Page 1

Misijonska obzorja POGLED PO SVETU

02

let o 31

a p r il 2017

p r ip o r o čeni d a r z a t isk M O 1,5 0 E UR

Poglobljen sveti čas in doživeto Veliko noč


Beseda urednika JOŽE PLANINŠEK, CM

Hvala za Katoliške misijone in Misijonska obzorja Misijonska družba praznuje štiristo let svoje vincencijanske karizme in s tem tudi delovanja, Dom sv. Jožef dvajsetletnico delovanja in Misijonska obzorja trideset let izhajanja v Sloveniji. Same obletnice in praznovanja, bi kdo rekel, kakor da ni pomembnejšega dela. Je, a tudi praznovanja so potrebna, saj ne nazadnje smo poklicani v življenje in na ta svet k praznovanju, tako si je to Bog najprej zamislil, ko nas je postavil v raj, mi pa smo to zapravili, že od Adama naprej. Tudi izhodišče misijonskega dela ima enako nalogo, da bi vsi ljudje prišli na praznovanje v srečanju z veselim sporočilom, evangelijem, kamor nas vabi Jezus s svojim odrešenjskim delom, česar se prav v teh postnih dneh še posebej spominjamo. To je vodilo, ki nam omogoča, da sredi težkega dela zmoremo preizkušnje in napor, ker vemo, da je na koncu praznik. K njemu s seboj vabimo tudi druge in jim ob povabilu stojimo ob strani kolikor je potrebno in mogoče ter jim pomagamo. Jezus ob svojem spremenjenju na gori pokaže učencem kaj jih čaka, zato se lažje odpravijo v dolino, kjer bo življenje vse prej kot praznik, a od njegove

spremenitve, ki jo doživijo, vedo, zakaj. Nekaj podobnega so v našem življenju prazniki.  Trideset let življenja neke revije ni veliko, če na to pogledamo pač z vsakdanje naveličanimi očmi, je pa nekaj izrednega, ko gledamo globlje. V ozadju se skriva veliko več. Najprej pripravljenost predaje poslanstva s strani Katoliških misijonov in njihova tako ljubezniva pospremitev nove revije na pot, kar nam razkriva gospod Sodja v svojem uvodniku Iz misijonske zakladnice. G. Drago Ocvirk nam razgrinja okoliščine nastajanja in začetek izhajanja ter razvoj, ki so ga Misijonska obzorja doživela. Gospod Jože Kopeinig, ki nosi odločilno krivdo za vse, kar se je zgodilo, pa se s hvaležnostjo vsega spominja. Z Misijonskimi obzorji nismo v Sloveniji končno dobili le nove revije, temveč se je z njimi predvsem razmahnila misijonska dejavnost. Ta je bila med našimi ljudmi vedno živa, tako v zavesti ljudi, pastirjev kot tudi verskega tiska, tako Družine kot Ognjišča. Vendar je morala v težkih povojnih razmerah v dobršni meri delovati iz tujine, predvsem iz Tinj na Koroškem, Argentine, Kanade, Amerike in drugod. Obzorja pa so

Katoliški Groblje, Rim, Buenos Aires Lado Lenček C.M. misijoni 1923-1987 urednik KM 1938-1987 MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija Tel. : 01/300 59 50, Faks: 01/300 59 55 E-mail: missio@rkc. si http://www. missio. si Uradne ure vsak dan od 8h do 13h.

Misijonska pisarna v Mariboru je od 1. januarja 2015 zaprta.

Glavni urednik: Jože Planinšek, CM Pomočnica glavnega urednika: Tina Jež Lektor: Jurij Devetak, CM Odgovarja narodni ravnatelj za misijone: Matjaž Križnar Oblikovalec: Hanzi Tomažič Grafična priprava: NEBIA, d. o. o. Tisk: Para, d. o. o. Naklada: 5300 izvodov Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja prispevka ali iz arhiva MSS. ISSN 1318-4369

jo začela poživljati tudi v matični domovini in to zelo uspešno. Pri tem se je dobro spomniti misijonske trdoživosti naših duhovnikov in laikov, ki niti v begunskih časih na Koroškem, tako v Vetrinju, kakor nato v Špitalu, nikoli niso nehali misliti na misijonarje. Sami brez vsega in brez prihodnosti a vendarle z mislijo nanje so nam lahko velik zgled. Iz njihove zapuščine smo lahko nadaljevali, tudi Obzorja bi ne mogla narediti tega v tako kratkem času, če bi ne bila cepljena na Katoliške misijone. Ko praznujemo, to delamo za to, da se spomnimo in razveselimo vsega velikega, kar se je v tem času zgodilo, pomislimo na tolike žrtve ljudi, ki so se vsak na svoj način trudili in rečemo drug drugemu in Bogu hvala. Praznik pa je vedno tudi izhodišče za naprej ter predvsem spodbuda. Ne življenje ne katerokoli delo, če ni vmes tudi praznika, nikoli ne zaživi v polnosti. Treba se je razveseliti, se začuditi in z novim navdušenjem iti naprej. Hvala vsem, ki ste nam Katoliške misijone in nato Misijonska obzorja ohranili do danes. Pojdimo z enakim zaupanjem in odprtostjo naprej, Bog nam nobene iskrene dobre volje ne bo spregledal. Izhajajo v Ljubljani od 1987

Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno. Priporočeni dar za posamezni izvod je 1,50 EUR. Celoletni prispevek za MO za leto 2017: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. Vplačila nakazujte na transakcijski račun MSS, Kristanova 1, Ljubljana, namen nakazila: naročnina MO, št. transakcijskega računa pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, Vplačila iz tujine s čeki na naslov: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, 1000 Ljubljana Slika na naslovnici: slovenski pirhi v Angoli


S POGLEDOM V SVET

David in Goljat MATIJA NARED

Papež je 19. februarja pozval vernike, naj se pridružimo njegovi molitvi za vse, ki trpijo nasilje na različnih koncih sveta, saj namreč nenehno prihajajo poročila o nasilnih in brutalnih spopadih in napadih, pa naj bo iz Afrike, Pakistana, Iraka … Papež pogosto omenja tudi Sirijo in stiske migrantov, še posebej otrok. Tokrat pa opozarja na otroke iz Demokratične republike Kongo, ki jih iztrgajo iz družin ter jih nato izurijo za vojake. Sveti oče se v molitvi spomni tudi delavcev na verskem in humanitarnem področju, ki delujejo na kriznih območjih, ter se obenem obrne tudi na vse tiste lokalne oblasti in na mednarodno skupnost, ki so odgovorne za sprejemanje odločitev, da bi pomagale ljudem v stiski. Ta skrb Svetega očeta za tako ali drugače izpostavljene, zatirane in preizkušane ni pravzaprav nič novega. Če vsaj malo sledimo svetovnemu utripu, pa tudi odmevu tega v »večnem mestu«, nam je lahko hitro jasno, da je tega mnogo več, kot bi si želeli slišati. Niso namreč samo vojna žarišča tista, ki vzbujajo zanimanje, skrb in priprošnjo za molitev pri Svetem očetu. Agencija Fides – med mnogimi drugimi aktualnimi novicami iz zadnjega časa – 3. in 6. marca poroča tudi o problematiki ljudstva Rohinga iz Mjanmara (nekdanja Burma). Rohingi so manjšinsko ljudstvo islamske vere, večinsko prebivalstvo pa so budisti. Diskriminacija in preganjanje te manjšine sta vsakodnevni pojav. Vladajoča večina jim med drugim sploh ne priznava domovinske pravice v državi, čeprav so avtohtono ljudstvo na tem območju. Veliko ljudi je bilo zaradi zatiranja že pregnanih na ozemlja sosednjih držav. Med drugim so še posebej na udaru dekleta iz tega plemena, saj jih brutalno ugrabljajo, posiljujejo in prodajajo za spolne sužnje in za prisilne zakone. Zadnje čase je celo visoki komisar Združenih narodov za človekove pravice javno obtožil vojsko Mjanmara za grozodejstva, zagrešena nad pripadniki te manjšine, ter jih jasno obtožil posiljevanja žensk in celo pobijanja novorojencev. Verjetno ni težko razumeti, da so v tej državi poleg muslimanov preganjani tudi kristjani. Zanimivo pa je predvsem to, da govorimo o budistični veri in njenem nasilju, čeprav budizem pri

Urjenje otrok v Kongu

nas v Evropi pogosto povezujemo z nenasilno obliko upora Dalajlame, ki živi v izgnanstvu zaradi kitajske okupacije Tibeta. Seveda pa to ni edini primer sprevrženosti sicer načeloma miroljubne oblike budistične religije. Podoben primer zasledimo v Šrilanki, kjer so v večini prav tako budisti in kjer so kratko potegnili tamilski hinduisti. Takšna in drugačna nasilja večinskih skupnosti nad manjšinami so pravzaprav pogosta. Ni pa jih vedno preprosto razumeti. Še posebej bode v oči nasilje Izraelcev nad sosedi Palestinci. Fides namreč poroča (22. februarja), da je izraelska vojska z buldožerji začela rušiti palestinske vasi na zasedenem področju vzhodno od Jeruzalema. Rečeno drugače: Izraelci na tuji zemlji s pomočjo vojske z buldožerji rušijo palestinske vasi, da bi si naredili prostor za gradnjo svojih »kolonij« na zasedenih ozemljih. Gre za vasi Tabana, Khan Al Ahmer, Abu Hindi in Abu Nawar. Med drugim je

predvidena za rušenje tudi šola, ki služi za izobraževanje 178 palestinskim otrokom in je narejena iz starih avtomobilskih pnevmatik, napolnjenih z zemljo. Slika Davida in Goljata se kar sama poraja pred očmi, pri čemer so vloge že dolgo zamenjane in da se ime Goljata kot prispodoba pridaja Izraelcem. Čudimo se pravzaprav temu, kako so lahko Judje v tako kratkem času pozabili na zločine nacističnih Nemcev, ki so jih ti zagrešili nad njimi samimi; kako so lahko tako hitro pozabili na to, da so bili tudi sami zazidani v gete in zaprti v koncentracijska taborišča? Kako se lahko tako z lahkoto legalizira takšno barbarstvo? Izrael je konec koncev država, ki je nastala z naselitvijo Judov z vsega »zahodnega« sveta, za katere se predpostavlja, da bodo, še posebej zaradi travmatične izkušnje druge svetovne vojne, imeli do soljudi drugačen odnos. Kje so visoki etični standardi, ki jih je postavila judovska zgodovina in so napisani v Svetem pismu? Kje je duhovna veličina naroda, ki nam je dala Jezusa Kristusa, pa tudi razne druge filozofe, etike (med katerimi ne smemo pozabiti filozofa dialoga Martina Bubra) in druge pomembne može? Zaradi tega se še toliko bolj čudimo, da so v sodobnem času začeli graditi obljubljeni novi Jeruzalem na nasilju, na zatiranju malih, na zatiranju nemočnih. Čudimo se, da zapirajo palestinske ljudi v gete in jih ograjujejo z zidovi ravno tako, kot so Nemci njih. Se mar iz zgodovine res niso ničesar naučili? Ali pa so se naučili samo tisto, česar se ne bi smeli? Prav je, da smo tudi mi tem stvarem blizu z jasnim zavedanjem, da je pravzaprav vsak trpeči tudi naš brat ali sestra, ne glede na to, kdo je, kje je in zakaj trpi, ter da smo tudi mi kot kristjani odgovorni za to, da pomagamo po svojih močeh. Prav pa je tudi, da jasno vemo, da nam nihče ne daje pravice, da smo vzvišeni in nasilni nad komer koli, še posebej pa nam te pravice ne daje Bog. 3


MISIJONSKA ZAKLADNICA

Glede na trideset let izhajanja Misijonskih obzorij je zagotovo zanimivo prebrati razmišljanje gospoda Franca Sodje v uvodniku »Katoliških misijonov« zadnjega letnika in ob že nastajajočih »Misijonskih obzorjih«. S kakšno

Misijonska obzorja

Franc Sodja

FRANC SODJA CM

V napovedanem času je izšla druga številka »Misijonskih obzorij«, ki ste jo med tem že prejeli tudi naročniki »Katoliških misijonov«. Naši naročniki imate takole za konec prejemanja našega lista kar preobilje misijonskega branja. A tako bo le še to leto, kajti kasneje, kot je bilo oznanjeno, »Katoliški misijoni« ne bodo več izhajali. Njih zgodovinsko poslanstvo bo zaključeno. Njih vlogo v slovenskem verskem življenju in dejstvovanju – spodbujanje slovenskega misijonskega dela – bodo nadaljevala »Misijonska obzorja«.

slovensko izobraženstvo ne prisega več na »edino zveličavni« marksistični koncept življenja, ampak pušča svobodo drugim duhovnim, tudi verskim usmerjenostim. V pogledu vsebinske vrednosti »Misijonskih obzorij« se tudi ni bati osiromašenja, saj je med slovenskimi misiDosedanji naročniki KM ste ta novi v času komunističnega režima more jonskimi teoretiki in praktiki, misijoslovenski misijonski list, ki nam ga po- izhajati doma misijonski list, ne da bi narji samimi, dovolj spodobnih moči šiljajo iz domovine, z veseljem pozdra- zatajil kaj od misijonskega programa za vzdrževanje čim višje ravni misivili, in sicer ne le kot neko nadaljevasvete Cerkve. jonskega pisanja. Treba je le s potrnje »Katoliških misijonov«, ampak še »Misijonska obzorja« so v domovipežljivostjo čakati, da si list sčasoma bolj kot pričevalca novega slovenskeni in med nami po svetu gotovo poustvari svojo lastno vsebinsko, stilno ga misijonskega sodelovanja in ne na- roštvo nadaljnjega slovenskega sodein oblikovno podobo. Kajpada bodo izzadnje kot vez med nami v svetu in lovanja pri oznanjevanju evangelija dajatelji in uredniki vedno pazili na brati doma. Še bolj so ta misijonski vsemu stvarstvu, pri gradnji Kristuso- pomembno razločevanje, kaj je milist pozdravili verni Slovenci v ožjih ve Cerkve v svetu. Zato vedno znova sijonsko delo, kdo je misijonar in da mejah domovine, saj »Katoliški misijo- pozdravljena! Vstajajo pa tu in tam bodo zvesti smernicam misijonskeni« domala niso mogli do njih in »Mi- tudi kake skrbi; ali bodo »Misijonska ga dekreta drugega vatikanskega cersijonska obzorja« zlasti novemu rodu obzorja« vzdržala, ali niso le muha kvenega zbora in novega cerkvenepomenijo nekaj novega, zelo pozitivne- enodnevnica? ga zakonika, s čimer se bodo izogniga v njih verskem življenju: katoliško Nekateri se boje, da se utegne prej li nevarnemu napačnemu posploševauniverzalnost. Če je že doslej skoraj ali slej pojaviti kako nasprotovanju pojma »misijoni« in »misijonar«. brez vpliva »Katoliških misijonov«, nje od režimske strani, ker odgovorEno je namreč specifično misijonstvo, v domovini misijonska misel rojevala nim pri vladanju slovenskega naroda ki Cerkev šele gradi in drugo je vesoljdragocene misijonske poklice, kaj vse ne bi bil povšeči tako krščansko ideni cerkveni apostolat: prvo je le v mimoremo upati od slovenske mladine alistično usmerjeni misijonski list, sijonskih deželah, drugo je po vsem doma šele poslej, ko bo spet prihajaspričo njih materialističnih koncepsvetu, med vsemi ljudmi. lo v vse slovenske verne družine misi- tov. A le prenašajo še bolj »katoliEdino nevarnejšo težavo za prihojonsko povabilo Kristusove Cerkve! ško« »Družino« in še bolj razširjednost »Misijonskih obzorij« vidimo Ob tem upravičenem upanju se pač no »Ognjišče«! In upati je celo, da se v vprašanju gmotnega vzdrževanja. morajo razbliniti razni pomisleki nerazmere vsaj v Sloveniji zadnje čase Že nadškof dr. Alojzij Šuštar je upkaterih, ki se porajajo ob dejstvu, da boljšajo v smeri pluralizma in da zlasti ravičeno v Tinjah na misijonskem 4


ljubeznijo in skrbjo je vse to prehajalo eno v drugo in bilo pospremljeno s spodbudno, toplo in opogumljajočo besedo. Tudi to so stvari, ki nas obvezujejo k zvestemu izvrševanju poslanstva misijonskega tiska danes.

Zlata maša, 1991

simpoziju poudarjal v imenu slovenskih škofov, da je eden od pogojev odobrenja misijonskega lista v domovini: da mu je zagotovljena mirna in solidna gmotna podlaga. V prejšnji številki našega lista smo se drznili podvomiti nad sedaj uveljavljeno prakso, ki se je napovedovala kot stalni način vzdrževanja novega misijonskega lista, da se namreč »Misijonska obzorja« dajejo brezplačno vsem 100.000 prejemnikom, češ da je to utvara, utopija navdušenja, a da ne bo dejansko toliko prostovoljnih prispevkov za list, da bi bilo mogoče z njimi kriti nemajhne izdatke plačevanja računov in še iz njih omogočati stalno gmotno oporo prepotrebnim misijonarjem. Z veseljem smo pa čuli od poznavalca razmer okrog »Misijonskih obzorij«, da se vodstvo slovenske misijonske akcije nagiba k predlogu, ki smo ga tudi mi izrazili, da se namreč gratis poklanjanje lista omeji le na izdaje prvega letnika, v bodoče pa naj bi se izvedla mogočna akcija za pridobivanje naročnikov, ki bi plačevali letno naročnino na list in s tem omogočali vsaj v glavnem gmotno podlago njegovemu nadaljnjemu obstoju in poslanstvu. Teh stališč smo tudi pri Katoliških misijonih, ki nam je pač veliko na

tem, da »Misijonska obzorja« trdno vztrajajo in nadaljujejo v svojem poslanstvu, nad vse veseli, ne le iz skrbi za finančno podlago listu, ampak tudi v misijonsko-vzgojnem pogledu. Že na misijonskem simpoziju v Tinjah so se čuli pomisleki proti zastonjskemu dajanju lista, češ za kar človek nič ne žrtvuje, tega tudi kdovekaj ne ceni … In misijonski list ima vendar predvsem cilj, da verniki po misijonskem listu predvsem misijonsko delo Cerkve in misijonarjev bolj in bolj spoznajo in vzljubijo tudi z lastno žrtvijo plačevanja naročnine. Ali smo preveliki optimisti, če upamo, da se bi dalo od teh današnjih 100.000 prejemnikov »Misijonskih obzorij« pridobiti vsaj 20.000, ki bi postali solidni naročniki? List bi se jim mogel nudili tudi ob neznatni naročnini (ostalo bi dodajali iz misijonskih darov v smislu odobrenja papeških misijonskih družb, v misijonsko propagandne namene), zlasti ako bi se izdajatelji zadovoljili s sicer še vedno okusno in pestro, a veliko manj luksuzno barvno opremo. Iz izkušnje »Katoliških misijonov« vemo, da bralce zadovolji prepričevalna vsebina, ki jih pridobi tudi za misijonsko darovanje v pomoč našim misijonarjem, kar je tudi namen izdajanja misijonskega lista.

Naročniki »Katoliških misijonov« boste tako kot prvi dve številki prejeli tudi vse naslednje številke letošnjih »Misijonskih obzorij«, ne da bi bili dolžni za ta dragoceni tisk kaj dodajati k naročnini na »Katoliške misijone«. Prosimo Vas pa, da kaj darujete za kritje stroškov ne le tiskanja, ampak tudi pošiljanja »Misijonskih obzorij«. Te prostovoljne prispevke za »Misijonska obzorja« morete pošiljati poverjenikom KM ali vodstvu Misijonskega krožka v Torontu ali na ime Ladislav Lenček Baragovemu misijonišču ali pa naravnost upravi »Misijonskih obzorij«, kar morda ne bo tako enostavno. Ko pa »Katoliških misijonov« več ne bo, ste vabljeni, da s še večjo pomočjo, namesto naročnine ali z naročnino, če bo in ko bo razpisana, sodelujete pri izdajanju slovenskega misijonskega lista, ki Vas bo odslej na verski način povezoval ne le z vsemi slovenskimi misijonarji, ampak tudi z drugimi rojaki po svetu, posebno pa s slovenskimi brati in sestrami v domovini. Kakor hitro bo glede »Misijonskih obzorij« v prihodnjem letu in morda glede naročnine nanje kaj trdnega, Vas bomo še v »Katoliških misijonih« obvestili, preden se poslovimo od Vas. »Katoliški misijoni« KM 1987-7-8, str. 252 5


PRAZNUJEMO

Čas je pokazal ustreznost pogumne odločitve Pripravljati pot Gospodu DR. DRAGO KARL OCVIRK

Misijonskim obzorjem na pot je nadškof dr. Šuštar v prvi številki naložil »posebno nalogo«: »Pripravljati pot Gospodu, pot delovanju Božje milosti, pa tudi pot misijonarjem po vseh deželah, ker je ves svet ena sama velika misijonska dežela.« Nadškof je še izrazil upanje, »da bo Gospodova roka z vseslovenskim misijonskim glasilom v novi obliki …« Vseslovensko misijonsko glasilo v novi obliki, pravi nadškof. Kako se je vse skupaj začelo? V drugi polovici 1980-tih let se je začelo topliti in vse več znakov je bilo, da se bliža konec ledene dobe komunistične strahovlade v vzhodni Evropi in da se bo ozračje otoplilo tudi v tedanji Jugoslaviji. Starejši sobratje lazaristi, ki so živeli in delovali ali v Argentini ali v Kanadi, so začeli prihajati domov na dopust, kakšno tam izdano slovensko knjigo ali revijo so brez posebnih težav pretihotapili. Med tem tiskom je bilo tudi glasilo Katoliški misijoni, ki so ga slovenski lazaristi izdajali v Buenos Airesu, urejal pa Lado Lenček ob pomoči njenega vodilnega peresa Franca Sodje. Ker se je povojna generacija misijonskih podpornikov v izseljenstvu starala, v Argentini pa so se finančne in gospodarske krize kar vrstile, je začela na obeh straneh Atlantika kliti zamisel, da bi se glasilo Katoliški misijoni vrnilo v Slovenijo. Leta 1986 so Jože Kopeinig, Lado Lenček in Franc Sodja pripravili misijonski kongres v Tinjah na Koroškem. Kar nekaj misijonskih navdušencev in garačev se je zbralo; tudi nekaj misijonarjev, ki so prišli domov na dopust, je bilo v Tinjah. Sam sem bil med vabljenimi predavatelji kot profesor misiologije na Teološki fakulteti v Ljubljani. Proti koncu kongresa je steklo načrtovanje, kako širiti naprej misijonsko 6

misel in delo v zaledju, še zlasti v Sloveniji. Tam je sicer obstajala Misijonska pisarna, ki jo je vodil msgr. Franc Mikuž ob izdatni pomoči neutrudne s. Tiburcije Lenassi, Marijine sestre. Vendar je politična otoplitev narekovala bolj dolgoročno, širše in globinsko delovanje. Eden od ukrepov v to smer naj bi bilo izdajanje Katoliških misijonov v Sloveniji. Sam sem bil v tej razpravi zgolj opazovalec in še na kraj pameti mi ni prišlo, da bom moral prav jaz ta sklep kasneje uresničevati celega četrt stoletja. Iz razprave mi je ostalo v spominu, da je nekdanji misijonar v Zambiji, jezuit Jože Kokalj, odločno nasprotoval, da bi se glasilo še naprej imenovalo Katoliški misijoni. Na moje veliko presenečenje sta to stališče sprejela, ne da bi trznila, lazarista Lenček in Sodja, ki sta glasilo ohranjala pri življenju vse od vojnih časov dalje. Meni to sicer ni šlo v račun, prvič zato, ker je glasilo imelo dolgo tradicijo in je izhajalo kljub viharjem neprekinjeno od leta 1923, drugič zato, ker je naslov natančno predstavljal vsebino glasila. Argument, zakaj ni mogoče ohraniti tega imena, je bil, da tega komunisti ne bodo nikoli dovolili. Časnik Družina je imel takrat rubriko Misijonska obzorja in obveljalo je, naj bo takšno tudi ime novega misijonskega glasila. Dogovorjeno je tudi bilo,

da ga bodo še naprej urejali lazaristi, Jože Kopeinig, rektor doma Sodalitas v Tinjah, pa je obljubil tehnično in finančno pomoč za njegov zagon. Določeno je še bilo, da bo glasilo Misijonska obzorja izhajalo petkrat letno kot priloga Družine in koroške Nedelje, izdajatelj in s tem plačnik pa bo Misijonska pisarna. Nekega dne je prišel k meni v Šentjakob ob Savi predstojnik lazaristov Zdravko Pogorelc in mi povedal, da mora do naslednjega dne sporočiti msgr. Mikužu, ali bodo lazaristi glasilo urejali ali ne. Obrnil se je na vrsto sobratov, a so to delo odklonili, zato sedaj poskuša še pri meni. Sam sem se branil, saj sem menil, da je to prevelik zalogaj zame, ki nimam nobene izkušnje s tiskom in urednikovanjem. Po drugi strani pa nisem hotel, da bi lazaristi zapravili dragoceno dediščino Katoliških misijonov in sem zato sprejel, ne da bi natančno vedel, kaj me čaka. Uredniški odbor Misijonskih obzorij je bil izbran že v Tinjah in sem bil sam dejansko outsider. Prva seja je prekipevala od idej, kaj vse mora biti v reviji, in prostovoljno so padale napovedi, kaj bo kdo prispeval. Sam sem pisal vsem slovenskim misijonarkam in misijonarjem, takrat jih je bilo okoli 120, in jih prosil za sodelovanje. Ko sem začel zbirati besedila, da jih pretipkam in uredim, nisem imel v rokah drugega kakor nekaj pisem misijonark in misijonarjev ter spodbudo reviji za na pot, ki mi jo je nadškof dr. Šuštar poslal dan za tem, ko sem ga zanjo zaprosil. Žal ni nihče iz uredniškega


Ob jubileju Misijonskih obzorij smo povabili k besedi dva, ki sta zagotovo največ prispevala k njihovemu začetku in nato k rednemu izhajanju v Sloveniji. Tinjski misijonski simpozij, katerega duša je bil Jože Kopeinig, je odločil v razpravah, kaj se mora zgoditi, prvi in nato dolgoletni urednik Drago Ocvirk pa je to udejanjil, zato je njuna beseda v tej rubriki najbolj primerna. ni spremenil le naziva iz Misijonske pisarne v Misijonsko središče, marveč je s celovito reorganizacijo dal novega zagona vsej misijonski dejavnosti tako v zaledju kot na terenu v misijonih. Te izjemno pozitivne spremembe so tudi glasilo Misijonska obzorja potegnili iz rdečih številk, poleg tega mi je Planinšek dal stalno in zanesljivo pomočnico v Tini Jež, ki je vedno, celo ko je bila na porodniški ali bolniški, pripeljala revijo z urednikove mize do tiskanega izdelka in le-tega do bralca. Po tem, kar sem pri Misijonskih obzorjih doživel in kar vem, gre vsa zahvala, da Misijonska obzorja slavijo letos 30-letnico, omenjenim, posebej Jožetu Planinšku.

Poseben mejnik, 2. misijonski simpozij v Tinjah, Franc Mikuž, Franc Sodja, Jože Kopeinig, 7.11.1986.

odbora utegnil opraviti tistega, za kar se je sam ponudil. To se je ponavljalo iz seje v sejo, zato so seje uredniškega odbora postajale vse bolj redke in nazadnje poniknile, glasilo pa so, hvala Bogu, marljivo polnili misijonarji in misijonarke sami. Pri pretipkavanju misijonskih pisem mi je kmalu priskočila na pomoč usmiljenka s. Slavimira Zajc, ki je bila pri svojem delu natančna in tudi, ko sem lovil roke za oddajo v tiskarno, ni nikoli zatajila. Po letu ali dveh je dobil računalnik sobrat Tone Ovtar, zdaj že dolgo misijonar v Rusiji, in se je pretipkavanja lotil on, dokler nisem tudi sam prišel do računalnika. Tehnično so revijo Misijonska obzorja najprej urejali na Družini, potem pa dolga

leta v Nedelji v Celovcu. Lektor je bil šentjakobski župljan prof. Avguštin Pirnat, izjemen mož in slavist, po njegovi smrti leta 2000 je za kratek čas njegovo delo prevzela žena Mari Pirnat, kasneje pa je to delo brezhibno opravljal lazarist Jurij Devetak. Prav je, da se vsem tem zahvalim in povem, da smo to delo vsi opravljali za »božji lon«. Po dveh ali treh letih izhajanja se je glasilo znašlo v rdečih številkah. Ni mi znano, iz kakšnih razlogov, ker nisem imel vpogleda v upravo, tako da se je msgr. Mikuž, ki je imel roko čez finance, nagibal k njegovi ukinitvi. Po prerani smrti tega dobrohotnega moža je Misijonsko pisarno prevzel lazarist Jože Planinšek. Ta

Ob koncu uvodnika v prvo številko sem zapisal: »Misijonska obzorja so izšla blizu praznika Gospodovega oznanjenja Mariji. Bog jo je nagovoril po svojem poslancu in Marija je s strahom, a vendarle odločno in z zaupanjem odgovorila. Seme Božje besede je začelo kliti pod človeškim srcem med ljudmi. Tudi nas nagovarja Bog … Ali bomo tudi mi rekli DA in po svojih močeh storili vse, da bi Božja beseda rasla in obrodila v nas, po naši molitvi in dobroti pa tudi tam, kamor je Bog poslal slovenske misijonarke in misijonarje? Svet bo tako bolj Božji in prijetnejše bivališče za človeške otroke.« V 25 letih urednikovanja tega glasila sem bil neštetokrat priča, kako je »Božja beseda rasla in obrodila sad« doma in v misijonih zaradi prispevkov v Misijonskih obzorjih. Zato jim zdaj, ko stopajo v zrela Jezusova leta, ko je začel javno delovati, voščim, da bi bila v svojem poslanstvu še naprej tako rodovitna in v zvestobi Kristusu rojevala trideseteren, šestdeseteren in stoteren sad. Hvala Bogu za Misijonska obzorja! 7


PRAZNUJEMO

Poseben mejnik v misijonskem delovanju JOŽE KOPEINIG

Že v 19. in 20. stoletju in še prej so mnogi slovenski misijonarji delovali na Pred uradno ustanovitvijo smo imeli različnih celinah. Hvaležno se spominjamo njihove krščanske avanture, ko s prvim ustanoviteljem MIVE v Avso zapustili svojo domovino, ne da bi vedeli, ali se bodo sploh še kdaj vrnili. striji in z njegovim sinom Kümpfmül-

Misijonar Andrej Majcen na simpoziju v Tinjah

Rad prebiram o njihovi goreči vnemi za širjenje Božjega kraljestva med različnimi narodi in že težko čakamo na razglasitev za blaženega škofa Friderika Barage in tudi drugih. Pomemben mejnik pa je bilo leto 1981, ko je zaslužni rektor Slovenika v Rimu dr. Maksimilijan Jezernik sklical prvi vseslovenski misijonski simpozij. S Koroškega sva se ga udeležila župnik Vinko Zaletel, veliki prijatelj in dobrotnik misijonov, in jaz. Takrat se je simpozij bolj posvečal spoznavanju med misijonarkami in misijonarji ter misijonskim zaledjem v Sloveniji, na Koroškem, Primorskem, v Avstraliji, Argentini, Kanadi itd. Ko sta g. Lado Lenček in g. Franc Sodja nekaj mesecev bivala v Tinjah, se je porodila misel, da bi priredili 2. vseslovenski misijonski simpozij s točno določenim programom. Simpozija se je takrat udeležilo veliko misijonarjev in misijonark in 8

tudi veliko mladih navdušencev, med njimi poznejši dolgoletni direktor Misijonskega središča Stane Kerin. Simpozij je bil prežet s prebujenim misijonskim navdušenjem ter z molitvijo, zavedajoč se, da je molitev vir največje sile. Na simpoziju leta 1986 v Tinjah so se sklenile pomembne stvari: Skupna »Misijonska obzorja« – Slovenci v Argentini so nehali izdajati »Katoliške misijone«, ki so prej povezovali slovenske misijonarje po svetu, mi v Celovcu smo opustili »Misijonski list« in smo združili oba lista v novo glasilo »Misijonska obzorja«, ki ga še danes izdajamo skupaj s Slovenijo. Ustanovila se je MIVA Slovenije. Nadškof Alojzij Šuštar je sam na najinem obisku v Zambiji in na Madagaskarju pol leta prej spoznal, kako pomembna je ta misijonska ustanova. V Sloveniji se je zamisel MIVE najbolj uspešno razvijala in je najaktivnejša hčerka avstrijske MIVE.

lerjem že blagoslove MIVA-avtomobilov v Sloveniji – v Bogojini, v Vrhpolju in v mnogih drugih krajih. Zamisel MIVE je bila torej že prisotna in mnogim znana. Dokument za laiške misijonarke in misijonarje po svetu. Začela so se razna šolanja in priprave v Ljubljani za mlade, ki so se odločili za triletno misijonsko poslanstvo v pomoč slovenskim misijonarjem. Ustanovila se je Misijonska pisarna v Ljubljani, ki je razvila mnogo dodatnih projektov in ponudb za plodno misijonsko pomlad. Misijonsko delo se je v Sloveniji razvilo bolj kot v marsikateri drugi evropski deželi. Vse priznanje in zahvala Misijonskemu središču Slovenije za dolgoletno zvesto sodelovanje tudi z Misijonsko pisarno v Celovcu in s Tinjami. Misijonsko poslanstvo Cerkve se v današnjem globaliziranem svetu, v digitalnem omrežju vseh celin ter s spremenjenim pogledom in vrednotenjem drugih verstev, religij ter družbenih vrednot prav gotovo močno razlikuje od pojmovanja evangeljskega naročila pred stoletji in desetletji. A slej ko prej se moramo kot kristjani zavedati, da je rast Božjega kraljestva najprej Božje delo, ki ga moremo in moramo podpirati s sklenjenimi rokami v molitvi ter z odprtimi rokami ter radodarnim srcem za vse, ki so naše raznovrstne pomoči še kako potrebni. Le prepričani prepričujejo, le navdušeni navdušujejo! Naj bi tudi naše skupno misijonsko glasilo MISIJONSKA OBZORJA širilo pogled v sodobni preizkušeni svet ter ogrevalo naša srca, da bi se dvigal barometer Božje ljubezni in dobrote med nami in po svetu!


MISIJONSKI PRIČEVALEC

Dokler bo krščanstvo sledilo resnici … V rubriki S pogledom v svet, kjer je do lanskega leta pridno pisal g. Franci Mihelčič, ste že lahko opazili drugega pisca in sicer Matijo Nareda, ki ga je priporočil prav g. Franci. Kot obljubljeno, sem ga povabil v pogovor za »misijonskega pričevalca« in se je z veseljem odzval. Tako ga bomo po njegovi misli najlepše spoznali. V prihodnji številki pa se bom pogovoril še s Francijem Mihelčičem. Laiških teologov je pri nas že kar veliko. Ti si se še dodatno usmeril v preučevanje religije in antropologije malgaških plemen, kar je bilo v najtesnejši povezavi s tvojim laiškim misijonskim delovanjem. Kako je s službami za takšno izobrazbo, se ti zdi, da bi se s to izobrazbo lahko tudi preživljal? Kako lahko s svojim znanjem služiš Cerkvi na Slovenskem? Ja, res je, laiških teologov je pri nas že zelo veliko. Glede služb pa smo, tako kot so v novejšem času tudi mnogi drugi diplomanti, prepuščeni na milost in nemilost trgu. Vsak se znajde, kot pač ve in zna. Jaz sem trenutno zaposlen kot vzgojitelj v dijaškem domu. Konec koncev je to lepa in prijetna služba in jo rad opravljam. Ne rečem pa, da ne bi užival tudi kje drugje. Zame velja, da je teologija moj hobi, preučevanje religije strast, vse skupaj, povezano z Malgaši, pa ljubezen. Vsak človek bo gotovo največ napravil tam, kjer bo delal z ljubeznijo, kjer bo svoje delo združeval s hobijem, zanimanjem, zvedavostjo … Možnosti so različne, delovanje v Cerkvi pa tudi. Vsak naj da skupnosti tisto, kar lahko. Samo povezani in enakovredni bomo uspevali in uspeli. Apostol Pavel je za preživetje izdeloval šotore, če ponazorim, kako je služil Cerkvi, pa tudi vemo. Odzval si se povabilu in pišeš v Misijonskih obzorjih za rubriko S pogledom v svet. Kje dobivaš vsebine, te zanima življenje Cerkve v svetu?

V današnjem času imamo to srečo, da si lahko pomagamo s svetovnim spletom. Ta ima kljub vsem pastem in nepotrebnemu prahu, ki se bohoti v spletnih sistemih, tudi veliko dobrih in lepih stvari. Tako tudi sam lahko najdem podatke, ki me zanimajo, ki se dotikajo vesoljne Cerkve, ravno prek spletnih omrežij. Tu so novice agencije Fides, L'Osservatore Romano, Radio Vatikan, News.va, ki je nekakšen uradni vatikanski spletni ponudnik novic in zaobsega več področij in ustanov … Iskanje novic iz življenja svetovne Cerkve v našem sodobnem svetu tako ne bi smelo biti težava, če si vešč vsaj kakšnega svetovnega tujega jezika. Glede Cerkve v svetu pa: Cerkev je vedno vesoljna, čeprav je lokalna, krajevna. Veličina Cerkve je ravno v tem,

da povezuje, da združuje, po drugi strani pa se je naučila, čeprav ne brez težav, da pušča svobodo v negotovem, da pušča tisto, kar je nejasno, vsem, ki iščejo resnico. In tudi vse te odgovore iščejo tako posamezniki znotraj krščanskih občestev po vsem svetu kot tudi različne institucije. Večjo sliko imamo, jasneje vidimo, jasneje določamo razmerja in pomene ter tako tudi dobivamo odgovore na vprašanja, ki se zastavljajo nam samim. Seveda ne gre samo za iskanje gotovih odgovorov, kajti velikokrat so tudi drugje samo postavljena vprašanja ali predstavljene težave, ki pa so ravno zaradi temeljnih eksistencialnih problemov, ki se jih dotikajo, iz katerih vznikajo ali jih skušajo reševati, pomembna tudi zame, tako kot za marsikaterega drugega kristjana. Veliko govorimo o novi evangelizaciji, čeprav je trenutno ta tema nekoliko v ozadju. V čem je razlika med misijoni in novo evangelizacije, ali gre za eno in isto vsebino? Različna vprašanja porajajo različne odgovore. Kot pravi pregovor: V Rimu po rimljansko. Vedno znova je pri vprašanju evangelizacije v ospredju vprašanje inkulturacije. In ravno to vprašanje nam pokaže pot, po kateri moramo iskati možne poti za posredovanje vere. Vedno znova se moramo prilagoditi okolju, mu prisluhniti … To poznavanje potreb nam pokaže tudi pot. V misijonih se gotovo na novo odkrivajo in predstavljajo ljudem nekatere prvine, ki jih nakazuje krščanstvo. Recimo univerzalnost človeka, vrednot, univerzalnost nekaterih etičnih zavez. Zastonjska ljubezen je ljudem iz ozkega plemenskega sveta, ki ima v svojem temelju vse postavljeno na sorodstveno osnovo, dokaj tuje. 9


MISIJONSKI PRIČEVALEC

Znotraj zaprte plemenske, klanske skupine je človek človeku bog, zunaj skupine pa volk. Pa tudi enakovredno dostojanstvo žensk in moških je dokaj težka stvar. In podobne stvari. Posamezne majhne skupnosti v misijonih nimajo neke jasne zavesti o univerzalnosti človeškega bitja. V osrčju njihovega pojmovanja je konkretni človek s konkretnimi problemi znotraj ozke skupnosti, brez kakšnih globljih vpogledov, ki bi nadkrilili to golo danost in ujetost, ki bi njihov svet lahko posploševali tudi na druge ljudi zunaj njihove skupnosti. Ujeti so v svoj socialni svet, ki ga velikokrat še posebej usodno določa magija, in v tem skušajo živeti. Njim krščanstvo odpira vrata ravno v to vesoljnost, v univerzalnost, pa tudi v odgovornost in v zavedanje lastni vrednosti. Pri novi evangelizaciji pa gre bolj za ponovno iskanje smisla, bolj za iskanje pristnih izrazov vere, za posodabljanje odgovorov na vprašanja, ki se na novo zastavljajo ljudem ali občestvom. V ozadju je že določeno skupno ideološko (krščansko) razumevanje sveta, ki pa počasi s pomočjo raznih mamonov izgublja smer, zavest in celo smisel. Največja razlika je ta, da nova evangelizacija temelji na nekem že osvojenem pojmovanju krščanstva, ki se konec koncev lahko odraža v univerzalističnem dojemanju človeške osebe, na priznavanju 10

človekovih pravic, na podobnem pojmovanju časa, na podobnem razumevanju pojmov itd., in kjer so te osnovne vrednostne prvine vsaj načeloma jasne, medtem ko mora vera v misijonih šele najti izraze, s katerimi bo ubesedila to, kar posreduje. Seveda, najlažje je oboje, tako inkulturacijo kot evangelizacijo, udejanjati z zgledom, kot je to delala recimo mati Terezija. Brez visoke teologije, pa vendar premišljeno, premoljeno in udejanjeno z ljubeznijo. S takšno misijonsko dejavnostjo pa lahko pripomoremo tudi k novi evangelizaciji, če le znamo prav pokazati in predstaviti z deli naš razlog upanja.

pravzaprav nekako vsi možnost, da postanemo svetopisemska uboga vdova, ki z majhnim darom mnogo da. Kaj se zgodi, če denar zamenjamo s talenti, ki jih imamo, ter s talenti pomagamo drugim do boljšega in lepšega življenja? To je delo vseh, ne le »posvečenih ljudi«. Vsak je poklican k temu, da da svoje talente na razpolago skupnosti. Vsak bližnji je naš brat, in tu se začnejo misijoni. Poslani smo vsi. Osebno mislim, da bi bilo treba aktivneje širiti misijonsko zavest, predvsem pa misijonsko odgovornost laikov ter jim tudi ponuditi možnost organiziranega misijonskega delovanja, ki bi ga podpirala domača krščanska župnijska občestva. Treba bi bilo odpreti misijonske postojanke, prilagojene za laike in za družine, kjer bi lahko tisti, ki imajo takšne darove, te darove posredovali drugim in s svojimi življenji in deli pričevali za kraljestvo, ki ni od tega sveta. Tako kot se pobratijo občine z drugimi občinami po svetu, bi se lahko pobratile naše župnije, dekanije in škofije z misijonskimi občestvi … Korist bi bila nedvomno obojestranska. Vsak naj prispeva po svojih talentih. Najti je treba samo pot za to.

Razmišljaš kot misijonar laik tudi o konkretnem misijonskem delu? Nekaj te izkušnje si si že pridobil? Življenje v misijonih je tako posebno, da človeka zaznamuje za vse življeLaiki naj bi prevzemali čedalje nje. Vsem, ki vsaj malo poznajo misipomembnejšo vlogo v življenju jonsko delo, je jasno, da je ta poklic Cerkve nasploh. Koliko velja to tudi izjemno težak, po drugi stran pa za njeno misijonsko razsežnost? tudi izjemno lep. To je nedvomno Glede na pomanjkanje duhovnih poklic, v katerem v prvi vrsti ne smeš poklicev v našem svetu in času je še lagati samemu sebi in moraš vse čim toliko pomembnejše, da se ozavesti bolj omejiti na najnujnejše: na vero, ravno to, da smo vsi krščeni poslani, na upanje in na ljubezen. Ko enkrat da pričujemo za našo vero. Da smo prideš do tega, ko se enkrat začneš vsi poslani k drugemu, ker je vsak naš razdajati tistim, ki imajo neznansko brat ali sestra. Vsak kristjan mora po- manj, kot imamo mi tu v razvitem nuditi tiste talente, ki jih ima, za to, svetu, ko pomagaš ljudem z zdravida bo služil skupnosti, da bo delavec li ali kakšno drugo obliko pomoči, za mir in za to, da bo svet lepši. Ali dobro veš, da je to prav, in vsi dvomi lahko najdemo še lepše izzive za naša izginejo. Enostavno delaš in svojih življenja? Saj ne gre za to, da je treba korakov ne meriš ne v denarju, ne vedno zastaviti življenje za to, da v času, ne v čem drugem. Kaj je kaj dosežemo, gre za to, da imamo lepšega od tega?


Glede ponovnega misijonskega delovanja pa: zdaj sem v prvi vrsti zavezan svoji družini. Če bi mi pa Bog naklonil milost in dal možnost, da grem v misijone z družino, ko otroci še malo odrastejo, pa se verjetno tudi ne bi upiral. Kaj se ti zdi pomembneje za neko krajevno Cerkev danes: da ima čim več misijonarjev, ki delujejo po svetu, ali močno misijonsko zavest in evangeljsko odprtost vseh njenih članov ne glede na to, kje so? Vse potrebujemo. Najprej evangeljsko odprtost, ki nam bo dala svobodo in upanje pa tudi pogum in odgovornost. Odriniti moramo na globoko … Ko bomo pripravljeni pričevati za svobodo, za dobroto in odrešenje, pa bomo imeli tudi misijonarje. Po drugi strani pa nam ravno misijonarji ozaveščajo našo potrebo po evangeljski odprtosti in nam pomagajo negovati našo misijonsko zavest. Misijonstvo samo je namreč temeljna odprtost do/ za drugega in tudi čut za odgovornost do drugega; brez tega bo tudi naša vera le folklora. Misijonski poklic je tako odraz prav posebnega daru, ki je ravno tako pomemben za nas same, za Cerkev, ki misijonarje pošilja, kot za tiste, ki jim je misijonar poslan. Misijonarji so po eni strani naša podaljšana roka dobrote in pričevalci za veselo oznanilo, po drugi strani pa tudi ogledalo za nas same. Veliko pa nas lahko naučijo tudi te mlade misijonske cerkve, pa naj bo po pričevalcih, po misijonarjih ali kako drugače. Se ti zdi, da ima danes krščanstvo kaj povedati svetu in je njegovo misijonsko delo smiselno? Krščanstvo odpira človeka univerzalnosti, po drugi strani pa ga povezuje v občestva. Si lahko zamislimo, kaj se bo zgodilo na primer z Afriko, ko bodo enkrat popustile plemenske vezi? Kdo bo ščitil posameznike? Kdo jim bo določil vrednost? Kdo jim bo določil vlogo, ki jo bodo imeli v spremenjenih razmerah družbenega razkroja? Multinacionalke? Naftne družbe? Iskalci diamantov? Ali bodo to storile deklaracije o

človekovih pravicah, pisane v jezikih, ki jih večina ljudi v tretjem svetu sploh ne razume? Kdo bo izobraževal ljudi? Država? Ne. To lahko stori samo skupnost, ki vzgaja odgovornega človeka ne glede na rasno pripadnost. Skupnost, ki gradi na človekovi osebnosti in na njegovi odgovornosti. To lahko naredi institucija, ki povezuje osebno vero, osebno odgovornost in v isti sapi zagovarja svobodno voljo. Brez teh postavk lahko, če se omejimo na Afriko, pričakujemo to, kar se že dogaja: neskončne spore z nešteto mrtvimi, skorumpirane državne oblasti brez moralnih kompasov, brutalno obračunavanje z nasprotniki, umiranje na ulicah brez potrebne skrbi okolice … To je eden od vidikov, recimo temu afriški vidik ali vidik družb tako imenovanega tretjega sveta. Je pa tu še naš vidik, vidik v okviru nove evangelizacije, vidik umirajočih evropskih družb, ki so počasi zamenjale biti za imeti, ki so prenesle pomene smisla z obdarovanja na potrošnjo, ki so razvrednotile sveto, ki so zamenjale igro za tekmovalnost in kjer je obraz drugega zamenjal pametni telefon … Izumiranje prebivalstva je prvi odraz tega, da ljudje ne zaupamo življenju. Smisla ni … Tu pa lahko dobimo pomoč tudi iz misijonov! Vse »stare« cerkve nujno potrebujejo odprto vesoljno »misijonsko« razsežnost, da

ne postanejo zapečkarske, omejene in ograjene. Če ne bo Cerkev odprta navzven, če ne bo odprta za dialog, za nova ubesedenja vere, bo pokopala samo sebe. Vsi vemo, da ni nihče popoln in tako je tudi z našimi cerkvami. Naša evropska kultura (in izrazi vere) imajo nekatere svoje odlike, in te lahko damo ljudem v misijonih, po drugi strani pa lahko nas recimo mlade afriške cerkve naučijo sproščenega čaščenja Boga s plesom, pesmijo, igrivostjo … (Zakaj moramo misliti, da je samo tišina in pridušeno šepetanje vredno Boga? Na koncu pa imamo cerkve polne samo še za žegnanja pod korom in zunaj pred vrati, kjer nekaj mož razpreda o vremenu in košnji sena ter (niti ne preveč potiho) ureja vaške stvari?) Tudi nam samim, našim cerkvam lahko misijonska cerkev veliko da. Vprašajte misijonarje. Dokler bo krščanstvo sledilo resnici in bo znalo reči bobu bob, dokler bo pripravljeno nesebično pomagati drugim in jih dobrohotno sprejemati, dokler bo pričevalo predvsem s svojimi deli in s svojimi mnogimi svetniškimi pričevalci, bo imelo svetu tudi kaj povedati, predvsem pa pokazati, čeprav bo mnogim trn v peti. In ravno ta trn je velikokrat potrditev, da je delo dobro zastavljeno in da je treba vztrajati. Pogovarjal sem se Jože Planinšek CM 11


RUANDA

Čudovito otroško sočutje JOŽE MLINARIČ, SALEZIJANEC, RUANDA

Premestili so me v Ruando. Bal sem se Ruande, ker je tu huda diktatura, name. Leta so tekla in po več desetlenič prijazno, pa sem kmalu odkril veliko dobrega. Ljudje so zelo prijazni in tjih sem spet premeščen v Ruando. Tista mala deklica Marija, ki je zdaj življenje, ki gre naprej, želim podeliti tudi z vami. Postal sem vzgojitelj mladih sobratov, 24 študentov filozofije. Prijazni fantje iz Ugande, Burundija in Ruande. Smo prijatelji, mi pomagajo, eden me uči angleščino, drugi mi zdravi pohabljene noge. Vsi so športniki, delajo v oratoriju. Za vikend gredo s kolesi v sosednje župnije učit verouk. Veliko ljudi iz okolice prihaja k maši. Lepo sodelujejo. Molimo za dobrotnike, slavimo Boga za slovenski narod, ki je še Marijin. To kaže tudi vaša dobrota, saj je vaš veliki dar spet

prispel na misijonske poljane. Hvala vam! Vaj vam Bog stokrat poplača! Kakšno veselje ste naredili mojim revežem. Dve mladi družini že več let podpiram. V eni je le mati s tremi otroki šolarji, eden, Brino, še hodi v vrtec. Prav njemu sem jaz krstni boter. Triletni fantek je pameten. Ni hotel nikogar drugega kot mene. Ko so ga vprašali, kdo bo tvoj boter, je odločno zatrdil: "Pater, pater". Koga imaš rad: "Patra". Ko sem videl, da tako želi, sem sprejel. Sobrat Vilko me je spremljal do glavnega mesta v župnijo sveta Družina. Krstil je mlad gospod, domačin, zelo prijazen. Jaz sem somaševal, potem pa držal za ramena mojega Brinota. Pri krstu je bilo veliko 12

mati treh otrok, me je neumorotrok. Vabili so na pogostitev, a Vilko no iskala in ne zaman. Ko sem se je že obljubil hrvaškemu sobratu, Dal- že malo udomačil tu v novem kraju Muhangi, so me iskali. Šel sem ven. matincu, bil je moj sošolec iz Zadra. Vidim eno še mlado, močno gospo z On je ravnatelj v zavodu v Kigalimalim fantkom. Nismo se takoj spozju. Je zelo prijazen in čislan. Zbiral je pomoč doma in v Nemčiji, v Ameriki, nali. Veselje je bilo potem toliko večje. Potem pa sem zvedel, kaj se je zgodilo Kanadi, celo v Avstraliji. In zdaj zida z njimi. Buldožer je zravnal njihovo novo cerkev. Vedno je vesel, ko ga obiščeva. Prej je bil ekonom naše pro- vasico z zemljo. Tovornjak je vaščane odpeljal v hribe. Šef države noče vince in je tudi meni pomagal. revščine na očeh, saj je Ruanda naMoj Brino ne pozna očeta, ker jih predna dežela. Že več četrti so poruje zapustil. Njegova mama Marija šili in gradijo nebotičnike v steklu in je nekdaj živela v Kimicangi, revni betonu. Sprašujemo se, od kod denar. Brinova mati je pametna in delavna in ni šla na tovornjak. Zbežala je z otroki v mesto. Znanci so jo začasno sprejeli. Potem si je poiskala delo in stanovanje. Na tržnici prodaja staro obleko. Tudi država jim je šla na roko. Zgradili so 12 novih hiš za mlade družine. Rad sem jim priskočil na pomoč, samo da dobijo prijeten dom. Pozneje so jim dali še po eno kravo mlekarico. Zelo so srečni. Otroci so lepo vzgojeni, pridni in tudi sami radi pomagajo. Pred nekaj tedni so me spet obiskali: mati z manjšima otrokoma. Brino vedno vasici v močvirnati dolini pod našim zavodom Kimihurura. Kolibe iz blata pride, prišla je tudi deklica, dobrega srca. Šli smo v majhno restavraciniso mogle vzdržati pred nalivom jo, da sem jim kupil kosilo. Brino ni vode v deževju. Ti reveži so hodili, mogel veliko jesti. Tudi pol Fante je ko sem bil pred leti že tukaj, k meni pustil. Deklica Teta je hodila sem pa v pisarno jokat, prosit in rotit, naj tja, kot bi kaj iskala. Kmalu je prignajim pomagam. Posebej se spomnim la fantka, ki je bil revno oblečen. Brinove mame, ki je bila majhna deklica, kot je zdaj Brino. Z mamo sta Z Brinom sta dala hrano skupaj in mu postregla s kosilom, tudi Fanto prihajali jokat in prosit, naj jih rešim sta skupaj zlila. Fantek je mirno jedel, iz hudih težav, ker sami ne vidita saj je bil lačen. Z gospo sva se samo izhoda. Oče je bil pijanec, pretepal jih je in iz hiše metal, ko se je ponoči gledala. Od kod ji takšna zamisel? vračal domov ves prepit. Tuhtal sem, Doma rada pomaga. Tudi v šoli jo kako naj jim pomagam. Kupil sem jim imajo vsi radi. Čudovita Teta. Jaz bi jo najrajši pripeljal v Slovenijo, da staro hišico, da so prišli na svoje in razveseli ljube mlade Slovence in jih v miru živeli. napolni s pozitivno energijo, ljubezKo sem odšel v Burundi, sem malo pozabil na Kigali. Oni pa niso pozabili nijo do Boga, bližnjega in do narave.


JUŽNA POLOBLA

Hvala vam, koledniki S. AGATA KOCIPER, SALEZIJANKA, BRAZILIJA

Iz amazonskega pragozda naj vam, dragim kolednikom in velikodušnim darovalcem TKA, iz srca zadoni pesem zahvale mladih in odraslih indijanskih obrtnikov, ki so z vašimi darovi uspeli dobiti iz stare podrtije pokončno streho in lepe delavnice za šivanje, tkanje, vezenje, izdelavo okrasnih izdelkov iz semen in lesa ter pletene košarice iz vseh vrst palme arumã. Veselite se, da smo skupaj prižgali žarek upanja otrokom in družinam, ki si s svojimi izdelki služijo denar za samostojnejše življenje in svoj prosti čas namenijo zdravi ustvarjalnosti ter ekološki uporabi naravnega amazonskega bogastva. Pri tem pa se učijo ceniti indijanske vrednote in kulturo. Hvaležni za vaše darove prosimo malega Jezusa obilo blagoslova nad vas in nad vaše družine. Kaj nam pomeni bencin za rečno plovbo? Vožnja po njej z motornim čolnom, z obiski

pri plemenih, razkropljenimi ob rekah in potokih, traja tudi več kot 15 dni. Tako vožnjo je možno opraviti le zato, ker ste nas vi, dragi koledniki, velikodušno obdarovali za nakup več tisoč litrov bencina in olja, kar je v enem letu že izgorelo. Do teh skrajno oddaljenih ljudi tudi politiki, ki iščejo volivce, ne pridejo, ker je daleč in predrago. Delo v Gospodovem vinogradu pa nas, misijonarje, popelje mednje in nam razkrije pomanjkanje marsičesa nujno potrebnega na šolskem, ekonomskem in predvsem zdravstvenem področju, kjer so žrtve predvsem otroci in ostareli: brez zdravnika in brez zdravil. Le ko sestra z ekipo do njih pribrni z motornim čolnom in jim očisti iz telesa različne zajedavce, so končno olajšani in veseli. Predvsem pa jim veliko pomeni, da se Cerkev zanje zmeni in jim poleg humanitarnega dela oznani Kristusa.

Iz odvisnosti tudi z molitvijo S. BARBARA ČUK, FRANČIŠKANKA MARIJINA MISIJONARKA, MEHIKA

Z novim predsednikom v ZDA in njegovo željo po ločitvi “dobrih” (beri Američanov) od “slabih” (beri vseh, ki živimo južno od ZDA) z zidom, je nastala v Mehiki velika negotovost. Predvsem je prisoten strah pred tem, kaj nam bo prinesla politika Donalda Trumpa. Begunci, ki množično prihajajo v Mehiko iz Južne Amerike, se zaradi oteženega prestopa kopičijo na mejah. V kraju, kjer živimo, se povečuje število odvisnikov. Mladi, ki ne najdejo svojega mesta v družbi, se zatekajo v mamila in alkohol. Njihove družine, zlasti njihove mame so obupane, ker ne vidijo izhoda iz težke situacije. Mnogi so otroci odvisnikov. Njihovi očetje so ali pa so bili alkoholiki. Že eno leto sodelujem s centrom za odvisnike, kjer vsak teden delam z njimi skupinsko terapijo. Velikokrat se zavejo, da je bilo njihovo življenje zelo osiromašeno, ko so vse svoje moči usmerili v iskanje in uživanje droge. Niso spoštovali sami sebe, kaj šele svojih domačih in oseb, ki jih imajo rade. Niso znali izraziti svojih čustev – kot so jeza, strah, žalost, še težje pa jim je bilo izraziti ljubezen. Terapija jim pomaga ubesediti in izraziti bolečino v treznem stanju. Po enem letu dela z njimi z veseljem ugotavljam, da potrpežljivost prinaša sadove. Utopija bi bilo pričakovati, da se bodo vsi na enkrat spremenili in opustili alkohol in mamila. Ko se bojijo ponovnega padca, jih opogumljam in jim rečem, da problem ni v tem, če padejo, problem je, če ostanejo na tleh in se ne poberejo. Za ta center je odgovoren Joel, ki je bil v 13 različnih centrih. Šele po vseh teh izkušnjah se je zavedel, kaj je resnično življenje in kaj je dobro zanj in kaj ne, ter imel tudi moč za korenito spremembo v svojem življenju. Ne nazadnje se zaveda, da je Bog tisti, ki ga je rešil in mu je za to neskončno hvaležen. Različne izkušnje, ki jih je

Skupina “Otra Oportunidad” (druga priložnost) – molitev pred jedjo

živel po centrih, so mu pomagale odpreti center, kjer je velik poudarek na študiju Božje besede in na molitvi. V njegovem centru je okrog 40 fantov in moških, starih od 14 do 50 let. Skupina je zelo pisana in tudi njihove izkušnje so zelo raznolike. Zlorabe, kraja, uboji so njihova realnost. V vsej tej realnosti se pogosto počutim nemočna, pa vendar vem, da sem samo instrument v božjih rokah. Predvsem pa čutim, da me njihove različne izkušnje ne prestrašijo in da nimam pravice, da jih sodim, kajti samo Bog pozna vso njihovo realnost in vse njihovo trpljenje. Molitev spreminja naša srca in tudi srečanje z njihovo realnostjo spreminja moje srce, kajti zame niso več samo odvisniki in zasvojenci z drogo, temveč imajo konkreten obraz z imenom … Juan, Eduardo, Ricardo, Isaak, Alejandro, Gerardo, Francisco, Tadeo, Gerardo … In Jezus nam pravi: “Kar ste storili kateremu koli izmed teh najmanjših – ste meni storili.” 13


JUŽNA POLOBLA

Vsi poskušajo preživeti S. ANDREJA GODNIČ, URŠULINKA, PERU

Z marcem smo začeli šolo, tako je pri nas, zaključujemo jo konec decembra; v januarju in februarju pa imamo počitnice. Te so za perujske otroke zelo različne: v džungli imajo vse leto vročino, rahel dež in zelenje; v hribih so pol leta brez kapljice dežja ter pol leta nenehni dež. V Limi nikoli ne dežuje, pač pa imamo v zimi pršenje; na ostali obali dežuje in je vroče ali mrzlo, odvisno od tega, na katerem koncu si … In še in še; ko sem šla zadnjič na jug, sem čisto prepotena od limske vročine pakirala volnene pulije, zimske jakne in volnene nogavice in se sama pri sebi hihitala nad skrajnostmi! Priznam, da počasi

vstopamo v ta tako drugačen misijon, kjer se srečujemo z ljudmi z vseh koncev Peruja, ki so odrezani od svojih korenin, družin, tradicije. Vsi poskušajo preživeti. Zadeva je tako drugačna od Pukaraja, da potrebujem čas … Nočemo izpasti kot Božički s polno denarja, zato prakticiramo sistem naj-levica-ne-ve-kaj-dela-desnica. Kakšen projekt pomoči smo z »bogato« šolo in bivšimi učenkami že izpeljali, a res rabim čas, da začutim bitje te mase, ki živi tako bolečo mizerijo … So obrazi in obrazi … Hvala za vsak evro! Naj Duh spreminja obličje našega bitja, da bomo evangelij, hodeč med ljudmi, ki so v temi.

Jubilej in nov polet S. METKA KASTELIC, SALEZIJANKA, BRAZILIJA

Že pol leta je tega, kar sem zapustila Slovenijo. Rada bi z vami podelila svoje življenje, ki me je tukaj čakalo in se spet vključujem vanj. Januarja je v naši hiši Marijinega Brezmadežnega Srca potekal Nacionalni tabor VIDES, ki je zbral sestre in prostovoljce iz osmih brazilskih inšpektorij (skupaj 35 udeležencev) z namenom, da poživimo vzgojno “ponudbo” za ves brazilski teritorij, saj le-ta združuje elemente formacije, spremljanja, dela za sočloveka, duhovnosti in socializacije. Srečanje je potekalo en teden in je vnelo novega ognja ter dalo upanja, da se bomo za naprej tudi na tem področju povezali v omrežje in sodelovali ter delili med seboj gradiva, izkušnje in darove. V tem prvem mesecu smo imeli nekaj menjav v inšpektoriji; v našo skupnost je prišla s. Fátima Barboza, ki se je vrnila iz angolske province. Kako je svet majhen. Poznava se iz časov, ko sem bila v Angoli in tako zdaj lahko malo obujava spomine na tisto obdobje. V naši formacijski hiši se je po treh letih zamenjala sestrska ekipa in trenutno imamo dve dekleti v aspirandatu, tri pa v postulandatu. Ena kandidatinja je vstopila v medinšpektorialni noviciat, ki je prav tako v naši provinci, letos pa je v njem skupaj z njo sedem novink, za vso Brazilijo. Potrebujemo veliko molitve za naše družine in mlade, da bi prepoznavali, kaj je njihova poklicanost. Na praznik sv. Neže smo “ustoličili” novega nadškofa Aparecide Dom Orlanda, ki je po 13 letih nadomestil kardinala Raymunda, ki odhaja v pokoj in se je preselil v glavno mesto Brazilije. Prav v tem jubilejnem letu dobivamo novega pastirja, ki je izrazito pastoralno naravnan in ima stil papeža Frančiška. Bogu hvala zanj. V tem letu naš Colégio do Carmo, kjer delujem, praznuje jubilej – 125. letnico ustanove – in prvo priznanje je 14

prišlo iz mestne občine, ko so nam odobrili poimenovanje trga pred šolo v “Largo Madre Mazzarello” v počastitev naše redovne ustanoviteljice Marije Dominike Mazzarello. Ker se pri nas vsaka malenkost izkoristi za »fešto«, bo ta častitljiva obletnica toliko večji razlog zanjo. Naj z vami delim tudi veselje, da bosta v marcu na kratek delovni obisk prišli prostovoljki Iniciativ Angola: Tina in Marija. Ogledali si bosta možnosti za izmenjavo prostovoljcev na naših šolah in socialnih centrih. Naša provinca São Paulo ima deset šolskih centrov, sedem socialnih ustanov, eno univerzo in tri skupnosti, umeščene v favele. Naj se vam še vsem zahvalim za pošto, Misijonska obzorja in molitveni spomin. Družina smo, po krstu in po tem, da smo si bratje in sestre v Jezusu! Zato je misel in molitev eden za drugega nekaj naravnega, samoumevnega, je tista vez, ki ne sme popustiti nikoli. Vedno se vas v ljubezni spominjam, ko stopim pred milostno podobo Naše Gospe iz Aparecide in ji zaupam vaše namene. Od njenega svetišča me loči le 10 minut vožnje.


NABIRALNIK

Oko za oko, zob za zob JANEZ MESEC, DUHOVNIK LJ, MADAGASKAR

Vročina je tu očitno tako huda, da je zavrelo tudi v vročih malgaških glavah. Po umoru 16-letne učenke v Vangaindranu je nenadoma postalo zelo vroče. Njen bivši fant, ki je doma iz Manambondra, je hotel, kot pripovedujejo, da bi bila spet par. Dobila sta se na pijači, naslednji dan po so jo našli mrtvo na riževem polju na robu mesta Vangaindrano. Kot prvega osumljenca so fanta zaprli. Ko se je stvar razvedela, je prišla množica ljudi iz njene občine, ki se nahaja 20 km severno od Vangaindrana. Zahtevali so, da jim žandarji izročijo njenega fanta, da ga bodo ubili, kot je stara malgaška poganska navada: zob za zob, glava za glavo. Večkrat sem že slišal, da je v podobnih primerih policija ugodila želji ljudstva; ko so človeka pobili in zmečkali s kamenjem, se je jeza ljudi počasi pomirila. Tokrat pa je bil fant zaprt na žandarmeriji, ti pa ga niso izročili ljudem, ampak so ljudi skušali razgnati s streljanjem v zrak. Jeza ljudi se je tako še bolj razvnela. Na več krajih so naredili cestne zapore na asfaltni cesti Vangaindrano - Farafangana. Nabralo se je na tisoče ljudi, ki so pregledovali kombije, da ne bi osumljenec pobegnil s kakšnim vozilom v Farafangano. To je sicer vse povsem brez logike, saj ga verjetno nihče osebno ne pozna. Sestra Sidonie, ki je potovala proti glavnemu mestu z javnim prevozom, je sporočala, da so po štirih urah čakanja na vročem soncu pred cestno zaporo, ko niso vedeli, kaj jih čaka, končno vendarle lahko nadaljevali pot. Prišli so namreč vojaki iz Farafangane in odstranili zapore. Kralj iz Vangaindrana je povabil, naj pridejo predstavniki iz Manambondra na pogajanja, da bi

pomirili razjarjeno množico. Nihče, še najmanj pa župan, si ne upa iti tja in nesti svoje glave naprodaj. Šole, uradi in trgovine v Vangaindranu - vse je zaprto. Še posebej nekateri učenci iz Manambondra, ki so tam na gimnazijah in srednjih šolah, so iz strahu pobegnili domov, drugi pa se skrivajo pri sorodnikih. Govori se namreč, da bodo Loparci v zameno pobili 20 Manambondranov, če ne dobijo v roke morilca. Manambondrani so v strahu; nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. Spominjam se, da mi je pokojni Klemen Štolcar kmalu po prihodu v misijone pravil o nekem japonskem antropologu, ki je raziskoval navade plemen Antešakov v vangaindranski okolici. Rekel je Klemenu: »A ti veš, da sediš na sodu smodnika?« Odkrival je veliko sovraštva med plemeni, vasmi in klani. Dobrih 15 let kar sem tukaj, se mi je zdelo življenje zelo mirno in varno, pravzaprav prijetno. Zdaj pa ne vem, kaj bo. Po 100 letih krščanskega oznanila v teh krajih smo šele na začetku.

Mineva tretje leto LUCIJA ČUK, LAIŠKA MISIJONARKA, MADAGASKAR

Ciklonsko obdobje naj bi se začelo z decembrom, vendar letos vse prihaja z zamikom, tudi deževna doba. Tokratni ciklon na srečo tu v Fianarantsoi ni bil močan, so pa v nekaterih drugih predelih zelo oškodovani, bilo je tudi nekaj smrtnih žrtev. Otroci in starši so zelo zadovoljni in hvaležni za ležalnike. Tako se otroci lahko spočijejo, kar jim omogoča zdrav razvoj. Prej, ko ležalnikov niso imeli, so počivali sklonjeni na mize. Letos sem prevzela svojo skupino otrok in zelo uživam, tudi starši mi vedno bolj zaupajo, ker mi jezik (malgaščina) ne dela več težav. Letos se bo izteklo tretje leto. Razmišljala sem, da se vrnem domov v sredini julija. S koncem junija zaključujemo šolsko leto, potem pa bi še za teden dni odšla k s. Marjeti na počitnice, da se poslovim od nje. Ko se bom vrnila domov, si bo treba poiskati službo in za nas, ki delamo v šolstvu, je veliko lažje najti zaposlitev na začetku šolskega leta.

Na strani Radia Ognjišče sem zasledila video o pustni sobotni iskrici in slišala, da ste zbrali veliko vsoto denarja. Slovenci smo, kar se tiče dobrodelnosti, res nekaj izjemnega. Čestitke vsem za izpeljani projekt.

15


NABIRALNIK

Molitev zagotovo nikoli ni zaman JANEZ KRMELJ, DUHOVNIK LJ, MADAGASKAR

Ne pišem pogosto, saj nam je vsakdan več ali manj podoben. So pa tudi izjemne prigode. Morda nekaj iz dnevnika na sam sveti večer. Zgodaj zjutraj smo v bolnico odpeljali bolnika na kirurgijo. Noga, rana je tako zastarala in razjedla vse od stopala do kolena, da je neznosno zaudarjalo. Do takega stanja je bolnika pripeljal vrač na podeželju. Nazaj grede je rešilni avtomobil peljal 15 vreč riža za šolsko kuhinjo in še šolarje našega osebja, ki dela v centru Akamasoe tu, v Ampitafa. Na odseku privatne ceste dobrih 10 km pred Ampitafa, zagleda šofer rešilnega avtomobila motorista, ki je presekal ovinek po levi. Izbira je bila usodna za nas. Da rešilni avtomobil ne bi zmlel motorista, je šel s ceste in pristal na strehi. Pijan motorist in sopotnik sta se odpeljala. Šofer rešilca je bil še toliko priseben, da je poskušal ljudi spraviti iz avta. Hvala Bogu, vsi so bili živi. Dva fanta sta obležala pod vrečami, dekle pa le delno. V kabini spredaj jih je stisnilo, vendar še rešljivo. Največji Božji čudež vidim v preživetju teh dveh fantov, ki pri tako silovitem sunku in udaru teh 15 vreč riža nista utrpela niti zloma reber niti poškodbe vretenc. Fizično in tehnično gledano se moj razum neizpodbitno

nagiba, da upravičeno rečem, da je Božja roka zadrževala to grozno silo teže, da se ni sprostila, kot bi se sicer morala. Bog lahko s svojim posredovanjem resnično obvaruje, da naravno zakonite sile niso ubijalske. V naših avtomobilih se vedno moli rožni venec. Vožnje trajajo vedno po več ur in odgovor na molitev je jasen. Kdor gleda razbitine, vpraša po številu mrtvih. Mi pa, hvala Bogu, lahko povemo, da so le udarci in hud pritisk potnike priklenili na posteljo; otekline bodo pa tudi počasi izginile.

Spet sem v Mozambiku KATARINA TOMC, LAIŠKA MISIJONARKA, MOZAMBIK

Tukaj so me zelo lepo sprejeli. Občutek je tak, kakor da bi prišla domov. Tudi klima je ta prava. Sedaj malo dežuje, vendar je prijetno toplo. Za zdaj še ne vem, kaj bom počela, vidim pa, da bo dela dovolj. Kot glavno sem se zapičila v vrtec. Potreben je temeljite prenove, zato bom večkrat prosila za pomoč iz domovine. Kot so mi povedali, je v vrtcu 200 malčkov, prostor pa je velik za polovico manj otrok. Zgraditi bo treba nekaj novih stranišč, urediti prostor za jedilnico in delitev malice. Zamenjala se bo tudi streha na hiši, kjer stanujem, v moji sobi namreč zamaka. Kadar dežuje, imam podstavljeno vedro. Največji problem bo kupiti hrano za dekleta, ki

bodo bivala v internatu, ker se je zelo podražila. Država preživlja hudo krizo, zapirajo se podjetja, plače so nizke, ogromno je brezposelnih in lačnih. Od pekarne tudi ni pričakovati velikega dobička, ker država ne dovoli podražiti kruha, moka pa se je že podražila in se bo gotovo še. Toplo se priporočam tudi za denarno pomoč in molitve, za kar vam bomo jaz in tukajšnji otroci zelo hvaležni. Iskrena hvala otrokom in njihovim staršem iz župnije Križe pri Tržiču, ki so zbirali denar in šolske potrebščine. Vse sem prinesla in zdaj čakajo novih lastnikov. Naj bo za zdaj dovolj, pošiljam vam prisrčne pozdrave, naj vas ogrejejo sončni žarki in misel na misijone.

Novi avto kot most S. STERLE JOŽICA, MARIJINA SSESTRA ČUDODELNE SVETINJE, UKRAJINA

Z velikim veseljem vam sporočam, da sva s s. Ivančico dobili Škodo Yetti, ki nam jo je podarilo Misijonsko središče po dobroti mnogih darovalcev, ki jih najbrž ne bova spoznali prej kot v nebesih. Ko sem danes prvič sedla za volan, me je prešinila misel: "Gospod, daj srečno vožnjo in obilo blagoslova vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da se sedaj v novem avtu peljeva k ubogim." Gospod je pa res velik: Vse življenje delam brez plače, sedaj pa sedim v popolnoma novem avtu. To zmore samo Božja previdnost po mnogih sodelavcih. Naj vas vse Gospod obilno 16

blagoslovi in vam podari obilo svojih dobrot! Zjutraj sva bolnikom v vasi nesli sv. obhajilo. Torej je bil najin prvi potnik evharistični Jezus. Po poti pa sva srečali grkokatoliškega duhovnika in njegovo ženo, ki sta naju usmerila k njihovim župljanom, ki jih zaradi bolezni ni več v cerkev. Tako sva našli starega moža in ženo. Dogovorili smo se za praktično pomoč in za obisk duhovnika. Tako nama je novi avto že prvi dan omogočil srečanje z ubogimi, postal pa je tudi "most" med Jezusom in njegovimi najmanjšimi brati.


IZ ZALEDJA

Evropsko srečanje narodnih ravnateljev STANE KERIN

Na srečanju direktorjev Papeških misijonskih družb iz Evrope je bilo zbranih okoli 25 predstavnikov. Prvi dan smo poleg uvodnih pozdravov poslušali zanimivo predavanje o tem, kaj pravi Zakonik cerkvenega prava o misijonskem poslanstvu Cerkve. Misijonsko poslanstvo je temeljno poslanstvo Cerkve. To je dolžnost vsakega škofa. Predaval nam je rektor semenišča v škofiji Iasi. Drugi del dopoldneva je govoril pomožni škof iz iste škofije. Kljub pomanjkanju duhovnikov so se odločili, da bodo pošiljali duhovnike tudi v misijonske dežele. Njihova misel je bila, da če si pripravljen dajati, boš tudi prejel. Kljub majhnemu številu duhovnikov imajo misijonarje v Keniji, na Slonokoščeni obali, v Ekvadorju in Panami. Tudi semeniščnike pošiljajo za nekaj mesecev v misijonske dežele. Vse to pripomore k večjemu občutku, da je Cerkev ne samo nekaj lokalnega, ampak je vesoljna. Tako vesoljnost ni samo nekaj abstraktnega, ampak je zelo konkretna. Nadaljevali smo s predavanjem profesorja na teološki fakulteti prof. Wilhelm Danca. Pojavljajo se nova vprašanja v zvezi z evangelizacijo migrantov. Migranti so bili šok za dežele (morda bolje rečeno za ljudi v posameznih deželah), kamor so prišli. Srečanje različnih kultur, srečanje različnih pogledov na življenje. Zelo pomembno je, da imamo pred očmi ljudi, ne politike. Migranti nam prinašajo nov pogled na ljudi drugih veroizpovedi. Popoldan je bil predstavljen nov pogled na delo ene od Papeških misijonskih družb. Gre za družbo PUM, ki skrbi za animacijo za misijone. Govoril je Fabrizio Maroni. Do sedaj so bili odgovorni za izdajo revije OMNIS TERRA. Radi bi nekaj spremenili, naredili nov pristop k misijonski animaciji, da bi bili bolj vključeni nacionalni uradi.

Torek je bil namenjen predstavitvi načinov zbiranja sredstev za misijone. Misijonska središča imajo zanimive in različne pristope. Govorili smo zlasti o Misijonski nedelji, ki je nedelja solidarnosti vseh krajevnih Cerkva za vse Cerkve po vsem svetu. Več ali manj vsi pripravljajo material za sodelovanje pri maši. Velik poudarek je predvsem na animaciji. Pomembno je, da se vsak kristjan zave svoje odgovornosti za druge kristjane po svetu in da ne pozabimo na tiste, ki nimajo takšnih možnosti kot mi v Evropi. Sreda je bila namenjena ogledu Bukarešte in srečanju z nuncijem. Nuncij Miguel Maury Buendia, ki je bil nekdaj tajnik na nunciaturi v Sloveniji, se trudi, da bi imel dobre stike tudi s patriarhom Romunske pravoslavne cerkve, kar seveda ni vedno enostavno. Obiskali smo tudi grkokatoliškega nadškofa, ki je povedal veliko zanimivih stvari o življenju Cerkve v Romuniji. Naslednji dan je bil namenjen izmenjavi pogledov na delo narodnih direktorjev Papeških misijonskih družb. Ob misijonskem delu ne smemo izgubiti izpred oči, da je

pomembna tudi duhovna dimenzija. Sredstva zbiramo predvsem zaradi notranjega vzgiba. Ker smo kristjani, pomagamo bratom in sestram po vsem svetu. Nismo samo ena od humanitarnih ali nevladnih organizacij. Pri delu za misijone mora biti prisotna strast, navdušenje za to delo, k čemur nenehno vabi tudi papež. Misijoni so eden od temeljev pastoralnega dela. Ne gre za širjenje vere, kot jo mnogi razumejo (največkrat razmišljamo o nekem nasilnem pokristjanjevanju), ampak gre za sočutje do ljudi, bratov in sester po vsem svetu. Veliko je bilo govora o formaciji duhovnikov, tudi o formaciji redovnih skupnosti za misijonsko delo. To ni vedno enostavno. Vedno je nevarnost, da se znajdemo v začaranem krogu, ko bomo skrbeli samo zase, za svojo domačo Cerkev, ne pa za vesoljno Cerkev. Tipično za takšno razmišljanje je, da govorimo, da so misijoni v moji škofiji. To ni ravno čut za soodgovornost za vesoljno Cerkev. Verjetno se bo v prihodnje veliko govorilo tudi o razmerju med zbiranjem darov in pomembnostjo duhovne dimenzije pri delu za misijone. 17


IZ ZALEDJA

Slovenski kulturni praznik na Dobrovi MAGDALENA TEHOVNIK

Letos smo ob slovenskem kulturnem prazniku člani Kulturnega društva Dobrova za vse ljubitelje lepega pripravili dva kulturna dogodka. 4. februarja zvečer je Gledališka skupina KUD Dobrova v režiji Francija Končana v Kulturni dvorani na Dobrovi odigrala gledališko predstavo Sleparja v krilu, avtorja Kena Ludwiga. Prisotni smo se lahko izvrstni komediji od srca nasmejali. Na predvečer praznika pa smo pripravili kulturno prireditev z naslovom DOBROTA - najvišja stopnja kulture, kjer smo spoznavali življenje na Madagaskarju in delo enega največjih kulturnikov tega časa, če razumemo kulturo, kot pravi razlaga besede v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, da je to skupek dosežkov in vrednot človeške družbe, in

te je zagotovo dosegel tisti, ki najrevnejšim pomaga z vsemi svojimi močmi, to je Peter Opeka. Na prireditvi so nastopili Otroška folklorna skupina, plesno društvo Panorama, Mešani pevski zbor, tercet in kvartet flavt Glasbene šole Emil Adamič in Godba Dobrova–Polhov Gradec. Prisotne je nagovoril tudi župan Franc Setnikar. Ob obeh dogodkih smo zbirali denarne prispevke za podporo slovenskemu misijonarju, ki deluje med najrevnejšimi na Madagaskarju. S tem nismo proslavili samo zelo dobrodošlega prostega dne sredi napornega delavnika, pač pa smo kulturi dali še nekoliko višji pomen. Po prireditvi je v dvorani potekalo prijetno druženje ob pijači in prigrizku, ki so ga pripravili člani društva.

Voščilo Dragi misijonarji in misijonarke ter vsi misijonski prijatelji in prijateljice, ni še Velika noč a zagotovo bo. Ta čas nas postavlja v pričakovanje, ki je najlepše, najbolj polno življenja, kot pomlad, ki nas obdaja. Z misijonskim poslanstvom je podobno, je vedno med že in še ne, zato je tako simpatično, je življenje Cerkve. Želim vam, da bi to doživljali v vsej globini in se vedno zavedali, da Veliki petek je del našega življenja, ne pa smisel, le ta je v Veliki noči. Naj bo ta zavest močna, tako močna, da boste vse zmagali in bo zaživela Velika noč. Velikokrat le kot predokus, po katerem bo treba spet na delo, v dolino, enkrat pa bo zagotovo dokončna. Blagoslovljene praznike! uredništvo Misijonskih obzorij in Misijonsko središče Slovenije

18

čestitamo jubilantom 75 let življenja

Janez Mihelčič, jezuit, rojen 13. maja 1942 v Radovljici. V misijone je odšel 11. septembra 1968. Deluje v Kirgiziji.

65 let življenja

S. Dorica Sever, Frančiškanka Marijina misijonarka, rojena 19. maja 1952 v Murski Soboti. V misijone je odšla leta 1983. Deluje v Kanadi med Inuiti.

65 let življenja

Lojze Podgrajšek, jezuit, rojen 3. junija 1952 v kraju Sv. Kunigunda na Pohorju. V misijone je odšel 13. septembra 1976. Deluje v Malaviju.

55 let življenja

S. Zvonka Mikec, salezijanka, rojena 14. maja 1962 v Šentrupertu pri Novem mestu. V misijone je odšla 23. junija 1991. Deluje v Mozambiku.

50 let življenja

S. Marta Meško, Marijine sestre čudodelne svetinje, rojena 17. maja 1967 v TurjuZakarpatje. V misijone je odšla 2. maja 2005. Deluje v Ukrajini.

30 let življenja

Matevž Strajnar, laiški misijonar, rojen 24. junija 1987 v Ljubljani. V misijone je odšel 13. julija 2015. Deluje na Madagaskarju.

35 let dela v misijonih

S. Veronika Nose, usmiljenka, rojena 9. januarja 1948 v Šentvidu pri Stični. V misijone je odšla 4. junija 1982. Deluje v Turčiji.


Darovi objavljenih so na naš račun prispeli do 7. 3. 2017. Hvala vsem.

DAROVI – HVALA TRIKRALJEVSKA AKCIJA | župnije: Babno Polje, Bakovci, Batuje, Begunje na Gor., Begunje pri Cerknici, Brezno, Brežice, Brusnice, Bučka, Cerknica, Čatež ob Savi, Črešnjevec, Črniče, Dramlje, Dravograd, Grad, Homec, Hotič, Ig, Ivančna Gorica, Kamnik, Kidričevo, Kisovec, Koroška Bela, Košana, Kranjska Gora, Kresnice, Krka, Leskovec pri Krškem, Litija, Ljubljana-Dravlje, Ljubljana-Kašelj/ Zalog, Ljubljana-Koseze, LjubljanaPolje, Ljubljana-Rakovnik, Ljubljana-Šiška, LjubljanaZadobrova, Lokavec, Makole, Maribor-Sv.Marija, Maribor-Tezno, Mokronog, Mošnje, Naklo, Nevlje, Novo Mesto - Sv. Janez, Stolna župnija Novo Mesto, Pečarovci, Petrovče, Pirniče, Podbrezje, Podnanos, Podzemelj, Polica, Polzela, Prečna, Preddvor, Predloka, Pregarje, Prem, Preserje, Preska, Ptuj - Sv. Jurij, Ptujska Gora, Rače, Radenci, Rakitna, Ribnica, Rodik, Sela pri Kamniku, Sevnica, Slivje, Sodražica, Stari trg pri Ložu, Stomaž, Strunjan, Suhorje, Sv. Andraž nad Polzelo, Sv. Gregor, Sv. Martin na Pohorju, Sv. Peter pri Mariboru, Sv. Rupert v Slov. Goricah, Sv. Trojica v Slov. Goricah, Sv. Vid pri Ptuju, Šentjošt nad Horjulom, Šentvid pri Stični, Škofljica, Šmarjeta, Šmartno pod Šmarno Goro, Št. Ilj pri Velenju, Štjak, Tržič, Vavta Vas, Velika Dolina, Velike Poljane, Veržej, Vipavski Križ, Vir, Vodice, Vojnik, Vrabče, Vransko, Vrhnika, Zagorje, Zreče, Želimlje | posamezniki: Brišar Valerija, Cerar Miha, Frančiškanski Samostan Brezje, Glavaš Kristina, Kopriva Silvester, Mohorko Marija, N.N., Prelc Martin, Ramovš Marija, Selan Jurij, Škrjanec Barbara, Udir Nataša, Windschnurer Milan, žup. Karitas Kranj-Šmartin | ADVENTNA AKCIJA | župnije: Ajdovec, Apače, Artiče, Avče, Bakovci, Batuje, Begunje na Gorenjskem, Begunje pri Cerknici, Boštanj, Bovec, Branik, Brestanica, Brezno, Brezovica, Brežice, Brje, Brusnice, Bučka, Bukovica, Cankova, Celje - Sv. Cecilija, Cerkno, Cirkovce, Col, Čadram-Oplotnica, Čatež ob Savi, Čemšenik, Črni Vrh nad Idrijo, Črniče, Dekani, Dobje, Dol pri Ljubljani, Dolenci, Domžale, Dornberk, Dravograd, Fram, Galicija, Golo, Gomilsko, Goriče, Gornja Ponikva, Gornji Grad, Gotovlje, Grad, Gradno, Grgar, Griže, Hajdina, Hoče, Homec, Hotič, Hrpelje-Kozina, Ig, Ihan, Ivančna Gorica, Izola, Jarše, Javorje nad Šk. Loko, Jelšane, Jezersko, Kalobje, Kamnik, Kanal, Kapela pri Radencih, Kapla na Kozjaku, Kidričevo, Kisovec, Kobarid, Kočevska Reka, Koper, Koroška Bela, Košana, Kranj – Šmartin, Kranjska Gora, Krašnja, Kresnice, Krka, Krkavče, Krško, Ledine, Lendava, Leskovec pri Krškem, Litija, Ljubljana - Sv. Trojica, Ljubljana-Črnuče, Ljubljana-Kašelj/ Zalog, Ljubljana-Kodeljevo, Ljubljana-Koseze, Ljubljana-Polje, Ljubljana-Rakovnik,

Ljubljana-Rudnik, Ljubljana-Sv. Peter, Ljubljana-Šiška, LjubljanaŠtepanja Vas, Ljubljana-Vič, Ljubljana-Zadobrova, Ljutomer, Loče pri Poljčanah, Log pod Mangartom, Lokavec, Lokev, Makole, MariborPobrežje, Maribor-Sv.Janez Krstnik, Maribor-Tezno, Marijino Celje, Matenja Vas, Medana, Mokronog, Most na Soči, Mošnje, Motnik, Muta, Naklo, Nevlje, Notranje Gorice, Nova Cerkev, Nova Gorica – Kapela, Nova Gorica - Kr. Odrešenik, Nova Oselica, Novo Mesto - Sv. Janez, Novo Mesto-Sv. Lenart, Novo Mesto-Šmihel, Stolna župnija Novo Mesto, Olimje, Orehek pri Postojni, Ovsiše, Pečarovci, Pirniče, Pišece, Podbrezje, Podgorje, Podgorje pri Slov. Gradcu, Podkraj, Podmelec, Podsreda, Podzemelj, Polenšak, Polhov Gradec, Polica, Poljčane, Polšnik, Portorož, Prečna, Predloka, Preserje, Prevalje, Prihova, Prvačina, Ptuj - Sv. Ožbalt, Ptujska Gora, Rače, Radeče, Radenci, Radomlje, Radovica, Rakitna, Rateče-Planica, Ravnica, Razbor pri Slovenj Gradcu, Reteče, Ribnica, Ribnica na Pohorju, Rob, Ročinj, Rogaška Slatina, Rova, Rovte, Sela pri Kamniku, Sežana, Skomarje, Slavina, Slivje, Slivnica, Slovenj Gradec, Soča, Sodražica, Solkan, Spodnja Idrija, Spodnja Polskava, Spodnja Sv. Kungota, Središče ob Dravi, Srednja vas v Bohinju, Srpenica, Stara Loka, Stara Oselica, Stomaž, Stoperce, Stopiče, Stranice, Stranje, Strunjan, Sv. Andraž v Slov. Goricah, Sv. Anton v Slov. Goricah, Sv. Benedikt v Slov. Goricah, Sv. Bolfenk v Slov. Goricah, Sv. Duh - Veliki Trn, Sv. Jakob v Slov. Goricah, Sv. Jedert nad Laškim, Sv. Jurij v Prekmurju, Sv. Križ – Gabrovka, Sv. Križ nad Jesenicami, Sv. Križ-Podbočje, Sv. Kunigunda na Pohorju, Sv. Lovrenc na Dravskem Polju, Sv. Marija v Puščavi, Sv. Martin na Pohorju, Sv. Ožbalt ob Dravi, Sv. Peter pri Mariboru, Sv. Rupert v Slov. Goricah, Sv. Tomaž pri Ormožu, Sv. Vid nad Cerknico, Svibno, Šempas, Šempeter pri Gorici, Šempeter v Savinjski Dolini, Šenčur, Šentjanž, Šentjošt nad Horjulom, Šentlambert, Šenturška Gora, Šentvid pri Grobelnem, Škocjan, Škocjan pri Turjaku, Škofja Loka, Škofljica, Šlovrenc, Šmarje pri Kopru, Šmarjeta, Šmartno ob Dreti, Šmartno pod Šmarno Goro, Šmartno pri Litiji, Šmiklavž pri Slov. Gradcu, Špitalič, Štanjel, Štjak, Tišina, Trata - Gorenja vas, Trstenik, Trzin, Tržič, Tunjice, Unec, Ustje, Vavta vas, Velenje - Bl. A. M. Slomšek, Velenje - Sv. Marija, Velenje-Sv.Martin, Velika Dolina, Velike Lašče, Veliki Gaber, Vipavski Križ, Vodice, Voglje, Vojnik, Volče, Vrabče, Vransko, Vrhpolje, Vrtojba, Zavrč, Zgornji Leskovec, Zreče, Želimlje, Žetale | posamezniki: Berden Nataša, Furlan, Joželj Srečko, Kopriva Silvester, Košir Melita, N.N., Škrjanec Barbara, Zagoranski Vera, Zanjkovič Ivan | MIVA | župnije: Dornberk, Ljubljana-Barje, Ljubljana-Bežigrad,

Polica, Stara Loka, Sv. Ema, Sv. Urban – Destrnik, Šentrupert, Št.Peter-Otočec, Velenje - Bl. A. M. Slomšek, Vrhpolje, Zagorje | posamezniki: Buhvald Amalija, Hojs Judita, Kokot Branka in Franc, Kolbl Jernej, Pirih Marija, Pšeničnik Marjana, Siter Benjamin in Saša, Strmčnik Lidija, Vrečar Robert | SKLAD ZA LAČNE | posamezniki: Bratuša Andrej, Golob Martin, Kravos Stojan, Lopatič Karel, Medvešek Viljem, Motaln Betka, Munda Alojzija, Murko Ana, N.N., Ojsteršek Lidija, Pisk Tomaž, Puntar Erika, Ramovš Marija, Suhoveršnik Sabina, Šiško Stanislav, Tajnikar Matej, Topler Iztok, Žabjek Marija Magdalena | SOCIALNO ZAVAROVANJE MISIJONARJEV | župnija Ljubljana-Ježica | Gorjan Katarina | ZA GOBAVCE | posamezniki: Albatros - Pro D.O.O., Bernost Gregor, N.N. | ZA MADAGASKAR | posameznika: N.N., Sušnik Janez | SKLAD ZA MISIJONE | župnije: Kostanjevica na Krki, Stranice, Šebrelje, Vransko, Železniki | posamezniki: Ambrožič Lucija, Babnik Minka, Blažič Mihael, Bojc Tomaž, Brezovnik Janez, Dolinar Sabina, Frančiškanski Samostan, Ham Alenka, Humar Metoda, Iršič Andrej, Kokovnik Zofija, Konda Martina, Kotnik Ambrož, Kovšca Tončka, Kozole Cvetka, Kralj Slavka, Kranjc Ivan, Lah Pavla, Linasi Tadej, Lorber Petra, Magdič Olga, Mernik Zinka, Mikulin Olga, Morelj Darja, N.N., Oblak Marija, Omahna Jerica, Paškič Ilija, Pavlovič Lucija, Petrič Matija, Pirc Dragica, PonikvarZorko Pavla, Rihtar Helena, Rott Cindro Barbara, Saksida Blaž, Schwarzbartl Tomaž Ervin, Skok Tine, Slokar Darja, Snoj Irena, Sovič Magdalena, Suhadolčan Franci, Sušnik Slavica, Štrancar Marjeta, Štrukelj Frančiška, Urbančič Marija, Zafošnik Matej, Zalokar Terezija | ZA ŠOLANJE BOGOSLOVCEV | Mrzel Slavka | VODNJAKI-MALAVI | posamezniki: Albatros - Pro D.O.O., Lavrenčič Mitja | LENČKOV SKLAD | župniji: Cirkovce, Kranj Drulovka/Breg | posamezniki: Loboda Marjan, Marolt Jože, Mejak Giliola in Alma, Štemberger Anica, Žveplan Ozvatič Marija | MAŠNE INTENCIJE | župnija Stari Trg Pri Ložu | Rihar Veronika | CIKLON MADAGASKAR | N.N. | MATANGA-DAR UPANJA | posamezniki: Grošelj Izidor, Jerovšek Jure, Podobnik Jožica, Stambuk Igor, Vehovar Darinka | DROBIŽ ZA RIŽ | Šubic Ida | ZA BEGUNCE | Nagode Maja | JOŽE ADAMIČ | posamezniki: Burger Alenka, Kocmur Petra, Lah Benjamin, N.N. | P. HUGO DELČNJAK | posameznika: Jemec Zofija, Strajnar Jurij | S. VIDA GERKMAN | posamezniki: Lenassi Franc, Sitar Antonija, Vindiš Dominika | JOŽE MLINARIČ | župnija Koper - Sv. Marko | Kvaternik Tomaž | S. VESNA HITI | župnija Ljubljana-Polje | posamezniki: Blejec Marija, Kunc Vinko, Velepič Anica | TONE KERIN | župniji: Ljubljana-Črnuče, Stari Trg pri Ložu | posamezniki: Albatros

- Pro D.O.O., Hrovat Olga in Franjo, Kern Jože, Knavs Marija, Koncilija Joži, Lah Benjamin, Lokar David, N.N., Pompe Anica, Rozman Erika, Šušteršič | P. VLADIMIR KOS | župnija Koper - Sv. Marko | JANEZ KRMELJ | župniji: Stari Trg ob Kolpi, Zagorje | posamezniki: Agrometal D.O.O., Bolta Marko, Dolinar Sabina, Kolander Tadeja, N.N., Perčič Marija, Ramovš Vera, Ravnikar Marija, Sušnik Janez, Vrabec Marko, Zgubič Evgen | MATEVŽ STRAJNAR | N.N. | S. ANDREJA GODNIČ | posamezniki: Bešter Helena, Lah Benjamin, Pirc Dragica, Štuhec Msgr.Dr. Ivan | DANILO LISJAK | župnija Koper - Sv. Marko | posamezniki: Albreht Ivan, Blejec Marija, Bonuti Hajdinjak Kamila, Kette Lucija, Krevelj Branko, Logar Marija, N.N., Novi Glas – Gorica, Sušnik Janez | Vilko Poljanšek | župnija Koper - Sv. Marko | TOMAŽ MAVRIČ | župnija Šmartno pod Šmarno Goro | posameznika: Blažič Gašper, Malalan Nika | S. ZVONKA MIKEC | posamezniki: Hrovat Olga in Franjo, Muller Marija, Murn, Ravnikar Marija | MISIJONARKE MATERE TEREZIJE | posamezniki: Kranjc Rafael, N.N. | S. TADEJA MOZETIČ | posameznici: Bonuti Hajdinjak Kamila, Rudež Lučka | JANEZ MESEC | župniji: Miren, Stari Trg pri Ložu | posamezniki: Krašna Igor, N.N., Pisk Tomaž, Šimnic Apolonija, Žugelj Anton | PEDRO OPEKA | posamezniki: Bohak Ivan, Bole Lilijana, BriškiPollak Ana, Družina D.O.O., Gostiša Ladislav, Ješovnik Simona, Karlin Gabrijela, Kette Lucija, Kogej Renata, Kordiš Rozalija, Kosmač Janko, Kunc Vinko, Lah Benjamin, Leskošek Dr. Franc, Mavhar Matjaž, Mežnar Klavdija, N.N., Naš Dom San Justo, Novi Glas – Gorica, Pavlič Frančiška, Prepadnik Sebastijan, Rajh Danilo, Remše Matija, Rott Cindro Barbara, Rus Valerija, Sušnik Janez, Šef Manja in Tone, Šegula Zdenka, Tehovnik Luka, Verbič Karel, Zgonc Marija | P. JANEZ MLAKAR | Muller Marija | P. STANKO ROZMAN | Ravnikar Marija | S. JOŽICA STERLE | posameznici: Ivančič Angela, Vindiš Dominika | P. MARTIN KMETEC | župniji: Koper - Sv. Marko, Stari Trg pri Ložu | Polenšek Marija | S. MARJETA ZANJKOVIČ | posameznika: N.N., Skandali Dragan | S. BOGDANA KAVČIČ | posameznika: Albreht Ivan, N.N. | LUCIJA ČUK | posamezniki: Cej Vesna in Damjan, N.N. | S. TEREZIJA PAVLIČ | Rozman Jerica | P. LOJZE PODGRAJŠEK | posamezniki: Povh Jože, Prodnik Jadranka, Vodušek Jože in Milena | S. ZORA ŠKERLJ | Raspor Franc | S. LJUDMILA ANŽIČ | posameznici: Dakskobler Ljudmila, Lazar Jožica | S. BARBARA PETERLIN | posamezniki: Kunc Vinko, Mežan Olgica, Pšeničnik Marjana | MISIJON CRIPAM-BRAZILIJA | posamezniki: Muller Horvatič Ingrid, Volčič Barbara, Zeme Anja | P. MIHA MAJETIČ | župnija Koper - Sv. Marko | Rihar Veronika | S. SLAVKA CEKUTA | Lah Benjamin | MARIJINE SESTREKIJEV | Platiša Ivan

19


Pustna sobotna iskrica presegla vsa pričakovanja Letošnja že 15. pustna sobotna iskrica v organizaciji Radia Ognjišče je v soboto, 25. februarja, presegla vsa pričakovanja in podrla vse dosedanje rekorde. Dobrotniki so zbrali 118.852 evrov, kar bo omogočilo vsakodnevno prehrano lačnim dijakom velikega šolskega centra v misijonskem središču v Gambeli v Etiopiji. Ob tem se v Misijonskem središču Slovenije iskreno zahvaljujemo Radiu Ognjišče, Zavodu Sv. Stanislava in vsem prostovoljcem, predvsem pa dobrotnikom, ki so darovali v ta plemeniti namen. HVALA!

Misijonska obzorja april 2017  

Misijonska obzorja osveščajo in seznanjajo ljudi v Sloveniji z delom in projekti v misijonskih deželah. Revija je pomembna tudi zaradi med c...

Misijonska obzorja april 2017  

Misijonska obzorja osveščajo in seznanjajo ljudi v Sloveniji z delom in projekti v misijonskih deželah. Revija je pomembna tudi zaradi med c...

Advertisement