__MAIN_TEXT__

Page 1

Misijonska obzorja št. 4 (146), leto 26 avgust 2012 cena 1,50 EUR

P r av i č n o s t v ljubezni

Poklicani izžarevati Besedo resnice Benedikt XVI.


P ovabilo Groblje, Rim, Buenos Aires 1923-1986

I z h a j a j o v L j u b l j a n i o d 19 8 7

Revija za medkulturni in medreligijski dialog ter razvojno in humanitarno pomoč V sodelovanju z Inštitutom za religiologijo, ekumenizem in dialog (TEOF) izdaja MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija Tel. : 01/300 59 50, Faks: 01/300 59 55 E-mail: missio@rkc. si http://www. missio. si Uradne ure vsak dan od 8h do 13h. MISIJONSKA PISARNA MARIBOR Slovenska 21, 2000 Maribor tel. /fax. : 0590/80 381 od ponedeljka do četrtka od 9h do 12h E-mail: misijonska. pisarna@slomsek. net GLAVNI UREDNIK Dr. Drago K. Ocvirk, CM POMOČNICA GLAVNEGA UREDNIKA Tina Jež LEKTOR Jurij Devetak, CM Odgovarja NARODNI RAVNATELJ ZA MISIJONE Stane Kerin OBLIKOVALEC Boris Jurca GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK Schwarz, d. o. o. Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja prispevka ali iz arhiva MSS. ISSN 1318-4369 Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno. Prispevek za posamezni izvod je 1,50 EUR. Celoletni prispevek za MO za leto 2012: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. Vplačila nakazujte na transakcijski račun Misijonsko središče Slo­venije, Kristanova 1, Ljubljana namen nakazila: naročnina MO, št.  transakcijskega računa pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, št. transakcijskega računa pri Raiffeisen banki: SI56 2420 0900 4370 443 Vplačila iz tujine s čeki na naslov: Misijonska pisarna, Kristanova 1, 1000 Ljubljana Slika na naslovnici: Angola Foto: Stane Kerin

Misijonski praznik Na Plešivcu blizu Gospe Svete, kjer so misijonarji uspešno izročili evangelij našim prednikom pred več kakor tisočletjem, bomo verni Slovenci s Koroške in iz Slovenije v soboto 20. oktobra skupaj praznovali letošnji misijonski svetovni dan. Praznovanje bo potekalo pod geslom: »Poklicani izžarevati Besedo resnice« (Benedikt XVI.). In ker je v slogi moč, v sodelovanju pa uspeh, nas celovška Misijonska pisarna in Misijonsko središče Slovenije vabita, da se misijonske slovesnosti udeležimo in poživimo svojo misijonsko zavest in sodelovanje. O pomenu srečanja je spregovoril voditelj celovške misijonske pisarne. Razlogov za skupni misijonski praznik na začetku leta vere je kar nekaj. Toda začniva morda ravno obratno. Zakaj naj bi ljudje v času največje povojne finančne in gospodarske krize, ko vedno bolj prevladuje strah, kako naprej, in ko se globalizacija povezuje predvsem z ogrožanjem obstoječega – zakaj naj bi praznovali in usmerjali pogled čez domači plot? O gospodarski in finančni krizi se zares veliko govori in piše. Vedno jasneje pa je, da smo jo povzročili sami, s požrešnostjo bank in sprenevedanjem nadzornih ustanov, s spodbujanjem nepotrebnih potrošniških kupovanj, z nesposobnim upravljanjem držav samih ipd. Vedno bolj se mi dozdeva, da se je babilonski stolp človeške samopašnosti in ošabnosti zrušil kar do tal. To ni očarljiva slika današnje družbe. Živim pa z drugim bolj optimističnim pristopom do današnjega sveta. Sv. Terezija Avilska je ravno v času teških trenutkov, ki jih je doživljala skupnost, ustanovila kak nov samostan. Tako je usmerila vso duhovno energijo in tudi gospodarsko skrb v to novo ustanovitev in red je doživel nov razcvet. Ravno v času krize – dejanske ali tudi namišljene – je potrebno pogumno gledati v prihodnost, ker je življenje vedno pred nami. Misijonsko delo pomeni, da ne glede na družbene razmere oznanjamo tiste evangeljske vrednote, ki omogočajo dostojnejše

življenje v resnični notranji svobodi in družbeni pravičnosti za vse. Misijonski praznik je zasnovan kot skupni praznik Koroške in Slovenije. Lahko res misijonsko misel in vnemo v Avstriji in v Sloveniji spravimo pod eno streho? Kaj je tisto, kar je skupnega, kje so razlike? Kako se bo to pokazalo ob praznovanju samem? Misijonska zavest najgloblje povezuje vernike vseh regij ali škofij. S Cerkvijo na Slovenskem, z njenimi šestimi škofijami, nas najbolj povezujeta prav misijonski duh in delo. Po drugi svetovni vojni, ko je bila misijonska dejavnost v Jugoslaviji zelo otežena, je našla celovška misijonska pisarna tesno sodelovala s slovenskim izseljeniškim misijonskim središčem v Buenos Airesu. Gojili smo neposredne zveze s slovenskimi misijonarji in jim pošiljali finančno pomoč za razne misijonske projekte. Odločilno leto za poglobljeno vzajemno sodelovanje med Cerkvijo na Slovenskem in Celovcem pa je bilo leto 1986, ko smo v Tinjah skupno priredili drugi vseslovenski misijonski simpozij; prvi je bil leta 1981 v Rimu v Sloveniku. Pri simpoziju v Tinjah smo zakoličili tri pomembne mejnike sodelovanja na misijonskem področju: – ustanovitev skupnega misijonskega glasila MISIJONSKA OBZORJA. Zato je g. Lado Lenček ukinil dotedanje glasilo v Argentini


P ovabilo

Slovenije in Koroške »Katoliški misijoni«, v Celovcu pa osemnajstletnem fantu, da je naju»Misijonski list«. spešnejši misijonar med svojimi vr– ustanovitev MIVA-Slovenije. Nekaj stniki in tudi v njegovi fari. Iz mnomesecev pred simpozijem sem gih zgodb pa rad povem o srečaspremljal ljubljanskega nadškofa nju z misijonskim zdravnikom dr. dr. Alojza Šuštarja k našim mi- Janezom Janežem v Lotungu na sijonarjem v Zambiji in na Taivanu. Ko sem tega slavnega laiMadagaskarju. Tam se je nadškof škega misijonarja obiskal pred 25navdušil za idejo MIVA-Slovenija. imi leti in ko sem se po zelo priSedaj ta organizacija ob sodelova- srčnem pogovoru od njega poslovil, nju z MIVA-Avstrija deluje zgledno mi je še kot zadnjo besedo – morda in uspešno, saj oskrbuje svoje misi- samo za šalo – naročil, da naj mu jonarke in misijonarje s prevoznimi sredstvi in sofinancira vozila MIVA za druge misijonarje po svetu. – ustanovitev organizacije za laiške misijonarke in misijonarje, ki so še kako zaželena pomoč duhovnikom in redovnicam v misijonih. Ob praznovanju se bo to videlo tako, da bomo slovesnost pripravljali in izvedli skupaj, po prazniku pa bomo še poglobili dosedanje sodelovanje. Drug drugega spodbujamo in se navdušujemo nad idejami in možnostmi, s katerimi posamezniki in skupine v Sloveniji ali na Koroškem tako navdušujoče širijo misijonsko zavzetost, in sicer predvsem Jože Kopeinig med mladimi. Velike ideje v današnji hitri informacijski družbi lahko posredujemo predvsem v obliki slik in zgodb. Nam lahko v njih podate misijonsko zamisel iz svojega bogatega desetletja trajajočega delovanja za misijone? Če bi imeli na izbiro eno samo sliko, s katero bi naj npr. na facebooku razložili misijonsko idejo, kaj bi izbrali? In če bi imeli na voljo eno samo kratko zgodbo iz svojih misijonskih doživetij, za katero bi se odločili? Hipoma se mi ponudi slika iz Indije. Kako je mlad fant, ki je v prometni nesreči izgubil obe nogi in se je pomikal na rolki, z nasmejanim obrazom »magnetiziral« mlade in jim govoril o Jezusu, o svetnikih in drugih krščanskih junakih. Tamkajšnji domači duhovnik je rekel o tem

drugič prinesem tudi nekaj kranjskih klobas. To njegovo željo sem izpolnil hitreje s tem, da sem mu zaželene kranjske klobase nemudoma poslal kar po letalski pošti. O Misijonski pisarni v Celovcu se šepeta, da se v njej srečuje več škofov kot v marsikateri škofovski palači ter da je to neke vrste Mini-Vatikan, saj prihajajo škofje z vsega sveta. Koliko so te govorice res in kakšne niti se stekajo v misijonski pisarni, ki jo že desetletja vodite? Pretiravanja so literarna moda, da kako novico preberemo z večjo radovednostjo. Res je, da se mnogi škofje, katerih bogoslovce podpiramo, radi oglasijo pri nas v Celovcu in v Tinjah, ko obiščejo Rim ali druge

dobrotnike po Evropi. Lani smo gostili sedem škofov, nekaj misijonark in misijonarjev. Vedno, kadar imamo take goste, smo počaščeni, hkrati pa v osebnem pogovoru veliko lažje razumemo njihove potrebe in pomagamo pri uresničenju njihovih projektov. Če govorimo o misijonskem delu, so za to najbrž najlepša prispodoba čebele. Odlikujejo jih pridnost, vestnost in natančnost. Vse delajo za isti cilj in to zelo na tiho, brez hrupa. Nanje postanejo ljudje pozorni šele takrat, če jih kje zmanjka. Žetev je slabša, sadja skoraj ni. Kaj ima misijonsko delo skupnega s čebelami? Če uporabim prispodobo čebel in njihovih lastnosti, je seveda tudi za učinkovito in uspešno misijonsko delo bistveno, da čim več ljudi vzajemno in z navdušenjem sodeluje pri istem poslanstvu. Kakor vsaka čebela točno ve, kakšna je njena naloga pri skupnem delu, tako naj bi se tudi vsak kristjan zavedal svojega poslanstva ter prispeval svoj bistveni delež za širjenje Jezusovega evangelija in za pomoč ljudem v stiski. »Kakor je za ogenj bistveno, da gori, tako je za Kristusovo Cerkev bistveno, da je misijonska.« – To je zame osebno srčno in obvezujoče vodilo! A misijoni se ne smejo izčrpati samo v akcijah in materialni pomoči, marveč so najprej izziv, da sami živimo kot prepričljivi kristjani ter zaupno in vztrajno molimo po Jezusovem namenu: »Pridi k nam tvoje kraljestvo!« Rad ponavljam misel papeža Pija XI. iz njegove misijonske okrožnice: »Če želite obnoviti versko življenje, morate živeti in delati za misijone«. Obhajali bomo leto vere in sem zelo vesel, da bo eno izmed prvih težišč tega leta vere naše skupno misijonsko praznovanje na Plešivcu pri Gospe Sveti v soboto, 20. oktobra. Torej na veselo svidenje! Pogovarjal se je Hanzej Tomažić

3


e - nabiralnik

Še za hrano ni, kaj šele za šolnino Anka Burger, usmiljenka, Ruanda

4.6.2012. Velikonočni čas je minil. Tudi binkoštni praznik na vrsto. Moram pa reči, da je bil kar »dober zalogaj«, je za nami. Darovi Svetega Duha so bili obilni; kakšno navdušenje ljudi na ta dan. Bogu hvala za vse. Danes sem le našla čas, da se zahvalim za dar iz Trikraljevske akcije. Vem, da si mislite: »Kakšna nehvaležnost!«, a res ni prišlo

ki ga že koristno uporabljamo. Lepo število otrok iz revnih družin je dobilo pomoč za plačilo šolnine. Življenje ni lahko; ljudje so lačni, ker je bil zadnji pridelek skoraj popolnoma uničen. Kako bo s pridelkom julija, se še ne ve, zato družine ne morejo plačevati šolnine, ker še za hrano ni. Iz srca hvala za pomoč. Veliko se lahko pomaga, ker ste tako velikodušni. Tudi v bolnišnici je pomoč zelo dobrodošla, saj je toliko bolnikov, ki prihajajo od daleč in nimajo za hrano. Pomagali bomo lahko kar nekaj časa. Tolikokrat v Misijonskih obzorjih zasledim tega ali onega, ki mi pošlje kak dar. Nekatere poznam, drugih ne, pa zato vsakemu, ki mi kaj daruje, iz srca hvala. Res, vsak dan v skupnosti molimo za dobrotnike. Sicer pa so dnevi zelo pestri. V skupnosti nas je šest in delamo na različnih področjih, zato se odkrije veliko potreb, za katere skušamo skupno najti kakšno rešitev. Se pa vsak dan zgodi tudi veliko lepega, da ima človek spet korajžo za naprej. Tudi vam vsem veliko poguma in blagoslova vsak dan, s. Anka Burger

Uslišane prošnje

Polona Švigelj, uršulinka, Senegal 4.5.2012. Prihajam s prošnjama. Če je mogoče dobiti kje fotoaparat za naše pastoralne potrebe in ali obstaja kakšna možnost za prenosni računalnik, ki bo služil župniji, a pod mojo oskrbo. Torej, katehist bi lahko eno leto ali dve opravljal svoje delo, da dobi primerno zaposlitev in ko se nekoliko finančno osamosvoji, si kupi svojega. Nato le tega lahko posodimo spet drugemu, ki ga potrebuje za svoje delo, da se postavi na noge itd. Tako bi vsaj nekaterim lahko pomagali do zaposlitve. Hvala že v naprej za vašo dobrohotnost. 18.7.2012. Upam, da vam ni tako vroče kot nam, če pa, potlej pa kar pod tuš, če ne manjka vode … Moje srce danes bije veselo, saj so vaši darovi končno prispeli do nas! Deo gratias! Naj rečem, kar čutim: kako dragoceno je imeti v domovini ljudi, ki te niso pozabili in ti priskočijo na pomoč, kadarkoli jih poprosiš. Lahko si predstavljate, kako je srce napolnjeno s hvaležnostjo, pa čeprav gre včasih le za manjše darove in kratke spodbude, ko nam pišete. Za nas ste vedno znova »iskrice«, ob katerih se prižiga »ogenj« obnovljene gorečnosti za njegovo kraljestvo, naj si bo na naši črni celini

4

ali kjerkoli pač si ga je Gospod zamislil in želel ... Da, naj se širi po vas, po meni in vseh, ki smo se mu izročili! Naj izkoristim priložnost, da vam povem, da smo v nedeljo zaključili duhovne vaje s katehisti, ki so bili neizmerno veseli in hvaležni za to izkušnjo poglobljene molitve. Še enkrat izrekam prisrčno zahvalo za vse, kar storite za nas! Polona Švigelj


e - nabiralnik

V upanju na Tri kralje

Marjeta Zanjkovič, salezijanka, Madagaskar 1.7.2012. Pozdravljeni, tako dolgo vam nič ne odgovorim, da si najbrž mislite, da se je »malgaška rožica« že posušila ... Hvala za vašo veliko pozornost in prijaznost, da me o vsem obveščate. Me smo že vse prejele, kar ste poslali. Morali bi videti in slišati vesele vzklike sester ob novici, da avto prihaja. Potrpežljivo ga bomo počakale. Jaz pa sem spet na terenu, tokrat za gradnjo vrtca. Dela že tečejo in zidovi rastejo. Denar smo si sposodile v upanju, da nas drugo leto obiščejo sv. Trije kralji iz Slovenije in nam pomagajo vrniti dolg. Za vse dobrotnike goreče molimo z našo malo in ubogo dečico in se veselimo novih prostorov. Hvaležna s. Marjeta

Krhki dvojčici

Miriam Praprotnik, usmiljenka, Albanija – Slovenija 6.7.2012. Sama se posebno v tej vročini s svojimi mislimi vsak dan sprehajam po Draču, a ne ob obali, kjer je z umazanim denarjem zgrajeno veliko število luksuznih hotelov. Moj korak se poda vedno v isto smer sprehoda: mimo »bataljona« mladih in starejših moških, ki z lopatami in krampi čakajo bolj lačni kot siti, če jih bo kdo najel za delo. Grem dalje po jamasti cesti ob odprtem kanalu, leglu vseh mogočih infekcij, mimo hribovja smetišč, kjer mlado in staro brska z golimi rokami po odpadkih v upanju, da bodo izbrskali kaj za preživetje. Že so moje misli pri nadvse revni družinici. Revščini se je pridružila težka prirojena neozdravljiva bolezen dvojčic Suade in Suede. Nemci jo imenujejo bolezen steklenih kosti. Kostne celice namreč že od vsega začetka ne dozorevajo. Zato so kosti krhke in se lomijo pri vsakem malo močnejšem dotiku. Ena od deklic je rojena z zaraščeno stegnenico, ki se je že v varni »posteljici« njene uboge mame zlomila. Njun devetletni bratec je zdrav in je najboljši učenec v šoli. Tudi deklici sta umsko zdravi. Mama mora skrbeti za njiju in ju negovati kot dojenčka. Nikoli ne bosta mogli ne sesti,

ne vstati. Kosti se vedno lomijo in mama je postala prava strokovnjakinja za nameščanje deščice kot imobilizacije. Družina se je pred štirimi leti priselila iz hribovitih južnih predelov Albanije, da bi bili deklici bliže zdravniku. Naselili so se na močvirskih tleh v majhni baraki z enim samim prostorom, brez vseh drugih pritiklin. Mož, zelo priden človek, je brezposeln. Komaj si je nabavil potrebne dokumente za delo v Grčiji, že se je tam pričela kriza in tudi njega so odpustili. Med številnimi revnimi priseljenci mi je ta družinica posebno pri srcu. Zato sem prek dobrih ljudi v Avstriji, Nemčiji in sedaj prek Misijonskega središča v Sloveniji, nabrala toliko denarnih sredstev, da se moje sanje, zgraditi tem ubogim ljudem hišico, uresničujejo. Seveda bo treba misliti še na najpotrebnejšo opremo. Vem, da bo tudi za to poskrbel sv. Jožef, ki je vse življenje umen gospodar mojega »NIČ premoženja«. Moj poletni sprehod končujem pri vas v Misijonskem središču, s prošnjo, da me spremljate na takšnih in podobnih sprehodih s kakšno zdravamarijo in vašim duhovniškim blagoslovom. Lep dan vam želim s prisrčnimi pozdravi, s. Miriam

Pogled na Cerkev v Sloveniji Selitev po Afriki Agata Kociper, salezijanka, Brazilija

Bogdana Kavčič, usmiljenka, Centralna Afrika

13.7.2012. Dva meseca dopusta v Sloveniji sta kar odletela. Bilo je zelo lepo. Zdi se mi, da so se mi prenovile vse celice, obnovil in poživil pa se je tudi duh. Predvsem sem začutila utrip Cerkve na Slovenskem, ki se trudi biti misijonska doma in po svetu, kljub tolikim izzivom in težavam, s katerimi se srečuje. Ugotavljam, da je morda misijon doma še težji, a je treba kaj žrtvovati, da bodo duhovniški in redovniški poklici spet zacveteli. Vesela sem, da te in one akcije pritegnejo k sodelovanju mnoge laike, Cerkev in družbo. Tudi to je znamenje časa. Ob tej priložnosti se zahvaljujem za lepe trenutke, ki smo jih doživeli na srečanju misijonarjev v Kančevcih, za vse pozornosti in prizadevanja Misijonskega središča pri vodenju te tako velike in odgovorne službe v Cerkvi, ki daje sadove na vseh celinah. V duhu bom tudi z vami na skupnem misijonskem prazniku, ki bo oktobra na Plešivcu. V skupnosti je moč, zato je tudi to praznovanje vredno skupne božje slave, vedoč, da drug drugega potrebujemo in skupaj še bolje in lažje delamo v Gospodovem vinogradu …

24.6.2012, Safa. Več kot teden je že mimo, odkar smo pristale v Centralni Afriki. Lep sprejem od edine sestre, ki je bila zadnja leta skoraj večino časa sama na misijonu. Lep sprejem so v nedeljo pripravili tudi župljani, ko so prišli z vseh podružnic – tukaj jim pravijo kapele. Vse je zelo drugače kot v Ruandi, kjer so množice in velike cerkve; tukaj je katoličanov malo, veliko pa je krščanskih sekt in animistov. Ta teden smo na veliko čistile. Hiša je bila kar nekam zapuščena. Polno mrčesa zaradi vlage in vročine. Je veliko bolj vroče in podnebje je težko. Toda privajamo se in upam, da bo vse v redu. Naša sestra vizitatorica nas je spremljala, da je uredila vse potrebno pri škofu in pa formalnosti, ki jih ne manjka. Danes gredo v Bangui še druge sestre, da se začnejo postopki za vize. Tu je treba dati prstne odtise vseh desetih prstov – torej ni se bati, da bi se izgubile, ker nas bodo takoj našli. Pošta pa tukaj sploh ne prihaja, le časopisi; in če so ti v francoščini, jih obdržijo na pošti. Upam, da slovenskih ne bodo zadržali. Telefon ne dela ali zelo poredko; le v mestu lahko pokličem. Sestre odhajajo. Molite za nas! Prisrčno hvaležen pozdrav, s. Bogdana.

5


e - nabiralnik

Bencin za varnost

Pedro Opeka, lazarist, Madagaskar

Podelitev zakramenta sv. birme.

3.5.2012. Resnično, ljudje si ne predstavljajo, da imaš delo in tudi težave, ko skrbiš za toliko tisoč ljudi. Včeraj smo imeli kar tri pogrebe in obiskal sem 1200 učencev v njihovih razredih srednje šole in gimnazije. Štiri ure in pol sem neprekinjeno govoril in kljub temu, da sem bil precej zdelan, sem bil zelo vesel, da sem nagovoril naše študente, ker so oni naš glavni cilj, da nas enkrat nadomestijo. Popoldan smo imeli sestanek z več kot tisoč možmi, s katerimi smo se pogovarjali o varnosti v naših naseljih in vaseh, ker je vedno več tatvin in se nekateri mladi prepuščajo domačim mamilom. Na sestanek smo povabili tudi domačega komandirja policije in njegove sodelavce. Saj so precej dobro govorili, toda po sestanku me je komandir prosil, če mu lahko plačujemo bencin, da lahko pride v naše vasi. Pa mu je odgovorila moja sodelavka, da je bolje, da pride peš, kajti roparji poznajo njegov avto in se poskrijejo. Ča pa pride peš, jih bo presenetil in lahko prijel. Komandant ni vedel, kako odgovoriti moji sodelavki. Kmalu vas bom prosil za denar za riž! 18.5.2012. Včeraj, na praznik Kristusovega vnebohoda, nas je obiskal naš nadškof Odon Razanakolona, ki je podelil zakrament birme 84 odraslim in mladim v Akamasoi. Pošiljam slike, ki bodo bolj zgovorne kot moje besede, da je bil praznik zelo doživet in je bila velika množica ljudi. Upajmo, da bodo naši novi birmanci bolj korajžno in

navdušeno živeli po evangeliju v družinah, v šolah, na delovnih mestih in v družbi. Škof je bil zelo vesel in navdušen nad dinamično liturgijo naših vernikov. Dejal je, da je Cerkev v Akamasoi ponos škofiji. V Akamasoi so se ljudje dvignili in premagali skrajno revščino z delom, s šolo, z močno voljo in molitvijo. Brez dvoma, da ni vse tako lepo; marsikaj moramo še popraviti, smo pa le na pravi poti; na tem moramo vztrajati in dajati upanje tistim, ki dvomijo ali ki so brezbrižni do revežev in duhovnih vrednot. Ostanimo povezani v molitvi. Lep pozdrav vseh sodelavcev in vseh otrok! Pedro

Dežela blagoslovov

Anica Starman, frančiškanka Brezmadežnega spočetja, Slonokoščena obala 7. 5. 2012. Smo že v maju, ko tu vse ozeleni in se umije od rdečega prahu, ki se je nabral prav povsod. Ceste bodo vedno bolj blatne, malo ali veliko bomo »plesali« po blatu, včasih tudi kje obtičali in potiskali avto. Lahko si vsak predstavlja, kako blagodejno je stati pod tušem in videti, kako lepa je rdeča barva vode, ki odteka. Kaj se dogaja v našem zdravstvenem centru? Nadaljujemo z delom, zdaj že v novih prostorih, praktično urejenih. Bolniki in osebje so zelo zadovoljni. Vsak ima dovolj prostora, da se lažje premika, mamice mi z otrokom na hrbtu ne morejo več vreči na tla, kar je na mizi. Zaupno se lahko pogovoriš z bolnikom, kar veliko pomeni tistim z aidsom. V teh mesecih je stiska z denarjem že za hrano, še bolj pa za preglede in zdravila. Nekateri pregledi in zdravila so zastonj, za druge imamo minimalno ceno, kar lahko storimo s pomočjo vas, dobrotnikov. Iskrena hvala in Bog povrni! Naj dodam, da imajo tukaj lepo navado, da se zahvalijo in dodajo: Bog te blagoslovi. S tem mislijo tudi na vas, ki nam pomagate pri tem delu. Prošnjo »Bog vas blagoslovi« ali »Bog blagoslovi našo deželo Slonokoščeno obalo« ljudje – ne glede na vero – izrekajo tudi na televiziji ali v službi. Naj opišem dogodek na cesti. Policist me ustavi in pogleda dokumente, a ker smo imeli na avtu spredaj registrsko tablico zlomljeno, manjkal je del številke, je hotel denar.

6

 a novo opremljen N dispanzer in osebni pogovor s pacientom.

Povedala sem mu, da je tablica naročena in da bo prihodnjič že pritrjena, a on je vztrajal pri svojem. Imela sem le dvesto frankov drobiža in sem mu rekla: »Imam le ta denar ali pa, če hočete, molimo za vas.« In je rekel, naj molimo zanj in nas pustil naprej. Ko odhajamo od doma, ljudje to vidijo in pravijo: »Bog blagoslovi vašo pot«. Tako čez dan dobiš kar precej blagoslovov. Hvala Bogu, da je tako. Bližajo se binkošti. Naj Gospod vsem podari polno darov Svetega Duha za nadaljnje delo. Dve leti sta minili, v mislih že pripravljam dopust. Veselim se že srečanja z vami vsemi. Vse prisrčno pozdravljam in vam želim mir in dobro. S. Anica


@ nadaljevanka Janez Mesec, duhovnik Lj, Madagaskar

Kot urednik Misijonskih obzorij sem že večkrat potožil, da je svetovni splet z e-pošto »polenil« misijonarje, saj si zdaj le še nekateri, pa še ti poredko, vzamejo čas za pisanje daljših pisem. Zdaj prihajajo v Misijonsko središče dan za dnem kratka sporočila, ki so v glavnem prošnje za to in ono, kdaj tudi kakšna zahvala, čeprav za to že nekaterim zmanjka časa in je treba iz Misijonskega središča podrezati, če je dar prispel ali še ne. Včasih pa se le da iz kakšne nadaljevanke e-pošte razbrati, kaj misijonar dela, potrebuje in kako hvaležen je vsem, ki z njim sodelujejo in ga podpirajo. Janez Mesec kar dobro obvlada to novo literarno zvrst in ga bomo radi brali. (D. Ocvirk)

umijejo roke. Ali bi lahko Trikraljevska akcija pomagala tudi nam, da bi skopali vodnjak, napeljali vodo in popravili vrtec in dvorano, kjer imajo otroci in mladina srečanja in kulturne nastope? 3.6.2012. Danes sem maševal v Sandravinaniju, 40 km južno od Manambondra. Je prijetno podeželsko naselje in neverjetno – v bližini je antena Orange in se ti lahko javim in pošljem nekaj besed. Hvala za tako hitre in izčrpne odgovore, še posebej pa spodbude, naj se lotimo obnove vrtca in predvsem uredimo vodo. Rok niso navajeni umivati, ko pa bo v vrtcu voda, jih bomo lahko začeli učiti. Bom čim prej skušal dobiti cene in potem pošljem. Če se bo res dalo vse urediti v doglednem času, pa

7.5.2012. Akcija VCT Manambondro 2012 je v polnem teku. Denarja sicer še nisem dobil, ker je Izidor Grošelj dobil angino in še ni prišel v Farafangano. A sem imel nekaj rezerve, nekaj mi je posodil Klemen Štolcar, tako da sem lahko pripeljal 30 vreč riža, ki ga delim po metodi VCT – »Vivre Contre Travail«, kar po naše pomeni: »Z delom do preživetja«. To poteka tako, da naredimo skupine po 25 ljudi. Pridejo ob 7h zjutraj in do 12h delajo preprosta zemeljska dela. Ko je mimo prišel neki podjetnik in rekel, da bi on to na hitro naredil s svojimi stroji, sem odvrnil, da jaz raje dajem ljudem za jesti, kot da bi najemal njegove stroje. Ob 12h, ko je delavnik končan, dobi vsak 7 kapok, kar je 2 kg riža. Seveda so vsi veseli, sam še najbolj zaradi otrok, ki zaradi slabe hrane in neodpornosti še prepogosto na hitro umirajo zaradi malarije. 22.5.2012. Lep pozdrav iz Farafangane, kjer sem spet po opravkih. Kakor vedno, ko pridem sem, sem tudi včeraj dal avto k mehaniku in spet bo šlo nekaj milijonov (hvala Bogu malgaških, ne evrov). Kako je kaj z novo Toyoto od MIVE, ali je že šla na pot? Jo težko čakam. Klemen gre v nedeljo v Tana in bo v Akamasoi lahko povprašal, kako je kaj, če so dokumenti že kje na poti. Denar za riž in ostalo sem dobil, sva z Izidorjem pred dvema tednoma šla v nabavo. Ljudje so bili veseli, da so lahko vsaj zvečer jedli riž, zdajle se pričenja žetev, a ne bo dolgo, ko bodo spet lačni. Najhitreje jo skupijo otroci, če jedo samo frapay (kruhovec) ali kaza (maniok), ko pride malarija, v dnevu ali dveh podležejo. Žalostno!

še malo počakajte s pošiljanjem denarja z mojega računa. Z vsako nakazilo, ki pride, nam tukaj odbijejo 25 evrov, ne glede na znesek, zato je bolje, če se pošlje skupaj. Lepo nedeljo Svete Trojice in z veseljem v nov delovni teden. 30.6.2012. Hvala za poslan formular, ki ga izpolnjenega danes pošiljam na Misijonsko središče. Trikraljevsko akcijo prosim za 6.000 evrov. Če je zaradi krize to morda preveč in nimate toliko, potem bi prosil vsaj za 4.000 evrov in bi se odpovedal vrtanju za pitno vodo. Za umivanje bi lovili deževnico, za pitje pa ... Če pa je le mogoče, bi prosil tudi za pitno vodo, torej za skupno 6.000 evrov. Ne boste izgubili plačila v nebesih, če boste našim otrokom dali vsak dan kozarec pitne vode. Bog lonaj za vse. Na sliki v priponki je naš ubogi vrtec z veselimi otroki. Danes smo še junija, čeprav zadnjega, upam, da pošta ne bo zamudila. Manambondro je vedno zadnji, smo na skrajnem jugu škofije, na koncu sveta. Čeprav zadnji, pa upam da nismo prepozni z našo prošnjo.

Zgodba po kosih

Otroci čakajo na nov vrtec

31.5.2012. Hvala za veselo novico, da je avto za moj misijon prispel na Madagaskar. Klemen je sedaj v Tana, prav tako tudi Izidor in Ciril. Klemnu, ki je šel naproti novemu pomočniku iz Slovenije – poklicnemu šoferju, sem naročil, naj kar pripelje avto dol, če bo le mogoče. Če ne, grem pa jaz čez kake tri tedne v Tana. Že pred časom ste mi sporočili, da se je nabralo na mojem računu nekaj denarja. Sedaj vas prosim, da mi ga pošljete. Gradim dve cerkvi, kupil sem tri zvonove, vmes stalna popravila avta in sem spet brez denarja. Na misijonu je vrtec in župnijska dvorana, kar sta gradila že Janez Puhan in Tone Kerin pred 30 leti. Sedaj je vse precej dotrajano, predvsem strešna kritina. Starši otrok v župnijskem vrtcu (imamo 40 otrok) so napravili ograjo, malo smo pobelili znotraj in zunaj, zgradili WC-ja. Streha pa še čaka. Boli me tudi, ker poleg stranišč ni vode, kar ima sedaj že skoraj vsaka novo zgrajena šola. Nujno bi bilo treba vzgajati otroke, da si po opravljeni potrebi

7


J ezus pred vrati Jožica Sterle, Marijina sestra, Ukrajina

Glejte, Človek! V Kijevu delujejo skupaj z lazaristi, ki jih vodi naš rojak Tomaž Mavrič, tri Marijine sestre: Slovenki Jožica Sterle in Barbara Peterlin, Marta Meško pa je domačinka Ukrajinka. Njihov misijon je misijon usmiljenega Samarijana, delo z ubogimi in odrinjenimi na družben rob. Kako poteka njihovo delo in milosti, ki jih ob njem prejemajo, popiše s. Jožica. 14.5.2012. Tudi tukaj v Kijevu čas pravzaprav naš sosed. hitro teče in že se lahko veselimo toplih pomladnih dni. Ne greje pa nas le sonce, ampak tudi toplota mnogih srečanj z ljudmi. Eno takih se mi je krepko vtisnilo v spomin in ga želim posredovati tudi vam. Veliki petek popoldne. Nekdo zvoni na vrata kapele. Začudim se, kajti običajno zvonijo obiskovalci pri glavnem vhodu. Odprem vrata in vidim, da na ograji sloni starejši mož, ves umazan in zapuščen. Takoj mi je jasno, da nas je našel brezdomec. Tedaj pa se obrne in z mirnim, skoraj nežnim glasom reče: »Jaz sem Jezus.« Še bolj sem začudena: »O, Jezus?! Kako se pa pišete?« »Sabaotovič.« Hm, besedo »Sabaot« poznam iz latinske maše. Torej tale človek vendar nekaj ve o Bogu. »Kaj bi pa radi od nas?«, se zanimam. »Rad bi se pri vas malo odpočil. Noge me tako bolijo.« Tedaj uzrem kos lesa, podoben kosu starega plota, na katerega se opira. Prinesem mu stol, s. Marta mu postreže s toplo juho in zapletemo se v pogovor. Pove, da je

Pomoč brezdomcem v Kijevu

8

Živel je na sosednji ulici, pa ga je lastnik druge polovice njegove hiše nekega dne izgnal. Sedaj je že dve leti na ulici. Na nogah ima rane, zato težko hodi. Kaj storiti? Še malo in začeli se bodo obredi velikega petka. Takoj ne moremo narediti ničesar. Da bi ga spravili v bolnišnico, ga moramo najprej umiti. Dogovorimo se, da se naslednji dan srečamo na železniški postaji. Namesto grobe palice mu damo bergle. Počasi odide. »To je torej Jezus,« si mislim.

Čudežna voda Velika sobota. Zjutraj imamo najprej dvourno čaščenje ob Jezusu v božjem grobu. Počasi prebiram pasijon in se ustavljam ob posameznih besedah. Potem pa s sestro Barbaro vzameva vse potrebno in se odpraviva na železniško postajo iskat »Jezusa«. Čaka naju na dogovorjenem mestu. Strinja se, da mu najprej postriževa lase. Najdemo skrit kotiček in delo se

začne. S strojčkom zaorjem v njegove razmršene lase. Joj, kaj pa je to? Saj vse gomazi. Uši niso, torej bolhe. Nekaj časa češem, nekaj strižem, da bi ga nekako rešila te golazni. Glava postaja vedno lepša. »Še brado,« pravi. Tudi tam so gnezda bolh. »Kako je sploh mogel živeti s tolikimi živalmi?«, se sprašujem. Na misel mi prihajajo besede iz pasijona: »Glejte, človek!« Striženje je končano. Sedaj pa ga morava umiti. Na železniški postaji je VIP čakalnica, tam je tudi kopalnica. Mogoče se nas bodo usmilili in dovolili, da ga tam umijeva. Lažje nam bo, če že prej odvržemo kaj umazane obleke. Pod lepo bundo se skriva suknjič – poln bolh. Enako je s puloverjem in srajco. Loteva se me dvom. Če bodo to videli, nam ne bodo dovolili vstopiti v njihove lepe prostore. »Gospod, navdihni jim kakšno dobro misel,« prosiva s s. Barbaro. Počasi pridrsamo do čakalnice, lepo prosimo, plačamo zahtevano vsoto in odprejo nam vrata kopalnice. Naš Jezus, ki mu je tokrat ime Viktor, dovoli, da mu pomagava. Pod prvimi hlačami se skrivajo druge, pod drugimi tretje, pod tretjimi četrte, te pa so krepko prijete na rane. Počasi nama le uspe osvoboditi ga vseh umazanih cunj. O, voda, to čudežno sredstvo! Njegovo telo je ni čutilo že dve leti. S. Barbara pomaga njemu, jaz pa pobijam črne pike, ki lezejo na vse strani. S. Karmen nam prinese bundo, kupimo čevlje, kajti nič njegovega ni več uporabno. Čez uro in pol ves bel in sijoč zapusti kopalnico. S s. Barbaro počasi drsata proč od železniške postaje, da bomo poklicali prvo pomoč. Prodajalke ob poti, ki nas dobro poznajo, dobrohotno prikimavajo: »Pomagate?« »Da, malo,«


J ezus pred vrati

Delo z otroki je še kako pomembno

odgovarja s. Barbara. »Kje pa ste dobili dedka?«, se čudi druga. »Pa čist je. Kam pa ga peljete?« S. Barbari se zdi, kot da tudi one čutijo, da se dogaja nekaj lepega. Tedaj se nam pridruži še s. Marta. Kot edina domačinka med nami v lepi ukrajinščini pokliče prvo pomoč. Reševalci kmalu pridejo in že

izid. Zdravniki šepetajo, da ga bodo poslali drugam, v bolnišnico, kjer sprejemajo brezdomce, vendar jim v ničemer ne pomagajo. V mislih se mi že naslika tista bolnišnica in več kot uro vožnje do nje. Sedaj pa smo čisto blizu doma. Spet tiho molim: »Jezus, saj je tvoj. Če hočeš, lahko narediš, da ga bodo obdržali tukaj.« Tedaj pa pride medicinska sestra in naju zdrami: »Gremo!« »Kam?« »Na oddelek.« »O, Gospod, kako si velik!«, se tiho zahvaljujem. Na oddelku dobi prostor na hodniku, ne v sobi. A kaj je to v primerjavi z ulico. Posloviva se z obljubo, da v ponedeljek zopet pridem. Doma je vsesplošno veselje ob novici, da so ga sprejeli. Zdi se nam, da je za nas Jezus že vstal in smele smo biti temu priče. Zvečer gremo k slovesni vigiliji v stolnico. Nadškof pridiga o pomenu vode, ki vse očiščuje in daje življenje. S. Barbara zašepeta: »To je pa kakor nalašč za naju.« »Da, in za našega 'Jezusa'.«

 centru za V brezdomce

po nekaj vprašanjih vidijo, da imajo opravka z brezdomcem. Le to jim ne gre v glavo, da je tako čist. Nejevoljni so na nas, češ kaj nam je tega treba. S. Marta pa mirno in dostojanstveno zatrjuje, da je to naš sosed, ki potrebuje pomoč. Končno se odločijo in ga vzamejo v rešilni avto. Dovolijo, da grem z njimi. Že na pragu bolnišnice osebje godrnja, kaj jim je treba takih ljudi, reševalci pa šepetajo: »Tiho, ima spremljevalko.« Spet mi pride na misel: »Glejte, človek.« Ker je sam in zapuščen, ga obravnavajo kot psa. Ko vidijo, da stojim za njim, ga začnejo pregledovati in pošiljati od vrat do vrat na različne analize. Sediva na hodniku in čakava

Dar za dar V ponedeljek ga gremo obiskat. Postelja na hodniku je prazna, on pa se zadovoljno smehlja iz sobe. Noge so skoraj zaceljene, oteklina je splahnela. Spet je človek. Leži na postelji, vsak dan dobi svežo kuhano hrano, ob njem so pacienti, ki ga sprejemajo kot sebi enakega. Treba je razmišljati o njegovi prihodnosti. Strinja se, da bi šel v center za brezdomce v Jasnogorodko, 70 km iz Kijeva. Začnemo dolg in zahteven postopek, da bi ga tam sprejeli. Osebje bolnišnice pa nam je iz dneva v dan bolj naklonjeno. Naredijo mu vse potrebne analize in dovolijo, da ostane pri njih, dokler ne bomo dobili napotnice za center.

Viktor Jezus

Po treh tednih končno dobimo potrebno napotnico. Z občutkom zmagoslavja v srcu gremo ponj v bolnišnico, da bi ga odpeljali v Jasnogorodko. A njegova postelja je prazna. »Kje je Viktor?« Bolniki odgovarjajo: »Ponoči je umrl.« Torej 'Jezus' je šel v nebesa. Gospod ga je vzel k sebi, kjer mu bo lepše, kot bi mu bilo v centru za brezdomce. Na misel mi prihaja, da imamo v večnosti še enega prijatelja več. V srcu vstaja hvaležnost, da smo se srečali. Mislim, da je on nam dal več kot mi njemu. Kako prav je imel sv. Vincencij, ko je rekel, da nas ubogi evangelizirajo. Gospod je uporabil Viktorja, da smo preko njega v bolnišnici spoznali še nekaj ljudi, potrebnih pomoči. Enemu smo podarili invalidski voziček, enega je duhovnik spovedal, vsi pa so želeli čudodelno svetinjo. Tudi z zdravili smo jim pomagali. Ob vsem tem pa je zanimivo opazovati načrte Božje previdnosti. Naše sestre iz Kanade nam večkrat pošljejo invalidske vozičke in koristne reči. V pošiljkah je običajno blago ene vrste: ali samo vozički ali obleka ali šolske potrebščine. Zadnjikrat pa je prišlo nekaj škatel oblek in voziček. Spraševale smo se, kaj ima Jezus v načrtu. Koga nam bo poslal, ki bo potreboval ta voziček? Ob invalidu v bolnišnici smo razumele vse. Kadar naša dobrodelna ustanova »Vincencijeva konferenca« nima posebnih izdatkov, tudi dohodkov ni. Ko smo pomagali Viktorju, pa se je našel neznan dobrotnik, ki nam je podaril več denarja, kot smo ga porabili zanj. Jezus je takoj z obrestmi vred povrnil vse, kar je prej potreboval.

9


SREBRNOMAŠNIK Tone Ovtar, lazarist, Rusija

Bogata država, revno ljudstvo Tone Ovtar, lazarist in misijonar, je v prebujajočem se pomladnem času preživljal svoj dopust v domačih logih. Ker ima za sabo že 25 let mašništva, je tokratne počitnice okronal s srebrno mašo v domači župniji, med svojimi. Čeprav polno “zaposlen” z obiski in drugimi dopustniškimi obveznostmi, si je vzel čas in nam približal delček svojega življenja in delovanja v deželi, kjer kraljujeta mraz in žal tudi revščina. Blagoslov velikonočnih jedi v ruski kapeli

Celjem. Zaradi želje iti v misijone na Madagaskar, kjer je že bil slovenski misijon, sem se nameraval posvetiti učenju francoščine. Zamikala me je Francija, dejansko pa sem potem krajši čas v Londonu izpopolnjeval angleščino. Takrat so me predstojniki zaprosili, da bi za eno leto odšel v Kanado, v Winnipeg (mestu bi zaradi mraza bolj pristajalo ime »zimipeg«). Ker so želje družbe sovpadale z mojimi, sem ponudbo sprejel in tam ostal tri leta, nato sem nadaljnja štiri leta delal v Torontu. To sicer ni bilo misijonsko poslanstvo, saj sem bil duhovnik pri slovenskih izseljencih. V Kanadi sem opravil magisterij iz teologije in takrat tudi uradno zaprosil za misijone. So bile takrat vaše želje po delu v misijonih uslišane? Ker Kitajska še vedno ni bila odprta, sem bil pripravljen iti kamorkoli, čeprav sem »ciljal« na Etiopijo. Dobil pa sem ponudbo za Rusijo, kjer sta že delovala dva naša duhovnika. Ruski

10

Bi se nam na kratko predstavili? Po rodu sem Frankolovčan, tu sem preživel tudi vsa kratkohlačniška leta. Izhajam iz verne delavsko-kmečke družine, bil sem predzadnji v četici šestih otrok. Danes je na domu le še mama (oče in najmlajši brat sta že pokojna), gospodarja na domačiji pa je nasledil eden njenih vnukov. Moj brat in sestre z družinami živijo ne prav daleč od doma, mene pa je pot peljala v širni svet. Zadnjih deset let sem 4.200km oddaljen od rodnega gnezda in zahvaljujoč razvoju telekomunikacij je tudi moja vez z domačimi zelo močna.

lazijo okrog), sem verjetno tudi to »kopiral« od njega. Za delo v misijonih sem ravnatelja naše družbe zaprosil že v 2. letniku študija teologije. Ker Kitajska takrat še ni bila odprta, sem se v mislih že videl na Madagaskarju, vendar sem moral kasneje zaradi zdravja idejo opustiti.

Kdaj se je v vas prebudila želja, da postanete misijonar? Že v osnovni šoli. Takrat je na Frankolovo večkrat prihajal duhovnik Franc Jereb iz Celja. Pri pridigi nam je pripovedoval izredno zanimive zgodbe s Kitajske in ob njih sem dobil idejo, da bi tudi sam lahko postal misijonar in tako odšel na Kitajsko. Ker je Jereb pripadal družbi lazaristov (v šali: ki

Je bilo to za vas razočaranje ali morda nov, drugačen izziv? Razočaranje? Da in ne. Ker je zdravje eden osnovnih pogojev za misijonsko delo, ki je lahko zelo zahtevno, sem po končanem študiju prvih sedem let kot duhovnik delal v Sloveniji. Najprej sem služboval v Šentjakobu ob Savi in istočasno pomagal še v Šmartnem ob Savi, nato sem bil pri Sv. Jožefu nad

Domača cerkev v Nižnjem Tagilu

škofje so namreč po padcu komunističnega režima prosili za pomoč različne redove po svetu, ker so bili ljudje 80 let (od oktobrske revolucije do leta 1991) brez duhovne oskrbe. Niti pomislil nisem, da bi rekel ne. To je bil zame pravi izziv, saj Rusija ni katoliška dežela, nisem poznal njenih prostranstev niti kulture, še manj jezika, le mraza sem že bil vajen.


SREBRNOMAŠNIK ker so se zaradi zaposlitve priseljevali v mesto z vseh vetrov. Poznam zelo malo urejenih družin, ogromno pa je razklanih, ločenih, ki jih množično ubija predvsem alkohol. Ogromno je tudi mamil, mladim manjka življenjskega naboja in so prevečkrat prepuščeni sami sebi.

S rečanje vernikov v župnijskih prostorih

Je Rusija misijonska dežela? V katerem mestu oz. območju delujete? Ne označujemo je za misijonsko, lahko pa kot take označimo tamkajšnje razmere. Delujem v azijskem delu Rusije, v Nižnem Tagilu, ki leži na srednjem Uralu, v neposredni bližini meje med Evropo in Azijo. Rusija velja za pravoslavno, katoličani pa so praviloma potomci Nemcev in Poljakov, ki so bili pred 2. svetovno vojno na Ural prisilno izseljeni iz Povolžja in Ukrajine. Vera je bila v komunizmu preganjana, tudi večino cerkva so porušili. Redke cerkve so se kot stavbe ohranile le pod pretvezo kot klub babušk (starih mam) in iz tega se je razvila miselnost, da je vera samo za babuške. Dejansko pa te babuške vere zaradi preganjanja niso upale ali znale prenašati na svoje otroke in tako se je povezava z generacijami večinoma izgubila. Ruski narod nasploh ni neveren, vendar vere ne zna prakticirati v življenju. Ob mojem prihodu so bili v cerkvi le starejši, otrok in mladine ni bilo. Zdaj je med verniki že nekaj mladih. Delate samo na pastoralnem ali tudi na socialnem področju? Delam kot župnik, župnija je po obsegu ogromna, registriranih pa je le 81 katoličanov. Počasi prihajajo novi, tudi mlajši, ki čutijo, da jih versko življenje lahko obogati. Katehezo in razne delavnice imam večinoma za odrasle. Občasno, ko sem bil sam, sem deloval še v dveh župnijah 340 km severneje

od N. Tagila. Zdaj ti dve župniji upravlja moj poljski sobrat, tam je vernikov še manj, vendar škof želi, da smo prisotni. Pastoralnega dela nimam veliko, je pa ogromno administrativnega. S socialo se ukvarjajo sestre usmiljenke.

Ali so podnebne razmere že sibirske, glede na to da se nedaleč od mesta že začenja Sibirija? Podnebje je uralsko, temperature pa od –42 do +32°C. Zime so dolge, poletja kratka. Najkrajši zimski dan se začne ob 10.30 in konča ob 17.30, medtem ko na najdaljši dan v juniju sonce vzide ob 4.00 zjutraj in zaide ob 23.10. Z deli na vrtu začnemo konec maja, takrat posadimo tudi krompir, ki pa ga moramo pospraviti v septembru, saj kasneje že zmrzuje. Tudi poleti so možne močne pozebe, npr. lani mi je 15. avgusta krompir povsem zmrznil. Tudi jaz namreč z veseljem obdelujem svoj vrt in vzgajam solato, ki je tam skoraj ne poznajo. Poleg vrtnin pa kot pridih Slovenije gojim še rože; te me najbolj spominjajo na dom, od tod si prinašam tudi semena, saj se jih do nedavnega ni dalo kupiti. Sicer na Uralu ni poljedelstva, pogorje pa vsebuje vso rudo, od premoga do zlata.

Se po dopustu težko vračate nazaj? Sploh ne, sedaj sem tam doma. Ker delujejo v naši župniji tudi sestre usmiljenke, po nekaj dni na teden pa se nam pridruži še sobrat Adam, smo kot nekakšna družina, zlasti za večje praznike. V Rusiji sem našel svoje mesto, kjer kot lazarist delam v deželi, kjer sta revščina in beda še zelo veliki, čeLahko opišete utrip »vašega« prav se počasi le nakazuje malenkomesta, ljudi, njihovo kulturo? Mesto je največje industrijsko obmo- sten napredek. čje na svetu, ima 380.000 prebivalcev, tu domuje težka kovinska industrija in Ob vsem povedanem je zadovoljstvo proizvodnja orožja. Revščina je še zelo na Tonetovem obrazu potrjevalo, velika, standard se s Slovenijo sploh ne da svoje poslanstvo z veseljem da primerjati, tako je nizek. Živim v opravlja. Mi pa mu za njegov bloku, ki ima 44 stanovanj, avtomobi- srebrni jubilej iskreno čestitamo lov pa le 10. Ob mojem prihodu ni bilo in želimo, da mu energije za delo niti enega, do lani v vsem mestu tudi v dobrobit drugih ne zmanjka. ni bilo avtomobilskih kolon. Zelo hitro “Rusija je bogata država, ljudstvo pa pa se je razvila mobilna telefonija, ki je revno,” je še zaključil sogovornik. Pogovarjala se je Sonja Jakop poceni, vendar še marsikdo nima »moGlasilo Občine Vojnik bilca«. Ljudje tudi nimajo svoje kulture, Predvsem skrbijo za otroke iz problematičnih družin, največ pa se posvečajo tuberkuloznim bolnikom. Za to boleznijo novega tipa praviloma zbolevajo zaporniki. Mesto ima namreč še vedno 13 zaporov (v preteklosti jih je bilo 26), razmere v njih pa so porazne.

11


R ešitelj otrok s ceste

Ko se zaprejo ena vrata, se odprejo druga V brazilskem mestu Corumba že dolga desetletja deluje misijonar Ernest Saksida. Kot salezijanec se je posvetil cestni mladini, prepuščeni sami sebi; mnogim je omogočil šolanje in dobro vzgojo. Njegovo delo se je sčasoma zgostilo v pomembni ustanovi z imenom Don Boskovo mesto. O tem misijonarju in njegovem delu piše Stane Kerin, ravnatelj Misijonskega središča, ki se je mudil pri njem s filmsko ekipo.  otranjost ene od N barak v deškem mestu

Deško mesto v Corumbi

25.5.2012. Po nekaj dneh poti smo pri- Danes bomo našli do ciljnega mesta Corumba. Tu deluje misijonar, starosta med misijonarji, salezijanec Ernest Saksida. Skupina z novinarjem in snemalcem bo skušala posneti dokumentarni film o njem. Do sedaj smo misijonarja srečali le na hitro. Vidi pa se iz pogovora z nekdanjimi učenci in učenkami, kako pomembno delo je opravil v mestu Corumba. Ljudje, ki danes vodijo šolo in vse, kar se v njej dela, so se večinoma šolali v njej. Ernest Saksida je dejansko pobiral ljudi, otroke iz ulice in jim omogočil izobraževanje. S tem jih je rešil ceste, ki bi bila zanje pogubna. S solzami v očeh pripovedujejo, kaj je za njih pomenilo, da jim je p. Ernest pomagal. Nam, obiskovalcem, se včasih zdijo stvari, tudi šola in možnost izobraževanja, nekaj samo po sebi umevnega. Tu pa je za mnoge pomenilo popolnoma novo življenje. Svoje delo je gradil na drugačnih temeljih in sadovi tega se vidijo danes po tolikih letih, ko je začel graditi mesto Don Bosko v mestu Corumba.

12

daljevali s pogovori z ljudmi, ki so bili povezani z Ernestom Saksido.

29.5.2012. Ob prihodu v mesto Corumba smo imeli svoja pričakovanja. Po nekaj dneh bivanja lahko strnem naše delo v nekaj vtisov. Delo misijonarja salezijanca Ernesta Saksida je res premalo poznano. Pogovori z ljudmi, ki jim je pomagal, kažejo na njegovo čudovito delo. Skoraj vsi, s katerimi smo se pogovarjali, so z globoko hvaležnostjo in solzami v očeh pripovedovali o tem, kar je zanje naredil p. Ernest. Ko sem pred petimi leti obiskal mesto Corumba, je bilo čutiti neko pasivnost, zdaj pa je videti, da so ljudje razumeli njegovo delo. Ob delu z otroki iz razbitih družin, kjer je veliko alkohola, zlorab, drog, nasilja, so dojeli, kaj vse bi se lahko zgodilo tudi njim. To jih žene, da tudi sami skušajo čim več narediti za

otroke, ki v šolo v mesto Don Bosko še vedno prihajajo iz revnih barakarskih družin, kjer je veliko stisk in težav. Še vedno odmevajo v meni besede, misijonarja patra Ernesta Saksida: »Ko sem šel od doma, mi je mama dala za popotnico kos kruha. Nisem ga mogel pojesti. Vedel sem, da so se ena vrata zaprla. Zapustil sem dom kot mlad fantič. Tudi na vlaku nisem mogel jesti. Ko sem potoval, sem razmišljal, kaj naj naredim s tem koščkom kruha, ki je bil zadnji spomin na moj dom. Ne bi bilo prav, da bi ga vrgel stran. Na eni od železniških postaj, kjer sem čakal povezavo z naslednjim vlakom, sem zagledal delavca, ki je utrujen počival na železniški postaji. Njemu sem dal tisti kos kruha, tisti zadnji spomin na moj dom. In takrat sem začutil, kako so se odprla nova vrata: Pomagati revnim!« In to delo je dobro opravil. Danes državne ustanove, ki delajo na socialnem področju v Corumba, posnemajo delo, ki ga je začel Ernest Saksida v mestu Don Bosko, delu mesta Corumba. Res smo lahko ponosni na njegovo delo, ki ga v Sloveniji premalo poznamo. Zanimivo se mi vedno znova zdi, da so v preteklosti skoraj prepovedali govoriti o naših misijonarjih, ki so delali res čudovita dela za dobro ljudi po vsem svetu. Upam, da bodo tudi s tem dokumentarnim filmom vsaj malo pokazali veličino tolikih Slovencev, ki se po svetu postavljajo na stran najbolj pozabljenih in odrinjenih v družbi. Stane Kerin


K O četu

Silvestra Frančiška Hanžel Mala nedelja 1912 – Kamnik 2012 Zaključila se je misijonska pot s. Silvestre, usmiljenke sv. Vincencija Pavelskega, ki bi letos praznovala 100. rojstni dan, a je prej odšla v Očetovo hišo, kamor si je v zadnjem času tako želela. Njena misijonska pot je bila dolga, saj je že zelo mlada odšla v Zagreb, kjer je bila leta 1930 na svoj osemnajsti rojstni dan sprejeta v Družbo (milosrdnih sestara sv. Vinka Paulskog). Z molitvami domačih in sosester se je pričelo slovo od rajne redovnice, tako kakor je bilo njeno življenje eno samo delo in molitev. Njene molitve in njena hoja za Jezusom so pričevanje, naj se ne bojimo pristopiti in odgovoriti na klic, če nas Jezus kliče. To nam je lahko v spodbudo, njena starost, ki jo je doživela kljub letom v misijonih, pa potrditev, da nas Bog ljubi. Ljubezen je bila vedno vezni člen v njenem življenju, najprej ljubezen staršev in njene rodne domovine, nato njena ljubezen do Boga in ne nazadnje, ljubezen Boga do nje, saj ji dal življenje. Že v otroških letih – rojena je bila 17. maja 1912 – sta jo starša naučila ljubezni do vere, ki jo je gojila do konca. V ne preveč bogati družini, saj so spadali med manjše kmete, se je rodilo trinajst otrok in ona je kot desetnica odšla po svetu z globoko vero in zaupanjem v Boga, ki ji je zaupanje

bogato poplačal z leti, ona pa mu je ljubezen vedno vračala. In to bogato, saj je imela v sebi vseskozi veliko več volje do življenja, dela in molitve kakor precej mlajši. Skupaj z redovnima sestrama Štefanijo in Benedikto je preživela čudovita zadnja leta življenja v Kamniku. Živela je z mislijo na rodno vas Drakovce pri Mali Nedelji, s spomini na mlada leta v Argentini, kjer je misijonarila štiri leta, v Paragvaju 53 let, v Urugvaju pa tri leta. Kaj se je vse tam naučila in koliko je dala tamkajšnjim ljudem, saj je poleg poučevanja verouka učila tudi risati, delati lepljenke in še marsikaj drugega. Za njeno delo so ji ob 50-letnici učiteljevanja v Paragvaju podelili zlato medaljo in po njej poimenovali eno izmed sob v hiši kulture. Pogled na njene rožice na platnu je kakor pogled na travnik, poln spomladanskega cvetja v njeni rodni Prlekiji ali kje na misijonu. Od leta 1994 se je v Kamniku posvetila molitvi, a nikoli ni pozabila na delo v misijonih in je vseskozi vztrajno zbirala znamke za misijone. Njeno življenje nam kaže pravo hojo za Jezusom in z njim; ob tem prosimo Gospoda za nove duhovne poklice tudi na željo pokojne s. Silvestre. Prišla je grenka ura ločitve, ko se ločiti moral jaz bom. Zemlja domača, zemlja slovenska, bodi poslednji tihi moj

dom … so zapeli pevci dragi s. Silvestri v slovo. Jaz pa ob ljudski pesmi, ki smo jo zapeli skupaj, dodajam še tole pesem: Prišel je čas slovesa, bratje, čas je da gremo … In takrat, draga s. Silvestra, bomo skupaj še kakšno razdrli tudi o domačem rujnem vincu s tistih hribov ali gorc, kakor vi pravite. Do našega ponovnega srečanja pa mislite na nas tam zgoraj, kamor ste vedno želeli in hrepeneli in kamor vas je pripeljala ljubezen do Križanega. Z materinsko ljubeznijo sta zanjo skrbeli s. Štefanija in sestra iz Paragvaja in še pred odhodom v Očetovo hišo je tako kakor vedno, ko smo bili pri njej na obisku, prosila: »Skrbite za moje v Paragvaju!« Počivajte v miru in prosite za nas tam v večnem misijonu v nebesih. Drago Juteršek

Frančiška Angela Flajšman Kalce 1920 – Paragvaj 2012 Sestra Frančiška se je rodila 11. avgusta 1920 v Kalcah. K Šolskim sestram na Mali Loki je prišla leta 1940, večne zaobljube pa je opravila 4. oktobra 1954 v Pančevu v Srbiji. V letih od 1944 do 1960, ko je odšla v misijone, je opravljala dela kuharice, hišne pomočnice in po bolnišnicah delo instrumentarke. Leta 1960 je odšla v misijone v Paragvaj in tam ostala in zvesto služila do 13. junija 2012, ko jo je Bog v 91. letu starosti poklical k sebi. Sestra Tadeja Mozetič je bila ob njej vse do zadnjega. Lansko jesen sta s. Tadeja in s. Urša, ki je začasno pomagala v Paragvaju, obiskali s. Frančiško. Delček njenega redovnega življenja je strnjen v naslednjem zapisu. »Z Božjo pomočjo se trudim na vse načine. Na misijonu sem delala neprekinjeno, ves čas, ne le osem ur, tudi ponoči. Z veseljem sem delala za rešitev poganov. Zelo se trudim. Včasih sem bolj, včasih manj navdušena. Stara sem 91 let. Čim prej želim priti v nebesa. Od enih do treh imam vsak dan sveto uro. Premišljujem Jezusovo trpljenje. Lahko malo opišete redovni poklic. Kako vas je Gospod poklical? Prebudila se mi je velika želja, da bi živela med sestrami, ker imajo vsak dan sveto mašo in obhajilo. K prvemu obhajilu sem šla pri šestih letih. Imeli smo kaplana, ki je dvakrat tedensko imel verouk. Priporočil nam je, naj Jezusu za božič pripravimo darilo, tako da zbiramo slamice, da bo njegova zibelka mehka. Začela sem zbirati slamice: dobra dela, vsako trpljenje, pomoč bližnjemu ... Vsak dan sem si zapisovala, za božič pa sem šla k polnočnici in z velikim veseljem slamice dala Jezusu. Jezus me je navdal s takim veseljem in srečo, da sem od veselja jokala. Potem pa sem vsak teden na novo zbirala slamice za Jezusa

kakor za božič. Bila sem tako srečna. Po maši sem se eno uro zahvaljevala. Jezus mi je dajal takšno veselje, da sem si želela umreti. Bog ve, kaj so si mislili drugi, morda, kakšna grešnica sem. Jokala sem od želje, da bi šla v nebesa. Hodila sem v bolniško šolo, zato nisem mogla hoditi k maši. Vsako jutro sem imela prakso v bolnišnici. Izkoristila sem priložnost, da sem na poti v frančiškansko cerkev šla k obhajilu in se po poti do bolnišnice zahvaljevala Jezusu. To me je stalo, da celo leto nisem zajtrkovala, ker je bil takrat evharistični post od polnoči naprej. Nisem gledala na žrtev. Jezus je bil zame veliko, veliko veselje in pomoč. Vendar, ko sem začela delati v bolnišnici, nisem mogla hoditi k obhajilu in sem zato veliko trpela. Delo se je začelo ob 6. uri zjutraj, ob istem času je bila tudi sveta maša. Spovednika sem prosila, da bi imeli mašo popoldan, on pa mi je odgovoril: »Če hočeš imeti mašo popoldan, pojdi prosit škofa.« Šla sem k škofu. Pri vhodu na škofijo je bil mlad duhovnik, ki me je vprašal, kaj želim. Rekla sem mu, da hočem prositi za mašo popoldan in odgovoril mi je, da mi tega škof ne more dovoliti. Rekla sem mu: »Pater, lahko vam, vi imate mašo in obhajilo vsak dan, meni pa tega ne privoščite.« Ta beseda ga je omehčala, da mi je dovolil in sem se predstavila škofu: »Sem redovnica, šolska sestra, imam prve zaobljube in delam v bolnišnici. Popoldan sem pa prosta. V Božjem imenu vas prosim, da bi bila vsak dan popoldan v cerkvi ena maša.« Škof Maksimilijan Držečnik mi je rekel: »Cerkev ne dovoljuje nobenih izjem.« Odgovorila sem mu: »Nočem nobene izjeme, želim le vsak dan mašo in obhajilo.« Vprašal me je, kaj mislim o obhajilu. Odgovorila sem mu: »Pomaga mi, da ne delam greha in mi da navdušenje za dobra dela.

Ob vsem tem pa mi da veliko veselja in moči, da lahko prenašam vse velike križe in odpovedi.« Škof je končal z energičnimi besedami in rekel: »Vi imate dobro mnenje o maši in obhajilu. Vsaka redovnica potrebuje vsakdanjo mašo in obhajilo. Vendar ti ne morem dati dovoljenja, ker še v nobenem kraju nimajo večerne maše. Prosil bom papeža Pija XII. v Rim za dovoljenje.« Vprašala sem ga, koliko časa bo trajalo, da pride dovoljenje iz Rima. Odgovoril je, da tri do štiri mesece. Zagrabila me je velika žalost in v solzah sem mu rekla: »Še štiri mesece bom brez obhajila!« Dovoljenje je prišlo po treh mesecih: »Vsi, ki ne moremo iti k maši zjutraj, imamo sedaj mašo vsak dan popoldan.« Zahvalila sem se škofu, da je prosil svetega očeta. Sedaj sem z vsem veseljem sprejela dovoljenje za večerno sveto mašo. Vsak večer je bila cerkev polna in veliko ljudi je prejelo obhajilo. Mašo smo imeli z ljudskim petjem. Vsi ljudje so prepevali. Tu lahko vidimo, kako je Jezus vesel, da ljudje prihajajo k maši in obhajilu. Nihče ni vedel, da sem jaz prosila škofa, kajti to je ostala skrivnost. Sedaj že po vsem svetu vsako uro obhajamo sveto mašo. Usmiljeni in dobri Bog nam podarja toliko milosti in želi, da bi se vsi zveličali in prišli v nebesa. Vsa hvala in slava Tebi, moj Bog.«

13


TO IN ONO

Škofijski misijonski dan

Na Ljubnem ob Savinji bo 9. septembra 2012 škofijski misijonski dan za celjsko škofijo. Pričel se bo ob 10. uri v župnijski cerkvi sv. Elizabete s sv. mašo, ki jo bo ob somaševanju dekanijskih duhovnikov daroval škof dr. Stanislav Lipovšek. Nato se bo dogajanje preselilo na prireditveni prostor Vrbje blizu cerkve. Tam bo ob 12. uri v organizaciji dekanijske skupine za dobrodelnost misijonska tombola, popestrena z bogatim kulturno-zabavnim programom. Osrednja gostja bo s. Ljudmila Anžič, misijonarka v Kambodži. Vabljeni!

JUBILANTI – ČESTITAMO 30 letnica življenja

Matjaž Legan, laiški misijonar, rojen 14. oktobra 1982 v Kranju. V Malavi je odšel 26. novembra leta 2011.

25 let dela v misijonih

Jože Adamič, lazarist, rojen 13. aprila 1957 v Lanusu v Argentini. Na Madagaskar je odšel 12. septembra leta 1987.

15 let dela v misijonih

Tomaž Mavrič, lazarist, rojen 9. maja 1959v Buenos Airesu. V misijone je odšel septembra leta 1997. Deluje v Ukrajini.

JUBILANTI – ČESTITAMO 14

Po sadovih jih boste spoznali!

Odmev na film Pedro Opeka – dober prijatelj Večkrat sem si pogledal film o vélikem misijonarju Petru Opeki. Zelo sem hvaležen, da je poslanstvo in delo misijonarja dobilo svoj pomen tudi v novi knjigi, ki je izšla v angleškem jeziku z naslovom The Apostle of Hope. Vidimo, kako je misijonska ljubezen iznajdljiva in seže do mnogih src, ki so odprta delovanju Svetega Duha. Tako je tudi omenjeni film o misijonarju Opeki velik projekt, ki je v realizaciji Jožeta Možine dobil svoj pomen v slovenskem kulturnem in verskem področju. Film je presegel pričakovanja povprečnega in tudi zahtevnega gledalca, saj vsebuje vse prvine misijonskega dela, ki nas vodi od jutra do večera, da lahko spoznamo velik trud, ki ga je vložil misijonar, ko je »potegnil« ljudi iz smetišč in jim vrnil dostojanstvo. Posebej me je očaral odnos med misijonarjem in otroki, ki ga imajo nadvse radi. Peter je pravi »Jezus« in apostol med njimi. V filmu se jasno vidi podoba misijonarja kot prijatelja otrok in mladine, ter duhovnega očeta, ki se nikoli ne ustavi, ampak je v nenehnem iskanju ljudi, da bi jih še več rešil. Film je presegel moja pričakovanja in si želim še več podobnih dokumentarcev, da spoznamo misijonarje kot apostole upanja in rešitve. Jožef Lipovšek

Koncert za misijon v Peruju

V sredo, 16. maja, je bil v Zavodu Antona Martina Slomška misijonski koncert za misijonarko s. Andrejo Godnič. Kljub skromnemu obisku so dijaki oz. misijonski krožek te šole izvedli koncert. Napovedovalki-dijakinji sta nas popeljali skozi program z besedo in duhovitimi dialogi. Nastopili so: prof. Marko Grobler, skupina Leridus, dijaška vokalna skupina Il Divji in Mladi Upi. Skupina Il Divji je izvedla tudi licitacijo slik, ki jih je narisala ena od dijakinj. Namen koncerta je bil pomagati s. Andreji, zato sta dva dijaka s projekcijo slik predstavila življenje v Peruju in delo misijonarke. Sredstva bodo zbirali še dve leti in nato odšli pomagat na misijon k s. Andreji. Ob sklepu so nas vse v dvorani povabili, da lahko ob izhodu kupimo izdelke dijakov in s tem pomagamo misijonarki. Jožef Lipovšek


DAROVALI STE - HVALA TRIKRALJEVSKA AKCIJA o župnija: Prem o ADVENTNA AKCIJA o  župnije: Domžale, Loka pri Zidanem Mostu, Slovenj Gradec, Št.Peter-Otočec o  SKLAD MIVA o  posamezniki: Bogovič Anica in Ivan, Čep Marija, Frančiškanski Samostan Brezje, Globokar Tilen, Menart Tomaž, Ogrizek Ida o SKLAD ZA LAČNE o  župniji: Hrpelje-Kozina, Leskovica o  posamezniki: Baša Gregor, Bukovšek Angela, Grom Ana, Kranjc Barica, Kravos Stojan, Krnc Stane, Lenassi Ivan, Martinčič Ruth, Medvešek Viljem, Mohorko Marija, Motaln Betka, Mršnik Bernarda, Murko Ana, Ojsteršek Lidija, Ojsteršek Peter, Pečarič Boris, Sovič Magdalena, Šef Ida, Verdenik Benjamin o  SKLAD ZA SOCIALNO ZAVAROVANJE MISIJONARJEV o  župnija: Ljubljana-Ježica o  ZA MISIJONE o  župnije: Divača, Dolenja Trebuša, Ojstrica, Šmartno pri Litiji o  posamezniki: Blažič Miha, Bratuša Andrej, Brezovar Anton s.p., Cencič Kristina, Cvelbar Andrej, Dolenc, Gantar Metod, Hrovat Karmen, Jerovšek Jure, Jurkovnik Francka in Stanislav, Koče Urška, Kokovnik Zofija, Kolar Mihaela, Korošec Marjana, Kovšca Tončka, Kozole Cvetka, Krnc Stane, Lorber Petra, Magdič Olga, Marolt Marija, Mayer A.J., Mikulin Olga, N.N., Paškič Ilija, Rajk Petra, Sagadin Emil, Schwarzbartl Tomaž Ervin, Semec Francka, Sever – Družina, Suhadolčan Franci, Svetina Danijela, Šafran Boža, Štrukelj Frančiška, Vehovar Darinka, Velikonja Štefanija, Žele Ana, Anica Sel z družino, Vesna in Manuela Toplak, Damjan in Barbara Toplak, Saša Gojčič Koren z družino, AneMari in Poldi Smonkar, Milka Koren, družina Kmetec, Branko Sel z družino o ZA ŠOLANJE BOGOSLOVCEV o posamezniki: Mah Tinko, Ravnihar Marija, Šifrar Ana, Vinkovič Marija o  SKLAD ZA RUANDO IN BURUNDI o  posameznik: Pečarič Boris o  LENČKOV SKLAD o  posameznika: Geymayer-Oblak Maruša, Zavar Valerijan o  SKLAD ZA LAKOTO V ETIOPIJI o  posameznika: Medvešek Viljem, Škoberne Malešič Tina o  CIKLON MJANMAR o posameznica: Tomšič Nataša o DISPANZER MATANGA o posameznica: Irnar Ana o SKLAD ZA RIŽEVA POLJA o  posameznik: Horvat Alojz o  SKLAD MATANGA-DAR UPANJA o  posamezniki: Behek Mirjam, Berden Nataša, Koče Urška, Koselj Veronika, Morelj Darja, Podobnik Jožica, Skapin Rugelj Marjeta o SKLAD DROBIŽ ZA RIŽMADAGASKAR o  posameznika: Jenič Dušan, Šubic Ida o o ZA JOŽETA ADAMIČA o  posamezniki: Avsenik Janez, Burger Alenka, Kocmur Petra o ZA S. KRISTINO BAJC o  posameznica: Lajevec Janja o  ZA S. ANKO BURGER o  posameznik: Maras Tomaž o  ZA S. VIDO GERKMAN o posameznica: Pipan Marinka o ZA JOŽETA MLINARIČA o  posameznika: Kvaternik Tomaž, Pavlica Otilija o  ZA S. JOŽETA GROŠLJA o  posameznici: Dobaj Ljudmila, Velepič Anica o  ZA S. VESNO HITI o  posameznice: Intihar Darja in Marjana, Kunšič Francka, Martinčič Angela, Štalec Kristina o ZA TONETA KERINA o župniji: Domžale, Mirna o posamezniki: Capl Ana Marija, Koncilija Jožica, Muller Marija, Plevčak Mirko, Strajnar Matevž, Štalec Kristina, Šušteršič o ZA S. AGATO KOCIPER o posameznik: Pirc Janko o ZA S. VLADIMIRJA KOSA o  posamezniki: družina Vaukan o  ZA JANKA

KOSMAČA o župnija: Leskovica o posamezniki: Frančiškanski Samostan Brezje o ZA JANEZA KRMELJA o  posamezniki: Marolt Marija, Sušnik Janez, Vrabec Mirijam o  ZA S. ANDREJO GODNIČ o  posameznika: Gabrovšek Lora, Štuhec Msgr.dr. Ivan o  ZA DANILA LISJAKA o  posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Krevelj Branko, Sušnik Janez o  ZA TOMAŽA MAVRIČA o  posameznici: Malalan Nika, Teran Ana o  ZA IVANA BAJCA o posameznik: Kvaternik Peter o ZA S. ZVONKO MIKEC o  posamezniki: Lovše Anica, Murn, N.N. o ZA MISIJONARKE MATERE TEREZIJE o posameznik: Kranjc Rafael o  ZA S. TADEJO MOZETIČ o  župnija: Koper o posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Dornik Silvana, Mozetič Iztok, Rudež Lučka, Skvarča Majda, Šiško, Zavrtanik Petra o  ZA JANEZA MESCA o posamezniki: N.N., Pavlakovič Stanislav, Perovšek Zarja o ZA PEDRA OPEKO o župnije: Križevci Pri Ljutomeru, Ljubljana-Zadobrova, Slovenj Gradec, Sv.Florijan v Dolini o  posamezniki: Adamič Marjan, Ahačevič Igor, Baloh Urška, Benedičič Mira, Bizjak Marija, Bohak Ivan, Dolenšek Marija, Erlač Sonja, Godejša Saša, Grabnar Ljudmila, Iskra Jože, Ivanuša Petra, Jeras Tanja, Ješovnik Simona, Juren Karmen, Kastelec Ljubomir, Kordiš Rozalija, Koren Matej, Košir Melita, Kresal Ana, Lakner Marjan, Likar Ivan, Lokar Marija, Milos Antonija, Murovec Terezija, N.N., Naš Dom San Justo, Ogrin Ivanka, Petek Janez, Plevčak Mirko, Raspor Andrej, Ražman Vida, Remše Matija, Rigler Marta, Rus Valerija, Smole Gorazd, Smrkolj Neža, Šegula Zdenka, Študenstki Klub Sevnica, Turšič Janez, Turšič Marija, Vrhovec Tanja, Zgonc Marija, Zupanc Janez o ZA S. MARIJO PAVLIŠIČ o posameznici: Demšar Vida, Resman Mimi o ZA ERNESTA SAKSIDA o posameznica: Grom Ana o  ZA S. MARTINA KMETCA o  posameznik: Kastelic Ignac o  ZA KLEMENA ŠTOLCARJA o  župnija: Gorje o posamezniki: Lajevec Janja, Mulej Marija, Zupan Ana, Zupančič o  ZA LAZARISTE NA SALOMONOVIH OTOKIH o  posameznici: Anžlovar Terezija, Kranjec Matilda o  ZA S. LOJZETA PODGRAJŠKA o  župnija: Višnja Gora o posameznika: Jelenko Gabriela, Povh Jože o ZA S. ANICO STARMAN o posameznik: N.N. o ZA S. FANI ŽNIDARŠIČ o  Posameznika: Sajevec Anton in Marija o  ZA KATARINO KAVČIČ o  posameznik: Božič Jože o  ZA S. ANO SLIVKA o  posameznica: Skubin Dragica o  ZA IZIDORJA GROŠLJA o  posamezniki: Jesenko Marjan, Kržišnik Tomaž, Milos Antonija, Rupar Olga, Sedej Andreja, Sitar Antonija, Škrinjar Ana Marija o  ZA MISIJON CRIPAM V BRAZILIJI o  posameznik: Černivec Damjan o ZA MIHA MAJETIČA o posameznica: Benedik Barbara o ZA MARIJINE SESTRE V KIJEVU o posameznik: Pevec Andrej o  Darovi objavljenih so na naš račun prispeli do 30. 6. 2012. Hvala vsem.

Celoletni prispevek za Misijonska obzorja za leto 2012: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. BOG VAM POVRNI!

15


Cerkev na Slovenskem in Krška škofija

Skupni misijonski praznik „v letu vere“ »Verovati, praznovati, deliti«

V soboto, 20. oktobra 2012, od 9. do 15. ure na Plešivcu /Tanzenberg, Koroška, Avstrija/ »Poklicani izžarevati Besedo resnice!« To geslo svetega očeta ob Misijonski nedelji bomo letos Slovenci tostran in onstran Karavank (torej iz Slovenije in Koroške) na poseben način obeležili s skupnim obhajanjem misijonskega praznika na Plešivcu v neposredni bližini Marijinega svetišča Gospa Sveta, na Koroškem. Ta dogodek naj bo vseslovensko – preko mejno slavje Slovencev. Vsi molimo za naše misijonarje, vsi jih podpiramo, zato bi tudi skupno praznovali ter tako še bolj poglobili misijonsko zavest in povezanost Slovencev tu in na oni strani.

Prisrčno vabimo vse prijatelje misijonov, posameznike in skupine (ministranti, mladina, člani ŽPS, molitvene skupine, romarji …), da z veseljem pridete na ta skupni misijonski praznik.

Na tem slavju bo predstavljeno: • 25-letno sodelovanje med Slovenijo in Koroško • skupni projekti v Afriki, Angoli, Etiopiji in na Madagaskarju • ustanovitev MIVA-Slovenija pred 25-imi leti • blagoslov MIVA avtomobilov • koroška podpora 3000 misijonskim bogoslovcem • predstavitev različnih misijonskih iniciativ na Koroškem in v Sloveniji • svetovni bazar umetniških izdelkov iz misijonskih dežel • pestra ponudba misijonskih delavnic za vse udeležence • pevski zbori iz Slovenije in Koroške, godba na pihala iz Slovenije, bobnanje, itd.

Misijonski praznik na Plešivcu - 20. oktober 2012

Pri slovesnem bogoslužju s krškim škofom dr. Aloisom Schwarzem, mariborskim nadškofom dr. Marjanom Turnškom, misijonskimi škofi in misijonarji ter drugimi duhovniki, bomo doživeli misijonsko razsežnost in živost Kristusove Cerkve.

Vse nadaljnje informacije: • Misijonska pisarna, Viktringer Ring 26, Celovec (Jože Kopeinig) – 0043/463-545-87 • Misijonsko središče Slovenije, Kristanova ulica 1, Ljubljana (Stane Kerin) – 00386/1-300-59-50

Razdal

Maribo 195 km 1 ura in

Murska 236 km 2 uri in

B Tanzenberg Plešivec

A Murska Sobota

A

A

Maribor

Slovenj Gradec

Slovenj 89 km 1 ura in A Celje

A

A Novo Mesto

Koper

Ljubljan 135km 1 ura in

Novo M 205km 2 uri in

Ljubljana

A

Celje: 140 km 2 uri in

Koper: 235km 2 uri in

Profile for Misijonsko Središče Slovenije

Misijonska obzorja avgust 2012  

Misijonska obzorja osveščajo in seznanjajo ljudi v Sloveniji z delom in projekti v misijonskih deželah. Revija je pomembna tudi zaradi med c...

Misijonska obzorja avgust 2012  

Misijonska obzorja osveščajo in seznanjajo ljudi v Sloveniji z delom in projekti v misijonskih deželah. Revija je pomembna tudi zaradi med c...

Advertisement