško dovoljenje). osmih se začne pouk. Učim od štiri za kapelo in zalivanje rož. Ena izmed −− Riž jedo vsak dan, trikrat na dan. do šest šolskih ur na dan. Poučusester mi pomaga (bolje rečeno jaz Če ne ješ riža, ne ješ hrane. jem angleščino, prvi letnik ali srednji njej) pri aranžiranju rož za kapelo. −− Tukaj me ne vprašajo: »Ali si že bila »level«, kot rečejo tukaj, in pa drugi Dekleta prihajajo iz revnih, razbitih pri večerji?«, ampak: »Ali si že jedla letnik ali najvišji »level«. Vsak dan družin. Tiste, ki niso iz Phnom Penha, riž?« razen ponedeljka sem tudi asistentka so tukaj »prvič« slišale za angleščino. −− Vse ženske, ko dopolnijo 40 let ali pri pouku računalništva. Tako, da sem na začetku imela veliko tudi že prej, se okoli sprehajajo v Vsak petek moram oddati učni načrt problemov z učenjem. Jaz pa tudi ne pižamah. za naslednji teden (s slednjim sem govorim kmersko. Ampak zdaj gre vse −− Vse študentke so budistke, na šoli imela na začetku velike težave, ker veliko bolje. Ob nedeljah sodelujem imamo vsega skupaj le 13 katoličank nisem vedela, kako učiti in kako se to pri oratoriju (ni tak kot pri nas, kjer se od 100-tih. sploh dela, saj pač nisem učiteljica). igra igrice in ima kateheze), kjer učim −− V cerkvah se sedi na tleh. Ob štirih popoldne je »spust zastave« angleščino. Večina naših študentk na −− Včeraj je prišla s Filipinov, kjer se izoin himna, potem pa imamo okoli 40 oratoriju v okviru prostovoljnega dela bražujejo, že tretja kamboška sestra minut časa za druženje z dekleti, kar uči mlajše otroke matematiko, anglešsalezijanka. je priložnost za vajo v angleščini. Sledi čino in kmerščino. Seveda se tudi −− Tržnice so videti kot smetišča. čas za vsakodnevno obvezno prhanje. igramo. −− Hrana v supermarketih je zelo draga, Ob šestih imamo rožni venec in veNaj vam telegrafsko posredujem še posebno mlečni izdelki (vse je dražje černice, potem pa večerjo. Po večerji nekaj zanimivosti o Kambodži: kot v Sloveniji). s sestrami in študentkami igramo −− Vsepovsod so smeti. −− Tovarne, kjer šivajo obleke in to odbojko, plešemo, igramo različne −− Vsa dekleta bi rade imele belo kožo, »znamke«, izgledajo od zunaj (ker kamboške igre ali pa se sprehajamo to je za njih zelo lepo. notri ne pustijo tujcem) kot barake po igrišču in pogovarjamo. Sledi za −− Angleščina je za njih zelo pomembiz pleha. Povprečna plača je okoli prostovoljke »goodnight talk«, ki ga na, ker če so tekoče govorke ob 150 dolarjev na mesec. 10


UGANDA

Zlati mangi DANILO LISJAK, SALEZIJANEC

Pozdrav v Ljubljano, sedaj že poletno in hvala za pošto, ki je je bilo veliko in to po praznikih, ker pač v Evropi še ne morete všteti 'afriške zamude'. Končno še bolje, ker pred prazniki ni časa niti iti na pošto v mesto, kjer kopičijo vse, kar nam pošiljate z dobrim namenom, s spoštovanjem in ljubeznijo. Kar se nas tiče, smo bili ravno tri tedne pred veliko nočjo odrezani od sveta – bojkot serverja. Kako ne bi cenili dopisov naših škofov, ki z vso pozornostjo napišejo spodbudne besede nam misijonarjem, nekateri med njimi malodane osebno. Boglonaj! Tako se počutimo še bolj del Cerkve v domovini, brez katere bi težko shajali. Skupaj z vami delamo dobro v misijonih po svetu. Potem ko smo v januarju in začetku februarja pripravljali katehumene (340 šolskih otrok) na krst s tritedensko katehezo v misijonu, je sedaj čas za krščevanje po podružnicah, kjer so doma. Tako se z župnikom vsako nedeljo odpraviva vsak na svoj konec misijona. Na binkošti sem pri fari krstil 62 katehumenov (štirje so izostali zaradi slabega znanja). Na nedeljo svete Trojice pa še krst 17-ih v kapeli sv. Danijela Combonija, ki ji je hud vihar odnesel streho skupaj s tramovi. Od zidu do zidu smo napeli plastično ponjavo 6x5m, da nas ni sonce scvrlo. Konec maja še krst v novi cerkvi Dobrega Pastirja, kjer smo predvideli krst na 4. velikonočno nedeljo, pa je ravnateljica šole zadržala otroke v šoli tudi v nedeljo, seveda samovoljno in protizakonito! Je pa res, da v vasi prevladujejo protestanti in jim kar nič ne zavidamo imena vasi: Lakwatomer (pomeni: Pijani pastir!). Verjetno so jezni, ker smo mi dali ime naši novi cerkvi Lakwat-maber (Dobri Pastir). Smo vsaj mi skušali popraviti to sramotno ime! Jim je tudi nemalo nerodno, imeli so namreč smolo, njihov pastor je sredi zidave njihove cerkve izginil neznano kam z vsem denarjem za gradnjo. Žalostno. Naši otroci, pri fari, čez tisoč po številu, so se v minulih tednih dodobra nasitili z zlatimi mangi, ki

so padali z mogočnih dreves. Letos niso metali kamenja v vejevje za klatenje, ker je novi ravnatelj prepovedal. Eden od kamnov je namreč hudo ranil šolarja in starši so protestirali. Odlok je bil še kako dobro sprejet od župnije, saj so 'bombe' padale na strehe cerkve in vseh poslopij. Po štiri samokolnice zrelih in opranih mangov smo jim servirali vsak dan in tudi vzgojno poskrbeli, da so odpadki končali v smetnjakih ali samokolnicah. To so vsi vitamini, ki jih naši otroci dobijo po naravi vsako

in upamo, da bomo v dosegu dveh let poleg župnije upravljali srednjo in osnovno šolo. Potrebna bodo velika sredstva in računam, da bo Slovenija spet priskočila na pomoč za to tako potrebno delo v korist mladih na severu Ugande, ki so v 23-letni vojni izgubili upanje na boljšo in lepšo prihodnost, ki se svetlika njihovim vrstnikom v drugih predelih Ugande. Potrebovali bomo tudi kakšno tehnično pomoč iz domovine. Polagamo v Božje in Marijine roke te potrebne načrte. Zaupamo, da nismo sami in s

leto - zlati mangi, njihove sanje. Polovico jih še zelenih pojedo (obdobje postnega časa, ko so najbolj lačni). Načrti gradnje srednje šole in prestavitev osnovne šole na novo lokacijo onkraj ceste, ki deli površino misijona (28.5 ha) na dva dela, so v teku priprav. Naš škof hoče, da bi bil ta misijon Atede naša 'materna hiša' na severu Ugande. Urejamo papirje glede zemljišč, kar bo trajalo vse do konca leta. Zadevo poriva sam škof

skromnimi sredstvi bomo zmogli z Božjo pomočjo tudi vse dokončati v doglednem času. Naj bo to moje pisanje danes, v tej devetdnevnici pred praznikom Marije Pomočnice, že kar prošnja vsem prijateljem našega dela na severu Ugande ob Nilu - Knobleharjevi reki. Boglonaj in ostanimo duhovno še naprej povezani za blagor tistih, ki so prikrajšani osnovnih dobrin in dostojanstva v tretjem svetu. 11


MALGAŠKI UTRINKI

Tu je življenje res pestro JANEZ MESEC, DUHOVNIK LJ

Brez zdravstvene oskrbe

Ko smo proslavljali novo šolo, so ljudje vedno znova omenjali željo po obnovi dispanzerja, ki ga je zgradil Tone Kerin, ko je bil še v Manambondro. Takrat je v njem delovala dr. Alenka iz Argentine, ki je pred

štirimi leti prišla na ponovni kratek obisk in so se je mnogi spomnili. Odločitev sedaj za nas ni bila tako lahka, ker je prav Alenka povedala, da je takrat ona delala od jutra do večera, prostovoljno seveda in z veseljem. Zdravnik v državni bolnici 200 m stran, pa je bil brez dela in lepo vlekel državno plačo. Pravi, da se je zato odločila, da je šla nadaljevat svoje delo v Tangainony, kjer je bila takrat s. Marjeta, ki je zdaj že pokojna. Tam se je čutila bolj koristno, ker zdravnika niso imeli. No, Manambondro je še vedno katastrofa glede zdravja in zdravljenja. Večina bolnikov kar lepo umre doma in se niti ne gredo zdravit, ali pa kvečjemu k domačim čarovnikom, ki so cenejši kot zdravnik. Ko smo s sestrami premišljevali o tem, je bilo jasno, da bo potrebno tesno sodelovanje z državnim zdravnikom. 12

ropota mehaničnih ritmov iz sintisajzerja, še posebej ob največjih slovesnostih. Točno to smo doživljali ( jaz pa trpel) ob obisku nuncija v naši škofiji in ob posvetitvi novomašnikov 5. junija. Saj sem že vnaprej vedel, da bo tako in nisem imel nobenega veselja iti na te slovesnosti. Glede nuncija je bila pač dolžnost, da grem, je le papežev namestnik in odposlanec. Spominjam se treh nuncijev: prvi je bil Afričan iz Ugande, drugi Irec, novi in sedanji pa Italijan. Govoril je zelo umirjeno in lepo. Zato me je potem malo presenetila izjava našega škofa, ko smo se duhovniki po posvetitvi novomašnikov zbrali še k pastoralni konferenci, da je bil nuncij zelo »touché«, torej da so se ga bogoslužja zelo dotaknila. Za prejšnjega škofa Benjamina je bilo jasno, da uživa v ropotu: ko sem npr. jaz pri birmanski maši v Vangaindranu, kjer sem bil takrat župnik, najbolj trpel ob ropotu zvočnikov in sedel kot kup nesreče pri oltarju, je škof ob meni ves žareč in nasmejan dvignil roke in jih zibal levo in desno. Sedanji škof težav. V skupnosti sester se je naša ta je Portugalec, a je le začasni upraviglavna tudi začela meniti, da bi dali telj, ker svojega škofa še nimamo, in šolat eno sestro za medicinsko sestro se po mojem noče preveč vtikati v za Manambondro. Ne bi šli v kakšno te stvari, ker ga verjetno že škofijske hudo opremljeno bolnišnico, pač pa finance spravljajo v obup. Pohvali, se ambulanto s poudarkom na najbolj nasmeji in gremo vsak na svoje. ranljivih osebah, kot so otroci in psihični bolniki, kar je posebna karizma Ganljivo ob novi maši, a spet preveč naglas naših sester. Ko je konec lanskega leta prišel Ob novi maši, 5. junija, je bil zelo lep mimo en francoski novinar (po Main ganljiv novomašnikov odhod od dagaskarju potuje z družino že več doma. V prazničnem sončnem nelet z volovsko vprego, na kateri ima deljskem jutru smo šli trije duhovniopremo za komunikacijo), nam je ki peš v farafangansko župnijo Imtudi želel pomagati in sad tega je pitiny, kjer so bili ob prihodu nastadobrih 4.000 evrov, ki jih je dobil njeni novomašnikovi sorodniki. Po od nekih sponzorjev za dispanzer v pozdravih in rokovanjih smo poveManambondro. Nekaj je za začetek, dali, da smo v imenu Cerkve prišli seveda pa ne bo dovolj. prosit za njihovega sina, ki od sedaj na neki način ne bo več njihov, pač Ko glasba postane trpinčenje pa bo pripadal Cerkvi. Najbolj jasno Tukaj na Madagaskarju se bogoslužznamenje tega je, da ne bo pokopan no petje razvija v smer nemogočega v družinski grobnici. Seveda so Da se delo porazdeli v dobro ljudi in nikakor da bi bili konkurenca. Zanimivo je, da me šef zdravstva oz. zdravstveni inšpektor v Vangaindranu vsakič, ko me vidi, prosi, da odpremo in začnemo z dispanzerjem. Pravi, da glede papirjev ne bo


nam ga izročili, mu dali blagoslov in postregli s kavo. Potem pa je vse sorodstvo ob petju spremljalo novomašnika Yvona skozi Farafangano na prizorišče slovesnosti na športnem igrišču, nekaj metrov od obale Indijskega oceana. Ko smo duhovniki s škofom zasedli svoja mesta okoli oltarja, nad katerim je bila streha okrašena z raznobarvnimi zastavami, sem bil še posebej vesel pogleda na morske valove in palme na peščeni obali. Prijetno je pihalo od morja in kljub dnevu brez oblačka ni bilo nobene vročine. Žal pa je bil 2 m za mojim hrbtom postavljen ogromen zvočnik, ki mi je povzročal fizične bolečine v glavi kljub temu, da sem si s prsti mašil ušesa. Uspelo se mi je umakniti in najti prostor za nekim stebrom, kjer se je nekako dalo prenašati. Pozneje pa je tudi Janez Krmelj dosegel, da so zvočnik obrnili v drugo stran in smo nekako preživeli slovesnost, ki je trajala od jutra do dveh popoldne. Če hočejo Malgaši izraziti navdušenje nad nekim dogodkom, češ da je uspel v vseh ozirih, rečejo, da je bilo »maresaka«, kar pomeni glasno. Tudi jaz sem vesel, če ljudje pojejo na glas, še posebej ko gledam otroke, kako ob tem uživajo. V Manambondro imamo za spremljavo petja štiri bobne in imamo lepe maše, ki se tudi mene zelo dotaknejo. Čisto drugače je, če nas vodi pri petju elektronski ritem, ki po navadi ljudsko petje kar zaduši, ali pa če po bobnih z veseljem udarjajo mladi, ki postanejo eno s pojočo množico. Še posebej je lepo, ko vmes pridejo tudi trenutki tišine in kakšne bolj umirjene pesmi. Glede plesov pri maši jim vedno znova ponavljam, naj se zavedajo, da plešejo Bogu v čast. Meja med nastopom za ljudi (ki je paša za oči in včasih tudi razkazovanje novih oblek) in plesom v Božjo čast, pa včasih ni tako jasna.

Še tale zanimivost:

Ritem življenja na oddaljenem malgaškem podeželju je zelo počasen. Zajtrk imajo po navadi okoli 10h, za praznik pa so ga vendarle uspeli pri­ praviti že ob 9h, ko se je tudi začela

maša, čeprav je bilo prejšnji večer oznanjeno, da se maša začne ob 8h. Sestre redovnice, ki so se držale tega urnika in šle ob 8h v cerkev, so tako ostale brez hrane do 9h zvečer, ko smo prišli domov. Na kosilo so namreč ljudje začeli misliti šele, ko se je maša končala in to je bilo ob 1h popoldne. Ker je postalo očitno, da bo kosilo šele tam nekje ob 3h ali 4h popoldne, so nas vabili, naj ostanemo še en dan med njimi, kar pa zaradi

drugih obveznosti ni bilo mogoče in smo šli na dolgo pot domov brez kosila. Jaz te njihove navade že malo poznam in sem z možakarji ob 8h zjutraj lepo počasi spil kavo, malo pred deveto je bil kuhan tudi riž in potem smo šli do cerkve in začeli s slovesnostjo. Sestre pa so to pot potegnile kratko.

In veselo sporočilo

Sporočili so mi o dobrodelni akciji motoristov v Sloveniji, ki so pod duhovnim vodstvom patra Nika Žvoklja zbrali za en motor za naš misijon. Hvala jim. Tako bova lahko šla na pot v Manambondro skupaj z Matevžem, laiškim misijonarjem, ki zdaj običajno ostaja doma, ko se jaz podim okoli. Motor namreč počasi postaja za nas edina varianta, da še kam prideš. Ceste, mostovi, vse propada, in to na glavnih državnih cestah. Odraz stanja v državi. Mi se vznemirjamo, Malgaši pa so kot vedno optimisti, dobre volje in z nasmehom rinejo visoko natovorjene motorje preko spolzkega blata. In še to opažam, kako si motoristi, ko obtičijo v blatu, vedno pomagajo med seboj, avtomobilisti in tovornjakarji pa nikoli.

Ko pojenja ena vročina, nastopi druga JANEZ KRMELJ, DUHOVNIK LJ

Tu imamo vroče stanje. Dva so danes zjutraj ubili roparji živine. Vse se dogaja čisto blizu naše bolnice. Smo kar nemirnih živcev. Žandarji so začeli z operacijo, vendar so banditi pretkani in so odprli novo žarišče 4 km stran od nas, da odvrnejo žandarje od programa zasledovanja živine. Kar nekaj streljanja. Narod je pobegnil v gozd. Ubogi siromaki. Pa še hud mraz je ponoči. Sinoči okrog 8. ure zvečer je banda obkolila večje naselje. Najprej so streljali. Ljudje so se poskrili. Naredili so si svetlobo, da bi našli skrito živino. Zažgali so vas. Kar so ljudje od žetve riža že znesli v domove, je ogenj spremenil v pepel. To naselje je dve uri hoda proč od nas. Srednji del župnije. Tam je doma šofer našega reševalnega avtomobila. Skoraj ves dan smo potrošili za organizacijo obrambe premoženja in varnosti. Veliko upanja dajejo državni predstavniki, vendar povsod kaže, da so vedno z zamudo in razloge za to zamudo valijo na pomanjkanje prevoznih sredstev. Nihče noče na položaje in na krizne točke. To je bolezen "nove" generacije. Tako zdravniki, učitelji in tudi v vrstah cerkvenega osebja domačini niso kaj voljni delati na podeželju. Na žalost postaja poklic, kako do zaslužka s čim manj truda. Redkost je delo iz ljubezni do siromakov in podeželanov. Misijonarji jim stojimo ob strani. 13


OB SLOVESU

Vesela ter hvaležna Bogu in vam S. SNEŽNA VEČKO, URŠULINKA, SALOMONOVI OTOKI

Ko je prišel zadnji mesec mojega leta v misijonih, sem si želela, da bi imela kar največ prostih trenutkov, da bi jih porabila za najljubše stvari in bi tako ohranila najlepši spomin na Salomonove otoke. V resnici sem imela manj prostega časa kot prej. Delala sem to, zaradi česar sem prišla – razlagala sem Sveto pismo bogoslovcem in različnim skupinam. Skušala pa sem tudi pomagati ljudem v potrebah, v katerih so se obrnili name. V lepem spominu so mi poslovilna srečanja z različnimi skupinami. V srcu sem se dokončno poslavljala od svojega ljubljenega misijona. In dano mi je bilo, da sem se poslovila z mirom in veseljem.

misijonarji in nekaj domačinov. V poslovilnem večeru me je posebej razveselila izjava bogoslovca, da sem jih naučila razumeti Sveto pismo, tako da ga bodo zdaj znali tudi oni razlagati ljudem. Z mirom sem zaključila svoje poslanstvo tudi zato, ker gre zdaj moj bivši nadarjeni študent na specializacijo Svetega pisma v Združene države. Ta semester sem poučevala Sveto Resnično sem bila vesela napredka V očeh svojega ljudstva so povzdigpismo tudi novinki misijonark vnebogoslovcev v poznavanju Svetega njeni visoko, in glej, že se zleknebovzetja. To sta prvi salomonski pisma. Ko sem tudi sama razumela jo v udobnost in pozabijo na prebinovinki filipinskih misijonark, ki delunjihov tempo in način dojemanja, sem valce oddaljenih pragozdnih naselij. jejo na Salomonovih otokih kot vzgose jim lahko pridružila pri njihovi hoji. Ker imajo vpliv na skupnost, se nanje jiteljice moških in ženskih skupin, Najbolj strmo stezo so morali prehopredavajo v bogoslovju ter se posvediti prav na začetku eksegeze, v 2. in čajo ženam, ki so žrtve nasilja. Tudi 3. letniku, pri Peteroknjižju. Spoznanovinki sta z navdušenjem vstopali v vati besedila o začetkih sveta in čloSveto pismo po zgodovinsko kritičveštva z zgodovinsko kritičnim in linem pristopu ter na doživljajski način. terarnim pristopom je za vsakega štuS to skupnostjo sem sodelovala tudi denta izziv, za salomonske s pičlim pri drugih njihovih dejavnostih ter predhodnim znanjem pa toliko bolj. vodila biblično skupino za filipinske Zelo sem si prizadevala, da bi se jim priseljence. odkrila nenadkriljiva podoba Boga, Občasno sem razlagala Sveto pismo ki vstopa v človeško zgodovino, išče tudi v župnijskih skupnostih. Ljudje človeka na njegovih krivih potih in so željni teh razlag. Voditelji moških ga objema v njegovih temnih globiskupin so se ob predstavitvi Božjega nah z nežnostjo in usmiljenjem. Sveto usmiljenja v Svetem pismu čutili napismo nas vabi, da se poistovetimo z ravnost osvobojene, ker so razumeosebami in dogodki ter jih ponotrali, da se smejo pred Bogom doživljati njimo. Na srečanjih, posvečenih pokakor otroci. V družbi morajo namreč deljevanju o našem osebnem vstopavedno veljati za močne. nju v starodavne like in dogodke, so Ob koncu se iz srca zahvaljujem vsem se Noe, Abraham, Jakob, Jožef, Mojzes, darovalcem, ki ste mi omogočili to prehod čez Rdeče morje, zaveza in misijonsko leto. In ta velikodušnost se zlato tele … razodeli kot nekaj, kar se ni končala. Ko v Misijonskih obzorjih dogaja danes, okrog nas in v nas. ponovno in ponovno najdem zveste lepijo predstavniki oblasti z dvomljiVišji letniki, že z daljšim študijskim darovalce, me to močno gane. Zato se vimi ponudbami, navidezno v dobro maratonom, so v tem letu vstopali v ta pomoč lahko nadaljuje. Prejela sem ljudstva, v resnici jih potisnejo še sporočilo prerokov, psalmov, modroprošnje revnih prebivalcev, da bi jim globlje v uboštvo. Z druge strani jih stnih knjig ter Pavlovih pisem. Pri po- zvabljajo predstavnice nežnejšega na Misijonskem središču Slovenije podeljevanju so odkrivali, kdo je Bog, magali pri obnovi njihovih razpadaspola, ki v njih vidijo ugodno življenjs katerim živijo v osebnem odnosu, jočih koč, omogočili dostop do pitne sko priložnost. Skratka, bogoslovci predstavljali so svojo vizijo o duhovni- morajo premostiti mnogo ovir na poti vode, s šolninami pa šolanje njihovih ku, o ovirah pri njegovem poslanstvu do duhovništva in v ta namen so v bo- otrok. Tako se z vašo ljubeznijo lahko in kje najti rešitev, zdaj na temelju polagoma poslavljajo od razmer, ki so goslovju deležni vsestranske vzgoje. preroških besedil, drugič Pavlovih pri nas že davna preteklost. In tako Hvaležna sem, da sem lahko bila del pisem. V podeljevanjih je postalo bolj tega prizadevanja. se sklepa velik objem preko zemeljske jasno, kako vabljive so zanke, v katere Hvaležnost pa so izražali tudi booble, s tem pa se že uresničujeta novo se zapletajo salomonski duhovniki. nebo in nova zemlja. goslovci in predavatelji, v večini 14


K OČETU

K Bogu je odšel p. Radko Rudež V četrtek, 9. junija 2016, je v Gospodu zaspal jezuit p. Radko Rudež, misijonar v Zambiji. Na tem svetu je živel 94 let. V jezuitskem redu je služil Bogu 67 let, duhovnik je bil 70 let. Pogreb je bil v soboto, 11. 6. 2016, v Lusaki. P. Radko Rudež je bil rojen 31.01.1922 v Istri, Cerovlje pri Pazinu. Svoje otroštvo je preživel v Vrhpolju pri Vipavi. Mašniško posvečenje je prejel leta 1946 v Novi Gorici, leta 1949 je vstopil k jezuitom, leta 1963 pa je naredil večne zaobljube. Misijonska želja se mu je izpolnila leta 1958, ko je odšel v Zambijo. Leta 1964 je postal župnijski upravitelj v največji župniji v Lusaki – Matero. Tam je bil do leta 1969. Svoje poslanstvo je opravljal kot terenski misijonar v raznih župnijah škofije Lusaka: Katondwe, Matero, Čelston, Kasisi, Mumbwa. Vedno je želel biti blizu ljudem, zato se je naučil pet afriških jezikov. Sporazumeval pa se je v glavnem v njandža jeziku, ki se ga je naučil po prihodu v Afriko. Veliko je bil z ljudmi v oddaljenih vaseh, z njimi je delil vesele in žalostne trenutke ter jim razlagal Jezusov evangelij. V zambijskem jeziku je izdal zbirko verskih in vzgojnih pesmi. Bil je prvi slovenski misijonar na tem področju. Zadnja leta je živel v Chula House (hiši za ostarele in bolne jezuite) v Lusaki, priklenjen na posteljo in invalidski voziček. Bog mu daj večno plačilo za njegovo vneto in požrtvovalno misijonsko delo. Misijonsko središče

Z veseljem se spominjam

dni, ki sem jih preživel s TV ekipo med našimi misijonarji v Zambiji. Posebno mesto v tem spominu ima zagotovo p. Rudež, ki se nam je v svoji izvirnosti vsem vtisnil v spomin. Imenovali smo ga kar »Pesmarica«. Ob vsakem srečanju nas je presenetil s kakšno novo pesmijo. Pater Stanko Rozman, ki je bil na njegovem pogrebu in mu ob grobu tudi lepo in poglobljeno spregovoril, nam je poslal nekaj fotografij in utrinek, ki je nastal ob koncu njegovega življenja. Jože Planinšek CM

Globoka želja pomagati ljudem

Nedvomno je ena od osnovnih gonil, ki ga je v življenju vodila, njegova globoka želja pomagati ljudem do spoznanja veselega oznanila: »Odrešeni ste, Bog se zanima za vas!«. Ko je bil poslan v Katondwe, njegovo prvo delovno mesto v Zambiji, se je z vsem srcem zagnal v delo. Obiskoval je podružnice, učil in katehiziral mlado in staro, delil zakramente. Tisoče ljudi je krstil. Mladino je osvajal s pesmijo, kjerkoli je misijonaril. Najprej v Katondwe, potem v Materu, v Chelstonu in Mumbwi.

Z njimi je govoril in pel v njihovih jezikih, čeprav je bila činjandža njegov »materni jezik«. V svoji službi ljudem bi maševal tudi po petkrat na nedeljo. In to v različnih krajih. Vedno ga je gnalo naprej: »V tistem kraju onstran podružnice še nisem bil. Grem obiskat ljudi in se z njimi pogovorim,« je včasih dejal. In tako so podružnice rasle po številu in kvaliteti. V Lusaki je bil znan posebno po svojih obiskih. Vsako družino je obiskal in ni bilo zanj važno, kateri veri pripadajo. Zanj so bili vsi ljudje Božji otroci. O njem se je reklo, da je populariziral katoliško Cerkev v prestolnici Lusaki. Ob njegovi 80-letnici življenja mu je jezuitski general poslal pismo ter mu čestital kot »enemu od najboljših misijonarjev«. Za Novo leto smo ga obiskali: Janez Mujdrica, Janez Mlakar in jaz v njegovem domu v John Chula House. Poslušal nas je in z nami kramljal, kot smo bili navajeni. Obujali smo spomine. Z nami se je veselil in nam zagotavljal svoje molitve. Sam ni več maševal, a je bil vsak dan pri maši. Do zadnjega je bil pri zavesti. Na dan, ko je umrl, so ga pripeljali h kosilu. Nekaj je pojedel in prosil, da ga odpeljejo nazaj v sobo. Čez kakšno uro so ga našli in ugotovili, da je v miru zaspal v Gospodu. Sedaj p. Radko počiva na pokopališču v Kasisiju in v nebesih moli za nas. p. Stanko Rozman 15


IZ ZALEDJA

Srečanje misijonarjev na Mirni MATEJA NOVAK KUKOVIČ, MSS

Misijonsko središče vsako leto na zadnjo soboto v juniju organizira srečanje za vse misijonarje, ki so trenutno v domovini na dopustu, za vse nekdanje misijonarje, tudi laiške, ter vse, ki kakorkoli dejavno sodelujejo pri dejavnostih Misijonskega središča Slovenije. Letos je bilo to srečanje v soboto, 25. junija, na državni praznik. Ob devetih zjutraj smo se zbrali v lepem številu na Mirni na Dolenjskem. Po manjši pogostitvi v bližnji gostilni nas je nagovoril župan Mirne g. Dušan Skerbiš. Navdušil nas je tako s predstavitvijo občine kot tudi z njegovo zagnanostjo za svoje delo. Kmalu nas je

že čakal avtobus, ki nas je odpeljal na Zaplaz. Med vožnjo smo občudovali lepote Slovenije, posejane z grički in gozdovi. Misijonarji so večkrat poudarili razlike med Slovenijo in misijonskimi deželami glede pokrajine in zelenja in tudi to, kako Slovenijo zaradi te pestrosti pogrešajo. Na Zaplazu je direktor Misijonskega središča Slovenije Stane Kerin pozdravil vse navzoče ter predstavil naša gosta. Najprej smo prisluhnili škofu msgr. Metodu Pirihu, ki je na kratko povzel vse dogodke preteklega leta v Sloveniji in v Cerkvi na Slovenskem. Po škofovem nagovoru smo imeli

Sestanek ravnateljev papeških misijonskih družb Evrope, Vatikan

priložnost poslušati g. Jaka Miklavčiča, predstavnika zunanjega ministrstva. G. Miklavčič je bil nekaj let veleposlanik na ambasadi v Kairu, kjer je trenutno še edino slovensko veleposlaništvo za Afriko. Na kratko je predstavil tudi težave, s katerimi se soočajo veleposlaniki in nagovoril misijonarje, naj se v primeru težav obrnejo tudi na njih. Uradni del smo zaključili s sveto mašo v cerkvi na Zaplazu. Škof in misijonarji so maševali pri oltarju, pod katerim so shranjeni posmrtni ostanki blaženega Alojzija Grozdeta. Po sveti maši nam je župnik g. Marko Japelj predstavil mozaik, ki ga je izdelal p. Marko Rupnik in predstavlja Jezusa, Marijo, sv. Janeza Krstnika, bl. Alojzija Grozdeta ter njegovo teto v nebesih. Po prijetnem delovnem dopoldnevu ter sveti maši, ki nas je duhovno okrepila, smo morali poskrbeti še za svoje telo, zato smo odšli nazaj proti Mirni. Tam nas je že čakalo kosilo. Ob okusni hrani smo prijetno klepetali, se spoznavali ter delili izkušnje iz različnih misijonov. Čas je hitro mineval. Po kosilu smo se želeli odpraviti še do kraja, kjer so našli blaženega Alojzija Grozdeta. Ker je naše načrte prekrižal dež, se do tja nismo sprehodili, ampak smo šli z avtomobili. Ob križu smo zmolili v čast blaženemu Alojziju ter tako zaključili prijeten dan v družbi misijonarjev.

Sreda je bila praznično zaznamovana s 100. obletnico ustanovitve Papeške misijonske zveze (PUM), naslednje tri dni pa je potekalo neposredno V Rimu je potekalo plenarno zasedanje članov Papeških misijonskih družb delo zasedanja. V soboto so se ude(POM). Dva dneva sta bila namenjena konkretni misijonski pastorali na leženci srečali s svetim očetom na temo: Prebuditi zavest o misijonarstvu danes. POM v služenju mladim Cerkvam. posebni avdienci. Program je vseboval različne delavnice, razprave, izmenjavo mnenj in izkušenj. Stoto obletnico ustanovitve Papeške misijonske zveze so obeležili z izletom v italijansko mestece Aversa, kjer je pokopan blaženi Paolo Manna (18721952), ustanovitelj Papeške misijonske zveze, sicer pa duhovnik Papeškega inštituta za zunanje misijone. Na tem srečanju v Rimu so bili vsi ravnatelji Misijonskih središč z vseh držav Evrope – torej tudi iz Slovenije naš ravnatelj Stane Kerin. 16


Prijatelji misijonov iz Savinjske doline na romanju v Celovcu in pri Gospe sveti SLAVICA PEČNIK, MOZIRJE

Člani misijonskih skupin iz Mozirja in Šmartnega ob Paki se ob koncu vsake sezone nagradimo z romanjem. Običajno to storimo v mesecu maju, ko nas obišče naš mozirski rojak p. Miha Majetič, misijonar in od nedavna predstojnik minoritskega samostana v Astani v Kazahstanu. Njemu še posebej gre naša molitvena in gmotna podpora skozi vse leto. Romanje je hkrati priložnost, da nam med vožnjo pripoveduje o svojem delovanju in življenju ljudi v tej večnacionalni ogromni državi v osrednji Aziji. Letos smo se na pobudo Alenke iz domače župnijske Karitas ter dekanijske skupine za dobrodelnost odzvali vabilu koroškega misijonarja in profesorja verouka na celovški Zvezni gimnaziji, salezijanca g. Jožeta Andolška. Z njim smo lani navezali tesnejše stike, saj je bil celotni izkupiček od septembrske misijonske tombole v Lučah zaupan njemu, in sicer za potrebe salezijanskega misijona v Etiopiji, eni najrevnejših dežel sveta. Za naše bivanje v Celovcu je pripravil nadvse lep program. Najprej smo obiskali slovenski pastoralni center. V tamkajšnji kapeli smo bili pobožno pri sveti maši, ki jo je ob njegovem somaševanju daroval naš p. Miha. Nato so nam v dvorani centra slovenske šolske sestre pripravile okusno malico za dobrodošlico. Duhovno in telesno okrepljeni smo jo peš mahnili mimo 'zmaja' in drugih znamenitosti v središču mesta do katedrale sv. Petra in Pavla, v kateri je svetniški škof Slomšek prejel duhovniško posvečenje. Naš gostitelj je bil hkrati odličen vodnik, saj nam je iz izkušenj pripovedoval zanimivosti o današnjem utripu mesta, še posebej pa o življenju v cerkvenem občestvu in vlogi katoliških vzgojiteljev kot enakovrednih partnerjev

v učno-vzgojnem procesu. Določene vzporednice so se človeku porajale kar same po sebi. Naši skupini že vsa leta zvesti šofer Marko nas je potem zapeljal do obale enega najtoplejših jezer v alpskem prostoru. Današnji uradni naslov koroške prestolnice je od leta 2007 namreč Celovec ob Vrbskem jezeru. Med potjo h Gospe Sveti smo ob razlagi g. Jožeta osvežili svoje znanje o časih ustoličevanja karantanskih knezov. Ker vsako

Modesta. Naše občudujoče poglede so pritegnile izjemne umetniške likovne stvaritve, po katerih je Gospa Sveta znana daleč naokoli. Medtem je Marku v opoldanski vročini uspelo, da je sam zamenjal počeno blazino zračnega vzmetenja. Ko smo bili spet vsi brezskrbno zbrani na svojih sedežih, je volan naravnal v smeri doma. G. Jože nas je s svojim avtomobilom usmerjal proti Klopinjskemu jezeru. Še gasilska slika za spomin

romanje vsebinsko popestrimo tudi s primerno poezijo, smo pred vojvodskim prestolom poslušali balado Antona Aškerca Knežji kamen, ki jo je recitiral naš romar Stane. Gospa Sveta je najstarejša cerkev na slovenskih tleh. V tej prelepi poznogotski cerkvi smo skupaj s p. Mihom zmolili litanije Srca Jezusovega in zapeli ljudsko Marijino pesem. Vsak se je ustavil in priporočil tudi pri oltarju z relikvijami svetega

pred znanim gostiščem Mohorič, kjer smo obedovali, in že smo se poslovili od njega, hvaležni za podarjeni čas in vodenje. Nebo se je dobesedno odpiralo pred nami; sledove pravkar minule ujme smo v obliki toče videvali le še ob cesti proti Pliberku. Zadovoljni z duhovnimi in drugimi doživetji dneva smo se tiste sobote, 4. junija, vrnili na domove v zgodnjih večernih urah. 17


ZAHVALA - JUBILANTI

HVALA – z vašimi darovi smo veliko naredili S. ANA SLIVKA, FRANČIŠKANKA MARIJINA MISIJONARKA, BRAZILIJA

Med svojim zadnjim oglašanjem sem pisala o župniji Sveta Marija, ki se nahaja na robu mesta Manaus. Župnija nima duhovnika ali redovne skupnosti, zato sem občasno hodila tja, imela srečanja za mlade, ministrante, pastoralne delavce (ker ni duhovnika, župnijo vodijo laiki), bila prisotna za večje praznike in skupaj z župljani iskala sredstva, s katerimi bi lahko povečali preprosto kapelico, ki so jo zgradili sami in je sčasoma postala premajhna. Za pomoč sem se obrnila na Misijonsko središče Slovenije, ki je radodarno pomagalo z obilno vsoto, potem pa se je zapletlo. Vaši darovi, nakazani na račun župnije Sveta Marija, so se namreč zataknili na banki. Kadarkoli smo šli na banko, so nam rekli, da nimajo dovolj gotovine za izplačilo vsote. Mesece smo vztrajno zahtevali poslani denar, medtem sta se celo zamenjala dva šefa bančne poslovalnice. Ko je šla stvar že tako daleč, da smo razmišljali o tem, da bi najeli odvetnika, je naša vztrajnost le obrodila sad. Z darovi smo kupili gradbeni material, podrli sprednjo steno cerkve in prizidali podaljšek, ki omogoča, da

so med mašo vsi verniki pod streho. Prav tako je bilo zamenjano strohnelo leseno ogrodje, ki je držalo streho, in vsa električna napeljava. Za konec je bila kapelica prebeljena in zdaj je

v veselje in ponos naših pre­prostih Amazoncev. Hvala za vso podporo in molitve! Naj vam Sveta Marija, zavetnica kapelice, obilno povrne vašo dobroto!

P. Janez Mihelčič DJ imenovan za apostolskega administratorja Sveti oče je misijonarja p. Janeza Mihelčiča DJ, predstojnika rezidence Družbe Jezusove v Biškeku, 31. julija 2016 imenoval za apostolskega administratorja apostolske administrature Kirgizije. Več o njem si boste lahko prebrali v naslednji številki Misijonskih obzorij.

čestitamo jubilantom 90 let življenja S. Ema Telič, usmiljenka, rojena 31. oktobra 1926 v Kozariščah. V misijone je odšla 15. novembra 1948. Deluje v Čilu.

18

45 let v misijonih Jože Mlinarič, salezijanec, 29. februarja 1940 v Bratoncih. V misijone je odšel oktobra 1971. Deluje v Ruandi.

40 let v misijonih S. Vida Gerkman, usmiljenka, rojena 2. junija 1946 v Poženiku pri Tunjicah. V misijone je odšla 3. septembra 1976. Deluje v Albaniji.

40 let v misijonih P. Lojze Podgrajšek, jezuit, rojen 3. junija 1952 na Planini na Pohorju. V misijone je odšel 13. septembra 1976. Deluje v Malaviju.

30 let v misijonih Danilo Lisjak, salezijanec, rojen 4. avgusta 1951 v Dornberku. V misijone je odšel 16. oktobra 1986. Deluje v Ugandi.

15 let v misijonih Anton Ovtar, lazarist, rojen 1. januarja 1961 v Celju. V misijone je odšel 23. septembra 2001. Deluje v Rusiji.


Darovi objavljenih so na naš račun prispeli do 22. 7. 2016. Hvala vsem.

DAROVI – HVALA TRIKRALJEVSKA AKCIJA župnije: Ankaran, Kočevje, Kranj – Primskovo, Vreme ADVENTNA AKCIJA župnije: Divača, Dobova, Godovič, Kočevje, Kog, Ljubljana-Rakovnik, Petrovče, Sv. Jedert nad Laškim, Sv. Miklavž pri Ormožu, Žabnica MIVA župnije: Ljubljana-Sv. Jakob, Slap, Sv. Jurij v Sl. Goricah, Sv. Vid nad Valdekom, Sv. Barbara v Sl. Goricah, Vitanje posamezniki: Amalija Buhvald, Daniel Cukjati, Jože Iskra, Brane Jereb, Primož Kalin, Branka in Franc Kokot, Jernej Kolbl, Ivan Kranjc, Pavel Kranjc, Pavla Krivonog, Vanja Kržan, Irena Matajc, Franjo Merše, Ana Murko, N. N., Andrej Pevec, Barbara Polda, Marjana Pšeničnik, Olga Strgar, Marta Škerlj Grmovšek SKLAD ZA LAČNE posamezniki: Andrej Bratuša, Lovro Kokotec, Boštjan Koprivec, Stojan Kravos, Linguadukt D.O.O., Viljem Medvešek, Darja Morelj, Ana Murko, Maja Nagode, Lidija Ojsteršek, Peter Ojsteršek, Tomaž Pisk, Radislav Prestrl, Tomaž Šimec, Robert Štampar, Matej Tajnikar SOCIALNO ZAVAROVANJE MISIJONARJEV župnija: Ljubljana-Ježica posameznik: Jurij Strajnar ZA GOBAVCE posameznika: Valerija Brišar, Daniel Cukjati ZA MADAGASKAR posamezniki: Izidor Grošelj, N. N., Metoda Perdih, Katarina Skribe, Janez Sušnik, Maja Žagar SKLAD ZA MISIJONE župniji: Godovič, Ojstrica posamezniki: Lucija Ambrožič, Minka Babnik, Luka Biščak, Mihael Blažič, Alojzija Fink, Andrej Iršič, Jošt Plus d. o. o., Zofija Kokovnik, Kovačič, Cvetka Kozole, Ivan Kranjc, Ljumani d. o. o., Olga Magdič, Zinka Mernik, Olga Mikulin, N. N., Marjana Ojsteršek, Ilija Paškič, Francka Perovšek, Radislav Prestrl, Renata Pucihar, Marija Raztresen, dr. Tatjana Rejc Srebot, Helena Rihtar, Barbara Rott Cindro, Blaž Saksida, Tomaž Ervin Schwarzbartl, Marta Simončič, Darja Slokar, Irena Snoj, Franci Suhadolčan,

David Suhoveršnik, Marija Šifrer, Ivanka Šircelj Žnidaršič, Damjan Štih, Frančiška Štrukelj, Cvetka Tropenauer Martinčič, Anica Velepič, Simon Virant, Alojz Zavrl, Zoran Zornik, Ivan Zupančič ŠOLANJE BOGOSLOVCEV posameznika: Darinka Kravos, Slavka Mrzel VODNJAKI – MALAVI posameznik: Boštjan Koprivec FARAFANGANA – MDG posameznica: Renata Pucihar MAŠNE INTENCIJE župnija: Stari trg pri Ložu posameznik: Boštjan Koprivec RTV SLO - PEDRO OPEKA posameznika: N. N., Jakob in Bruna Milavec LAKOTA – ETIOPIJA župniji: Otlica, otroci župnije Sv. Florijan v Doliču posamezniki: Ivan Albreht, Miha Ankele, Ana Eichenauer, Frančiškanski samostan, Hočevar, Bogdana Hočevar, Nevenka Hudobivnik, Silvester Kopriva, Francka Kunšič, Michel Kuren, Edo Logar, Anica Lovše, Tomaž Maras, Viljem Medvešek, Andreja Mlakar, Natalija in Tilen Mlakar, N. N., Boris Pečarič, Alenka Pegan, Karlo Pegan, Karlo Pegan, Zarja Perovšek, Angelca Pikl, Marija Posel, Jadranka Prodnik, Vera Ramovš, Helena Rejc, Cvetko Rogl, Andreja Sedej, Igor Stambuk, Alenka Strnad, Franci Suhadolčan, Veronika Tapajner, Petra Vrtačnik, Silvestra Zupančič, Mojca Žebaljec MATANGA – MDG posamezniki: Jure Jerovšek, Robert Kresnik, Roman Lukanc, Alma Petrič, Jožica Podobnik, Igor Stambuk, Darinka Vehovar, Ana Virant AFRIKA – ANDOLŠEK župnija: Boštanj ZA BEGUNCE posameznica: Lucija Maršič S. MARTA MEŠKO posameznica: Lucija Maršič JOŽE ADAMIČ posameznici: Alenka Burger, Petra Kocmur P. HUGO DELČNJAK posameznica: Marija Muller S. ANKA BURGER posameznica: Saša Marinček S. VIDA GERKMAN posameznica: Dominika Vindiš

JOŽE MLINARIČ posameznik: Tomaž Kvaternik S. VESNA HITI posamezniki: Jernej Kolbl, Vinko Kunc, Saša Marinček, Lucija Maršič, Angela Martinčič, Francka Perovšek P. MILAN KADUNC posameznika: Marija in Martin Knep TONE KERIN župnija: Ljubljana-Črnuče posamezniki:Jože Kern, Jožica Koncilja, Šušteršič S. ANKA BURGER posameznica: Marta Volavšek JANEZ KRMELJ župniji: Kranj – Šmartin, Škofja Loka-Suha posamezniki: Tadeja Kolander, Blaž Anton Kolbezen, Saša Marinček, Janez Sušnik, Barbara Sušnik Kolbezen, Janez Šparovec S. ANDREJA GODNIČ posamezniki: Helena Bešter, Antonija Sitar, Ivan Štuhec DANILO LISJAK župnija: Otlica posamezniki: Kamila Bonuti Hajdinjak, Branko Krevelj, Marija Logar, Lucija Maršič, Janez Sušnik, Jožica Žukovec TOMAŽ MAVRIČ župniji: Stari trg pri Ložu, Šentvid pri Stični posamezniki: Sonja Batagelj, Gašper Blažič, Nika Malalan, Erna Romih S. ZVONKA MIKEC posameznik: Murn MISIJONARKE MATERE TEREZIJE posameznik: Rafael Kranjc S. TADEJA MOZETIČ posamezniki: Kamila Bonuti Hajdinjak, Lovro Kokotec, Lučka Rudež, Stanislav Šiško JANEZ MESEC posamezniki: Majda Potočnik, Anica Rigler, Breda Strajnar, Apolonija Šimnic, Anton Žugelj PETER OPEKA posamezniki: AMS R&D d. o. o., Ana Benigar, Ivan Bohak, Lilijana Bole, Marko Bolta, Franc Cankar, Ladislav Gostiša, Simona Ješovnik, Martin Kastelec, Marija Kolenc, Rozalija Kordiš, Franc Leskošek, Klavdija Mežnar, Montaža pohištva Rok Posavec s. p., N. N., Anton Oblak, Sebastijan Prepadnik, Matija Remše, Valerija Rus, Mojca Strmšek Mamič s. p., Janez

Sušnik, Manja in Tone Šef, Zdenka Šegula, Jože Tavčar, Marija Zgonc, Karel Zupanc S. MARIJA PAVLIŠIČ posameznika: Andreja in Žiga Kovač P. MARTIN KMETEC župniji: Stari trg pri Ložu, Šentvid pri Stični posameznica: Marija Ana Zajc S. MARJETA ZANJKOVIČ posamezniki: Samo Golež, Dragan Skandali, Jurij Strajnar TONE GRM posameznik: Lovro Kokotec S. BOGDANA KAVČIČ posamezniki: Ivan Albreht, Irena Kavčič, Saša Marinček, Lucija Maršič S. TEREZIJA PAVLIČ posameznica: Saša Marinček P. LOJZE PODGRAJŠEK župnija: Stari trg pri Ložu posameznika: Lea Chiabai, Jože Povh S. ANICA STARMAN župnija: Koper - Sv. Marko posameznica: Slavka Sodja S. SNEŽNA VEČKO župnija: Diozese Gurk - Dpu posameznik: Dušan Jenič S. FANI ŽNIDARŠIČ posamezniki: Milena Bratina, Nada Souidi Zavrl, Jurij Strajnar S. GRAZYNA MECH posameznica: Milena Bratina S. LJUDMILA ANŽIČ posameznik: Alojz Sever S. BARBARA PETERLIN posameznik: Ams R&D d. o. o. S. DORICA SEVER posameznica: Breda Strajnar POLONA BERLEC posameznica: Marta Kramberger S. POLONA ŠVIGELJ posameznica: Maja Nagode S. MOJCA KARNIČNIK posameznika: Dušan Jenič, Marija Muller MISIJON CRIPAM – BRAZILIJA posameznica: Ingrid Muller Horvatič MARIJINE SESTRE – KIJEV posameznica: Stanka Selan

Priporočeni dar za tisk Misijonskih obzorij za leto 2016 znaša 9 eur. 19


Tomaž Mavrič – prvi Slovan na čelu Misijonske družbe Na god sozavetnikov Evrope in velikih slovanskih apostolov svetih bratov Cirila in Metoda so sobratje lazaristi na rednem občnem zboru v Chicagu za svojega vrhovnega predstojnika, generalnega superiorja, izvolili Tomaža Mavriča, trenutno misijonarja v Ukrajini, ki tam vodi viceprovinco sv. Cirila in Metoda. Tomaž je bil rojen slovenskim staršem v Argentini, kjer se je ob spodbudi lazaristov, zlasti Franca Sodje in Ladislava Lenčka, navdušil za misijone in s tem namenom vstopil v slovensko provinco Misijonske družbe. Notranje semenišče je opravil v Beogradu, teologijo je študiral v Ljubljani, nato pa je deset let deloval med našimi izseljenci v Kanadi. Leta 1994

se je vrnil v Slovenijo, bil eno leto v Šentjakobu ob Savi, nato dve leti v Celju pri Sv. Jožefu, od koder je leta 1997 odšel kot eden prvih na misijonsko delo v Rusijo, v Nižnji Tagil k tako imenovanim Volga Nemcem. Zavzeto je sodeloval pri oblikovanju Misijonske družbe v tem delu Evrope, kjer je tudi po njegovi zaslugi nastala mlada in živa viceprovinca

sv. Cirila in Metoda s sedežem v Kijevu. Veliko je sodeloval z Misijonskim središčem Slovenije in se oglašal v Misijonskih obzorjih, zato smo še posebej veseli zaupanja in ponosni na to, da je naš misijonar deležen tako visoke funkcije. Gre za prvega Slovana na čelu Misijonske družbe v njeni štiristoletni zgodovini in prvega Slovenca na čelu

katerekoli redovne skupnosti ali družbe v Cerkvi, če izvzamemo tiste, ki so nastale na Slovenskem. Naj mu Bog še naprej podarja milost ustvarjanja boljšega življenja, moč odreševanja najbolj ubogih in pogum pri uresničevanju navdihov Svetega Duha – še naprej v Ukrajini in odslej tudi vesoljni Cerkvi. Misijonsko središče in uredništvo Misijonskih obzorij

Profile for Misijonsko Središče Slovenije

Misijonska obzorja avgust 2016  

Misijonska obzorja osveščajo in seznanjajo ljudi v Sloveniji z delom in projekti v misijonskih deželah. Revija je pomembna tudi zaradi med c...

Misijonska obzorja avgust 2016  

Misijonska obzorja osveščajo in seznanjajo ljudi v Sloveniji z delom in projekti v misijonskih deželah. Revija je pomembna tudi zaradi med c...

Advertisement