__MAIN_TEXT__

Page 1

Misijonska obzorja ĹĄt. 4 (151), leto 27 avgust 2013 priporoÄ?eni dar za tisk MO: 1,50 EUR


Groblje, Rim, Buenos Aires 1923-1987 Lado Lenček C.M. Urednik KM 1938–1987

I z h a j a j o v L j u b l j a n i o d 19 8 7

Revija za medkulturni in medreligijski dialog ter razvojno in humanitarno pomoč V sodelovanju z Inštitutom za religiologijo, ekumenizem in dialog (TEOF) izdaja MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija Tel. : 01/300 59 50, Faks: 01/300 59 55 E-mail: missio@rkc. si http://www. missio. si Uradne ure vsak dan od 8h do 13h. MISIJONSKA PISARNA MARIBOR Slovenska 21, 2000 Maribor tel. /fax. : 0590/80 381 od ponedeljka do četrtka od 9h do 12h E-mail: misijonska. pisarna@slomsek. net GLAVNI UREDNIK Dr. Drago K. Ocvirk, CM POMOČNICA GLAVNEGA UREDNIKA Tina Jež LEKTOR Jurij Devetak, CM Odgovarja NARODNI RAVNATELJ ZA MISIJONE Stane Kerin OBLIKOVALEC Boris Jurca GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK Schwarz print, d. o. o. Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja prispevka ali iz arhiva MSS. ISSN 1318-4369 Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno. Priporočeni dar za posamezni izvod je 1,50 EUR. Celoletni prispevek za MO za leto 2013: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. Vplačila nakazujte na transakcijski račun Misijonsko središče Slo­venije, Kristanova 1, Ljubljana namen nakazila: naročnina MO, št. transakcijskega računa pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, št. transakcijskega računa pri Raiffeisen banki: SI56 2420 0900 4370 443 Vplačila iz tujine s čeki na naslov: Misijonska pisarna, Kristanova 1, 1000 Ljubljana Slika na naslovnici: Iznajdljivi Angolčki so naredili helikopter iz kokosovega oreha. Foto: Tina Zajec

»Kaj neki bo iz tega otroka?«

Z

vprašanjem v naslovu je nadškof Alojzij Šuštar pospremil prvo številko Misijonskih obzorij v začetku davnega leta 1987. In sam podal odgovor: »›Ti boš prerok Najvišjega, pojdeš namreč pred Gospodom, da mu pripraviš pot› (Lk 1,76). Pripravljati pot Gospodu, pot delovanju božje milosti, pa tudi pot misijonarjem po vseh deželah, ker je ves svet ena sama velika misijonska dežela, to bo posebna naloga Misijonskih obzorij.« V 27-tih letih izhajanja je »otrok« odrasel in – ker sem odraščal z njim – si upam reči, da si je z vsemi močmi prizadeval, da bi uresničeval v zibel položeno poslanstvo. Za to gre zasluga najprej misijonarkam in misijonarjem, predvsem tistim, ki so v Misijonskih obzorjih pričevali o svojem plemenitem delu. Mnogi od njih so že pri Bogu; mnoge, ki smo jih radi brali, je bolezen prisilila, da so se vrnili domov. Spet drugi, predvsem laiki – dekleta in fantje – so odšli za nekaj let, ogromno postorili, nemalo zanimivega napisali, potem pa se vrnili in ustanovili svoje družine.

V 27-tih letih izhajanja je »otrok« odrasel in – ker sem odraščal z njim – si upam reči, da si je z vsemi močmi prizadeval, da bi uresničeval v zibel položeno poslanstvo. Po letu 1987 je nove temelje in nekaj nadstropij pri delu za misijone postavil Jože Planinšek z organiziranjem Misijonskega središča. Pri tem so bile neprecenljive spodbude in pomoč Jožeta Kopeiniga, ki še »razpihuje« misijonske gorečnosti po Koroškem. Z Misijonskim središčem je revija dobila sistemsko podporo od osebja do tiskanja, od razpošiljanja do finančnega poslovanja. Toda ves ta trud in delo bi bila zaman, če ne bi seme padlo v zorano zemljo: to pa ste vi, spoštovane bralke in bralci. Četrt stoletja sem strmel nad vašim zanimanjem za misijone, vašim molitvenim spremljanjem misijonarjev in vašo neizčrpno radodarnostjo. Kdo bi mogel vse našteti! Zahvale misijonarjev in poročila o uresničenih projektih se v Misijonskih obzorij kar vrstijo. Naj hvaležno spomnim na mnoge duhovnike, ki skupaj s katehistinjami in drugimi organizirajo misijonske prireditve. Koliko požrtvovalnosti, koliko sodelovanja z Jezusom, da bi božja ljubezen dosegla uboge med ubogimi! 27 let urednikovanja Misijonskih obzorij je bilo zame neizmeren vir novih spoznanj in bogatih izkušenj. Ko odhajam v pokoj in izročam Misijonska obzorja svežim močem, ponavljam za nadškofom Šuštarjem: »Trdno upamo, da bo Gospodova roka z vseslovenskim misijonskim glasilom v novi obliki, z njegovim uredništvom in njegovimi sodelavci, z bralci doma in po svetu in posebno še z našimi misijonarji in misijonarkami. To je moja molitev, moja iskrena želja in moje prisrčno voščilo …« Drago K. Ocvirk, CM


SRČNI BOLNIČEK Karmen Košutar, laiška misijonarka, Mozambik

Nadomestna mama Življenje piše nenavadne zgodbe vsem, a še posebej misijonarkam. O eni takšnih pripoveduje misijonarka Karmen, ki je bila za mamo deklici Gracindi in jo spremljala na operacijo srca. Tam je bila za mamo še drugim. 10.7.2013. Dolgo me ni bilo tu, kajti skoraj en mesec sem preživela v bolnišnici s punčko Gracindo, ki je imela operacijo na srcu. Ker ji je mama umrla, sem vlogo mame prevzela jaz. Že večkrat sem hodila z njo na preglede v Maputo, kjer je bila tudi operirana. Kliniko je ustanovila portugalska kardiologinja, ki je opazila, da se veliko otrok rodi s prirojeno srčno napako. Povedali so mi, da je to baje zaradi manioke. Če mame v nosečnosti jedo veliko manioke (obstajajo območja, kjer je manioka osnovno živilo in jo jedo vsak dan), se otrokovo srce ne razvije dobro. Ta klinika je najboljša v deželi, zaposlenih je veliko tujcev. Imajo tudi mesečne obiske zdravnikov iz Evrope, ki pridejo za en teden in operirajo najhujše primere. V bolnišnici je res veliko malih otrok, ki so stari od nekaj mesecev pa do Gracindine starosti, pribl. 10 let. Vsi so zelo, zelo suhi. Vedno, ko je bil čas obroka, smo mame imele borbo z otroci, ker noben noče jesti. Vsi so tudi malo zaostali v rasti. Za Gracindo se je vse skupaj zdelo kot zabava, vedno se je veselila odhoda v bolnišnico, kot da gre na izlet, najtežje pričakovan pa je bil dan operacije. Mislim, da se ni zavedala, v kakšni življenjski nevarnosti je, pa tudi bolje je tako. Na dan operacije je bilo zelo hudo, jaz sem lahko šla k njej že takoj, ko je prišla iz operacijske sobe. In sem se skoraj onesvestila. Zame je bilo prvič, da sem nekoga videla v živo v takšnem stanju, polna cevk, še krvava in najhuje je bilo, ko se je začela prebujati in jokati, kako jo vse boli in si je nervozno hotela odtrgati vse cevke. Čez

se zelo spoprijateljila z malim fantkom Giftom, starim štiri leta, a je bil videti, kot da ima samo eno leto. Zaradi srčnih težav je bil ves moder, ustnice, jezik, nohti. V bolnišnici je bil že dva meseca; njegovi mami se ni več dalo, bila je malo nemarna, zato sem se jaz veliko ukvarjala z njim. Ko je moral vzeti zdravila, je bil vedno problem, kadar so mu hoteli dati plenico pri hranjenju, so medicinke poklicale kar mene, naj mu jo jaz dam, ker drugače ni šlo. Drugi starši so mi govorili, da lahko gre kar z mano domov, ker sem jaz njegova prava mama.

 racinda po G operaciji

 atarina Tomc K s pekovsko ekipo

nekaj minut je zaspala nazaj. Začela je zelo nenavadno glasno dihati, skoraj podobno smrčanju, nenadoma se ji je srčni utrip zelo upočasnil. Zdravniki so me poslali ven, zelo me je bilo strah, da se ne bi kaj zakompliciralo. Čez kakšno uro sem lahko prišla nazaj in hvala Bogu je bilo vse v redu. Ponoči je ves čas jokala, komaj je govorila, sledilo je veliko napornih dni, predvsem za Gracindo, pa tudi zame.

Z Gracindo sva deset dni po operaciji šli domov. Dva tedna po operaciji sva morali hoditi vsak drugi dan na preglede, zdaj pa samo še na dva tedna. Pravijo, da je zelo v redu, zato mislim, da bodo ti pregledi vedno redkejši. Zmeraj sva šli pogledat najine cimre, ki so bile še vedno v bolnišnici. Na zadnjem obisku je bilo čudno, ker Gifta in njegove mame ni bilo v sobi in sem vprašala, kje sta. Povedali so mi, da je Gift dan po operaciji umrl. Še ena NEMARNA MAMA smrt v tako kratkem času! In potem Zvečer po operaciji so me poklicali iz mi je rekla Gracinda, da se naj ne sekiNamaache in sporočili, da je umrla ram, ker sem mu bila zelo všeč in zdaj Neima, dekle iz naše hiše. Na začetku v nebesih misli na mene. šolskega leta je nepreOtroci stano tožila, da se slabo uspešno počuti. Večkrat sem okrevajo jo peljala v bolnišnico. Tam so rekli, da se je lani zdravila za tuberkulozo, zato je možno, da se ni do konca pozdravila in naj jo pošljemo nazaj v bolnišnico. Po sedmih mesecih v bolnišnici je umrla. Res je bil težek dan! Naslednje dni v bolnišnici je Gracinda hitro okrevala. V sobi je bila še s štirimi drugimi in

3


e-NABIR ALNIK

Miva osrečila misijonarki

Prispel še drugi dar

3.5.2013. Naj vam povem, da mi srce danes veselo po-

28.5.2013. Hvala vam za sporočilo o pošiljki drugega dela

skakuje, skoraj kot Janezu Krstniku pod srcem matere Elizabete ob srečanju z Jezusom. Naj izrazim vse spoštovanje in zahvalo za vso vašo podporo in prizadevanje, da se prošnja za vozilo pri naši novi fundaciji uresniči. Ravnatelj Misijonskega središča mi je danes dokončno odgovoril s svojim DA! Deo Gratias, s. Polona

daru za šolo v Kigaliju. Bog naj bo plačnik vam in vsem otrokom, ki so koledovali in darovali svoj čas, ljubezen, požrtvovalnost in dobroto za njihove sovrstnike v malo drugačnem okolju. Vsekakor bom poslala kaj več napisanega in naslikanega, ko bodo zidovi malo zrasli in ko me bo pot vodila do Kigalija. Zdaj sem kar krepko vpeta v obilico dela tu na misijonu v Mukungu. Imamo ogromno bolnikov. Iskren in hvaležen pozdrav, s. Vesna

Polona Švigelj, uršulinka, Senegal

Marjeta Zanjkovič, salezijanka, Madagaskar 26.6.2013. Predragi, veselite se z menoj, ker smo končno sinoči ob polnoči dobile vaš lepi avto, dar MIVA Slovenija!! Pripeljala sta ga dva gospoda iz Ekaria kar naravnost iz pristanišča. Na žalost je bilo treba plačati dvojni davek, a nam ni žal, saj takšnega avta še sanjale nismo. Že en teden sem iz zdravstvenih vzrokov v Tananarivu in tako sem bila navzoča ob prihodu avta. Lahko si predstavljate moje in naše veselje. Da je bil avto toliko časa v pristanišču, so krive predvolilne razmere: hoteli so zaslužiti in jim je tudi uspelo. Nihče, prav nihče nam ni mogel pomagati, ker je tukaj korupcija nezaslišana. Bog naj vsem odpusti, me molimo zanje. Ne vem še točno, kdaj se bom vračala v Fianarantsoo, a kakor hitro bom doma, bom vse slovesno poslikala, napisala zahvalo in vam jo poslala! Tukaj le na kratko, a iz vsega srca moja, naša iskrena zahvala za prelepi in dragoceni dar avta MIVA Slovenija. Nimam besed zahvale, Bog bodi vsem dragim dobrotnikom velik plačnik. Odveč je zagotovilo naše skromne molitve za vse dobrotnike, hvaležna s. Marjeta

Voda odnesla riž

Terezija Pavlič, usmiljenka, Madagaskar 14.4.2013. Življenje se tu odvija skoraj normalno, včasih pa le skoči malo po strani. Imeli smo poplave, nasajeni riž je odšel z vodo. Ljudje, že lačni od prejšnje ujme, so sedaj še bolj prizadeti. K sreči smo še imeli vaš denar za riž, sedaj smo ga spet kupili. Število potrebnih se povečuje. Tudi skoraj vsi bolniki prosijo za riž. Kako nam je vaša pomoč prav prišla! Ljudje so suhi, slabotni, bledi. Zdravila so se zelo podražila. Bolnikov je vedno veliko in to težki primeri. Če jih ne zdravim tu, moram plačati vožnjo do Vangaindrana ali Farafangane, dati riž in še denar za zdravila. Kar se tiče mleka: vse do tega tedna je bilo vse tiho: sedaj smo prejeli obvestilo da pride 15. aprila, to je jutri, v Manakaro. Od tam moramo sami plačati vožnjo do nas. Jutri gre naša sestra prednica v Manakaro. Kaj bo treba plačati, še ne vem. Pojdimo k elektriki. Še vedno potrpežljivo čakamo, da vi rešite problem. Dr. Marjana in g. Janez sta se napovedala za oktober, november. Sedanja elektrika ne bo zadostovala za vse zobe, ki jih bosta popravila. Agregat se nam je pokvaril zaradi preobremenitve. Ne vem kako gospod Tone Kerin napreduje s svojim avtom. Od januarja se še ni oglasil pri nas. G. Klemen nas je zapustil, na veliko žalost nas vseh. Daj Bog, da se pozdravi. Za bazen z vodo še nič ni rešeno. Tisti možakar vedno obljublja, pa ne pride. Slišala sem, da pride zabojnik, morda so moje malenkostne stvari notri? Osebno sem še pri življenju, oko še gleda, noga še hodi, srce še bije – kaj hočem še več. Prisrčna vam hvala za vse, s. Terezija

4

Hiti Vesna, usmiljenka, Ruanda

Uprimo se revščini!

Ana Slivka, frančiškanka Marijina misijonarka, Brazilija 4.7.2013. Sotočje rek Rio Solimões in Rio Negro je kraj, kjer se rodi reka Amazonka. Tam leži tudi mesto Manaus, kjer imamo sestre FMM tri skupnosti. Dva milijonsko mesto je večinoma zgrajeno na črno, revne četrti pa so pogosto kraj, kjer vladajo nasilje, droge in prostitucija. Misijonar p. Pedro me je povabil k sodelovanju pri projektu Cabanagem v eni od mnogih obrobnih četrti Manausa. Cabanagem je ime socialnega upora, ki so ga leta 1835 začeli najbolj revni in izkoriščani prebivalci severnega dela Brazilije. Ideja projekta je upreti se revščini, vendar ne z uporom, ampak z delom. Naš cilj je ohraniti dostojanstvo deklet in žena ter spodbujati otroke k učenju in ozaveščati o odgovornosti za lastno prihodnost. Projekt se izvaDelavnice ja na treh krajih in za otroke nudi tečaj šivanja in delo v preprosti šiviljski delavnici tridesetim ženskam. Projektna ekipa spremlja vse tri skupine, vendar jih spodbuja, da bi bile čim bolj samostojne. Pripravi tudi mini predavanja. Zadnje je bilo o tem, kako naj ženska skrbi za svoje zdravje in higieno. Program ponuja tudi učno pomoč za otroke. Poleg iger in zabavnih delavnic prostovoljke delajo z otroci domače naloge in ponavljajo snov, ki jim povzroča največ težav. Nekateri otroci se učijo, kako držati svinčnik. Mnoge od njih k učni pomoči prižene lakota in pridejo samo zato, ker na koncu učnih ur dobijo malico. Ob nedeljah se žene zberejo k skupni molitvi, ki jo pripravi p. Pedro z ekipo prostovoljcev. Med temi je tudi skupina študentov zobozdravstva, ki je v župnijskih prostorih postavila skromno ordinacijo. Sredstva, ki smo jih prejeli iz Misijonskega središča Slovenije, so omogočila najem prostorov za izvajanje projekta za nekaj mesecev. Upamo, da bo prodaja izdelkov obilna in da bo prispevala h kritju stroškov, ki jih imamo z nakupom materiala za šivanje in šolskih potrebščin za učno pomoč, malice za otroke in mesečne najemnine prostorov. Za vso pomoč prisrčna hvala! Mir in dobro iz Amazonije, s. Ana


e-NABIR ALNIK

Prvi beli medved

Dorica Sever, frančiškanka Marijina misijonarka, Kanada 15.6.2013. Hvala za pomoč in podporo ob vsakem času. Rada se vas spominjam in vam želim, da bi našli čas tudi zase in se odpočili. Jaz sem trenutno na podružnici v Whale Cove. Imamo skoraj 24 ur svetlobe, morje pa je še vedno zamrznjeno, včeraj je začel led pokati in pojavil se je prvi medved, ki je bil na pohodu za tjulnji . Zato se obali preveč ne približujemo. Sedaj bodo vse zgradbe v lepem redu in naš novi škof bo morda našel duhovnika. V tem primeru bom jaz gotovo odšla, ker je več drugih misijonov brez cerkvenih oseb in v precej slabem materialnem in duhovnem stanju. Posvečenje novega škofa je bilo 30. maja v Rankin Inletu. Je najmlajši kanadski škof, star 49 let, po rodu Poljak in dela že 21 let v naši škofiji. Kako bo šlo naprej, ne vem. Glavno je, da mi vemo, zakaj smo tu in kaj, oz. kdo je Tisti, ki nas osrečuje.

Humor za preživetje

Janez Krmelj, duhovnik Lj, Madagaskar 1.5.2013. Zelo pogrešam Klemna (Štolcarja). Veliko mi je pomagal, res je mož, ki je nosil bremena drugih. Tako se redčijo naše vrste. Jože Adamič bi rekel, da smo tudi preostali že poštemplani za posek. 25.6.2013. Škof me daje v poln pogon. Moje delo je lov na čarovnice oz. čarovnike, ki znajo prikazati resnico na mizi, na terenu pa je velika zguba. Hvala, ker se doma žrtvujete za našo »ubogo gmajno«. Sicer pa vem, da kljub vsemu, sreča in mir stojita človeku bliže tu na Madagaskarju kot v EU. Tukaj se lahko vsaj v luno derem, če me nihče ne uboga, če bi to delal v Sloveniji, bi me peljali na Povšetovo za ekstremne umetnike. Hec mora bit, večja ko je beda, močnejši je nagon k preživetju. Ena od oblik za preživetje je tudi želja po komediji. Filma v taki obliki nimam, ga pa snemamo v naturi, ko ostrmiš brez besed, se samo še zasmeješ. Vse to je en »ringlšpil«. Korajža velja. Janez

Projekt Zango - veselje

Katarina Kavčič, laiška misijonarka, Angola 3.5.2013. Od začetka leta 2013 so sestre salezijanke sprejele iziv življenja in dela z okoli dva tisoč družinami, ki so zgubile svojo hišo in so se morale preseliti v hiše, ki jih gradi vlada. Vsa ta množica, govorimo o družinah, ki štejejo osem ali več članov v isti hiši, ne najde prijateljev, sosedov, šol, centrov, cerkva, ki bi jih sprejeli, ko pridejo živeti na Zango. In vendar beseda zango pomeni veselje. Zato se zbirajo tam, kjer živijo salezijanke. To je center, ki ga je vlada podarila salezjankam. V teh hišah sestre nudijo razne tečaje, kot so informatika, pekarna, opismenjevanje starejših predvsem žensk, angleščina, gospodinjstvo … Ob sobotah in nedeljah pa je ves prostor zaseden za oznanjevanje evangelija. Na majhnem kraju se zbira 28 skupin za oznanjevanje, kar je okoli dva tisoč ljudi; poleg tega je osem skupin za katehezo. Zaradi vsega tega je prišlo do potrebe in prošnje za pomoč pri nabavi nakaterega materiala, s katerim bi bilo delo na našem misijonu olajšano. Tu živita dve sestri, ki se trudita delovati in graditi misijon skupaj z laiki. Materijali, ki bi nam omogočali lažje in boljše delo so DVD predvajalnik, en projektor in računalnik, televizija in antena zanjo, ena luč v sili, saj je hiša zelo temna in se večkrat zgodi, da ni elektrike, en zvočnik z mikrofoni za lažje komuniciranje z veliko maso ljudi in na koncu še generator, saj se velikokrat zgodi, da center ostane brez elektrike. To pa otežuje delo, saj se izvajajo tečaji, ki so odvisni od elektrike (informatika, peka itd.) Verjamemo, da bomo lahko z vašo pomočjo lažje in bolje delovali. Najlepša vam hvala, Katarina

Sejanje dobrote in ljubezni Tadeja Mozetič, šolska sestra, Paragvaj

5.5.2013. Sem kot malček, ki je kaj nakuhal, hitro priteče in se skrije v mamin predpasnik ... No, jaz sem že toliko "zakuhala" zaradi moje lenobe. Končno sem malo pošarila po računalniku in prelistala Misijonska obzorja: koliko lepega, sama pa lena in nič ne napišem. Hvala vam vsem, ki skrbite za nas, nam pišete in še in še. Pa saj ne, da sem pozabila, le vse drugo vidim: to, kar je bolj na dosegu rok. Imela sem čudovito doživetje v velikem tednu. Bila sem s skupino 140 mladih in 90 otrok. Bilo je res lepo, pa še pozabila sem, da mi škripajo kolena in vse kosti. Gospod je sejal v srca teh mladih in malih, še najlepše pa je bilo, ko so prihajali starši in vsa družina je živela sveto tridnevje. In kako je zazvenela aleluja! Res Bogu hvala! Ponovno sem doživela, da je misijon povsod tam, kjer sejemo dobroto in ljubezen. Res, Gospod se ne da prekositi v velikodušnosti. 22.5.2013. Klical me je direktor šole, ves zaskrbljen, ker nimajo šolske malice in je že precej hladno in vlažno, pa so otroci začeli opuščati šolo. Dogovarjala sva se, če bi bilo možno poslati en tovornjak hrane (kot po navadi: suhi kruhki, sladkor, mleko, drobni riž ...). Rada bi pomagala še dvema

 troci so spet O prišli do hrane

študentkama. Sta iz bližine in ju osebno poznam. Pomagala bi tudi bolnikom, ki vedno prihajajo v mesto. Prve dni septembra, če Bog da, pridem za 10 dni v Slovenijo. Imamo namreč srečanje v Assisiju in (škoda) samo kratek skok domov. Pa čez dve leti bolj dolgo ... uh, kako načrtujem, no malo je dobro sanjati. Najlepša hvala za vse in prisrčen pozdrav po Mariji Pomagaj, hvaležna s. Tadeja

5


ODISEJADA Janez Mesec, Duhovnik Lj, Madagaskar

Peš se daleč pride

Malgaška kuhinja

Po dopustu v Sloveniji sta se misijonarja Izidor Grošelj in Janez Mesec vrnila na svoji misijonski postojanki na jugovzhodu Madagaskarja. Po postanku in obiskih v prestolnici Atananarivo, sta se podala na pot proti domu. Do Matange, kjer domuje Izidor, je šlo gladko, do Manambondra, Janezovega doma, ki je le 50 km od Matange, pa je potovanje trajalo kar nekaj dni. Zakaj? To in še marsikaj drugega bo povedal Janez sam.

18.7.2013. Lep pozdrav z Madagaskarja, Adamič. Njegova nova velika cerkev v SPLAV V OKVARI kamor sva se z Izidorjem vrnila pred dvema tednoma po dobrih dveh mesecih dopusta v domovini. Samo potovanje je potekalo po načrtu, brez težav. Malo sva se bala za dragoceno »suho robo«, ki diši tudi malgaškim carinikom in jo zadnje čase radi zaplenijo, da si naredijo dobro malico. A je pri policistih in carinikih na letališču Ivato – Antananarivo, kljub dolgoletni negotovosti in krizi, še vedno neka domačnost, ko zaslišijo iz ust belca pozdrav v malgaščini in takoj vedo: mompera, misijonar, naš človek. Z nasmehom pomahajo, naj greva kar naprej. Niti za denar naju tokrat niso prosili. V Tana sva se zadržala en dan in v naglici opravila najnujnejše zadeve. Najprijetnejša med njimi je seveda obisk Pedrota, ki naju je povabil na večerjo. Ko si izmenjamo novice, vidimo, da malgaški pozdrav Inona no vaovao? Tsy misy vaovao! – Kaj je novega? Nič ni novega? popolnoma drži. Kriza tu in tam, v Sloveniji, Evropi in na Madagaskarju. Nikjer še ni videti izhoda iz tega tunela. Pa vendar življenje kar nekako teče naprej. Večer s človekom, kot je Pedro Opeka, da človeku neko energijo, da se otrese pesimizma in gre naprej. Naslednji dan zjutraj še obiščeva sestre Dobrega Odrešenika, kjer izvem veselo novico, da so dobile pristanek z vrha, torej iz Francije, za ustanovitev svoje skupnosti pri nas v Manambondro. Imenovane so že prve tri sestre, ki pridejo 16. oktobra. Že so imele pripravljene nekaj posode in loncev, če bi lahko že kaj odpeljala na ta njihov misijon. Stlačila sva še te stvari v prtljažnik, kolikor je bilo še prostora, kot dokaz Manambundžanom, da sestre zares prihajajo.

Marofarihy leži sredi riževih polj, katerih rjavo rumena barva govori, da so pravkar poželi. Letos ni bila slaba letina, pravi Jože, hvala Bogu. V Farafangani nas polna energije in veselja pozdravi s. Marija Pavlišič. V tem središču naše škofije vsi sprašujejo po Klemenu Štolcarju, ki je pustil globoko sled v njeni zgodovini. Vsakemu odgovorim, da ni »nič novega«, da se pogumno, v svojem šaljivem stilu, bori z boleznijo in je hvaležen za vse molitve. In če bi se na priprošnjo svetnikov zgodil čudež in bi ozdravel, se tudi z veseljem vrne. Slovenci tu na Madagaskarju

pa še posebej čutimo praznino, ko nas je vedno tako veselo sprejemal in dajal korajžo. Zdaj, ko so počitnice, je na škofiji vse zaprto in ni nikjer nobenega človeka. Tu se pozdravimo z odpravo tropske medicine, ki je namenjena v Matango. Pet mladih zdravnikov je potovalo vso noč. Prtljago iz kombija preložimo na moj avto, pridruži se mi mladi zobar Žiga in gremo proti Matangi. Izidor je torej prispel na cilj do doma in upal GLADKO DO MATANGE sem, da bom čez kake štiri ure tudi Po celodnevni vožnji (600 km) naju je jaz, saj je ostalo le še 50 km do mojega zvečer veselo sprejel in pogostil Jože Manambondra.

6

A pri jezeru Masianaka zvem, da je motor splava v okvari. Če bi bilo sredi dneva in če ne bi bilo vetra, bi morda lahko najel 30 veslačev, ki bi spravili splav na južno obalo jezera, tako pa sem se kar hitro obrnil nazaj proti Vangaindranu. Tukaj zdaj vedrim že preko 10 dni in se skušam prebiti do Manambondra: dvakrat sem poskušal z motorjem (motor je namreč praktičen, ker ga lahko naložiš na čoln - pirogo in prideš čez jezero) pa ni uspelo: 25 let stara Klemenova Honda 250 se je ustavila v Masianaki in ni šla nikamor več. Nek katehist je zvečer ugibal, da Učilnica

verjetno zato, ker je rdeče barve, ki je podvodni prebivalci (zazarano) tamkajšnjega jezera ne marajo in so povzročili okvaro motorja. Hvala Bogu in skupini polhograjskih romarjev, ki so me rešili pred večurnim pešačenjem v motorističnih škornjih, ki bi me krepko ožulili. Potem sem poskušal s svojo Yamaho XT 350, ki je modro bele barve, o kakšni rdečini ni duha ne sluha, a se je ustavila že po štirih kilometrih. Počila je kratka cev iz trde gume, ki povezuje uplinjač s cilindrom. Mehanik je tisto reč nekako zlepil, pa se je pokazalo, da s takim motorjem ne bom prišel daleč. Ko je


ODISEJADA Ta podružnica, ki smo jo takrat ustanovili, se je razvila v lepo katoliško skupnost. Ob sprejemu in blagoslovu novega zvona je vsak lahko trikrat udaril s kembljem, potem pa smo ga nesli v cerkev. Med slovesno mašo smo skupaj z novim zvonom slavili Gospoda in se mu zahvaljevali za vse dobrotnike in nanje klicali Božjega blagoslova. Jutri, v petek 19. julija, bo posvetitev nove cerkve pri Janezu Krmelju v Ampitafa. Že kak teden je pri njem velika skupina rojakov iz Polhovega Gradca, ki pomagajo ob pripravah, pri s. Tereziji v Ranomeni pa nameščajo sončno zarohnel, sva se znašla v oblaku beloplavega dima, ki govori, da bo potrebno zamenjati tudi batne obročke itd. To Yamaho sem kupil leta 2000 od misijonarja Henryka iz Poljske, ki jo je do takrat vozil že kar nekaj let. Odlično mi je služila vsa leta, sem se kar malo navezal nanjo. Sedaj se je pa postarala, deli zanjo pa se vse teže dobijo, stroški vzdrževanja bodo vedno večji ... Enkrat pa mi je vendarle uspelo priti v Manambondro v teh dveh tednih in sicer peš. V Manambondro so imeli sestanek katehisti in predsedniki in nekako sem moral priti do tja. Pol poti sem se peljal z malgaškim taxibusom,

kjer smo bili natlačeni kot sardine, nato s pirogo čez jezero Masianaka, potem pa še 28 km peš po blatni cesti do Manambondra. Pri nas je sedaj dan zelo kratek, ob šestih je že tema, tako da sem po sončnem zahodu lahko užival še nad lepoto ozvezdij južnega neba, še posebej Južnega križa, ki mi je kazal proti cilju, proti jugu v Manambondro. Žal so zvezde kmalu prekrili oblaki, začelo je tudi deževati. Dežnika nisem imel, pač pa debelo palico v desnici (če bi srečal kakšnega steklega psa) in rožni venec v levici. Ob devetih zvečer sem prispel na misijon v Manambondro.

Katehisti so že počivali na trdih slamnatih ležiščih in pred spanjem živahno debatirali, ko sem potrkal, in kar niso mogli verjeti da sem res jaz, ob tej uri, brez avta ali motorja, kar se še ni zgodilo.

KONTEJNER DOBROT Res je zanimivo, kaj vse se mi dogaja te dni, celo malarija me je vmes malo potipala, a sem jo hitro premagal. Kljub vsem tem zapletom in okvaram in čakanju, me pomirja zavest, da je doma v Manambondro kaplan in ovce niso brez pastirja. Tukaj v Vangaindranu pa smo med tem prejeli kontejner, ki je prišel iz Slovenije, ga razložili, spravili stvari na varno in zdaj vsak misijonar lahko svoje počasi odvaža. Ob teh kartonih, zabojih, zdravilih, strešni pločevini, se človeku budi hvaležnost do domovine, do vseh, ki so te stvari nabavljali, spravljali skupaj, pakirali, pripravljali in zlagali v kontejner. Hvala še posebej vsem v Misijonskem središču, ki je kontejner odposlalo in Pedrotu in njegovi Akamasoi, ki ga je sprejela in uredila vse potrebno, da je prišel do nas. Jaz sem še posebej vesel kompleta petih zvonov za učenje pritrkavanja, kar je podarila župnija Gorje in župnik Brane. Menda se glasovno čudovito med seboj ujemajo, a mi je žal, da jih ne bomo namestili v en zvonik, da bi tam izvabljali lepe melodije s pritrkavanjem. Pri nas v Manambondro imamo 15 cerkva, 8 jih ima po en zvon, 7 pa še nobenega, tako da se bodo žal morali ločiti in se bo njihova pesem iz različnih krajev dvigala k Bogu. Enega od novih zvonov sem v nedeljo zapeljal v Vangaindransko podružnico Lopary, kjer je Tomaž Oblak pred leti zgradil cerkev sv. Avguština.

elektrarno. Tudi jaz imam namen iti tja, današnji dan pa izkoriščam, da kaj napišem, se zahvalim ... Tako mi misel pohiti domov v Slovenijo: Hvala Bogu za letošnji dopust, za vsa srečanja, za vse ljudi, s katerimi smo se srečali, si delili izkušnje in veselje pa tudi skrb in žalost. Rad bi obiskal vse prijatelje, a je na koncu enostavno zmanjkalo časa. Hvala za vse darove, ki sem jih nabral za lačne otroke, gradnje in obnove cerkvic in vzdrževanje stavb in vozil in vse ostalo misijonsko delo. Hvala še posebej Misijonskemu središču za pomoč pri gradnji župnišča oz. misijonske hiše, katere temeljni kamen bomo blagoslovili 1. septembra letos. Hvala tudi odgovornim pri Mivi, ki so takoj razumeli našo prošnjo in potrebo po plovilu – malem motornem čolnu, s katerim bomo, tako kot sv. Krištof, lahko prevažali po naših dveh velikih rekah Isandra in Manambondro ljudi in tovor. Hvala vsem župnijam, kjer sem bil gost in sem lahko podelil svojo misijonsko izkušnjo, hvala Bogu, da je Cerkev na Slovenskem kljub vsem preizkušnjam živa in hodi v veri in upanju za Kristusom. Hvaležni pozdrav Janez Mesec

7


U PAT I P R O T I U PA N J U Mojca Karničnik, misijonarka Jezusa Kristusa, DR Kongo

Tukaj se življenje praznuje! Čeprav zapiše s. Mojca naslednja spoznanja šele na koncu, pa naj bodo na začetku tega uvoda, saj so mogočni vrhunec njenega sporočila. »Tukaj se življenje praznuje! Večkrat razmišljam, da je verjetno prav to razlog, da smeh ljudi nikoli ne zamre in njih vesela pesem nikdar ne utihne, niti takrat ne, ko je najbolj hudo. Spem contra spem – upati proti unpanju? To je pa zelo evangeljsko, mar ne?« Razmere v nekdanji belgijski koloniji niso rožnate, daleč od tega, kot nam razloži s. Mojca, ki tam deluje že od leta 1974, skoraj 40 let torej, in sama doživlja vzpone in padce te ogromne afriške dežele. Begunci bivakirajo pri cerkvi

sredstvo najamem voznika motornega kolesa. Za razdaljo 260 km sva letos marca porabila 15 ur vožnje (brez presledka), od tam do naslednjega misijona pa za nekaj več kilometrov kar cela dva dneva. Zares v čudnih razmerah živimo! Naš Kongo se po eni strani nahaja še v kameni dobi, po drugi pa pridno asimilira pridobitve globalizacije. Spomnim se, kako sem pred približno 16 leti, ko so ljudje spoznavali tranzistorje, videla na njivi moškega, samo s kosom blaga preko ledij, kako je z desnico vihtel kopačo, v levici pa držal tranzistor, ki je oddajal kričečo glasbo. No, tranzistorji so danes že preteklost, saj so jih skoraj povsem zamenjali mobilni telefoni. Le-te videvamo v rokah osnovnošolskih otrok, pa tudi starejših ljudi, saj so najbolj iskano in zaželeno darilo. Mladina uporablja tudi najnovejše modele, z glasbo in internetom. In ne samo po enega! Pa ne mislite, da imajo veliko denarja. Veliko rajši se odpovedo hrani in celo potrebni zdravstveni pomoči kot komuniciranju. Imajo pač svojo lestvico vrednot!

1.7.2013. Vsem pošiljam lepe pozdra- 53 LET NEODVISNOSTI ve in nekaj odmevov iz Demokratične Republike Kongo, ki danes praznuje 53. obletnico neodvisnosti. Letos ta obletnica mineva skoraj neopazno, brez manifestacij, ki so bile v navadi prejšnja leta, to pa zaradi vojne na vzhodu države. Sosednja Ruanda si namreč že dolgo prizadeva, da bi si prilastila obmejni del Konga, Katango, ki je najbolj bogat po žlahtnih rudninah, ki jih skriva zemlja: diamantih, zlatu, kobaltu ... poleg bakra, seveda. Neuradno je znano, da je prejšnji predsednik države, Laurent Kabila (oče sedanjega predsednika) obljubil ta del Konga Ruandi v zahvalo za pomoč, ki jo je od nje prejel, ko je preganjal svojega predhodnika Mobutuja. Ko je prišel na oblast, je na obljubo pozabil, zato si Ruanda sama poskuša vzeti plačilo. Točnih informacij o tem, kaj se tam dogaja, nimamo, ker je vse nekako zavito v skrivnost. Jozef Kabila, sedanji predsednik, se redko pojavi na televiziji in še bolj redko da kakšno izjavo. Nekateri celo domnevajo, da ima tajne dogovore z Ruando.

8

Ko sem prišla tistega davnega leta 1974 v tedanji Zair, (tako se je Kongo takrat imenoval), sem še videvala sledove kolonializma, vsaj kar se tiče nekaterih infrastruktur. Ceste od Kinšase do bližnjih mest in vasi so bile asfaltirane, one v oddaljenih krajih (tukaj pravimo »v notranjosti«, ker se Kinšasa nahaja prav na njenem robu), pa skrbno vzdrževane s cestarji, ki so za svoje delo redno prejemali plačo. Pa danes? Kinšasa se resda obnavlja, zlasti zadnji dve leti. Celo takšne pridobitve imamo, ki jih verjetno ne poznajo najbolj napredne države: robote, ki usmerjajo promet na cesti; le, da se nedisciplinirani šoferji zanje kaj dosti ne menijo. V notranjosti Konga je pa »Bog pomagaj«. Tam, kjer smo pred desetletji lahko brez težav potovali s Toyoto, otroci in mladi danes ne poznajo več avta, saj ga nimajo prilike videti. Nekdanje ceste je popolnoma prerastel pragozd. Le še steze so tu in tam ostale in po njih se prebijajo ljudje s kolesi, včasih z motornimi, največ pa seveda peš. Tudi sama za prevozno

Begunski otroci

Velikanska sprememba je tudi glede oblačenja. Kjer so otroci, pa tudi odrasli hodili bosi in le zelo nepopolno oblečeni, tudi samo v rafijo, se dekleta postavljajo z visokimi petami, namesto kodrolask pa imamo mladenke z dolgimi gladkimi lasmi, pa celo rdečelaske in blondinke so med njimi. Posnemajo in preizkusijo vse, kar vidijo na televiziji. Kjer jo pač imajo. Kajti v tako veliki državi, kot je Kongo (2.345.410 km²), so razlike velikanske. Od sedmih misijonskih postojank, kolikor jih imamo sestre iz družbe Misijonark Jezusa Kristusa (M.J.C.) v Kongu, na štirih ni


U PAT I P R O T I U PA N J U elektrike in torej tudi ničesar od moderne tehnologije.

Bolje tako voziti, kot nositi

SOCIALNE RAZMERE Umiranje otrok, pa tudi starejših ljudi zaradi podhranjenosti, se nič kaj dosti ne zmanjšuje. Mladi zapuščajo podeželje in množično prihajajo v mesta, zlasti v Kinšaso, ki šteje že skoraj 12 milijonov prebivalcev. Dela pa za vse ni, pa tudi če je, so plače silno nizke. Tako npr. profesor srednje šole prejme slabih 50 USD mesečne plače (mislim, da je to približno 40 €). Kadar jo, kajti pričenja jo dobivati, ko ima že nekaj let delovnega staža, npr. 3 leta. Pa ne Priprava hrane mislite, da je tukaj življenje poceni! Zdravstvene storitve so izredno drage (socialno zavarovanje ne obstoja; vse je treba plačati). Hrana je v glavnem uvožena. Prav nenavadno se zdi, da je kruh iz uvožene moke cenejši kot manioka in doma pridelan riž. Za mnoge prebivalce Kinšase je dnevni obrok štručka kruha in steklenička coca-cole. Zato je v zadnjih letih neznansko poraslo število diabetikov. Kako potem ljudje preživijo? Ogromno je malih trgovcev; pravzaprav skoraj vsi nekaj kupujejo in preprodajajo. Za mnoge družine je vsakodnevna hrana odvisna od razlike v ceni za kupljene in preprodane artikle. Je pa tudi vse več novih bogatašev. Ti si gradijo moderne Povsod navzoča vojaščina hiše, kupujejo drage avtomobile, prirejajo luksuzna praznovanja, pošiljajo svoje otroke študirat v Evropo in Ameriko. Kajti šolstvo je pri nas čisto na dnu. Maturanti na gimnazijah so imeli pred kakimi 20 leti zelo solidno znanje, zdaj so pa komaj za silo pismeni. Kako ne, ko je pa njihovo napredovanje odvisno od debelosti kuverte, katero bo prejel njihov ravnatelj ali profesorji. Brez nje običajno tudi najboljši ne uspejo. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da so ljudje izgubili občutek za to, kaj je prav in kaj ni. Obstaja mnenje: »Če vsi tako delajo, ne more biti slabo«. Krasti, goljufati, lagati ... je slabo (greh) samo v primeru, če je storilec pri tem zasačen. Dokler pa ni, pomeni, da je »iznajdljiv« in ga celo občudujejo. Koliko generacij bo treba, da se bo to spremenilo?

DOBRO NE DELA HRUPA Hvala Bogu, vse pa le ni negativno v naši deželi. To, kar je dobro, pač ne dela hrupa in je manj opazno. Katoliška Cerkev ima zelo pozitivno vlogo v naši družbi. Že dolgo se na moč trudi, da bi ljudi pridobila za odgovorno sodelovanje, med drugim tudi za vzdrževanje duhovnikov in deloma tudi domačih redovnic. Pri mašnem darovanju so ljudje izredno radodarni. V navadi je dvoje darovanj: prvo za cerkvene potrebe, drugo pa za kakšne posebne projekte (gradnje, popravila ...). Vsako nedeljo se pri Oznanilih tudi pove, koliko je bilo darovanega denarja prejšnjo nedeljo. To je ljudem zelo všeč. V navadi je tudi darovanje hrane in sploh vseh stvari, potrebnih za gospodinjstvo. V vsaki župniji je lepo število temeljnih krščanskih skupnosti in vse pridejo na vrsto za takšno darovanje. In je kaj videti! V procesiji nesejo ljudje do oltarja vse mogoče stvari: sadje, zelenjavo, čebulo, manioko, vrečo riža, makarone, sladkor, sol, razne konzerve, kokoši, kakšno raco ali purana, pa kozo ali prašička, toaletni papir in še in še ... In za čuda, življenje je tukaj veselo, kljub vsemu zgoraj omenjenemu. Rojstvo otroka v neki družini je praznik za vso vas. Prejem zakramentov enako. Povsem nemogoče je, da bi ena družina sama zase nekaj praznovala. Zato je priložnosti za kolektivno praznovanje še in še. Tukaj se življenje praznuje! Večkrat razmišljam, da je verjetno prav to razlog, da smeh ljudi nikoli ne zamre in njih vesela pesem nikdar ne utihne, niti takrat ne, ko je najbolj hudo. »Spem contra spem«? To je pa zelo evangeljsko, mar ne? Spet sem se razpisala, pa saj ne vem, kdaj bo naslednja priložnost, ker največ časa preživim po naših misijonih, daleč od elektrike in interneta. Vsem pošiljam mnogo toplih afriških pozdravov! S. Mojca Pri pouku Karničnik

9


S A L O M O N O VA M L A D I N A Polona Berlec, laiška misijonarka, Salomonovi otoki

Učiteljica »za vse« Ko človek zaorje na Salomonovih otokih, hitro uvidi, kako delo leži povsod, le oči je premalo, da bi ga videle, in rok, da bi ga opravile, predvsem pa glav, ki bi znale. To spoznanje se je utrnilo tudi misijonarki Poloni, ki je tam že pol leta in se je iz slovenske učiteljice spremenila v »dekle za vse«. V pismu nam naniza kaj vse dela, doživlja in razmišlja. 1.7.2013.

Prav lep pozdrav s Salomonov. Tu je čas zares drugačen in sploh ne morem verjeti, da smo že na začetku novega semestra (kar pomeni, da sem tu že pol leta). Kaj počnem? Pravzaprav je težko na kratko opisati, kaj delam. Saj veste, kako je doma: vse je treba postoriti, ker ne bo nihče namesto tebe. No, tu je približno enako. Dela čez glavo. Potem pa je še vse, kar opazim in bi bilo mogoče izboljšati. Žalostno je, da na precej stvari ne moremo vplivati. Tako sta npr. stanje v državi in korupcija nekaj nepojmljivega. Vem, rekli boste: »S tem imamo dovolj izkušenj v Sloveniji in huje ne more biti nikjer!« Toda specifika Salomonov – razdrobljenost in

zaključku zadnjega letnika, se dijaki lahko vpišejo na univerzo. Prosim: šolstvo tu ni primerljivo z našim, zato si ne predstavljati dijakov z gimnazijsko izobrazbo. Če jim uspe, da obvladajo osnovno sporazumevanje v angleškem jeziku (uradni jezik), je to vrhunec. In seveda ni samo krivda otrok, kajti učitelji delajo vse drugo razen poučujejo. In seveda ni samo krivda učiteljev. Naj vam opišem razmere v tej šoli. Šola je na majhnem otoku v sklopu Nggela Islands (Florida Islands je staro ime še vedno na nekaterih zemljevidih). Naši očetje enkrat na mesec obiščejo katoliško skupnost na otoku Tulagi, do katerega je v lepem vremenu malo manj kot dve uri vožnje z motornim

Dekliška soba

razsežnost sredi Pacifika, predvsem pa tradicionalna kultura – je takšna, da je preprečevanje korupcije praktično nemogoče. Vse poteka po »one-talk« sistemu – pripadnost istemu plemenu je način življenja preko katerega posameznik pač ne more.

DIJAKI V SIOTI Pričela sem delati z dijaki v Siota school. Šola je v njihovem sistemu secondary school in ima sedem razredov. Za nas je to kombinacija zadnje triade osnovne šole in štirih razredov srednje šole splošnega formata. Po uspešnem

10

čolnom. Iz Tulagija do Siote potrebujemo skoraj polno uro dodatne vožnje. Dijaki prihajajo iz cele države, kar za večino pomeni, da z družino celo leto nimajo stika, saj je pot do doma predolga in predvsem predraga. Med glavnimi počitnicami (december, januar) gredo domov vsi (vključno z učitelji, ki so tudi iz cele države). Prvič sem se z dijaki srečala v velikonočnem tednu. Prosili so me, če bi jim lahko pripravila kakšne aktivnosti, ki bi jih potem izvajali v zainteresirani skupini. Obljubila sem jim, da bom in da jih bom obiskala vsaj vsake tri

mesece, če bo le mogoče. Očetu sem se ponovno pridružila v začetku junija in preživela dan in noč z njimi. Ker je bil vikend, niso imeli šole. Otroci so prepuščeni sami sebi, nikamor ne morejo. Starejši dijaki se »sprehodijo« do sosednje vasi, ki je oddaljena kakih 7 km in tam preživijo nekaj časa s prijatelji, požvečijo betelove orehe in se vrnejo v internat. Učitelji delajo na svojih vrtovih in v hišah in tako poskrbijo za svoje družine in dodatni zaslužek. Noč sem preživela v dekliškem domu. V ozki in dolgi stavbi je približno 42 postelj, mislim, da je na vsaki strani po 13 pogradov. Prostora med njimi je ravno dovolj, da se obrneš, omar ni, so pa namesto njih kartonske škatle.

Bralska skupina (Poichau team)

Ker je voda v vodnjaku trenutno onesnažena, smo šle z dekleti do učiteljevih hiš (500 m daleč) in se tam »stuširale«. Za večino izmed nas bi vse skupaj izgledalo kot koncentracijsko taborišče iz filmov o drugi svetovni vojni, ampak dekleta in fantje tukaj so navajeni, da boljšega pač ni. Mogoče naj kot zanimivost omenim še, da »tuširanje« pomeni zajemanje vode z vedrom iz vodnjaka in polivanje z lončkom. Dijakom sem pripravila delavnico o samozavesti in vrednotah. Gradiva bi bilo dovolj za dve delavnici, popoldansko in dopoldansko, vsako po uro in


S A L O M O N O VA M L A D I N A

Vrsta za hrano

pol. Združili smo obe delavnici in govorili do mraka. Ker ni elektrike, smo morali pohiteti »pod tuš«, dokler se je še kaj videlo. No, na koncu smo uporabili baterijske svetilke. Ko sem gledala njihove obraze in poslušala njihove komentarje in prošnje, naj jim povem še kaj in naj jim pokažem še kako sliko in še kakšen izobraževalni filmček in na koncu, naj se kmalu vrnem, da bo spet zanimivo … Mladinci, daleč stran od svojih

mestu, v Sioti. In sem odšla a sem jim rekla, da ne vem, kdaj bom spet prišla, ampak da bom. Kdaj jih bom spet obiskala, ne vem. Očetje so mi povedali, da je odvisno od financ. Gorivo je drago in dodatna pot do Siote (cena za liter goriva je ista kot pri nas, kar je za tukajšnje razmere astronomsko). Če uspem dobiti donatorja, za gorivo, pa seveda ni problem! Upam, da uspem dobiti donatorja. Moja želja je, da bi jih obiskovala

Računalniški tečaj za odrasle

matičnih družin, tako odprti in tako veseli in tako hvaležni za vsako informacijo. Seveda so pubertetniki, pubertetniki kot se spodobi: obremenjeni z mozolji in frizurami, polni postavljanja drug pred drugim, zaljubljeni do ušes in preko, iskanjem samih sebe … In tako brez vodstva, brez osebe, ki bi ji lahko zaupali jo vprašali za nasvet, smer, nekoga, ki bi jih okregal, kadar je to potrebno in hvalil, ko so uspešni … Stiskanje pri srcu in preprečevanje solzam, da bi prišle na plano, so lahko le malenkosten opis občutka, ki me je obhajal takrat, na tistem

redno, enkrat mesečno. Teme, o katerih mislim, da je vredno razpravljati z njimi, so povezane s splošnim zdravjem in higieno, odraščanjem, samopodobo, zdravo spolnostjo, drogami, nasiljem, izobrazbo, zaposlitvijo ipd. Tega, da pri srečanju povzamemo in poudarimo vrednote za splošno dobro, ni treba posebej razlagati.

V BOGOSLOVJU Delo v bogoslovju in v naši fari poteka več ali manj tekoče. Ravno sedaj potekajo priprave na Youth Rally – srečanje mladih, ki ga organizirajo naši mladinci iz fare. Konec tedna pričakujemo okoli 600 mladih. Prosili smo za omejitev števila, ker nimamo kapacitet, sicer jih je bilo napovedanih okoli 3000. Bomo videli, koliko jih bo v resnici. Sama vodim dve skupini za računalniško opismenjevanje (farani). Tečaj je trikrat na teden. Z njimi delam v bogoslovju in čedalje bolj mi je jasno, zakaj bi bil nov kulturno izobraževalni center še kako potreben. Aktivnosti za lokalne prebivalce so v bogoslovju moteče, saj motijo izobraževalni proces.

 ogoslovci pri B čiščenju vrta

11


S A L O M O N O VA M L A D I N A Drugega primernega mesta pa žal ni. Za nas iz »razvitega sveta« je skoraj nemogoče, da bi si predstavljali, koliko tečaj računalništva (govorim o osnovah: kako prižgati računalnik, kako delati z miško, kaj je tipkovnica, osnove tipkanja …) pomeni tu. Malenkost kot ta, je za njih nova priložnost za službo, sploh tu okoli glavnega mesta. Mladi nimajo možnosti kvalitetnega preživljanja prostega časa, saj v deželi ni plavalnih, nogometnih, košarkaških, glasbeno-šolskih in kaj vem kakšnih obšolskih dejavnosti, ki jih imajo šolarji v Sloveniji. Zato se klatijo okoli, prodajajo betel-nut (betelove orehe), cigarete, kwaso tj. alkohol, tipa žganje, ki ga destilirajo doma in ima visoko vsebnost metanola. Praktično so uporabniki te pijače popolnoma zmešani. Kwaso se prodaja ilegalno, saj zakon dovoljuje prodajo alkohola samo v trgovinah z dovoljenjem in preverjeno kvaliteto.

Šola

Ime skupine je Poichau, kar je v lokalnem jeziku ime za majhno ptičico, ki prebiva v džungli. V primeru, da se v džungli izgubiš ali ti preti nevarnost, se lahko obrneš nanjo in jo prosiš za pomoč. Takrat bo priletela, ti zapela in ti pokazala pravo pot ali izhod iz nevarnosti. Prej sem omenila slabe bralne navade. Salomonska kultura je kultura

Dekleta iz kiribaške skupnosti

Center sv. Vincencija in Ludovike, ki ga je zasnoval dr. Drago Ocvirk, bi bil zato res dobrodošel, opravljena pa so samo zemeljska dela in cesta. Razmišljamo o možnosti, da bi v nedokončanem župnišču koristili en prostor za različne potrebe faranov. A kaj, ko je potreb toliko, da z urnikom ne pridemo nikamor. Majhnost prostora ni taka ovira, smo že navajeni, da se gnetemo in da je povsod tako. Knjižnica lepo napreduje in se počasi spreminja iz »približno« v »povečini« urejeno. Bogoslovci pridno obiskujejo bralna srečanja, ki sem jih uvedla. Srečujemo se enkrat mesečno. Študijske aktivnosti in slabe bralne navade nam pogostejših srečanj ne dopuščajo. Mislim si, da je tako celo bolj prav, ker je potem takrat res zanimivo.

12

pripovedništva. Kadarkoli in kjerkoli je skupina ljudi, se pripovedujejo zgodbe. Zelo so počaščeni in veseli, če se jim pridružiš. Na koncu se vedno zahvalijo, ker deliš zgodbe z njimi in seveda tudi ti njim. V pidžinu se taka zahvala sliši približno takole (bere se kot, je napisano): »Taggio nao, fo stori witem mi, ia. – Hvala za zgodbanje z menoj, prav.« Fantje iz skupine Poichau so odlični pripovedovalci zgodb. In koliko jih znajo. Neverjetno. Pravzaprav imajo zgodbo za vse. Tako smo se odločili, da je letošnji cilj skupine, da vsak napiše vsaj eno zgodbo (njihovo tradicionalno; za nas bi bila to pripoved kot tista o Kralju Matjažu ali Kamniški Veroniki). Potem jih bomo spravili skupaj v neko obliko in vsak bo dobil izvod.

Delo v pisarni poteka normalno, je pa časovno izredno zahtevno. Istočasno vzdrževanje tekoče dokumentacije (predmetnik, urnik, obvestila o uspehih, izpitna dokumentacija, analiza podatkov, priprava gradiva za sestanke …) in urejanje preteklih grehov. Potem imamo seveda še izredne dogodke, kot so: srečanja rektorjev, sestanki senata, pastoralni programi, tedenski tečaji, bivši študentje s prošnjami za izpis podatkov v času njihovega študija ipd. Pa obiski, ki potrebujejo samo prenočišče in hrano. V prostem času se ukvarjam s »svojim« eksperimentalnim vrtičkom. Naj povem, da so slovenska semena tukaj praktično neuporabna – smola zame. Paradižnik mi divja, papriko mi bodo gosenice »pomalicale«, izgleda, da jih niti kombinacija čilija in česna ne prežene. Če mi bo uspelo znebiti se uši z bazilike, bo to edina rastlina, ki zares dobro uspeva. Pred kratkim sem prekopala drugo poskusno gredico in tokrat poskusila z lokalnimi semeni. Upam, da bom bolj uspešna.

POVZETEK: 1. Za rekreacijo poskrbljeno: tekanje iz knjižnice v pisarno, v računalnico, v kuhinjo, v kapelo, v pralnico ali kamorkoli pač že in hobi program: vrtiček. 2. Za smeh poskrbljeno: tekanje omogoča mnogo srečevanj in klepetanj. 3.  Dež: skoraj vsak dan (lahko tudi večkrat na dan) – žejni nismo. 4. Sonce: skoraj vsak dan (lahko tudi večkrat na dan) – smo zdravi. 5.  Pred kratkim sem posekala prvo bananino palmo v svojem življenju – lačni nismo. 6. Domačini dobro plezajo v betelove palme – smo umirjeni. 7. Delamo dobro – smo svobodni. Praktično je to vse, kar potrebujemo (domačini orehe, jaz pa banane – da ne bo pomote). Polona


MISIJONSKA MOLITVENA ZVEZA Koper, Ilirska Bistrica

Sončna nedelja v Ilirski Bistrici Sončna nedelja, 28.7.2013, je privabila člane Misijonske molitvene zveze in tiste, ki tako ali drugače podpirajo misijone, na redno letno srečanje. Za škofijo Koper je bilo srečanje v Ilirski Bistrici v cerkvi svetega Jurija. Z molitveno uro za misijone in molitvijo rožnega venca je začel dekanijski animator za misijone gospod Franc Raspor. Ob 16. uri je bila sveta maša, ki jo je daroval Pavel Bajec, misijonar na Slonokoščeni obali. Somaševalo je šest duhovnikov. Zbralo se je okrog 70 molivcev za misijone. Po sveti maši je pogovor z misijonarjem Pavlom Bajcem, o delu in življenju na Slonokoščeni obali, vodil škofijski animator za misijone Niko Štrancar. Misijonar nas je s predstavitvijo svojega dela še bolj navdušil za redno in zvesto molitev za potrebe misijonov. Vsakokrat ob takem pripovedovanju lahko ugotovimo, kako polno vere, upanja in ljubezni je njihovo srce in kako jim pomaga naša molitev v njihovih preizkušnjah. Po sveti maši so nas župljani Ilirske Bistrice povabili k obloženi mizi z dobrotami in h klepetu z misijonarjem. Prav bi bilo, da bi v tem letu vere tudi molitev za misijone še pomnožili in molitveno zvezo razširili z novimi člani. Zinka Vadnjal, Zagorje

Maribor, Celje in Murska Sobota

Sveča in kip sv. Krištofa

V resnično lepem okolju, ki je obdano s pohorsko barvitostjo, smo se zbrali v župnijski cerkvi Sv. Egidija v Zrečah. Molitveno uro je vodil g. Jožef Lipovšek. Ob lepem sodelovanju vernikov, se je ob častitljivih skrivnostih rožnega venca povezovala misel na misijonarje, člane MMZ, pomen molitve za današnji čas in prošnja za nove misijonske poklice ter nove člane MMZ. Ob sveti maši, ki se je začela ob 10. uri, so najprej presenetili ZŠAM (združenje šoferjev in avtomehanikov). Prinesli so veliko svečo in kip sv. Krištofa v znamenje hvaležnosti za vse srečno prevožene kilometre.

Ljubljana, Novo mesto

Srečanje v Podkumu V nedeljo, 28. julija, je bilo v župnijski cerkvi v Šentjuriju-Podkumu osrednje srečanje članov Misijonske molitvene zveze za nadškofijo Ljubljana in škofijo Novo mesto. Zveza šteje že več kot 1400 članov, ki vsak dan darujejo svoje molitve in trpljenje za misijone. Letošnja gostja srečanja v Podkumu je bila misijonarka, usmiljenka, s. Bogdana Kavčič. O svoji dolgoletni misijonski poti in izkušnji je pričevala med (tudi zapela očenaš v afriškem jeziku) in po maši, ki jo je daroval nadškofijski animator za misijone, Slavko Kalan. Hvaležna je za velikodušno pomoč od vsega začetka iz Slovenije, iz Misijonskega središča, Karitas in tudi države za sprotno delo in večje projekte. Kot je še posebej poudarila, »vaša molitev dela misijone dragocene tudi za Cerkev na Slovenskem«. Prof. dr. s. Snežna Večko pa je povedala, da februarja prihodnje leto znova odhaja za tri mesece na Salomonove otoke, kjer bo bogoslovcem predavala Sveto pismo Stare zaveze. Jože Potrpin

Nato je ob lepem in doživetem prepevanju cerkvenega pevskega zbora sledila Božja Beseda in nato osrednji nagovor voditelja MMZ Jožefa Lipovška. Poudaril je pomen MMZ in se zahvalil vsem prisotnim za zvesto in ljubeče služenje v molitvi, darovanju in pričevanju. Posebej pa je voditelj ovrednotil lik p. Miha Drevenška, Matere Terezije in Pedra Opeke in se spomnil rajnih misijonarjev. Nato je svoj prispevek dodala še sestra Polona Švigelj, misijonarka v Senegalu, ki je orisala svoje delo na misijonu in potem zmolila Očenaš v senegalskem jeziku. V prijetnem razpoloženju je sledila še pogostitev, ki so jo pripravili marljivi verniki z g. župnikom Petrom Leskovarjem. Kljub vročini je v srcih odmevala velika hvaležnost za vse, kar smo doživeli in si obljubili, da se kmalu spet srečamo ob podobnih srečanjih. Jožef Lipovšek

13


TO IN ONO

Srečanje misijonarjev v domovini Misijonsko središče Slovenije vsako leto v juniju organizira srečanje misijonarjev, ki so na dopustu doma v Sloveniji. Tokrat so se srečali na Mirenskem Gradu 21. in 22. junija 2013. Srečanja so se udeležili: s. Fani Žnidaršič (Bocvana), p. Janeza Mujdrica (Zambija), Pavel Bajec (Slonokoščena obala) in Jani Mesec (Madagaskar). Pridružilo se jim je nekaj nekdanjih misijonarjev, pa dekanijski animatorji in člani skupine Sled, ki se pripravljajo na misijone, ter njihova voditelja s. Hermina Nemšak in Leopold Valant CM. Srečanje je vodil g. Stane Kerin, narodni ravnatelj za misijone. Za začetek smo v petek zvečer obiskali Sveto goro in z zanimanjem prisluhnili patru frančiškanu, ki nam je predstavil baziliko. Potem smo se odpeljali na Mirenski Grad, kjer smo srečanje nadaljevali v pogovoru z misijonarji, ki so z nami delili svoje izkušnje. Večer se je prehitro nagnil v noč in … zazibali smo se v misijonske sanje. V soboto sta se nam pridružila še upokojeni koprski škof g. Metod Pirih in predstavnica Ministrstva za zunanje zadeve ga. Martina Skok. Gospod škof je na kratko predstavil pomembne dogodke zadnjega leta v slovenski Cerkvi, ga. Martina Skok pa je opisala projekte, v katerih država sodeluje na humanitarnem področju. Ob sklepu je bila slovesna maša. Na koncu so bratu Jožetu Rovtarju, nekdanjemu misijonarju, podelili zahvalo za njegovo dolgoletno in požrtvovalno delo v Zambiji. Mari Porenta

Nova knjiga

Črnec v beli koži. P. Miha Drevenšek, misijonar v Zambiji Pred dvema letoma se je sredi misijonskih naporov zaustavilo veliko srce misijonarja p. Miha Drevenška. Njegovi sobratje minoriti so se ga zato spomnili s knjigo, ki bo izšla na god sv. Frančiška Asiškega, ustanovitelja manjših bratov – minoritov, ki jim je p. Miha s srcem in dušo pripadal. Ker so Zambijci p. Miha vzljubili in sprejeli za svojega do te mere, da so ga poimenovali kar »črnec v beli koži«, je tak tudi naslov knjige. Spisal jo je Mihov redovni sobrat p. Janez Šamperl in v njej izvirno in zanimivo prikaže misijonarjevo življenje in delo »od zibeli do groba«. Sestavljena je iz 37 poglavij, ki odkrivajo duhovna in miselna ozadja Mihovih misijonskih poti ob otroštvu, mladostnih iskanjih, velikih odločitvah, zelenem klobuku, misijonskih podvigih, šolstvu, botrstvu, delu z mediji … Odgovarja tudi na vprašanje, zakaj so Miha v Zambiji klicali »babo« – oče. V knjigi so lepe fotografije, na domala vsaki strani pa bralca nagovarjajo originalne Mihove besede, misli, spodbude, zahvale, pričevanja, prošnje … ki še odmevajo v naših ušesih in srcih. Po prvem branju nastajajoče knjige je knjižničarka Dorica Emeršič zapisala: »Spominjanje je potrebno, daje nam podlago za življenje, odkriva korenine. Pot, po kateri hodimo, je sicer za vsakogar enkratna - v smislu besed sv. Frančiška Asiškega: »Jaz sem svoje izpolnil. Naj vas pouči Kristus, kaj morate storiti!«. Velikokrat pa potrebujemo spodbudo, zgled. Ne zato, da bi kopirali pot uspešnega predhodnika ali sodobnika, marveč da bi v trenutkih malodušja razumeli, kako pomembno je prisluhniti notranjemu Božjemu glasu in pogumno oditi na pot poklicanosti. P. Miha je slišal, odgovoril in vztrajal – in dosegel polnost. In če je zmogel on … Kdo bi lahko rekel: »Saj je vse zapisano v knjigi življenja in samo to je pomembno.« To je res, vendar smo ljudje tudi bitja spomina. Za nas, ki smo še potujoča Cerkev, je spodbudno, če vidimo, da so nekateri zmogli doseči popolnost v svoji nepopolnosti. Upam, da bo na tem vrtu zraslo še mnogo »rožic p. Miha«, ki bodo odstirale podobo našega misijonarja. Res pa je, da bomo vso razsežnost in daljnosežnost njegovega dela videli šele v večnosti. Vesela sem, da je p. Janez zmogel veliko delo, ki nam bo pomagalo ohraniti spomin na p. Miha.«

14

JUBILANTI – ČESTITAMO 80 let življenja

Martina Arhar, šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja, rojena 4. septembra 1933 v Dolnjem Logatcu. V misijone je odšla 12. decembra leta 2000. Deluje v Egiptu.

45 let dela v misijonih

Janez Mihelčič, jezuit, rojen 13. maja 1942 v Radovljici. V misijone je odšel 11. septembra leta 1968. Deluje v Krigiziji.

45 let dela v misijonih

Terezija Pavlič, Hčera krščanske ljubezni, rojena 16. avgusta 1934 v Zabukovju. V misijone je odšla 18. septembra leta 1968. Deluje na Madagaskarju.

40 let dela v misijonih

Janez Mlakar, jezuit, rojen 11. februarja 1941 v Srednji vasi v Bohinju. V misijone je odšel 15. septembra leta 1973. Deluje v Zambiji.

30 let dela v misijonih

Agata Kociper, salezijanka, rojena 5. februarja 1957 v Odrancih. V misijone je odšla 14. septembra leta 1983. Deluje v Braziliji.

30 let dela v misijonih

Dorica Sever, Frančiškanka Marijina misijonarka, rojena 19. maja 1982 v Murski Soboti. V misijone je odšla leta 1983. Deluje v Kanadi.

25 let dela v misijonih

Janez Krmelj, duhovnik LJ, rojen 15. decembra 1955 v Selu pri Polhovem Gradcu. V misijone je odšel 3. oktobra leta 1988. Deluje na Madagaskarju.

5 let dela v misijonih

Andreja Godnič, uršulinka, rojena 6. avgusta 1971 v Gabrovici. V Peru je odšla 12. septembra leta 2008.

JUBILANTI – ČESTITAMO


DAROVALI STE - HVALA TRIKRALJEVSKA AKCIJA o župnije: Budanje, Divača, Gornja Radgona, Gornji Logatec, Lokev, Pivka-Št.Peter na Krasu, Šmihel, Tržič, Vreme, Zagorje ob Savi o ADVENTNA AKCIJA-OTROCI ZA OTROKE o župnije: Divača, Gornji Logatec, Loka pri Zidanem Mostu, Marija Širje, Opatje Selo, Primskovo na Dolenjskem o posameznika: Saksida Bogdan in Silva o MIVA o župnije: Ljubljana-Fužine, Ljubljana-Moste, Škofja Loka, Tržič o posamezniki: Bogovič Anica in Ivan, Iskra Jože, Jeromen Ana, Jeromen Kavčič Marija, Jeromen Lidija, Kolbl Jernej, Kramberger Marta, Kranjc Ivan, Merše Franjo, Murko Ana, Premelč Tina in David, Rejc Srečko, Rihtar Helena, Rustja Karel, Strnad Alenka, Vombergar Angelca in Andrej, Zajec Marija o ZA LAČNE V MISIJONIH o posamezniki: Bratuša Andrej, Brežnjak Terezija, Gasparovič Marta, Kranjec Barica, Kravos Stojan, Marolt Marija, N.N., Medvešek Viljem, Motaln Betka, Murko Ana, Ojsteršek Lidija, Pečarič Boris, Potočnik Frančiška, Reja Karmen, Reljanovič Nedeljka, Remec Cirila, Rihtar Helena, Saksida Bogdan in Silva, Stanič Erika, Svoljšak Bojan, Štampar Robert, Tajnikar Matej, Žabjek Marija Magdalena o ZA GOBAVCE o posamezniki: Brišar Valerija, Kranjec Barica, Zakrajšek Boris o ZA MADAGASKAR o posameznik: Lestroj D.O.O. o ZA MISIJONE o župnija: Budanje o posamezniki: Babnik Marija, Bašič – Družina, Bizjak Cilka, Blažič Miha, Brezovar Anton S.P., Brlec Angela, Čarman Marija, Domonkos Lendvay Claude, Dvoršak Tatjana, Fidler Lara, Gantar Metod, Ham Alenka, Hosta, Iršič Andrej, Izoteh D.O.O., Jagodic Mihaela, Jaklič Nataša, Jereb Branko, Jerovšek Jure, Jurjevec Edi, Kebe Janez, Kegljevič Zagorc Lidija, Kolar Mihaela, Korez Jožica, Kos Ivana, Kosar Jelka, Koselj Veronika, Kovšca Tončka, Kozole Cvetka, Kremžar-Zupančič Marija, Krivonog Pavla, Kržič Sonja, Kulovec Igor, Kuzma Anton, Lah Pavla, Lorber Petra, Magajna Ljudmila, Magdič Olga, Markelj Anton, Mavrič Ana, Mayer Ana, Menart Tomaž, Mernik Zinka, Mikulin Olga, Morelj Darja, N.N., Nadškofijski Ordinariat, Paškič Ilija, Pečovnik Alojzija, Pejič Eva, Perko Meta, Petrič Matija, Pintar Jože, Ravbar Anica, Sadek Stjepčevič Milena, Saje Amalija, Schwarzbartl Tomaž Ervin, Slokar Darja, Suhadolčan Franci, Štirn Mitja, Štrukelj Frančiška, Tomelj Andrej, Vampel Nežka, Vehovar Darinka, Vuga, Zakrajšek Boris, Žerovnik David o ZA ŠOLANJE BOGOSLOVCEV o posameznice: Jazbec Danica, Mah Tinko, Šifrar Ana, Vinkovič Marija o ZA LEČNKOV SKLAD o posamezniki: Koželj Slavko, Primc Anton, Zavar Valerijan o ZA ETIOPIJOLAKOTA  o posamezniki: Demšar Majda, Jeromen Kavčič Marija, Lešnik Lidija, Medvešek Viljem, Pečarič Boris, Sabolič

Katja, Zakrajšek Boris o ZA DISPANZER MATANGA  o posameznika: N.N., Pečarič Boris o ZA RIŽEVA POLJA o posameznika: Kunavar Brigita in Florjan o ZA DAR UPANJA-MATANGA  o posamezniki: Arh Slavko, Baraga Marija, Behek Mirjam, Kozinc Janez, Kucler Jerica, Morelj Darja, Podobnik Jožica, Slemenšek Grošl Frančiška, Strajnar Breda, Štambuk Igor, Zupančič Silvestra, o DROBIŽ ZA RIŽMADAGASKAR  o posameznika: Jenič Dušan, Šubic Ida o ZA JOŽETA ADAMIČA o posameznika: Burger Alenka, Golobič Martin o ZA Pavla Bajca o posamezniki: Ognjišče-Koper o ZA HUGA DELČNJAKA o posameznica: Žveglič Marija o ZA S. ANKO BURGER o posameznica: Pipan Marinka o ZA JOŽETA MLINARIČA o posamezniki: Jenič Dušan, Kvaternik Tomaž, Praček Marija o ZA S.  VESNO HITI o župnija Bloke o posameznica: Kunšič Francka o ZA S. GABRIJELO KONCILJA o posameznica: Muller Marija o ZA TONETA KERINA o posamezniki: Golobič Martin, Kern Anton, Kern Jože, Koncilija Jožica, N.N., Pompe Anica, Strajnar Ana, Šink Andrej, Šušteršič o ZA TONETA OVTARJA o posameznica: Kovač Marijana o ZA S. AGATO KOCIPER o posameznica: Strajnar Ana, Volavšek Marta o ZA VLADIMIRJA KOSA o posameznici: Muller Marija, Strajnar Ana o ZA JANEZA KRMELJA o posamezniki: Demšar Vida, Eržen - Sojer Zinka, Jenič Dušan, Kolbezen Barbara, Sparovec Janez, Sušnik Janez, Vrabec Mirijam o ZA S.  ANDREJO GODNIČ o posameznika: Štuhec Msgr.Dr. Ivan, Verdenik Benjamin o ZA DANILA LISJAKA o župnija Branica o posamezniki: Albreht Ivan, Bonuti Hajdinjak Kamila, Jenič Dušan, Krevelj Branko, Rijavec Marko, Semič Mirca, Sušnik Janez, Toplikar Boštjan o ZA TOMAŽA MAVRIČA  o posamezniki: Kovač Marijana, Malalan Nika o ZA S.  ZVONKO MIKEC o posamezniki: Breznikar Jožefa, Murn, N.N., Ramovš Vera o ZA MISIJONARKE MATERE TEREZIJE  o posameznik: Kranjc Rafael o ZA S.  TADEJO MOZETIČ o posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Dornik Silvana, Kolman Mojca, Rudež Lučka, Šiško, Zavrtanik Petra o ZA JANEZA MESCA o posamezniki: Jenič Dušan, Martinčič Ruth, N.N., Strajnar Breda o ZA FRANCA ZAJTLA o posameznica: Praček Marija o ZA PEDRA OPEKO  o župniji: Goče, Kromberk o posamezniki: Beršnjak Marija, Bohak Ivan, Bolta Marko, Buh Marjan Anton, Debevec Marija, Gajšek Jakob, Gostiša Ladislav, Hočevar Frančišek, Iskra Jože, Jelinčič Zalka, Jeras Tanja, Ješovnik Simona, Kd Stanko Vuk Miren, Kordiš Rozalija, Lakner Marjan, Lazar Tomaž, Leskošek Dr. Franc, Likar Ivan, Mežnar Klavdija, Murovec Terezija, N.N., Naš Dom San Justo, OgnjiščeKoper, Omejc Leon, Pegan Jožef, N.N., Prezelj Marija, Remše Matija, Rus Valerija,

Ščavničar Ema, Šef Manja in Tone, Šegula Zdenka, Šifrar Marija, Tavčar Jože in Slavica, Vendramin Simon, Vrhovec Tanja, Zabret Danica, Zgonc Marija o ZA S.  MARIJO PAVLIŠIČ o posameznica: Resman Mimi o ZA STANKA ROZMANA o posameznica: Kramar Marija Vida o ZA MARTINA KMETCA  o posameznica: Strajnar Ana o ZA S.  MARJETO ZANJKOVIČ o posameznik: N.N. o ZA S.  BOGDANO KAVČIČ o posamezniki: Beguš Lojze, Lesjak Bernarda, Mežnar Klavdija, Pipan Marinka, Strajnar Ana o ZA S.  TEREZIJO PAVLIČ o posameznica: Čengija Kata o ZA LOJZETA PODGRAJŠKA  o posamezniki: Povh Jože, Tabajner Veronika, Kramberger Marta, Kranjec Matilda o ZA S.  ZORO ŠKERLJ o župnija Vrhpolje o posamezniki: Černic Vida, Saksida Bogdan in Silva o ZA S. FANI ŽNIDARŠIČ  o posameznica: Souidi Zavrl Nada o ZA S.  LJUDMILO ANŽIČ o posameznika: Ferjančič Fani, N.N. o ZA KATARINO KAVČIČ o posameznica: Strajnar Ana o ZA S.  DORICO SEVER o posameznici: Gliha Joži, Žveglič Marija o ZA BLAŽA KRMELJA o posameznica: Krmelj Majda o ZA POLONO BERLEC o župnija Pertoča o ZA IZIDORJA GROŠLJA o župnije: Črnomelj, Ljubljana-Šentvid, Moravče o posamezniki: Frančiškanski Samostan Sveta Gora, Kapucini Ofmconv, Modic Boštjan o ZA GRADNJO PORODNIŠNICE NA MADAGASKARJU o posamezniki: Abramovič Aleks, Alteks D.O.O., Bia Separations D.O.O., Bradač Jernej, Cederman Janez, Dovč Janez, Ham Alenka, Knez Marko, Kocijančič Mojca, Kvader Mt D.O.O., Lmm Profesional, D.O.O., Majhenič Zlatko, Marinko Teja, Murko Ana, Pavlič Frančiška, Pavlič Gregor, Pavlovič Petra, Sax Mateja, Slukan Smiljan, Sternen Robert, Šabič Katarina, Šubic Marija, Tine D.O.O., Valina D.O.O. o ZA S.  MOJCO KARNIČNIK o posameznica: Strajnar Ana o ZA ANTUNA SABLJAKA o posameznik: Černivec Damjan o ZA P. MIHA MAJETIČA o posameznik: Jenič Dušan o ZA MARIJINE SESTRE V KIJEVU o posameznik: Jenič Dušan o ZA TANJO STRGAR o posamezniki: Bertoncelj Angela, Simončič Marjeta in Gašper

Priporočeni dar za tisk Misijonskih obzorij za leto 2013: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. BOG VAM POVRNI! Darovi objavljenih so na naš račun prispeli do 19. 7. 2013. Hvala vsem.

15


MISIJONSKA VAS

muzikal in predstavitev knjige Črnec v beli koži, p. Miha Drevenšek, misijonar v Zambiji gostja s. Slavka Cekuta misijonarka v Albaniji okrogla miza: Odhod odraslih otrok od doma: izziv novih začetkov

različne delavnice igre kronološki pregled dela slovenskih misijonarjev misijon v malem: cerkev, dispanzer, šola, dom misijonska tržnica

Narisala Tina Zajec, trenutno laiška misijonarka v Angoli

18. in 19. oktober 2013

Profile for Misijonsko Središče Slovenije

Misijonska obzorja avgust 2013  

Misijonska obzorja osveščajo in seznanjajo ljudi v Sloveniji z delom in projekti v misijonskih deželah. Revija je pomembna tudi zaradi med c...

Misijonska obzorja avgust 2013  

Misijonska obzorja osveščajo in seznanjajo ljudi v Sloveniji z delom in projekti v misijonskih deželah. Revija je pomembna tudi zaradi med c...

Advertisement