Page 1

Nedokončen in nelektoriran tekst

Miloš Ivančič

Medijske manipulacije


Nedokončen in nelektoriran tekst

Miloš Ivančič

Medijske manipulacije

Koper, 2013


Nedokončen in nelektoriran tekst

Vsebina Novinarska vprašanja in odgovori .......................................................... 5 Priprava na delo ...................................................................................................... 6

Manipulacija ............................................................................................. 13 Samomanipulacija ................................................................................... 20 Kako spoznati in razumeti medije....................................................................... 22

Oblastniki .................................................................................................. 33 Čigavi so meniji........................................................................................ 41 Kako se zavarovati pred vplivom propagande ................................................. 22

Kdo je kdo ali kaj ..................................................................................... 61 Mediji......................................................................................................... 33 Novinarji ................................................................................................... 64 Voditelji ..................................................................................................... 71 Uredniki .................................................................................................... 72 Blogerji ...................................................................................................... 75 Medijski vratarji ....................................................................................... 76 Zvezdništvo .............................................................................................. 80 Temelji javnega obveščanja .................................................................................. 84 Aktualnost .............................................................................................................. 88 Ažurnost ................................................................................................................. 94 Razvrščanje prispevkov ........................................................................................ 96 Objektivnost ......................................................................................................... 103 Kritičnost .............................................................................................................. 128 Politična propaganda .......................................................................................... 136 Oglasna propaganda ........................................................................................... 142

Medijske manipulacije .......................................................................... 150 Deli in vladaj ........................................................................................................ 158 Pranje možganov ................................................................................................. 162 Kisanje možganov ............................................................................................... 176 Zasvojenost........................................................................................................... 180 Strah ...................................................................................................................... 182 Laž ......................................................................................................................... 192 Stereotip ................................................................................................................ 206 Molk ...................................................................................................................... 208 Spreminjanje zgodovine ..................................................................................... 215 Zavajanje............................................................................................................... 222

Papir se pusti pisati ............................................................................... 241 Avtor o delu in sebi ............................................................................................. 244


Nedokončen in nelektoriran tekst

Novinarska vprašanja in odgovori  Kaj? Medijska manipulacija.  Kje? Pri nas v Sloveniji in povsod po vsem svetu.  Kdaj? Od nekdaj, pa tudi ali zlasti sedaj.  Kdo? (Koga?) Politiki, oblastniki, domači in tuji, kapital, vlade in njihovi mediji; vmes novinarji, na drugi strani pa njihovi bralci, poslušalci in gledalci.  Kako? Na razne prefinjene in grobe načine: z lažmi, zavajanjem, ustrahovanjem, vojno …  Zakaj? Zaradi želje po čim večji oblasti in bogastvu. Slovenija je mala, a je na geostrateškem križišču Evrope, ima gozdove, vodo pa tudi ubogljive, verne in delavne ljudi, potomce Butalcev … pa še marsikaj. Pa še to: Za to kar se dogaja v medijih niso krivi novinarji, vsaj neposredno, ampak politiki in njihovi gospodarji, predvsem pa tudi tisti vmesno sloj ritoliznokov v državni birokraciji, sodstvu, gospodarstvu, celo paše zlasti v verskih institucijah, ki so za lastne koristi pripravljeni izdati profesionalna načela in moralne vrednote.

5


Nedokončen in nelektoriran tekst

PRIPRAVA NA DELO Marsikdo soglaša s trditvijo, da se danes z ljudmi veliko bolj manipulira, kot nekoč, ko se je reklo, da se lahko z besedami iz prižnic pripelje žejne ljudi čez reko, da se to neprimerno bolj zakrito in učinkovito počne s pomočjo medijev. Nekateri trdijo, da to ni sploh ni res, saj vendarle živimo v svobodi in demokraciji, večine pa to sploh ne zanima. Zakaj pa bi jih, saj že od pamtiveka nekateri prepričujejo ostale da imajo le oni prav, da so najpametnejši, da jim verjamejo, tudi če ne razumejo, da bodo le tako živeli pošteno, obogateli, postali mogočni in celo večno živeli. Nekoč so ljudi celo prepričali, da je zemlja ploščata, da je z nje treba iztrebiti cele narode ali rase. Vendar celo stoletja po odkritjih, da je zemlja okrogla, so v petih letih druge svetovne vojne in še malo po nji pobili več kot sedemdeset milijonov ljudi. Ampak to ni bil konec konca. Včasih imam občutek, da ne samo posamezniki, ampak cele množice ljudi čakajo, da bi jih kdo popeljal v pravični boj in novo klanje Zakaj , ker so zmanipulirane. Po drugi strani pa sem v absurd svojemu novinarskemu poslanstvu zadovoljen, da ljudji vedno manj zaupajo, torej tudi verjamejo medijem. Na lestvici zaupanja v organizacije in institucije, ki jo objavljajo raziskovalci javnega mnenja tonejo mediji vedno bolj na dno. Ljudem se torej vendarle odpirajo oči, mojim novinarskim kolegom pa očitno vedno bolj zapirajo. Točneje: jim jih zapirajo, a za to so tudi sami krivi. Začnimo iskati odgovore na vprašanja, najprej kaj so to medijske manipulacije. Preprost odgovor je načrtno zavajanje ljudi. In če preskočimo kakšno vprašanje ali odgovor, ki se bo kasneje kar sam pojavil, pa si, zato da razvijemo našo obrambo, postavimi najpomebnejše: kako se manipulira z ljudmi? Nekoč smo mladi novinarji, ko smo se pripravljali na pisanje in iskali odgovore na vprašanja, najprej pobrskali po svoji glavi in zapiskih, nato povprašali starejšega kolego pa celo tudi mlajšega, naročili dokumentaciji njihove časopisne izrezke in mogoče še kakšno 6


Nedokončen in nelektoriran tekst

knjigo, nato pa še poklicali dobrega poznavalca, informatorja. Danes je to veliko enostavneje: klikneš ikono spletnega brskalnika in nato v vrstici za iskanje napišeš nekaj besed, npr.: mediji manipulacija, ter pritisneš tisto večjo tipko s prelomljeno puščico, nato pa lahko cel dan iščeš in bereš to kar se ti prikaže. Meni se je takoj po Wikipediji pokazal Noam Chomsky – in njegovih 10 načinov manipulacije. Kar večkrat jih lahko najdete in v vseh jezikih in kdo ve katera je najbolj verodostojna. Poglejmo tole na kratko povzeto v slovenščini: 1. PREUSMERJANJE POZORNOSTI – Javnosti je treba preusmerjati pozornost od pomembnih problemov k nepomembnim tako, da jih preplavljaš z nepomembnimi informacijami, da se ljudje ne bi zanimali za temeljna védenja in razumevanje sveta. 2. USTVARJANJE PROBLEMA – Ustvariti je treba problem, da se del javnosti nanj odzove, vi pa ponudite rešitev. 3. POSTOPNOST SPREMEMB – Da bi javnost sprejela nek nesprejemljiv ukrep, ga je treba uveljavljati postopoma. Spremembe, ki se jih vpeljuje hitro, lahko povzročijo upor. 4. ODLAGANJE – Javnost je treba pravočasno pripraviti na nepriljubljene spremembe, tako da se jih napove dolgo vnaprej. Ljudje naj ne začutijo takoj teže sprememb. 5. UPORABA OTROŠKEGA JEZIKA – Ko se odrasle naslavlja tako, kot da bi se govorilo z otroki, lahko dosežemo dva koristna učinka: občinstvo potlači svojo kritično zavest in sporočilo dobi večjo moč vpliva na ljudi. 6. ZBUJANJE ČUSTEV – Zloraba čustev je klasična tehnika, ki pomaga pri sprožanju kratkega stika v razumni presoji. Uporaba čustvenega registra omogoča dostop do nezavednega, kamor je potem mogoče 7


Nedokončen in nelektoriran tekst

vpeljevati ideje, želje, skrbi, bojazni ali prisile ali pa spodbujati določena dejanja. 7. NEVEDNOST – Revnejšim slojem je treba preprečiti dostop do razumevanja mehanizmov za manipulacijo nad njihovo lastno privolitvijo. Kakovost izobraževanja nižjih družbenih slojev naj bo čim bolj povprečna in slaba, da prepad med znanjem nižjih in višjih slojev ostane nepremostljiv. 8. POVELIČEVANJE NEUMNOSTI – Javnost je treba spodbujati, naj čim bolj sprejema povprečnost. Ljudi je potrebno prepričati, da je modno biti neumen, vulgaren in neveden. Istočasno je treba zbujati odpor do kulture in znanosti. 9. USTVARJANJE OBČUTKA KRIVDE – Posameznika je treba prepričati, da je zgolj in samo on kriv za lastno nesrečo zaradi pomanjkljivega znanja, svojih omejenih sposobnosti ali lastne lenobe. Posameznik se bo tako podcenjeval, sebe bo imel za krivega in se odrekel boju proti pravim vzrokom svojega stanja, namesto da bi se uprl ekonomskemu sistemu. 10. ZLORABA ZNANJA – Hiter razvoj znanosti je v zadnjih 50-ih letih ustvaril rastoč prepad med znanjem, ki ga ima javnost in tistim, ki ga posedujejo ter uporabljajo vladajoče elite. Kako lepo v rokavicah to počnejo v Ameriki, a ne? V Ameriki ni vojne, so pa marsikje po svetu. Te ne nastanejo same po sebi ali zaradi nekega virusa, kot na primer epidemije gripe. Velika večina ali vse večje so bile v interesu tistih, ki so hoteli vladati svetu, še bolj obogateti, še bolj nakopičiti svoj kapital itd., torej Združenih držav Amerike, kjer ni vojn. Ljudje se ne pobijajo kar tako, ampak jih moraš prepričat, pripraviti in nato spodbujati, da koljejo vojake pa tudi ženske in otroke kolikor je le v njihovi moči. Hitler je vedel kako: »Dojemljivost množic je zelo omejena in 8


Nedokončen in nelektoriran tekst

njihov razum je šibek. Obenem pa ljudje tudi hitro pozabljajo. Ker je tako, se mora vsaka zares učinkovita propaganda omejiti na peščico najnujnejših zadev, ki jih mora izražati z jedrnatimi, stereotipnimi formulami. Široke ljudske množice se dajo lažje spriditi v globljih plasteh svoje čustvene narave kakor pa zavestno ali hote, zato v primitivni preproščini svojega duha laže nasedajo debelim lažem kakor majhnim, saj sami v drobnih rečeh pogosto lažejo, a bilo bi jih sram lagati in slepariti na veliko. Njim samim nikoli ne bi prišlo na misel, da bi skovali kakšne kolosalne laži, zato tudi ne verjamejo, da bi lahko drugi nesramno pačili resnico. Od debele, nesramne laži vedno nekaj ostane, celo tedaj, če ji pridejo na sled.« Ta »znanost« obvladovanja množic pa hitro napreduje. Nekdanji uslužbenec Cie Robert Bear je priznal, da so pri rušenju Jugoslavije podkupovali tako politike kot tudi novinarje, in za uredništva kar oni pisali tekste s katerimi so ščuvali narode med seboj in rušili gospodarski in politični sistem. V Sloveniji naj bi po milijon dolarjev dobila dva novinarja. Eden od snovalcev tega »posla« dr. Michael Parenti pa je dejal, da je treba pri tem rušenju uporabiti tudi ultranacionalistične in fašistične stranke. Nemški novinar dr. Uldo Ulfkotte, je kmalu po spopadih v Ukrajini javnosti sporočil, da bo napisal knjigo, kako so ga učili lagati in še drugače manipulirati, da bi z lažmi o dogodkih v Ukrajini in o Rusih pomagal pripraviti javno mnenje na novo vojno proti Rusiji. Jaz sem kot odgovorni urednik izkusil le hladno vojno, razpad Jugoslavije in tako imenovano slovensko vojno, po kateri sem padel v vrtinec neke nove hladne vojne, kraje, korupcije in vsestranskega razvrednotenja, s katero se tista hladna vojna pred padcem berlinskega zidu sploh ne more primerjati. Zgodovinsko bi jo mogoče s padcem Rimskega imperija v kateri niso glavne vloge igrali barbari ampak množični mediji. Doktor fizike, psiholog in mojster za dvig mentalnih sposobnosti Yuri Yatsko je ob analizi velike begunske krize ta proces tako pojasnil: „Najprej je bil preko medijev in družbenih omrežij ustvarjen močan informacijski pritisk, ki je razlagal: tukaj je 9


Nedokončen in nelektoriran tekst

slabo, ni demokracije, človekovih pravic, ljudje so nezadovoljni. Ni važno, kakšna so bile dejanske razmere. Libija je denimo imela življenjski standard in socialne pravice, ki bi jim lahko konkuriralo zgolj nekaj najbolj razvitih držav v Evropi. Kljub temu je bilo v tamkajšnji družbi ustvarjeno določeno negativno mnenje. Za državo, kot je bila Libija, je bilo to premalo za začetek umetne revolucije. V ta namen je nastopila relativno majhna skupina posebej izurjenih ljudi. Ker je država velika, je bilo potrebno ustvariti nezadovoljstvo na lokalni ravni. Ko sta ustvarjeni informacijska podlaga in določena kritična masa ljudi, se namreč sproži zanimiv naraven proces, ki ga imenujemo avtosinhronizacija.“ Pripravo ljudi na to, da sprejemamo ukrepe oblasti, novo oblast, izkoriščanje in celo vojne, opravijo mediji in pri tem seveda sodelujejo tudi novinarji, zato me je tudi sram, da sem novinar da sodim v kategorijo številnih mojih kolegov, ki so to počeli ali še počnejo. In ker nočem biti tak kot tisti prodani, sem se odločil, da vas o tem tudi podučim. Vse velike besede mednarodne politike, zlasti tiste, ki prihajajo iz Amerike so velik »blef«, da tak kot je govorjenje pri njihovi najbolj priljubljeni igri poker. Svoboda in pravice nanjo so omejena z denarjem ali interesi tistih ki imajo denar. Kakšno pravico do samoodločbe narodov imajo Palestinci ali Kurdi, ki se že desetletja borijo za svojo državo? Kakšno pravico do lastne zemlje imajo Indijanci? Kakšne pravice pred sodiščem imajo ali kako jih lahko uresničijo tisti, ki imajo ogromno denarja na najboljše odvetnike in oni ki nimajo? Pa ne samo v Ameriki, ampak tudi pri nas. Pri nas so skorajda vsi tajkuni oproščeni, seveda v razmerju s politično močjo, v Ameriki pa med stotinami usmrtitvami pa ni nobenega bogataša, pa čeprav so praviloma objestni bogataši bolj nagnjeni h kraji in kriminalu, kot tisti delavni. Blef je tudi demokracija. Že pri starih Grkih je bila samo za svobodnjake, ne pa za sužnje, pri Rimljanih pa samo za Patricije. Da, ideje o demokraciji, svobodi, enakosti, pravičnosti so lepe in velike pa nikoli se ne smemo nehati boriti zanje, vendar ne za take, kot nam 10


Nedokončen in nelektoriran tekst

jih vsiljujejo oblastnik in njihovi mediji. Sedaj je beseda demokracija pesek v oči ali nova religija za množice, ki ne vidijo dlje od supermarketa, saj gre za demokracijo zmanipuliranih množic. Avstralski aktivist Jeff Sparrow je vso propagandno gonjo proti komunizmu in njen končni cilj tako le opredelil: »Vse kar smo se bali pri komunizmu, da bomo zgubili hiše, prihranke, da bomo morali delati za nizke plače, da bomo ostali brez vpliva na sistem, vse to se je uresničilo v kapitalizmu.« Primorci smo zahodno razumevanje demokracije poznali na lastni koži, pa ne samo skozi italijanske medije, ki smo jih lahko svobodno spremljali, ampak zelo konkretno. Potem ko je jugoslovanska vojska, ki je osvobodila Trst in Gorico morala na zahtevo zaveznikov zapustiti osvobojeno ozemlje, in ga prepustiti premaganemu sovražniku, je angloameriška oblast v Trstu začela na vsa mesta nameščati najhujše fašiste, celo vojne zločince, na slovenske institucije pa domobransko emigracijo. To je Primorski dnevnik celo napisal z imeni, priimki in dokazi, pa so mu zato kar za sedemnajst dni prepovedali izhajanje. Pravičnost, demokracija in svoboda so za njih samo manipulativni politični blef – tako kot karte pri pokru. Amerika ali točneje ZDA so nekoč bile simbol svobode, demokracije, enakopravnosti, vsega tistega, kar borci za ideje francoske revolucije, tu v Evropi niso mogli doseči, tam so. Kralji in njihovi zbirokratizirani ritolizniški aparati se v Ameriko niso selili, in korajžni svobodomisleci so si lahko tam svobodo tudi izborili in jo začeli dejansko izvajat. Vendar le toliko dokler nekateri niso toliko obogateli, da so začeli tudi tam razvijati državo in novi nacionalizem, zato da bi zaščitili sovje interese. Tisti z idejami o svobodi, enakopravnosti, pravičnosti … so še vedno v večini, a večino denarja, ves kapitala ima le peščica ljudi, ki je na oblasti. Predsedniki in tudi države, ti so po večini le lutke, ki se po izkušnjah fašizma in njihovih ideologov zavajanja množic grejo populizem. Po drugi svetovni vojni je vodstvo zahodnega sveta prevzel veliki kapital. Ta ni nadvladal samo demokratično 11


Nedokončen in nelektoriran tekst

izvoljenih oblasti ampak tudi ali predvsem varnostne službe, vojsko in v veliki meri tudi pravno državo ter seveda medije. Tudi ko se jih razkrinka, so še vedno oni tisti, ki imajo denar in dejansko oblast pa »izumijo« nove metode. ZDA kot država so svojo moralno kredibilnost celo pri delu svojega naroda izgubile že z vietnamsko vojno. Danes imamo dve Ameriki, pa ne mislim na Severno in Južno, ampak Ameriko nove dominantne svetovne kulture v kateri še prisegajo na svobodo in demokracijo ter Ameriko nove svetovne diktature kapitala. Ti dve Ameriki sta tudi sami v stalnem medsebojnem spopadu, a sedaj prevladala tista, ki celo imperializem svojega kapitala prodaja kot demokracijo in svobodo. Ta spopad pa se je vsaj za tiste, ki znajo analizirati dogodke, še najbolje pokazal 11. septembra leta 2001. Znano je bilo, a se je že pozabilo, da so bili skoraj vsi najpomembnejši akterji krvavega razpada Jugoslavije vsaj nekaj časa v ZDA ali njihovih satelitih. Generala Tuđman in Kadijevič sta študirala na West Pointu, Miloševič in njegova žena, Silajđić, Rupel in drugi na raznih ameriških univerzah, Peterle pa je bil le na nekem večmesečnem tečaju v Rimu, Pučnik je moral v tujino … Celo nekdanji generalni direktor dr. Janez Jerovšek, ki je izpeljal prvo rušenje te nacionalne medijske hiše, je doktoriral v ZDA. Manj znano pa je in sploh nedokazljivo, da je veliko protagonistov razpada Jugoslavije sodelovalo tako s tujimi naročniki rušenja svoje države in tujimi obveščevalnimi službami kot tudi domačimi, zlasti Protiobveščevalno službo JLA (KOS). Ponovilo se je to kar se je pri nas dogajalo po drugi svetovni vojni, ko so vsi, ki so prišli na odločilne položaje bili na »šolanju« v Sovjetski zvezi. Tam so bili tudi številni zagovorniki Stalinizma iz Italiji in drugih držav, kot npr. Vittorio Vidali, ki so ga »spustili« na oblast samo v Trstu. Tito pa tega očitno ni spregledal in jih je po Stalinovem vzorcu poslal na hitro prevzgojo na Goli otok. Kako gre pa z manipulacijo sedaj, v svobodi in demokraciji. Znani britanski novinar Nick Davies je dejal: »Naša demokracija je zastrupljena z lažnimi informacijami«. Pa ne gre samo za laži! Že 12


Nedokončen in nelektoriran tekst

Nobelovec Ivo Andrič pa je zapisal, da ni največji butec tisti, ki ne zna brati, ampak ta, ki misli, da je vse kar je prebral tudi resnica. Mediji in politična ali domovinska vzgoja, po kateri vsak Američan pred svojo hišo izobeša ameriško zastava, je ljudi prepričala, da je prav njihov politični sistem najboljši, prav tako država in oni sami kot narod. So tudi preprosti ljudje, ki so sveto prepričani, da bi morali vse to njihovo najboljše prenesti in razširiti na ves svet, da bi vsi postali Američani, ves svet pa ene velike ZDA. Jaz pa in zagotovo nisem edini, sem pa raje Slovenec v moji mali domovini s himno »Žive naj vsi narodi …«

Manipulacija Beseda manipulacija, ne izhaja iz »mani pulite« ali čistih rok, ki nas spominja na Poncija Pilata, ki si je potem, ko prepustil Kristusa križanju, javno umil roke in tako dal vedeti, da on ne bo kriv za njegovo smrt, saj jo je zahtevalo ljudstvo. Podobno se dogaja danes, če hoče politika koga »križati« ga prepusti medijem, če pa ga hoče iz tega izvleči, ga da na sodišče ... Vendar to ne drži, manipulacija je nekoč pomenila spretno ravnanje z rokami, nato pa težaško premikanje zabojev v skladišču. To je bilo najprej ročno ali manualno, danes pa se opravlja z viličarji in zelo razvito računalniško podprto tehnologijo, ki je sestavni del logistike. Beseda manipulacija ne pomeni samo potvarjanje, izkrivljanje, laganje, zavajanje ampak vse skupaj z zastraševanjem in še vsem ostaim vred, s čimer se lahko vpliva z informacijami, komuniciranjem,. Izobraževanjem in kulturnim udejstvovanjem načrtno vpliva na njihovo znanjem, razumom, čustva in vse ostalo, kar lahko vpliva na njihovo delovanje in obnašanje. Tudi z ljudmi se lahko manipulira, tudi tako da se jih prestavlja kot zaboje – koliko prisilnega preseljevanja pa je človeštvo že doživelo, od eksodusov do zapiranja v taborišča ali pa zapore. Preseljuje se jih tako, da se jim doma ne uredi pogojev za delo in 13


Nedokončen in nelektoriran tekst

življenje sploh, ali pa da se jim obljublja »Indijo-Koromandijo«. Ljudi se lahko manipulira posamično, ali pa množično, za množično rabimo množične komunikacije. Z nami se na veliko manipulira tudi z iskanjem resnice. Vere sploh trdijo, da je le njihova edino pravilna. Ne gre samo za filozofsko ali znanstveno, ki je popolnoma normalno in zelo koristno, ampak tisto spolitizirano in oblastniško, s ciljem obvladovanja posameznikov in množic. V tem prepričevanju v to edino resnico je bilo veiko mrtvih, pa ne samo na grmadah, ampak predvsem v vojnah, v katerih so nekateri bili in so še vedno za uveljavljanje svoje resnice pobijajati druge, ki verjamejo v drugega boga, preroka, razumnika ali pa samo ideje. Množice se lahko manipulira tudi s trdo roko, to je s policijo, vojsko, zakonodajo, ki kaznjujejo tiste, ki mislijo drugače pa si to celo upajo povedati, torej s strahom. Danes vse bolj z denarjem. S tem prepričaš tudi novinarje, da bodo prepričevali naprej v skladu demokratično in s pravico javne bedede. Manipuliralo se je in se bo z vsemi in vsem: poglejte koliko »edinih« bogov imamo na svetu, koliko edinih resnic, edinih pravih idejnih ali političnih usmeritev, edino pravih demokracij, moralnih vrednot … Kaj vse se govori in kaj se dela. Manipuliranje je v nas samih, v naših genih in kulturi, manipuliramo celo s partnerjem, da bi ga pridobili ter širili našo vrsto. Prav tako z otroci, da bi jih vzgojili. To je več kot samo zavajanje deklet ali sestavni del ohranjanja naše vrste, igra, ki si jo celo želimo. Pa še sami se pustimo manipulirati od družinskih članov, prijateljev, politikov, medijev. Ampak tej se sami izpostavljamo, jo sprejemamo, nevarna je tista druga nasilna -grobo duhovno, moralno, politično ali kulturno nasilje posameznikov ali skupin nad večino. Manipulacije na katere bi vas rad opozoril so torej opazna ali neopazna nasilna preračunljiva dejanja za upravljanje z ljudmi, tako posamezniki, skupinami kot tudi celo družbo. 14


Nedokončen in nelektoriran tekst

Manipulacija je odlično orodje za rušenje celo družbenih sistemov, seveda ne celotnega na enkrat, ker se tako zelo hitro razkrije njen namen, ampak posameznih temeljih elementov ali podsistemov. Tega ljudje še opazijo ne, še več mislijo da gre za popravljanje sistema, za pozitivno delovanje novinarjev, medijev. Tako se tudi to predstavlja. Spomnimo se na rušenje nekdanje Jugoslavije, na razprave o tem kdo koga izkorišča sever jug ali obratno, na tako imenovana skupna kulturna jedra, ki navidezno nimajo prav nič skupnega z rušenjem enotnosti države.. Danes je z vidika demokracije in medijev osnovno vprašanje ali res ima vsak, ki je pri koritu, vso pravico, da se ljudem laže, da manipulira z množicami in jim obenem govori, da je to demokracija. To je odvisno od javnosti, od nje izvoljene politike in pravne države, pa tudi ali celo v veliki meri od novinarjev in medijev. Če bi jih to javno vprašali bi vsak zase rekel da ne, v praksi pa prav ti, ki se najbolj zaklinjajo na demokracijo, še najbolj gradijo svojo oblast na manipulacijah. Izgovarjajo se na drugo plat medalje, na pravico do svobode javne besede itd., pozabljajo pa na deset božjih zapovedi. Seveda je v politiki težko reči: »Ne, tega ne bom objavil, ker je laž!« vendar če je očitna, moraš imeti jajca. Nekateri jih imajo, nimajo pa znanja, drugi pa imajo raje plačo, nagrade, pohvale … denar. Gledano s tega zornega kota so nekateri diktatorji, kot so bili npr. Habsbugški monarhi ali Tito, Gadafi, Sukarno, Reza Pahlavi pa še kdo, veliko bolj pošteni kot ti lažni demokrati. Vendar to velja samo za izjeme, za tiste diktatorje, ki so se borili proti drugim diktaturam saj iz zgodovine nam je dobro znano, da sta bila tako Mussolini kot Hitler prava mojstra, manipulacij, da sta prav z njimi uspela prevzeti oblast in to prav v demokracijah. Mussolini je bil najprej novinar in je nato kot diktator zastonj delil radijske sprejemnike, Hitler pa je iz svojega naroda naredil prave krvoločne zveri. Danes smo pa že pozabili na bistvo: oba sta ljudi prepričevala, da gradita pravo socialno državo. Osebno menim, da je demokracija še vedno taka, kot je bila v času Platona, torej dobra samo za bogate, svobodne zaradi denarja 15


Nedokončen in nelektoriran tekst

in oblasti ali za vladajoči razred. Nikar ne recite, da pretiravam, saj danes ni več suženjstva. Je, le na drugačnih nivojih. Kakšno demokracijo uživajo bogati lastniki kapitala, kakšno srednji razred in kakšno množice revežev, tistih, ki zato da preživijo, morajo prodajati svoje telo in človeško dostojanstvo. Pa teh revežev ne iščite samo v vaši deželi ampak tudi drugje po sveti, saj prav tisti delajo skoraj zastonj, da mi kupujemo ceneje in da bogati tudi od nas lahko pobirajo visoke davke in razne druge dajatve. V taki demokraciji je tudi pravna država samo farsa. Pravni sistem je urejen za bogate ali vladajoče, ne pa za reveže, pa tudi pravde se dobiva z dobrimi odvetniki ne pa z dobrimi zakoni in pravičnimi sodbami. Danes demokracijo, svobodo govora in tiska, pravno državo in tudi druge pridobitve humanističnega razvoja človeštva prav pogosto izkorišča za razne manipulacije ljudi, politično diskreditiranje ljudi ali organizacij, ustrahovanje, ustvarjanje nestrpnosti, širjenje sovražnega govora, hujskanje in politično pripravo na vojne. Televizija ali točneje tisti, ki obvladujejo ta medij, so demokracijo in svobodo govora spremenili v resničnostni šov ali točneje v virtualno resnico. Lep primer za to so volitve v ZDA, vedno bolj pa take postajajo tudi naše. Koliko laži in neuresničljivih obljub je izrečenih na teh soočenjih in dvobojih, koliko pudra za prekrivanje resničnosti. Celo razkrivanje teh laži, potem ko so volitve končane in ko novi začnejo vladati, so samo nadaljevanje tega šova in priprave na naslednji. Razni sveti v katerih sodelujejo predstavniki javnosti, pa tudi varuhi pravic poslušalcev in gledalcev so bolj zaradi političnega blefa, peska v oči gledalcem, kot pa zaradi demokracije, svobode govora ali pa recimo objektivnosti medijev. Pri tem sodelujejo tudi klasični ali spletni časopisi, ki že v imenu nosijo besedo demokracija niso izjema, še več, ta beseda je lahko tudi načrtno izbrana za manipulativne namene. Pri nas se poleg novih načinov, ki jih omogočajo elektronski mediji, še vedno uporablja neke stare antične metode rimskega imperija, Mussolinija, Hitlerja in Stalina, predvsem pa nove sodobne ameriške, ki so zrasle tudi posebej za nas in take, ki so plod domače 16


Nedokončen in nelektoriran tekst

pameti, zavisti, zlobe, sle po maščevanju pa tudi hlapčevskega kompleksa. To kar tam preskušajo na posameznikih se pri nas počne na narodu (npr.: Chomsky, točka 9.) Najbolj hudo pa je, da se to hlapčevstvo ali kolaboracionizem opravičuje z demokracijo in svobodo javne besede, pa čeprav smo tako porušili tudi tisto dobro, vse vrednote in skregali narod. Mogoče si bo kdo mislil ali pa celo rekel, če že starejši novinar in urednik iz nekdanjih časov piše o manipulaciji iz časov, zakaj ne piše raje o nekdanji cenzuri, enoumju, partijskih pritiskih ... Tega v tistih časih, pa čeprav sem začel dopisovati že pred skoraj pol stoletja, nisem pretirano čutil, sem se pa zavedel odgovornosti in včasih tudi strahu ali jeze, ko sem sem že leta 1969 dobil stalno dovolilnico za vstop v republiško skupščino kot novinar Radia Študent, pa komu moja poročila niso bila všeč. Moja generacija se je vsaj v večini, kolikor je bilo le možno, vedno borila proti medijski manipulaciji in za neodvisno novinarstvo. Dobivali smo bitko za bitko in skorajda zmagali, če ne bi ob spremembi oblasti nekateri mlajši novinarji pa tudi starejši ugotovili, da se jim ta boj ne splača, da jim celo škodi. Mene so po osamosvojitvi dali na seznam nezaželenih prav tisti, ki so mi nekoč očitali, da sem liberalist, ki so me ovajali na UNZ in na komiteju in celo po Ljubljani, da ne ubogam sekretarjev. Pustimo to … V sedanjem času informacijskega sveta je možno skorajda že popolno manipuliranje z množicami. Preko računalniških naprav s katerimi delamo in komuniciramo lahko o nas ugotovijo prav vse ali pa skorajda vse. Podatke je treba le zbrati, jih obdelati in nato načrtno učinkovati. Prav največji vohuni so nas že od vsega začetka zmanipulirali, da smo z logiranjem in gesli lahko popolnoma varni, dejansko pa oni lahko mimo teh navideznih zapor lahko oni dostopajo do vseh naših podatkov. Ta sistem gesel je le njihovo varovanje, ne naše, pred njihovo konkurenco ali boj za nadoblast. Ljudje poizkušamo nadvladati druge od vedno, to je v naših genih že iz začetka razvoja vrste. Od drugih živih bitij se razlikujemo prav zato ker druge skušamo obvladati tudi z umskimi 17


Nedokončen in nelektoriran tekst

manipulacijami in ne samo z močjo ali fizičnimi značilnostmi. Že od pamtiveka so nas kot posamezne otroke ali kot množice učili svoje »resnice« in jih na razne načine dokazovali, vbijali v glavo. Komuniciranje med ljudmi je bilo zelo omejeno in le malo kdo je lahko ugotovil, da je lahko »resnica« drugačna. Opredelitev pojma resnica je zelo delikatna. Večina ljudi na svetu trdi, da je resnica le ena, to je tista božja, ki ljudem ni dana, da bi jo razumeli, ampak morajo vanjo le verjeti. Drugi trdijo, da je resnic lahko več, saj nam lahko že pogled z drugega zornega kota pokaže čisto drugo sliko. Nekateri celo računajo odstotke resnice: koliko resnice je v tem, da je tisto pred nami zid in koliko da je zrak. Pred nami je namreč zid iz betonskih votlakov, kjer beton predstavlja le 20 odstotkov zidu, zrak pa kar 80. Torej je zid iz zraka. Če je tako pa pojdite z glavo skozi, tako pa vendarle boste ugotovili, da je to v resnici betonski zid. Z razvojem in odkritji je postal svet majhen, kot ena sama globalna vas, po drugi strani pa prav zaradi tega smo ljudje vedno bolj osamljena bitja. Do tega smo prišli tudi z razvojem prav informacijskih in komunikacijskih medijev, ki so nas najprej samo povezovali. To da smo postali globalna vas in da nas mediji povezujejo razumem kot veliko pridobitev človeške družbe. Na povezujejo nas samo mediji, ampak tudi vedno hitrejša prevozna sredstva, kulturna izmenjava ,naše znanje itd. Tudi manipulirajo nas ne samo z mediji, največje in najbolj usodne se dogajajo na področju kapitala, ta ne poganja samo medije ampak tudi vojaške stroje, tudi s šolskimi sistemi in celo umetnostjo. Spomnimo se koliko krat je bila umetnost v pod vplivom politike, celo v njeni službi … Jaz se bom omejil na medije in novinarstvo. Manipulacijo z ljudmi se danes, še bolj kot nekoč, najboljše izvaja s pomočjo množičnih medijev, ali točneje predvsem z njihovo pomočjo. Lahko danes s kakšnim pismom, pa čeprav napišeš v naslovu »J'accuse«, menjaš oblast? Danes lahko napišeš cele knjige, oni pa bodo odgovorili: »Kaj nam pa morete, če nimate v oblasti televizije.« Oblastniki to delno počnejo neposredno kot lastniki 18


Nedokončen in nelektoriran tekst

medijev, v glavnem pa posredno s pomočjo politikov, ki delujejo tudi kot agitacijsko-propagandni stroj, s ciljem, da bodo prej ali slej prišli na »to pravo oblast«. Kako to počnejo pri njih »na razvitem Zahodu«, kjer so grobe oblike »uvajanja demokracije in kapitalizma« že preživeli, smo lahko razumeli iz temeljnih desetih toč ki so ali pa jih samo pripisujejo ameriškemu jezikoslovcu in filozofu Noamu Chomskemu, ki se mu iskreno opravičujem, če sem prekopiral slabo verzijo. Njega osebno ne poznam, nisem ga poslušal, o tem kaj je on res rekel pa lahko drugi pišejo kakor jih je volja. Kako pa gre s tem pri nas ali pa vsaj kako jaz kot star novinar in urednik to vidim in razumem? Pri novinarjih, pa čeprav opažam vedno več korajžnih, sem vseeno vedno bolj razočaran, nad površnostjo, preveč hitrim sklepanjem in celo obtoževanjem, negativizmom in predvsem senzacionalizmom. Vem, da jih v to silijo njihovi uredniki, te pa lastniki, da tako zvišujejo storilnost, sami pa s svojo uredniško politiko vedno bolj ližejo riti kapitalu … vem, da bi lahko preživeli. Pa da vas ne bi zavedel! V knjigi govorim samo o medijski manipulaciji. Ljudi se manipulira tudi z vladanjem, gospodarskimi in pravnimi sistemi, ali samo njihovim ukrepanjem, z organi prisile ter njihovim orožjem, pa seveda s palico in korenčkom za vse, tudi kulturnike. O tem je napisanih veliko knjig, a jaz sem ta tekst kot novinar osredotočil na medijske oblike vladanja. Prosi, pa tudi za razumevanje, ni vse kar na prvi pogled kaže manipulacija, ta je običajno skrita, velikokrat vidimo le »novinarski stil« poročanja, ki hoče biti opazen, ali pa zaradi konkurence mora biti, kričeč, provokativen, bombastičen. Taki so velikokrat naslovi v časopisih, ki nas hočejo pritegniti, kot npr.: Koper bo tožil Italijane, vendar avtor v tekstu takoj napiše, da je Luka Koper vložila tožbo proti nekemu italijanskemu podjetju. Teh naslovov največkrat sploh ne pišejo avtorji ampak uredniki deska. O tendencioznih naslovih in napovedih prispevkov pa kasneje. To kar se prebere, sliši ali vidi je treba vzeti s zrnom soli 19


Nedokončen in nelektoriran tekst

Internet oziroma njegova socialna omrežja pogosto ne morejo mimo napak medijev, ki jih hitro opazijo. Zanimivo pa da svojih napak ne razkrivajo toliko kot od drugih. (Torej so medij.) To je »glava« Facebookove stani Ropotanje z lonci pred RTV Slovenija, kjer sem zasledil tudi komentar nekega anonimneža: »Ljudje niso slepi, narod pa ni zabit.«

Samomanipulacija Ustvarjanje javnega mnenja, posameznih skupin ali tudi samo mnenja posameznika, je zelo kompleksno. Lahko jih analiziramo s sociološkega, antropološkega, političnega, psihološkega, kulturnega, komunikacijskega ali pa še kakšnega drugega zornega kota. Ne bi pa smeli trditi, da nas samo drugi manipulirajo, tudi narava nas, naši življenjski pogoji, okolje in seveda mi sami, vendar to je popolnoma naravno, to da nas drugi prisilno ali proti našemu zavedanju pa ne. Ljudje bolj ali manj živimo v svojih stalnih družbah, skupinah in družinah. Te imajo zelo pogosto že vsaj večinsko izoblikovan nek način življenja, komuniciranja in tudi dosegajo veliko nazorsko soglasje, ki se običajno še utrjuje. To je danes najbolj opazno na spletnih socialnih omrežjih, kjer se veno bolj zbirajo ljudje istih 20


Nedokončen in nelektoriran tekst

interesov in tudi političnih pogledov, drugače mislečega posameznika ali skupino pa utišajo ali pa jo izločijo. Ljudje smo že po naravi različnega značaja, bolj družabni ali pa samotarji, optimisti ali pesimisti, pa tudi idejno opredeljeni ali pa vsaj bolj ali manj nagnjeni na eno ali drugo stran, ali točneje imamo svoj svetovni nazor. Stari ljudje še vedno rečejo vsaka glava ima svojo pamet – celo zeljnata. Če se na poti navkreber zvrne prikolica polna zeljnatih glav, se bo vsaka skotalila po svoje ali na svojo stran. Pa nikar ne recite, da še dobro da so na vsaki strani ceste, to je desni in levi, da se te glave skotalijo vanje in nato skupaj navzdol, s tem opravičujete leve in desne stranke, ali pa medije, ki naj bi nas kanalizirali. Na to kako se bodo glave kotalile seveda vpliva tudi klanec ali čas in prostor, kar so dokazali že historični in geografski deterministi. Torej južnjaki naj bi bili bolj leni, severnjaki bolj delavni, mi bi torej bolj razmišljali oni pa bolj ubogali in delali, Američani so večji individualisti, Rusi pa bolj družabni … Pojdimo raje dol s tega tankega ledu in omenimo le še izbirne procese. Preprosto rečeno, naše glave niso glavnate imajo tudi svoje skladišče informacij in pamet, ki te informacije tudi obdeluje ter se na osnovi lastnih sklepov sama odločala kam se bo kotalila, naprej po cesti, v levi ali desni jarek. Informacije bi lahko primerjali s sejanjem, nekatera semena so samosevna, druga izbrana, nekatera padejo na zemljo, druga na kamen, pa še tista, ki padejo na zemljo niso nujna na taka tla, ki ustrezajo njihovi rasti. Že ameriški raziskovalec komunikacij med ljudmi Paul Lazarsfeld je poudarjal, da se ljudje zelo različno obnašamo že pred sprejemanjem, med in po sprejemanju informacij, da že takrat izbiramo. Nekaterim se raje izpostavljamo, druge pa zavračamo, nekatere laže pomnimo, druge pa gredo mimo nas, odvisno od našega temeljnega znanja in svetovnega nazora. Nekateri raje berejo Reporter in Demokracijo, drugi pa Delo in Dnevnik. Nekateri si bolj zapomnijo to, kar je rekel Janša drugi pa to, kar je dejal Kučan. Problem pa nastane, ko imamo samo kar nekaj skrajno desnih časopisov in takorekoč nič levih, pa se zato tudi sredinski ali 21


Nedokončen in nelektoriran tekst

profesionalni mediji kot sta Delo in Dnevnik štejeta kot levica ali celo skrajna levica. Tudi to je manipulacija. Pa še huje, veliko ljudi ima raje medije, ki prinašajo v njihove domove napihnjene in napol lažne informacije ali pa čiste izmišljotine, laži, najbolj banalne serijske nadaljevanke in reality showe, ki nas z lažno resničnostjo postavljajo v lažen svet utvar. To potrjuje tudi izjava Nobelovega nagrajenca Johna Ernsta Steinbecka in avtorja knjige Vzhodno od raja, da v Ameriki ni bilo mogoče razviti socializma, ker se reveži tam ne vidijo kot proletarci, ampak kot milijonarje, ki pa trenutno nimajo dovolj denarja. Ni pa povedal kdo jih je v to prepričal, tudi sama ameriška psevdoumetnost popevkarske in filmske industrije ter lažne svobode in demokracije medijev, ki ji pravimo tudi manipulacija. To pa bomo spoznali kasneje. Nekateri profesorji in teoretiki so vse rešitve problemov, ki izhajajo iz enosmernega informiranja, ki poteka preko medijev od oblasti do ljudi, videli v dvo ali večsmernemu pretoku informacij, torej komunikaciji družbe, ki z izmenjavo informacij in mnenj komunicira in tako dosega konsenz. Vendar z razvojem medijev, tudi svetovnega spleta in družabnih omrežij, ne gre vse samo v tej smeri.

Kako se zavarovati pred vplivom propagande V medijih je ogromno člankov, kako se zavarovati pred uživanjem nezdrave hrane, raznimi škodljivimi dodatki ipd. Upam si trditi, da človeški vrsti povzroča več škode medijsko zavajanje in politična propaganda kot pa nezdrava hrana. Ne verjamete? Koliko ljudi pa umre zaradi raznih vojn, spopadov, terorizma, neredov in vseh mogočih oblik nasilja, ki ga države, institucije, skupine itd. izvajajo nad drugimi ljudmi. Da lahko to ljudje drugim ljudem počnejo morajo biti zelo motivirani. Res, da je v naši naravi še veliko živalskega, vendar pohlep, sovraštvo, zavist ipd. so naučene in privzgojene lastnosti človeka, ne pa zveri. Oblastniške ideologije vzgajajo ljudi v to smer še od vsega začetka naše civilizacije, le tako smo lahko razvijali suženjstvo, fevdalizem, kapitalizem, ali verske 22


Nedokončen in nelektoriran tekst

fanatizme, nacionalizme, fašizme … Pri vsem tem so vedno najpomembnejšo vlogo igrali prav sredstva javnega obveščanja, mediji. Za Slovence je znano da smo polni zavisti, prav zavisten narod. Slišal sem rek: Če bi zavist gorela (kot plin), ki bili Slovenci najbogatejši narod. Če dodamo še Cankarjevo mnenje »Hlapci! Za hlapce rojeni ... «, Krpanovo dovolilnico za švercanje s soljo, Butalce od Milčinskega in domobransko kolaboracijo od slovenskih oblasti: bana Natlačena, generala Rupnika in škofa Rožmana smo res zelo zelo lahek plen za vse manipulatorje. To zelo dobro vedo vsi, ki so nam ali nam želijo vladati, okrasti in celo zbrisati z zemljevida, zato je prav da se tega, kaj smo najprej mi zelo dobro zavedamo, da se kot narod in novinarji naroda zaščitimo ter začnemo normalno obnašati kot pravi narod. Tako smo se, vsaj večji del naroda, obnašali samo dvakrat v naši zgodovini: med NOB in v času osamosvajanja. Zakaj to ne bi bilo možno tudi sedaj, ko našo prihodnost zaupamo večkrat sodno preganjanemu Janezu Janši in javno osmešenemu Borutu Pahorju. Manipuliralo pa se je lahko vedno, to se je počelo in se še vedno bolj. To pišem, da bi vas na to opozoril in sprožil razmišljanje ter obrambo pred negativnimi vplivi izpostavljanja manipulacijam. Manipulacije je treba najprej poznati in jih v medijih odkrivati. Upam, da vam bo ta knjižica pri tem pomagala, za ta uvodni del pa le nekaj prvih priporočil. Če hočete biti informirani, spoznati resnico tega sveta, potem ne smete brati samo enega časopisa, še manj gledati samo eno televizijsko postajo, tudi ne samo to kar vam je dostopno samo v vašem jeziku. Danes je z internetom to veliko enostavneje, vendar pravo novico, ki bo uravnovesila naše znanje je težko najti. Vsi, ki spremljajo razne medije so zagotovo prebrali številne članke o dvomljivi smrti ruske novinarke Ane Politkovske in v vsakem vsaj nekaj sumov ali kar obtožb ruske uradne politike ali pa vsaj Putina. Tudi vsi slovenski mediji so bili polni teh zapisov. O uboju italijanske novinarke Ilarie Alpi in njenega snemalce tržaškega 23


Nedokončen in nelektoriran tekst

Slovenca Mirana Hrvatina v Mogadišu se je pisalo veliko manj, ko pa je celo komisija italijanskega parlamenta objavila uradno poročilo v iz katerega zelo jasno izhaja, da sta slednja umrla zato, ker sta odkrila kako ameriška CIA nelegalno prodaja orožje v Afriki, so o tem poročali le izredno redki mediji, v Sloveniji noben, pa čeprav je šlo za našega rojaka. Ne verjemite vsega kar slišite, preberete ali vidite v medijih, ne vzemite vsega kar je lepo povedano ali napisano za sveto, kot so nekoč sprejemali vse kar so jim razlagali duhovniki. Presodite kateri podatki gredo skupaj in kaj ne, uporabljate svoje znanje, logiko, zdravi razum. Poglejte kaj v teh novicah ali komentarjih manjka, vprašajte se zakaj. Bodite pozorni na skrite ideološke ali politične nazore, na sovražni, podcenjevalni, omalovaževalni odnos do drugih narodov, skupin ali posameznikov, na ustvarjanje nepotrebnih potreb po blagu. Prav tako so lahko nevarne umetne želje po spoznavanju, prepričevanju izpostavljanju nekaterih informacijam in celo tako imenovani kulturi. Včasih je treba tudi dvomiti. Vedno je treba iskati dodatne informacije in teh je danes ogromno. Poglejte kakšen medij spremljate: kdo je njegov lastnik, kdo urednik, čigave informacije prodajali, svoje ali tuje; kdo in koliko je njihovih novinarjev, so to strokovno usposobljeni in priznani novinarji ali samozvani politični pisuni in šarlatani, pa še na marsikaj morate pomisliti, nakar bi vas rad opozoril v nadaljnjem tekstu, ne samo kdo vam to sporoča, pomislite tudi zakaj, kakšen je njegov namen. Vprašajte se na primer zakaj sedaj nekateri tako zagrizeno spreminjajo zgodovino in nas na primer prepričujejo, da so si komunisti prisvojili narodnoosvobodilni boj? Da razkriva resnico, da razvrednoti vse kar je bilo prej in očrni svoje nasprotnike … ali pa da skriva lastni greh, ki je glede nato, kar je sam govoril prej, še večji od tega, saj je referendum o osamosvojitvi izkoristil tudi za spremembo političnega sistema in lastništva nad vsem nekdanjim družbenim premoženjem, za vso razprodajo on krajo ki jo doživljamo. Žal je Demos, v katerega je večina verjela (tako kot 24


Nedokončen in nelektoriran tekst

nekoč v partijo), izkoristil prav tiste najsvetlejše zgodovinske želje in vrednote slovenskega naroda tudi za svoje načrte kontrarevolucije. Sam kot odgovorni urednik Peterletu nisem verjel, da bomo Švica, a upal sem, da bomo bolj bogata, pa predvsem bolj svobodna, demokratična in tudi pravična država kot je naša soseda Italija. Sedaj 25 let po tem dejanju nekateri že ugotavljajo, da je celo suverenost Republike Slovenije v EU in NATU podobna ali lahko še manjša od nekdanje Socialistične republike Slovenije v okviru SFRJ – le nekdanje stare gospodarje smo ponovno dobili. Še enkrat: tudi vse vojne, vsa osvajanja so bila izpeljana s pomočjo propagandne manipulacije množic, da so se lahko te kot nore pognale v boj, celo v smrt. Z osveščanjem ljudi se ta skrajna nevarnost zmanjšuje, vendar tudi možnosti oz mediji se razvijajo, nekateri prav zaradi tega. Za dobro zavarovanje pred sodobnimi »virusi« in »trojanskimi konji« na področju informiranja in komuniciranja pa vam predlagam, da preberete do konca tudi to knjigo.

25


Nedokončen in nelektoriran tekst

Karikatura neznanega avtorja, ki prikazuje grozno resnico medijske manipulacije velikih televizijskih hiš. Velja tudi za vojne v Jugoslaviji, Ukrajini pa še kje drugje. Na FB je bila v nekaj dneh več sto tisoč krat deljena in všečkana. (Vir: Facebook)

26


Nedokončen in nelektoriran tekst

Molčeča množica Na drugi strani oblastnikov je molčeča množica, ki jih je neprimerno več. Ti molčijo in se obnašajo, tako kot se z njimi upravlja. Enkrat podprejo te drugič druge, tako pač kot jih prepričaš. Imajo sicer tudi svoj svetovni nazor ali mnenje, a ga izrazijo le na skrivaj, na primer na volitvah vendar za paravanom. Lahko bi tudi rekli, da pri njih zmaga prastari čredni nagon. Prehodna kategorija od oblastnikov do molčeče možice so ritolizniki. Te, ki res dobro ližejo riti svojim gospodarjem, obenem pa še mahajo s komolci in brcajo z nogami bi sicer lahko šteli lahko tudi oblastnike, čeprav to že po naravi niso, te druge, ki samo čakajo na riti, pa med molčečo množico. Med temi in prvo molčeči množico so še nergači, ki kritizirajo samo toliko, da se opazi, da mislijo drugače od ostalih, vendar samo govorijo, ne pa tudi ukrenejo. Ti nehajo kritizirati in nergati, ko jim daš kruha in iger. Zelo velik del molčeče množice predstavljajo tisti, ki živijo v strahu pred vsem. So tudi taki ki jih je strah svojih dejanj in celo misli. Če te ljudi spodbujaš ali celo provociraš samo molčijo, kdaj pa kdaj ti seveda prikimajo, vendar vedno pogledajo naokrog, da jih pri tem kdo ne vidi. Radi hodijo na športne dogodke ali pa v gledališče, pa tudi na koncerte. Drugi velik del so tisti, ki jih sploh ne zanima, kaj se dogaja okrog njih. Za te je pomembni da živijo in preživijo, pa seveda da se razmnožujejo. Najbolj srečni so, če hodijo na nogometne tekme ali pa gledajo televizijo Manipulira se seveda z vsemi, a še najbolj pogosto s slednjimi tremi kategorijami molčeče množice, z manipulacijami pa se dosega mobilnost iz ene skupine v drugo, tisto, ki gospodarjem ustreza v trenutnih razmerah. Molčečo množico bi z zornega kota oblastnikov lahko imenovali tudi množico manjvrednih. Nekoč je bila to tako imenovana uboga raja, nato pa kmetje in delavci. Poleg teh smo 27


Nedokončen in nelektoriran tekst

imeli še manj vredne glede na pripadnost ljudstvom, narodom, rasam. Večvredni so imeli več informacij in manjvredne stalno prepričevali, da so umsko manj razviti, bolj zabiti, in take jih je že bog ustvaril, v novejšem času pa manj izobraženi. Sedaj smo to kar vsi tisti, ki smo odvisni od gospodarjev in njihovih medijev. Če gledamo skozi očala sodobnih medijev, so najbolj pristojni za komentiranje razni ljudje, ki imajo kakšne nazive pred imenom, kot npr.: dr., prof. ali pa poslanec, direktor, predsednik. Še donedavnega so med te spadali tudi novinarji, a so politiki ugotovili, da je boljše da novinarji ne komentirajo njihovih dejanj in so sprožili postopke razvrednotenja tega poklica. Novi mediji poneumljajo ljudi, zlasti ekranski. Vse nekdanje pisanje knjig, časopisnih prilog … zožujejo na stavek ali dva. Pa niti ne na govorjenje, ampak na čivkanje. Celo pogovori na gostilniških omizjih niso več možni, saj večina lokalov predvaj tako močno glasbo, da je resen pogovor praktično nemogoč. Molčeča množica je tudi rezultat sodobnega izobraževalnega sistema, ki je prav tako sestavni del mehanizmov manipulacije množic. Izobraževalni sistem ni samostojen, je kvečjemu podsistem, ki je popolnoma odvisen od denarja oz. finančnih mogotcev, politike in kulture narodov. Sam razvoj kapitalizma rabi sposobne, vendar vedno bolj ozko specializirane strokovnjake ki bodo razvijali posamezne drobce sistema in ubogljivo delovno silo, ki bo za čim nižje plačilo to izvajala. Znanje je je zanje torej nujni strošek. S svojega kulturnega zornega kota, v katero sodi tudi znanost, pa ljudje težimo k čim širšemu znanju, na katerem bomo lahko gradili novo. V to se vmešava politika, ki seveda ima prvi interes vladati, zato stalno manipulira med interesi kapitala in volivci. Ob tem je treba dodatno poudariti, da si vsaka vladajoča politika tako kot vsak gospodar želi čim bolj tihe volivce, ki bodo svojo voljo izražali damo na volilnih listkih. Koliko ostajajo tiho pa je odvisno od razmer in politične opozicije in vedno bolj tudi od medijev in osveščene javnosti. Javnost pa bo toliko bolj osveščena, kot bo iz te kloake zmanipuliranega informacijskega sistema lahko razbrala bistvo. 28


Nedokončen in nelektoriran tekst

KAKO SPOZNATI IN RAZUMETI MEDIJE Mediji so samo odraz sedanjega sveta. Če hočemo razumeti sedanje medije, moramo razumeti sedanji čas ali naš svet, zato si najprej postavimo še zelo pomanjšano in stilizirano sliko sedanjega sveta v katerem se ta manipulacija lahko širi skupaj s korupcijo, kriminalom in podobnim: Sodobni svet je vedno bolj razrahljan. Organizacija združenih narodov je vse bolj podobna nekdanjemu Društvu narodov, ki ni bilo sposobno obvarovati sveta pred drugo svetovno vojno. Zasedanja generalne skupščine spominjajo bolj na Hyde park predsednikov, kot pa zbor voditeljev sveta. Varnostni svet je kot da ga ni. Celo Nato zgleda vedno bolj združba veteranov kot pa armad. Evropska skupnost še sama ne ve, kaj je: država, podjetje ali društvo birokratov. Tudi mednarodnega delavskega gibanja ni več in to od marksističnih strank do sindikatov, vse je zrušeno ali vsaj razrahljano, razdeljeno in sesuto v dvomih. Katoliško cerkev pretresajo škandali, dvoličnost klera in vedno večji prepad med njim in verniki. Mohamedanska zgleda, da je v nekem napadu, a dejansko je notranji verski vojni mer raznimi ločinami, ki se borijo za prevlado ali pa naftno bogastvo. Edina, ki so vedno bolj trdna sta kapital in desnica. Gonilna sila kapitala je, tako kot je že Marx pisal koncentracija in centralizacija kapitala. Vedno več se ga kopiči na samo enih kupih in vedno manj je njegovih lastnikov. Nekdanjega antagonizma med Vzhodnim in Zahodnim blokom, ki je bilo tudi generator ravnotežja, ni več. Po triumfalni zmagi Zahoda z rušenjem komunističnega imperija, se je pokazalo, da je Vzhod preživel in se celo okrepil. Slovenija in njej podobne države so sesute, vendar velike, zlasti tiste sz nacionalnim ponosom. so se ohranile svojo neodvisnost. Ker so njihovi novi oligarhi prišli v ta kapitalistični svet, so začeli stari zahodni kapitalistični hegemoni izgubljati svojo moč prav na svojem področju, kapitalu. Zmaga z atomsko vojno ni možna, zato pa sprožajo gospodarske krize, lokalne vojne in razne oblike destabilizacije razmer. To, zlasti pa skrajni primeri, kot na primer rušilne protirevolucije na Bližnjem vzhodu in Ukrajini, celo financiranje in oboroževanje take 29


Nedokončen in nelektoriran tekst

skrajnosti, kot je Islamska država, zelo spominja na razmere pred drugo svetovno vojno. Pravijo da na svetu še ni bilo toliko demokracije in svobode, kot je sedaj, vendar je tudi vedno več anarhije in samovolje, ta demokracija in svoboda pa sta vedno bolj lažna ali točneje izigrana in zmanipulirana od fašistoidnih oblastnikov, ki so strankarsko demokracijo spremenili v partitokracijo, človekoljubje in domoljubje pa v koristoljubje. Ljudje smo tako razvita bitja, da ne skrbimo samo za preživetje in razmnoževanje vrste, tudi ne za obleko in streho nad glavo. Ukvarjamo se še z marsičem. No, s tem kako priti na Mars, si razbija glavo le peščica ljudi, nekoliko več je tudi tistih, ki razmišlja o oblasti in bogastvu, večina pa o reševanju vsakodnevnih skrbi. Vse bolj pogosto pa si postavljamo tudi tista najbolj zahtevna vprašanja: V kakšnem svetu živimo? Znanem ali neznanem, razodetem ali ne, lepem, nevarnem, čudnem, skrivnostnem, poštenem ali pokvarjenem? Nas prinašajo na okrog, se nam lažejo, goljufajo, nas kradejo. Kaj hočejo od nas? Ta vprašanja si postavljamo zaradi vedno večjega znanja, tehnološkega, kulturnega in sploh vsestranskega razvoja družbe, pa tudi vedno večje množice informacij, ki smo jih nakopičili, in zgodb s katerimi nas zasipajo mediji. To niso samo podatki, to so tudi novice, komentarji, mnenja drugih. Čeprav postajamo vedno večji individualisti smo zaradi medijev tudi vedno bolj izpostavljeni raznim informacijam, imamo pa vedno manj možnosti naravne izmenjave informacij in mnenja, tako kot smo ga ves čas razvoje vrste v pogovoru iz oči v oči. Tudi Facebook ne omogoča, da vidiš obraz tistega, ki si mu nekaj sporočil in takoj ugotoviš reakcijo. Tudi pri komuniciranju ostajamo odvisni od medijev. Pri iskanju odgovorov na gornja pa tudi ostala vprašanja nam mediji ali novinarji in ostali, ki preko njih vstopajo v naše domove ali pa recimo kar glave, ponujajo razne odgovore, svoje ali šefove, posameznih zvezdnikov, strokovnjakov in uradnih ustanov, mnenja politikov in raznih pametnjakovičev … Informatorjev je vedno več in tudi delež denarja, ki ga porabimo za našo informiranost, je vedno 30


Nedokončen in nelektoriran tekst

večji. Poglejte koliko plačate za časopise, RTV naročnino, kabelsko, internet in tudi za tisti mali telefonček, da tudi tam so. Vso to množico informacij, ki je vedno večja, nam prinašajo predvsem mediji, ti pa niso samo informatorji, prenašalci, ampak tudi selektorji ali filtri in vratarji, pa tudi oblikovalci mnenj, ki nam vse te informacije tako kot kuharji izbirajo hrano in mam jo predelano servirajo. Na naše razumevanje dogajanja, mnenje, pogled na svet, nazor …, ne vplivajo samo mediji. To nam pogojujejo že naši geni, življenjske izkušnje, vzgoja, bližnje in širše okolje, razmere v katerih živimo, informiranost, znanje in intelektualne sposobnosti analize tega znanja. Veliko od tega se da dopolniti, popraviti, spremeniti z novimi spoznanji ali informacijami, to pa v veliki meri izkoriščajo mediji, še zlasti odkar so nekateri ugotovili, da lahko ob tem dobro zaslužijo in imajo zraven še razne druge koristi. Gre že za novo »industrijo«, ki izkorišča naše želje po informiranosti pa tudi neznanje o medijih, in te želje tudi sama ustvarja. A ni že splošno znano, in dokazano, da lahko mediji prepričajo ljudi v vse, kar hočejo? Popolnoma vse, tudi nemogoče: že leta 1938 je ameriški novinar Orson Welles prepričal svojo radijsko publiko, da so vesoljci okupirali Ameriko in sprožil splošen preplah. Politiki in lastniki kapitala so to moč medijev odkrili že prej, trgovci zelo dobro vedo, da lahko kupce prepričajo bolj z propagando kot pa s kvaliteto in cenami. Pa vi verjamete, da so američani izkrcali na Luni, da sta se tisti mogočni stolpnici zrušili samo zaradi letalskega udara in kerozina, da je tisto luknjo v stavbi Pentagona naredilo potniško letalo? Verjamete tudi, da je sedanja gospodarska kriza zaradi prevelike potrošnje in lukenj v bankah … ? Verjamete v teorije zarote? Danes je celo dogajanje med drugo svetovno vojno za marsikoga laž, za Slovence pa sploh. Veliki in močni so si vedno hoteli podrediti male in šibke, nekoč so jih osvajali z vojnami, danes tudi, a vseh se ne da, to so dokazale usode Napoleona, Mussolinija in Hitlerja. Veliko lažje se jih »osvoji« z netenjem notranjih sporov, gospodarskih kriz, z 31


Nedokončen in nelektoriran tekst

denarjem in množičnim zavajanjem. Najboljša priprava za to je slaba informiranost ljudi (znanje in razgledanost) , kar se lahko zapolni ali dopolni z lažmi in utrdi s strahom. Ta zrahlja tudi tisto zdravo skepso, ki jo imamo ljudje že po naravi v sebi, to ki nam je omogočila razvoj. Vse to se najlažje doseže z mediji in v ta namen imajo veliki posebne specializirane službe, kjer se strokovnjaki ukvarjajo prav s tem. Ob tem so z razvojem računalništva razvili sisteme, s katerimi nas, tako posameznika kot družbo, lahko popolnoma »prečitajo« in nato z medijo dosežejo kar hočejo. Danes med množične medije ne štejemo samo radio, ampak tudi televizijo, svetovni splet in vse kar se z njim razvija, od njega ali z njim živi in bogati. Kako se v tej množici informacij znajti, zlasti sedaj, ko je svet prepredel še internet, kako ločiti zrno od pleve, resnico od laži ki ti jo vsiljuje ne samo nek neznani pisec, ampak tvoj prijatelj z družbenega omrežja? Predvsem s širino svojega znanja, skepso, preverjanjem, presojanjem -- lastno pametjo. Pri tem pa ni pomembno samo poznavanje dogodka, osebe, zgodbe, ampak tudi medijev, novinarjev in ozadja njihovega dela. Mediji nas vabijo tako kot nekoč sirene Odiseja s svojim lepim petjem in globokimi dekolteji vabijo na nevidne čeri. Temu se lahko izognemo tako, da si kot Odisej zamašimo ušesa ali pa, da jih razkrinkamo in se izognemo tem novim sodobnim čerem. Homer je bil prepričan da vse to vodijo bogovi z Olimpa in tisti njihovi otroci v templjih, palačah, na nebu in morju. In prav je imel, danes so na Olimpih finančnega kapitala, po vilah in cerkvah po vsem svetu, zasebnih letalih in luksuznih jahtah. Mediji naj bi nas informirali, to je seznanjali z dogajanjem, ki je pomembno za naše življenje v naravi in družbi. Poleg tega naj bi nam tudi razlagali to, kar se dogaja okrog nas, nas osveščali in izobraževali ter zabavali. Za to naj bi bili mediji na tem svetu, vendar po mojem mnenju so tudi zato, da nas nekateri oblastniki in njihovi podrepniki, tudi obvladajo in izkoriščajo. Celo zlorabljajo! So taki ljudje, ki radi manipulirajo, taki ki so radi manipulirani in taki, ki so v obeh vlogah. Večina se seveda s tem sploh ne ubada ali pa se tega zaveda. 32


Nedokončen in nelektoriran tekst

Kdo z nami manipulira? So to samo mediji, novinarji, politiki, duhovniki ali je to že sistem, ki ga obvladujejo bogati oblastniki? Vsak po malem, eni so v svoji funkciji, drugi v službi, v igri, plačani z denarjem ali z besedami. Celo samo z besedami, pohvalami, priznanji, nagradami, takimi ali drugačnimi družbenimi priznanji, ki jim poleg zadovoljstva krepijo tudi samozavest. Manipulatorji množic so namreč zelo priljubljeni tako pri množicah, ki jih zavajajo, kot tudi pri svojih gospodarjih. Pri tem uživajo, krepijo svojo samozavest in bančne račune ter se tudi lahko hitro pomikajo po lestvici navzgor. Bolj kot gospodarji so nevarni tisti, ki bi radi postali gospodarji. Tem pravim oblastniki.

Mediji V sodobnem svetu smo izpostavljeni številnim medijem, ki nas obveščajo o dogajanju, ga razlagajo, nas učijo, prepričujejo in zabavajo. Manipulirali so že z našimi predniki, ti so te svete resnice, ki jih sami niso uspeli razkriti, prenašali tudi na nas. To kar smo nato mi ugotovili da ni res, nam poskušajo prepričati, da je res. Človeštvo še nikoli do sedaj ni bilo izpostavljeno tolikim tehničnim možnostim obveščanja in komuniciranja kot je sedaj in tudi ne takšnemu številu informacij, pa prav zagotovo tudi ne takšnemu zavajanju ali manipuliranju. Že stari grški filozofi so ugotovili da lahko govornik tako vpliva na svoje poslušalce, kot da bi jih z besedami privezal za ušesa in jih vlekel za sabo. Podobno vlogo so imeli pripovedovalci spevov o Odiseju in Troji in popotni pevci. To moč so izkoristili oblastniki, že prej z vrači, nato pa duhovniki, preroki in drugimi glasniki edine resnice, pa čeprav so jo razlagali vsak drugače. Manipulacija se je začela že s tistim vlečenjem za ušesa, nevarna pa je postala, ko se je spremenila v edino resnico, zakaj, če ji nisi verjel, si bil lahko kaznovan, celo ob glavo križan ali zažgan na grmadi. Zato, da vi se jih bolje slišalo so gradili zvonike, prižnice in minarete, poleg tega pa so razvili še sistem, da so jih ljudje morali poslušati. Izum tiska tega sploh ni odpravil, postal je le novo še močnejše orožje, a s to prednostjo, da je odprl možnosti množičnejšo za razlago drugih resnic, za razvoj 33


Nedokončen in nelektoriran tekst

novih kultur in celo oblik zabave. A tudi tiskanje knjig in časopisov se da zelo učinkovito kontrolirati, skoraj tako tudi branje, z razvojem elektronike in pojavom radia in televizije se je to dodatno sprostili. Kaj so množični mediji? Množični mediji so sredstva javnega obveščanja in komuniciranja, javna glasila, ali rečeno občila, ki nas obveščajo in osveščajo, so izredno pomeni dejavniki naše človeške družbe, naše civilizacije. Gre za zelo kompleksne pojme, ki jih nekateri teoretiki zelo različno opredeljujejo. V splošni rabi med te najbolj pogosto uvrščamo časopise, radio, televizijo in internet ali točneje njegove oblike komuniciranja. Predhodniki vsega tega pa so govor, risanje, pisanje petje in igranje, ki so še vedno temelj vsega sporočanja. Med tiskanimi mediji se je v naši zgodovini razvilo veliko oblik od plakatov ali oglasnih desk pa do specializiranih znanstvenih revij. Najbolj razširjeni so časopisi, pod tem imenom danes razumemo tako dnevnike ali po starem časnike, kot tudi klasične časopise. Ta izraz so nekoč rabili za periodiko, ki ni obveščala o sprotnem dnevnem dogajanju, ampak tudi osveščala, izobraževala in zabavala. Magazini, ki jim danes pravimo kar revije, so bolj zabavnega značaja, revije pa strokovnega. Z razvojem svobode govora in tiska se je pojavil tudi rumeni tisk, ki je šel, če ne korak dalje od resnice, pa več korakov naprej v senzacionalnosti, in to tiste nepomembne za delovanje družbe kot sistema. Rumeni tisk se je razvijal v več smeri, najbolj pa sta občutni tista, ki temelji na nepreverjenih informacijah ali govoricah in tudi lažeh, in druga ki poroča predvsem o tem, kaj počnejo javne osebe, zvezniki. Ves rumeni tisk, da veliko na fotografije. Njegov cilj ni informiranje, ampak zadovoljevanje tistih najbolj nizkih potreb ljudi po gledanju v dnevne sobe in spalnice drugih pa do zavisti. Tisku pravimo tudi periodika, kar pomeni da te tiskane izdaje ne pridejo do bralcev samo enkrat, ampak redno vsak dan, teden, mesec, četrtletje … Ta periodičnost razvija že posebne oblike navezanosti med uredništvom in javnostjo. 34


Nedokončen in nelektoriran tekst

Naslednja ali novejša skupina občil so elektronski množični mediji. Prvi je bil radio, ki je s svojimi brezmejnimi valovi presegal vse meje. Že ta je pravi komunikacijski medij, ki je omogočil tudi pogovor množic na daljavo. Temu je sledila televizija, ki pa je kot mlajša sestra lahko pokazala ne samo obraz, ampak tudi stegna in bujne prsi in pritegnila poglede vseh ter pocedila sline kapitalu in politiki. Ta ni več rumeni tisk, ampak reality show. Z razvojem interneta se razvijajo stare oblike obveščanja in komuniciranja kot so spletni časopisi radijski in tv programi in številne nove kot so elektronska pošta in družabna omrežja. Internet gre še dlje od televizije, realiy show je postal virtualna resničnost pornografija pa najbolj gledana zabava za reveže. Kakšne si privoščijo bogati pa je znano iz sodnih postopkov proti medijskemu mogotcu Berluscojiju in pisanju rumenega tiska. Ob vsem tem še vedno delujejo tudi stari sistemi obveščanja in tudi manipuliranja, kot so zgodbe in mnenja, ki jih širijo sodobni pevci zabavne glasbe, razne prireditve, uradne ceremonije z govorniki in sodobnimi političnimi pridigarji, ki se ob tem okoriščajo tudi novih medijev. Z razvojem novih medijev pa, kot sem že nakazal, rumeni tisk ni ostal samo na papirju, ampak je postal sestavni del vsega komuniciranja. Tega pa ni dosegal samo zaradi že prej omenjenih potreb ljudi, ampak predvsem politikov in oblastniških mogotcev, saj so ugotovili, da rumene vsebine zmanjšujejo potrebe ljudi po resnih temah iz politike, gospodarstva in vseh ostalih, ali drugače povedano zmanjša ljudem želje po participaciji pri vodenju in urejanju družbe in njihovo kritičnost do oblasti. Mediji so bili vedno orodje oblasti, tako nekoč kot tudi danes, za lastnike pa so predvsem posel, z razvojem kapitala in t.i. neoliberalizma pa se posel združuje z orodjem oblasti. Za Napoleona so bili časopisi in novinarji sedma sila. Sam je spodbujal izdajanje časopisov, katerih cilj naj bi bil večanje njegove diktatorske moči, a so se spremenili v nosilce napredka in postali steber takratne demokracije. V sodobni družbi, ki komunicira preko 35


Nedokončen in nelektoriran tekst

medijev in gradi svoje odnose na svobodi javne besede, so mediji sestavni del demokracije, nujni pogoj in eden izmed njenih najpomembnejših dejavnikov. Z razvojem parlamentarne demokracije so mediji postali četrta veja oblasti – po zakonodajni, izvršni in sodni. To lahko opravljajo z vsemi svojimi funkcijami, najbolj prvimi tremi, tudi z rekreativno, saj so že diktatorji Starega Rima ugotovili, da se najlažje vlada, če se da ljudem kruha in iger. Vendar kdo so ta sedma sila oziroma četrta veja oblasti, mediji ali novinarji. Če bi bili novinarji res svobodni, avtonomni in istočasno tudi lastniki medijev, potem bi to bili oni, drugače pa so le najemna delovna sila, ki v skladu z zahtevami lastnika in zakonodajo ter družbenimi dogovori uresničujejo skupne družbene in ob tem tudi lastne interese. A o tem še kasneje, za ta del samo stavek, da kljub vsemu kar nekateri govorijo in pišejo o svobodi medijev in novinarjev to v praksi dejansko ne drži, vedno so bili pod kontrolo ali celo prisilo oblasti, kapitala, posameznikov ali skupin, s tem tudi novinarji. Zgodovina novinarstva, demokratizacije in vedno večje svobode javne besede je zelo dolg proces. Ta seveda se ni razvijala samo navzgor, ampak tudi navzdol, njena krivulja gre od ene do druge skrajnosti. Vsem pa je vendarle postalo jasno, da svobode, demokracije in resnice ni brez medijev in njihovih novinarjev. Tega se zavedajo tudi njihovi dejanski gospodarji, ki pa imajo druge interese: oblast in profit. To se s centralizacijo in koncentracijo kapitala, in s tem tudi vpliva na politiko, vedno bolj čuti tudi pri vplivu na novinarje. Ta ni več grob kot je bil nekoč, ampak vse bolj prefinjen in inovativen. Tako je nova slovenska oblast po osamosvojitvi ob floskulah o demokraciji z novim zakonom takoj podredila RTV svojim strankarskim interesom in centralizirala oblast tako da ukinila vso samostojnost nekdanjih velikih in tudi v tujini uveljavljenih RTV centrov v Kopru in Mariboru. Evropske zveze novinarjev (EFJ) že dolgo opozarja na krnjenje svobode avtonomije novinarjev in uredništev, vendar brez pravega odziva politike. 36


Nedokončen in nelektoriran tekst

Množični mediji niso samo prenosni mehanizmi informacij in tudi ne samo prepričevanja ljudi ali propagande, ampak tudi medsebojnega komuniciranja ljudi, skupin, organizacij in sistemov, pomagajo ustvarjati družbeni konsenz soglasja in zbliževanja ljudi, so nosilci razvoja in rasti človeštva. Mediji nas združujejo v družbo kot sistem, nekateri pa jih uporabljajo tudi zato da nas razdružujejo. Njihove osnovne funkcije lahko združimo v šestih točkah – prvim štirim, ki jih je že v šestdesetih letih mladim novinarjem vlival v glavo dr. France Vreg, bi lahko v sedanjem času dodali še dve, politično in komercialno, skupaj pa bi jih opredelil takole:  Informativna funkcija – javno obveščanje bralcev, poslušalcev in gledalcev o aktualnem dogajanju. Časopisi informativno vsebino najpogosteje pomembne novice objavljajo na prvi in zadnji strani, nekoliko bolj specializirane pa na posebnih notranjih straneh. Radio in televizija opravljata to funkcijo prvenstveno z dnevnoinformativnimi oddajami, informativnimi servisi, objavami in tudi z raznimi drugimi oddajami, ki v različnih oblikah prinašajo številne informacije. Tako kot ostale se tudi ta vedno bolj seli na internetne informacijske portale, ki ji pripravljajo tudi klasične novinarske hiše.  Komentatorska funkcija – razlaganje, povezovanje dogajanja, analiziranje. Ta je najbolj prisotna v govornih, govorno-glasbenih, kontaktnih oddajah in seveda klasičnih komentarjih v dnevnoinformativnih oddajah. Ta funkcija ni omejena samo na komentarje, ampak se prepleta v vsem programu. Pri sodobnem radiu in televiziji, ki opuščata klasične komentarje, se ne zmanjšuje, ampak samo skriva v drugih oblikah.  Kulturna funkcija – dvigovanje splošne kulturne ravni, kulturno osveščanje poslušalcev, kar je tudi pomembna družbena vloga tega sredstva javnega obveščanja. To funkcijo, ki jo nekateri imenujejo tudi vzgojna ali osveščevalna, opravlja ves program od 37


Nedokončen in nelektoriran tekst

informativnih do glasbenih oddaj in ni omejena samo na oddaje t. i. kulturnega uredništva. Program soustvarja in odraža kulturo naroda ter prostora, iz katerega izhaja, ali vsaj skupine ljudi, ki ga pripravlja.  Rekreativna funkcija – zabava in sprostitev poslušalca. Pri sodobnem radiu je ta funkcija največ pridobila. Radijski program postaja v sodobnem življenjskem ritmu neke vrste zvočna zabavna zavesa, ki poslušalca izolira od okolja ali dogajanja.  Političnopropagandna funkcija – javna ali prikrita oblika vplivanja na ljudi s strani vladajoče skupine, stranke, družbenega razreda ali posameznika. Nekdanja izrazita politična propaganda se je v raznih prefinjenih oblikah manipuliranja skrila v ostale zgoraj omenjene funkcije. Nekateri jo združujejo z vsemi štirimi ali pa samo s komentatorsko funkcijo. Tej funkciji bi lahko rekli tudi manipulativna ali pa oblastvena, saj v sodobnem času oblast ne bi mogla vladati brez medijev.  Komercialna ali profitna funkcija – urejena ali prikrita. Pri komercialnih postajah je to nosilna funkcija, saj je njen osnovni cilj samo profit, vse ostalo pa je samo sredstvo za dosego cilja. Ta ni prisotna samo v komercialnem programu, lahko in pogosto se skriva v drugem programu, tudi v oddajah o kulturi. Pri informiranju in komuniciranju so ključni dejavnik novinarji, ki delujejo v uredništvih, te pa vodijo uredniki. Seveda imajo uredniki glede na lastništvo svoje gospodarje, ki bi jih lahko pisali v narekovajih ali brez. Stari mediji, tudi elektronski že od vseh začetkov delujejo pod politično, družbeno in strokovno kontrolo, ki jo urejajo zakoni in razna pravila pa tudi mednarodni dogovori. Internet deluje navidezno svobodno, vendar na njem vlada kdor ima kapital. Pri tem mediju se uporabljajo iste ali podobne oblike manipulacij, pa tudi nove, ki pa so še vedno ali stalno v razvoju. Še huje internet, v širšem pomenu besede, omogoča popolno kontrolo 38


Nedokončen in nelektoriran tekst

vseh, ki ga posedujejo in tudi tistih, ki so s temi v stiku. Spomnimo se razkritij Wekyleaksa in Edwarda Snowdna. Pri časopisih so lahko ugotovili katere kupujete in so lahko na tej osnovi sklepali, kateri politični opciji se izpostavljate, sedaj se vam lahko razgledujejo po spalnici. Tudi, če prelepite objektiv kamere, jim ostane mikrofon, pa če tega nimate na računalniku lahko z obdelavo metapodatkov sklepajo praktično o vsem. Z novimi mediji se spreminja tudi vloga novinarjev, pri klasičnih je nepogrešljiva in zato je tudi njihovo informiranje bolj urejeno, pri novih, zlasti pri družabnih omrežjih pa je njihova vloga zelo zamegljena, predvsem se pa med njimi in sprejemniki informacij vedno bolj pojavljajo neki »prežvekovalci«, ki informacije širijo a tudi spreminjajo in jim dodajajo svoje komentarje. Vsa zgodovina novinarstva je polna omejevanje avtonomije novinarjev, svobode javne besede, preusmerjanje javnega mnenja, ustrahovanja novinarjev in drugih zaposlenih, politično in lastniško prevzemanje uredniške politike, zaostrovanje delovnih pogojev in kvarjenje medsebojnih odnosov ter razne manipulacije ter rušenja medijev. Gre za stalno rušenje ali pa vsaj kontroliranje demokracije. Res so bili mediji v zgodovini tudi udarna moč diktatorjev, vendar v končni fazi so se vedno spremenili v nosilce napredka, svobode ali demokracije – že sami po sebi, ko so dajali besedo ljudem ali pa samo objavili novico, torej snov za razmišljanje. Tudi osamosvojitve Slovenije ne bi bilo, ali do nje ne bi moglo priti, če nebi takratni novinarji in uredniki s pomočjo civilne družbe lahko v takratnem političnem sistemu lahko dosegli tolikšno stopnjo avtonomije in svobode javne besede. Danes lahko nekateri praznujejo vsa mogoča vojna dejanja, vendar največja so bila prav medijska ali civilna. Mediji ali točneje novinarji so in tudi sedaj opravljajo pomembno kontrolno vlogo zakonodajne, izvršne in sodne oblasti vsake družbe. To se pokriva predvsem z informativno in komentatorsko funkcijo, delno pa tudi s preostalimi. Zaradi tega si želi avtokratična izvršna oblast podrediti prav novinarje, to pa dosega z zakonodajo, s katero ureja delovanje vodstva novinarskih hiš ali materialne in druge pogoje delovanja. Novinarske hiše si 39


Nedokončen in nelektoriran tekst

seveda lahko pridobiva z lastništvom, dotacijami ali raznimi drugimi veliko bolj prefinjenimi načini, kot so boljše plače, napredovanja in šefovska mesta, kar bi lahko opredelili tudi kot korupcijo ali pa šikaniranja drugače mislečih. To je najbolje izrazil ob razpravi o novih kadrovskih imenovanjih na RTV eden izmed nosilcev nove demokracije: »Pomembno je, da je naš«. S tem se je nekdanje geslo »Pokaži, kaj znaš!« spremenilo v »Dokaži, da si naš!« in tako smo tudi na radiu ter pri drugih medijih dobili veliko »naših«. Ker sem v teh prelomnih letih veliko doživel in tudi spoznal, si upam trditi, da je žal med novinarji vedno bilo in je vedno več tudi takih, za katere ne moremo reči, da imajo kontrolno vlogo, ampak predvsem podporno. Nekateri so pač »vedno naši«. Pri opravljanju kontrolne funkcije je zelo pomembna svoboda sredstev javnega obveščanja in novinarjev, ta pa ni samo v zakonih, sploh pa ne v političnem govoričenju o svobodi, demokraciji, novinarski avtonomiji in podobnem. Ta je v svobodi posameznika, torej novinarja, pa tudi organizacij, to je uredništev. Poudariti moram tudi avtonomijo uredništev, kajti če v vodstvu v Ljubljani stalno govorijo o rezanju programa in krčenju števila zaposlenih, potem se organizacijsko podrejeno uredništvo v Kopru ne upa zoperstavljati programskim, kadrovskim in ostalim pritiskom. Tu je pojem »biti naš« dvojen, če pa dodamo še vedno hujše gospodarske razmere, dobi še več plasti. Če si »naš«, ne boš šel na cesto, morda boš celo napredoval na mesto tistega, ki ga bomo vrgli, če si mlad in »naš«, dobiš službo za nedoločen čas, po pripravništvu boš šel v tujino za dopisnika, če nisi, boš pa dobil samo pogodbo za začasno sodelovanje, pa še »espe« moraš odpreti, da ti bodo lahko nakazovali tisto mizerijo, ki je nadomestila nekdanje honorarje. Če si pa star, si pa po zakonu zaščiten, mar ne? … »Naši« znajo čakati na priložnost. Teh pa so ustvarili kar nekaj. »Naši« pa zelo dobro uspevajo v medijih, ki v službi domačih oblastnikov in tujega kapitala opravljajo rušilno funkcijo. Med te osebno uvrščam Demokracijo in Reporter, lahko pa bi še kakšne, zlasti internetne portale. O teh časopisih ne moremo govoriti, da imajo kakšno pozitivno vlogo, niti kontrolno ali opozicijsko, ampak 40


Nedokončen in nelektoriran tekst

samo rušilno. Ti še naprej izvajajo politiko rušenja, ki smo jo nekoč že zasledili v političnem emigrantskem tisku in tudi v nastopih dr. Jožeta Pučnika, kasneje pa še nekaterih drugih slovenskih politikov. Še več: nekateri komentarji so pisani v zglednem fašističnem stilu, kar nam povejo že sami naslovi kot npr.: »Jože Mencinger je sovražnik ljudstva«. Sicer pa o komentarjih Maje Sunčič in uredniški politiki njenega časopisa izgubljati besed. To ni novinarstvo ampak rušilna politika. Tej politiki »naših« se reče tudi klientelizem, ta pa je eden od manj znanih a zelo pomembnih gradnikov fašizma.

Mlini javnega mnenja Množični mediji, še pred razvojem elektronike smo jim rekli javna občila, so glede na svojo tehnologijo zelo različni. Njihov predhodnik je prestol ali govorniški oder, s katerega so prvi oblastniki nagovarjali ljudi. Že Stari Grki so rekli, da govornik vleče za ušesa svoje poslušalce, pri nas pa poznamo izraz: Povleči za nos. Ta nam jasno pove, da nas je nekdo s svojimi besedami zavedel ali celo nalagal, nategnil. Ob vseh novih medijih pa nikakor ne gre zapostavljati stare. Tako recimo religiozne institucije še vedno obvladujejo svoje vernike predvsem z govorniškega odra ali prižnic, te pa so v vsakem mestu in vsaki vasi in celo izletniških točkah. Ta neposredni kontakt s publiko, je zagotovo še vedno najučinkovitejše prepričevalno sredstvo. Posebno neizmerljivo moč ima tudi pisana beseda. Že nekoč so ji rekli Sveto pismo. Veliko manipulacije se skriva tudi v ustvarjanju mitov. O teh so pripovedovali potujoči pevci, ki so novice in zanimivosti tako predelali in pripovedovali, kot je to ustrezalo njim, publiki ali oblastnikom, odvisno kakšne interese ali cilje so imeli. Nato so se razvile pisava in pismenost, bralna kultura. Najbolj enostavna oblika širjenja pisnih informacij je razglasna deska, na katero nekdo 41


Nedokončen in nelektoriran tekst

izobeša informacije javnega značaja. Te so lahko napisane na roko ali pa natisnjene. Pri obvladovanju množic, pri manipuliranju z njimi, je nujna množičnost. Marsikdo kot prvi časopis omenja starorimske dnevne objave imenovane Acta Diurna, ampak to je bila le ena kamnita oglasna tabla, okoli katere pa se je lahko že zbrala množica. Množični medij je bila bolj ta množica kot pa sam oglas. Prav same množice na trgih, dvoranah pa tudi tovarniških halah in barikadah so najbolj učinkovito širile novice in tako opravljale vlogo množičnega informatorja in komunikatorja. Pa še več: pri fizično prisotnih množicah se ustvari nek izreden občutek moči, ki premaga vsak strah. Če množicam dodamo še bojno ali vojaško moči, dosežemo še strah pri nasprotnih. Množični mediji pa ne učinkujejo na nekemu občinstvu ali publiki, ki je med seboj v neposrednem stiku oziroma komunikaciji ter vodeni ali spontani reakciji, ampak pri oddaljenih in bolj ali manj osamljenih posameznikih, ki jih s svojim vplivanjem ali manipuliranjem držijo čim bolj narazen, vsakega posebej. V njih vgrajujejo dejavnike atomizacije družbe in istočasno tudi dejavnike navideznega povezovanja, ki se ga lahko izkoristi za politične ali ekonomske namene. Mediji seveda omogočajo tudi povratno informacijo, vendar ta je zelo kontrolirana. Prvi pravi množični medij je postal šele časnik ali časopis, ki ima neko naklado in periodiko izhajanja. Lahko je na primer dnevnik ali tednik, mesečnik. Sem lahko postavimo tudi razne magazine ali revije in podobno periodiko. Z razvojem tiska so judje kmalu ugotovili, da se papir pusti pisati, da lahko na njega napišeš kar koli hočeš. Enim je bilo to všeč, drugim ne. Tisti na oblasti, ki jim ni bilo všeč kar drugi pišejo o njih, so si izmislili cenzuro. Ta pa seveda ni najhujša oblika prepovedi svobodne besede: spomnimo se na inkvizicijo in javno zažiganje znanstvenikov in svobodomiselnikov, tudi največjih umov takratnega sveta, kot so bili Giordano Bruno in nekateri njegovi sodobniki, ki so razlagali, da je Zemlja okrogla, ali pa da ima moški na obeh straneh po 12 reber, čeprav mu je eno na levi strani Bog vzel, da je iz njega naredil Evo. 42


Nedokončen in nelektoriran tekst

Bog Zevs, ki vlada svojim podrejenim božanstvom in ljudem z božjo pravico in seveda strelo (ali šibo božjo), ki jo drži v roki.

Preganjanje in zažiganje znanstvenikov in čarovnic (ne pa tudi knjig in časopisnih uredništev) se je vendarle končalo in tako smo lahko razvili znanost in dobili tudi elektronske medije. Prvi se je pojavil radio, za njim televizija in nato internet. Ti so se razvili zelo hitro, pa ne samo zaradi razvoja tehnologije, ampak tudi želje oblastnikov po kontroli ljudi in profitu. Spomnimo se na, da je dvomljivi izumitelj radia Marconi postal član Visokega fašističnega sveta, Mussolini pa je brezplačno delil radijske aparate. Hitler ga je hotel prekositi s televizijo, a je prej naredil samomor. Ruski in kitajski oblastniki so počeli podobno, predvsem pa so omejevali informiranje na propagando. V prejšnjem Jugoslovanskem samoupravnem socialističnem sistemu so bile te manipulacije zelo učinkovite, vendar tudi zelo 43


Nedokončen in nelektoriran tekst

enostavne ali celo bolj poštene kot sedanje. Temeljile so predvsem na Selektivnem pristopu do informacij in zamolčanju, danes pa še vedno ali vse bolj na lažeh, zavajanju množic, ustvarjanju predsodkov, stereotipov, dvomov, sovraštva in seveda strahu. Ljudi se je zastraševalo tudi takrat, boste rekli, da, vendar takrat v času hladne vojne je bil strah pred atomsko vojno veliko bolj realen, kot sedaj. Ta atomska bomba je bila in je še vedno podobna svetopisemskem razodetju sv. Janeza o koncu sveta, vendar ljudje se veliko bolj bojijo Zevsove stele ali šibe božje, ki lahko zadene samo njih ali njegove, ostale pa pusti živeti in uživati tudi njegovo blagostanje. Ljudi se je zastraševalo tudi z represivnimi organi od inkvizicij do udbe, vendar vsaj slednje se po ukinitvi kaznilnice na Golem otoku, bali predvsem »lopovi«, to je tisti, ki so si hoteli na račun drugih nakopičiti premoženje ali pa pokrasti »čast in oblast«. Bali so se je tudi oporečniki, vendar tej je bilo zelo malo, merilo bi se jih v tisočinkah, množice pa so živele razmeroma mirno brez strahu, da bi izgubile službo, da ne bi mogli k zdravniku, da ne bodo morali ustvariti družine. Kriminala je bilo deset krat manj kot v Italiji in sto krat manj kot v ZDA. Zlasti tu ob meji se je jasno čutilo, da so tuji mediji poizkušali prenesti strah teh redkih posameznikov, kot so bili disidenti na širše množice to pa zlasti z izpostavljanjem človekovih pavic. Danes smo z demokratizacijo, ko v zakonih ni več verbalnega delikta, od zahodne družbe prevzeli zelo kompleksne oblike manipulacij z neprimerno bolj prefinjenimi oblikami, ki pronicajo zelo globoko. Vendar hladna vojna je ohranila tudi nekaj zelo grobih Goebbelsovih metod, ki so jih novi oblastniki po padcu berlinskega zidu, ko je kapital postal edini diktator, začeli množično uporabljati. Temu pravijo neoliberalizem in turbokapitalizem, a dejansko je bolj neofašizem korporativnega bančnega kapitala. Tudi zato smo postali tako stresna družba. Če bi kdaj pisali zgodovino manipulacij ljudi, bi morali vsak polovico knjige nameniti času hladne vojne po drugi svetovni vojni. 44


Nedokončen in nelektoriran tekst

Ta je sicer vsebovala tudi lokalne vojne, kot npr.: korejsko in vietnamsko, poleg tega pa še razne nasilne spremembe oblasti, ko npr.: na Češkem in v Čilu, ali novejše v Iraku, Libiji, Ukrajini … Sem bi lahko dodali tudi vojne v bivši Jugoslaviji, vendar boj je potekal predvsem z manipulacijami množic. Vzhodni blok je gradil na zaprtosti informacijskega prostora, klasičnih dogmah, kultu osebnosti, verbalnem deliktu ipd, zahod pa je predvsem prečistil in dodelal že znane metode časov kolonialnega »širjenj evangelija« iz vzpona in utrditve fašizma, ter na osnovi tega s pomočjo sociologov, antropologov, politologov, komunikologovo in psihologov množic razvil izredno učinkovite metode obvladovanja množic. Pri tem so se okoristili celo svetinjami sodobne družbe, kot so demokracija, svoboda, pravna država, morala … saj vidite na kakšni stopnji so danes. Vzhodni blok so napadli na vseh ravneh, najbolj pa z radijskimi postajami in filmi. Spomnimo se, da so bili filmi samo za Ameriko, ki niso smeli v Zahodno Evropo ali pa ne v Vzhodno. Nadaljevali in tudi največji uspeh so dosegli s televizijo. Televizija je kljub internetu ali svetovnemu spletu še vedno najboljše orožje vseh oblastnikov. Ta z gibljivo sliko in glasom lahko prepriča tudi tiste Nejeverne Tomaže, ki ne verjamejo samo povedani ali napisani besedi. Ni zgolj slučaj, da se največ manipulacij človeštva izvaja prav s pomočjo televizije: množične medije se lahko kontrolira veliko bolje kot časopise. Neprimerno večjo svobodo ima internet. Čeprav je nastal zaradi vojaških potreb, v sedanji obliki pa razvil za znanstvene namene v Cernu, se je v javni rabi zelo hitro spremenil v največjega anarhista na svetu, vsaj za sedaj, saj vsi dobro vemo, da bi si ga marsikdo rad tako ali drugače podredili. Kljub temu, da so si veliki kapital, politika in države že prisvojile najbolj popularne strani, pa vendar še vedno prinaša ogromno informacij, viri še niso omejeni in tudi ne monopolizirani, izbira informacij pa ostaja in bo ostala nevsiljiva – tu ni tako kot pri klasičnih elektronskih informacijah, kjer moraš najprej poslušati to kar uredniki in novinarji menijo, da je zate pomembno, in šele nato boš ali pa ne dobil tudi svojo želeno informacijo ali pa komentar. Svoboda spleta pa je žal tako kot je tudi 45


Nedokončen in nelektoriran tekst

sam le navidezna, saj je vedno bolj jasno, da družbe kot so Google, Microsoft, Apple, Facebook že skorajda popolnoma podredili. Te pa so kot so žvižgači razkrili pod nadzorom obveščevalnih služb močnih držav. Kaj pa naj bi imeli od njega: z zbiranjem podatkov o koristnikih in vsem kar se na njem počne? Lahko dobijo odločilne informacije za svoje ukrepanje tako na gospodarskem kot tudi političnem področju. Vsa izmišljena imena in gesla so namenjena smo navadnemu uporabniku, posvečeni imajo tudi tu popolnoma odprta vrata. Celo šifriranja se da prebrati. Za to so poskrbeli že proizvajalci računalniške opreme, ki imajo že tovarniško vgrajene luknje ali celo vohune. Po drugi strani pa ta svoboda svetovnega spleta prinaša tudi veliko več možnosti deviacij in celo kriminala kot pa omogočajo klasični komunikacijski mediji. Ne gre samo za pornografijo, ki je in bo obstajala dokler se bomo ljudje razmnoževali na tak način, kot se sedaj, ampak za moč, ki jo z anonimnostjo, globalizacijo in dostopnostjo dobijo razni iztirjenci družbe, kot so npr.: pedofili ali pa politični skrajneži, ki lovijo svoje žrtve. Poleg tega svetovnega spleta, ki ga poznamo običajni uporabniki, namreč po njem tečejo cele reke tajnih informacijskih tokov, obstaja pa tudi internetno kriminalno podzemlje za posebne kroge organizacij ali ljudi. Nekateri o neznano imenujejo darknet, ali temni splet, v katerem naj bi se odvijal prepovedani promet ali trgovina, drugi govorijo o subnetu, ki naj bi vseboval vse to kar je bilo objavljeno, pa so ljudje zbrisali, a se še vedno lahko prikliče na površje. Skoraj vsem pa je znan tudi intranet, to je zapri notranji internet za zaposlene določenega podjetja ali za neko organizirano skupino. Seveda si take splete lahko uredijo vsi, ki to znajo ali pa plačajo strokovnjake in to za vsemogoče namene. Ob vsem tem pa še vedno lahko rečemo, da je internet šele v začetku razvoja, prihaja internet vseh naprav, ki nas obkrožajo. Sedaj povezuje ljudi, ki komuniciramo med sabo, z razvojem pa ne bodo z njim povezani samo računalniki in baze podatkov s katerimi upravljajo ljudje, ampak tudi stroji, naprave, predmeti in vse to bo med seboj komuniciralo, sporočalo informacije in to na več nivojih. 46


Nedokončen in nelektoriran tekst

Vse to poteka po poteh, ki so takorekoč popolnoma odprte, po kablih in etru, kjer jih lahko tisti, ki imajo »pravico«, moč ali znanje in naprave prestrežejo in uporabijo za svoje koristi tako kot se jim zljubi. Informacije so moč, oblast. Ljudje se jim lahko upiramo z zavajanjem, lažnimi podatki in raznimi manevri. Naprave, stroji, stvari, ki nas oddajajo in delajo za nas, tega ne morejo skriti. Stroj, ki vari avtomobile med delom ne more lagati, ključavnica, ki je zaklenila, bo to tudi pokazala da je zaklenjena. Vendar pustimo ta globalni internet. Internet je sicer težko šteti med medije, saj je že veliko več – je svetovni splet. Vendar funkcije medijev opravljajo posamezna spletna mesta, za katerimi so posamezniki ali celo največja podjetja, ki se s tem tudi načrtno ukvarjajo in so tudi registrirani kot mediji. Splet so izkoristili tudi razne oglaševalske agencije, posamezna podjetja razne organizacije, skupine in posamezniki, ki vsi tako ali drugače širijo neke informacije, prodajajo blago ali storitve, prepričujejo, posiljujejo ljudi s svojim blogom in idejami. Prava posebnost so družabna ali socialna omrežja, ki vso to mešanico povežejo z dejanskimi ali izmišljenimi imeni v vsestransko komunikacijo. Žal to novo obliko komuniciranja še najbolj opredeljuje twitanje, ki je v svoji kratkosti in provokativnosti prav idealna oblika za Butalce. Pri svetovnem spletu se meje ned navadnim enostranskim informiranjem in javnim komuniciranjem, katerega cilj je izmenjava mnenj in doseganje nekega družbenega konsenza, že krepko mešajo, prav tako lastništvo, javni in skriti nameni. Vse to pa ni toliko nevarno, ker se, ali če se, ljudje tega zavedajo in vsako informacijo sprejmejo skozi svoj filter objektivnosti. Ta filter pa si ljudje tako kot svoje znanje moramo nabrati sami in ga skozi svoje miselne, razumske izkustvene in čustvene procese oblikovati. Preden je internet postal dejanski svetovni splet, so si mediji pri informiranju in doseganju družbenega konsenza dolga desetletja delili delo. Radio je bil najhitrejši, saj je lahko prvi objavil novice in s tem pripravil in zainteresiral javnost (razvijal potrebe) za dodatne 47


Nedokončen in nelektoriran tekst

informacije. To prvo slušno informacijo je nato zvečer s sliko dopolnila televizija, naslednji dan so jo razčlenili in pojasnili z raznih plati časnikarji dnevnega časopisja, nato pa še bolj poglobljeno razni specializirani tedenski časopisi in mesečne revije. Danes vse to, vključno z zabavno in kontaktno funkcijo, opravi svetovni splet kar sam, saj objavi novice in videoposnetke še pred radijem in televizijo, časopisne članke pa že pred jutranjo objavo. Ta medij pa starejša, tradicionalna, tehnično ne preveč podprta publika ne obvlada, številni ga celo odklanjajo, vseeno pa osvaja svet neprimerno hitreje, kot pa se menjujejo generacije. »Stari« mediji pa zaradi tega počasi izumirajo ali pa se sproti prilagajajo in razvijajo svoje specifične prednosti. Priznajmo si: veliko prijetneje je listati časopis ob kavi, kot pa buljiti v računalnik. Žal pa nas čas vedno bolj priganja, iščemo vedno hitrejše, čimprej dostopno in svobodno obliko informiranja, pri tem pa se vedno bolj nastavljamo novim sirenam medijskega obveščanja. Svetovni splet, pa z zornega kota informiranosti in manipulacij ne prinaša samo večjo demokratizacijo informiranja in komuniciranja ljudi, ampak tudi povečuje možnosti zavajanja. Tega se zelo dobro zavedajo tudi tisti ki hočejo obvladati ves svet. Nekatere stranke celo plačujejo blogerje, da širijo svoje komentarje, njihov politični pogled, napadajo nasprotnike, širijo sovražni govor, laži, ponarejene fotografije in posnetki ter razne druge manipulacije. Upam si trditi, da anarhični razvoj interneta ni zgolj slučajen, ampak da je »sponzoriziran« ali vsaj načrtno dovoljen. Če ne drugega so prav vse politične opcije v internetu videle možnost svojega uspeha ali pa vsaj pridobitev odločilne mladine, ki sicer ne bi šla na volišča. V ta namen je razvijala svoje informativne portale in celo plačevala svoje »blogerje« in »piarovce«, da so svinjali po odprtih spletnih straneh. Tako se je spletno informiranje okužilo z vsebinami, ki nimajo nič skupnega z novinarstvom. Spomnite se kako so vse družbe, kulture in politične opcije nekoč ukalupljale knjigo, časopis, radio in televizijo. Nekoliko teže, vendar našle bi se metode in dejanja, ki bi lahko to anarhijo vsaj umirila. Prav zaradi tega anarhičnega razvoja se je v njem razširila 48


Nedokončen in nelektoriran tekst

anonimnost in senzacionalnost anonimnosti, ki se je sprevrgla v pravi informacijski kaos, v katerem je dovoljeno vse. Vprašajte se komu je na primer interes širjenja sovražnega govora ob tej begunski krizi in kdo bo temu nasedel. Razkritja spletne ZLOvenije, so prava sramota za naš narod, najprej za posameznike, nato pa za družbo ali državo, ki tovrstni sovražni govor dovoljuje. A vas to ne spominja na čas vzpona fašizma v Italiji, Nemčiji, NDH in tudi pri nas. Demokracija in svoboda javne besede anonimnežev v teh primerih niso pravica, ampak orožje. Kdo je bil v ozadju se je kmalu pokazalo na zborovanju proti beguncem v Senčurju, kjer so bili v prvi vrsti prisotni kar trije poslanci SDS en bivši in tamkajšnji župan. Večina, celo Primorske novice pa so »pozabile« omeniti da je eden glavnih transparentov bil kopija nekdanjega nacističnega plakata, s katerim so vabili fante med domobrance. Če so se v srednjem veku predhodne oblike fašizma kazale v sežiganju znanstvenikov in čarovnic, v času preganjanja protestantizma pa v sežiganju knjig, so se ob začetkih klasičnega fašizma požigali tudi uredništva in tiskarne, kmalu nato pa kar množice ljudi v krematorijih. Preživeli fašizem, je izkoristil tudi svobodo novega medija interneta, tako se je leta 2015 v Sloveniji na družabnem spletnem omrežju oblikovala skupina psevdo domoljubov, ki je je šla zažgat Kučanovo monografijo zgodovinarja Boža Repeta prav pred njegov dom. Glavni akter je na glavi nosil prav tako baretko, kot so jo med vojno nosili slovenski klerofašistični belogardisti. Novinarji in medij so to dejanje sicer obsodili vendar tisti, ki so si upali to označiti kot zelo jasno fašistično dejanje, so bili le nekateri antifašisti in društvo slovenskih pisateljev. Nekateri klasični mediji so v želji po uspešnosti prenesli svoje vsebine na internet in v komentarjih anonimnih bralcev omogočili objavljanje tudi najbolj perverznih laži in natolcevanj, širjenje nestrpnosti in celo sovraštva. Torej tudi mediji so v svojem pohlepu po branosti ali točneje profitih to ne samo omogočali ampak celo pospeševali. V ozadju je interes kapitala, politika pa, ki je le njegova 49


Nedokončen in nelektoriran tekst

podaljšana roka je to, namesto da bi uredila z zakoni, celo spodbujala. Socialna omrežja igrajo tudi izredno pomembno vlogo družbenega ventila, tako da je domislici, ki pravi, da če bi Facebook obstajal že pred letom 1990, bi Jugoslavija še vedno obstajala tudi delno resnična. Žal tudi to moč socialnih omrežij nekateri že zelo učinkovito izkoriščajo in javnost prenašajo na twitanje, kar se po slovensko spremeni v čivkanje, tako da prejšnjo domislico o Jugoslaviji lahko primeri iz Egipta ali Ukrajine v celoti negirajo. Internetna družabna omrežja so namreč lahko tudi odločilno propagandno in manipulativno orožje. To potrjuje primer kroženja novice o sumljivi smrti FBI agenta, ki je preiskoval elektronsko pošto kandidatke za ameriško predsednico Hillary Clinton, ki se je na Facebooku delila s hitrostjo večjo kot 100 ljudi na minuto, seveda s ciljem povezovanja tega dogodka s Hillary Clinton. Tudi tu gre pri nas še vedno po fašistično.

Zgled sovražnega govora in javnega zastraševanja nasprotnikov je tudi Pavel Rupar, bivši župan, poslanec SDS in večkratni obsojenec. (Vir Facebook) Mediji niso od danes in tudi ne poosebljajo tega, kar danes razumemo pod pojmom svoboda javnega obveščanja. So seveda temeljni dejavnik, vendar samo, če delujejo s tem ciljem. V zgodovini so se številni veliki možje in žene, tudi politiki, borili za svobodo javne besede, žal so to prav nekateri izmed njih razumeli bolj kot svobodo »moje besed«. Marsikdo je ustanavljal svoje medije ali si jih prilastil in na razne načine podredil tudi zato da je je z njihovo pomočjo zatiral svobodo javne besede. 50


Nedokončen in nelektoriran tekst

Kot že prej v zgodovini se tudi tokrat dogaja absurd, da so politiki, gibanja in stranke, ki so prišle na oblast prav s pozivanjem na svobodo javne besede, potem ko so si jo utrdili, nanjo pozabili ali pa celo ukinili. Tudi to je privatizacija svobode. Medije so sicer izumili genialni znanstveniki, razvijati pa borci za nove odnose, vendar čim so nakazali svojo moč, so si jih prilastili borci za oblast (spomnimo se Napoleona in njegovih časopisov, Mussolinija in širjenja radia, ali pa Hitlerjevega videnja televizije. Po tisočletnih prizadevanjih, zlasti novinarjev in njihovih organizacij, pa smo vsaj pri nas vendarle prišli do dokaj solidne zakonodaje, raznih dogovorov, sklepov in kodeksov (Kodeks društva novinarjev Slovenije je objavljen kot priloga), ki omogočajo vsak tako javno besedo in svobodo ali avtonomijo novinarstva, kot jo spoznavamo v vsakodnevni praksi. Svoboda javnega obveščanja je danes še vedno želja, dejansko pa velika farsa. Vse bolj je selektivna, torej za ene več za druge manj, več za tiste, ki imajo kapital, politično ali kakršnokoli drugo moč, da si svobodo vzamejo, tudi za predrzne, celo kriminalce. Kapital in politični oblastnik so sprejeli tako zakonodajo, da ta svoboda lahko obstaja smo v medijih, ki nimajo več odločilnega vpliva, kot npr. v revijah, knjigah in ne preveč razširjenih časopisih, RTV pa je že pod raznovrstno kontrolo. Primer: O orožarski aferi, ki je »mati« vseh afer in »izvirni greh korupcije« v samostojni Sloveniji, so nekateri novinarji napisali več knjig in jih tudi objavili, pa brez kakršnega sodnega odziva. Nihče ni sodno preganjal ne teh novinarjev in tudi ne akterjev sumljivih kriminalnih dejanj, pa čeprav je bilo v njih objavljenih nešteto obremenilnih dokumentov, da bi v vsaki svobodni državi ukrepal že tožilec sam, pri nas pa nič. Primer tožbe novinarja se pojavi šele pri pisanju v neprimerno bolj vplivnem nacionalnem časopisu. Televizija pa molči, nobene posebne dokumentarne oddaje o tem ni bilo, razen tiste od norveške televizije ... Se je pa televizija skorajda več ukvarjala z tem kdo od naših slovenskih »stricev« iz ozadja je »najbolj zaslužen« za to objavo. Tako je slovenska javnost skorajda že prepričana, da ima 51


Nedokončen in nelektoriran tekst

»stric iz Murgel« tako moč, da vpliva celo na uredniško delo tujih nacionalnih televizij. Tudi pravna država je na tem področju bolj iluzija kot stvarnost, vsaj dokler bodo lahko posamezniki ali skupine imele koristi od nadzora medijev. Še več, vzvišeno obnašanje nekaterih pravnikov in novinarski pomp o pravni državi kot edinemu izhodu iz krize demokracije, postavlja pravno državo nad politično in celo moralno družbo, kot da pravo ni uzakonitev moralnih norm družbe in volje oblasti, ampak je nekaj po »pravnikih dano«. Tako tudi pravna država enako kot strankarska demokracija postajata sama si namen, pravna pravnikom in vsej državni ali upravni birokraciji, parlamentarna demokracija pa strankam ali točneje njenim vodstvom, to pa je partitokracija, torej diktatura strankarske birokracije. Mogoče to še najbolj pove televizijski nastop nekdanjega ustavnega sodnika Boštjana M. Župančič, ko je na prošnjo novinarja, da razloži odločitev ustavnega sodišča o vrnitvi Janeza Janše v parlamentarne klopi, poenostavljeno povedano dejal, da je to preveč zahtevna zadeva, da bi jo lahko razlagal neukemu ali neposvečenemu televizijskemu gledalstvu. Jaz sem to razumel, da se on nekoč ni boril za demokracijo, ampak za tak sistem, v kateri bo on in njegova kasta imeli nadrejen položaj. Po vsem vseh besedah o svobodi in demokratizaciji, in o medijih, ki delajo za svoje bralce, poslušalce, in gledalce, ki odražajo njihovo voljo, pa še vedno lahko rečem, da mediji ne poročajo o tem kar si želijo prejemniki informacij, ampak predvsem to kar, hočejo njihovi lastniki oziroma tisti, ki imajo moč in vpliv. Čeprav vsi trdijo, da so ogledalo družbe, države, naroda, svobodnih in demokratičnih ljudi, (nekoč smo rekli, glasilo delovnega ljudstva) dejansko so le del velikega in na razne načine kontroliranega mehanizma (o kadrih, njihovem izobraževanju, zaposlovanju, plačah, šikaniranju ipd. ne bom govoril).

Čigavi so mediji 52


Nedokončen in nelektoriran tekst

Najkrajši odgovor je: mediji so danes bolj ali manj od oblastnikov, ali pa vsaj v njihovi kontroli – vendar ... Medijski svet že zdavnaj ni več tisti, ko smo ga včasih videli v ameriških kavbojskih filmih, ko novinar pride na kraj dogodka, napiše članek, ga natisne in nato prodaja svoj časopis po ulicah. Tudi ne tisti, ko so tehnični in humanistični zanesenjaki, pionirji radia, televizije in interneta, hoteli prinesti v vsako hišo svoj glas in misel. Mediji so danes po eni plati profitna industrija, po drugi pa desnica oblasti. Desnica je v veliki večini najmočnejša roka, tista s katero je nekoč gospodar udaril po mizi. Novinarji razen redkih niso več svobodnjaki, nosilci idej, ampak navadni mezdni delavci, strošek ali pa politikanti in ritolizniški pisuni. Kdor poskuša obdržati svoj ponos in svobodo je revež. Državljan namreč ni več suveren, ki bi preko voljenih predstavnikov ljudstva vodil svojo državo, ampak predmet manipulacij. Pri spoznavanju medijev in njihove vloge ali sporočanja pa jim moramo najprej opredeliti glede na lastništvo, od tega je odvisna tudi njihova vloga ali vsebina, torej čigavi so in kdo je njihov dejanski gospodar. Stari pregovor pravi denar je sveta vladar, ta pa je v rokah izredno malega odstotka ljudi, vedno manjšega. Po formalni plati poznamo več oblik lastništva medijev:  Državni so v lasti države, pod vplivom vlade, korporacij ali ljudi in skupin, ki vladajo državi. Ti mediji poročajo to kar je v interesu države ali tistih ki so si v njenem imenu polastili oblast. Danes je takih medijev vse manj, pri nas ga ni. So pa lahko tega značaja glasila občin, ki so popolnoma pod vplivom župana.  Javni mediji so z zakonodajo urejeni in so pod vlivom ter nadzorom javnosti. Pri nas in tudi skoraj po vsem svetu so to javne radijske in televizijske hiše kot npr.: RTV Slovenija, RAI, ORF, HRT itd. Ti mediji naj bi poročali to, kar je v interesu javnosti, ta pa se žal lahko zagotavlja predvsem s političnim in pravnim sistemom oz. svobodo obveščanja ter avtonomijo novinarjev, v tem pa obstaja nešteto možnosti, da si oblast prisvojijo posamezne stranke ali 53


Nedokončen in nelektoriran tekst

skupine ljudi. Liberalizem kapitalističnega sistema se je spremenil v diktaturo kapitala ali denarja, demokracija pa v partitokracijo.  Strankarski mediji, ki lahko trdijo, da so popolnoma podrejeni javnim interesom, vendar so bolj ali manj trobilo stranke ali posameznih ljudi iz njenega vodstva.  Komercialni so po navadi podrejeni le ustvarjanju profita. Uredniška politika je podrejena komercialnemu učinku. Če ima medij dolgoročni interes, se lahko tudi oddalji od politike ali ljudi in skupin, ki hočejo oblast. Lastniki so običajno bolj ali manj anonimni delničarji, banke, družbe ipd.  Zasebni, ki so lahko mešanica komercialnih in političnih interesov lastnika, preprosto rečeno tudi interesom kapitala. Dobro nam je znan primer Berlusconijevega medijskega imperija. Nekaj podobnega je tudi Murdochov, le da ima ta politični interes skoraj popolnoma zakrit.  Korporativni, za katerimi stoji veliki kapital, ki obvladuje politiko in medije, zlasti pa informacijske agencije, ki zbirajo, obdelujejo in širijo informacije. Med te lahko uvrščamo tiste velike medijske hiše, ki takorekoč vplivajo na svetovno javno mnenje.  Tem so pravi nasprotje novi alternativni ali družabni informatorji in mnenjski osveščevalci. Zlasti z razvojem računalništva in interneta, ki je izredno pocenil objavljanje informacij, je pri nas in v svetu med izdajatelji vse več društev, somišljenikov in raznih skupin civilne družbe, ki imajo svoj medij brez oblastniških ali komercialnih interesov. Kljub opredeljenemu skupinskemu interesu že prevladuje objektivno ali vsaj drugačno (alternativno), večplastno in lahko tudi bolj svobodno informiranje. Lastništvo oz. vpliv se lahko tudi prepleta. To je možno tudi pri javnih medijih, kjer so prisotni različni deleži kapitala, skupin pritiska, komercialnih dejavnosti, zlasti ekonomska propaganda, nato politična v obliki raznih subvencij in donacij, pa tudi razne druge storitve. Včasih se pravo lastništvo tudi skriva, kot na primer 54


Nedokončen in nelektoriran tekst

v znani aferi »brezplačnikov«, ki so bili čisto propagandno sredstvo neke politične opcije. Po lastništvu lahko sklepamo tudi o namenu ustanovitve ali delovanja nekaterih medijem, preprosto povedano ali je javni, komercialni ali politični. V Slovenski praksi poznamo tudi ustanovitev časopisov s skritimi kapitalskimi vložki skrajnih političnih emigrantov iz Amerike in Avstralije, katerih cilj je bil rušiti prejšnji politični sistem in vse njegove vrednote. Ko se jim dnevnik ni obnesel, so se specializirali za politični rumeni tisk. V nekdanji Sloveniji v času SFRJ smo imeli tako imenovano družbeno lastništvo, ki ni bilo državno, ampak so z lastnino upravljali delavci, ali točneje tisti delavci, ki so bili sposobni se prebiti na oblast. To so kontrolirali razni sveti in komisije, predvsem pa Socialistična zveza delovnega ljudstva, v kateri so imeli odločilno besedo komunisti. Ob razpadu sovjetskega komunističnega bloka, se je začel rušiti tudi naš socialistični ali samoupravni sistem. Da bi to pospešili so se najprej lotili tudi novinarstva. Tako so na razne načine odstranili vsaj in uredniških mest stare novinarje, ki so že v prejšnjih dveh desetletjih izpeljali vso demokratizacijo medijev do take stopnje, da je bila možna celo relativno mirna osamosvojitev slovenskega naroda in popolna demokratizacija. Na oblast so prišli nekateri neizkušeni mladi, pa tudi stari, po večini slabi a ambiciozni novinarji, med katerimi so bili številni zelo povezani s tujimi politiki in kapitalom, cerkvijo, nekdanjimi kolaboracionističnimi krogi, ki so si želeli maščevanja, pa celo z oblastniškimi strukturami bivših obveščevalnih in varnostnih služb. »Stisnili« so tudi mlade novinarje, zaposlovali so jih pretežno za določen čas in še to »po vezah in poznanstvu«. Tako so zgubili občutek varnosti in stabilnosti, obenem pa so bili prisiljeni popolnega podrejanja šefom, ki so bili kadrovani predvsem po političnih ali oblastniških merilih »višjih šefov«. Pa še to: slabi šefi, ki so bili postavljeni po drugih, ne pa strokovnih kriterijih, se bojijo za svoj stolček, zato je najbolje da se obkrožijo s še slabšimi pomagači, ki jim niso nevarni. Ta vzorec obvladovanja novinarstva se je bolj ali manj prakticiral v večini uredništev. 55


Nedokončen in nelektoriran tekst

Z neoliberalizmom, ki je bolj fašistoiden, kot pa liberalen, v izvornem pomenu besede smo lahko spoznali pravi boj oblastnikov za medije. Mediji so žal sredstvo za oblast ranim oblastnikom, nekaterim pa samo cilj za izživljanje njihove psihopatske bolesti, nečimrnosti Kdo so ti nevarni oblastniki? To so sodobni lakomniki, pohlepni ljudje, ki jim ni dovolj samo denar ampak hočejo tudi čast in oblast. V stabilnih državah so bolj ali manj že na oblasti in pri koritu kapitala, v takih kot je naša državica pa se šele borijo za prostor pri koritu ali pa na Olimpu, kjer je bil nekoč Zevsov tempelj, sedaj pa je TV studio z visoko anteno. So vseh političnih barv in jih tudi menjujejo hitreje kot kameleoni, le da bi lahko ukazovali drugim, bili pomembni, šefi, predsedniki in direktorji, pa čeprav za to nimajo znanja. Nekateri imajo za sabo aparate velikih držav, ali kapitala, drugi se šele borijo za položaje. Nekateri v ta namen organizirajo razna združenja, mestne tolpe, mafijske skupine, hobotniška podjetja, poslovna omrežja, politične stranke in celo paravojaške enote … vse za čast denar in oblast. Iz zornega kota medijskih manipulacij so najbolj zanimivi tisti oblastniki, ki se za oblast borijo preko javnosti. Tudi tu imamo stare zvezde, medijsko vplivne z že nakopičeno lastnino ali utrjeno politično oblastjo, ki delajo na tiho, in nove javnega nastopaštva in zvezdništva, pa seveda denarja in oblasti željne povzpetnike. Ti so glasnejši in tudi drznejši, velikokrat morajo igrati na vse ali nič. Politiki se prav borijo za prisotnost v medijih, zlasti na televiziji. Časopisi so zanje pomembni le toliko, kolikor jih navaja televizija. Pri nekaterih so opazne prav bolestne želje po medijski izpostavljenosti saj v ta namen celo načrtno širijo razne senzacije in dezinformacije, ki jim nekatera uredništva nasedajo ali pa jih celo načrtno podpirajo, kot neke mnenjske zvezde. Psihologi in zdravniki že dolgo časa opozarjajo, da so zlasti med temi novimi oblastniki, političnimi povzpetniki in nasilnimi karieristi številni psihopati. To so ljudje, ki so pijani od svojih uspehov, moči ki jo pridobivajo in zlasti vpliva na medije. Vse kar mediji o njih poročajo, tudi negativno znajo izkoristiti sebi v korist. 56


Nedokončen in nelektoriran tekst

Najnižja vrsta oblastnikov pa so kvazi psihopati, naj bodo na oblasti ali njihovi podrepniki, ki jih v pogovornem jeziku najbolj pogosto imenujemo komolčarji, riti, ritoliziki pa tudi kolaboracionisti in izdajalci. Vsi ti lahko uspevajo, ker je v človeški vrsti veliko nojev, neprimerno več kot v Afriki. Ti oblastniki ne bi imeli moči, če ne bi obstajale možice, ki so se jim pripravljene podrediti ali jih celo rabijo, iščejo in postavljajo. V osnovi gre za stare gene črednega in krdelnega nagona, ki so se v človeški vrsti še ohranili oz. le prilagodili njenemu razvoju. Pri tem je najbolj nevaren krdelni nagon, ki je značilen za roparske in mesojede vrste, ki za svojega vodjo izbere najbolj krvoločnega. Ne gre torej samo za politiko, spopad svetovnih nazorov, ampak tudi večni boj primitivcev za vodstvo krdela, ki pri tem izkoriščajo vse kar je možno, tudi svetovni nazor ljudi. Po tem principu delujejo tudi ulični gengi v velikih mestih in skupine oblasti v podjetjih, zlasti državnih institucijah. Zakone sprejemajo politiki, ti pa so v nekem sistemu oblasti ali odvisnosti od kapitala, zato so tudi javni mediji pod njenim vplivom ali kontrolo, odvisno od stopnje demokratizacije in pravnosti države. Politika si namreč z zakoni in dejanskim odnosom do medijev ali samo novinarjev ohrani bistveni vpliv v javnem mediju in seveda možnosti manipuliranja. Tak primer je takoimenovani Grimsov zakon o RTV, s katerim si je politika zagotovila prevlado v programskem svetu RTV in s tem seveda postavila svojo upravo, ki je izvajala njeno politiko ne samo v času svoje vlade ampak tudi naslednje. Tako je najhujša »kaznovanja« levo usmerjenih novinarjev izpeljala prav med Pahorjevo vlado. Kvaliteta informiranja je zelo odvisna tudi od virov informacij. Tega se zavedajo vsi, ki širijo informacije, zato so se razvile razne agencije, skupine za javno promocijo in celo nov poklic »piarovca«, ki naj bi skrbel za tako informacijo, kot je v interesu šefa ali lastnika. Danes je svoboda ali avtonomija novinarstva odvisna predvsem od tega izvora informacije, to je ali so uredništva profesionalna ali ne, ali njihovo delo temelji na lastnem zbiranju vrednotenju in obdelavi informacij ali pa so le neke 57


Nedokončen in nelektoriran tekst

transmisije. V praksi imamo razno mešanico virov, o svobodi informacij ali o avtonomnem novinarstvu govorimo, ko je končni oblikovalec in urednik novice novinar. Vir informacije je lahko novinar, njegov ali uredniški sodelavec, katera koli oseba, institucija ali profesionalna agencija. Novinar oz. uredništvo odloča pa o selekciji obdelavi in objavi. Uredništva so zaradi varčevanja vse bolj vezana na posebne tiskovne ali novinarske agencije, ki so po lastništvu enake medijem. Glede na gospodarske in politične razmere v svetu vse bolj prevladujejo komercialne agencije, ki imajo podporo pri velesilah. Trenutno »resnico« o dogajanju v svetu oblikuje predvsem agencija Reuters, ki ni novinarska hiša ampak podjetje, ki zbira in prodaja informacije. Prav ta agencija namreč ustvarja večji prihodek od prodajanja informacij gospodarstvu kot pa novinarskih hišam. Gre torej za neko informacijsko obveščevalno dejavnost, za katero smo nekoč menili da jo opravljajo samo vohunske službe, sedaj pa vemo da tudi informacijske in seveda informacijske kot je Google. Tu pridemo do popolne povezave kapitala, oblasti in obveščanja javnosti. Po drugi plati pa vemo, da je večina agencij na sveti vladnih, torej pod kontrolo trenutne oblasti, ne vemo pa točno kdo je dejanski lastnik največjih proizvajalcev novic in javnega mnenja. Lastnik CNN je na primer podjetje Time Warner, vendar poznavalci pravijo, da je dejansko CIA, saj je nastala na njeno pobudo in pod njeno kontrolo. Novinarske hiše so tudi podjetja, ki v tem kapitalističnem tekmovanju morajo, tudi če so državna, zmanjševati stroške in ker informacije stanejo se bolj ali manj navezujejo samo na eno agencijo in na razne brezplačne vire informacij. Kakršna koli je, državna ali »neodvisna« mednarodna, vedno bolj postaja »copy-paste« novinarstvo, ki pa zagotovo ne more zagotavljati svobode javne besede. Po prostoru, ki ga pokrivajo, ali v katerega so usmerjeni ločimo agencije na: 58


Nedokončen in nelektoriran tekst

 Svetovne, multinacionalne ali mednarodne, ki jih omejuje ali se same omejujejo le z jeziki v katerih občujejo.  Regionalne, ki so omejeni na neko širše območje, ki lahko zajema več držav, kjer ima lastnik neke interese ali uporabljajo isti jezik, kot npr. francoščino, arabščino, nemščino …  Državne, ki praviloma skrbijo za širjenje informacij v državi in iz države v svet.  Lokalne, ki se omejujejo na manjše omejeno ozemlje od države, lahko tudi samo na eno mesto. Ne nazadnje, ampak najbrž na prvem mestu je kvaliteta medijske javne besede ni odvisna samo od politične, gospodarske in pravne ureditve, lastništva in organizacije medijev, ter razvitosti družbe ampak tudi od kulture naroda, moralnih vrednot, strokovnosti novinarjev. Celo javni linči in novinarski stampedi, ki jih označujejo kot preseženo negativno prakso, se žal pojavljajo tudi danes, le v novih oblikah, kot npr.: novinarsko mrhovinarstvo, ko nekdo nekoga javno napade, ga obtoži, ga nato napadejo še vsi ostali. »Kdor ne skače ni Slovenc« Lepo geslo, ali ne. To je iz športnega navijaštva za barve naše Slovenije, kaj ko je tako blizu populizma, političnega navijaštva, in celo nacionalizma, obritoglavcev, celo tistih s kljukastim križem. Nekateri se borijo za domovino tako, drugi drugače. Jože Pučnik, ki je bil v času osamosvajanja večkrat gost oddaj Radia Koper v živo, in žal sedaj ni posnetkov, saj je bilo treba takrat varčevati s trakovi, je večkrat ponovil, da je treba vse kar je starega, povezanega s komunizmom, socializmom, samoupravno Jugoslavijo rušiti, rušiti in rušiti. In kmalu se je to rušenje prav vzplamenelo. Takrat so tiho in v ozadju stare urednike, komentatorje, novinarske avtoritete in kar paš so lahko. Šlo je torej za destabilizacijo celotne družbe in to »na milo ali silo«. Začelo se je že prej z rušenjem posameznih podsistemov, in nato celega sistema To je bil dolg proces: na RTV Slovenija jim je uspelo počistiti 59


Nedokončen in nelektoriran tekst

uredništva šele s tako imenovano »Virantovo prevedbo plačnega sistema«, ko so v času Pahorjeva vlade vso oblast dokončno prevzeli Janševi in Rodetovi »bojevniki« za lastne koristi in »izganjalci hudiča«. Za njimi je nastala pustinja. Njihovi borci so pred tem že vpeljali novinarsko oligarhijo s tajnimi aneksi, nato pa so razvili še prekerno novinarstvo. To so mladi izobraženi ljudje, ki nimajo samo diplome v žepu, ampak tudi znanje v glavi, žal pa ne moči, ponosa, moralnih vrednot in vizije, to so jim jih sprali in jih prepričali, da sta besedi svoboda in demokracija več kot vse ostale vrednote prejšnjega sistema kot so mir, tovarištvo, bratstvo, enakost, poštenost, solidarnost, pravica do dela itd. … pa celo poln želodec. Jože Pučnik tega v stari Jugoslaviji ni mogel govoriti, ker so mu to prepovedali in ga tudi kaznovali. V SFRJ uradno ni bilo cenzure, ta je bila ožigosana kot metoda boja proti svobodni besedi izkoriščanih razredov, so pa si zato izmislili »verbalni delikt« tako, da si lahko zaradi pisanja, ki naj bi rušilo sistem ali ščuvalo ljudi šel lahko tudi v zapor. Da nisi šel si moral paziti kar sam, še bolj pa so pazili oblastniški ritolizniki – to pa je avtocenzura.

60


Nedokončen in nelektoriran tekst

Kdo je kdo ali kaj V procesu obveščanja sodelujejo ljudje različnih strokovnosti, najpomembnejši je novinar, ki zbira, oblikuje in objavlja informacije. Pojem novinar lahko razumemo v ožjem pomenu kot novinar, pisec, govorec ustvarjalec ali pa kot urednik. Tudi glavni urednik je namreč novinar. Nasproti tem ki skrbijo za informiranje stoji druga skupina, to so njihovi bralci, poslušalci in gledalci. S skupno besedo jim lahko rečemo občinstvo ali z drugi, ki pa ima svoj poseben odtenek, to je javnost. Medijska javnost ni neka publika v gledališču, ki skupno sprejema in dojema predstavo ter skupno z aplavzom ali vzkliki reagira, komentira in nagrajuje. Publike množičnih medijev smo razdrobljene množice posameznikov, ki sami ali pa v ožji skupini, v večini brez komentarjev sprejemamo informacije profesionalcev. Naš vpliv na dogajanje na televizijskem ekranu je ničen, odmev je skrajno omejen in to še zelo zakasnjen. Tudi pri neprimerno bolj odprti internetni komunikaciji smo kot posameznika ali pa celo skupine je učinek našega odziva podoben valu, ki za sproži kamenček, ki ga s pomola vržemo v morje. Smo takorekoč brez prave zaščite pred lažmi, ne slišimo tistih, ki reagirajo tako kot lahko posamezniki neke publike pa zborovanju. Na srečo imamo ljudje že neke genetsko razvite in vgrajene filtre, ki mu rečemo naša pamet, neko znanje, osebne izkušnje, interese, in seveda tudi možnost da z drugimi ljudmi izmenjamo mnenje in iščemo nove informacije. Bolj kot se sami izpostavljamo samo enim informacijam, večji odvisniki postajamo. Tudi če niste prebrali katere od raziskav, ki nam to dokazujejo, se spomnite svojih reagiranj ob gledanju televizije. Nekaj možnosti izbire vendarle imamo, a ne. Čeprav nam vsi ponujajo bolj ali manj isto, vseeno lahko sami izberete kaj boste gledali, a ne prisluhnete bolj temu, kot onemu politiku, novinarju ali pa igralcu? A si bolje zapomnite, to kar vam ustreza, to kar vam pa ne, se je nekje v vašem spominu shranilo v nekem mračnem kotu, če se seveda je? In končno, ali vas ni veliko bolj strah, ko sprejemate grde informacije, če ste pred ekranom sami. Če bi bili v množici, ki bi skupaj brala ali 61


Nedokončen in nelektoriran tekst

gledala grde novice, bi mogoče kdo zakričal ali drugi skrit v temi pobral kamen in ga vrgel v »te grde«, a ne mogoče potem tega storili tudi vi? Tako pa ugasnete ekran in greste v postelje in se potrudite, da čimprej pozabite in zaspite, saj je zjutraj treba na delo. Ko je osnovna celica razbita na atome, ne more svojih tresljajev prenašati na druge. To je ta atomizirana publika, katere del smo. Še več kot atomizirana, gre tudi za vedno bolj nepismeno, ali točneje nebralno javnost. Večina nima več časa za jutranje branje časopisa, kvečjemu le za hiter pregled na naslove in fotografije, tudi na internetnih straneh, v skladu s Facebookom ali Twiterjem, in zvečer se prepusti popolnoma pasivni in sugestibilni televizijski informaciji. Preprosto gre za nebralnost iz utrujenosti, ugodja in lenobe, ki se jo lahko tako kot katerikoli izdelek nadomesti s cenejšim in manj obremenjujočim substitutom. Tako kot je film ustvaril iluzijo poosebljanja gledalcev z glavnimi liki ali samo z glavnimi igralci, tako sedaj svetovni splet kljub vsej svoji svobodi in odprtosti, ustvarja pri sodelujočih lažen občutek participacije, že s tem, da so informacijo všečkali ali pa jo delili naprej. Številne raziskave so pokazale, da se medijska publika deli na maloštevilno skupino dobro informiranih, ki informacije tudi širijo naprej, tem se lahko reče oblikovalci javnega mnenja ali mnenjski voditelji, in ogromno pasivno večino, ki informacij ne »obdela« in deluje kot neka »zmedena čreda«. Prva skupina dodatno informira drugo, ji razlaga, jo prepričuje in tudi nazorsko indokrtinira, zato si mediji ali prizadevajo dobro informirati zlasti to. Mnenjski voditelji pa praviloma niso samo bolje izobraženi ni ljudje, so le bolj motivirani. Medijska medalja torej nima samo dveh plati, ampak tri ali pa celo štiri. Tretja plat so gospodarji informacijskih sredstev, tisti, ki imajo od njih profit. Če ta denar ločimo na tisti v žepu ali bankah in oblast, ki šele posredno prinaša moč in denar, potem lahko dodamo še politiko, kot četrto plat, ali pa vsaj odsev druge in tretje plati. V medijskem prostoru so tudi novice, prenosi političnih govorov, tako 62


Nedokončen in nelektoriran tekst

kot koncertov samo blago, ki se ga prodaja na osnovi ponudbe in povpraševanja. Mediji pa delujejo tako, da sami sebe promovirajo, svoje novinarje, svojo produkcijo, svoje blago, to kar se bo najboljše gledalo in od česar bo največji profit. Pozabljamo pa da so informatorji tudi vsi, ki sodelujejo v procesu izobraževanja, ki pa imajo poseben sistem preverjanja informacij, ki naj ne bo dopuščal manipulacij, vendar kdorkoli pozna zgodovino ve da so v Evropi kar poldrugo tisočletje učili, da je zemlja ploščata, pri medicini pa celo da imamo moški na levi strani eno rebro manj, saj ga je Bog uporabil zato da je naredil žensko. V času Italije so bili naši otroci pod strašnim raznarodovanjem in pri tem so italijanski učitelji uporabljali vse metode »prepričevanja«. Po osamosvojitvi Slovenije je bilo z učnih programov izbrisano marsikaj iz zgodovine zlasti pa novejše in druge svetovne vojne. Politiki so že po naravi ali defoltu bi rekli danes manipulatorji, saj sama beseda pomeni tudi boj ali pa način boja za oblast, prevlado, premoč, prepričevanje v lastni prav, celo zavajanje ljudi. Včasih ob spremljanju medijev sploh ne mreš ugotoviti komu se je skisalo, politikom ali novinarjem. Ob veliki begunski krizi, ki jo je sprožila predvsem vojna v Siriji, kjer je Islamska država izkoristila državljansko vojno še za napad na Sirijo, so se 12. oktobra 2015 v Bruslju sestali evropski zunanji ministri. Radio Slovenija je v večernem radijskem dnevniku poročal, da so pozvali Moskvo, da preneha za napadi na zmerno Sirsko opozicijo. V TV dnevniku pa je voditeljica izpostavila, da so obsodili ruske napade na civiliste in politično opozicijo. Pri tem so seveda mislili na to z ameriškim orožjem oboroženo opozicijo, pretežno plačancev, ki so tudi tu po libijskem zgledu hoteli zrušiti predsednika Asada. Prav ti »zmerni politiki« so ustvarili pogoje ali celo sprožili zelo dolgo in izredno krvavo državljansko vojno, ki je hudo destabilizirala ta del Bližnjega Vzhoda ter tako omogočila Islamski državi, da je še ona začela pobijati po Siriji. To je sprožilo ves ta val beguncev, še večje vmešavanje velikih sil in še večje napetosti, s tem pa strah. Novinarji so v tem primeru samo poročali, kaj so politiki rekli, vendar 63


Nedokončen in nelektoriran tekst

novinarji niso samo neki avtomatski prenašalci informacij, so tudi njihovi selektorji in komentatorji, pa tudi paziti morajo, da s ponavljanjem takih političnih floskul sami sebe ne osmešijo kot papagaje. Veliki manipulatorji so tudi pisatelji, pesniki in zlasti scenaristi, ki pišejo scenarije za filme in oddaje po političnem ali profitnem »nareku« in ti so še najbolj prefinjeni. Ne recite, da to ne drži, spomnite se le na Koseskega in Prešerna. Vsak nam hoče nekaj sporočiti, dobrega ali slabega, lepega ali grdega, zato ker nas ima rad ali nas sovraži, po večini pa zaradi želje po slavi ali denarju, nekateri samo zaradi prepričevanja ali celo izživljanja. Z razvojem interneta in družabnih omrežij prehaja težišče na industrijo, ki je povezana s svetovnim spletom, ne samo zato ker je ta svetovni ampak je lahko zelo učinkovito deluje že na otroke. Starejši nasedajo raznim spletnim časopisom in »pametnim« blogerjem, ki manipulirajo z vsem, kar je možno, od vere do seksa, otroci pa so prepuščeni igricam. Te imajo prav tako vgrajene informacije, ki ob igranju prehajajo na uporabnika in to še bolj podzavestno kot nekoč pri poslušanju radia ali gledanju filma. Vsega v tej knjigi ne morem doreči, saj sem samo novinar, o medijih pa lahko marsikaj povem.

Novinarji Novinar je pisec in urejevalec tekstov, poklicni in strokovno usposobljeni ustvarjalec govornega programa radia ali televizije, to je informativnega, aktualno političnega, dokumentarno feljtonskega, kulturnega, športnega, lahko tudi zabavnega in glasbenega – je glavni izvajalec informativne, komentatorske in kulturne funkcije medija ter najpomembnejši člen v družbenem procesu v zagotavljana svobode javnega obveščanja, torej tudi voditelj in urednik. V ožjem pomenu je novinar samo tisti, ki je avtor teksta (tudi scenarija oddaje), v širšem pomenu pa so soavtorji tudi uredniki, ki urejajo te tekste ali oddaje, odločajo o obliki in vsebini 64


Nedokončen in nelektoriran tekst

pa tudi drugi, če vplivajo na vsebino, seveda tudi sogovornik. Pri sodobni radijski in televizijski postaji novinar tudi sam bere svoje prispevke in vodi oddaje. Veliko sporočilno moč imajo tudi fotografi, glasbeni uredniki ali pa snemalci, montažerji in režiserji, ki so tudi avtorji svojih izdelkov. To niso novinarji, so pa pogosto njihovi soustvarjalci in njim najbolj sorodni poklici. Če govorimo samo o sorodnosti pa bi ta seznam nadaljevali še z publicisti, književniki … V novinarske vrste se radi vrivajo ljudje ki imajo politične ali celo oblastniške interese: naj omenim nekaj skrajnih primerov znanih novinarjev, ki pa so kasneje postali politiki: Benjamin Franklin, Benito Mussolini, Helmut Kohl in še bi lahko naštevali, tudi pri nas. Novinarji so praviloma visoko izobraženi s končano ustrezno šolo za novinarje. V tem poklicu se dobro znajdejo tudi strokovnjaki za gospodarstvo, pravo, kulturo ipd. vendar ti morajo dobiti tudi potrebna »obrtna« znanja. V novejšem času smo pozabili, da mora biti novinar tudi ozaveščena osebnost, ki ve kaj počne in kaj hoče, vendar v zadnjem času to ni všeč novim lastnikom, še manj pa ambicioznim šefom. Po osamosvojitvi Slovenije so v novinarstvu zaposlili tudi številne teologe, zlasti v desno usmerjenih medijih in v Slovenski tiskovni agenciji, po kateri povzemajo informacije skorajda vsi večji mediji. Novinarji se zaradi svojih interesov, zlasti ohranjanja neodvisnosti, združujejo v društva in sindikate. V Sloveniji imamo dve društvi, več kot sto let staro politično neopredeljeno Društvo novinarjev Slovenije (DNS), in novo Združenje novinarjev in publicistov (ZNP), ki je nastalo v času Janševe vlade leta 2007, potem ko desnici ni uspelo osvojiti ali razbiti starega društva. DNS ima neprimerljivo več članov kot ZNP. Ker smatram, da mora novinar delovati povsem transparentno, bom ob tem povedal, da sem član DNS. Star slovenski naziv za novinarja je časnikar, ki, enako kot journalist, izhaja iz besede časnik. Naziv novinar izhaja iz besede nòvine, uveljavil se je, ker poudarja, da prinaša novosti, če pa bi izhajal iz besede novice, bi bil novičar, to pa bi že zoževalo njegovo 65


Nedokončen in nelektoriran tekst

vlogo. Naziv časnikar so izrinili prav radijski novinarji, saj so npr. mene že kot praktikanta, ki mu je dr. F. Vatovec na fakulteti razložil, da smo slovenski novinarji časnikarji, stari radijski novinarji prepričevali, da so časnikarji samo časopisni novinarji. V pisnih virih Radia Ljubljana še izpred vojne pa jasno preberemo, da so bili časnikarji. Tu velja poudariti tudi razliko med časnikom in časopisom: nekoč je časnik prinašal dnevne novice, spremljal sprotno dogajanje, časopis pa je v daljših periodah odseval čas. Torej časnik ima poudarek na novicah, časopis pa na aktualnostih, si torej vzame več časa za komentarje, analize, reportaže, dosjeje ipd. Nekoč so časopisi objavljali tudi poezijo in prozo. List je bil iz hrvaščine prevzeto ime za časopis, magazin je prinašal vsakega nekaj – to, kar je popularno, revija pa je bila bolj strokovni časopis, namenjena posebni publiki in vsebinam. Čas spreminja tudi časnike in časnikarje. Žal tudi novinarje: lahko zatrdim da velika večina mladih, ki se odločijo za novinarski poklic, naredijo to iz želje po spreminjanju sveta na boljše in na lepše, a kaj ko jih nato realne razmere za priznanje, napredovanje ali celo preživetje kaj hitro usmerijo v druge cilje, žal tudi negativne. Novinar sodeluje v programu kot pisec (avtor), govorec (voditelj) ali urednik, z uvajanjem računalniške tehnologije in varčevanjem prevzema tudi vedno več administrativnega in tehničnega dela (snemalec, montažer). Novinar pri manjših novinarskih hišah pa je lahko istočasno tudi direktor ali lastnik postaje. Novinar ni samo goli posrednik med dogodkom ali virom informacij in javnostjo, ampak je presojevalec te informacije, je ocenjevalec njene informacijske ali družbene vrednosti, ki se na osnovi lastne presoje ali uredniškega navodila odloča, ali bo informacijo objavil ali ne in kakšen pomen ji bo dal. Tako vsak novinar, tudi tisti, ki dela samo po uredniških navodilih, združuje v svojem delu tudi del uredniške presoje. Z utrjevanjem pozicij države, lastnika in managerjev pa se mu zmanjšuje uredniška vloga – vse bolj postaja izvajalec naročil. 66


Nedokončen in nelektoriran tekst

Ko govorim o lažeh in manipulaciji nasploh, ne trdim, da se novinarji lažejo, da so lažnivci in manipulatorji. Oni opravljajo svoje delo, informirajo, poročajo, posredujejo in razlagajo, žal tudi laži in razne druge negativne vsebine. Očitam jim, da ne odkrivajo laži, da jih ne izločajo, da si ne upajo, da se preveč podrejajo tistim svojim šefom, ki jih v to usmerjajo ali celo silijo. Seveda so tudi med novinarji lažnivci, ne rabim spominjati na B. Mussolinija, ampak tudi na nekatere naše znane novinarje, ki se radi prostituirajo s politiko, vendar to so le zakrinkani politiki, politični bojevniki posameznih strank, ne pa novinarji. Je pa res, da ob tem splošnem razsulu številni novinarji, tako kot ves preprosti in izobražen narod, ne vedo več, kaj je res in kaj ni. Novinarji in uredniki so v skladu z zakonodajo, novinarskim kodeksom in splošnimi etičnimi normami (v okviru programske zasnove medija) pri oblikovanju novinarskih prispevkov oziroma pri odločitvah samostojni in neodvisni. Od novinarja ne sme nihče zahtevati, da naredi ali spremeni novinarski prispevek tako, da bo vseboval kaj, s čimer se novinar ne strinja. Urednik pa lahko zavrne objavo kateregakoli novinarskega prispevka. V praksi je včasih tudi drugače: če si zaščiteni redno zaposleni novinar celo upa zavrniti urednikov poseg, si prekerni novinar tega ne more privoščiti, saj to pomeni konec sodelovanja. Tudi zato je vedno več prekernih novinarjev. Ko novinar čuti neskladje zakonov ali ukazov svojih šefov ali politikov s splošnimi moralnimi vrednotami človeške družbe, se mora opredeliti za slednje. Tudi če to zahtevajo ali pričakujejo od njega, ne sme hujskati agresivnim dejanjem, kot so vojne, krvavi spopadi, sejanje nestrpnosti do drugače mislečih, vernih ali ateistov, drugače verujočih, drugega spola, narodnosti, rase itd. Ne sme lagati, zavajati … (Ostalo glej priloženi Kodeks novinarjev Slovenije.) Pogosto slišimo tudi za svobodnega ali samostojnega novinarja. Vsak novinar bi moral biti svoboden, vendar novinarji v uredništvih imajo svoje šefe, urednike, ki jim, odvisno od posameznika in uredniške politike, določajo, kaj in tudi kako bodo 67


Nedokončen in nelektoriran tekst

pisali. Svobodni novinar, vsaj po nazivu, je tisti, ki ni zaposlen v nekem uredništvu in nima takih šefov, npr. samostojni novinar, ki napiše prispevek in ga urednikom ponudi v objavo. Žal vsakodnevna praksa te pravice in svoboščine zelo izkrivlja. Poleg novinarjev in urednikov imamo med temi, ki nas informirajo ali oblikujejo še fotografe pri časopisih in snemalce, režiserje glasben urednike in nekatere druge pri elektronskih medijih. Popolnoma svobodnega in avtonomnega novinarstva dejansko ni, je pa to in mora biti cilj sleherne demokratične, svobodne in kulturne družbe. Vsak sistem tako ali drugače poskrbi, da vsaj tisti, ki se ukvarjajo s politiko, postanejo del politične kaste. To izvedejo s podkupovanjem in nagrajevanjem z dobrimi plačami in delovnimi mesti ali in kaznovanjem s premestitvami, šikaniranjem, odpuščanjem. Z razbohotenjem prekernega in podobnega novinarstva pa so zatrli tudi klasično svobodno novinarstvo tako imenovanih svobodnjakov, saj če hočeš preživeti, moraš novinarski izdelek tudi prodati, tisti ki te izdelke kupujejo pa so praviloma v sistem uigrani in tudi privilegirani uredniki in od politike ali kapitala plačani direktorji. Vzemimo primer svobodne novinarke, ki spremlja dogajanje v Ukrajini, kjer gre na eni strani za spopad EU in ZDA z Rusijo, ta je politični, gospodarski, vojaški in seveda tudi propagandni: komu in kakšne prispevke lahko ona proda, če hoče preživeti. Če hoče preživeti mora najmanj kar je postati všečna svojemu šefu ali kar delodajalcu. Poznam veliko novinarjev, ki trdijo, da so pri svojemu delu popolnoma svobodni, avtonomni, vendar ti so sestavni del tega mehanizma, kot celice sistema, razvite s tem namenom in sprijaznjene s to vlogo. Tudi družba je sistem, tako kot človeško telo, kjer mora vsaka celica delovati tako, da sistem živi in se razvija. Kdor se sitemu upre naj bi bil rakava tvorba. V novinarstvu je to tako kot v znanosti ali kulturi, da kdor se mu upre, mu odpira drugačen, širši nov pogled na razvoj, možnosti razvoja, na napake, ki ga ovirajo pri napredku ni nujno vedno razumljen, da dela v 68


Nedokončen in nelektoriran tekst

korist razvoja sistema. Sistemi so tudi togi, ne marajo uporov, se pa lahko tiste zelo ohlapne hitro in učinkovito prelisiči. Novinarstvo je tudi neke vrste podsistem ali vsaj konica informacijskega ter nato medijskega sistema in kot taka ima lahko že samo z uporabo svoje glave dovolj moči, da nekaj spreminja, seveda ne z glavo skozi zid, ampak s prenašanjem svojega znanja iz svoje glave v druge. Novinarji imajo v tem sistemu glede na svoje delo ali vlogo različne nazive: Novičar ali kronist zbira ali oblikuje novice in enostavna poročila, pobira izjave, pomaga uredniku polniti poročila s predelanimi novicami ipd. Za nekatere politike in tudi urednike je to idealen novinar, celo pravi kader za šefe. Novinar, samostojni novinar, raziskovalni novinar, novinar – urednik ali kakor koli ga že imenujemo, je novinar, ki sam išče novice, aktualnosti, zgodbe ali teme in sogovornike, in sam dokončno oblikuje svoj novinarski izdelek v tekstualni ali posneti obliki, po potrebi tudi v živo. Dopisnik je lahko ljubiteljski dopisovalec, ki sodeluje kot vir informacij in avtor prispevkov, ali pa profesionalni poročevalec iz nekega kraja, območja ali države. Reporter je poročevalec, poroča s kraja dogajanja, posreduje poslušalcu dogajanje, pri radiu in televiziji neposredno prenaša športne in druge dogodke. Komentator pripravlja zahtevne oddaje in novinarske prispevke – komentarje, s katerimi razlaga, analizira in vrednoti dogajanje. V to kategorijo lahko uvrstimo tudi uvodničarje in kolumniste, ki so dobili ime po zvrsteh, ki jih pripravljajo, pa tudi raziskovalne novinarje. Nekateri komentatorje imenujejo tudi analitiki, to pa niso novinarji, ampak zunanji strokovnjaki, ki komentirajo dogajanje s svojega strokovnega zornega kota. Sem bi lahko šteli tudi publiciste, ki svoje strokovne članke, analize, 69


Nedokončen in nelektoriran tekst

razlage, komentarje in razne druge zahtevnejše tekste prav tako objavljajo v tiskani obliki. Raziskovalni novinar je novi naziv za tiste novinarje, ki naj bi raziskovali, se poglabljali v vsebino, razkrivali ozadja ... Osebno menim, da to mora početi vsak novinar, a kaj ko taki novinarji niso všeč vsem urednikom oz. gospodarjem, zato jim na razne načine (nenapisane norme, količina dela, pogoji dela, plačevanje dela ipd.) onemogoča poglobljeno delo, dovoli pa le tistim, ki mu ustrezajo. Za njih so bili npr. raziskovalni novinarji tisti, ki so pomagali rušiti naše gospodarstvo celo tisto slovensko manjšinsko v Italiji, ne pa tisti, ki so razkrivali zakaj se ruši. Nekateri razumejo novinarje tudi kot pse čuvarje svobode, demokracije, pravne države itd. To ni ravno lep in tudi ne točen izraz, je pa vsaj delno točen. Nekoč smo govorili, da je novinarstvo poslanstvo, tako kot je to veljalo še za učitelje, zdravnike, sodnike in duhovnike, s časom pa postaja vse bolj poklic za preživetje, za njegove gospodarje vir profita, politike ali oblastnike pa udarna bojna enota. Urednik ureja časopis, posamezne rubrike, strani, oddajo, skrbi za določeno področje (politiko, gospodarstvo, kulturo, šport, šolstvo itd), vodi uredništvo, program ali celo novinarsko hišo. Nekateri si seveda izmišljujejo nova imena in nazive, pogosto so to tisti, ki ne poznajo novinarskega ceha, lahko pa so to ljudje, ki iz njega celo izhajajo, pa bi radi bili nekaj novega, boljšega ali pa nekaj več od svojih kolegov. V sosednji Italiji so potegnili jasno ločnico med kronisti (novičarji in poročevalci), ki z novinarskimi izdelki opravljajo transmisijsko funkcijo, in avtonomnimi novinarji, ki s svojim delom opravljajo aktivno vlogo oblikovalca javnega mnenja in kontrolno funkcijo demokratične družbe. Ti dve kategoriji imata celo vsaka svoj sindikat, v pravi novinarski zbornici pa je le druga. Vedno več je tudi »copy paste« novinarjev, ki sploh ne rabijo vedeti o čem pišejo – enostavno skopirajo agencijsko novico ali na internetu že objavljen tekst in ga objavijo v svojem občilu ali točneje 70


Nedokončen in nelektoriran tekst

»trobilu«. Podobno je tudi »prevajalsko novinarstvo«, ki se mu celo valut in merskih enot ne ljubi preračunati (ali pa ne znajo). Seveda tudi ti trdijo, da so novinarji. In formalno tudi so, saj naša zakonodaja omogoča, da delo in vlogo glavnih in odgovornih urednikov opravljajo tudi frizerke (pa brez zamere, saj tudi njihov poklic in delo cenim, vendar osebno menim, da se v novinarstvu celo pravnikom pozna preveč v pravniške poklice usmerjena izobrazba). Vsak novinar tudi pravi novinar, med njimi je veliko »piarovcev«, ki za slabo ali dobro plačo delajo reklamo za svojega šefa ali gospodarja, tiste v uredništvu ali izven. Nekateri so že na nivoju prostitutov. V to se seveda štejejo tudi tiste, ki svoje spolne usluge ponujo svojim šefom, da pridejo v špico dnevnika ali plačne liste, kot tudi tiste, ki so za plačilo pripravljeni objaviti kar koli je le možno. Ne, novinarji nismo računalniki in tudi ne svetniki, ampak le normalni ljudje.

Voditelji Radio in televizija sta razvila posebno vrsto novinarjev, ki jim pravimo voditelji. Voditelj vodi oddajo, programski pas (program), za razliko od bralcev je interpretator lastnih tekstov ali zamisli, lahko tudi drugih novinarjev, ki zaradi osebnih značilnosti, niso tako učinkoviti, ali pa vsaj taki zvezdniki. Njegov način prenašanja informacij je komunikativen, prijeten in sproščen. Ohraniti mora visoko govorno kulturo, približuje pa se pogovornemu jeziku. Vsak voditelj, tudi če je njegova oddaja namenjena najmanj zahtevni publiki, pa mora upoštevati, da ga poslušajo ali gledajo tudi zahtevni poslušalci in gledalci, ki jih ne sme razočarati in tako pregnati z valovne dolžine. Posebej mora paziti, da jih ne podcenjuje. Voditelj se predstavlja kot osebnost. Mikrofoni pa tudi kamere sicer marsikaj skrijejo, radijski poslušalec ne vidi voditelja, njegove 71


Nedokončen in nelektoriran tekst

postave, frizure in obleke, obraza, mimike in kretenj, čuti pa njegovo razpoloženje, znanje, razne sposobnosti pa celo značaj. Še bolj prepričljiva je kamera, ki veliko pokaže, vendar z raznimi koti, svetlobo, rezi, mešanjem in predvsem triki ter seveda igralskimi sposobnostmi voditelja, vas lahko prepriča v marsikaj. V sodobnem konkurenčnem boju je voditelj tudi oblika zvezdništva, ki naj bi pritegnila gledalce, ki bi mu verjeli, slepo zaupali. Voditeljstvo je že po naravi dela izpostavljeno populizmu, ta pa je v konfliktu s kvaliteto, vsaj z novinarskega zornega kota. Uredniki Naziv urednik združuje zelo široko pahljačo bolj ali manj odgovornih nalog pri načrtovanju in realizaciji radijskega programa. To so lahko novinarji ali drugi programski delavci. Urednik je tudi vodja oddaje, delovnega področja, skupine ustvarjalcev in oblikovalcev programa. Uredniki novinarskih oddaj so praviloma samo novinarji, glasbenih pa glasbeniki. Urednik pomeni tudi šef, zato je ta naziv zelo privlačen in se je razširil tudi izven novinarstva. Nekateri uredniku rečejo tudi redaktor, ki je le tujka za našo besedo urednik. Vse bolj pa se uveljavlja naslednja opredelitev teh dveh pojmov: urednik odloča o vsebini in obliki, redaktor pa opravlja ali vodi organizacijske in izvedbene naloge in opravila. Novinarji, ki opravljajo uredniška dela, so: Urednik oddaje ali programskega pasu, ki sam pripravlja oddajo, je njen avtor, določa tudi njeno vsebino, usmerja delo sodelavcev in drugih izvajalcev, ki sodelujejo v njegovi oddaji. Urednik področja samostojno spremlja dogajanje na nekem področju (pomorstvu, zdravstvu, turizmu), skrbi za stike z zunanjimi sodelavci in viri informacij in pripravlja prispevke ter oddaje s tega področja ter usmerja delo sodelavcev v teh oddajah. Urednik uredništva ali programa vodi delovni proces neke skupine, ki spremlja neko vsebinsko področje ali neko območje, 72


Nedokončen in nelektoriran tekst

npr.: urednik uredništva informativnega programa ali urednik športnega uredništva. Odgovorni urednik je oseba, ki po zakonu odgovarja za program ali del programa in zagotavlja strokovnost dela. V soglasju z uredništvom ga postavi ali imenuje lastnik ali po zakonu pristojni organ, pri javnih zavodih svet, ki naj bi bil legitimni predstavnik javnosti. Po zakonu iz časov prve Janševe vlade soglasje uredništva oz. stroke ni potrebno, kar omogoča negativne vplive na avtonomijo novinarjev. Odgovorni urednik medija je odgovoren za uresničevanje uredniške politike medija v skladu s programsko zasnovo medija in zakonodajo. V skladu s tem pripravlja ali pa samo uresničuje programski in poslovni načrta medija. To mesto je v programu odločilno, zato je izpostavljeno hudim pritiskom. Glavni urednik je na osnovi zakona ali lastnikove volje izbrana oseba, ki vodi uredniško politiko, uredništvo kot podjetje ali institucijo, ki izdaja časopis ali pripravlja program – je lahko lastnik ali predstavnik lastnika. Pri Javnem zavodu RTV Slovenija je glavni urednik svet zavoda, ki pa prenese svojo vlogo glavnega urednika na direktorje. Glavni urednik je pristojen za programsko usmeritev in poslovno uspešnost medija. Ponekod se ta naziv opušča in spreminja v direktor, kar kaže na podrejanje programske politike poslovni funkciji, lahko pa tudi na skrivanje vloge glavnega urednika. Vse te vloge se lahko, glede na velikost medija, število zaposlenih, organizacijo dela itd., združujejo in prepletajo. Zakonsko, stanovsko in tudi načelno so slabo opredeljene in velikokrat pride do mešanja pojmov in pristojnosti. Pri malem lokalnem radiu so lastnik, glavni in odgovorni urednik ter novinarji in voditelji v eni osebi, pa celo brez primerne izobrazbe in strokovnega znanja. Ta nered pri pojmovanju urednikov izhaja tudi iz pravice do svobodnega obveščanja, ki naj bi vsem ljudem enakopravno omogočil sodelovanje v tem procesu, vendar daje vtis, da najbolj korist tistim, ki radi ribarijo v kalnem.

73


Nedokončen in nelektoriran tekst

Kako je to v praksi delovalo na slovenski nacionalki v času, ki sem ga sam doživel: Po zakonu o RTV, pri katerem je imel najpomembnejšo besedo poslanec, strokovnjak za geologijo, mag. Branko Grims, je bil na vrh programskega sveta zavoda RTV postavljen formalno politično neopredeljen ugleden doktor zgodovine, ki pa je bil vodja volilnega štaba izrazito desničarskega kandidata. Ta je za direktorja zavoda predlagal ali postavil ekonomista, strokovnjaka za prodajo avtomobilov, ki je sam izjavil, da radiotelevizije sploh ne pozna, za direktorja radijskih programov pa politično izpostavljenega časopisnega novinarja Kmečkega glasa in ženske revije Ona, ki, ob vsem spoštovanju do teh časopisov in njihovega pisanja, ni bil strokovnjak za radijsko novinarstvo. Televizijo so zaupali novinarju, ki pa je po stroki zgodovinar, ki je očitno svoje življenjsko poslanstvo posvetil povojnim pobojem. Regionalni center v Kopru je in še vodi inženir elektrotehnike iz znane beograjske vojaške oficirske družine, ki je prišel v Koper v času obrambe pred Natom. Za odgovorno urednico regionalnega radijskega programa so postavili znano voditeljico televizijskih oddaj o domačih živalih iz Maribora, čeprav ni dobila soglasja uredništva, je pa bila sošolka direktorja in prevedla neko knjigo znanega slovenskega politika v nemščino … Pa da ne razlagam naprej na kakšne strokovnjake so se ti opirali. Ta ekipa je odločala o programski usmeritvi obmejnega in manjšinskega programa in o novinarski strokovnosti ljudi, ki pripravljajo ta program, plačnih razredih, nagradah ... Potem se lahko zgodi, da smo ugotovili, da sta bili najboljše plačani novinarki, s posebnimi skritimi dodatki, tisti, ki nista bili sposobni končati fakultete, ena pa je prinesla kar poneverjeno diplomo. Prav ti so potem odločali kdo je dober in kdo slab, kakšno delovno mesto bo imel, kakšno plačo in seveda o čem in kako bo pisal ali govoril. To je mogoče, ko se politika vmeša v strokovnost. Ta si želi oblast, zato pa rabi lojalne ljudi, pravi strokovnjaki pa niso lojalni politiki in tudi ne svojim delodajalcem, oni so lojalni svojemu delu, strokovnim ciljem, ustvarjalnosti in instituciji. Še več, če nimaš znanja, moraš pokazati drugo vrsto moči, sicer te lahko napadejo in 74


Nedokončen in nelektoriran tekst

zrinejo s stolčka. Z nagrajevanjem lojalnih, medsebojnim hvaljenjem, prevrednotenjem ubogljivosti v kvaliteto in vzdrževanjem stikov le z nekaterim posamezniki, ne pa z vso delovno skupino, se ustvarjajo mali lobiji, skupine ali mreže, ki lahko delujejo tudi kot skupina pritiska ali celo dejanske oblasti. To je možno tudi zato, ker imamo Slovenci pravo butalsko javnost, ki jo je med drugo svetovno vojno razdvojil še naš domači fašizem, ob osamosvojitvi pa njihovi ideološki potomci. Gre za krizo vrednot, in krizo vodenja, predvsem z uredniške funkcije, ne pa novinarstva. Naša dnevna politika rabi le take urednike, ki so »njihovi«, sicer pa raje slabe, slabi uredniki pa predvsem poslušne novinarje. Negativna kadrovska selekcija se je razširila v vseh dejavnostih, ki so pod vplivom politike, le-ta pa neposredno ali posredno postavlja na vodilna mesta ljudi, ki ji bodo zvesti in hvaležni, ki ji bodo to uslugo vrnili, jo podpirali na naslednjih volitvah, in če bo treba, tudi šli v neizprosni boj. »V znanju je moč, v neznanju premoč,« je zapisal Žarko Petan, ki je tudi sam sodeloval v tem procesu. Tragično, vendar sedaj, ko sem star, upokojen in vedno bolj bolan, se moram s tem srečevati tudi v zdravstvu.

Blogerji Z razvojem interneta in njegovih oblik informiranja in komuniciranja so se vsi ti zelo urejeni novinarski profili razdelili le na tri: blogerje, to je tiste, ki pišejo bloge ali drugače sporočajo in komentirajo po internetu, računalniške operaterje, ki vse to tehnično omogočajo in lastnike, ki so tudi glavni uredniki, odgovornih pa ni več … Razne družabne mreže, ki so danes že zdavnaj prerasle napol zaprte skupine prijateljev, so že množična stičišča, prava informacijska in komunikacijska vozlišča, ki vedno bolj vplivajo na doseganje družbenega konsenza. Veliko sodobnih blogerjev bi lahko šteli med novinarjev, tudi tiste najboljše raziskovalne, vendar še več je takih, ki s klasično 75


Nedokončen in nelektoriran tekst

vlogo novinarstva nimajo prav nič skupnega. To so zlasti razni politični plačanci jih stranke ali posamezniki nagrajujejo za njihovo propagandno delo, mali domišljavi oblastniki, ki menijo, da so najpametnejši, in strahopetci, ki si upajo objavljati svoje mnenje samo z zlaganim imenom ali anonimnim psevdonimom Beseda blog izhaja iz angleške weblog in pomeni spletni dnevnik, e-dnevnik ali spletna stran, ki periodično prikazuje besedila, slike in druge elemente, ki jih njihovi avtorji sproti dodajajo. Ker izdelava spletne strani zahteva znanje, so se razvili spletniki in forumi, ki omogočajo pojavljanje na spletu tudi manj veščim. Od običajne spletne strani ga ločuje predvsem enostavnost spletnika, od foruma pa se razlikuje v tem, da so uporabniki foruma med sabo enakovredni. Pri spletniku debato sproža avtor ali avtorska skupina, to so pogosto tudi novinarji in uredništva, ki na svoji strani objavljajo svoje informacije, obiskovalci pa jih le komentirajo. To je tudi ena izmed najpomembnejših lastnosti blogov. Čeprav je računalniška tehnologija razmeroma poceni, saj si računalnik in priključek na internetno omrežje lahko privošči skorajda sleherni človek razvite družbe, in sta navidezno edini pogoj za sodelovanje v tem procesu znanje in spretnost, v ozadju vendarle samo veliki kapital. Samo ta lahko združi (kupi, podplača) toliko znanja, da lahko kontrolira ves svetovni splet. Nekatere države so skušale ohraniti svoje privilegije, ki so jih imele pri radiu in televiziji, vendar niso uspele.

Medijski vratarji Uredniki so neke vrste medijski vratarji, selektorji novic, programske in kadrovske politike. Prav slednja je za kakovost in tudi politično opredeljenost najpomembnejša. To vratarstvo opravlja z vidika etičnega in profesionalnega zornega kota zelo pomembno vlogo, posebej kadar pušča novinarjem, da so samostojni subjekti, ki delajo iz svojega moralnega zornega kota v skladu z splošnimi družbenimi vrednotami in zakonodajo. 76


Nedokončen in nelektoriran tekst

Negativna plat vratarstva pa je tista vloga, ki jo urednikom vsiljuje lastnik ali politika. To se običajno dogaja po velikih spremembah v družbi. Novinarstvo namreč sodeluje pri spreminjanju družbe, pri postavljanju novih vrednot in seveda posredno tudi oblasti. Torej je soodgovorno tudi za to sedanjo krizo vrednot. Vsi oblastniki, posebej novi, pa so si vedno želeli zaustaviti te procese spreminjanja ali jih kontrolirati v celoti, zato so jim po spremembah zelo koristni tudi stari preizkušeni medijski vratarji, zlasti tisti, ki so iz svojih interesov še bolj papeški od papeža. To medijsko vratarstvo je najbolj opazno pri neobjavljanju nekaterih novic, zamolčanju dogodkov, razvrščanju na manj brane strani ali dele strani, krajšanju prispevkov ipd, kar je v tem tekstu opisano na drugih straneh. Za primer bolj prefinjenega medijskega vratarstva pa naj navedem poročanje Dela in MMC RTV s 23. novembra 2015, ko sta oba poročala o napadih na pripadnike Islamske države v Siriji. Delo je v podnaslovu napisalo: »Ruska letala so menda uničila približno tisoč tovornjakov z nafto, v bližini mesta Raka pa naftno skladišče in rafinerijo.« z besedo menda, ki izraza dvom resničnost informacije. MMC pa: »Francija okrepila napade na IS, ZDA uničile 300 vozil skrajnežev« po daljšem opisovanju teh napadov so na koncu v kratkem odstavku obvestili bralce tudi o prej omenjenih ruskih uspehih. Pri tem niso uporabili besedice »menda« ampak potisnili informacijo prav na konec, po izjavah britanskega premierja Cameruna in francoskega predsednika Hollanda o nujnih skupnih nastopih. Kaj menite, zakaj so naši slovenski mediji pomladi 2016 zamolčali velike množične proteste in množična zborovanja ljudi v sosednji Hrvaški, na katerih se je zbiralo več deset tisoč ljudi? Pa tako zelo blizu in podobni našim »Gotov si« so bili! Slovenski mediji so se v tem času raje ukvarjali z leglom jajčec človeške ribice – celo na prvem mestu dnevnika nacionalne televizije. Medijsko vratarstvo je veliko manj opazno na področju kulturne in zabavne funkcije medijev. Koliko te na primer dobimo iz ZDA, Indije ali pa Rusije. Poslušajte Val 202 koliko poroča o ameriškem nogometu, in koliko o japonskih prvenstvih v sumu. 77


Nedokončen in nelektoriran tekst

Koliko, pa ne samo kako, poročajo o ameriškem predsedniku in koliko o ruskem? Rekli boste, da ameriški bolj vpliva na dogajanje v svetu, da predvsem na vojne – a tega se ne pove. Vse to poročanje seveda če ne drugače deluje vsaj kot rumeni tisk. Za glavne medijske vratarje se je in se še vedno postavlja prave ljudi. Nekoč, ko se je politika deklarativno vmešavala v vodenje programa, so za direktorje postavljali izbrane politike, ki so izhajali ali pa bili blizu stroke, nato pa se je politika začela posluževati bolj prefinjenih oblik. Lastnik ali politika postavljata za direktorje tudi osebe, ki se ne izdajajo za politike, a jo izvajajo iz prepričanja, lojalnosti ali koristoljubnosti. Marsikdaj direktorji, ki so tudi glavni uredniki, nimajo strokovnega novinarskega znanja. Tudi zveneči znanstveni ali kulturniški nazivi ne zagotavljajo apolitičnosti, prav tako tudi ne tehnična stroka. Njih ne veže novinarski kodeks, oni niso šli skozi strokovno, pripravniško ali delovno novinarsko šolo, ki bi jim vcepljala pravila objektivnosti, nepristranskosti in »novinarskega poslanstva«, čeprav je treba tudi priznati, da je bilo novinarstvo vedno na nek način povezano s politiko. Ob »rahljanju« RTV Slovenija je politika postavljala na vodilna mesta skrite politike, ali pa »nepolitične« tehnike. Tudi vrednotenje novinarskih in uredniških mest ali dela se s časom spreminja: nekoč je bil to pretežno moški poklic, v začetku sedemdesetih let so imeli novinarji take plače kot zdravniki specialisti, sodnik in najboljši advokati, uredniki uredništev kot primariji, glavni uredniki pa so bili boljše plačani od večine direktorjev. Sedaj se novinarski poklic vedno težje primerja celo z učiteljskim. Nekateri trdijo, da so novinarji tudi psi čuvaji (Watchdog) demokracije, svobode, pravice itd. Ta naziv so povzeli iz ameriških gibanj in celo Društvo novinarjev Slovenije, ki podeljuje nagrade Čuvaj. Glede na lastne izkušnje in opažanja pa me ta pes čuvaj bolj spominja na vdanega ovčarja, ki v službi gospodarja za ostanke od njegove hrane pazi na čredo ovc, da se ne bi kam zašla. Tako poimenovanje najvišje novinarske nagrade pa tudi jasno kaže kam je to naše novinarstvo zašlo v iskanju izhoda iz »tranzicijskega« 78


Nedokončen in nelektoriran tekst

brezna. Nekoč smo imeli nagrade, ki so nosile ime po znanemu primorskemu emigrantu, novinarju, revolucionarju in narodnemu heroju Tonetu Tomšiču, ki so ga italijanski okupatorji ustrelili v Gramozni jami že leta 1942. Bil pa je komunist, in zato so po osamosvojitvi to nagrado preimenovali v Consortium Veritas. Takrat sem na enem od sestankov slišal, da ni več resnic, ampak je samo ena in edina. Nato so to nagrado preimenovali v to sedanjo z imenom Čuvaj – Watchdog. Mogoče to v Amerik izveni drugače, vendar pri nas dobro vemo, kaj je to pes čuvaj. Pozabili smo tudi na staro ljudsko ugotovitev, »da je nacizem podivjani nemški ovčar, ki je napadel svojega gospodarja«. Še vedno pa v svetu velja star arabski rek: »psi lajajo, karavana pa gre dalje«. Vsaka oblast, sleherni oblastnik, želi imeti medije pod svojo kontrolo. Vsaka oblast je tako ali drugače dala vedeti šefom kam naj usmerjajo delo, danes tega ni treba več niti omenjati, uredniki in novinarji sami vedo kaj morajo delati, če hočejo uspeti. Na srečo je tudi veliko novinarjev, ki nočejo biti psi čuvaji. Nekdanje cenzure in od oblasti postavljenih urednikov skorajda ni več. Klasično cenzuro pa še vedno poskušajo uvajati nekateri diktatorji, politiki, cerkveni velikaši in tudi lastniki, tako so še letos na neki angleški radijski postaji izrezali del besedila iz pesmi Beyonce, češ, da ni primerno za poslušalce. Cenzuro je nadomestila samocenzura, ko novinarji ne pišejo tako kot bi lahko, samo zato, da bi ugajali šefu, da si obdržijo službo, napredujejo, da jih ne šikanira. Pri tem je zelo pomembno, kdo in kakšen je šef – vrata manipulaciji odpirajo ali zapirajo predvsem uredniki, zato politične stranke in skupine skrbijo predvsem za stolčke. Spomnimo se izjave znanega borca za demokratizacijo naše družbe, nekdanjega prvaka Ljudske stranke Ivana Omana, ki je pri izboru generalnega direktorja Javnega zavoda RTV Slovenija dejal: »Pomembno je, da je naš.« Ta je bil vsaj novinar in je svoje delo še kar dobro opravljal, vendar za njim smo pod vodstvom zgodovinarja dobili »prodajalca« avtomobilov, ki je javno priznal, da se na radio in televizijo sploh ne spozna. V Kopru je postala šefica regionalnega primorskega, obmejnega in čezmejnega manjšinskega programa znana voditeljica 79


Nedokončen in nelektoriran tekst

televizijskih oddaj o domačih živalih iz Maribora, italijanščine, ki je ta nem dvojezičnem območju pogoj, ni znala je pa dobro obvladala nemščino, saj je nekemu pomembnemu oblastniškemu politiku prevedla knjigo v nemščino. Negativna selekcija v medijih pa ni samo zaradi političnega izbora novinarjev ali postavljanja šefov, ampak tudi ker je novim lastnikom interes samo oblast ali pa profit, hiter zaslužek, pa čeprav protizakonit ali nemoralen, ne pa kvaliteta in dolgoročen uspeh. Gre za trenutne interese, ki so pogojeni s stanjem družbe, ne pa z dolgoročnimi cilji lastnika ali države. Pri tem se razvijajo in utrjujejo mreže objestnih in denarja ali oblasti željnih povzpetnikov in njihovih ritoliznikov. V takih uredništvih ni prostora za dobrega svobodnega novinarja, kaj šele za pravega urednika, ki mu je interes pošteno novinarstvo. Pa še to: novinarstvo torej ni leporečje, ne besedno, populistično in še manj politično, pa čeprav prav take najbolj stavijo tako njihove publike kot tudi gospodarji.

Zvezdništvo Sodobni mediji gradijo zavajanje množic tudi na sistemu zvezdništva. V ta krog ne sodijo samo tisti umetniki, ki imajo vklesano svojo zvezdo v Hollywoodu, ampak vse medijske osebnosti, ki se zelo pogosto pojavljajo v medijih. Za tiste, ki so se starih zvezd naveličali pa pripravljajo resničnostne šove ali reality showi . Zvezdniki so zelo znane osebe iz zabavnega sveta, produkt zabavne industrije in so pri poslušalcih in gledalcih zelo priljubljeni. Ljudje se z njimi po tihem celo poosebljajo, zato imajo izreden vpliv pri oblikovanju javnega mnenja. Sebe pa ne visijo samo glavnih junakih, ampak tudi v njihovi kulturi – I Love This American Way of Life. Z razvojem množičnih medijev se je tudi zvezdništvo, ki je najprej veljalo le za gledališke ljubljence občinstva nato pa filmske, razširilo na medijsko zvezdništvo, popularnost in populizem. 80


Nedokončen in nelektoriran tekst

Množični mediji, zlasti televizija so omogočili, da se med sodobne zvezdnike uvrstijo tudi razni drugi, ne samo iz kulturne estrade, ampak tudi politike, športa ali pa celo znanosti. Med temi, zlasti politiki, je tudi veliko oblasti, časti in slave željnih, ki se znajo ponujati medijem in jih novinarji kar naprej intervjuvajo in prosijo za njihovo mnenje, kot da so edini pametni na tem svetu ali v tej deželi. Popularni politiki ali politiki zvezdniki se pogosto gredo tudi zelo poceni populizma, to je čim bolj všečnega nastopanja ali govoričenja, ki je javnosti všeč, pa čeprav je lažno ali celo škodljivo. Sem lahko uvrstimo tudi širjenje nacionalizma, lokalpatriotizma, sovraštva nestrpnosti ipd. Populizem je idejno zelo povezan z individualizmom in njegovim poveličevanjem interesov posameznika nad skupnimi, njegovih uspehov, pameti in sposobnosti vladanja iz zgodovine pa je zelo znano, da je populizem zelo značilen za politično desnico. Populistični politiki gradijo na številu glasov, ljudem obljubljajo predvsem lepo, svetleče, veliko, visoko, mogočno, dajejo pa jim predvsem kič (primer palm v Kopru ali projektov najvišje stolpnice), saj populisti ne ponujajo kvalitete, kulture ipd. Temu seveda zelo radi nasedajo slabi in plačani novinarji. Nekatera uredništva teke medijske osebnosti tudi načrtno ustvarjajo. Najbolj tipični primeri so resničnostni šovi. Na to zvezdništvo se nato navezuje tudi razne profitne dejavnosti in seveda tudi politikantstvo. Na podoben način lahko mediji v povezavi politiko ustvarjajo tudi politične zvezde. Za našo slovensko politiko in tudi medije, bi lahko rekli, da jim ti reality show ali po domače medijski cirkusi, zelo ustrezajo, to pa ne samo zaradi tega ker so si postavili lastni javni parlamentarni program, saj ta poteka dokaj korektno po nekih pravilih, ampak njihov prav populistični nastop ob vsaki priliki. Ti resničnostni šovi ne proizvajajo več nekih velikih zvezd, v katerih bi se množice poosebljale z njihovimi znanji, trdim delom, sposobnostmi, urejenostjo, lepoto in raznimi pozitivnimi 81


Nedokončen in nelektoriran tekst

družbenimi in moralnimi vrednotami, ampak dvigujejo negativne vrednote. Ljudi navdajajo z utvaro, da se v življenju uspe z medijsko pozornostjo, bombastičnim senzacionalizmom, pa tudi predrznostjo, primitivnostjo, seksualnostjo itd. Celo razni kvizi znanja, ne temeljijo na spodbujanju izobraževanja, ampak iskanja lukenj. Žal je tudi nacionalna televizija na ta nivo spustila celo svoj prvi program, za primer naj navedem nekdanji oddaji Piramida in Pogledi Slovenije. Tu postajajo zvezdniki tisti, ki obvladajo medij, to je nastop na televiziji, ne pa vsebino, Upam si trditi, da celo koncept osrednje dnevnoinformativne Odmevi vsebuje nekaj tega, saj tu osrednjih vsebinskih pogovorov in razlag vsebine ne opravljajo specializirani novinarji in novinarji raziskovalci, ampak predvsem tisti lepi, ki znajo nastopati pred kamero. Z nastopanjem zvezdnikov po televiziji lahko lastniki medijev dosežejo tudi to, česar osveščeni novinarji in uredniki nočejo opraviti, saj so zavezani zakonom in moralnim normam. Če pa se veliki zvezdniki nočejo spustiti na tako nizko raven, pa to mali iz resničnostnih šovov to zagrabijo z vsemi petimi. Prav nerazumljivo je, kako nekateri novinarji in uredniki nasedajo glasnim in lepo govorečim populistom. Iz politike poznamo veliko kameleonov, a ti lahko uspevajo predvsem zaradi njim podobnih novinarjev in urednikov. Spomnite se kolikokrat ste po televiziji gledali izjave ali intervjuje z javno čaščenimi gospodarstveniki ali pa tudi politiki, ki pa so čez nekaj let končali v zaporu. Škoda, da se vseh ne moremo takoj spomniti, saj so nam mediji s stalnim bombardiranjem z lastnim izborom informacij izoblikovali tudi selektivni spomin. Zvezdništva si želijo tudi ljudje, ki so nagnjeni k politični oblasti, ta jim prinaša volilne glasove, oblast in denar. Najbolj izrazit dokaz za to je poseben parlamentarni televizijski program. Za njih ni bil dovolj parlamentarni časopis, radio ali internetni prenos sej, želeli pa so si in tudi dosegli poseben televizijski program. Kljub temu da ta program zelo skrbi za uravnoteženost, pa vendarle ob dobrih vsebinah zelo pogosto deluje kot propagandno sredstvo posameznih iznajdljivih poslancev ali celo skupin. 82


Nedokončen in nelektoriran tekst

Z željo po gledanosti ali branosti se naši mediji zadovoljijo z vsakim znanim, žal tudi negativnimi zvezdniki, med njimi tudi z ljudmi zelo dvomljivih moralnih vrednot, obsojenci in kriminalci. Uredništva s svojo uredniško politiko lahko na skrito načrtno ustvarjajo medijske osebnosti, ki nato prav preko njihovega medija vplivajo javno mnenje. To ni nujno da so politiki, lahko so gospodarstveniki ali umetniki, ki posredno z svojimi besedami ali dejanji dajejo zgled svojim oboževalcem. Tako npr.: že samo redno pojavljanje določenih oseb kot »najbolj pametnega« komentatorja dogajanja npr.: v bančništvu, pravu, politiki itd. lahko krepko vpliva na televizijske gledalce in jih vodi k stališčem neke stranke ali politične opcije. Med medijske zvezde se radi vzpenjajo tudi nekateri novinarji in novinarke. To so predvsem voditelji, saj je pravi novinar preveč kritičen in se velikokrat tudi komu zameri. Zato se uredniki, ki želijo veliko gledanost svojih programov, s tem seveda več reklam in višje cene, pogosto poslužujejo znanih oseb, ki so zaslovele pri filmu, gledališču, športu in celo politiki. Zvezde so zaslovele so po zaslugi medijev, ki razvijajo posebne specializirane novinarje in fotografe, kot na primer paparace. Še več: drug od drugega živijo v nekem posebnem komercialnem sožitju: jaz tebi slavo, ti meni zaslužek. Gre za sožitje koruptivnega značaja, a dovoljeno, celo zaželeno. Novinarji v te ljudi vrtajo ali brskajo po njihovi že popolnoma vsem znani omari, da bi le odkrili še kakšno neodkrito drobtinico in če jo naredijo zgodbo. Zraven pa so neštete omare znanja, izkušenj in tudi mnenj, ki pa še pogledajo jih ne, kaj šele ,da bi jih odprli. V ta proces pa niso vključeni samo novinarji in lastniki ali producenti, ampak tudi razni drugi poklici, ki so se razvili z mediji, in povratno, tudi razvijali medije kot npr.: tiskarji, fotografi, režiserji, bralci, igralci, montažerji, tehniki, računalničarji pa še kakšni. Tako mediji, kot njihovi lastniki in oblikovalci vedno bolj živijo v nekem medijskem oblaku, ki se lahko obdrži tudi, če ima samo enosmerno delovanje. 83


Nedokončen in nelektoriran tekst

TEMELJI JAVNEGA OBVEŠČANJA Prvi in osnovni temelj svobodnega, demokratičnega in objektivnega javnega obveščanja je svoboda govora in tiska in pravica ljudi do obveščenosti, ki ju mora država zagotoviti z zakonodajo, lastniki in menedžment pa tudi z lastno kulturo. Urednik in novinar morata ostati avtonomna pri svojemu delu. Pri tem jim poleg zakonodaje morajo pomagati tudi državne in politične institucije in civilna družba. Novinarji si to zagotavljajo tudi s pomočjo sindikata, svojega stanovskega društva in seveda z močjo svoje javne besede. Pri zagotavljanju svobode javnega obveščanja je zelo pomembna tudi osveščena javnost, ki stalno skrbi za dejansko ne pa samo formalno svobodo. In končno moralna poštenost »vladarja«. Po mojih osebnih dolgoletnih izkušnjah, lahko rečem, da smo od časov Radia Študent, ko se je naša generacija novinarjev jasno postavila po robu takratnim političnim cenzorjem, počasi vendar korak za korakom napredovali. Najvišjo stopnjo svobode govora in tiska smo dosegli proti koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja, vendar s padcem berlinskega zidu, so pri nas prišli na oblast tudi nekateri »rušitelji« in skrajneži, ki so svobodo javne besede začeli izkoriščati tudi za razpihovanje novih sovraštev, rehabilitacijo kolaboracionizma in delitev družbe. Svoboda javne besede pa je največ škode doživela ob dramatični eroziji človekovih pravic po 11. septembru oz. z vojno proti terorizmu, ki je bila le krinka velikega ameriškega kapitala in njihovih oblastnikov za koncentracijo in utrditev oblasti. Temu so sledili uničujoča globalna kriza, ki je s politiko varčevanja, izpeljala novo obliko koncentracije finančnega kapitala in novi teroristični napadi. Med slednjimi je za svobodo novinarske besede izredno pomemben napad muslimanskih skrajnežev na francoski satirični časopis Charlie Hebdo. V svetu in tudi v medijih se je vzpostavilo dvojno strahovladje, strah pred teroristi in strah pred izganjalci novega hudiča. V ozadju tega pa se je odvijal najbolj odločilen proces monopolizacije in koncentracije oblasti v vedno 84


Nedokončen in nelektoriran tekst

bogatejšemu in manjšemu številu ljudi, ki so po padcu Vzhodnega bloka dobili vse možnosti za popolno prevlado. Še največji trn v peti sta jim ostali nova ruska federacija in hitro razvijajoča se Kitajska. Mednarodna novinarska organizacija Reporters sans frontières, ki meri tudi takoimenovani indeks svobode prav zaradi teh razmer ugotavlja, da se le-ta znižuje ne pa dviguje in to povsod po svetu, tudi v Evropi. Leta 2016 je Slovenija padla že na 40. mesto, tik pred ZDA. Najvišje so skandinavske države. Ta indeks pa izračunavajo na zelo očitnih kršitvah svobode javne besede, novinarske avtonomije, kot so pobijanje, zapiranje in sodno ali drugačno preganjanje novinarjev. Kaj pa vse drugo kar vpliva na novinarjevo pisanje? Strah se da izmeriti z anketami, korupcijo že težje, oportunizma pa sploh ne. Svoboda je pogojena tudi z časom, prostorom, splošnimi družbenimi razmerami, kulturo in tudi običaji in navadami. Pri svobodi ni pomembno, koliko jo je deklarirane in kako je to zapisano, ampak koliko in kako se jo lahko dejansko koristi, na nek način, tudi koliko jo lahko ljudje čutijo. Sodobno javno obveščanje ni samo enosmerno sporočanje informacij, družba si zagotavlja tudi povratni tok informacij, komuniciranje. To niso samo raziskave javnega mnenja in demonstracije, ampak tudi splošno delovanje dvosmernih tokov, »dihanje« medijev s svojo publiko. Za medije je pa še vedno najpomembnejša vloga informiranja ali javnega obveščanja, ta je osnovni pogoj za demokracijo, ki jo danes v glavnem razumemo kot volitve političnih strank in posameznikov, ki jim zaupamo vladanje. Parlamentarne demokracije ali kakršnekoli druge si še predstavljati ne moremo brez medijev javnega obveščanja. Ima pa prav tudi moj stari kolega, ki pravi, da so mediji bili in še vedno so tudi »možganska policija« ali drugače rečeno, da jih vsaka oblast poskuša porabiti kot sredstvo za obvladovanja množic, tisti, ki obvladujejo politiko in gospodarstvo, pa to možnost imajo. Ljudje imamo pravico biti informirani, seznanjeni z dogajanjem v družbi, posebej s tistim, ki se preko države ali družbe, 85


Nedokončen in nelektoriran tekst

s političnega, gospodarskega in kulturnega področja tiče tudi nas. Po drugi strani pa imajo država, politični, gospodarski, kulturni in drugi dejavniki, tudi civilna družba, interes pa tudi dolžnost, da posredujejo svoje informacije najširši javnosti in obratno odsevajo njene reakcije. So neke vrste živčni sistem družbe. To vlogo opravljajo sredstva javnega obveščanja, novinarji, viri informacij in vsi ostali, ki so udeleženi v procesu javnega informiranja in komuniciranja, seveda v pogojih svobodnega obveščanja in pravno urejene države. Z razvojem medijev se je zelo povečalo tudi število informacij, ki smo jim izpostavljeni, dobesedno zasuti smo z njimi. Pomembne informacije, bistvene za razumevanje ali odločanje se izgubljajo v množici in izgubljajo tudi svoj pomen, pa tudi nove nepomembne prekrivajo težo prejšnjih. Prihaja do učinka inflacije, v kateri imajo mediji oz. uredništva in novinarji pomembno in odgovorno družbeno vlogo. Pri procesu informiranja so zlasti pomembni naslednji postulati:  aktualnost (kar je pomembno in zanimivo),  ažurnost (sprotno, hitro in pravočasno obveščanje),  objektivnost (poročanje in vrednotenje dogajanja na osnovi dejstev, preverjenih podatkov, verodostojnosti virov in pošten odnos do javnosti). To so trije enakovredni nosilni stebri, na katerih stoji vsak javni medij, čeprav sodobni elektronski mediji kot prvega izpostavljajo ažurnost. Poleg teh najpomembnejših dejavnikov bi lahko našteli še nekaj drugih, kot npr. periodičnost, ki zagotavlja kontinuiteto obveščanja, možnost povratnega toka informacij ali sodelovanje prejemnikov informacij v procesu informiranja in oblikovanja javnega mnenja, to je dvostranski tok informacij ali komuniciranje ipd. Kako zagotavljati te postulate? Na to obstaja nešteto odgovorov, več kot je političnih sistem in strank na svetu. V 86


Nedokončen in nelektoriran tekst

sedanjem kakršnem pač je je najboljša kombinacija javnih in zasebnih medijev, pravna urejenost svobode javnega obveščanja, dejanska avtonomija novinarjev in uredništev, ter seveda izobraženost in široka razgledanost novinarjev, pa tudi osveščenost bralcev poslušalcev ter gledalcev ali koristnikov informacij. Slednji se morajo zavedati, da so v tem procesu zelo pogosto samo predmet manipulacij. Najmanj kar je morajo ločiti medije javnega interesa, političnega in komercialnih. Pri zasebnih komercialnih radijskih postajah je osnovni imperativ komercialna učinkovitost, pri političnih postajah pa politični vpliv, torej denar ali pa politična moč, pogoj za to pa je čim boljša poslušanost. Ob tem pa lahko objektivnost postane moteči dejavnik, ki ga je treba prilagajati svojim interesom. Nekateri zato izpostavljajo samo zunanje ali navidezne elemente objektivnega pristopa, vizualne, vpadljive, senzacionalistične, emotivne in podobne, tako da marsikdaj sploh ne moremo več govoriti o objektivnosti nekega občila. Seveda se za čim večjo poslušanost in čim večji del oglaševalske torte borijo tudi javne radijske in televizijske postaje in tako posredno ali neposredno prihajajo pod vpliv interesov kapitala. Ob tem mora družba ali država presoditi in jasno postaviti meje med javnim in komercialnim ter razmerje med kvaliteto osnovnih funkcij in s poslušanostjo. Po drugi strani pa tudi samo kvaliteta program ni dovolj, če ne dosega svojega cilja, torej sprejema pri poslušalcu. Stopnja dejanske demokracije ali celo civilizacije se meri tudi po svobodi medijev, koliko in kako je politika ločena od medijev, posebej javnih, kot je Radiotelevizija Slovenija. Svobodo medijev pa nekateri finančni ali politični oblastniki, njihove stranke ali organizacije zelo grobo izkoriščajo za razne oblike prefinjene in tudi zelo grobe obloke manipuliranja z ljudmi. Odkrite ali prikrite diktature to omejujejo z raznimi načini, predvsem sodnimi, vendar to lahko povzroča dejanskemu uveljavljanju svobode javne besede ali demokracije več škode kot koristi. Sicer pa ljudi ne smemo preveč podcenjevati, saj večina ve kaj so in s kakšnim namenom objavljajo svoje informacije ali dezinformacije nekatera glasila kot so 87


Nedokončen in nelektoriran tekst

npr.: Demokracija, Reporter, Politikis ali pa celo psevdo občinska glasila kot je KP-MOK. Tako očitne oblike manipulacij najbrž sami ugotovite, vendar zavedajte se, da če se ji boste izpostavljali, a v svoje stališče niste preveč prepričani, bo nekaj njihovega vendarle ostalo v vas. V tej knjigi bi vas rad opozoril le tiste bolj skrite, celo v medijih, ki so z zakonom urejen javni servis.

AKTUALNOST Aktualno je to, kar zanima javnost, kar je zaradi raznih dogodkov, političnega, gospodarskega, kulturnega, športnega ali drugega dogajanja in javnega mnenja v središču pozornosti in je pomembno za obveščenost javnosti. Po Verbinčevem slovarju tujk izhaja ta beseda iz novejše latinske besede actualis, ki pomeni dejanski, resničen pa tudi sedaj pomemben, pereč ali nujen. Iz novinarskega zornega kota lahko aktualnost opredeljujemo glede na družbene dejavnosti (politična aktualnost, gospodarska aktualnost ipd.), specializirano publiko ali posamezne javnosti (aktualno na nekem lokalnem območju, med mladimi ali starejšimi, ljubitelji športa ali rock glasbe ipd.), objektivno pogojeno z naravo in življenjskim ritmom (smučarijo v zimskem času, spomladanskimi opravili, poletnimi letovanji na morju ipd.) pa tudi senzacionalistično napihnjeno ali umetno ustvarjeno aktualnostjo. Slednje razvijajo mediji sami zaradi komercialnih ali političnih interesov lastnikov medijev ali tistih, ki imajo vpliv nanje. Aktualnost pa lahko preprosto ločimo na izvorno, to je tisto, ki je pomembna za življenje, varnost in razvoj, in na umetno ustvarjeno aktualnost za zadovoljevanje potreb tistih, ki imajo od tega korist (politika, gospodarstvo, oglasne agencije, glasbena industrija, ustvarjalci programov, zabave željna publika itd.). V sodobnem medijskem prostoru se je žal razširilo drugačno pojmovanje, a je aktualno to o čemer poročajo velike medijske in agencijske hiše, torej tiste teme, ki so jih one s svojimi mehanizmi 88


Nedokončen in nelektoriran tekst

naredile zanimive. Poznam urednika radia, ki je zjutraj prebral nekaj časopisov, nato pa zahteval od novinarjev, da nadgrajujejo ali vsaj premlevajo že stare novice, češ o tem se govori, to je aktualno. Pod vplivom rumenega tiska je prišlo v javnosti do mešanja pojmov aktualno in senzacionalno. Aktualnost ni senzacionalnost, je pa lahko senzacija aktualna. To vrednost ji dajo mediji sami ali pa jo sami ustvarijo, včasih tudi z izgovorom, da gre za javni interes. Javni interes ni enak interesu medijske javnosti, da zve vse kar jo zanima, ampak samo, da zve vse kar je za javnost pomembno, v to pa ne sodijo osebne stvari in razne druge tajnosti, katerih razkritje bi, preprosto povedano, lahko povzročilo škodo nedolžnim ljudem. Novinarski kodeks ureja tudi to vprašanje v točki 17. Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti. V naslednji točki zelo jasno poudari, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen. Senzacija so govorice v javnosti o dogodku, ki sprožajo močan vtis, pozornost; gre za samodejno, spodbujeno ali načrtno sproženo vzburjanje javnosti ali večjega števila posameznikov. Cilji aktualizacije senzacij so lahko politični ali komercialni, v interesu neke skupine ali posameznika, mediji pa z njimi povečujejo branost, poslušanost ali gledanost, torej lastni komercialni učinek. Senzacionalizem ni v javnem interesu, ampak le v interesu nekaterih medijev, kapitala ali njihovih povzpetnikov in politikov. Pogosto prihaja do skupnega interesa širitve senzacionalizma, tistih, ki so predmet senzacije in medijev. Za nekatere medije ali tako imenovani rumeni tisk, je senzacionalizem osnovna oblika poslovne in programske usmeritve. Ta gradi na traču (čenčah, govoricah) in 89


Nedokončen in nelektoriran tekst

aktualnem šundu. Žal ne s tem lahko tudi načrtno ustvarja javno mnenje. Kako si lahko razložimo uredniško odločitev Primorskih novic o pompozni najavi in objavi intervjuja z enim od najbolj znanih tajkunov slovenske tranzicije Dušanom Črnigojem, 23. julija 2014 po izteku njegove zaporne kazni. So ta bombastični intervju s tremi fotografijami, ki so mu namenili polovico prve strani nato pa še drugo in tretjo, torej tako in toliko kot se običajno namenja rezultatom parlamentarnih volitev ali pa nacionalnim katastrofam, objavili zaradi aktualnosti, senzacionalizma, sočutja, da bi vso krivdo za splošno krajo preložili z ramen menedžerjev na maslo politikov, ali pa so se s tem hoteli pridružiti tistim politikom, ki spodkopavajo sodstvo in rušijo moralne vrednote? Upam pa, da tega niso objavili samo zato, ker jim je to naročil kakšen višji šef iz slovenskega menedžmenta tujega kapitala, saj so se ob tem še hvalili, da so prvi in edini, ki so objavili pogovor z njim. Res vredno lastne novinarske hvale? Čez nekaj mesecev, ko je iz zapora prišel poslanec in kriminalec Srečko Prijatelj, prijatelj Roberta Časarja, so pri tem časopisu podoben intervju pripravili tudi z njim. Očitno so zvezde severnice našega novinarstva postali kriminalci, večji kot so, bolj svetijo in bolj so primerni za kazanje poti našemu narodu.

90


Nedokončen in nelektoriran tekst

Naslovna stran Primorskih novic, ki so bile posvečene obsojenemu kriminalcu, enemu izmed tidtih, ki so uničili naše gospodfarstvo. Če bi bil to tekst za radijsko oddajo, bi tu za predah dodal popevko »Kuda plovi ovaj brod«. Z razvojem medijev in njihovo komercializacijo smo sprejemniki informacij vse bolj pod vplivom umetno ustvarjene aktualnosti. Tudi tu bi lahko ločili več oblik. Mednje bi lahko uvrstili tudi dnevno politično dogajanje, ki ga stranke ali posamezniki ustvarjajo, da bi dosegli nek cilj ali pa samo pritegnili, pa tudi preusmerili medijsko pozornost. Med tovrstno aktualnost lahko štejemo tudi večino tako imenovanih obmejnih incidentov s Hrvaško. Pri komercialni aktualnosti so izraziti primeri glasbeni festivali, ki jih organizirajo medijske hiše in vsa glasbena industrija. Najbolj izrazit primer komercialno izredno uspešnega dogodka, ki vpliva na življenjski utrip v državi, je pri naših sosedih popevkarski festival San Remo, ki lahko redno vsako leto, tudi s pomočjo 91


Nedokončen in nelektoriran tekst

senzacij, zasenči celotno dogajanje v državi. Še konica nogometnega prvenstva ni tako odmevna. Mediji lahko postavljajo v središče pozornosti posamezne športne dogodke ali celo cele panoge. Pri nas je smučanje aktualna športna panoga, ki je v ospredju pozornosti športne in tudi manj športne javnosti že dolga leta, vsako zimsko sezono zapored, v sosednji Italiji je v ospredju samo nogomet, sezonsko pa še kolesarstvo, smučanje je izpostavljena samo v primeru serije zlatih medalj, kot npr. v času Tombe. Aktualnost neke novice ali problema je zelo spremenljiva. Pri radiu in televiziji ne zastara hitro samo novica, ampak tudi aktualnost posamezne teme. Radio »obdela« neke teme ali probleme v enem ali dveh dneh, časopisi, posebej tedniki in mesečniki, pa jih obravnavajo tedne in mesece. Tu se aktualnost že sreča z ažurnostjo. Nekateri ne znajo ali pa celo namerno mešajo pojme aktualno, senzacionalno, populistično in celo propagandno. Kako bi ocenili Radijski dnevnik Javnega zavoda RTV Slovenija z 21. junija 2014, ki se je začel z udarno novico: "Prvak stranke SDS prestaja prvi dan zaporne kazni v Dobu na Dolenjskem." Skupina njegovih pristašev je res organizirala štetje dni, vendar prepričan sem, da je teh poslušalcev, ki jih to štetje zanima, zelo malo, tistih, pa ki jih to moti, pa neprimerno več. Če pa govorimo o aktualnosti pa zakaj bi bilo to tako pomembno, da mora biti prva novica. To bolj spominja na politično propagando, na primerjavo na štetje let po Kristusu. Tu zagotovo ne gre za aktualnost, kvečjemu delno za senzacionalizem in populizem, predvsem pa za vključevanje medijev v politično propagando. Razumljivo je da to počnejo zasebne televizijske postaje in tudi tovrstni časopisi, saj so bili ustanovljeni s tujim kapitalom, pretežno iz ZDA. Pri teh tudi, če odštejemo eventualni skriti politični interes, je saj ekonomski, to je ustvariti senzacionalizme in povečevati poslušanost ter s tem prihodek od oglaševalcev. Vendar zakaj lahko to počne javni zavod RTV? Mogoče se pa prav zato tem prvim izpostavljenim novicam reče tudi udarna novica, saj ima beseda udarnost tudi svoj politični pomen. 92


Nedokončen in nelektoriran tekst

V novejšem času je najbolj znan primer kriminalnega delovanja Murdochovega časopisnega imperija, kjer so uredništva in novinarji prisluškovali ljudem, vdirali v njihovo zasebnost in o tem poročali. Novinarji so za to dobili plače in nagrade, Murdoch pa kapital in vedno večjo politično moč. Če te ni dosegel samo s kapitalom jo je s strahom politikov, da se bodo tudi oni znašli razgaljeni na njegovih straneh. Pri tem se moramo tudi spomniti kakšen je bil vpliv njegovih 175 časopisov po vsem svetu pri širjenju psihoze in seveda tudi laži ob tako imenovanem protiterorističnem napadu na Irak. Mali Ruperti Murdochi so seveda po vseh koncih sveta, tudi pri nas. Poglejte primere, kako nekateri slovenski tabloidi vztrajno iščejo napake ali laži in napadajo samo eno politično stran. So namreč politiki, in to predvsem na skrajni desnici, ki jim bodo to vedno dobro povrnili, se pa tudi zavedajo, da jih lahko prav ti tudi hudo kaznujejo. So pa tudi uredniki ali lastniki medijev, za katere ni pomembno ali je zgodba resnična ali pa ne, ampak samo, kako se bo prodajala. Sloni pa gredo mimo: Novinarji preusmerjajo pozornost tudi zaradi neznanja ali nepoznavanja bistva problema in celo nezavedanja moči svoje besede. Spomnite se koliko se je ob zadnji krizi govorilo o kreditih, bančnih luknjah, nujnih dokapitalizacijah bank ipd. in koliko o koncentraciji in centralizaciji bančnega kapitala, ki so ga izvajale velike banke npr. na račun Grčije in bank iz celega juga Evrope. O tem pa več kasneje.

93


Nedokončen in nelektoriran tekst

AŽURNOST Ažurno je hitro in pravočasno reagiranje, tekoče, redno vodenje dnevnika, sprotno dnevno vodenje računovodskih knjig ipd. V novinarstvu prevzema vrednost iz besede žurnal, to je dnevnik ali časnik. V razvoju javnega obveščanja je postal dnevnik v primerjavi s tedenskimi ali mesečno izhajajočimi časopisi pravi pojem hitrega obveščanja. Časnik je ažuren, dnevno na tekočem – zgodilo se je včeraj. Televizijska ažurnost je današnja, radijska in internetna je še krajša od današnje – je sedaj, pravkar, zdajci, pred nekaj trenutki, minutami, urami … Primer: Na Črnem Kalu je zapadel prvi sneg. Neopremljeni tovornjaki in avtomobili so zaprli promet v obe smeri. Policija nas je obvestila, da bo cesta zaprta za več ur. Gre torej za pomembno novico, s katero lahko preprečimo nepotrebno gnečo, nove prometne nesreče in gospodarsko škodo. Če jo objavimo šele čez nekaj ur ali naslednji dan, ko je cesta splužena in odprta, ko je sneg mogoče že skopnel ali pa ga je odnesla burja, je to že novica o »lanskem snegu«. Naslednji dan je lahko le informacija o konkretni škodi, h kateri so poleg vremena in šoferjev nekaj prispevali tudi tisti, ki niso pravočasno obveščali. Hitenje z objavo pa ima v nekaterih primerih tudi neke meje. Z razumom je treba pripraviti in objaviti tudi prvo novico, ki lahko povzroči hudo paniko, ki bi imela za posledico še večjo nesrečo. Pretiravanje s hitrostjo pri objavi je posebej občutljivo tudi pri zelo rutinskih poročanjih o drobnih dogodkih, ki omenjajo ljudi. Novinar ali urednik mora pomisliti, kaj bo s takojšnjo objavo dosegel, npr. z objavo imena ponesrečenca. V tem primeru objavimo prvo novico brez imena, z imenom pa počakamo kakšno uro, da lahko pristojni obvestijo najbližje sorodnike. Predstavljajte si sami, kako bi bilo, če bi za smrt svoje drage osebe izvedeli po radiu. Še večje napake zaradi nepravilnega razumevanja ažurnosti nastajajo v uredniški politiki nekaterih uredništev, ki menijo, da je pomembno ali celo pravilno (edina prava vloga medijev) objavljati samo dogodke in to takoj, ne pa tudi razčlenjevati dogajanje. Da 94


Nedokončen in nelektoriran tekst

ponovno opozorim na večplastnost družbene vloge medijev, ki ni samo informiranje, ampak tudi osveščanje ali izobraževanje, komentiranje ali razlaganje in zabavanje ali sproščanje publik oz. javnosti. Med aktualnostjo, ažurnostjo in tudi objektivnostjo je prav, da opozorim tudi na vrednotenje in na osnovi tega uvrščanje prispevkov v medije, zlasti v dnevnoinformativne oddaje. Zakaj je to razvrščanje prispevkov tako pomembno?  Zaradi ovrednotenja pomembnosti informacije s katero damo informaciji (dogodku)neko težo, tako kot jo dejansko po vsebini ima, bi jo moral imeti ali kot hočemo da jo bralci, poslušalci in gledalci dobijo.  Ker večina sprejemnikov informacij informatorjem zaupajo ali sprejemajo brez pomislekov tudi njihovo vrednotenje.  Ker zaradi splošne zasičenosti z informacijami, si ljudje najprej zapomnijo to kar najprej slišijo, šele nato začnejo delovati njihovi procesi izbirnega izpostavljanja informacijam, ki jim bolj ustrezajo in izbirnega pomnjenja tega kar jim je bliže.  Ker z razvrščanjem prispevkov lahko izvajamo najbolj skrito in prefinjeno obliko manipulacij. Z zornega kota manipulacij pa je treba poudariti star ljudski rek, da je treba železo kovati dokler je toplo, torej z informacijami je treba vplivati za informiranost ali pa na dezinformiranje takrat ko je sveža, v središču pozornosti ali aktualna, ko se še lahko povezuje z drugimi novimi, ko sproža reakcije, ali preidemo na naravoslovje, ko se lahko veže z drugimi. Informacijo ni neka materialna fizična snov, trden delec, ki ostane in čaka na vezavo, s časoma namreč razpada. Je bolj podobna semenu, ki zaradi vpliva človeka in narave lahko vzklije ali pa strohni, se posuši ali uporabi za prav njegovi naravi nasprotne potrebe. Žal pravili ažurnosti in tudi aktialnosti preveč usmerjajo novinarsko pozornost na trenutno dogjanje in premalo na splošno dolgoročno, ali tisto v ozadju. Če povem v prispodobi, preveč 95


Nedokončen in nelektoriran tekst

morajo paziti kdaj bodo v gozdu začeli zoreti kostanji, analitični pa jih šteti ko padajo z drevesa in gledati, če so črvivi, manj pa kaj se dogaja z gozdom. Pri tem pa ne mislim na naravovarstvo ampak predvsem na človeško družbo.

RAZVRŠČANJE PRISPEVKOV Razvrščanje in razporejanje prispevkov v poročilih, dnevnikih ali drugih oddajah (v žargonu tudi »metiranje«) je oblika vrednotenja posameznih informacij oz. novinarskih prispevkov in s tem tudi vrednotenje aktualnega dogajanja. To je tudi selektivni pristop do informacij, in je zelo pomemben zlasti v sedanjem času poplave informacij, v kateri se pomembna izgubi, kot se lahko zlata nitka v vozu slame. Razvršanje prispevkov je vrednotenje ali z drugimi besedami najpomembnejša oblika usmerjanja pozornosti bralcev, poslušalcev in gledalcev na pomembne aktualne vsebine ali pa preusmerjanje s pomembnih na senzacionalistične, zavajajoče in celo lažne informacije. Lahko je torej pomembno orodje za manipulacije. Razvrščanje prispevkov je seveda odvisno tudi od lasnosti medijev. To kar je pomembno časopis uvrsti na prvo stran, ali pa na vrh strani, ki je namenjena specifičnim vsebinam. Televizija in radio nimata prve strani kakor časopis, je pa res, da ima prvouvrščena novica večjo težo kot naslednja, ne samo ker je to ocena urednika, ampak ker jo kot tako sprejme tudi poslušalec. Tudi če gledalec ali poslušalec ne verjame urednikovemu vrednotenju, povzroča sprejemanje vsake nadaljnje informacije novo, dodatno obremenitev za poslušalca in neke vrste izgubo ali razvrednotenje informacij. Ko neka informacija že obremeni miselni stroj poslušalca, le-ta naslednje informacije ne sprejema tako zbrano, kot je predhodno. To je še toliko bolj izrazito, če se sprejema informacijo v družbi, ko posamezniki sproti komentirajo informacije in vse ostalo, kar jih 96


Nedokončen in nelektoriran tekst

spremlja. Seveda obstajajo razni načini, kako tudi sredi ali ob koncu dnevnika ponovno pritegniti pozornost poslušalca. Vrstni red prispevkov ali »metiranje » dnevnika je pogosto prilagojeno nekemu klišeju razvrščanja: na prvem mestu je, če ni drugega aktualnejšega vedno ali praviloma politika, tej sledi gospodarstvo, kultura, šport. To razvrščanje je bolj ali manj odvisno od uredniške politike, dnevnega (delavniki, nedelje, praznični mostovi) ali celo sezonskega dogajanja (čas intenzivnega dogajanja ali poletnih kumaric) in presoje posameznega urednika. Kliše se prilagaja tudi političnim in kulturnim razmeram v družbi in celo nekaterim »modnim« trendom. Politika in njihovi novinarji pogosto načrtno ustvarjajo ali potiskajo naprej senzacije in tudi s tem spreminjajo razvrščanje tem. Kliše uvršča novice in druge prispevke posamezno ali v bloke oz. skupine prispevkov, ki sodijo skupaj bodisi po vsebini ali obliki. To je nek zakoreninjen kliše, ki ga mora urednik, ki hoče oblikovati dober dnevnik vsakič posebej tehtati in premagovati. Na prvem mestu so ali bi morale biti novice, ki so pomembne za varnost poslušalcev, vendar te se pojavljajo samo ob izjemnih razmerah, kot so naravne in druge nesreče, neurja, vojne, nemiri, gospodarske krize ipd. Tako je lahko vest o vremenu, npr.: hudemu neurju, prva novica dneva, o manjšem neurju pa zadnja. Podobno je z rožljanjem z orožjem nekaterih politikov ali državnikov, oceniti je treba aktualno napetost mednarodnih odnosov, trenutne notranje in zunanjepolitične razmere, zgodovinske razloge, diplomatske poteze, njihovo vojaško moč in podporo, ki jo imajo pri velikih, oboroženost in tako naprej pa tudi značilnosti posameznika, saj so znani primeri, da nekateri stalno grozijo samo zaradi javnega mnenja ali pridobivanja glasov. Zapiranje medijev v okvire notranje politike, vsaj v taki mali državi, kot je naša, vedno bolj izpostavlja domače zdrahe, zaplankanost in razdvojenost. Vedno večji poudarek se daje negativnim informacijam, kriminalu in novicam, ki vnašajo med poslušalce nezadovoljstvo in strah. 97


Nedokončen in nelektoriran tekst

Pri novicah, ki povzročajo pri poslušalcih strah, zaskrbljenost, splošen preplah, spontane reakcije in nevarne posledice, mora urednik pretehtati tudi posledice. V takih primerih se je treba posvetovati v uredništvu in po potrebi tudi pri zunanjih strokovnjakih. Časa za podrobnejšo analizo ni, najslabše pa je, če jo iščeš pri politiki, mogoče tako vprašaš prav tistega, ki mu taka novica godi ali pa jo je celo sam sprožili z namenom, da si utrdi oblast, ali pa si jo prilasti. Naš vsakdan je, na našo srečo, bolj monoton ali recimo lepši, kot so časi vojn in katastrof, vendar poln pomembnih in zanimivih novic, le najti jih je treba in jih ovrednotiti. Vsaki informaciji je treba določiti neko težo, in to tako, ki jo bodo priznali tudi poslušalci. To tehtanje zelo spreminja vrstni red in lahko neko aktualno lokalno informacijo, ki bi jo zaradi lokalnega značaja uvrstili na konec dnevnika, zaradi aktualnosti ali nekega drugega kriterija uvrstimo v samo konico oddaje. Pri vrstnem redu oziroma vrednotenju teže posameznih prispevkov in njihovi razvrstitvi mora urednik upoštevati naslednje kriterije:  ktualnost, pomembnost neke informacije v določenem času in prostoru;  žurnost poročanja ali časovni dejavnik novice, koliko je novica »sveža«;  avade poslušalcev, ki praviloma pričakujejo politiko na začetku dnevnika, najprej domače, zatem tuje informacije, kulturo in šport pa na koncu;  ričakovanost informacije ali pričakovanja poslušalcev dopolnilne novice o že znanem, dodatne informacije; 98

nove


Nedokončen in nelektoriran tekst

 ovezanost informacije s publiko, ki ji je namenjen program (manjšina, lokalno poslušalstvo ipd.);  omembnost ali popularnost oseb, ki nastopajo v informaciji;  kskluzivnost informacije, ki jo kot izredno pomembno ali zanimivo informacijo objavimo prvi ali pa samo mi;  enzacionalnost informacije, koliko pozornosti in odmevov bo lahko sprožila;  ovezanost informacije ali prispevka s predhodno informacijo;  sebinsko in oblikovno povezovanje prispevkov v bloke ali skupine, ki ne bodo preveč begale poslušalca in razbijale ritma podajanja, postavljanje premorov in vodilnih prispevkov v skupini;  rugi v uredništvu dogovorjeni kriteriji za posamezne konkretne razmere in izjemne primere. V poplavi zasebnih, komercialnih, lokalnih in podobnih radijskih postaj, pri katerih je pomemben ekonomski ali politični učinek, se teža teh kriterijev hitro spreminja. Ti mediji bolj izpostavljajo popularnost oseb, senzacionalnost in ekskluzivnost. Žal tudi resne radijske postaje v boju za poslušalca popuščajo tem kriterijem in se prilagajajo nižjim okusom poslušalcev. Ti klišeji se vlečejo še naprej, saj se nekateri ali ali celo večina novinarjev, zlasti urednikov vedno prilagaja tistim ki so na oblasti. Primer: V času socializma je veljalo pravilo, da se ob praznikih najprej poroča o prazničnih proslavah in otvoritvah novih tovarn, med temi pa se je na prvem mestu objavilo tiste dogodke, ki se jih je udeležil predsednik Tito. Iz časov starega radia pa se je ohranilo 99


Nedokončen in nelektoriran tekst

tudi drugo pravilo, da so novice o slabem vremenu na koncu – te sicer zanimajo vse ljudi, vendar nimajo tako velike družbenopolitične teže in se zato objavljajo na koncu dnevnoinformativnih oddaj, razen izjemoma ob katastrofalnih vremenskih prilikah. Velikonočni prazniki leta 2001 so potekali v znamenju grdega vremena, celo snežnih zametov in cestnih zastojev po skoraj vsej Sloveniji. Dogodki in odmevi Radia Slovenija so se na soboto, dan pred Veliko nočjo, začeli z novico, da se je papež v Rimu udeležil tradicionalnega križevega potu, o hudih težavah, ki jih je povzročalo neurje pa so govorili na koncu. Za razliko od Ljubljane je italijanski RAI začel svoje osrednje informativne oddaje z vremenskimi razmerami in njihovimi posledicami, nato nadaljeval s predpraznično selitvijo naroda in zastoji na cestninskih postajah in mejnih prehodih, poročilo o papežu, pa je bilo objavljeno na tretjem mestu. Pa še to poročilo ni bilo »praznično«, saj je predvsem izpostavljalo senzacijo, da papež tokrat ni mogel nositi križa. Deset let kasneje, na Veliko noč, se ni veliko spremenilo. Dnevnik nacionalne televizije, ki ga je vodil izpostavljeni voditelj Slavko Bobovnik so seveda začeli z Veliko nočjo po Sloveniji in nato nadaljevali s papeževim »Urbi et orbi«. Za to so skupaj porabili kar 9 minut, šele po tem so nadaljevali z blokom novic v zvezi z atentatom v Bruslju in novim današnjim atentatom v Pakistanu, kjer je bilo mrtvih še veliko več ljudi a tem so namenili le nekaj sekund. Prvi italijanski državni televizijski program je istega dne 27. marca leta 2016 svoj večerni radijski dnevnik začel z novicami o novih terorističnih grožnjah in nato nadaljeval z drugimi pomembnimi dnevnimi ter šele v 9. minuti oddaje namenil veliki noči in Papeževim besedam neka sekund več kot eno minuto. Podobno je poročal tudi drugi program RAI. Zame pa je programsko usmeritev ali politiko RTV Slovenija še najbolj pokazal tretji prispevek našega Dnevnika, ki naj bi tehtal primernost Pahorjevega povabila ruskemu predsedniku Putinu, v katerem je direktor in glavni urednik radijskih programov te iste hiše zelo jasno označil to povabilo kot neprimerno politično potezo, s katero se bomo zamerili 100


Nedokončen in nelektoriran tekst

našim zahodnim »gospodarjem«. No, te besede ni uporabil, se je pa to zelo jasno razumelo iz ust voditelja pa sem vsaj jaz razumel, da z njimi soglaša. Še boljše pojasnilo pa dobimo, da ob drugih državnih praznikih veljajo drugačna pravila, za Dan upora točno mesec kasneje, je večji del Slovenije zajelo napovedano sneženje, ki je seveda pravilno prišlo na prvo mesto Dnevnika, pred praznovanji ustanovitve Osvobodilne fronte. Vendar v zadnji dnevnoinformativni oddaji prazničnega dne, so poročilo o praznovanju dneva upora objavili prav na koncu, celo po popolnoma nepomembnih informacijkih mašilih iz tujine. Včasih so pa bile novice iz tujine bolj cenjene kot domače. V začetku osemdeseti let prejšnjega stoletja, torej v času političnega enoumja, smo se mlajši novinarji sprli s starim urednikom, ker ni začel dnevnika z novico o prometni nesreči, v kateri sta umrla dva mlada fanta iz naših krajev, ampak jo je po veljavnem klišeju objavil kot črno kroniko na zadnjem mestu, pred vremenom. Namesto te je na prvo mesto uvrstil standardno agencijsko novico, da je bilo na Bližnjem vzhodu tudi danes streljanje, v katerem sta bila ranjena dva vojaka. Konec novembra 2004, torej v času večumja ali točneje brezumja, pa sem slišal pripombo od ene novinarke, da bi morali Primorski dnevnik začeti z informacijo, da je filmska igralka Julia Roberts povila dvojčka, urednik pa jo je uvrstil kot rumeno zanimivost na konec dnevnika. Nekaj let kasneje je naše novo vodstvo to novinarko razporedilo 4 razrede višje kot tistega urednika. Z razvojem konkurenčnosti in bojem za poslušalca (v razvitejših in večjih državah jih merijo vsak dan sproti) še bolj stopa v ospredje to, kar zanima najširši krog poslušalcev. Žal pri tem igrajo vedno večjo vlogo prav senzacionalizem, populizem in »rumeno« novinarstvo, ki se širi tudi v resne medije. Pri nekaterih medijih ga celo sami namerno ustvarjajo. Neprimerno enostavneje in seveda ceneje je poročati in premlevati informacije o filmskih igralcih ali slavnih pevcih, ki jih v svet pošiljajo razne multinacionalke, kot iskati informacije in spremljati dogodke na 101


Nedokončen in nelektoriran tekst

nekem območju ter razkrivati ozadja problemov. V prvem primeru novinar sedi za računalnikom v pisarni ali kar pred mikrofonom, spremlja agencije, internet, televizijo in razne druge vire informacij in dnevno nabere celo kopico novic in tračev. V drugem primeru pa mora novinar z avtomobilom na teren, na nek dogodek ali pogovor z ljudmi in prebrati nekaj gradiva, nato napisati tekste, obdelati posnetke in vse skupaj posneti v zanimivo zgodbo. Na tak način ves dan porabi za samo en kratek prispevek v dnevniku. Razvrščanje prispevkov zelo jasno kaže tudi skrito uredniško politiko, politično usmeritev, sposobnost vrednotenja, razgledanost in sploh kulturo nekega uredništva ali urednika. Politične opredeljenosti se ne kaže samo s komentarji in uvodniki, ampak tudi z razvrščanjem prispevkov, npr. vrstnim redom izjav politikov o nekem problemu, izpostavljanjem v ospredje vladajoče strani ali opozicije ipd. Iz razvrščanja prispevkov se lahko ugotavlja odnos posameznih urednikov do dogodkov, področij družbenega dogajanja, pa tudi do nekaterih ljudi, strank, celo simpatije do posameznih narodov, manjšin, religij, regij, krajev, skupin ipd. Še več pa se lahko razbere iz razvrščanja novinarjev v nove plačne razrede. Žalostno, a prav resnično je, da prav informativne oddaje, ki dopuščajo največ možnosti za manipulacije dobivajo od populistične publike največ priznanj. Tak primer je osrednja informativna oddaja RTV Slovenija Odmevi: od vseh dnevnih dogodkov izberejo dva ali tri, ki jim posvetijo več prostora kot vsem ostalim skupaj, ker je pomembna forma, torej da dobijo za temo »primerne« sogovornike, bodo obravnavali tiste za katere dobijo »prave strokovnjake«. Če urednik meni da tema ni pomembna (senzacionalna), ali če njim »ustreznih strokovnjakov« ne dobijo, se tema ali dogodek preseli v kratki pregled, kjer dobi lahko tudi manj kot eno minuto formalne pozornosti. »Ta pravi strokovnjaki« so predvsem eni in isti, prav tako voditelji, ki na enak in svoj način in samo svojim znanjem ter osebnim pristopom obravnavajo vse teme. S tem pristopom televizija daje večno prednost zvezdništvu voditeljev, kot pa specializiranosti in strokovnosti novinarjev. To 102


Nedokončen in nelektoriran tekst

sicer popravljajo z gostovanjem zunanjih novinarjev, a tudi tu so tako kot tudi drugi gostje predvsem eni in isti obrazi, bolj ali manj istih ali podobnih političnih opcij. Prav bedno pa so izpadli Odmevi 13.6.2014, ko je gost voditelja dr. Urban Vehovar, sicer eden izmed tistih pogostih gostov, načelno obtožil novinarje, da niso objektivni, je voditelj oddaje Slavko Bobovnik hitro protestiral in dejal, da to za njih ne velja. Sam potek dnevnika pa je jasno pokazal, da to ne drži. V polurnem govoričenju o volitvah in prikazovanju filmčkov o posameznih strankah, npr. sploh niso omenili Združene levice, ki je na evropskih volitvah dosegla skoraj 6 odstotkov glasov, so pa kot vedno v prvem planu pokazali Mira Cerarja, ki tudi ni parlamentarna stranka. Ob koncu so ponovno dali besedo pravnomočno obtoženemu Janezu Janši, da je po pravilu ponavljanja laži še enkrat povedal slovenskemu narodu, da je nedolžen. Tudi prispevek moskovske dopisnice Vlaste Jeseničnik, je bil narejen bolj z zornega kota Kijeva kot pa Moskve: Ko je poročala o treh ruskih tankih, ki so menda prešli mejo, je nadaljevala o zahtevi po postavitvi zidu ali mreže na meji z Rusijo, pri tem pa nista ne ona in tudi ne voditelj spomnila gledalce na nekdanje in sedanje zidove ter železne zavese, ki so vedno bolj varovale interese visoke politike kot pa ljudi. Najbolj groba oblika manipulacije pa je zamolčanje dogajanja. To tudi sam zelo dobro poznam iz lastnega primera: čeprav sem upokojeni novinar in urednik Radia Koper, ki je ta program postavil na noge, na tem radiu in tudi v drugih programih RTV Slovenija o mojih knjigah ne poročajo, o njih je bilo objavljeno celo manj napovedi prvih predstavitev knjih, kot jih je bilo predstavljeno. Očitno pišem o stvareh, ki lahko mojim mladim naslednikom škodijo pri njihovi karieri.

OBJEKTIVNOST 103


Nedokončen in nelektoriran tekst

Javna občila ali mediji zagotavlja objektivnost s strokovnim, odgovornim in nepristranskim delom novinarjev in urednikov, zaupljivimi zunanjimi sodelavci, neposredno prisotnostjo na dogodku, nepristranskim poročanjem, upoštevanjem podatkov in dejstev pa seveda mnenj ali informacij druge strani. Po Verbinčevem slovarju tujk izhaja ta beseda iz novejše latinske objectivus, ki pa danes ne pomeni samo predmeten, ampak tudi stvaren, dejanski, pa tudi nepristranski, neoseben, pravičen ali tudi dejanski, resničen, obstoječ neodvisno od subjekta, od človeške zavesti. Tu pa se že bližamo svetovnim nazorom ali objektivni resnici. Mogoče prav zato ta termin ne ustreza tistim, ki zagovarjajo »edino resnico«. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pa se (novinar) pri presojanju in vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih, interesih, ampak po dejstvih: je nepristranski in pravičen. Njegovo poročanje je v skladu z dejanskim in resničnim stanjem … Objektivnost novinarskih informacij je imperativ, ki izhaja pravice slehernega človeka po informiranosti, pravočasni, razumljivi in objektivni, ki temelji na preverjenih ali resničnih dejstvih, ne pa na dezinformacijah in manipulacijah. Samo uporaba podatkov in dokumentov ali dejstev pri pisanju ali trditvah pa sama po se bi ne zagotavlja objektivnosti, prvi in osnovni pogoj je točnost podatkov, nato resničnost, celovitost, pravilno ovrednotenje ali vsaj primerjava in še marsikaj, kar bo še opisano. Nekateri trdijo, da prave objektivnosti ni, je ne more biti, kot ni tudi prave resnice. Načelno lahko to mnenje tudi sprejmemo, vendar če pristanemo na to, bomo v nadaljevanju tudi na to, da je ni treba težiti k temu, jo iskati, se boriti zanjo … Tudi trditev, da je vsak novinar subjektiven, da piše iz nekega svojega znanja, spoznanja, videnja dogodka, svetovnega nazora itd., ima nekaj resnice, vendar novinar je tudi zavestno odgovorno družbeno bitje, strokovna oseba … vsaj moral bi biti. Že dejstvo, da pri delu upošteva strokovne kriterije, strokovno znanje, dognanja drugih, in ostala objektivna dejstva, da se se zaveda svoje politične 104


Nedokončen in nelektoriran tekst

usmerjenosti in jo javno pokaže ali prizna, prispeva objektivizaciji njegovih »resnic«. Številni mlajši novinarji, zlasti ti, ki se radi zgledujejo po ameriškem modelu svobodnega novinarstva sploh ne izpostavljajo objektivnosti, ampak raje govorijo o svobodi javne besede, avtonomnem novinarstvi ipd. Tako svoboda javne besede in samostojnost novinarja nista dovolj za objektivnost, saj je vedno več takih, ki svobodno po lastni volji ali presoji širijo laži, izpostavljajo samo nekatere informacije, druge zamolčijo in na manipulirajo. Tudi če jih nihče ne sili v to, so kar sami v to prepričani že zaradi vzgoje, neznanja svetovnega nazora ali pa ker so ugotovili, da se jim to preprosto izplača. Prav slednjih je vedno več, zato je zame tako pomembna strokovna objektivnost. Drugi namesto o objektivnosti raje govorijo o kredibilnosti, tako tudi direktorica slovenske nacionalne televizije dr. Ljerka Bizilj. Vendar ne gre za eno in isto stvar: kredibilnost je tujka za verodostojnost ker pa vsi zelo skrbijo za svojo kredibilnost je vedno bolj tudi prepričevanje ljudi, da jim bodo verjeli, torej virtualno objektivnost. Govoriti o objektivnem novinarstvu ni več »aktualno« tudi zaradi tega, da se je lahko izpeljalo prerazporeditev vpliva, moči, in seveda lastninjenje ali bolje rečeno kraje nekdanjega družbenega premoženja. To je bilo in je še možno samo ob rušenju kontrolnih mehanizmov države in moralnih vrednot in seveda z manipulacijo množic. Društvo Novinarjev Slovenije je v svojem kodeksu vedno izpostavljajo prav objektivnost, pa čeprav je ni tako imenovalo. O tem govori že prvih šest točk. 1. Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake —četudi nenamerne — mora priznati in popraviti. V tem primeru NČR lahko presodi, da novinar ni kršil kodeksa. 2. Novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev. 105


Nedokončen in nelektoriran tekst

3. Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, praviloma v istem prispevku, sicer pa takoj, ko je mogoče. Enako mora storiti tudi, ko povzema hude obtožbe iz drugih medijev ali arhivov. Če novinar odziva ni mogel pridobiti, mora to javnosti pojasniti. 4. Novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme 5. Ko novinar objavlja nepotrjene informacije, govorice ali ugibanja, mora na to opozoriti. 6. Novinar mora, kadar je le mogoče, navesti vir informacije. Osebno menim, da v medijih težko zagotovimo popolno objektivnost, kar bom poskušal pojasniti tudi v nadaljevanju besedila, vendar na objektivnost gledam bolj kot na pravilo, obvezo, težnjo ali cilj novinarskega dela. Novinarji nimamo svoje Hipokratove prisege, vendar, če bi jo imeli, bi vanjo morali postaviti tudi objektivnost, imamo pa svoj kodeks in častno razsodišče Društva novinarjev Slovenije. Novinar lahko piše tudi v pogojniku, torej na bi, tako pravijo ipd., vendar to le če ima trdne doze ali priče, ki jih noče izdati. To pravico tudi novinar ima. Vendar pogojnik se prej ali slej obrne proti njemu, a le če je osamljen, če to ni v interesu velikih in močnih. Zlasti v visoki politiki, ko so v ozadju skriti interesi osvajanja ali bogatenja je dovoljeno vse in tudi pogojnik se s pomočjo agencij spremeni v objektivno informacijo. Pri tem se poslužujejo zelo preproste metode, da to informacijo povzemajo od drugih kot dejstvo, ne pa kot dvom, osebni pomislek, nepreverjeno dejstvo. Tudi napad na Irak se je tako začel, a ne? S pojavom interneta se je pojem objektivnosti nekoliko razvodenel, istočasno pa opozoril na drugo plat, na potrebo večji selektivnosti objektivnosti informacij s strani bralca oz. informiranca. Internet nas zasipa z množico neurejenih informacij, s pravo anarhijo. Celo uredništva internetnih informacijskih portalov znanih novinarskih hiš, kažejo nižjo stopnjo preverjenosti ali odgovornega pristopa pri objavljanju na internetu, kot v svojem 106


Nedokončen in nelektoriran tekst

tiskanem časopisu. Internet pač deluje kot široka hitro deroča reka informacij, ki se izliva v ogromno morje pa tudi gnijoča močvirja podatkov. Tudi tu se oblastniki veliko hitreje in učinkoviteje organizirajo kot osveščena javnost. Dokaz za to profit, ki ga ustvarjajo. Vendar, kljub temu da je na internetu še največ manipulativnih informacij, je vsaj zasedaj bolj odprt in svoboden medij kot so politično ali uredniško vodeni klasični mediji. Zasipa nas namreč z manipulacijami iz obeh »plati« sveta ali vseh strani ne pa samo z ene. Le zavedati se moramo tega in se naučiti sami ločevati laž od resnice. Ko najdemo informacijo se moramo vedno vprašati vsaj kdo in zakaj jo objavlja. Predvsem pa moramo premagati tisto našo naravno nagnjenost k eni in veliki resnici. Danes se veliko gradi na tako imenovani navidezni resničnosti. Ta pojem se je razvil z računalništvom, vendar to je največje orožje filmske industrije in televizije, saj gledalca postavljata v navidezni svet, lahko tudi lažni, in ga tako prepričujeta v laž ali pa vsaj pripravljata njegovo podzavest na sprejemanje lažne resničnosti. Prava industrija lažne utvare so razne »soap« nadaljevanke in Reality showi. Opazil pa sem, da nove mlade generacije, ki so zrasle ob zapisanih ali od dedkov pripovedovanih pravljicah in verouku, ampak ob neprimerno večjem številu informatorjev in informacij iz elektronskih medijev, risankah, domišljijskih serijskih filmih in nadaljevankah, ter seveda ob internetu, zajemajo to množico informacij na drugačen način kot naša generacija. Njihov dvom v resničnost informacije je veliko večji, luknje njihove sita so večje in naučili so se sami ločevati zrnje od plevela, nekateri pa celo predelovati plevel v zrnje. Ni več slepe vere v informatorja: To je rekel radio, to piše v časopisu. Kljub temu pa nihče nima pravice zavajati, izpostavljati ljudi lažem, prepričevati v edino resnico, ustvarjati konstrukte za pranje možganov … Pomen objektivnosti najboljše dokažejo posledice neobjektivnega poročanja, ko lahko mediji z lažnimi ali samo površnimi obtožbami človeka pripeljejo do ločitve in celo 107


Nedokončen in nelektoriran tekst

samomora, podjetje pa do stečaja, narod do sovraštva. Najhuje je, ko na osnovi govoric in dvomov pride do tekmovanja medijev oziroma do gonje in pravega medijskega stampeda. Takrat pozabijo celo na pisanje v pogojniku. Objektivnost pomeni spoštovanje zakonitosti, kodeksa in moralnih vrednot družbe, zahteva korektnost in spoštovanje ljudi. Princip objektivnosti je v pravem nasprotju s hujskaškim, sovražnim, zavajajočim ali žaljivim poročanjem. Objektivnost temelji tudi na verodostojnih fotografijah, tonskih in video posnetki in neposrednem prenašanju dogajanja. Vse novice, ki ne pridejo iz verodostojnih in zaupljivih virov, je treba preverjati in navajati vir informacije. Prva novica ima največjo moč, lažna ali netočna pa se lahko hitro vrne kot bumerang, tudi z večjo težo. Razen seveda v posebnih političnih razmerah, ko se laži namerno ponavlja in se jih tako spreminja v »resnico«. Fotografija in video posnetek naj bi bila že sama po sebi objektivna, vendar ni tako. Moj kolega Franko Hmeljak je že v tistih socialističnih časih diplomiral na temo izkrivljanja resnice s fotografijo. Digitalizacija omogoča sedaj to že slehernemu lastniku fotoaparata ali celo telefončka. Fotograf, če seveda hoče, lahko marsikaj prikaže popolnoma drugače, kot je bilo v resnici, dovolj so že zorni kot snemanja, svetloba in sence, izseki, objekti, ki prekrivajo in da ne govorimo retuširanje. To je bila nekoč prava umetnost, z razvojem računalniških orodij, pa to počnejo že osnovnošolčki. Pri filmu so možnosti zavajanja še večje: saj gledate zgodovinske filme, ti so bili posneti sedaj, v sedanjem času, ne pa v tistem času, ki ga prikazujejo. Pri znanstveni fantastiki pa že samo ime pove, da je to fantazija. Žal je pogosto tudi po televiziji velike »fantazije« nekaterih manipulatorjev. Poglejte si na internetu, koliko interpretacij fotografij in video posnetkov iz tistega 11. Septembra lahko najdete. Zaradi te »resnice« je po svetu umrlo že ogromno ljudi.

108


Nedokončen in nelektoriran tekst

Izrezek iz internetnega portala rtvslo.si, MMC, Na današnji dan (19. 8.2014), ko se za predstavitev predsednika ene države uporabi lepo propagandno fotografijo (brez spomina na njegovo Monio Levinski), za drugega državnika pa fotografijo med pitjem vina, ki ga predstavlja kot pijanca. (Vir: www.rtvslo.si) 109


Nedokončen in nelektoriran tekst

Posebej pozorno je treba preveriti novice, katerih objava lahko sproža negativne reakcije pri poslušalcih, kot npr.: preplah, sovraštvo, nemire, materialno ali moralno škodo ipd. Take novice je treba preveriti vsaj pri dveh virih in se posvetovati s pristojnim urednikom. Tudi pri pomembnih novicah, ki nam jih sporočajo zaupanja vredni viri, je treba preveriti njihovo verodostojnost. Primer: nekdo nas pokliče po telefonu, se predstavi, da je dežurni policist in nam sporoča, da se je v bližini zajetja vode prevrnila cisterna s strupenimi snovmi in da je voda iz vodovodnega omrežja zastrupljena. Po telefonu lahko tako novico sporoči kdorkoli, ki se lahko predstavi tudi za ministra. V takem primeru mora novinar preveriti telefonski poziv tako, da pokliče nazaj dežurno službo na telefonsko številko, ki jo sam pozna ali pa jo dobi v telefonskem imeniku, ne pa na številko, ki mu jo je izpisal telefonski aparat ali pustil tisti, ki je informacijo sporočil. Druga preverba pa je, da se pokliče drugi vir, v tem primeru je to vodovodno podjetje, kjer se lahko poleg preverbe dobi še dodatno informacijo. Samo preverjanje podatkov ali sklicevanje na vir pa še ni dovolj za objektivnost. Nacisti so se pri svojin trditvah, da je arijska rasa več vredna sklicevali celo na »znanstvene dokaze« številnih svojih »znanstvenikov«. Danes se nekateri pogosto sklicujejo na razne pisne vire, med katerimi so nekateri tudi lažni, netočni, pomanjkljivi. Podobno je z agencijskimi novicami. Podatki so lahko točni, vendar novica ni objektivna, ker ne razkrije svoje srži. Primer: Naša nacionalna radijska postaja je po enem izmed najbolj krvavih dogodkov na bližnjem vzhodu, ki so ga nekateri označili kot uvod v tretjo palestinsko intifado, takole poročala: »Med današnjimi demonstracijami Palestincev v Hebronu je prišlo do hudih neredov in spopadov. Kot poroča agencija Reuter je bilo ob tem ubitih več oseb.« Italijanska nacionalna radijska postaja pa je isto novico objavila v naslednji obliki: »Med današnjimi demonstracijami Palestincev v Hebronu je prišlo do hudih neredov in streljanja. Po poročanju Reuterja je policija poleg gumijastih nabojev uporabila tudi prave in na ulici je obležalo več mrtvih palestinskih demonstrantov, med temi so bili predvsem otroci.« 110


Nedokončen in nelektoriran tekst

Tu gre tudi za slepo zaupanje viru, najbolj pogosto agencijam, ki pa povezane s svojo državo, kapitalom in njihovimi globalnimi ali pa lokalnimi interesi. Podobna novinarska sramota se je zgodila 2.5.2014 ko so v Odesi ukrajinski skrajneži napadli proruske demonstrante in jih nato, ko so se zatekli v sindikalni dom, napadli z molotovkami in več 46 mladih deklet in fantov zažgali za zapahnjenimi vrati. Naši mediji so o tem poročali »V Odesi je bilo v spopadih med demonstranti z obeh strani več kot 20 mrtvih… « Šele čez nekaj ur, ko so po internetu že krožili videoposnetki dogajanja in fotografije, so začeli dodajati, da so žrtve bili proruski demonstranti, ki so bili v okupiranem sindikalnem domu. Me prav zanima, kako bi poročali, če bi bilo obratno, da bi bili storilci tega okrutnega poboja Rusi. Včasih in nekaterim je resnica manj zaželena, kot pa laž in nekateri jo radi omilijo ali pa celo skrijejo, drugič pa za načrtno uredniško politiko, ob prevladi tujih monopolnih virov informacij iz tako imenovanega Zahoda, pa gre tudi za slepo zaupanje »odraslemu bratu«, malomarnost in celo lenobo. Skoraj vsako informacijo je mogoče preveriti, le interes ali voljo je treba imeti. Pri objektivnem novinarstvu je zelo pomembna tudi uravnoteženost spremljanja dogajanja in enakopravna prisotnost vseh strani, ki so udeležene v dogajanju. Pri mednarodnih dejavnikih je to zelo odvisno od novinarskih agencij. Tu se zelo jasno vidi interes velikih držav in kapitala. Najbolj občutljiv pa je enakopraven, uravnotežen ali »pravičen« odnos do posameznih, pogojno rečeno, konkurenčnih subjektov. To najbolj pogosto izpostavljajo politične stranke in posamezni politiki, češ da so mediji ali pa eno uredništvo, celo novinar, bolj naklonjeni drugemu, da so drugi večkrat objavljeni kot pa on, da je nekdo imel več minut ipd. V predvolilnih soočenjih se ta prisotnost v programu in čas merita, vendar ne gre samo za politiko. Zelo so občutljivi in prav imajo tudi drugi, kot npr.: zvezdniki, kulturniki, športniki ali preprosto vsi, ki si želijo prisotnost na medijih. Med njimi so tudi taki, ki imajo od tega materialno korist. Ker pa že imajo pravico do prisotnosti v medijih, in ker nekateri mediji brez njih ne morejo, morajo 111


Nedokončen in nelektoriran tekst

uredništva tudi zagotoviti, kolikor je pač možen, uravnotežen nastop vsebine in posameznikov v primerjavi z njihovo politično, kulturno ali pa senzacionalistično težo. Pri tem morajo seveda upoštevati tudi interes svojih poslušalcev ali bralcev in gledalcev ter seveda lastnikov. Delni, pomanjkljivi in enostranski podatki, čeprav resnični in točni, niso dovolj za objektivno poročanje, če niso tudi celoviti oz. ne vsebujejo drugih pomembnih podatkov ali informacij. Objektivnost omogočajo točni in celoviti podatki, vsi tisti, ki lahko dajo bralcu, poslušalcu ali gledalcu pravo sliko dogajanja. Namerno izpuščanje pomembnih podatkov ali informacij (izjava druge strani) je skrita oblika zavajanja. Žal zelo pogosta. Nekateri trdijo, da je en najpomembnejši pogojev za objektivnost novinarja zlasti njegova strokovnost. Vsekakor je novinarjevo znanje zelo pomembno, sploh pa ni najbolj pomembno. Ko govorim o novinarjevi strokovnosti, mislim predvsem na novinarjevo strokovnost s področja družbenega informiranja in komuniciranja, ne pa toliko na specialne strokovnosti. Teh je preveč, da bi jih posamezni novinar obvladal, pa tudi noben medij, razen če ni strogo specializiran, ne more zaposliti novinarje vseh strok. Novinar mora biti strokoven novinar – nekoč, ko ni bilo za ta poklic še specializiranih fakultet, so rekli, da mora novinar obvladati svojo obrt. Specializirana strokovnost je lahko tudi moteča ali celo škodljiva. Moteča je že zaradi tega ker lahko strokovnjak za posamezno področje precenjuje sposobnost bralčevega sprejemanja njegovega specialnega ali zahtevnega znanja. V strokovnih sferah imamo tudi zelo izrazite izme, antagonizme, protagonizme, ekskluzivizme in celo fanatizme s katerimi nekateri utemeljujejo ali branijo svoje teze. Če se ti povežejo z dnevno politiko lahko politikov lahko dobimo zelo neobjektivno novinarstvo. To nam »priča« tudi oddaja Pričevalci avtorja Jožeta Možine, ki je po stroki zgodovinar, in bi že zaradi tega moral poznati vso širino zgodovinskega dogajanja, pa tudi že sam naslov oddaje nam obljublja razkrivanje zgodovinske resnice. A očitno mu je bolj do 112


Nedokončen in nelektoriran tekst

tega, da s to oddajo slovenske javne televizije, za katero plačujemo naročnino vsi slovenski državljani, opravičuje zgodovinsko zablodo slovenske desnice in blati levico. To dokazuje tako izbor pričevalcev, kot tudi vsebina njihovega pričevanja. Še več, v pripovedih ali odgovorih se lahko jasno čuti, da so jih k temu usmerjala skrita ali naknadno izrezana vprašanja avtorja oddaje. Nekdo mi je rekel, da če so lahko nekoč komunisti delali oddaje Še pomnite tovariši, je prav, da se sedaj sliši še drugo stran. Pri tem je pozabil, da teh dveh strani se ne da primerjati, da je med tem minilo 40 let, da se je pod gesli in zaprisegami na višjo kulturo, resnično objektivnost in seveda na demokracijo , pa da »mi taki ne bomo«, zgodilo marsikaj. A očitno so ti hujši, zakaj po vsem svojem poznavalstvu in tudi stroki trdim, da v oddajah še pomnite tovariši ni sem nikoli slišal toliko sovraštva do druge strani, nestrpnosti in tudi tendenciozno povedanih neresnic. Nekatera uredništva in novinarji zelo radi pozabljajo na enaka merila, zlasti tisti, ki se na to pogosto sklicujejo in pri tem za merila uporabljajo »vatle«. Tako recimo slovenska nacionalna televizija zelo različno meri »demokratičnost« komentiranja ali razlage posameznik državnih praznikov. Ob Dnevu upora, ki ga praznujemo v spomin na ustanovitev Osvobodilne fronte in začetka upora proti okupatorju vsakokrat predstavijo tudi mnenja tistih, ki pokušajo to zgodovinsko dejanje slovenskega naroda popolnoma razvrednotiti, takega pristopa pa še nikoli nisem zasledil pri drugih praznikih, še najmanj verskih. A si predstavljate, da bi za Veliko noč v osrednjem dnevniku objavljali mnenje nekega zgodovinarja, ki bi prepričeval gledalce, da Kristus ni obstajal, sploh pa, da ni od "mrtvih vstal", pa čeprav v to dvomi zelo zelo visok delež Slovencev in velika večina prebivalcev tega našega planeta. Mogoče bo tu kdo rekel, zakaj bi delili ljudi na osnovi vere? Kaj pa na temelju koristi nekaterih političnih strank ali ideologij? To je pri nacionalni televiziji dovoljeno. Več kot dovoljeno! Objektivnost pogosto trpi tudi zaradi želje po ugajanju novi oblasti ali novim šefom. To seveda prinaša boljše plače, napredovanje, zveneče ali bogate nagrade in druge ugodnosti. 113


Nedokončen in nelektoriran tekst

Poznamo tudi primere veriženja interesov posameznikov in skupin s politiko, gospodarstvom ali skupinami pritiskov. Sem sodijo tudi želje po uspehu, medijski izpostavljenosti, slavi novinarjev in oseb, ki z njihovo pomočjo nastopajo v javnosti. Neobjektivno ni samo, da se objavlja napačne podatke, ampak tudi da se izpostavlja delne, pomanjkljive informacije, samo tiste, ki so v interesu nekaterih posameznikov ali skupin. Najbrž je tudi to razlog, da je bila v knjigi Dan prej, ki je sicer zelo dokumentirana in pomembna knjiga, objavljena pomanjkljiva ali neobjektivna informacija o Radiu Koper v začetku slovenske vojne. Tu sta zapisani le pripovedi dveh naših novinarjev, ki nista bila dobro obveščena, kaj se je tistega dne dogajalo v uredništvu, saj je eden zapustil uredništvo že zgodaj dopoldne, in je naslednje dni bil »na terenu«, drugi pa je takrat koristil proste dneve. Prvi novinar je bil mogoče res obveščen o dogajanjih na meji od svojega prijatelja, vendar uredništvo je bilo že pred tem obveščeno od pristojnih, nekateri novinarji pa so bili že zjutraj razporejeni po terenu, prav tam, kjer se je pričakovalo zaplete pri zamenjavi obmejnih tabel. Tega najmlajšega novinarja pa namerno nisem seznanil s tem razporedom iz določenih tehtnih razlogov. To, kar je povedano v knjigi Dan prej o našemu programu, sicer delno drži, vendar pa so to samo neke manj pomembne podrobnosti, kot sta lahko povedala dva zelo neobveščena vira. Povedala pa sta tudi tako, kot je njima ustrezalo. Omenili bi lahko vsaj to, da so bili že zjutraj reporterji na terenu, da je naš program ob 13.00 kot prvi radio v Sloveniji popolnoma samostojno, po lastni odločitvi, brez kakršnega koli ukaza ali soglasja iz Ljubljane, začel izvajati že prej pripravljeno »vojno shemo«. Marsikaj pomembnejšega in zanimivejšega bi lahko povedali tisti, ki so ostali »na okopih«, vodili program, ali spremljali dogajanja na kraju dogodkov, pred namerjenimi cevmi. Še več bi znal povedati tisti, ki je ta program vodil in sam odločal, vendar ta bi lahko povedal tudi kaj neprijetnega. To so vedeli tudi nekateri naši kolegi iz sosednje časopisne hiše, saj so takrat o tem našem posebnem kontaktnem vojnem programu tudi pisali, lahko bi za svojo knjigo povzeli tudi iz tistega. Res pa je, da sta tista dva mlada radijska novinarja leto po 114


Nedokončen in nelektoriran tekst

vojni, v času pisanja knjige, postala nova šefa … tisti prej omenjeni članek med vojno pa je tudi pisal bivši urednik ... Novi urednik mi je v nekem pogovoru sicer obljubil, da bodo to krivico naslednje leto popravili, vendar sta od takrat minili že dve desetletji. Marsikaj bi se lahko še danes bolje pojasnilo, če bi lahko ponovno poslušali posnetke takratnega programa, a žal so trakovi s tonskim zapisom takratnega programa, ki sem jih ukazal shraniti, iznenada izginili, skupaj s posebnim udbovskim prisluškovalnim magnetofonom. Radio Koper – Capodistria je nekaj let po vojni tudi prejel posebno odlikovanje od predsednika države za njegovo dobro opravljeno delo v tej vojni. Z tem so se najbolj kitili tisti, ki so kar tri dni odlašali s pravo vojno programsko shemo. RTV Slovenija je dolgo let za tem, ko sem se že upokojil, začela na svojem internetnem portalu objavljati spomine novinarjev in urednikov, ki so to vojno tudi sami doživeli na delovnem mestu, v njej sodelovali kot dejavniki medijske vojne. O Radiu Koper med vojno so objavili prispevek nekega mladega novinarja, ki je bil takrat še v osnovni šoli. Ta in podobne izkušnje iz časov osamosvajanja in slovenske vojne so mi je kasneje kot novinarju in uredniku veliko pomagale pri razumevanju in razkrivanju resnic in potvarjanja zgodovine naših krajev med NOB, ko je samo v naši vasi izgubilo življenje dvakrat toliko ljudi kot med slovensko osamosvojitveno vojno v vsej državi. Seveda se vojne groze in slave ne merijo s številom mrtvih. Da to za oblastnike sploh ni pomembno, smo prebrali že v Homerjevih epih, je pa za nekatere sodobne politike, kot npr. ameriškega veleposlanika Josepha Adama Mussomelija. Tudi tu se srečamo z manipulacijami javnega mnenja. Pogosta oblika neobjektivnega poročanja je, da se govori samo o posledicah, ne pa tudi o povodih in vzrokih, čeprav so ti znani. Nekateri za to izkoriščajo cel opravilo objektivnosti, češ saj govorim o dejstvu, tu so podatki ki sami po sebi govorijo o resnici. Objektivnost ni okoriščanje z eno ali več sorodnih informacij, ampak je tudi odpiranje pahljače in iskanje resnice. Ko govorimo o velikih 115


Nedokončen in nelektoriran tekst

grozotah prejšnjega stoletja, na primer o fašizmu, nacizmu ali stalinizmu, se moramo vprašati tudi o vzrokih, zakaj je prišlo do teh pojavov, čigava je krivda za 70 milijonov mrtvih med vojno in nato še za 6 milijonov po vojni. Ameriški raziskovalec odnosov z javnostmi Edward Bernays je zapisal: »Zgodovina je orožje in očitno so se tega naučili tudi naši manipulatorji.« Slovenci pa tudi ostali obrobni slovanski narodi, ki bi radi postali taki kot Nemci ali Italijani, pa tudi prevzemamo njihov pogled na preteklost, nekateri pa se sramujejo celo svojih korenin. Vrhunec zavajanja javnosti, spreminjanja resnice in pranja možganov zagotovo zasledimo v sosednji Italiji, ki ni samo zibelka renesanse, ampak tudi fašizma. Ko so se v časopisih pojavili prvi članki o povojnih pobojih, saj je samo v Emigliji Romagni izginilo od 20 od 22 tisoč nekdanjih fašistov, kolaborantov in drugih, žal tudi nedolžnih, sta se v Trstu sestala najvišja predstavnika parlamentarne levice in desnice in se dogovorila, da bosta vso pozornost preusmerila na fojbe in eksodus Italijanov iz slovenskega in hrvaškega ozemlja. Sprejeli so zakon o Dnevu spomina na fojbe in eksodus, begunska društva in mediji pa vsako leto temu posvečajo vso pozornost. Ob tem sploh ne omenijo, da si je fojbe »izmislil« Mussolinijev minister Cobolli, in da so to ni že prej prakticirali na Hrvatih, ki se niso »počutili preveč Italijane«. Pozabili so na, to da so oni veliko prej požgali slovenski Narodni dom v Trstu, kot pa so se Nemci sploh spomnili na Žide. Že med obema vojnama, že dolgo pred eksodusom njihovih narodnjakov, so izgnali s Primorske več kot sto tisoč Slovencev, jih pretepali, pobijali, celo otroke, prepovedali so slovensko besedo, prisilno poitalijančili imena in priimke, Jugoslavijo so napadli brez vojne napovedi, imeli posebna koncentracijska taborišča za Slovence, požigali vasi in pobijali s ciljem izbrisati ves narod. Povojni dogodki so bili z zornega kota naravnih zakonitosti le popotresni sunek umirjanja tal človeške civilizacije, ne pa vzrok potresov. Dnevu spomina vso pozornost posveča tudi italijanska državna televizija. V elitni oddaji Porta a porta so februarja 2012 116


Nedokončen in nelektoriran tekst

uporabili fotografijo na kateri njihovi vojaki streljajo slovenske civiliste oz. talce iz Dan, kot dokazni material za fojbe. Ko so se po internetu razširile informacije o pravi zgodovini teh fotografije, je isti voditelj, znani novinar in urednik Bruno Vesta, v tej oddaji leta 2015 uporabil fotografijo obešenih italijanskih partizanov v furlanskem Premariaccu leta 1944. Še več si je privoščil Tržaški Il Piccolo, ki je objavil kar fotografijo trupel nekega pokola v Bosni. Ker pravih resničnih fotografij o fojbah ni, ni tudi pretresljivih fotografij eksodusa optantov, uporabljajo v svoje propagandne namene celo fotografije otrok iz nemških taborišč smrti in celo tiste z Raba. O njihovih povojnih pobojih se ne sliši niti besede več, vedno manj tudi o vzrokih za nastanek in razvoju fašizma, njihovih zločinih, ampak kvečjemu še o Italijanih kot žrtvah nacizma.

117


Nedokončen in nelektoriran tekst

Primer italijanskega izkrivljanja zgodovine ob njihovem prazniku spomina na fojbe in eksodus. 1. fotografija na kateri italijanski vojaki 31. 7.1942 streljajo Slovence iz Dan Franca Žnidaršiča, Janeza Kranjca Franca Škerbca, Feliksa Žnidaršiča in Edvarda Škerbca. 2. plakat občine Bastia Umbra, ki vabi na večer posvečen fojbam in eksodusu Italijanov in 3. fotografija nosilne informativne politične oddaje italijanske državne televizije RAI.

Italijanski spolitizirani novinarji so mojstri tovrstnih manipulacij še iz časov fašizma. Takrat, pa ne samo takrat, je bilo v propagandi proti komunizmu dovoljeno popolnoma vse. Napredovanja željni novinarčki so prav tekmovali, kdo bo objavil hujšo. To je primer iz sicer priznanega milanskega časopisa Corriere della sera, ki velja v Italiji za enega najbolj objektivnih. Ta je 13.3.1938 objavil prav grozno fotografijo in jo pripisal španskim komunistom.

118


Nedokončen in nelektoriran tekst

Pod sliko je pisalo, da je to dokument živalske krvoločnosti španskih boljševikov in da so to fotografijo našli v žepu enega njihovega borca. Dejansko pa je ta fotografija španskih legionarjev, ki se igrajo z obglavljenimi glavami maroških upornikov, v svojih spominih jo je objavil Abd el Krim leta 1927 v Parizu. Najbolj žalostno, pa je, da so se teh italijanskih laži nalezli tudi nekateri naši slovenski novinarji in uredniki ter jih povzemajo in vgrajujejo v svoja poročanja in uporabljajo njihovo terminologijo. Ko je Italijanski predsednik ob države Napolitano, komunist, javno v govoru dejal da smo barbari, so naši novinarji, politiki in nosilci državnih funkcij molčali. (Hrvaški pa ne, oni imajo nekaj več nacionalnega ponosa.) Celo nacionalna slovenska agencija STA je 9. februarja 2005 poročala: »V Trstu bodo danes in v četrtek prvič uradno obeležili dan spomina na fojbe in eksodus oz. izgon optantov iz Istre, Reke in Zadra. / … / spominjajo na poboje na narodnostno mešanih območjih«. Vsak, ki vsaj malo pozna zgodovino ali vsaj izraz optanti, ve, da so ta naziv dobili tisti Italijani in Jugoslovani, ki so po jugoslovansko-italijanskem dogovoru o ureditvi meje »optirali«, to je po lastni presoji so se sami opredelili, na katero stran se bodo preselili. Za izselitev so morali na svoji strani vložiti prošnjo, ki so jo morali na drugi strani mej pisno sprejeti. Za optante torej ne moremo reči, da so bili izgnani. Pred trditvijo »poboji«, ki že daje neko sodbo, pa bi po vseh pravilih sodila beseda »domnevni«, vsaj 119


Nedokončen in nelektoriran tekst

dokler Italijani ne odprejo Bazoviškega rudnika, jame Bršljanovca pri Opčinah, pa še kakšne druge, ki so jih zaprli in oklicali za nacionalne spomenike fojbe. To pa tudi zato, ker nekateri domačini in očividci trdijo, da je v teh jamah le nekaj trupel nemških vojakov, ki so prav tam padli v zadnjih bojih, v bazoviškem šohtu pa naj bi poleg nemških trupel in konjskih kadavrov bilo še nekaj trupel zajetih partizanov in aktivistov, ki naj bi jih v jamo porinili nemški kolaboracionisti iz Guardie Civiche in najhujši Collottijev pomočnik »Fabio«, obsojen in usmrčen kot vojni zločinec. To potrjuje tudi zapisnik angleških polkovnikov, katerih inženirske enote so to brezno po odhodu partizanske vojske temeljito očistili s posebnimi stroji in vse kar so našli v njem tudi podrobno popisali. O tem pa tudi naši politiki in novinarji močijo … Povojne dogodke v Teharjah ni mogoče enostavno posploševati tudi na Trst. Najhujše pa je potvarjanje lastne zgodovine v domačih medijih. Ni čudno, da organizator večine zborovanj italijanskih nacionalistov in pohodov po fojbah Massimiliano Lacota na vse svoje pohode ne nisi v roki ali pod pazduho kakšne njihove knjige o fojbah ali pa vsaj Mussolinijeve, ampak knjigo Jožeta Dežmana o povojnih pobojih v Sloveniji. Skrajni primer okoriščanja z dozdevno objektivnim prikazovanjem resnice je okoriščanje z načrtno izbranimi »pričevalci« nekega dogajanja ali časa. Tak primer je istoimenska oddaja zgodovinarja, nekdanjega televizijskega direktorja in Prešernovega nagrajenca Jožeta Možne, ki naj bi razkrivala resnično zgodovino s pripovedmi ljudi, ki so tisti čas doživeli, a kaj ko so vsi izbrani intervjuvanci iz iste politične opcije, tako da je popolnoma vsakemu malo bolj razgledanemu človeku jasno, da gre za zelo očitno obliko manipulacije z zgodovino. Očitno je cilj oddaje samo utrjevanje prepričanosti že prepričanega dela naroda in ustvarjanje vedno večjega prepada do drugega večinskega dela. Pri iskanju objektivnosti pa tudi izjave ali pripovedi z obeh strani še niso dovolj, ampak moramo tudi na osnovi dokazanih dejstev in lastnega znanja ločevati med vzrokom in posledico. Če poročamo o posledici, pa ne sklepajmo prehitro o vzroku, ampak 120


Nedokončen in nelektoriran tekst

raje navedimo in nanizajmo znana dejstva. Ob tem pa moramo dopustiti tudi možnost, da obstajajo nam še neznana. Če nam zelo delikaten in še nerazčiščen zgodovinski problem lahko pušča pomisleke, poglejmo raje preprostejšega – primer hude prometne nesreče na zasneženi cesti. Kaj je bil vzrok nesreče: zasneženo cestišče ali razmeram na cesti neprilagojena hitrost? Ni dovolj, da povemo, da je bila cesta zasnežena, povejmo tudi, da je bila prebita varnostna ograja, pa pri tem pa se ni treba delati pametnega in trditi, da je voznik preveč hitro vozil, saj to pove že samo dejstvo, da je varnostna ograja prebita. Tudi naštevanje možnih vzrokov in posledic, kar tako, da le napolniš poročilo, ni objektivno poročanje. Netočen podatek ali nepopoln podatek je lahko v primeru cestnih razmer tudi vzrok za naslednjo nesrečo. Poročevalec lahko obširno opisuje dogodek in ocenjuje vzroke ter posledice samo, če jih res vse pozna, sicer je bolje, da se omeji na kratko poročilo, v katerem poveže samo tista dejstva, ki informacije ne morejo izkrivljati. Druga rešitev pri nepopolnem poznavanju dogodka, ko novinar ne more dobiti dodatnih informacij, je, da poročevalec poslušalcu pove, da vseh ali ostalih podatkov ozadij dogajanja še ne pozna. To mu pri poslušalcu zagotovo ne bo zmanjšalo ugleda. Pri politiki je veliko težje iskati vzroke, zato se običajno poroča le o posledicah. Še pri vojnah se spušča vzroke, pogosto se sploh ne omenja tistih, ki so jih začeli. Pri Drugi svetovni vojni trdijo vsi, da so bili ti Nemci, pa čeprav s fašizmom in tudi napadi so začeli Italijani – v oddaljeni Afriki seveda. Kdo pa je začel razbijati ustaljeni mir v arabskem svetu, vojno Siriji. Mediji ob tem poročajo samo o posledici in to tisti, ki se tiče nas, to je množičnemu begunstvu v Evropo, o pravih vzrokih se skorajda ne govori, o krivcih pa sploh. Pravo objektivnost je v novinarstvu zelo težko doseči, še sodstvo z dolgimi in preverjenimi postopki lahko greši. Za objektivnost je lahko celo izjava priče ali strokovnjaka premalo, je pa navedba vira informacije in raznih podatkov poleg navedbe imena novinarja in zaupanja v novinarsko hišo, ki informacijo objavlja, 121


Nedokončen in nelektoriran tekst

najbolj verodostojna opora za dokazovanje resničnosti in preverjenosti vsebine. Prav tako ni samo po sebi objektivno že neko mnenje skupine, organizacije, pa četudi je to parlament, vlada ali univerza, raziskovalni inštitut, tudi ne uradne osebe, predsednika ali papeža, to so še vedno subjektivna mnenja. S pojmom objektivno so se v bližnji preteklosti pogosto okoriščale oblastne skupine ali organizacije in celo posamezniki, ki so subjektivno mnenje skupine ali organa, včasih lahko samo predstavnika organa ali oblasti, razumeli kot objektivno, samo zato, ker je bila podana s strani »nezmotljivih oblastnikov«. Prav zaradi tovrstnega okoriščanja s pojmom objektivno, se danes številni zatekajo k drugačnim opredelitvam objektivnosti ali celo opuščajo rabo te besede. Pri poročanju lahko novinarji nasedejo tudi raznim formalnim sporočilom uradnih oseb ali institucij, ki so na videz objektivna, so pa dejansko zavajanje ljudi. Primer: ob ukinitvi brezplačnega parkiranja na dveh največjih koprskih parkiriščih so občinski funkcionarji v vseh obvestilih in na novinarski konferenci govorili o uvedbi novega »parkirnega režima«. Naša novinarka je ob tem napisala poročilo, v katerem je dosledno povedala poslušalcem: »V Kopru bo veljal nov parkirni režim.« V poročilu pa je omenila tudi parkirnino. Ta je bila, poleg parkirnih avtomatov in modrih črt, edina novost. Številni poslušalci, ki jih ne gre nikoli podcenjevati, so seveda to informacijo objektivizirali: »V Kopru bodo odslej pobirali parkirnino.« Od tu gre dalje: države pogosto obsojajo tiste svoje državne uslužbence, ki v interesu javnosti povedo tudi strogo varovane tajnosti, ki pa so za ljudi življenjskega pomena. Tem se sedaj reče »žvižgači«, o njih pa marsikateri novinar poroča, kot da govori o kriminalcih, pa čeprav bi molil biti z njegovega zornega kota, to je človeka ki je v službi javnosti, samo heroji. Držijo se zakonov in njihovih tolmačenj. Negativistično so npr. poročali o bivšemu premieru Antonu Ropu, ki je bil obsojen zato, da je izdal državno tajnost, da sta se nekdanja predsednika vlad Slovenije in Hrvaške, Janša in Sanader, dogovarjala o insceniranju obmejnih incidentov, da bi tako sprla naša naroda in tako z umetno ustvarjenim 122


Nedokončen in nelektoriran tekst

sovraštvom zmagala na volitvah. Sodišče je Ropa obsodilo, ker pa nihče ni tožil Janše in Sanadarja, da sta ščuvala svoja naroda k sovraštvu. Zanimivo je, da so novinarji o tem molčali, niso pa takrat ob incidentih, zlasti ne tisti, ki so bili na teh incidentih vedno pravočasno, tako da so jih lahko celo posneli … Pri tem pa niso niti tega povedali, da so med ribiči iz Umaga kot Pirana povojni priseljenci iz nekega dalmatinskega otoka, ki so si med seboj celo v sorodstvu. Pri sporih ali konfliktnih situacijah, predstavljanju različnih mnenj, svetovnih nazorov, soočanju političnih interesov ipd. moramo upoštevati obe strani. Na »obe plati medalje« moramo biti posebej pozorni pri poročanju o političnih dogodkih, kjer ima medalja lahko tudi toliko strani, kolikor je strank. Pri spornih ali konfliktnih temah so zelo učinkovite sodobne oblike neposredno vodenih oddaj, v katerih obe ali več stani javno sooči svoja stališča, omogočajo pa tudi sodelovanje poslušalcev. Aprioristično omogočanje drugi strani, da poda svoje nasprotno mnenje in da pri tem zavaja javnost, širi laž ali pa celo nestrpnost pa zagotovo ni pot k objektivnemu poročanju. Tu se srečamo s problemom zaupanja novinarju, njegovim izkušnjam, znanju in strokovnosti na sploh. Kakšno je to zaupanje v uredništvu, pa najbolj kaže odnos do komentarja in zahtevnejših novinarskih zvrsti, do znanja in vrednotenja dela starejših, izobraževanja. Najbolj prozorna pa je kadrovska politika do vodilnih uredniških mest in nato nadaljnjega zaposlovanja »naših« na ključna mesta, boljšega nagrajevanja ipd. Pa ne gre samo za »naše«, ampak tudi za »lepe« – zlasti na televiziji nekateri uredniki raje postavljajo pred mikrofon tiste »lepše«, kot pa one bolj pametne ali pa razgledane in »grde«. Slednji namreč ne dajo veliko na frizuro in odpete bluze – pa saj vidite kam sili oko snemalcev in režiserjev. Prav v posmeh objektivnosti je bilo poročanje Odmevom o protestu oz. novinarski konferenci o kadrovskih čistkah ob začetku nove programske sheme konec poletja 2015. V poročilu seveda nisi mogel ugotoviti za kaj pravzaprav gre, saj so svoje povedali le predstavniki vodstva RTV, prizadetim trem korajžnim in 123


Nedokončen in nelektoriran tekst

svobodoljubnim novinarjem (Eriku Valenčiču, Jeleni Aščić in Heleni Milinkovič), predstavnikom civilne pobude, sindikata in Društva novinarjev pa v poročilu niso dali. V prispevku je bila najbolj izpostavljena trditev generalnega direktorja M. Fillija, da na RTV še nikoli ni bilo niti enega represivnega ukrepa do zaposlenih, kar pa lahko sam zanikam vsaj z dvema, ki sem jih hudo čutil na lastni koži. Na (ne)objektivnost informiranja posebej vplivajo:  akonodaja, ki lahko vpliva na avtonomijo uredništev in novinarjev, lastniško stabilnost, uredniško politiko, kadrovanje vodstev novinarskih hiš, urednikov in novinarjev;  redniška politika lastnikov, pri javnih zavodih jo določa svet zavoda;  dvisnost od informacijskih agencij ali tujih virov informacij;  olitični ali gospodarski pritiski na uredniško politiko;  olitične, gospodarske in kulturne razmere v družbi, »stanje duha«;  rganiziranost novinarjev, njihova predanost vrednotam tega poklica;  ristranskost (partijnost) programskih delavcev, vsak novinar hote ali nehote ocenjuje dogajanje z nekega svojega svetovnonazorskega vidika, številni tudi s politično ideološkega zornega kota ali pa celo ozkega strankarskega interesa;  elovanje raznih skupin in »neformalnih vratarjev«, ki nekaterim 124


Nedokončen in nelektoriran tekst

ljudem ali dogodkom zaradi lastnih interesov omogočajo večji ali manjši dostop do javnosti;  enzacionalizem, namerno izpostavljanje posameznega, neaktualnega, vendar za poslušalce zanimivega, privlačnega, razburljivega problema ali primera, ki daje prednost zanimivemu pred pomembnim, aktualnim, s čemer se zamegljuje dejanske najpomembnejše probleme;  labšanje delovnih pogojev, varčevanja s kadri, slaba in nepravična plačila, neurejeni odnosi v novinarski hiši in v uredništvu – vse, kar vpliva na kvaliteto novinarskega dela;  azne oblike zastrahovanja novinarjev in urednikov;  orupcija, v katero lahko štejemo »zaslužna« napredovanja novinarjev in urednikov, ki so naklonjeni vplivnim politikom ali pa višjim šefom, na drugi strani pa »kaznovanja«, grožnje ter šikaniranja neupogljivih ali drugače mislečih novinarjev;  enzura, s katero državna administracija, politika, sodstvo, vojska, policija ali neka druga skupina pritiska prepreči objavo informacij ali mnenja (več v nadaljnjem ekstu);  amocenzura (avtocenzura) je izpuščanje ali potvarjanje informacij zaradi strahu pred nadrejenim ali zaradi lastnih interesov, ritolizništva ipd;  eznanje in nestrokovnost, zaradi katere urednik ali novinar ne more oziroma ne zna pravilno posredovati informacije, razgledanost, obvladanje jezika in slabe izrazne sposobnosti;

125


Nedokončen in nelektoriran tekst

 retirano krajšanje novic in zahteve urednikov po prilagajanju določeni obliki sporočila;  lab odnos do dela, površnost in neodgovornost. Še bi lahko naštevali, je pa veliko razlogov skritih v specifičnih razmerah posameznih uredništev, aktualnih razmer, priložnosti in še marsičesa.

126


NedokonÄ?en in nelektoriran tekst

Primer cenzure: Slovenski Ä?asopis Edinost iz Trsta, kot je izĹĄel 22. avgusta 1919 (Vir: dLib.si)

127


Nedokončen in nelektoriran tekst

Cenzura Iz Zgodovine je dobro znano, da se je vsaka oblast bala svobodnega kroženja informacij in jih poskušali omejevati na razne načine. Z razvojem humanizma, zlasti pa po meščanskih revolucijah so oblastniki kot protiutež ali obrambo svojega sistema razvili cenzuro. To je bilo uradno pregledovanje tekstov pred objavo in izdajanje soglasij ali prepovedi. V tem primeru uradnik ne dovoli objave teksta ali dela teksta, urednik pa še naprej tiska časopis, novinar pa dela oz. piše. Ta se je skozi čas in prostor spreminjala in se ustalila kot avtocenzura. To je nekoč pomagala »urediti« tudi pravna uveljavitev verbalnega delikta, ko je bilo z zakonom določeno česa ne smeš rušiti ali kritizirati. Sodobna avtocenzura, je še boj kruta, saj zahteva od novinarja, da si te normative in prepovedi postavlja sam, sicer zgubi službo, ga bodo sodno preganjali, bo imel ogromne stroške, bo zaradi tega trpela družina, tudi zakonski partner in otroci ne bodo dobili službe … V najboljšem primeru te bodo šikanirali, ali pa se boš sam bal za svojo usodo. Temu sledijo bolezni, razdori v družini, stresni otroci … Tako kot sta še vedno živa suženjstvo in fašizem, je tudi cenzura, pa čeprav nekateri razlagajo, da jo je že John Milton leta 1644 s svojo Areopagitico prebodel tako kot je sveti Jurij s sulico zmaja. Takrat se je šele začela razmnoževati. Cenzuro sem doživel tudi osebno leta 1973, ko sem se zaposlil na radiu Koper, z avtocenzuro pa sem se srečeval ves čas mojega novinarskega življenj, najbolj pa po letu 1992. Oboje mi je zelo dobro zaznamoval nekdanji urednik, ki so ga po priključitvi Cone B STO poslali v Koper zato ker domačin novinarjem in urednikom niso zaupali. Ker kot mlad diplomiran novinar, ki je poznal zakonodajo in svoje pravice, nisem dovoli, da bi črtal dele mojega teksta, je moje članke začel nositi v kontrolo na občinski komite in celo na UNZ. S tem je nadaljeval tudi kasneje, ko sem postal odgovorni urednik. Mene pa vse, ki so mi pomagali spreminjati program ali točneje odnos do ljudi, je začel zatoževati, da smo liberalci in celo proti 128


Nedokončen in nelektoriran tekst

samoupravljanju. Celo na disciplinsko me je spravil. Skupaj z našim sekretarjem, ki je naredil srednjo kmetijsko šolo, sta napisala kar 32 strani dolgo obtožnico, da smo poročali o pripravi stečaja za Tomos, širili preplah in ščuvali delavce k uporu, to je rušili socializem. To je v starih časih, ko je prišel v Koper, še zelo dobro učinkovalo, vendar tudi na UNZ in komite, ne samo na radio, so prišli novi in mladi ljudje, ki se teh malih priseljenih oblastnikov niso več bali. Ta naš partijski cenzor je svoje končno dosegel, a šele po osamosvojitvi Slovenije, ko je veliko novih politikov in politikantov prepričal, da nikoli ni bil komunist. Tistih, ki smo vedeli, da je nekoč hotel za nas mlade novinarje, ki smo bili okuženi z odejami Radia Študent in Tribune organizirati poseben tečaj o marksizmu, pa nas je bilo še zelo malo. Nato smo ga opazili, kako je na enem pomembnem sestanku SDS v konferenčni dvorani hotela Bernardin sedel v predsedstvu omizja na desni strani Janeza Janše. Meni so se zatem začele dogajati stvari, ki jih je težko opisati, in vsi moji kolegi novinarji so marsikatero od teh zelo dobro opazili, nekateri pa tudi sami kaj doživeli, vsaj za opomin. Zato in ne samo zato je boljša cenzura. Javna cenzura ima tudi to prednost, da lahko ljudje vedo, da je govoričenje politike o svobodi in demokraciji velika farsa. To še najboljše potrjuje cenzura Prešernove proslave leta 2016 ko je režiser na zahtevo vladnih politikov moral umakniti iz scenarije nekatere prizore, ki niso bili všeč politiki, ki je prišla na oblast prav z javnim hvalisanjem z poštenostjo, svobodomiselnostjo in demokratičnostjo. Po poročanju STA je leta 2015 neka ruska raziskava med drugim pokazala, da 49 odstotkov vprašanih Rusov podpira cenzuriranje vsebin na internetu, medtem ko jih ima 81 odstotkov vprašanih odklonilen odnos do pozivov k protestom proti vodstvu države. Zahodni analitiki bi rekli, da je to odraz nizke demokratizacije tamkajšnje družbe. Mogoče pa je to tudi delno res, vendar res je tudi, da so množice na zahodu podvržene tovrstni medijski manipulaciji že zelo dolgo, da se je skorajda ne zavedajo in so že povsem pod njenim vplivom. Ljudje z vzhoda, ki bili navajeni 129


Nedokončen in nelektoriran tekst

na drugačno obliko politične propagande, in niso zrasli ob tej novi prikriti, psihološko bolj prefinjeni totalni manipulaciji, so jo lahko hitro opazili ali pa vsaj začutili, saj v človeku pušča neko apatijo, razvrednotenje ali pa nezadovoljstvo, nostalgijo za starim sistemom in celo upor. To razliko še najbolj ločimo pri nas na obmejnem območju z Italijo, prav tu ob Trstu, kjer smo bili izpostavljeni italijanskim medijem in hladni vojni že od maja leta 1945. Opazne razlike vrednot ali politike med nami in Slovenci v notranjosti države izhajajo tudi iz tega, ne pa samo iz časov fašizma. Posebna mešanica cenzure in avtocenzure se je ohranila tudi pri pisanju o zadevah znotraj novinarskih hiš. RTV pogosto govori o izkoriščanju prekercev, vendar kolikor se spomnim jih je prav njegovo vodstvo med prvimi vpeljalo v naši tehnični službi, v programu pa zastraševanje novinarjev. O tem se seveda ne poroča. Filozov in publicist dr. Boris Vezjak, v svojih zapisih prav tako opozarja, da novinarji pišejo o »kriminalnih« dejanjih svojih lastnikov ampak le o drugih.

130


Nedokončen in nelektoriran tekst

Cenzuro si vsaka politična stran razlaga po svoje, tako jo revija Reporter, ki je neuradno glasilo skrajne slovenske desnice. (Vir: http://www.reporter.si)

KRITIČNOST 131


Nedokončen in nelektoriran tekst

Zakaj tolikšen poudarek objektivnosti? Zato, ker novinarstvo ni samo informiranje, ni samo prenašanje informacij, ki so nujni pogoj za delovanje družbe, ampak tudi kritični odnos do informacij samih, do vsega dogajanja, tudi oblasti in civilne družbe, do gospodarstva in kulture. Gre za ogromno množico informacij, ki jih je treba selekcionirati, saj vseh ni mogoče prenesti vsem. Pri tem gre res za strokovno vrednotenje in za nek kritični pristop. Ko sami ne znamo ali nočemo presoditi, kaj je dobro in kaj slabo, ponujamo to odločitev poslušalcu, in ker je slabega veliko, nam zmanjkuje prostora ali časa, režemo ali zmanjšujemo tiste dobre informacije s pozitivnim nabojem. Ločevati je treba kritičnost in kritizerstvo. Kritičnost tudi ni negativizem. Številni žal v vsaki zadevi iščejo samo negativne plati, izpostavljajo samo slabo, nikoli ali pa redkokdaj dobro, poleg tega pa še pogosto širijo strah. Kot da delajo v interesu tistih, ki si z rušenjem in trdo roko poskušajo prisvojiti oblast in last. Kritik tudi pohvali, priporoča, razveseljuje ljudi s satiro. Prehajanje v negativno kritizerstvo je lahko nek nezavedni proces, obstaja pa tudi načrtni, ko je nekomu, neki skupini ali stranki poseben interes razburjati javnost, ustvarjati nezadovoljstvo množic ipd. To je seveda že druga obsežna politološka tema, zato recimo, da tega v našem novinarstvu ni. Po SSKJ ima beseda kritika dva pomena: 1. analiza novega znanstvenega ali umetniškega dela zaradi splošne presoje in ločitve pozitivnih in negativnih sestavin, 2. negativna ocena česa. Žal se v novinarstvu razume kritiko bolj v drugem pomenu, češ novinarstvo ni znanost. Seveda ni, vendar zaradi tega ni treba postavljati za mentorje ali vodje izobraževanja ljudi ali vodje ljudi, ki nimajo ustrezne izobrazbe ali točneje strokovnega znanja. Kritičnost je profesionalen in odgovoren odnos s pozitivnim namenom popraviti, dopolniti ali spremeniti to, kar je narobe, ne pa rušenje. Rušenje je dovoljeno samo, če ni izhoda in če je okolica zavarovana, da s tem ne povzročaš večje škode, kot jo preprečuješ. Žal nekateri pod besedo kritičnost razumejo tudi negativizem in celo fatalizem. Nekateri uredniki in novinarji prav iščejo negativne novice, za njih 132


Nedokončen in nelektoriran tekst

je dobra novica le slaba novica, preprosto povedano, čeprav si ljudje želijo zvedeti kdaj bo lepo vreme, jim ti z vremenom ogovarjajo le, ko je treba napovedati grdo. Vrhunec svobode javne besede vidijo tabloidnem in rumenem tisku, pa čeprav tovrstni tisk razvitega novinarstva poroča več o pozitivnih dogodkih kot o negativnih zanimivostih: da je neka filmska igralka noseča, da je rodila, da si kdo kupil še večjo jahto, da se je tej ali oni videlo lepe spodnje hlače, katera si je povečala prsi, da je nekdo dobil novo ljubico, itd. Vse s pozitivnim ciljem, da se veča prodaja plošč, ogled filmov … profit. Pri nas pa imam občutek, da se to počne zaradi zavisti ali celo želje po povzročanju škode. Če se je v Ljubljani, kjer je center politične oblasti, razvilo pretirano novinarsko kritizerstvo, se je v Kopru z novimi uredniki ustalilo koketiranje s politiko in gospodarstvom, še najbolj pa s kulturo. Zakaj? Ker je Koper v stalnem spopadu s centralizmom, ki njegove posebne vloge ne razume ali pa hoče na njegov račun kaj privarčevati, zato pa tukajšnji radio v tem boju za obstoj išče podporo v lokalni politiki, upravi, gospodarstvu in sploh pri vseh poslušalcih. Ta agonija se vleče že iz časov socializma in je že postala kronična bolezen. To potrjuje pravilo, da brez avtonomije uredništev ni prave novinarske svobode, tudi zato se spreminja v lokalno ali »tovarniško glasilo«. Primer. Ko sem s številnimi oddajami, reportažami in javnimi prireditvami postavil Abitante kot simbol propadanja Istre, so nekaj let za tem v ta kraj prišli kulturniki. Ljudje iz tistih krajev so hoteli, da jih jaz pozdravim, a neki umetnik, ki je bil zelo prepleten tudi z lokalno oblastjo in gospodarstvom, se je temu zoperstavil, češ da imajo oni na Radiu Koper svoje novinarje. Za primer je povedal tudi ime, to je bila novinarka, ki ni naredila še enega dobrega kritičnega prispevka, zna pa zelo dobro hvaliti in kovali ljudi v nebo. Ne samo politiki in razni oblastneži, celo nekateri uredniki ne znajo ceniti tistih novinarjev, ki stalno iščejo resnico. Ti jim povzročajo samo probleme in jih prikazujejo kot šefe, ki niso sposobni obvladati svojih delavcev, zato jih politika ali gospodarji ne bodo predlagali za napredovanja ali nagrade. 133


Nedokončen in nelektoriran tekst

Za neke je resnica »po bogu dana«, to je po šefih, za druge pa ni pomembna. Ti na srečo niso v večini, so pa v to vedno bolj prepričani. Vse več je novinarjev, ki so se tudi sami nalezli »nove morale« naše družbe, ki so se sprijaznili z lažmi, krajo, korupcijo in ritolizništvom. Njihov cilj je, da postanejo šefi, se prebijejo na boljše plačano mesto, gredo v politiko, postanejo slavni ipd. To dokazujejo tudi nekateri novinarski izbori gospodarstvenikov ali osebnosti meseca, med katerimi so bili tudi vplivni kriminalci kot npr. Robert Časar, Dušan Šinigoj in drugi. Celo taki se najdejo, ki so izbrali novinarstvo samo za orodje ali pot do ciljev, ki z novinarstvom nimajo nič skupnega. Gre za razvrednotenje moralnih vrednot družbe ali za iskanje in kristaliziranje novih, obupanost ali staranje družbe, ali pa samo oportunizem ali tudi strah, da se jim ne zgodi to, kar se je dogajalo meni, moji generaciji? Številni so se s temi novimi vrednotami in načini dela sprijaznili in sprejeli Konfucijevo priporočilo: Če je posilstvo neizbežno, lezi in uživaj. Niso samo uredniki in šefi tisti, ki so se udinjali v svoje udobne in drage naslanjače, ampak tudi nekateri novinarji so se skrili v svoje »lastniške« vrtičke in parcele, kjer zelo radi ohranjajo lagodno življenje javnega uslužbenca. To je oblika zapiranja v svoj svet, varno zavetje pred agresivneži. V tej sedanji družbi razkroja in brez vizije je to popolnoma normalno, saj bi kakršnokoli prehitro ukrepanje, preden razmere dozorijo za spremembo, prinašalo samo nove grozote. Nekateri pa so enostavno izgubili kompas. Naj navedem primer s televizijskega dnevnika osrednje nacionalne televizije 3. 2. 2015. V drugem lokalnem delu, ki so ga očitno ločili zato, da lahko vrinejo še en reklami vložek, so objavili kritizerski prispevek o tem, kako so gasilci in policija takoj šli iskati pogrešano 21. letno dekle, ki se je zgubilo v Barju. Cilj tega prispevka pa očitno ni bila pohvala za hitro reševalno akcijo, ampak izražanje sumov v okoriščanje s privilegiji ali celo korupcijo, saj je novinarko zanimal osamo zakaj tako hitro, zakaj niso kot običajno čakali 24 ur, pa še helikopter so poklicali … Ob tem pa sploh niso povedali ali so to izgubljeno dekle 134


Nedokončen in nelektoriran tekst

našli ali ne, se je utopilo ali ostala živo. Očitno se je to novinarstvo samo pred že tem globoko pogreznilo v močvirje, kar nam lahko da vedeti tudi oddaja nekdanjega direktorja te televizije Pričevalci, ki je bila na sporedu tudi to večer. Zlasti pri radiu in televiziji, kjer je želja po čim krajšem poročanju se vedno bolj pogosto opazi, da se poročevalci krajšajo svoja poročila predvsem na račun vsebine. Res da je veliko manj dela, pa tudi odgovornosti novinarja, če samo na kratko pove da je nekaj bilo, ne obrazložijo pa vsebine ali bistva dogodka. Včasih se zadovoljijo že s tem, da so pokazali nekaj sekund posnetkov, tako da se ljudje lahko vidijo. To krajšanje je kot nalašč za krajšanje informativne vrednosti novic in izpostavljanje populističnih gesel. Tisti ki bi radi nekaj tehtnega povedali, razložili, tega ne utegnejo, oni ki mečejo prazne floskule, hitre obtožbe, populistična ali pa celo nestrpna in sovražna gesla pa so v tej politiki kratkih poročil še bolj učinkoviti. Če temu dodamo še novinarjevo ali uredniško usmeritev k senzacionalizmu, dobimo izvrstno manipulacijo, ki temelji samo na resničnih posnetkih. Take primere zasledimo v skoraj vsakem dnevniku. Na primer: novinar poroča o odkritju časovne kapsule, ki naj bi bili zapisi nekega človeka, ki jih je skril v zid svoje hiše, pri tem skupaj s porezanimi izjavami ene priče in enega strokovnjaka sploh ni povedal, niti nakazal, kaj je avtor tega pisma sporočal, niti da je takrat v Kopru živelo veliko zapostavljenih Slovencev, še veliko več poitalijančenih in da je njegova največja želja, da ko bodo to pismo našli ne, bo več takega sovraštva med ljudmi. Huje pa je, ko na primer poročajo s tiskovne konference predsednika vrhovnega sodišča, na kateri zavrača očitke neke politične skupine, ki zahteva njegov odstop, pri tem objavijo tudi nekaj njegovih stavkov, vendar niti enega od tistih strokovnih argumentov, s katerimi zavrača njihov napad nase in sodstvo. Zakaj? Ker ni prevzel njihovega jezika in rekel, da gre za fašistoidni škvadrizem, ki skuša rušiti pravno državo? Ta kritičnost, ki je dejansko kritizerstvo in rušenje je v skladu s politiko tistih, ki hočejo vse razvrednotiti, da bi to potem ceneje 135


Nedokončen in nelektoriran tekst

kupili. Pri tem ne gre samo za ceno v denarju, ampak tisto v kvaliteti političnih programov. Na eni strani rušijo zaupanje množic v neke institucije in organizacije, pa celo moralne vrednote, po drugi pa na zelo cenen in celo lažen način dvigujejo zaupanje vase. S tem negativizmom smo razvili že prav patološki odnos do domoljubja, naroda in države. kako nebi, če se danes po nacionalni televiziji razglaša, da so bili domobranci domoljubi. Tako sedaj v Sloveniji nimamo več nobene državne politike, imamo pa parcialne strankarske ali pa celo politiko novih diktatorjev, ki se vedno bolj predrzno borijo za edino resnico in popolno oblast.

POLITIČNA PROPAGANDA Mediji nam prinašajo informacije ali informativni program (poročila in dnevniki), ki naj bi nas obveščal ali seznanjal, komentarje in razne oddaje, ki naj bi nam to množico informacij razložile, razne druge vsebine ali oddaje, ki naj bi nas kaj naučile ali usmerjale v razumevanje in veliko vsebin, zlasti glasbe in zabavnih filmov, ki naj bi nas zabavali. Seveda se tudi v komedijah lahko skrivajo informacije, ki nas informirajo ali usmerjajo, bogatijo. Včasih smo rekli, da so radijska poročila hrbtenica radijskega programa, pri sodobni televiziji pa opažamo, da to hrbtenico, ki povezuje ves program tvorijo oglasi in reklamne oddaje. Na nek način prihaja do združevanja informiranja, politične in gospodarske propagande. Politična propaganda je politično delovanje države, strank, posameznikov ali organizacij na politično prepričanje ljudi s ciljem večje politične moči. Že SSKJ loči več oblik propagande: 1. načrtno razširjanje, pojasnjevanje političnih, nazorskih idej z namenom, da se uresničijo: organizirati propagando med delavci; razviti živahno propagando za napredne ideje; pomanjkljiva, učinkovita propaganda; ustna propaganda; psihologija, tehnika propagande /…/ delati propagando za svoje nazore 136


Nedokončen in nelektoriran tekst

2. nav. slabš. namerno prikrivanje, potvarjanje česa z namenom, da se politično, ideološko vpliva: preprečevati sovražnikovo propagando; fašistična, prevratna, protidržavna propaganda /…/ 3. javno opozarjanje na kaj, navadno z navajanjem dobrih lastnosti, z namenom pridobiti kupce, obiskovalce: ta tovarna proda veliko izdelkov, ker ima dobro propagando; televizijska, turistična propaganda /…/ Politika, ki je odnos oblasti (v našem sistemu kapitala) do ljudi, je od pamtiveka poizkušala ljudi usmerjati, tako kot je to bilo v njenem interesu, nekoč se je pri tem posluževala mučenj, pobijanja pa tudi vračev, ver in ideologij, pa seveda tudi moči in ustrahovanja. Propaganda je umetnost preseganja logike, je zapisal ameriški novinar Jon Rappoport. Ne samo logika, tudi znanje, izkušnje ali preprosto povedano razum, so lahko velika ovira vsem manipulatorjem. Oni nimajo radi bistrih ljudi, saj če imajo oblast se zelo radi spravijo tudi na izobraževalni sistem, kjer najprej oklestijo osnovno širino znanja. Politiki sami v svojih javnih propagandnih nastopih se običajno poslužujejo zelo banalnih ali populističnih oblik manipulacije, ki so usmerjene v najbolj množično občinstvo volivcev. Med temi so najbolj pogosto samohvala in blatenje nasprotnikov, laži vseh vrst od velikih laži do pretiravanja, zavajanja in speljevanja pozornosti na druge probleme, stigmatizacija nasprotnikov pa celo sovražni govor. Žalostno je da prenašajo tudi mediji, pa ne samo zato, ker bi jim naseli, ampak tudi ali celo predvsem zaradi svojih koristi. O tem pa še v preostalem tekstu.

137


Nedokončen in nelektoriran tekst

Križanje, kot oblika ustrahovanja (Vir: Wikipedia) Že rimski imperatorji so vedeli, da lahko množice obvladajo s kruhom in igrami. Vendar zunaj, na primerni razdalji, so imeli vedno pripravljene legije, njihove fine dame pa stekleničke strupa. Takratni govorniki niso imeli takih možnosti kot danes množični mediji, so zastraševali ljudi s križanjem. Trohneča trupla so na križih visela prav ob cestah ki so vodile v mesta. Politična propaganda pa je lahko veliko volj prefinjena, okorišča se lahko tudi z umetnostjo. Že v srednji šoli sem slišal za teorijo, da so Straussovi valčki s svojo lepoto in popularnostjo pomagali Metternichu odvrniti pozornost od njegovega skritega in podtalnega prevzemanja oblast v državi, ki je sicer pripadala suverenu. Nato smo se na fakulteti učili o Göebelsu in njegovi šoli ponavljanja laži, ki postane resnica. Italijanski fašisti in kasneje še anarhisti so razlagali, da je treba sprožiti teror, ker ta povzroča strah in tako omogoča rahljanje družbenih institucij ter prevzem oblasti. Z najhujšo politično propagando smo se pri nas soočili v času hladne vojne, ki je bila že sama po sebi »utelešenje« politične propagande. Za nas se je začela v političnem boju za ohranitev nacionalnega ozemlja, ki ga je ob koncu druge svetovne vojne naša vojska tudi osvobodila, ali boju za Trst. Takrat so zahodni mediji 138


Nedokončen in nelektoriran tekst

začeli širiti o nas prav nemogoče laži, podobno skrajno propagando je začel po informbiroju tudi vzhodni blok. Tu so prednjači italijanski politiki oz njihovi me mediji, ki so sami z velikim pompom vabili ljudi, da pribežijo čez mejo. Italijanski propagandisti eksodusa so širili govorice, da v Jugoslaviji mora cela vas jesti isto hrano iz enega kotla in uporabljati samo en glavnik. Prvi turisti, ki so prihajali v Jugoslavijo, so me spraševali, kje so trgovine za komuniste, ki dobijo vse zastonj, in kje so vrtci tistih otrok, ki jih vzamejo nekomunistom. Celo o kopitu, ki bi ga imeli komunisti namesto levega stopala, in o repu me je spraševala neka Američanka, Škotinja pa je hotela iti v trgovino, ki naj bi bila rezervirana samo za komuniste. Oboje mi je v pripovedi združil nek študent iz Jordanije, ki so mu o tem predavali v neki britanski visoki šoli v Kairu, pa se je zato odločil, da pride v Jugoslavijo in sam odkriva to čudo. O tem seveda niso poročali mediji, ti so govorili o veliki politiki, o korupciji, o denarju, ki naj bi ga bi imel Tito v Švici. V preteklosti je bilo novinarstvo pod večjim vplivom demagogov in demagogij, »edine resnice« svetega pisma ali korana, posameznih prerokov, papežev, kraljev, fašističnih diktatorjev in raznih rešiteljev sveta, marksistov, stalinistov in celo malih partijskih sekretarjev. Nato smo dobili veliko partijskih sekretarjev različnih partij. Večina novinarjev je takratne zgodovinske spremembe dojela, nekateri pa so samo menjali preroke in sekretarje. Prav ti so v novinarstvo zanesli vlogo sodišča. Prejšnji socialistični sistem je imel tudi poklicne agitacijsko propagandne strokovnjake in organe. Ti niso delovali na skrivaj, sami so se tako predstavljali, kot npr.: agit-prop sekretarji in nikoli kot novinarji. Res pa je do so to vlogo radi začeli opravljati tudi neki novinarji in uredniki, ki so mislili, da bodo tako hitreje napredovali. Danes se je ta agit-prop razširil v vse novinarske pore, daj je nova politika takoj po letu 1992 zelo jasno pokazala, da bodo lahko napredovali samo »naši«. Sedaj ima svoj skrit novinarski agit-prop skorajda vsaka stranka, zlasti pa desne, ki so tudi veliko bolj agresivne do novinarjev in medijev. 139


Nedokončen in nelektoriran tekst

Danes se ni veliko spremenilo, mediji so sicer bolj prefinjeni, vendar je po internetu možno širiti enak nivo političnih laži. Tega pa se počasi naleze vsa družba in seveda tudi novinarji. To je primer s spleta pred referendumom o izenačitvi pravic istospolnih parov pred božičem 2015. Gre za objavo izvoljenega poslanca SDS v družabnem omrežju:

Sovražni govor od ljudstva izvoljenega parlamentarnega poslanca nam najbolj pokaže nivo naroda, ki ga voli (Vir Facebook) Politika se preko medijskih hiš in posameznik novinarjev zelo rada okorišča z zgodovino, v ta namen se poslužuje tudi nekaterih »zgodovinarjev« in »raziskovalcev« zgodovine. Ti sprožajo pravo poplavo objav posameznih, iz konteksta izločenih epizod iz naše zgodovine, ki lahko vplivajo samo v njihovo smer. V številnih novinarskih prispevkih in dokumentarnih filmih so svoje novinarske in režiserske izkušnje izkoristili za zelo očitne oblike manipulacije, ki jih pa običaji gledalec ne opazi. Za primer si oglejte dokumentarne filme Jožeta Možine, zgodovinarja, novinarja in direktorja televizije. Če vam je povojno dogajanje predaleč, si oglejte Urok Depale vasi, ki je poln manipulativnih komentarjev, izjav in posnetkov, zlasti pa vizualnih kulis, med katerimi se odvrtijo celo nekateri izseki koprskega televizijskega regionalnega dnevnika. Ta novinar, bivši direktor nacionalne televizije in Prešernov nagrajenec pa je svoj nivo manipulacij si upal še bolj zaostrovati celo v intervjuju z sicer svetovnonazorskim somišljenikom predsednikom ustavnega sodišča Miroslavom Mozetičem, tako da se je celo ta v odgovorih začel distancirati od njegovih vprašanj polnih insinuacij in zelo dvomljivih politično usmerjenih »resnic«. 140


Nedokončen in nelektoriran tekst

Da ne bi preveč zabredli v posameznosti, bom o vseh teh oblikah politične propagande, ki ji danes pravimo manipulacije več povedal v nadaljevanju tega teksta. Pred tem pa samo dva primera odnosa države do ljudi, ki zelo jasno dokazuje, da jih ima za predmet propagande. Javni zavod Radiotelevizija Slovenije nas vsak dan zasipa z s propagando, ne samo tisto skrito v dnevnoinformativnih in drugih oddajah ampak tudi z oglasnim programom ali ekonomsko propagando, pa čeprav državljani sami z obvezno naročnino plačujemo ta program. Izgovor je, da bi sicer plačevali še več. Da pa to ni res, nam dokazuje drugo državno podjetje, to je Pošta Slovenije, katere poštarji nam vsak dan polnijo naše poštne nabiralnike, ki so tako kot televizorji naša last z plačano reklamno kramo. Tu pa je vendarle možnost izbire, če te vsiljene propagande nočeš moraš kupiti posebno nalepko in si jo prilepiti na poštni nabiralnik. Torej država nas ne jemlje kot svobodne subjekte, še manj pa kot suverene, ampak kot njihove podložnike, predmet manipulacije. Pa da ne odprem teme davkov.

Poštni simbol svobodne izbire ali demokracije, če nočeš prejemati vsiljene propagande, moraš kupiti, torej plačati posebno nalepko.

141


Nedokončen in nelektoriran tekst

NETENJE SOVRAŠTVA Vrhunec politične propagande je netenje sovraštva. To je že priprava na agresijo ali pa tudi obrambo Na zgodovinsko sovraštvo kristjanov in muslimanov do Židov bom samo spomnil, vendar obstaja tudi sovraštvo do nas Slovanov, kot do barbarov in Schiavov. Po drugi svetovni vojni se je pri nas razvilo sovraštvo do Nemcev in Italijanov, v času hladne vojne se je poskušalo razvijati sovraštvo do Amerike in Rusije, v času slovenske vojne so nam vtepali v glavo sovraštvo do Srbov, po njej pa do Hrvatov, sedaj bi morali sovražiti begunce iz Bližnjega Vzhoda. Sovraštvo se načrtno razvija, da bi okrepili svojo osvajalsko moč. Najbolj enostavno je razvijati na manjšinah, ki se nam jih ni treba bati že zaradi tega ker so v manjšini. Pri tem so uporabne vse, od narodnih do politično ali medijsko ustvarjenih. Dobro se spomnil, ko se je Koper uvrstil v drugo nogometno jugoslovansko ligo, so nas množice navijačev, ki so hodile po Kopru in se čutile da s o v večini ali pa vsaj dovolj močne, že verbalno napadale nas, ki smo jih samo opazovali in se jim nismo priključili. Sovraštvo se neti z vsemi mogočimi manipulacijami, ki jih sicer opisujem, najbolj grobe pa so ščuvanje k vojni, fizičnemu obračunavanju ali linčanju, sovražni govor, natolcevanje in tako naprej do fine montaže televizijskih posnetkov z dogajanja.

OGLASNA PROPAGANDA S potrošništvom se je razvilo tudi ekonomska propaganda ali komercialno oglaševanje, to je prepričevanje kupcev, da nekaj kupijo, da dajo svoj denar za neko blago ali neko storitev ali pa tudi svoj glas za stranko ali politika. Volilni glasovi so oblast, ta pa je denar ali vsaj priložnost za prisvajanje bogastva. Z zornega kota demokracije in svobode javnega obveščanje je najhujše dejstvo 142


Nedokončen in nelektoriran tekst

sodobnega družbenega komuniciranja prav to, da sta se spojila tudi politična in oglasna propaganda. To je že industrija ustvarjanja potreb, želja, celo zavisti in sla po posesu … to je seveda eden od temeljev kapitalizma. Oglaševanje nas spremlja na vsakem koraku, na plakatih, panojih, fasadah, izdelkih, in seveda v medijih. Oglaševanje se je spremenilo v pravo industrijo prepričevanja ljudi, ki je marsikje že prešla mejo agresivnega zavajanja. Vse bolj postaja odlično orodje za spreminjanje ne samo želja in navad, ampak tudi vrednot. Pa ne samo to, oglasna propaganda je tudi zelo hitro odzivno orožje kapitala za izvajanje pritiskov na uredništva. V oglasni propagandi danes delije že več ljudi, kot v klasičnem javnem informiranju. Tem pravimo piarovci. Beseda izhaja je okrajšava za »publick relation« ali PR, po slovensko odnosi z javnostmi, ali dejanko publikami. Nekoč smo se učili da je javnost samo ena, ki pa ima več občinstev ali po tuje publik, a očitno novi »znanstveniki«, ki so prve učbenike začeli prepisovati iz ameriških in so očitno slovenščino zelo slabo obvladali so poenostavili tudi to. Danes piarovce zaposlujejo vsa večja podjetja in razne organizacije zlasti politične. Ti piarovci se pa ne ukvarjajo samo s prepričevanjem javnosti, ampak vedno bolj tudi s prepričevanjem medijev, njihovih irednikov in posameznih novinarjev. Ob tem se razvija celo korupcija, tista prava ali pa komaj opazna. Že to da boš komu (kateri televiziji, časopisu, uredniku ali novinarju) dal kaj kaj več zaslužiti kot drugemu enakovrednemu, je lahko tudi korupcija. Vsi mediji, državni, javni ali zasebni, pač živijo od denarja, tega pa služijo tako, kot jim to dopušča zakonodaja, ki jo sprejemajo politiki. Pri javnih ali državnih medijih, naj bi neodvisnost zagotovila naročnina in dotacije države, o obojemu odločajo politiki, pri komercialnih medijih je popolnoma jasno, da je vse podrejeno profitu. Državnih medijev, ki bi jih vodila vlada, pri nas vsaj formalno nimamo, javni RTV zavod pa je ob zadrževanju rasti ali celo rezanju naročnine in stalnih varčevanjih vedno bolj odvisen od »milosti« vladajoče politike, lastnih prihodkov iz oglaševanja in drugih dejavnosti. 143


Nedokončen in nelektoriran tekst

Oglas ni samo oglaševanje, prenašanje izbranih informacij, torej informiranje, ampak tudi ali predvsem prepričevanje ljudi, da kupijo neko blago, se odločijo za neko storitev, ogled predstave, nekega ponudnika, na volitvah za političnega kandidata, politično stranko. Oglašuje se lahko tudi cerkev, vero, nek svetovni nazor, saj to je pri volitvah najbolj učinkovita in stabilna volilna baza volivcev, iz katere se po potrebi lahko tudi novači fanatike in topovsko hrano. Ločevati je treba neposredno obliko vpliva politike na medije skozi obveščanje, kar se dosega z zakonodajo o medijih in oglaševanju, kadrovsko politiko, nagrajevanjem privržencev ipd. Oglaševanje je zelo kompleksna gospodarska, za nekatere tudi politična in tudi umetniška dejavnost, katere cilj je profit ali oblast. Oglaševanje praviloma temelji na kratkih, jasnih sporočilih, ki so lahko informativnega ali čutnega značaja. Na sprejemnike propagande se vpliva predvsem s ponavljanjem sporočil, ki jih zaznavajo naša čutila in ponavljanjem imen oz blagovnih znamk. Bolj kot jih ponavljaš, bolj bodo ljudem ostala v ušesu in ob priliki jih bodo možgani ponudili kot prvi predlog ali odločitev. Oglaševanje se povezuje tudi z znanostjo in s pridom izkorišča ugotovitve sociologov, antropologov in psihologov, seveda ne v korist potrošnikov ampak profita. Raziskovalci ugotavljajo tudi povezave z zmanipulirano množico, saj naj bi bili prestrašeni ljudje bolj naklonjeni nakupovanju. Psihologinja in avtorica knjige Skrita uganka denarja Katja Z. Istenič trdi, da ljudje kupujejo več, kot potrebujejo, ker so prepričani, da se bodo po nakupu počutili bolje. Prepričan sem, da se prav tako počutijo bolje, ko se odločijo da »kupijo« (sprejmejo) resnico ali ideologijo, ki jim jo »prodajajo« (vsiljujejo) politiki in novinarji. Za oglaševanje skrbijo oglaševalne agencije, sami oglaševalci ali pa jim to uslugo nudijo medijo. Pri oglaševanju se pripravi plan, ki lahko temelji podatkih raznih raziskovanj in izkušenj. Pri pripravi in izvedbi se vključuje različne strokovnjake in celo umetnike. Same propagandne akcije se lahko začnejo tudi z pripravo publik za sprejem njihovih informacij in načrtno izvedbo z raznimi metodami 144


Nedokončen in nelektoriran tekst

in mediji od širjenja govoric do »bombardiranja« bralcev, poslušalcev in gledalcev z njihovimi sporočili. Zagotovo smo se že vsi srečali s pouličnimi prodajalci, prodajalci krame na sejmih, ali pa se jezili na tiste, ki nam trkajo na vrata in nas kličejo po telefonu. Nekateri so celo nasilni, drugi podučeni lažnivci, po večini pa izkušeni manipulatorji, ki vam znajo prodati »mačka v žaklju«. Ljudje pa ne sklepamo samo po besedah in našminkanem videzu, ampak tudi občutku, ali drobnih podatkih ki jih dobimo na pogledu ali iz pogovora s človekom, tako da večkrat ločimo poštenjake in lažnivcev ter lačne od tistih alkohola žejnih. V medijih lahko vidimo samo to kar oglaševalec hoče in žal se to zavajanje s sejma prenaša tudi na medije. Oglaševanje ali ekonomska propaganda je v medijih zakonsko urejena: prepovedano je oglaševati cigarete, alkohol, pornografijo itd. Vse to pa se oglašuje tudi drugače. Oglasni program je ločen od ostalega programa in praviloma ni pod novinarsko presojo, to so izkoristili tudi nekateri politični propagatorji, ki v kakšnem svojem glasilu objavijo laž ali politični konstrukt polresnic in z izgovorom oglaševanja časopisa ponavljajo to laž v obliki oglasa v najbolj poslušanih radijskih ali televizijskih programih. V oglasih se lahko skriva tudi politika, ki je tesno povezana z gospodarstvom. Znano je, da tako Slovenci kot tudi drugi narodi, raje kupujemo svoje prehrambne izdelke, zato nas nekateri tuji trgovci prav zasipajo z propagando za tuje izdelke, vendar zakaj ne za izdelke iz njihove države, ampak iz ZDA in Italije in pri tem je vse v barvah zastav teh držav? Tako se z oglaševanjem izdelkov oglašuje tudi država ali njena politika. Pri oglaševanju gospodarstva, politike in tudi kulture pa gre tudi za „skrite posle«, saj že samo omenjanje imena (firme) opozarja poslušalca nanje in posredno tudi na njihove proizvode ali njihovo politiko. Glasbena industrija živi od radijskih glasbenih programov in kdo bi danes še kupil kakšno knjigo, če o njej ne bi poročali mediji. Tega se nekateri uredniki in novinarji tudi zavedajo, 145


Nedokončen in nelektoriran tekst

in celo svojo uredniško politiko usmerjajo v to. Zelo pogosto lahko opazimo, da so mediji ali pa posamezni uredniki in novinarji bolj naklonjeni komercialnim izdelkom neke države ali firme kot pa drugih, kot npr.: ameriški filmski industriji, angleškim glasbenikom, Coca coli, Iphonu ipd. Kljub raznemu zakonskemu urejanju in omejevanju oglaševanja kot npr.: za alkohol in cigarete še vedno najde niše, ki so lahko še bolj škodljive, kot npr.: pri prehrambni industriji in celo igračah. Veliko se oglašuje na račun zdravja, tako da je tudi več primerov, da so bolni ljudje raje jemali prehranska dopolnila kot pa zdravila. Slednja namreč se ne oglašuje. Še več agresivnosti je do otrok, pred božičem ali novim letom je bolje, da otroci ne gledajo televizije. Ta je otrokom ustvarila nove bogove. Klasični primer je Božiček, ki je kot maskota Coca cole, in je pri nas izrinil tako Miklavža kot tudi Dedka Mraza (sicer pa sta tudi ta dva nekoč služila propagandi za neke ideje). Denar je pač sveta vladar. Pa ne samo denar, tudi politika, njeni vplivni ljudje v svetih in upravnih odborih medijev, postavljenih direktorjih, urednikih in novinarjih, pa tudi nenovinarjih, ki pripravljajo ostali program, zlasti oglasni. Oni to plačajo tudi drugače. Kljub zakonom, pravilnikom in kodeksom, ki urejajo to področje se vedno najdejo luknje, nekatere so celo namerno narejene. Najbolj očitne so zelo politično propagandno obarvane vsebine oglasov za nekatere izrazito politično usmerjene časopise ali pa celo lastno produkcijo. V reklamni spotih se tako neprestano ponavljajo lažne ali dvomljive trditve, ki jih sicer uredništvo ne bi nikoli objavilo, a jih zato njihov nenovinarski »šef«. Plačane spote se lahko in tudi oddaje se lahko opremlja z glasbo, ki ima poseben simbolni vsebinski pomen ipd. Spomnimo se oglasov za oddaje o povojnih pobojih, nemških dokumentarnih oddaj o Vzhodni Nemčiji ipd, ki so jih prav očitno uvrščali kot politično propagando proti levo usmerjenim strankam v času pred volitvami. Tega seveda niso objavljali v volilnih in s iglami označenih bloki, ampak prav takrat, ko je bilo določeni politični strani všečno ali koristno. 146


Nedokončen in nelektoriran tekst

Tako se tudi od »gospodarja privilegirani« oblikovalci oglasnega programa, ki hiši prinašajo program, lahko gredo tudi politične propagandiste. Medtem ko novinarji in uredniki v predvolilnih oddajah s štoparico merijo svojim sogovornikom sekunde, imajo lahko nekateri politiki, ali pa vsaj njihova politična ideologija in propaganda, v drugih programih ali drugih hišah in medijih popolnoma odprta vrata, okna ali pa vsaj špranje. Poslovna vodstva novinarskih hiš, pogosto tako ali drugače pritiskajo na svoje kolege, vodstvene urednike, pa tudi neposredno na posamezne novinarje, da rabijo denar za preživetje. Oglasni prostor ali program, ki se ga je še do nedavnega imenovalo ekonomsko-propagandni s še vedno zvenečo kratico EPP, je vir prihodkov, vendar tudi sestavni del programa. Ta program je praviloma in tudi zakonsko mora biti ločen od ostale vsebine in tudi označen kot propagandni, vendar v praksi ni vedno tako. Pri komercialnih postajah lahko rečemo, da je ves program ekonomskopropagandnega ali komercialnega značaja, ne samo oglasi, saj so lahko tudi dnevnoinformativne oddaje v funkciji doseganja čim večjega profita. Na srečo zakonodaja, novinarski kodeksi, svobodna medijska konkurenca in osveščenost bralcev, poslušalcev in gledalcev prepričajo oz. bolj ali manj prisilijo lastnike, da spoštujejo avtonomijo novinarstva. Jih pa poskušajo zavajati na druge načine. Najbolj prefinjene pa tudi grobe oblike prikrite ali kar direktne pritiske pa si lahko privošči politika v času pred volitvami in referendumi, pa čeprav zakonodaja in razni pravilniki novinarskih hiš posvečajo posebno pozornost prav temu. Vedno več je tudi takoimenovane novinarske prostitucije, pa ne samo zaradi političnih pritiskov, prodanih šefov, šikaniranja itd, ampak tudi iz že omenjenega oblastništva alil čistoenostvavno iz materialnih interesov in razvrednotenja moralnih vrednot. To so uredniki in novinarji, ki oglasno propagando sdrinvajo v svoje novinrsko delo in jo prodajajo kot resnico, objektivno poročanje. Eno takih je ob ameriškh volitvah razkril tudi Weakileaks, ki je prišel do seznama 65 znanih novinarjev najbolj vplivnih novinarskih hiš, ki so bili vabljeni na posebne slavnostne večerje v 147


NedokonÄ?en in nelektoriran tekst

zahvalo za podporo pri volilni kampaniji Hilary Clinton leta 2016. Moje mnenje pa je, da se ti zagotovo niso prodali samo za eno veÄ?erjo.

148


Nedokončen in nelektoriran tekst

Prva komunikacija – stik med Bogom in človekom. Michelangelo Buonarroti: Stvarjenje Adama (Vir: Wikipedia). Poglejte si v kakšni družbi je Michelangelo narisal Boga in koga objema, nato se spomnite na to, da je po ustvaritvi Adama iz njegovega rebra naredil še Evo (ki je zelo podobna tisti osebi, ki jo on sam objema, nato pa je še dovolil, da se zgodi izvirni greh. A ni prav ta zgodba primer načrtnega zavajanja, da je ženska manj vredna in zato podrejena svojemu gospodarju, ... pa tudi da žensko lahko objema samo bog …

149


Nedokončen in nelektoriran tekst

Medijske manipulacije Da nas nekdo vleče za nos smo torej ljudje že zelo zgodaj ugotovili. To smo nadgradili s številnimi reki, kot npr.: eno govorijo drugo delajo, nas hočejo prepeljati žejne čez vodo, samo lažejo se, zavajajo nas, nas hočejo skregati, rabijo denar, hočejo kri in tako dalje. Žal se to počne tudi s pomočjo novinarstva, ki je bilo skozi vso zgodovino glavni borec za svobodo javnega obveščanja, obveščenost ljudi in njihovo osveščenost, iskalec resnice in tudi pravice, … a ne vse novinarstvo in ne vsi novinarji in uredništva – nekatera so že bolj javne hiše kot pa novinarske. Čeprav imamo sedaj neprimerno več svobode, imamo tudi bolj razvite njene zavajalce, zaviralce ali točneje omejevalce. Pri tem seveda ne gre samo za taki imenovane piarovce, ampak tudi posamezne politike, verski kler in organe prisile, ki morajo delovati po ukazih vladujočih oblastnikov in njihovih birokratov. V vseh sodobnih državah, ki se proglašajo za demokratičnedelovanje medijev ureja zakonodaja, vendar to v vsakem primeru tako v pripravi in sprejemanju, kot tudi izvajanju obvladujejo predvsem oblastniki. Manipuliranje z ljudmi je staro, kot naša civilizacija oz. verovanja in politika. Ko so se primitivna verovanja združila z oblastno, se je razvila politika boja za oblast in ohranjanje pridobljenih privilegijev. Preprosto razloženo: poglavar je imel izvršno ali formalno oblast, vrač pa dejansko. Delovati sta morala skupaj, usklajeno in v simbiozi, sicer je prišlo do novega boja za oblast. Z razvojem verstev, je vlogo vračev prevzela duhovščina. Z monoteizmom je duhovščina dobila popolno kontrolo oblasti, ki se je v katoliškem svetu kazala v tem, da je k vsakemu imenovanju kraljev in cesarjev moral dati soglasje papež. S krepitvijo moči držav, kolonializma in nato še nacionalnega kapitala, so se državne oblasti bolj ali manj uspešno tudi otresle te nadvlade, kot npr. v Rusiji in nekaterih drugih deželah s pravoslavno cerkvijo, v Veliki Britaniji z anglikansko, severnih evropskih deželah s protestantizmom. V teh bojih, ki so bili zelo dolgi in krvavi, se je počasi razvila tudi zelo groba verska manipulacija, ki je z razvojem 150


Nedokončen in nelektoriran tekst

države, liberalizma oz. kapitalizma in nacionalnih držav prerasla v nacionalizem. Z razvojem delavskega razreda in marksizma smo dobili še eno novo ideologijo, v boju proti njej pa še fašizem in nato razne deviantne verzije ideologij. Z razvojem kapitalizma in tudi tehnologije so se razvijali tudi mediji, tako kot oblika gospodarske dejavnosti, informiranja in političnega manipuliranja. Veliki osvajalec Napoleon je namreč v vsaki deželi, ki jo je osvojil, ustanovil svoj časopis oziroma izdajo uradnega časopisa v jeziku osvojenega naroda. Cilj teh časopisov ni bil informirati ljudi, ampak jih predvsem prepričevati v ideje francoske revolucije in pravičnost nove oblasti. Te oblike osvajanja so do absurda razvili najprej Mussolini, ki je bil začel svojo kariero kot novinar in urednik, nato pa Hitler in njegov ideolog propagande Goebbels. Slednja sta že odkrila tudi moč televizije. Njihove metode in teorije prepričevanja ljudi so že med drugo svetovno vojno prevzeli zlasti zahodni zavezniki, ki so vse to s pridom izkoristili v ideološkem spopadu z Sovjetsko zvezo znanem kot hladna vojna. V tem času je propaganda postala bojno orožje in dopuščala vse oblike manipulacije. Po nekaterih podatkih naj bi CIA dnevno razširila v javne medije 50 do 100 izmišljenih zgodb. Ljudje na oblasti so vedno vedeli kakšno moč imajo ti, ki obveščajo ali informirajo ljudi. Če jih ne morejo več sami, pa podkupujejo novinarje. Eden od znanih ameriških novinarjev iz afere Watergate Carl Bernstein je v reviji Rolling Stone jasno napisal, da CIA kupuje novinarje tudi za obvladovanje domače medijske arene, osebno pa lahko trdim, da se je to dogajalo tudi pri nas, še več: večina teh nekdanjih plačanih priviligirancev, ki so prej s pomočjo Kosa ali Udbe postali dopisniki v tujini ali šefi, so v času Demosove oblasti še bistveno napredovali. V času razpada Jugoslavije smo lahko zasledili na srbskih in hrvaških medijih popolnoma iste zgodbe le z zamenjavo »hudobnih«. Kot so že priznali nekateri skesanci, niso samo razpošiljali informacij medijem, ampak tudi krepko podplačali nekatere politike in novinarje. Metode iz hladne vojne pa se izvajajo 151


Nedokončen in nelektoriran tekst

tudi po padcu berlinskega zidu, le dopolnjuje se jih stalno z novimi prijemi, spomnimo se »11. septembra« napada na Irak, nove prijeme pri rušenju oblasti in reda v Egiptu, Libiji in drugje v arabskem pa tudi slovanskem svetu, pa klasično stopnjevanja napetosti in vmešavanje v Ukrajini. Hladna vojna se nadaljuj, predvsem Zahoda proti Vzhodu, če ne proti komunističnemu bloku pa proti slovanskemu ali točneje na Zahodu si lahko medijem všeč samo če si enaka njim, njihovim politikom pa če priznavaš njihovo oblast. Zahod je vedno hotel osvojiti Vzhod, to dokazujejo že grške vojne, nato Napoleonova osvajanja, italijanski napad na Jugoslavijo, Nemški na Poljsko in nato SZ. Zelo očiten medijski in primer je bil napad na Rusijo in Putina pred zimsko olimpijado v Sočiju. Takrat so jih obtožili, da preganjajo homoseksualnost, pa čeprav je tako ruska zakonodaja kot tudi praksa neprimerno bolj naklonjena homoseksualcem kot pa na splošno zahodna. To je kasneje analizirala tudi ameriški raziskovalec Brian M. Heiss, ki je tudi s tem primerom dokazal, da je novinarstvo pogorelo na celi črti. Množični mediji so postali orodje množične manipulacije in propagande, pisali so da lahko po tem zakonu ruska policija celo turiste, za katere sumi, da so homoseksualno usmerjeni. Okoriščanje z Olimpijado, ki naj bi bila manifestacija miru, prekinitev vojnih sovražnosti pa še bolj dokazuje dogajanje ob naslednjih letnih olimpijskih igrah v Riu, ko so z obtožbo jemanja nedovoljenih snovi, dopinga, izključili ruske atlete, na paraolimpiadi, ki ji je sledila, pa preprečili nastop vseh ruskih invalidov. To propagandno manipulacijo so seveda z odprtimi rokami povzeli tudi naši novinarji. Ne vsi, ampak dovolj da so to sliko ustvarili tudi pri nas. Mediji, njihovi lastniki in novinarji, so ljudje in so najbolj običajne oblike manipulacije prevzeli kar iz vsakdanjega življenja. Poslušajte pogovore med ljudmi, pa ne samo med branjevkami na tržnici, ampak tudi med pravniki in celo sodniki, ki v času malice in še nekaj časa po njej družno »čakajo« natakarja, da plačajo račun, pa boste slišali kar veliko obrekovanja, raznega nakazovanja na to ali ono, posploševanja ipd. Mediji, pa ne samo rumeni, so iz tega 152


Nedokončen in nelektoriran tekst

naredili pravo profitno industrijo. Namigovanje ali celo obrekovanje se lahko izvaja celo z fotografijo oziroma filmom ali samo z zvokom. Že skladba ali navadna popevka, ki jo predvajajo po pogovoru s kom, lahko namiguje na kaj drugega. Stara vendar še vedno zelo učinkovita oblika manipulacije je tudi ustvarjanje stereotipov (ustaljena in ponavljajoča mnenja). K temu smo nagnjeni tako posamezniki, kot cela javnost in seveda tudi novinarji in mediji, ki jih prav uzakonjajo. Ti so neke vrste nevidni pridevniki ali selo sodbe tako o posameznikih kot tudi narodih in rasah. To da se je z lažnimi ali celo tendencioznimi stereotipi ožigosalo narode in rase se ni dogajalo samo v času fašizma, to ostaja prisotno v ljudeh tudi po vojnah in velikih družbenih spremembah, najboljši primer za to je mnenje Nemcev o lenih Grkih in južnjakih sploh še v času finančne krize po letu 2010. Manipulacije se pogosto uporablja tudi za poveličevanje države, naroda, rase, ideologije ali posameznika. Vsem so dobro znani primeri ustvarjanja kulta osebnosti, vendar mediji to pripisujejo samo drugi strani. Ameriškega predsednika Kennedyja, ki je razširil skrite napade na Vietnam iz Laosa in uporabljal za bombardiranje civilna letala, so mediji uspeli prikazati kot mirovnika. Ameriški »strokovnjaki« hladne vojne so gradili na strahu pred atomsko vojno, razvijali razne teorije o diktaturah in demokracijah, izpostavljali človekove pravice, sami pa ohranjali smrtno kazen. Vedno več informacij prihaja tudi o Cii, Gladiu in drugih, kako so v Evropi organizirali in izvedli številne atentate, da so z njimi povzročali teror in strah pred komunizmom. V Sovjetski zvezi, na Kitajskem in še kje, so proglašali nove države kot ljudske republike, hkrati pa zapirali in pobijali svoje drugače misleče ljudi. Kolikokrat smo slišali o uspehih teh ali pa onih znanstvenikov, ki so razvijali jedrsko tehnologijo. Koliko krat se je in se še govori o posledicah katastrofe v Černobilu, kolikokrat pa o posledicah poizkusnih razstrelitev skorajda 2000 atomskih bomb v zraku, nad ali v zemlji in v morju, da ne govorimo o pesticidih in drugih škodljivih snoveh, ki prinašajo finančno ali pa vojaško nadvlado. To 153


Nedokončen in nelektoriran tekst

je bilo seveda odvisno od interesa velikih, zlasti tistih, ki so imeli v rokah propagandne medije. Na Primorskem smo bili in delno še smo pod dvojnim udarom iste rimo-ameriške strategije demonizacije Slovanov in komunizma ali slavcomunisma tako večine medijev in kot tudi nekaterih slovenskih. Italijanski mediji ne bodo nikoli valili krivde za zgodovinske grehe na svojo vero ali svoj narod, oni so »pozabili« na vse kar so počeli v zgodovini slabega, njihovi politiki in mediji so vse to »umazano že zdavnaj na skrito oprali« in zato pa so vedno ustvarjali »nove hudiče«. Ta strategija je v času hladne vojne postala svetovna. Spomnimo se na tržaškega partijskega sekretarja in stalinista Vidalija ali pa na partizanskega in komunističnega predsednika Italije Napolitana, ki sta nam v razdobju pol stoletja oba očitala barbarstvo. Zelo jasno je torej, da oni dobro vedo, kaj hočejo, pa ne samo pol stoletja, ampak že dve tisočletji. To strategijo smo s katoliško kulturo prevzeli tudi mi, spomnimo se na slavnostne sprejeme in opevanja italijanske okupacijske vojske, ki nam je prinašala kulturo Rima in Vatikana. Ta strategija demonizacije je v nas in nekateri naši politiki in novinarji jo zelo jasno izvajajo, drugi pa so pogosto samo zmedeni saj sploh ne vedo več, kaj je narodni interes Slovencev. Spomnimo se, kako so nekateri politiki in novinarji rušili slovensko in zamejsko gospodarstvo v Italiji. Takrat mi je predsednik deželnega novinarskega sindikata rekel, da so bili članki dveh slovenskih novinarjev največja sramota, kar jih je videl. Za ta dva naša novinarja zagotovo ne, najprej so njuno pisarjenje proglasili za primer raziskovalna novinarstva, nato pa so ju postavili na najbolj ugledne direktorske stolčke. Tako smo Primorci med kladivom in nakovalom iste politike, ki jo izvajajo sosedje in njihovi domači somišljeniki, služabniki, kolaboracionisti. To niso več cankarjanski hlapci, ampak dobro plačani in vsaj pri delu slovenske javnosti »ugledni borci« za delitev naroda, ne pa za svobodo javnega obveščanja. Druga strategija, ki ji nasedamo je strategija rušenja. Vse kar je bilo starega so rušili tako komunisti po drugi svetovni vojni, kot 154


Nedokončen in nelektoriran tekst

tudi demosovci po osamosvojitvi. Rušiti, rušiti vse staro sta govorila tako Kardelj kot Pučnik. Z nekimi razlikama, seveda … Po krajšem povojnem rušilnem obdobju je začela izgradnja in popravljanje napak, po sedanjem lopovskem kapitalizmu pa rušimo še naprej. V času socialističnega samoupravljanja je veljalo pravilo o konstruktivni kritiki, katere cilj je izboljšanje sistema, ne pa rušenje. To pa so si nekateri sekretarji in šefi razlagali, da lahko novinarji kritizirajo vse, le njih ne. (No, tudi danes imamo take sekretarje …) Naši nekdanji politiki so od nas novinarjev zahtevali, da moramo najprej objaviti novico o Titu, pa čeprav je tistega dne Tanjug poročal samo, da je sprejel akreditive nekega novega veleposlanika iz Afrike. Partija je v desetih božjih zapovedih menjala besedo Bog za Tito. Bog ne daj, da si kaj grdega napisal o Titu, partiji ali JLA, tudi o papežu in cerkvi ne. Spomnimo se, da so dopisnika iz Rima dali na sodišče samo zato, ker je zapisal en »bogokleten« stavek italijanske novinarke o papežu. Srbi rečejo: »Ne diraj lava dok spava!« (Ne drezaj leva med spanjem!).

Fotografije in filmi grozot iz Vietnama, so spremenili javno mnenje in prisilili ZDA, da so se umaknile. (Vir: YouTube)

155


Nedokončen in nelektoriran tekst

Fotografiji grozot iz proruskega dela Ukrajine, zažig protestnikov v Odesi in očeta, ki nese mrtvo hčerko po napadu na Slaviansk, ki so jih zahodni mediji skorajda ignorirali. So se spremenile samo razmere v svetu ali samo v uredništvih?

V času »rušenja komunizma« so se medijske manipulacije prav spodbujale in celo nagrajevale Takrat so se pojavili novi ideologi, ki so trdili, da je, če hočemo kaj spremeniti, treba porušiti vse kar izhaja iz prejšnjega političnega sistema, vse staro, seveda od temeljev dalje. Začelo se je v uredništvih, pri ljudeh, delitev na vaše in naše, pa seveda kameleone. (Pri nas na partizane in kolaborante.) Nekih novih pisnih navodil o vsebinski usmeritvi uredništva ni bilo, razprav in soočenj mnenj še manj. Ob tistih demokratičnih floskulah o uravnoteženem poročanju, obeh plateh, svobodi javne besede itd., so se v ozadju novinarskega dela pojavljala neka nepisana navodila, ki so dišala po že starih dognanjih ameriških sociologov, pa tudi naših politologov in obramboslovcev, ki bi jih strnil v naslednje točke:  Ruši vse. Razbijaj mite o družbi kot skupnosti, tovarištvu, družbeni pravičnosti, morali. Poveličuj posameznika, ustvarjaj atomizirano množico od medijev odvisnih posameznikov. Ustvarjaj politične in mnenjske zvezdnike, dviguj jih v oblake, predstavljaj jih za nove nezmotljive preroke. 156


Nedokončen in nelektoriran tekst

 Ustvarjaj sovražnike države, naroda, vere, kulture, če je treba tudi lastne oblasti. Za te so zlasti primerne razne manjšine, že zato ker so v manjšini in dejansko niso nevarne.  Laži se: Po možnosti izberi veliko laž in jo ponavljaj, ob tem pa trdi, da se lažejo drugi. Ne priznavaj, da se lažeš, če ti pa že dokažejo, se opraviči in jo ob tem ponovi, ter daj vedeti, da je možna.  Izkrivljaj realnost, zamegljuj resnico, zanikaj dejansko stanje, ustvarjaj dvome v vse, celo jasne dokaze in podatke. Zamolči to kar ti ne koristi in na vse načine zavajaj ljudi. Za vse napake, nepravilnosti, nepoštenje in druge negativnosti obtoži svoje nasprotnike, prejšnji sistem in prejšnje vodilne. Če pa se to ne da, pa posplošuj na vse, brez upoštevanja vzrokov in tehtanja posledic, celo z zamegljevanjem le-teh in ustvarjanjem dvomov. Ljudem operi možgane.  Ustrahuj ljudi, ni važno s čim, pomembno je, da so prestrašeni, da dobijo občutek ogroženosti in organiziraj se kot da jim boš lahko le ti lahko rešil.  Ustvari svoje skupine pritiska, moči in mreže, ki bodo krepile tvojo moč in po potrebi ustrahovale ljudi ali pa jim nudile občutek varnosti.  Ljudem ponujaj nebesa na zemlji, svoje najzvestejše »vernike« pa nagrajuj z denarjem, položajem, častjo ali vsaj iluzijo in vero. Koliko grdih besed so takrat naši mediji zapisali ali povedali o prejšnjih politikih, sistemu, odnosih, o vsem. Ljudje so to sami v svojih glavah na osnovi lastnega znanja in izkušenj sortirali in vrednotili, temu verjeli ali pa ne. Zgodovina Jugoslavije se je začela šele po drugi svetovni vojni, Slovenije pa z demonstracijami na Roški 1988. Vsi ti dogodki so imeli svoje vzroke in posledice, žal tudi razmah novinarskih manipulacij, ki se še danes skrivajo v vsakodnevnem novinarskem delu. Pri manipulacijah se pogosto uporablja rezultate psevdo znanstvenih raziskav, zlasti tistih, ki jih naroča tržno gospodarstvo ali politika in razne statistične podatke. Rezultati empiričnih 157


Nedokončen in nelektoriran tekst

raziskav že same po sebi zvenijo zelo objektivne, vendar tudi tu se moramo vprašati, kdo jih je naročil ali plačal, kdo jih je izvedel, kakšen je bil vzorec in predvsem kakšen je bil njihov namen. Podobno je s statistiko. Že na fakulteti sem slišal, da je statistika »največja kurba politike«. Res je, da prostitutke in prostitute srečamo povsod in v vseh obdobjih razvoja človeštva, vendar znanost, ki je je lahko prav tako ena izmed takih kurb (državi, kapitalu, oblasti, vojski, policiji), nas uči, da temu ni tako. Celo zdravi razum nam pove, da je le teh, ki prodajajo svoje telo za denar manj kot en odstotke, veliko veš pa je tistih, ki prodajajo za denar, ne samo svoje pošteno delo ali znanje, ampak tudi neznanje, pokvarjenost, zle namene, uničevalno in ubijalsko moč.

DELI IN VLADAJ Pravilo Divide et impera izhaja že iz antičnega Rima. Takrat ni pomenilo samo deli narod, skregaj ljudi med sabo, in vladaj, ampak deli oblast in vladaj. Na nek način pa gresta oba pomena še vedno skupaj. V novejši zgodovini smo ga zelo hudo občutili tudi Primorci, ko so velike okronane glave Evrope in mogotci Američani s tajnim londonskim paktom podelili italijanskemu kralju naše kraje zato da bi izdal svoje zaveznike in prestopil na njihovo stran. Danes ni več takih kraljev, ki bi delili ozemlja in ljudi, so pa patriciji kapitala in tribuni posameznih strank, ki lahko vladajo kar iz domačih foteljev, prav s pomočjo delitve ljudi, ki jih prepričujejo v eno in edino resnico, ideološko, zgodovinsko, versko, narodno ... Danes je dovoljeno vse, tudi skrunjenje grobov za interese dnevne politike. Danes bi ta rek Deli in vladaj bolje razumeli v njegovem novem pomenu, deli ljudi, volivce, in vladaj; sej strah, dvom, nestrpnost, sovraštvo, zavajaj in množice z lažmi, zasvajaj jih z obljubami in utvarami, utrjuj svoje vrste, ustvarjaj svoje bojevnike, ruši avtoriteto oblasti, sodstva in moralnih vrednot. Ko prideš na 158


Nedokončen in nelektoriran tekst

oblast, pa deli po starem in novem, ter vladaj. Lahko rečem, da je trditi, da smo razdeljeni, že samo po sebi politično dejanje delitve ljudi. Danes pred novimi tiranijami (razen diktaturo kapitala) ščitimo z demokracijo, ki temelji na strankarskem parlamentu in pravni državi. To strankarsko demokracijo se lahko zelo hitro preglasi z preglasovanjem, pravno državo pa se izniči z rušenjem avtoritete pravnih institucij. Vse to je bilo v zgodovini že večkrat preizkušeno, še najbolje v času fašizma, a danes se govor predvsem o nacizmu kot antisemitizmu … tudi zato, da se zamegli njegov pravo bistvo. Kako je to možno? Ker strankarska demokracija ni prava demokracija suverenih državljanov, ampak volivcev, ki so svojo suverenost, ali oblast, prenesli na stranko. Še huje, na vodstvo stranke. V političnem in pravnem sistemu, ki ga imamo pa ni nujno, da si vodstvo to oblast prisvoji, ampak že sistem tako deluje, da vodstvo je oblast. Vodstvo dobi vlado, ministrstva, kontrolo bank, represivnih organov in kar je v tem primeru tudi kontrolo nad mediji in manipulacijami. Seveda vsi tega ne znajo enako izkoristiti. Po osamosvojitvi Slovenije, ko je novinarstvo začelo peti slavo zveličavnemu liberalnemu kapitalizmu, se je najprej začelo rušiti stare novinarje in urednike, prav tiste, ki so izpeljali to demokratizacijo in osamosvojitev z vojnim programom vred. Nato so razvrednotili institucijo predsednika države, za njim parlamentarni sistem in institucijo poslanca. Istočasno ali še pred tem so počistili policijo, koliko odličnih izkušenih kriminalistov so upokojili! Z raznimi pravilniki so zaprli inšpekcijske in davčne službe v pisarne. Lotili so se celo stabilnega sodstva, ki je do takrat imelo zelo visok ugled, razen pri nepridipravih in oblastnikih, a ti so novinarje in urednike, ki tega niso sprejeli, začeli šikanirati, in odstavljati. Če navedem samo primer Radia Koper: za direktorje so nam prav politiki Demosa začeli postavljati ljudi, ki so bili v preteklosti zelo povezani z JLA, celo zadnjega sekretarja OO ZK, tehnika z osnovno šolo, najbolj plačane novinarke pa so postale tiste, ki niso bile sposobne končati drugega letnika fakultete ali pa celo ponaredile potrdilo o diplomi, vse novinarje starejše od 60 let 159


Nedokončen in nelektoriran tekst

so nas s prevedbo plačnega sistema premestili na v povprečku skoraj tri razrede nižje vrednotena delovna mesta, kot so jih dali mlajšim od 30 let, prav tako so vse, ki smo podpisali izjavo proti cenzuri, pa da ne naštevam še vsega ostalega, tudi veliko gršega. To je bil čas, ko so v naši družbi klientelizen, nepotizen in korupcionizem postali že vrednota politične, gospodarske in celo strokovne sposobnosti. Vmes so seveda rušili tudi zdravstvo in šolstvo, dve področji na katere smo bili prej zelo ponosni, sa je bilo naše zdravstvo med najboljšimi v Evropi, naši diplomanti pa zelo uspešni in iskani tudi v tujini. To se je najuspešneje počelo z negativno kadrovsko selekcijo, v kateri je bila lojalnost šefom in politični opcijo pomembnejša od stroke, navzdol pa je opravilo kar samo Petrovo pravilo. Rušiti se je začelo tudi zgodovinske vrednote. Prav zgodovina, ali to kar se je dogajalo v preteklosti je najlažje izkoristiti za delitev naroda. Preteklosti se zlasti poslužuje desnica, levica je vsaj v preteklosti bolj gradila na oblakih prihodnosti, obljubljala je socializem in komunizem, popolno, enakost, pravičnost in enakopravnost, kar naj bi bilo možno doseči že v času našega življenja. Vere trdijo, da je to možno šele po smrti. Pri narodu, kakršen je naš, ki je v preteklosti doživel strahotne vojne, izdajstva in maščevanja je to zelo enostavno. Ugotovitve zgodovinarjev in pisana zgodovina ne pomaga veliko, tudi propaganda medijev, ljudje pse informiramo tudi z ustnim izročilom, in če je to podprto s čustvi in dokazi, lahko takim informacijam prej verjamemo kot drugi. Ob tem pa je treba poudariti, da naši predniki, posamezno in tudi skupinsko gledano, niso doživeli obeh plati, ampak samo eno. Številne rane so še odprte pa tudi želje po maščevanju, katerim je treba dodati interese strank, pa tudi velikih gospodarjev in držav. Treba je sejati dvome v resnico, pri tem pa je še vedno najbolj učinkovita teorija o uporabi laži.

160


Nedokončen in nelektoriran tekst

Ko danes govorimo o krizi vrednot se moramo spomniti na tiste čase, ko so nekateri rušili vse, da bi si lahko čim več prisvojili, celo prevrednotiti zgodovino in prikazati svoje politične predhodnik, kolaboracioniste in narodne izdajalce kot borce proti komunizmu. Ljudje, ki so prej v tem komunizmu živeli pa so vedno bolj spoznavali, da je bilo prej neprimerno več poštenja, pravičnosti in celo demokracije, pa čeprav ali pa prav zato, ker se je imenovala samoupravna.

161


Nedokončen in nelektoriran tekst

PRANJE MOŽGANOV Najstarejši pripomočki za pranje možganov so nekoč bile pravljice in zgodbe ter razni verski obredi. Kmalu pa se je kot najbolj učinkovita pokazala filmska industrija, šele nato množični mediji, zlasti televizija, ki je tisto magijo filma prenesla v dnevno sobo in celo spalnico. Ne gre samo z austvarjanje nekih stereotiv ampak nove oz. »edino pravilne« odnose med ljudmi. Bogati se poročajo z bogatimi, slavni s slavnimi, ali pa kvečjemu bogataši s slavnimi lepoticami, reveži pa samo med seboj. Bogati in slavni ne poročajo revežev, kvečjemu kdo izmed njih zasužnji kakšno revno lepotico, kot svojo priležnico ali prostitutko. Da revež poroči bogatašinjo, lepotica pa zver, pa je samo Hollywoodska propagandna utvara, ki pa je skorajda vse človeštvo. Sodobna pravljica za reveže, da bodo verjeli njihove laži o pravičnosti tega sveta. Od pamtiveka tudi vemo, da je bilo rezervirano le za bogate ljudi in izbrane sloje, danes pa je izobraževanje usmerjeno samo praktičnemu funkcioniranju sistema – ljudem niso potrebne informacije ali znanje, kako sistem deluje in tudi ne zakaj, ampak samo tisto, ki ga sistem rabi za svoj obstoj in razvoj. Ena izmed samodejnih oblik pranja možganov ali poneumljanja je že ogromna ponudba informacij, prava poplava. Vsak dan jih dobivamo vedno več in že zdavnaj smo jih prejeli toliko kolikor bi si jih lahko zapomnili tudi tisti z najboljšim spominom. Včasih imam občutek, da naš spomin teh medijskih informacij deluje tako vedro v katerega stalno teče voda in istočasno se nato iz njega preliva. V njem ostajajo le naši osebni spomini, ki kot kamenčki obležijo na dnu, ali pa po vrhu plavajo kot jabolko, ki ga ta voda, ki priteka ne more odplakniti čez rob. Nekoč smo ugotavljali, da na svet gledamo evropocentristično, vendar danes postaja tudi naš ameriko-centrističen. Oni nam danes prikazujejo ves svet samo s svojega zornega kota. Nekateri novinarji to opravičujejo z njihovo kulturo, razvitostjo a menim da bi jih morali bolj z zornega kota moči, zlasti kapitalske. 162


Nedokončen in nelektoriran tekst

Drugi trdijo, da zahod ne pozna kulture vzhoda ali Afrike in zato gledajo na vse samo s svojega zornega kota. Pa še kako dobro poznajo, ne samo njih, ampak tudi nas, ki nasedamo njihovim informacijam. Novinar izraelskega dnevnika Haarec Gideon Levy trdi, da so tudi novinarji, tako desni kot tudi levi krivi za to kar se dogaja na okupiranem območju. To prostovoljno sodelovanje pa je del »pranja možganov«, katerega posledica je popolna dehumanizacija Palestincev v očeh Izraelcev. Kako so nam oprali možgane je najbolj razvidno tudi iz našega odnosa do drugih kultur, ras, ver, narodov. Ne gre za neznanje, ampak za opranost naših možganov. Res ni tako globoka, kot je bila v času pred drugo svetovno vojno, ko so lahko ideologi fašizma in nacizma popeljali človeštvo v najhujšo morijo vseh časov. A se ni ta začela prav v Afriki z osvajanjem kolonij, kjer je bilo ubijanje ljudi druge barve enako kot živali. Šele nato so to razširili še na druge, zlasti pa na Jude in Slovane. Poglejmo današnji odnos naših medijev do Afrike in Latinske Amerike, Kitajske, Arabcev oz. muslimanov pa tudi do Rusov in drugih Slovanov. Gre tu samo za širitev demokracije, višje kulture, večjega znanja, prave vere, boljše morale? Pomislite in pobrskajte po spominu, kdaj ste prebrali ali po televiziji videli kakšno pozitivno zgodbo o Afriki, o tamkajšnjih ljudeh, njihovi kulturi! Nikar ne recite: »Da, o Pedru Opeki!« To ni zgodba o Afriki, to je le slavospev velikemu dobremu človeku naše rase, kulture in predvsem vere, ki si povsem zasluži vsa priznanja. Mogoče ste se sedaj spomnili na Nelsona Mandelo, o njem so mediji res veliko poročali. Poročati so začeli, ko je bilo to že neizbežno, pri tem pa so spretno prikrivali zelo pomembne informacije in prikrojili njegov lik, tako da je koristil predvsem njim. Najboljši dokaz za to je, da so v svojem poročanju ves čas skrivali, da je bil prepričan in aktiven komunist in ki je kot član centralnega komiteja Komunistične partije Južne Afrike postal tudi član oziroma vodilni človek v Afriškem nacionalnem kongresu, to je stranki, ki je združevala druge organizacije ali točneje južnoafriško ljudstvo v 163


Nedokončen in nelektoriran tekst

demokratičnem boju za svobodo . Zakaj so to skrivali celo ob njegovi smrti? Ker bi njegov lik zanikal njihove interese in laži!? Nekoč smo govorili tudi o evropocentrizmu. Ta se je rodil, ko je bil »središče sveta« stari Rim nato pa Vatikan. Takrat so se najbolj pomembne informacije širile po svetu v latinščini. Z Napoleonom so se diplomati začeli pogovarjati v francoščini. Danes je središče sveta Amerika, katerega koncentrat je New York. Njihovo svobodo simbolizira Kip Svobode, ki so jim ga zgradili in postavili Francozi, v osnovi pa izhaja iz grške mitologije. Tudi izvirna statua, na kosnovi katerega je bil izdelan, je v Parizu. Za velike in močne kultura ni pomembna: Stari Rim je le pokradel in si prisvojil etruščansko, grško, egiptovsko in judovsko kulturo, celo njihove bogove, podobno tudi ZDA. Amerika je le posrkala evropske in azijske znanstvenike in kulturnike, svojin razen filmarjev in igralcev skorajda nima, sploh pa ne takih kot so Mozart, Beethoven, Čajkovski, Shakespeare, Tolstoj, Tesla, Einstein … pa da ne naštevam naprej. (Seveda so tudi oni potomci te kulture, vendar oni so to kulturo zapustili in se opredelili za avanturo, revolver in zlato.) Uničila je kulturo in verovanja avtohtonega ameriškega prebivalstva in uvozila tuja božanstva. Danes pa kljub temu komuniciramo v angleščini, v jeziku narodov, ki imajo največ kapitala, letalonosilk in atomskih bomb. Seveda tudi lastništvo največjega števila televizij, novinarskih agencij in informacijskih satelitov. S pranjem možganov se srečujemo odkar so oblastniki poskušali obvladati ljudi z ideologijami, ki temeljijo na izmišljotinah, lažeh in utopijah. Temu rečemo tudi indoktrinacija. Najhujše primere poznamo iz časov boja katoliške cerkve proti reformaciji in pa utrjevanja nekaterih diktatorskih režimov po socialističnih revolucijah. Indoktrinacija je seveda polnjenje možganov, pranje pa je brisanje uskladiščenega znanja, zavedanja, lastne kulture … torej priprava možganov na nove informacije, nove vrednote in nazore ali prepričanja, to je na indoktrinacijo. To se še najbolj učinkovito 164


Nedokončen in nelektoriran tekst

opravlja, da se to prisanje in polnjenej dogaja istočasno: najprej nekaj razvrednotiš, nato ponudiš novo vrednoto. Svojevrstno pranje možganov je skozi zgodovino doživel tudi ves slovanski svet, zlasti pravoslavni. Ta je s strani zahodnega katoliškega sveta izpostavljen verskim propagandnim manipulacijam že tisoč petsto let, saj je stalno prikazovan kot manjvreden. V zadnjih sto letih pa se je temu pridružila še protikomunistična propaganda, ki je prav tako bila povezana z slovanskim svetom (slavocomunismo). Tako Nemci, Avstrijci in Italijani so razvili prave sisteme načrtnega pranja možganov Slovencem, kar se je najbolj pokazalo v času fašizma, saj je bilo eno nemško življenje vredno deset slovenskih, italijanski fašisti pa so lahko na naše ljudi in celo otroke nekaznovano streljali, pa čeprav so se sami hvalili, da je njihova država in družbe veliko bolj razvita od naše. Ta manjvrednostni kompleks so skupaj z malimi koristi izdajalcev spretni izkoriščali razni kolaboracionist. To je marsikateremu Slovencu opralo glavo do take stopnje, da je prevzemal njihov jezik in narodnost, ali pa začel s temi zavojevalnimi narodi »višje« kulturo celo sodelovati pri njihovi etnocidni politiki. Katoliška kultura, kljub izredno pozitivnemu kristusovemu nauku, izhaja iz imperialistične in večvredne rimske in judovske kulture, ki je skozi vso svojo zgodovino osvajala tuje dežele, kar pa za slovanske dežele ne moremo trditi, saj se je pravoslavna vera širila z razvojem narodov ne pa s križarskimi vojnami in konkvistadorstvom. Na veliko se je pralo možgane po padcu Vzhodnega bloka. Slovenci smo lahko po nacionalni televiziji gledali cele serije nemški filmov, ki so bili narejeni za pranje možganov Vzhodnim Nemcem. Pa naj omenim samo še poseben izbor vsega ameriškega propagandnega gradiva, ki ga prej nismo videli, v katerem smo lahko spoznavali »pokvarjenost« Rusov pa tudi njihovih prijateljev Belorusov in Srbov. Njihovi obrazi so kazali zelo podobne izraze kot tisti z nacističnih plakatov o »podljudeh«. V državah nekdanjega vzhodnega bloka se je pralo vse kar je bilo povezano z komunizmom in ustvarjalo novo sovraštvo proti Rusom, saj te s 165


Nedokončen in nelektoriran tekst

padcem berlinskega zidu niso mogli podrediti svojim političnim ali točneje gospodarskim interesom. To pranje možganov bi lahko imenovali tudi lustracija razuma. V teh deželah je bilo dovoljeno vse, celo obujanje izvirnega fašizma, najboljši dokaz za to je bila evropska toleranca do obujanja fašizma ob razpadu Jugoslavije, katerega vrhunec je pokol v Srebrenici, do politike madžarske stranke Jobbik in ukrajinske Svobode. Pravzaprav vse dogajanje v Ukrajini, pa tudi odnos do beguncev v času begunske krize – ne toliko tisti na zahodu, kot na vzhodu, prav v državah, kjer so opravljali lustracijo komunizma. So komunizem lustrirali s fašizmom? Z osamosvojitvijo Slovenije so »osamosvojitelji« kar brez povprašat izpeljali tudi rušenje starega družbeno-političnega sistema. Za izvedbo le tega je bilo treba tudi rušiti stare družbene in moralne vrednote, pa še marsikaj, kar ni tema tega teksta. V to novo rušenje vrednot so se aktivno vključilo kar nekaj novinarje in še več novih povzpetniških urednikov. Rušilo se je tudi znotraj novinarskih hiš, starejše se je šikaniralo, mlajše zaposlovalo s pogodbami za mizerne plače in za določen čas. Če si bil na odgovornem mestu in tega nisi sprejel, »so te umaknili«, če pa te niso mogli so uporabili druge metode. Meni osebno so na ukaz nekega velikega slovenskega »demokrata« grozili s pretepom, na sestanku nekih drugih političnih »demokratov«, pa so zahtevali moje streljanje. Slovenci nimamo več nobenega golega otoka, delavnih taborišč pa si niso upali postavljati, zato vse sile usmerili na pranje možganov preko medijev in s pomočjo njih. Ker se nekaterim novinarjem možganov ne da oprati, so začeli z zelo očitnim ustrahovanjem, ki pa ga je ambiciozni del novinarjev hitro razumel kot opomin ali pa svojo priložnost. Pri uporabi zastrahovanja je neprimerno bolj učinkovita politična desnica, kar se je pokazalo že v zgodovini, da so bili vedno pripravljeni uporabljati najhujše oblike ustrahovanja od križanja pa do holokavsta. Z osebnimi izkušnjami sem ugotovil, da so se prav tisti »najbolj žleht« in »sluzavi« oblasti željni ljudje raje opredeljevali za desnico kot pa levico, zlasti tisti, ki so že prej v enopartijskem 166


Nedokončen in nelektoriran tekst

sistemu iskali svojo priložnost uspeh v Zvezi komunistov ali pa moč v Službi državne varnosti in Protiobveščevalni službi JLA. Prav številni izmed teh so prvi obrnili zastavo in se pridružili novi desnici, ki je obljubljala red, moč, denar in oblast. Desnica zna bolje nagrajevati svoje privržence, kot pa sedanja intelektualna levica, tiste nekdanje delavske pa že dolgo ni več. Po osamosvojitvi se je kot oblika pranja možganov ponovno pojavila politična stigmatizacija, ki so jo prevzeli tudi nacionalni mediji. Najbolj očiten »krvavi madež« je dobil prav najbolj vplivni človek, to je kar trikrat neposredno izvoljeni predsednik države (prvič še kot predsednik predsedstva SRS). Tako smo dobili Kučanov klan, vsemogoče Murgle, strice iz ozadja, udbokomuniste itd. Danes so najbolj očitne razne oblike pranja možganov pri spreminjanju »resnice« iz zgodovine, celo tiste bližnje, ki smo jo sami doživljali. Mediji in množična kultura nas vsak dan zasipajo z raznimi nepomembnimi informacijami, lažmi, delnimi resnicami, posameznimi primeri, ki ponavljajo podobne zgodbe, tujimi emocijami, pa seveda tudi tujim domoljubjem, fanatizmom, simboli, demonstracijami moči in na začetku, vmes in na koncu še s strahom … K temu je treba dodati tudi rušenje moralnih vrednot; včasih je izdajstvo naroda veljalo za enega največjih »grehov«, danes so nekateri postali »svetniki«. Naši sosedje Italijani so številne vojne zločince celo oklicali za vojne junake, pa ne samo tržaškega krvnika Gaetana Collottija. enako se dogaja pol stoletja kasneje v Ukrajini, kjer so celo vojnega zločinca Stepana Bandero razglasili za največjega nacionalnega junaka. To se ne zgodi kar tako, pred tem morajo mediji oprati ljudem spomin. začnejo z uporabo netočnih besed, kot npr, da so partizani 1. maj 1945 okupirali Trst. Kako naj domači partizani okupirajo Trst, če je pri njegovem osvobajanju sodelovalo več tisoč Tržačanov, ki so bili vključeni v enote Komande mesta Trst, delavske bataljone, ki jih je organizirala tržaška OF, pa da ne omenjamo tiste Primorce, ki so sestavljali prekomorske enote in 9. korpus. Ob ukrajinski vojni se prav tako redno uporablja, sa so ruski separatisti okupirali 167


Nedokončen in nelektoriran tekst

Donetsk. Saj ti separatisti so ljudje iz teh krajev, so tisti ki so se tako kot Slovenija hoteli ločiti od drugega večjega naroda, ki jih je zatiral. Koko je sedaj pravilno: Slovenci smo svojo republiko osvobodili, Rusi pa so svojo okupirali. Samo zato ker so Rusi ali tudi zaradi česa drugega. Vse to se v medijih ponavljaja v nedogled, do popolne zasičenosti. Zakaj? Zaradi rahljanja spomina, nato pa temeljev naroda, njegove zavesti, enotnosti, prepričanja in vere v lastno moč, pa tudi moralnih vrednot in vsega kar temu sledi ter sloni na spominu. Ko vse postaviš v dvom, lahko lažje manipuliraš z razdrobljenimi in zmletimi množicami tako kot hočeš, zlasti če temu dodaš nekaj zvezdništva ali celo kulta osebnosti, kruha in iger ter čustvenih emocij. Potem sta tvoja tako čast in oblast ter seveda denar. Nekateri primeri so že tako nasilni, da bi jih lahko primerjali z ideološkimi posilstvi, pri katerih so najbolj aktivni razni spreobrnjenci in narodni izdajalci, in razni z željo po hitri oblasti obsedeni ljudje, ki postajajo vedno hujši fanatiki. Na to nas opozarjajo nekatere ameriške univerzitetne raziskave obnašanja »zapornikov«. Pri nas imamo zelo jasen primer izživljanja enih zapornikov z Golega otoka nad drugimi. To je možno ker je bilo tu poleg pravega cveta malih oblastnikov komunistične partije, ki je zaradi lastnih interesov upal na zmago Stalina tudi veliko nedolžnih po krivem zaprtih ljudi. Prav ti oblastniki so potem tu prav tekmovali med seboj, kako bi drug drugega huje prizadeli in ponižali, da bi se izkazali pred pazniki oz zmagovito Titovo stranjo. Zgodovino se lahko potvarja z izpostavljanjem samo negativnih ali pa pozitivnih primerov. Tako na primer številni naši novinarji čas nekdanje Jugoslavije enačijo z oblastjo Udbe, ob tem naštevajo samo njene grehe in celo pozitive primere obrambe države ali domovine enačijo s kriminalom, po drugi strani pa vedno zamolčijo samoupravljanje, kot obliko delavske souprave, odlično zdravstvo, šolstvo socialno urejenost države, samooskrbo ipd pa tudi njen mednarodni ugled. Ob tem pranju možganov pa prav ti novinarji pogosto trdijo, da so prav oni ali edino oni objektivni. 168


Nedokončen in nelektoriran tekst

Posebno, slovensko obliko manipulativnega pranja možganov, lahko zaznamo ob katoliških praznikih. Kot da smo vsi Slovenci najbolj verni katoliki, pa ne samo verni, ampak tudi fanatiki. Kdo je dejansko v Sloveniji na oblasti se torej pozna, jim večina novinarjev, zlasti urednikov, leze v rit. Kmalu po osamosvojitvi Slovenije je neka novinarka v TV Dnevniku nacionalne RTV hiše poročala o pripravah na božično noč in že v uvodu podala trditev »ko v času komunizma otroci nismo smeli k polnočnici«. To lahko razumeš, da je otrokom bilo prepovedano hoditi na polnočnico. Ker pa sem sam osebno lahko vedno šel, in mi od mojih nihče ni nikoli branil, pa dobro vem, da so bile cerkve še bolj polne kot danes, sem ob tem razumel, da je bil kdo od njenih staršev »komunist«, ali točneje član partije iz koristi ne pa prepričanja, in je v bojazni, da bi mu to škodilo pri napredovanju, svojim otrokom prepovedal v cerkev. Jabolko ne pade daleč od drevesa, po zamenjavi direktorja je napredovala v urednico. Podobne lahko vseskozi poslušamo in gledamo še danes. V dnevniku neke komercialne televizije, je neki mladi novinar, ki je Jugoslavijo najbrž doživel še v plenicah, na božični večer, v poročanju o prazničnem vzdušju povedal trditev, »da je bil v Jugoslaviji božič javno prepovedan«. Res je, da takrat ta praznik v državi treh antagonističnih veroizpovedi, ni bil državni, ampak le intimni praznik vsakega posameznika, njegove družine ali družbe, vendar prepovedan pa ni bil, v zadnjem obdobju je bil celo dela prosti dan. Osebno sem kot novinar Radia Študent že za njegov prvi božič leta 1969 pripravil s polnočnice v ljubljanski stolni cerkvi, ki je bila nabito polna, skoraj enourno reportažo in to z vsem spoštovanjem do vernikov, pa nisem šel nikamor zna zagovor in točno deset let kasneje so me še za odgovornega urednika Slovenskega programa radia Koper postavili. Res se veliko laže o tistih časih, marsikaj je bilo napak, vendar tako kot sedaj, bolj zaradi posameznikov, kot pa ideologije. Po dogodkih 11. septembra je »moderno« govoriti o terorizmu. Tako se tudi pri nas na veliko govori in išče tudi krivce za državni terorizem nekdanje Jugoslavije v Nemčiji in Avstriji, kjer 169


Nedokončen in nelektoriran tekst

naj bi ubili enega ali dva emigranta, pri tem pa se sploh ne pove, da so se tam zbirale in organizirane skupine ustašev iz Avstralije in drugih koncev sveta, ki so izvedli številne atentate in celo vdore oboroženih specialcev, zaradi katerih je izgubilo življenje ogromno nedolžnih ljudi. Kdo je bil terorist? Dragi moji novinarji, nehajte se lagati in ko poročate uporabite tudi svoje možgane. Pobrskajte po njih in mogoče boste našli tudi podatek, da je v nekdanji Jugoslaviji živelo veliko narodov in ljudi različnih verstev, katoliki pa so bili šele na drugem mestu. Vero in tudi verske praznike pa so nacionalisti pogosto izrabljali za netenje nestrpnosti. Pomislite na vojne po razpadu Jugoslavije. Širjenje laži je tudi greh. A ni to manipulacija tudi s temelji krščanske morale, okoriščanje z večnimi simboli ljubezni, rojstvom in svetlobo, ter mirom. Je mar ko gre za »naše« interese dovoljeno okoriščanje tudi s takim praznikom. Svetohlinstvo in licemerstvo oz. hinavščina, so skrunitev osnovnih izročil vsake vere. To je manipulacija s potrošništvom, ko se cerkev sprostituira s kapitalom in negira vrednote vere, da lahko okrade celo svoje vernike. Ne recite, da pretiravam: spomnite se na pornografijo v programih T-2 in oba »zvona« slovenskega cerkvenega kapitala. To kar naši mediji, zlasti TV, počnejo ob Božiču je huda oblika pranja možganov. Nekoč smo po vzgledu gulaga poznali prevzgojo na Golem otoku, a ta je bila le za državo nevarne posameznike, sedaj gre za množično obliko, svetovno, ki ga izvaja ameriški kapital preko svoje filmske industrije. Danes je poleg nekaterih politikov, ki to počnejo iz svojih interesov ali celo bolestnega prepričanja, v to vključen ves svetovni kapital, ki hoče v enem mesecu zaslužiti več kot prej v celem letu. Slovenski mediji, kakor tudi večina so po razpadu Jugoslavije in s tem tudi Tanjuga, ki je bila ena najboljših novinarskih agencij na svetu, saj je v času hladne vojne med Vzhodom in Zahodom vedno bila kot agencija voditeljice neuvrščenih držav vedno glasnik tretje resnice v vlogi tretje plati resnice, ob nerazviti lastni nacionalni agenciji in želji po priključitvi EU in Natu, postali odvisni od prevladujočih zahodnih agencij. To se pozna tudi v poročanju ali 170


Nedokončen in nelektoriran tekst

odnosu slovenskih medijev o dogajanju po svetu, npr.: poročajo skorajda o vsaki nevihti v Ameriki. Žal pa ne samo o vremenu ampak predvsem o njihovih željah po nadvladi sveta, prevzema se vse politične propagandne priprave za politične, gospodarske in tudi vojaške pritiske na države, voditelje ali politične nasprotnike. Kar je najhuje tudi njihovo nerazumevanje drugačnih kultur in nestrpnost do tistih, ki nočejo prevzeti njihovih vrednot ali točneje kapitala. Naši mediji skorajda v celoti nasedajo njihovi propagandi proti tistemu muslimanskemu svetu, ki hoče ohraniti svojo avtonomijo. Veliko negativizma se zliva tudi po Kitajski, vendar ta se je s svojo izredno pridnostjo in inovativnostjo tako dvignila v očeh ljudi, da ti napadi nanjo prav sprožajo povratni učinek. Je pa za tovrstne napade primernejši slovanski svet, saj je naša duša polna že ustvarjenih manjvrednih kompleksov, zlasti v katoliškem obrobnem pasu. Kljub razpadu Sovjetske zveze in njihove oblike komunističnega sistema, še vedno negativistično poročajo o tamkajšnjih dogodkih, ljudeh in njihovi kulturi, z zelo jasnim priokusom večne politike edinega boga, edine resnice in edinega gospodarja sveta. Da ne govorim o odnosu do »preživelih« oblik socialističnih sistemov, ali politike neuvrščenosti, do katerih so zlasti nekateri novinarji in uredništva prav propagandno ali celo sovražno nastrojeni, brez kakršnega koli poznavanja aktualnih razmer, zgodovine ali celo njihovih kulturnih vrednot. Marsikatero uredništvo se še vedno gre izganjanje hudiča ali rdečkarjev, Indijancev, seveda … Od velikih agencij prevzemamo velike svetovne teme, doma pa mali mrhovinarji polpretekle zgodovine. Še več pove primer nekega komentiranega članka v nekem časopisu, v katerem je neki novinar, ki ni bil sposoben končati fakultete, na pol strani utemeljeval rušenje stavb nekdanjih koprskih zaporov, iz edinega razloga, ker je komunistična oblast hotela na tem mestu iz političnega prestiža zgraditi višjo stolpnico kot je zvonik stolne cerkve. Pri tem sploh ni omenjal, da so bili ti zapori največja stavba v Kopru, kar dva samostana in še nekaj stavb stare francoske vojašnice, da je v njem bilo zaprtih tudi več kot polovica prebivalcev 171


Nedokončen in nelektoriran tekst

nekaterih slovenskih vasi iz okolice, na deset tisoče ljudi, med vojno kar 5.000, da je ta zapor imel grozno mučilnico, iz katere so se slišali grozni kriki, da so jo nato preselili v takrat nenaseljeno Semedelo, tu so pred sojenjem mučili tudi štiri bazoviške junake, in veliko bi še naštevali. Tudi tega ni napisal, da so po vojni ljudje celo sami rušili ta zapor in odvažali kamne v okoliške vasi ter z njimi zidali kulturne domove. Poglejte si kamne v zadružnem domu Pobegi Čežarji. In če je vse to ideološko obarvano, bi lahko omenil, da so takrat postavili še dve taki stolpnici ali nebotičnike, da bi Koper dobil z morske strani obris velemesta ali točneje New Yorka. Ta novinar je svoj cilj dosegel, kmalu za tem mi je v nekem intervjuju nek Koprčan navajal prav ta primer »sovraštva komunistov do cerkve« in se skliceval na ta članek. Med najbolj perfidnimi oblikami zavajanja in izkrivljanja resnice bi lahko navedel tudi primer nekega novinarskega globokoumja, zakaj so 21. maja 1945 na nekemu zidu v Marušičevi ulici v Kopru postavili spominsko obeležje s podobo iz Kristusovega življenja in spodaj napisali »Gesù mio misericordia« (Kristus moj, usmiljenje) ter zakaj so prav ta datum zapisali s tako velikimi črkami. Novinar se je v kar obsežnem tekstu, podkrepljenim s fotografijo kot dokazom, ki je bil obrobljen tako kot komentarji, spraševal, kaj se je hudega, pravzaprav groznega, moralo takrat zgoditi v Kopru, prav v tistih dneh, ko so sem prišli partizani, ko so komunisti prevzeli oblast, kaj so hudega počeli z domačini Italijani, in se spraševal, ali se ni mogoče prav zaradi tega začel eksodus Italijanov ipd. Če bi potrkal na sosednja vrata in vprašal tam takrat še živečega starega Koprčana, tako kot sem to storil jaz, bi tudi on dobil odgovor, da so to obeležje postavili domačini iz ulice, v spomin na tisti 21. maj leta 1945, ko so po dolgih groznih letih druge svetovne vojne, obnovili tradicionalno koprsko procesijo v spomin na hudo kugo, ki je že pred stoletji pomorila večino prebivalcev mesta. Pokopavali so jih povsod, kjer je bilo le možno, tudi v tej ulici. Ta gospod, ki je bil član italijanske skupnosti, bi mu lahko še veliko zanimivega povedal tudi o priseljevanju in odseljevanju iz Kopra. 172


Nedokončen in nelektoriran tekst

Italijani v Italiji pa bodo najbrž, vsaj tako upam, prej ali slej začeli prebolevati hude travme, ko bodo njihovi novinarji začeli objavljati ugotovitve njihovih zgodovinarjev o vzrokih eksodusa in fojb. Kako bodo lahko objavili in prepričali ljudi o zgodovinskih dokumentih, da je v Bazoviško fojbo, ki je danes državni spomenik, bil vržen najbrž le en Italijan in še ta vojni zločinec, razen če ni bil med tistimi šestimi drugimi, ki jo jih v brezno pahnili njihovi fašisti kakšen antifašist italijanskega rodu. Po vojni so najprej govorili da je bilo vanjo vrženih 600 Tržačanov, nato so številko povečali na 1.600, nato 16.000, na 500 kubičnih metrov trupel, v parlamentu pa so govorili, da je bil v fojbe vrženo 300.000 domoljubnih Italijanov, eden od poslancev pa je rekel kar milijon Bodo kdaj sploh priznali svoje laži in objavili, da sta se v pripravah na sprejem Slovenije v Evropsko skupnost sestali v Trstu vodstvi njihovih levih in desnih strank, ki sta jih vodila Fini in Violante, in se dogovorili, da bodo njihovi novinarji namesto o fašističnih zločinih in povojnih pobojih, v katerih je izginilo več kot 20 tisoč Italijanov, raje polnili časopisne strani in radijske in televizijske programe z lažmi in obijali fašizem. Bodo priznali, da so ob tem skrunili spomin na tiste, ki so jih pobijali njihovi vojaki. Sicer pa zakaj bi, saj so celo ob gradnji spominskega parka na Bazovici mendrali posmrtne ostanke žrtev tržaške Guardie Civice (mestna straža), a se ni oglasil niti eden slovenski politik, od novinarjev pa sem bil edini, ki je o tem naredil oddajo. Ostali so raje molčali ali pa se celo razpisali o domnevnih fojbah na naši strani.

173


Nedokončen in nelektoriran tekst

Uradna internetna stran z zakonom zaščitenega nacionalnega spomenika Foiba di Basovizza, ki laž s katro je italijanska država prepričala skoraj v se svoje državljane in celo svetovno javnost v eno izmed laži, s katero se pomaga izkrivljati zgodovino. (Vir: http://www.foibadibasovizza.it/ Spomenik in mavzolej Foiba di Basovizza je postal pravi stroj za sodobno pranje možganov. Postavili so ga prav tam, kjer so oni sami naredili največ hudega, jamo napolnili z lažmi in leta 2004 z državnim zakonom ta kraj uzakonili kot antislovansko romarsko središče. Z njim so že spremenili resnico, saj tudi slovenska nacionalna televizija s tamkajšnje osrednje praznične prireditve redno vsako leto poroča le o tem, kaj je kdo rekel na tej slovesnosti, ne pa o tem kaj pravijo zgodovinarji in še nekateri številni očividci. Ali si predstavljate, kaj bi se zgodilo v Italiji, če bi njihov RAI vsako leto poročal z državne žalne slovesnosti v spomin na pobite v Gramozni jami, ali na Rabu, o spominu na eksodus več kot sto tisoč Primorcev v času fašizma, ali pa vsaj o priključitvi Primorske? Pa saj mi niti tovrstnih državnih proslav nimamo! Nekje med pranjem možganov, in ostalimi oblikami manipulacij zlasti lažmi je ustvarjanje mitov (tudi herojev), 174


Nedokončen in nelektoriran tekst

stereotipov in lažnih arhetipov, govoric, obrekovanj izmišljenih zgodb (urbane zgodbe) in podobne. To so znane in preverjene klasične oblike delovanja posameznikov in skupin, ki so poskušale ustvarjati javno mnenje za svoje koristi. Ko te dosežejo večje število ljudi, neko večjo stopnjo koncentracije, lahko izrinejo pravo informiranost ali resnico, s tem pa omogočajo da razpoke z realnostjo ali praznino zapolnijo laži in politična propaganda.

175


Nedokončen in nelektoriran tekst

KISANJE MOŽGANOV Naši sedanji civilizaciji gre počasi vse bolj na kislo, tako kot nekdanji antičnim Rimljanom. V želji po denarju, uspehu, oblasti, pa tudi samo po slavi, čeprav do skrajnosti iztirjeni, bomo v reality showih kmalu gledali prave gladiatorske igre, gledalci pa bodo doma imeli tipko na daljincu ali se »luzerja« ubije ali ne. Pred tem bodo na vrsti oglasi, kamera pa se bo premaknila čisto blizu, tako da bo kri brizgala po objektivu. Končno besedo pa bo po novem imel odgovorni urednik, ne pa Cezar, saj, ga bo pri tem zanimalo predvsem, koliko bo lahko iztržil od tega prizora ali pa od počasnejšega ubijanja v naslednjih nadaljevankah. Borili se bodo tako kot nekoč: po večini Črnci, Arabci, slovanski barbari in mogoče še Grki, njihovi gospodarji pa ne bodo govorili več latinsko, ampak angleško. V Sloveniji in sploh v obrobnih slovanskih narodih se možgani perejo od časov, ki jih je lepo opisal naš France Prešeren v Krsti pri Savici. Črtomirov ni več, on kot poslednji borec za vero staršov, lepo bog'njo Živo se je vdal v usodo in šel širit vero zmagovalcev. Nato smo imeli same tuje gospodarje, bili smo narod manjvrednih tlačanov. Ko smo se s francosko revolucijo in prosvetljenstvom Marije Terezije nekoliko dvignili iz močvirja, smo postali Schiavi in Untermensch torej podljudje, ki so že po rasi sužnji. Velik del Slovencev je to sprejelo, nekateri so se uprli, vendar veliko jih je tudi sprejelo to vlogo sprejelo tujo kulturo, narodnost ali pa vlogo biriča. Pretiravam? Spomnite se hvalespevov in petih maš Mussoliniju, bele garde in domobrancev, njihovih zapriseg tujcem, kolaboracije in izdajstva sonarodnjakov. V italijanskih in nemških taboriščih je bilo veliko več ljudi zaradi domačega ritolizništva kot pa zaradi okupatorja. Ker je narod med NOB dobil kar veliko samozavesti, mu je bilo ob osamosvojitvi treba oprat možgane s spreminjanjem zgodovine in ustvarjanjem občutka krivde in kompleksa manjvrednosti. Skozi vso našo slovensko zgodovino se naši tuji gospodarji in njihovi domači hlapci ter lakaji ali po domobranci in drugi 176


Nedokončen in nelektoriran tekst

kolaboracionisti stalno prizadevajo za brisanje naše slovanske in slovenske identitete. Prepričujejo nas, da že kot katoliki ne sodimo v Vzhodno, ampak v Zahodno Evropo, da se Balkan začne šele na desni strani Kolpe, celo da smo Veneti in da Veneti in da ti niso bili Slovani … In pri tem so kar uspešni. Še več prepričujejo nas, da smo kot Slovenci bolj delavni, celo naravno inteligentni od drugih Slovanov, zlasti Južnih. Kmalu si bomo začeli tako kot Italijani lastiti vse velike ljudi, Iva Andriča in Nikolo Tesla pa zagotovo ne, saj sta Balkanca … To je pa že politika, boste rekli. Poglejte si imena naših novih podjetij, koliko je Slovenskih, poslušajte naše državne urednike, ekonomiste in celo nekatere novinarje, koliko tujk uporabljajo. Poglejte naše zemljevide, te ki so izšli po osamosvojitvi v Sloveniji, ne v Italiji, kako so naši geografi za državno plačo pisali imena mest na naši strani meje, kjer živijo Italijani (npr. Kopra) in kako so napisana imena mest na oni strani v katerih živijo Slovenci (npr. Trsta). Poglejte, kako so v slovenski Wikipediji zapisali imena obmejnih vasi v občini Koper, vedno piše v zraven tudi italijansko ime, če tega imena vas nekoč ni imela, pa so napisali tista z dekretom poitalijančena. Ko smo zgradili prvi del ceste proti morju, proti našemu oknu v svet, so bili pri Ljubljani smerokazi za Tieste in Rijeko, ne pa za Koper. Pisci gesla Trst so v Wikipediji najprej napisali, koliko Italijanov naj bi po drugi svetovni vojni zapodili v Italijo in pobili ali zmetali v fojbe. Pred tem seveda niso zapisali, da je po istem viru to je po poročilu skupne slovensko italijanske komisije zgodovinarjev , ki ga navajajo že pred tem zbežalo v Jugoslavijo sto tisoč Slovencev, niso omenili Collottija, Ville Triste, Koroneja, jezuitskega samostana, Kolonje, niso zapisali, da so v Rižarni pobili in zažgali več tisoč Slovencev. Zanimivo, da tudi ko to popravimo nam nekateri ponovno brišejo. Kot da to skupno poročilo prepisujejo italijanski nacionalisti? Italijani so tudi opolnoma pozabili na nedolžne žrtve, ki so jim jih povzročili zahodni zavezniki z neštetimi bobmardiranji mest. Pri tem še kdaj povedo, da os pazilim, da ne bi porušili kulturnih 177


Nedokončen in nelektoriran tekst

zgodovinskih spomenikov, o pobitih otrocih, ženskah, starcijh in vseh, ki so osali v mestih pa nič. V Trstu je zaradi ameriškega in angleškega bombardiranja umrlo več ljudi, kot pa v povojnih čistkah vojnih zločincev in njihovih sodelavcev- Samo 10. junija 1944 so zavezniki odvrgli 400 bomb, zaradi katerih je umrlo 463 ljudi, od katerih 15 pred vhodom v eno od mestnih zaklonišč. O tem se seveda v Trstu ne govori, tudi nobenega spominskega obeležja jim niso postavili. Cankar je rekel, da smo Slovenci »Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje!« Milčinski, da smo Butalci, partizani so jim rekli kolaboracionisti in izdajalci naroda, danes jim nekateri pravijo tajkuni, vendar ti so zato, ker je pri nas veliko nojev, jaz pa v svojih pesmih pravim, da so na Slovenskem najhujše riti, tudi zato smo vzpostavili nov družbeni red korupcionizem. Za nas je na zahodu samo zlato, na vzhodu pa samo blato. Ne bi navajal primerov poročanja o dogodkih v Ukrajini. Kako smo klečeplazni do Bruslja, kako je naša birokracija bolj papeška od papeža. Poglejmo oglasni program na naši nacionalni televiziji, kolikokrat se na njenem programu pojavljajo reklame v Italijanskem jeziku, ali pa samo s podnapisi prevedene italijanske reklame. Poslušajte reklame za nemške avtomobile! Primorci zelo dobro poznamo kako svojo enotnost in samozavest ustvarjajo italijanski politiki in tudi novinarji. Ko govorimo o domoljubju in narodni zavesti prav tu pri nas opažamo velike razlike v pojmovanju naroda in države. Zlasti Slovenci, kot mali obrobni slovanski narod, ki je bil vedno pod tujimi gospodarji imamo najbolj izrazit slovanski manjvrednostni kompleks, ki seje v zgodovini najbolj pokazal ob plebiscitih v Slovenski Benečiji in na Koroškem, v kolaboraciji z italijanskimi fašisti in nemškimi nacisti in nato ob denacionalizaciji v prodajanju našega premočenja tujcem. Veliko k temu prispevajo naši mediji, ki sploh ne znajo ustvarjati pravega domorodnega zadovoljstva in ponosa, pa čeprav imamo Slovani največje pesnike, pisatelje in komponiste na svetu, pa tudi kot znanstveniki. Slovani nismo imeli svojega rimskega imperija. 178


Nedokončen in nelektoriran tekst

Najbrž zaradi naravnih pogojev v dokaj hladnem predelu sveta, smo v naši preteklosti bolj razvijali primarno družinsko skupnost enakopravnih članov in solidarnost, kot pa hierarhično razslojeno družbo. Slovani se nismo delili na sužnje, plebejce in patricije, ampak smo bili vsi enakopravni, naši veljaki svojih nazivov niso pridobivali na osnovi dedovanja, ampak z volitvami. Te so bile veliko bolj demokratične, kot tiste v antični Grčiji, saj so popolnoma vsi sodelovali pri izbiri svojih delegatov, ki so nato izvolili svoje kneze. Celo ameriško ustavo, to ki je zasidrala enakost in demokracijo v svetu, je Thomas Jefferson pisal po izročilu naše slovenske ureditve dežele Karantanije. To nam je javno priznal tudi Bill Clinton ob obisku v Ljubljani. Žal pa so to naši politiki in novinarji, ki iščejo korenine demokracije v Italiji ali pa Nemčiji namerno preslišali. Tudi tega se ne spomnijo več, da smo prav Slovani rešili Evropo pred Turki in nacizmom, in to s strašnimi žrtvami, saj tudi vojskovati se ne znamo drugače kot s srcem – saj borimo se vedno samo za svojo lastno svobodo, ne pa nova ozemlja. Nekdanja velika prazna prostranstva so si Stari Slovani prisvojili tako, da so hodili za svojo živino. Osvajalci pa res nismo. Mi pogosto spremljamo italijanske medije, ki na zelo očiten in tudi dvomljiv način gradijo svoj zaprti nacionalni raj, in tisti, ki ne podležejo njihovi propagandi, jo tudi prepoznajo. Tako tudi opažamo, kako se v to svetovno pranje možganov, zavestno ali pa ne, vključujejo številni naši novinarji, še raje pa uredniki, ki ta naš mali in razdvojeni narod prav zasipajo z raznimi negativnimi zgodbami, kot da želijo ugajati svojim tujim gospodarjem in njihovim podrepnikom. Dobro, da imamo vsaj športnike in znanstvenike, ki nam vsako toliko vrnejo vero v naš narod. Vi pa se čudite temu, da politiki lažejo, direktorji kradejo, komunisti kopičijo kapital, duhovniki nadlegujejo otroke … Kristusa so izdali njegovi učenci, pa tudi Marx je hotel spremeniti svet, a kaj ko ga je njegov častilec Stalin za večne čase z.......

179


Nedokončen in nelektoriran tekst

Pa še to: politiki, njihovi »znanstveniki« in mediji pogosto tudi merijo, koliko so nam že oprali možgane, kam in kako morajo usmeriti svoj stroj ... To so tako imenovane ankete javnega mnenja. Jaz bi vas sicer pozval, da sodelujete pri teh anketah, vendar če ocenite, da imajo politične namene, dajajte samo lažne oz obratne od svojega mnenja, a kaj ko bi me njihovi hlapci pri takoimenovanih znanstvenih inštitutih in medijih popolnoma zmleli. Naši možgani so že dolgo časa oprani, prav zaprav se že dolgo časa kisajo, da se jih ne da več niti sprati, to kar se je v njih nabralo se že samo naprej fermentira tako kot kislo zelje.

ZASVOJENOST Zdravniki, psihologi, sociologi nas pogosto opozarjajo pred zasvojenostjo z cigareti, alkoholom in raznimi mamili, pa s sladkimi pijačami, igrami na srečo itd. Naši generaciji vinilnih plošč so govorili, da smo zasvojeni z glasbo – prijetna zasvojenost a ne. Vse bolj ugotavljajo, da imamo veliko zasvojenost tudi s televizijo in internetom. Vendar na to nas opozarjajo predvsem kot na zasvojenost z buljenjem v ekran in sprejemanje navidezne resničnosti kot novega sveta. Seveda gre za umik od aktivne družbe. Že gostilniška je boljša. Prav pri zasičenosti s sodobnimi mediji posvečamo premalo pozornosti zasičenosti z vsebino, ki jo nudijo ti ekrani, med temi z željo po informacijah ali ustvarjanju novih želja po informacijah in to prav po določenih vrstah, ki preusmerjajo pozornost ljudi na za politiko in oblast nepomembne teme. Že samo zasipavanje z informacijami vseh vrst, povzroča zasičenost. preglednost, zmanjšuje vrednotenje pomembnih informacij in seveda odzivnost. To kar pri zasvojenosti z informacijo odtehta je samo njihova količina, teža posameznih informacij, ali volumen za požrešne oči in ušesa. 180


Nedokončen in nelektoriran tekst

Ta »volumoznost« je zlasti prisotna v tako imenovanem rumenem tisku, ki se je seveda z novimi mediji preselil na ekrane. Senzacionalnosti so seveda omejena »dobrina« skoraj tako kot zlato v naravi, vendar senzacionalnosti se da ustvariti in tudi te se svetijo, če ne kot zlato pa kot železov pirit. To umetno ustvarjanje novic ali točneje senzacij postaja vse bolj donosen posel postaja – ne za paparace, ampak za kapital. Če tej agresivni ponudbi informacij dodamo še pretiravanje z negativnimi vsebinami, ko se prikazuje samo črno in krvavo, potem lahko »normalni« bralci iščejo sproščujočo informacijo kvečjemu še v športnih vsebinah erotiki in pornografiji. Ti, ki spremljajo te vsebine se zagotovo redkeje udeležujejo javnih razprav ali celo manifestacij s katerimi želijo spremeniti našo družbo. Raziskave so pokazale, da se čustvenih razpoloženj tudi nalezemo, lahko jih tudi širimo preko medijev in celo družabnih omrežij. Dokazujejo da je nalezljivo tudi uživanje mamil in celo govorjenje o samomorih naj bi povečevalo nevarnost da koga prepričamo v to. Zgodovina je pokazala še hujše, da je nalezljivo tudi sovraštvo do drugih narodov, manjšin in celo mučenje ter pobijanje … Jaz osebno ne uživam nobenih mamil, celo kaditi sem nehal, so mi pa rekli, da sem kronik, ker skoraj vsak dan pri kosilu popijem kozarček, samo deciliter domačega vina, ki ga sam pridelam. Kljub temu menim, da je zasvojenost ljudi z informacijami, neprimerno večja in tudi bolj nevarna, kot tista z alkoholom, pa tudi z marjuano. Zasvojeni smo seveda lahko s sovraštvom do sosedov, drugih ras, vseh ki so boljši od nas in vseh, ki bi jih radi podredili, To pa je plod politične propagande, ta pa je običajno le odsev gospodarskih interesov kapitala.

181


Nedokončen in nelektoriran tekst

STRAH Zastraševanje ljudi je naslednja ali višja stopnja atomizacije množic. Množice so namreč pomembno orožje, ki pa se lahko oblastnikom izmuzne iz rok. Judje so se na osnovi učenja Mojzesa lahko uprli, ker so bili združeni v velikih množicah, ki so skupaj obdelovale polja ali gradile piramide in ob tem so lahko prejemale in širile ter s izmenjavo mnenja širile svoje prepričanje in tudi upornost. V srednjem veku je produkcija temeljila na svobodnih in razdrobljenih kmetih, ki so tako kot tudi njihovi predniki živeli v strahu pred gospodarjem in bogom, a niso mogli ustvariti kritične mase, ki bi se lahko organizirala in uprla. Poleg tega je takrat oblasti pomagala tudi cerkev, saj jim je šlo za isti cilj: popolnoma obvladovati množice, če niso preveč trdno verjeli v boga so pa v teror. To še najboljše dokazuje inkvizitorski priročnik iz leta 1578, ki je določil namen inkvizicijskih kazni kot: ... quoniam punitio non refertur primo & per se in correctionem & bonum eius qui punitur, sed in bonum publicum ut alij terreantur, & a malis committendis avocentur. (Prevedeno:"...pravi namen kazni ni kazen sama, da bi se oseba popravila ali poboljšala, ampak za skupno dobro, da bi se ostali ustrašili in se izogibali zlu, ki bi ga drugače zagrešili.") Z razvojem industrije in delavstva so se pojavile velike delavnice in tovarniške hale v katerih so delali ljudje z isto usodo. Kljub ropotu so lahko komunicirali in se organizirali. Kapital je rabil tudi znanje, zato je začel delavce izobraževati, oni pa so to znanje širili tudi v svojo korist in postali pametnejši od njih. Oblast se je pomena množic vedno zavedala, saj je prav z njihovo pomočjo (tudi bojevniške enote, policija in vojska so množice) vedno prihajala na oblast in tudi vladala. Tudi bojevniške enote, policija in vojska so množice, ki pa imajo stare in preizkušene metode obvladovanja: te množice imajo vedno komandante in ideološke propagandiste ali vodje. To so bili najprej vrači, nato duhovniki, nato sekretarji, sedaj pa razni za množice specializirani strokovnjaki kot npr.: »piarovci«, analitiki, novinarji, voditelji itd. Ti dobro vedo, da je strah odlično sredstvo, ki ljudi sili v odvisnost od 182


Nedokončen in nelektoriran tekst

velikih in močnih. Ljudje v strahu manj razmišljajo, so bolj dovzetni za sprejemanje raznih stereotipov, pa tudi hitreje podlegajo raznim gromovnikom, manipulatorjem in populistom. Če se zastraševanje poveže s čustvi je še toliko bolj učinkovito. Pri tem so najpomembnejša tista primarna, ki izhajajo iz prvega pravila žive narave, ohranjanje vrste, ljubezen ali skrb za otroke. Poglejte, koliko otrok v mestu igra na ulici, po parkih ali ograjenih igriščih. Zelo malo vsi so prestrašeni z neznanci, prekupčevalci mamil, tatovi otrok, posiljevalci, serijskimi morilci … kdo si pa še upa pustiti otroka samega na igrišče … doma naj bodo in gledajo televizijo ali brskajo po internetu … saj tudi u pretijo nevarnosti ampak jih je manj kot v realnem življenju zunaj v naravi in našemu bivalnemu okolju. Še več, strah je v naših genih, kot zelo nebogljena bitja smo se razvili v strahu in upanju. Strah nam povečuje adrenalin in nam pomaga premagovati razne ovire. Veliko ljudi si strah celo želi doživeti, zakaj pa bi gledali strašljivke? Ljudje se po naravi bojimo bolezni in smrti, lakote, revščine, vojn in naravnih katastrof ter neznane usode. V socializmu so se ljudje, zlasti tisti, ki so imeli kaj za bregom, bali milice, danes se večina boji revščine. Da ne bo svobode javne besede, pravice do besede, enakopravnosti, poštenja … tega se niti ne bojimo preveč, na to smo že navajeni. Za to smo se že večkrat borili, si tudi izborili, a te pravice si je prej ali slej vedno nekdo pridobil več kot pa ostali. Tisti pravi nalezljivi strah, je v naših kosteh že od pradavnine. Atomizirane množice, ti zmanipulirani posamezniki, ki so z nevidno žico radijskih in televizijskih valov priklenjeni na tisto pravo nevidno oblast, se najlepše obvlada s strahom, pradavnim strahom, nedavnim, sedanjim in grozečim ali pa možnim. Zlasti zadnji, ta neznani je najbolj učinkovit. Strah je odlično sredstvo za paraliziranje množice osamljenih ljudi, še več spravlja jih celo v odvisnost od novega zastraševanja, nato pa povzroča tesnobo in apatičnost. 183


Nedokončen in nelektoriran tekst

Sociologi in psihologi množic so že zdavnaj dokazali, da prestrašeni ljudje ne gredo na cesto, ampak se raje držijo doma in poslušajo radio ali buljijo v televizijo ter čakajo nove novice. Tisti, ki te novice analiziramo, pa vemo, da se s tem ljudje samo še bolj izpostavljajo novicam in raznim manipulacijam, ki ta strah samo še povečuje. Prihaja do učinka množičnih psihoz, ki ljudi zapirajo vase, ali pa jih poženejo na ulice. Prestrašeni ne mislijo kritično ampak emotivno želijo si varnosti ali neke moči, ki bi jih zaščitila, varovala … in vedno se najde kdo, ki jim to tudi ponudi. Da pridejo na ulico ali pa celo sami primejo za orožje jim mora prekipeti. Predno ljudem prekipi jim varnost ponudijo tisti, ki imajo moč, pa naj bo tisti, ki si jo vzamejo sami ali pa ti ki jo imajo po zakonu. Tudi slednji so oblastniki, ki kontrolirajo državne organe prisile, to je policijo in vojsko. V zameno za varnost zahtevajo zmanjševanje pravic in svoboščin, kar s pomočjo ostalih manipulativnih sposobnosti tudi vedno dobijo, če ne od množic pa vsaj od njihovih izvoljenih predstavnikov. Najboljši primer je razvoj dogodkov po 11. septembru. Ta ni prinašal samo večjo diktaturo oblasti ampak tudi ogromne gospodarske koristi: dvig cen nafte, pospešitev proizvodnje in prodaje orožja, okrepitev dolarja, države … Strah je bil in je vedno orodje oblasti, začel se je s strahom pred gospodarjem ali patriarhalnim očetom, pred bogom ali vragom, štrigami, kraljem, biriči, policijo, dacarji ipd. Mediji dvignejo zanimanje za klasični kriminal in uvajajo tako imenovano črno kroniko. Razvijajo se celo časopisi, ki so namenjeni samo črni kroniki, ta pa postaja glavna tema v informativnih oddajah zasebnih televizijskih programov. Gre alternativno ponudbo, ampak ali pa predvsem za medijsko obliko mamila za množice in širjenje strahu v dnevne sobe in spalnice. V času hladne vojne je v ospredju strah pred vojno, atomskimi bombami in popolnim uničenjem sveta. Ta strah je bil dokaj uravnotežen, Američani so se bali Rusov in obratno, z njimi in njihovo propagando pa se je ve Zahod bal Vzhoda in Vzhod Zahoda. Lahko bi pa rekli tudi drugače: preprosti ljudje so se bali 184


Nedokončen in nelektoriran tekst

atomske vojne, bogataši pa komunizma. Po padcu berlinskega zidu se je ta strah zelo neuravnotežil – bogati se skorajda nimajo česa bati. Danes se strah najhitreje širi s terorizmom. Tega se bojijo tudi bogati, vendar ne tisti najbolj bogati, ti tistega 11. septembra, ko je bil napad na Newyorška dvojčka menda niso prišli v službo. Sama beseda teror izhaja iz latinskega poimenovanja groznega strahu, terorizem pa je po SSKJ uporaba velikega nasilja, zlasti proti političnim nasprotnikom, s katerim se hoče doseči, da se kdo boji ali pa: da si kdo ne upa ravnati, kot hoče, želi. Wikipediji so ga opredelili kot vsako organizirano nasilno dejanje, ki je usmerjeno proti civilistom in civilnim ustanovam v politične in gospodarske namene. Izvajajo ga nedržavne skupine ali države. Terorizem je zelo širok pojem, z vidika obče pravičnosti ali humanosti bi ga morali ločevati na terorizem, katerega cilj je pobijati, sejati teror, in terorizem, ki je za nekatere posameznike ali manjšine zadnja možnost samoohranitve, torej na napadalni in obrambni (npr.: boj Tigra proti fašizmu). Jaz osebno uporabljam ta pojem samo za napadalni. Pri terorizmu pogosto ne vemo, ali je on posledica nekih kratenj pravic ljudi, slabih razmer v katerih živijo ali pa načrtovani vzrok, ki naj nekaj sproži, doseže … Terorizem je praviloma javno dejanje, saj s tem hočejo teroristi s pomočjo sodobnih medijev doseči čim večje število ljudi in tako vplivati na širše javno mnenje. Terorizem je najmočnejše politično orodje, saj je ljudi najlažje voditi takrat, ko jih je strah nenadne smrti, je dejal Hitler. Terorizem pa po mojem mnenju ni samo grožnja z bombo, s silo torej, ampak vsako dejanje, katerega cilj je ustrahovanje javnosti, da bi lahko na ta način vladal in si prilaščal njihove pravice in njihov denar. Torej, terorizem je tudi načrtno širjenje strahu. Prav tako je zelo utrjen strah pred tujci, drugače mislečimi, verujočimi, druge kulture. Ljudje se bojijo da jih bodo emigranti okradli vsega ne samo tega kar zapirajo za svoje plotove ali vrata stanovanja, ampak tudi kulture in miru. Če se to poveže z 185


Nedokončen in nelektoriran tekst

nevarnostjo terorizma, nacionalizmom in verskim fanatizmom se dobi najbolj eksplozivno snov. Zelo nevarno je umetno ustvarjanje množičnih navalov strahu pred naravnimi katastrofami, nalezljivimi boleznimi, političnimi in gospodarskimi krizami, revščino ali pa »božjo jezo in prihajajočim koncem sveta«. Za tem se skrivajo cilji tistih, katerih nas je res lahko strah. Na nekem informativnem spletnem portalu sem zasledil anketo: Česa se bojite? Našteto je bilo vse od pajkov do terorizma in konca sveta leta 2012, torej vse, razen norih politikov in vojne. Največ groze so svetu storili fanatiki in nori ideologi oblasti, kot so bili Mussolini, Hitler in Stalin. Ti so prišli na oblast in se na njej obdržali tudi s pomočjo medijev, ki so sejali strah in nato zahtevali popolno oblast. Gospodarske krize, ki so povezane z razkrojem moralnih vrednot, so idealna priložnost za sejanje strahu in prevzem oblasti. Sem sodi tudi ustvarjanje strahu pred drugačnimi, priseljenci in manjšinami, okoriščanje z neznanim in drugačnim, ki je še danes zelo uporabna metoda širjenja sovraštva s ciljem utrjevanja oblasti. Kdor hoče učinkovito preplašiti prebivalstvo, mora najprej zastraševati novinarje. To ni težko, saj so tudi oni v večini samo mezdna delovna sila, ki se bori za preživetje sebe in svoje družine. V to sodijo zlasti grožnje z odpovedmi, zmanjševanje plač, premeščanjem, povečevanje norm in razno šikaniranje. Pri tem so še najbolj občutljivi starejši in bolni delavci, zato se nekateri šefi najprej lotijo le-teh. Najbolj očitna oblika zastrahovanja novinarjev je s sodnim preganjanjem. Že samo prisluškovanje novinarjem, policijsko zasliševanje in pisanje obtožnic, kot v znanih primerih razkrivanja povezovanja SDS z neofašističnimi skupinami, ni samo ustrahovanje, ampak dokaz, da država ni demokratična, da v njej ni svobode javnega obveščanja in avtonomije novinarjev. (primer Delićeve in Valenčiča). Take oblike zastrahovanja so praksa tako diktatur kot tudi parlamentarnih demokracij. Skupina novinarjev iz vsega sveta, ki je raziskovala korupcijo v takoimnovanem panamskem primeru, je 186


Nedokončen in nelektoriran tekst

bila tako močna, da si je ob em upala povedati tudi kako so na njih ali njihove urednike pritiskali v posameznih državah, da podatkov ne bi objavljali, zmagali pa so , ker so pristopili organizirano in so ohranili složnost. Pri slovenski osamosvojitvi so neke politične sile, ki so izšle iz tradicije in sorodstva z domobranstvom celo t.i. demokracijo gradile na fašističnih sistemih zastrahovanja. Tako sem tudi sam kot nekdanji dolgoletni odgovorni urednik, ki je ta program in ga vodil skozi vso družbeno breobrazbo, osamosvojitev in vojno bil žrtev groženj s pretepom in raznim oblikam šikaniranja, kot na, primer selitev na hodnik, premestitvijo na nenovinarsko delo itd. Takrat je večina novinarje to tiho gledala ali pa celo v skladu s slovenskim zgodovinskim kolaboracionizmom to izkoristila za svoje napredovanje in druge osebne koristi in zadovoljstvo svoji zavisti. Novinarji, ki so ob teh dejanjih novega vodstva pokazali neodobravanje njihovih dejanj pa so bili kaznovani s slabšimi delokrogi ali tudi šikaniranji. Lahko tudi trdim, da je tudi večina slovenskih novinarjev, tako kot ves naš narod že zaradi naših zgodovinskih izkušenj, slabe samopodobe naroda, kompleksa majhnosti, zgodovinskega hlapčevstva in raznih drugih dejavnikov bolj »bogaboječa« in pesimistična od novinarjev večjih narodov. To nam potrjuje tudi podelitev stanovske nagrade v času pojava aidsa novinarju, ki je v svojih komentarjih napovedoval zdesetkanje našega naroda in propad civilizacije že v nekaj desetletjih. Naše pisanje ob prehodu v novo tisočletje je bilo neprimerno bolj katastrofično in zavito v razne misticizme, kot na primer naših sosedov v Italiji, ki so se ob tem bolj zabavali kot pa ustrahovali. Nekateri fanatiki so molili, ker so se bali konca sveta, tisti bolj tehnično usmerjeni so pa napovedovali konec naše civilizacije, ki se bo zgodil zaradi programske napake imenovane Y2K. Že naslednje leto so mediji tako dvignili prah z belim Antraksom, da so se nekateri bali kupovati celo moko, da ne bi bil ta smrtonosni strup zamešan vanjo. Naš strah pred novo nevarnostjo se je še bolj pokazal ob pojavu tako imenovane ptičje gripe, zlasti ko so tudi pri nas našli 187


Nedokončen in nelektoriran tekst

prve okužene labode. O tem so »zganjali paniko« vsi mediji. Slovenska televizija je v tem času poročala o ptičji gripi zelo obsežno in na prvem mestu več dni zaporedoma, italijanska nacionalna pa v drugi polovici dnevnikov in v normalnem trajanju, ki ni presegalo minute in pol. (To je bila zelo dobra priprava na begunsko krizo, ptiči niso prišli so pa ljudje.) Poglejmo primer 18. februarja 2006, nekaj dni po tem, ko so v Sloveniji in v Italiji ugotovili nekaj potrjenih primerov ptičje gripe. Prvi program Radia Slovenija je v Radijskem dnevniku ob 19.00 poročal o ptičji gripi na koncu prvega bloka mednarodnih novic, približno v peti minuti dnevnika. Vest je v dobri minuti združila štiri novice iz Indonezije, Avstrije in Indije in Iraka, trajala pa je le 47 sekund. Osrednji dnevnik slovenske nacionalne televizije, ki je na sporedu ob isti uri, pa se je začel na temo ptičje gripe. Objavili so dva nova podatka ali novici, da sumljiva čaplja, ki so jo pred dnevi našli pri Slovenj Gradcu ni poginila zaradi ptičje gripe, in da gasilec, ki se je dotaknil okuženega galeba nima gripe, ampak je le prehlajen. Nato so o tej temi na dolgo in široko govorili še skoraj 20 minut in šele nato prešli na druge teme dneva. V Italiji so istega dne odkrili na jugu Italije kar sedemnajst novih sumljivih primerov ptičje gripe. To je njihova nacionalna televizija objavila šele v drugi polovici večernega dnevnika, približno v dvajseti minuti, za informacijo in pogovore s strokovnim osebjem ter ljudmi, ki so našli te kadavre in se jih dotaknili, pa so porabili le slabi dve minuti programa. K razumevanju tako različnega vrednotenja je treba dodati še nekaj podatkov, in sicer da je bila v tem času Italija pred volitvami in da se je pri njih zaradi novic o ptičji gripi že zmanjšala potrošnja perutninskih izdelkov že za več kot polovico, pri nas pa le za 5 do 10 odstotkov. Kdo je imel bolj prav, kdo je pravilneje ocenil to nevarnost, je že pokazal čas. Vse se je s strahom pred pandemijo gripe v še hujši obliki ponovilo leta 2009. Naša televizija je to objavljala na prvem mestu. Italijanski televizijski uredniki so pokazali večjo zrelost, o tem so 188


Nedokončen in nelektoriran tekst

redno poročali vendar celo z manjšim poudarkom kot prej pri ptičji gripi. Vsak pameten urednik je namreč hitro opazil, da je v ozadju vsega izredna moč farmacevtske industrije, pa tudi interes politikov, po preusmerjanju pozornosti z razvijajoče se splošne gospodarske krize. Upam si trditi, da je tudi nestrokovno novinarsko ali točneje uredniško delo precej prispevalo k prenapetemu ozračju in posledično pretiranemu zapravljanju denarja za zaloge cepiva in zdravil. Če se spomnimo strahov, ki so jih sprožali nekateri politiki v času krize in panično prevzemanje tega strahu s strani nekaterih naših novinarjev ali medijev, pa vse to primerjam z neprimerno manjšim odzivom medijev v Italiji, čeprav so tam v neprimerno večji krizi, potem lahko sumim, da gre pri nas celo za načrtno zastraševanje naroda, ki nima izkušenj s tovrstno politično »demokracijo«. Leta 2014 je po daljšem premoru ponovno izbruhnil strah pred ebolo, pred tem se je nekoliko umiril, vendar ko je ukrajinska kriza prešla v novo fazo, so se informacije o tej bolezni proti kateri ni ne cepiva in tudi ne zdravila ponovno pojavile v špici televizijskih dnevnikov. Očitno so Rusi to dojeli in objavili novico, da bodo v manj kot pol leta imeli že tri uspešna cepiva proti eboli, a tega velike agencije in televizije niso izpostavljale. Nacionalni radio je to novico objavil na koncu poročil, pred športom. Zakaj? Ker je to dobra novica, prednost pa imajo slabe; zato ker po njihovem mnenju lahko kaj takega naredijo samo zahodni znanstveniki; ker so dobili »navodila« ali pa so kar samoiniciativno še naprej strašili ljudi. Mogoče pa je je bil pravi odgovor, v televizijski kmetijski oddaji, kjer so govorili o posledicah ruskega embarga na naše kmetijstvo, pri tem pa pozabili, da je ruski embargo samo posledica našega, le odgovor na naš »evropski«. Pri teoriji strahu pa je treba povedati, da so se do padca Sovjetske zveze bali tudi veliki, bogati in mogočni, sedaj pa so ustrahovani samo mali in revni. To pa je že druga tema. Strah pred boleznimi iz nerazvitega sveta, kot so ebola, ptičja gripa in aids je lahko tudi priprava na zapiranje meja pred priseljenci in celo rasizem. Spomnite se o aidsu se je veliko govorilo, 189


Nedokončen in nelektoriran tekst

ko je bil še bolezen Afrike. Ta ki seje, ve, da veliko semen tudi vzklije. Da so zastrahovanja še bolj učinkovita jih je treba izpostavljati in dopolnjevati in predvsem ponavljati. Ponavljati tako kot laži. Pri tem niti ni pomembno kako hudo je bilo kakšno dejanje, pomembno je le ponavljati ime, ki simbolizira in sproža strah.

Drugi primer smrti zaradi v daljni afriški državi Mali. Koliko pa jih je umrlo zaradi lakote, ne samo v Maliju, ampak tudi pri nas. Koliko jih je pri nas vse življenje ostalo na grbi sociale zaradi naših družbenih razmer? Tudi slabe prehrane, podhranjenosti, slabe higiene, slabe zdravstven oskrbe. Koliko jih je na bolniški zaradi šikaniranja v službi, kako se bo to poznalo njihovim otrokom itd.? Večina otrok uradno umre zaradi pljučnice, a to ni več zanimivo, to ne pritegne k poslušanju ali gledanju. To je že sestavni del 190


Nedokončen in nelektoriran tekst

našega življenja. Bolje, da se ljudje bojijo neznane ebole, kot pa tega, kar se dogaja pri nas. Strah je tudi zelo povezan s stresom, danes pa že številni sociologi in pa tudi ekonomisti in organizatorji dela dokazujejo, da je stres zelo pomemben dejavnik pri povečevanju produktivnosti, zdravniki pa dokazujejo njegov vpliv pri izgorelosti, padanju odpornosti, večji obolevnosti … To pa pomeni tudi večjo prodajo zdravil in raznih prehranskih dopolnil, potreb po rekreaciji, zimskih dopustih na smučiščih, poletnih na morju, spomladanskih in jesenskih popotovanjih itd. Nobelov nagrajenec Dr. Albert Schweitzer je dokazal vzročno povezavo med prehrano z belo moko, oluščenim rižem in stresom, samo bel kruh pa ni vzrok, je le prvi pogoj, vzrok je stres. Podobno je že veliko prej zapisal v svojih filozofskih spisih o sistemih že Karl Marx, ko je razglabljal o revoluciji. Danes pa je stres interesu kapitala in oblastnikov, so pa sedaj poleg starega blažilca napetosti kruha in iger uspešno uveljavili tudi laži in druge medijske manipulacije ter strah. Pri tem velja ponovno poudariti, da vloga medijev ni samo obveščanje in zasipavanje ljudi z informacijami, napenjanje vrvi vzdržljivosti, ampak tudi sproščanje in zabava, pri sproščanju pa je najučinkovitejša prava kombinacija komentatorske, osveščevalne in rekreativne funkcije. Če se naše novinarsko hoče otresti tranzmisijske funkcije politike, se mora tudi tranzmisijske funkcije gospodarstva, tistega, ki medije kupuje, in onega, ki oglašuje. Kdo pa je tisti najpomembnejši iz ozadja, pa nam bo najbrž povedal šele kakšen novi res svoboden medij. Gre v ozadju tudi za ustvarjanje družbe strahu, v kateri je treba držati ljudi v konstantnem strahu, saj samo potrošništvo in senzacionalizem, samo kruh in igre niso več dovolj za preusmerjanje pozornosti množic s ključnih vprašanj družbe in za mirno vladanje? Še več, gre mogoče za načrtno ustvarjanje želje ali potrebe po odločnejši oblasti, po diktaturi ali pa je že samo ta industrija ustrahovanja nova oblika diktature, ki se 191


Nedokončen in nelektoriran tekst

jolahko poslužijejo takoimenovane demokracije? Skupaj z vso to manipulacijo zagotovo.

Eden izmed opozorilnih elektronskih letakov, ki se širi po internetu in nas opozarja na zastraševanje po televiziji. (Vir: internetna stran novinarja Davia Ickea davidicke.com)

LAŽ Ljudje imamo raje lepo laž, kot grdo resnico, posebej tiste, ki nam olepšujejo realno življenje. Z lažmi rastemo že od otroštva dalje in radi imamo tudi pripovedovalce teh laži – starše, dedke ali celo v črno oblečene duhovnike. Tudi kasneje, ko sami ugotovimo, da ni ne Božička in ne Dedka Mraza, pa še marsikoga ali česa, po dobrem desetletju »svobodne misli«, tudi sami prenašamo te laži svojim otrokom, da bi jim le olepšali svet. Vzgojeni smo bili z lažmi o pravljičnem nastanku sveta, ki so se nato razvile v vere in ideologije, o dobrih bogovih, vilah in hudobnih hudičih, čarovnicah, lepih princesah, junaških princih in poštenih kraljih. Te laži nato z nami 192


Nedokončen in nelektoriran tekst

preraščajo v zvezdnike, javne junake, državno politiko ... Pravi umetniki so nas naje tudi opozarjali, Shakespeare s tragedijo, ki jo je s svojimi lažmi povzročil Jago, Emil Zola s politično krivico J'accuse … ! Življenje je lepo a tudi grdo, ljudje pa to grdo, zlasti tisto hudo, zelo radi pozabljamo zakrivamo, spreminjamo, nekateri celo zanikajo. Med desetimi božjimi zapovedmi je tudi: Ne laži. Kljub temu je ta (in ne samo ta) zapoved postala prava farsa katoliškega sveta. To se seveda prenaša tudi v medije, spomnite se koliko laži se je pojavilo v medijih, zlasti spletu ob propagandi pred referendumom o izenačenju pravic istospolnih parov. Za nekatere laži, ki so nam iz enega ali drugega razloga kar všeč, smo že vsi prepričani, da so resnica. Nekateri stari novinarji so jih uvrščali med tako imenovane klišeje (ponavljajoče se izrabljene besede, fraze) danes pa stereotipi, a gre za netočnosti ali celo laži. Družina so oče, mati in otroci, mogoče še stari straši, a ne? Mati samohranilka in otrok sta bila nekoč sramota, če ni bila vdova sta bila oba dokaz greha. Da vas ne izzivam s takimi lažmi, ki so povezane z zgodovino, politiko ali versko vzgojo: Koliko krat ste že slišali ali celo sami rekli, da je Ljubljana prestolnica Slovenije, Ptuj naše najstarejše mesto, Slomšek naš prvi ali edini svetnik … ? Slovenija ni monarhija, da bi imela prestol, na ljubljanskem gradu niso bile sobane za princese in prince, ampak celice za zapornike. Ptuj je bil staro rimljansko mesto, vendar Koper in Piran imata korenine že v predhodni grški mitologiji in sta bila takrat prav toliko »slovenska«, kot pa Petovia. Na koprskem pa bi vam našteli tudi deset svojih svetnikov, v vasi Koštabona kar dva … (O, ta Podravska banovina se nam še vedno zelo pozna). Še več, ljudi, ki so prepričani v laži zelo moti spoznavanje resnice. Tako je na primer predsedniški kandidat ameriški volitev leta 2016 Rick Santorum, ki je Američanom odkrival resnico o vojni v Siriji, odpadel že v prvem krogu. Laž je lahko tudi nepravilna raba besed, kot na primer, da Koper rabi drugi tir – rabi ga Slovenija. Tudi sam v tej knjigi rabim 193


Nedokončen in nelektoriran tekst

napačen termin za slovensko osamosvojitveno vojno, to ni bila vojna, ampak le spopad. Ta pa se ni začel 27. junija ampak že dan prej, vsaj na Primorskem, če pa še naprej trdite da je bilo to 27, potem za vas Primorska ne spada v Slovenija. Ta tudi ni bila priključena k Sloveniji ampak združena z Jugoslavijo, za kar se je sama borila že od prve svetovne vojne dalje – TIGR je sestavljenka iz kratic Trst, Istra, Gorica, Reka. pa smo že pri političnem izkrivljanju zgodovine. Ljudje imamo radi laži, utvare, tudi tiste, ki se nam lažejo, nas zavajajo, da je svet lepši kot je, bolj pošten … pomembna je le vera vanje in lahko se jih oprimemo, dajo nam moč. Tisti, ki nam razkrivajo laži so osovraženi od oblasti in množic, velikana renesanse Giordana Bruna so celo zažgali na grmadi. Laž in zavajanje sta mamili za množice in v tem grmu tiči zajec ali točneje hudiči, ki nam vladajo s pomočjo laži. Slovenci imamo rek: Laž ima krtke noge. Torej laž se prej ali slej vendarle odkrije, vendar ne vse. Nekatere laži imajo kar dolge noge, in hodijo po svetu že tisoče let. Nekoč se je novinarskim lažem reklo tudi race. Race so pač počasne živali, se zelo pozibavajo ko hodijo in nato odletijo. Vendar te race niso bile laži, s katerimi bi manipulirali bralce, ampak bolj zabavali, presenečali, izzivali, zafrkavali ali po domače nategnili. Njihov cilj je bil večanje prodaje časopisov, saj so praviloma prinašale izmišljene senzacije, kot na primer, da je določen kmet pridelal tako velik krompir, kot je človeška glava, ali da je neki znanstvenik odkril še eno zemeljsko luno. Prave medijske laži, s katerimi je danes okuženo vse informiranje se je razvilo z razvojem državnih ali političnih agencij za informiranje. Te so s cilji svoje države ali politične stranke začele širiti vedno težje race njihov cilj pa je bil vpliv na lastne ljudi ali na druge. Širjenje laži je bilo in še vedno naj bi bilo za novinarje prepovedano dejanje, ki ni v skladu ne z novinarsko moralo in tudi ne kodeksi ter zakonodajo. Zato se tudi vse informacije preverja, razen seveda tiste, ki naj bi jih dala neka preverjena, zaupanja vredna oseba ali pa institucija, in to naj bi bile tudi informacijske agencije. 194


Nedokončen in nelektoriran tekst

Po svetopisemskem reku »in beseda je meso postala« se lahko tudi laži spremenijo v resnico – vsaj pri množicah. Lažna navidezna resničnost je bila izumljena že zdavnaj pred računalništvom. To moč laži so politiki že zdavnaj ugotovili, le ponavljati jih je treba. Velikih in zanimivih besed o laži kot sredstvu zavajanja najdete v literaturi ogromno, najbolj kruta resnica pa je, če jo začne izrabljati diktator. Adolf Hitler je že v zaporu ugotovil in zapisal, “Velika laž je tako velika laž, da nihče ne more verjeti, da bi kdo lahko tako neslavno zmaličil resnico.” Njegov minister za informiranje Joseph Goebbels, pa jo je razvil v zelo preprosto resnico: laži se in to stalno ponavljaj, pa ti bodo ljudje verjeli. Danes, kot vedno v zgodovini si laži v večini primerov izmišljajo politiki in njihovi propagandisti med katerimi so tudi njihovi zgodovinarji in razni drugi »strokovnjaki« ter seveda novinarji, mediji pa to širijo med ljudmi. Z njimi se sproža tudi lažne afere, katerih posledice lahko nekomu zelo škodijo, drugim pa koristijo. To je vse vedno zelo dobro plačano, ne toliko z nakazilom na račun kot z raznimi drugimi oblikami, najbolj pogosto krediti za novinarske hiše, dobro plačanimi delovnimi mesti itd. Številne največje laži so tudi (ali še vedno) najpomembnejše »resnice« tega sveta, naše družbe, tiste, za katere se množice borijo, so sposobne pobijati. Spomnite se na laži, ki so jih veliki in pomembni ljudje širili, da so lahko s pobijanjem osvajali svet. Vendar nas zanimajo te majhne, vsakodnevne, s katerimi nas naši mediji zasipajo vsak dan. Te nas pripravljajo, da občasno lahko sprejmemo tudi tiste velike, ki bodo nekomu ali nekaterim prinesle odločilen kapital ali oblast. Že sam obstoj vrste nas je razvil v zaupljiva bitja, če smo žejni ali lačni ne preverjamo kvalitete vode ali hrane, ampak si jo postrežemo, prav tako smo požrešni na informacije. Te zelo pogosto sprejmemo ne da bi jih preverili, saj bi zato rabili kopico drugih. Najzahtevnejše pa je verske, moralne, nazorske in politične vrednote. To je v naših genih odkar nas je ustrašil grom ali presenetila svetloba strele. Čeprav si danes znamo razložiti že skorajda vse, ne samo teoretično tudi izkustveno, ostaja ta laž in 195


Nedokončen in nelektoriran tekst

želja po njenem prenašanju še vedno v nas, ali okoli nas, pa čeprav je prav tako krhka kot jajčna lupina. Če je bila nekoč strela najhujše orožje bogov, je danes to laž. Nekoč se bogovi niso lagali, današnji pa se lažejo zato, da lahko uporabijo sodobni grom in strele svojih letal in raket. Laži lahko temeljijo tudi na resničnih dogodkih: noben zgodovinar ne zanika atentata v Sarajevu, vendar danes vsi potrdijo, da ta ni bil vzrok za prvo svetovno vojno, ampak le izgovor. Resničen je tudi požig Reighstaga v Berlinu, vendar kdo v resnici ga je zažgal? Nacisti so ves svet prepričali, da so bili to komunisti, danes vemo, da so bili to prav oni. Nato so začeli širiti še hujše laži o Judih pa tudi o drugih »manjvrednih« narodih in rasah (tudi Slovanih), in ves narod prepričali, da jih je treba iztrebiti. V novejši politiki poznamo več primerov, ko so politiki z lažmi sprožili vojne ali množična pobijanja, katerih edini cilj je bil politična in gospodarska prevlada. Da navedem le dva kričeča primera skupnih laži ameriškega predsednika Georga W. Busha in britanskega premija Tonyja Blaira. Prvi o Sadamovem orožju za množično uničevanje in drugo o srbskem genocidu nad kosovskimi Albanci. Oboje je bilo dokazana laž. Resnica pa je bil genocid bosanskih Srbov nad bosanskimi muslimani v Srebrenici a to Natovih zaveznikov ni brigalo, saj ni šlo za konkretne interese ZDA. Z lažmi so sprožili satanizacijo Gadafija in sodomizacijo Libije, nato pas to prenesli še na Sirijo. Kaj pa dogodki 11. septembra 2001 v ZDA, napad na World Trade Center in Pentagon. Tudi naše novinarske hiše so in še vedno v en glas trdijo, da je to delo muslimanske Al Kaide, ki je tako napadla ZDA, da so oni krivi smrti dveh tisoč uslužbencev, ki so tisto jutro prišli v službo, Pentagon pa se vedno manj omenja … Ti novinarji so zagotovo končali najmanj osnovno šolo, kjer so jih učili tudi o taljenju železove rude v posevnih zaščiten plašči, koksu kot gorivu, potrebnih temperaturah, tu pa verjamejo, da se tako temperaturo, ki lahko topi jeklene nosilne stebre doseže velo na nezaščitenih vogalih takih stolpnic, do sekunde točno ob istem času, 196


Nedokončen in nelektoriran tekst

in to z kurivom iz pohitrva, človeških oblek, njihovih teles in letalskim gorivom. In še vedno vsaj a vsako obletnitco ponavljajo kretenizme, da tako širijo strah, laži in sovraštvo. V vojnah, ki so jih s pomočjo te propagande lahko sprožili Američani v Iraku, Afganistanu pa še kje po Bližnjem Vzhodu Afriki, pa je umrlo že na milijone ljudi in več sto tisoč otrok. Da, beseda otroci deluje neprimerno bolj kot ljudje, žal tudi pri manipulaci z lažmi, to je ena izmed najbolj klasičnih čustvenih manipulacij. Že v Svetem pismu stare zaveze piše o tem, kako so zli vladarji ukazali množične poboje otrok. Če ste si ogledali razstavo propagandi med drugo svetovno vojno, ste opazili, da so domobranci veliko stavili na to, da komunisti pobijajo otroke, pa čeprav smo tu na primorskem že od samega začetka fašizma ugotavljali, da so se na oroke otoke spravljali prav fašisti, znano je da je bil njihov prvi napad v Trstu leta 1919 prav na otroke delavcev, ki so se vračali s kolonije. Še bolj znano je njihovo streljanje na otroke, ki so se igrali ob železnici v Strunjanu 1921. To so dejanja strahopetcev. O tem seveda italijanski časopisi niso poročali, saj to njim ni bilo v interesu. Veliko dvoma v resničnost mi je pustil posnetek ranjenega otroka avgusta 2016 v sirskem Alepu, ki je bil v rokah proameriških upornikov. Ta kaže, kako so izredno umazanega in krvavega otroka vzeli iz neke luknje v ruševinah in ga posadili na lep sedež v lep avto ter ga snemali, tudi ko s krvjo z obraza maže po sedežu. Zelo ganljiv prizor, vendar zame ne preveč prepričljiv: Če je bil tako hudo ranjen v sence glave, zakaj ga niso oskrbeli, vsaj zaustavili krvavitev, sicer pa kri je izgledala zelo sveža, vendar iz rane ni več tekla. Zakaj so toliko časa snemali, pa mu niso niti prahu z ustnic oprali, kaj šele, da bi mu dali kaj pit, saj naj so pokazali, kot da so ga pravkar izvlekli izpod ruševin. Kako to, da so prav takrat imeli pri roki tako kvalitetno profesionalno kamero, ki se je brezhibno premikala, kot da je na snemanju filma, otrok pa enakomerno osvetljen iz dveh virov. Najbolj zanimivo pa je, da naj bi otroka rešila neka humanitarna skupina, a okrog tega krvavečega otroka ni 197


Nedokončen in nelektoriran tekst

skakal noben medicinec, niti novinarka z brisačo. Temu so dodali še računalniško animacijo režimskih zaporov.

Otrok iz ruševin sirskega Alepa (foto vir: RTVS, Odmevi) Nekaj mesecev zatem se je po CNN pojavila strašna zgodba o sedem letni deklici Bani Al-Abed iz Alepa, ki je potem, ko je grozeče klicala na pomoč pred vdorom vladnih enot in Rusov iznenada nehala twitati, kot da je umrla ali so jo pobrali »komunisti«. To so na velko začeli širiti tudi naši slovenski mediji, pri tem pa se niso vprašali, kako to da ta arabski otrok tako dobro piše in govori angleško, odkod internetna povezava v sesutemu delu Alepa ipd. Na CNN so pokazali tudi posnetek pogovora po skaypu, njen obraz in obraz mame, zatem so dobri poznavalci interneta kmalu ugotovili, da je deklica prisotna tudi na drugih posnetkih celo z znanim džihadističnim krvnikom iz Zinkija. Na spletu se najdejo tudi že nekaj mesecev starejše fotografije, kako so punčko reševali iz ruševin, pa ne iz istih, ampak kar treh različnih. Očitno pa je bila slaba igralka, zato so za televizijo uparibi ze omenjenega fantka. Dodati je treba tudi odkritje svobodnih novinarjev, da je Pentagon plačal britanskim agencijam za odnose z javnostmi (PR), ki so snemale lažne filme o terorizmu in Iraku kar 540 milijonov, o 198


Nedokončen in nelektoriran tekst

čemer so pa razen kakšne izjeme pisali samo spletni mediji., tisti mediji, ki so objavljali prej omenjeni zgodbi otrok iz Alepa, pa so to zamolčali. Ta izredno visok znesek lahko sproža dvome v resničnosti, vendar potrdila ga je tudi ugledna britanska novinarska raziskovalna organizacija TBIJ. Laži v povezavi s pobijanjem so zelo pogosto tudi v vlogi priprav na najhujša dejanja. Spomnimo se laži o tovarnah bojnega plina v Iraku in nato napada na to državo. Danes je, upam da celemu svetu jasno, da napad na Irak se ni zgodil zaradi bojnega plina, ampak nafte. Vojne se splačajo, v njih bogati še bolj obogatijo – poiščite podatke za kolikokrat se je podražila surova nafta in za koliko bencin. Na požig Reighstaga spominja tudi sestrelitev malezijskega potniškega letala nad uporniškim delom Ukrajine, pa še marsikakšen dogodek. Očitno so fašistične metode delovanja in propagande preživele in se celo razbohotile. Sam sem bolj izpostavljen zahodni propagandi proti Rusiji, a vem da je njihova približno enaka, le da je konkretno ne morem spremljati in analizirati ter seveda dajati kot primer. Na vse to kar se dogaja po svetu Slovenci nimamo niti 0,01 % vpliva, a naš nekdanji zunanji minister D. Rupel. je vseeno podpisal tako imenovano Vilnuško izjavo, s katero se je Slovenija postavila na stran tistih, ki so prav na osnovi laži sprožili vojno. Mi od teh vojn nimamo drugega kot samo strah, višje cene bencina in drugih naftnih derivatov in seveda vedno veške stroške (najbrž pa imajo kaj več tisti, ki sprejemajo te odločitve). Te vojne tako podpiramo tudi mi preprosti državljani, pa ne s pitjem Coca Cole, kot so nekoč trdili hipiji, ampak s cenami goriv in posledično z vsem gospodarstvom, celo obrestmi. A ni absurdno, da se kljub temu še naprej laže svojim ljudem, da se za zavajanje množic še vedno zalo očitno uporablja strategija in taktika ideologov fašizma in nacizma. Laž je lahko tudi prekomerno pretiravanje, zlasti kadar nam zakriva ali izkrivlja resnico. Podobno učinkujejo tudi pretirana hvaljenja ali pa blatenja. Te zasledimo tako v politiki kot tudi gospodarstvu in kulturi, delujejo pa kot delne resnice ali pa delne laži, ki so neglede na pridevnik vedno le laži. Tako še ob 199


Nedokončen in nelektoriran tekst

postavljanju žične ograje pred begunci leta 2015 lahko v Dnevniku začne novinar svoj stavek: »Na slovensko mejo se vrača železje, ki smo ga pred četrt stoletja odstranili.« Jaz sem živel ob tržaški meji od leta 1948, pa razen rampe ne pomnim nobenih ograj, bodeče žice ali podobnega, ampak samo graničarje. Lažem ali »prilagojenim resnicam«, pogosto sledi namerna lažna senzacija ali na osnovi možnega zelo zanimiva izmišljena laž, ki se jo ponavlja, dopolnjuje in iz nje razvija nove zgodbe ter njihove nadaljevanke. Če se to stopnjuje in se v to vključijo tudi drugi mediji, ki nočejo zaostajati, pridemo do tako imenovanega medijskega pompa. V pravi absurd vsemu političnemu in novinarskemu zaklinjajo na besede, kot so mir, svoboda, demokracija, enakopravnost, slišimo največ laži prav v povezavi z njimi. Te velike besede se uporablja pri vseh političnih, diplomatski in oboroženih napadi, pri vseh vojnah, a resnica so samo veliki interesi velikih sil, oziroma njihovega kapitala, in zraven mali malih držav, ki lahko pri tem potegnejo še kakšno korist zase. A se je Libijcem splačalo žrtvovati toliko življenj, odlične socialne razmere v katerih so živeli, vedno večjo blaginjo naroda … samo zato, da lahko sedaj svobodno rečejo, da je bil Gadafi diktator? Najbolj znana politična in novinarska laž iz zgodovine je tista nacistična, da so komunisti zažgali Reichstag, pa čeprav so ga sami, a s ponavljanjem te in neštetih drugih laži so javno mnenje popolnoma prepričali v svojo resnico. Znano je tudi njihovo geslo, s katerim so se po komunistih spravili na Žide, da skupaj pripravljajo zaroto s katero želijo zasužnjiti ves svet. Torej bankirji ali kapitalisti in delavci skupaj, pa še najbolj zagrizeni verniki in ateisti, skupaj … a ljudje so temu verjeli. Za širjenje tovrstnih laži, o dogodkih, ki jih s tem namenom organizira politika ali oblast, je težko obtoževati vse novinarje, lahko pa od njih pričakujemo vsaj distanco in skepso, ki bo nekoč omogočila razkrivanje resnice, ne pa fanatično vključevanje v neko 200


Nedokončen in nelektoriran tekst

politično gonjo. Spomnite se na 11. september in na vse, kar je sledilo. Spomnite se koliko krat ste slišali obče znano »resnico«, da je država slab gospodar. Toda katera, vsaka, tudi nekdanja Jugoslavija ali sedanja Nemčija? Gre za grobo politično manipuliranje z zgodovinsko lažjo in novinarskim nasedanjem tem lažem. Kaj pa resnica o nemškem povračilu vojne škode? Večina Slovencev meni na osnovi informacij, ki jih dobivajo od medijev, da so jo. Vendar če so odplačali dva odstotka, samo dva se temu reče, da niso. A kaj, ko ta resnica ni v interesu tako gospodarju, kot tudi hlapcu. Pogosto se izpostavlja samo del resnice ali pa se nekoga obtožujejo, da laže samo zato ker ni celovito odgovoril na vprašanje, za katero pa mu niso dali ali pa mu ne morejo dati več časa. »Danes je bil lep dan.« lahko rečem tudi za tak dan, ki se je zjutraj začel s ploho, nato jemalo zapihalo, večji del dneva je bilo sončno, zvečer pa prav zelo prijetno pa čeprav se ponovno pooblačilo. Res je da je tudi deževalo in pihalo, a v večini in tudi v primerjavi s prejšnjimi dnevi je bil vsaj glede na vreme lep dan. Novinarji in uredniki sami (ali po navodilih) izbirajo samo določene sogovornike, v poročilu lahko nanizajo celo vrsto delnih izjav, izpostavljajo samo določene teme, podatke, postavljajo samo vprašanja, ki imajo nek skriti namen, ne vprašajo tega, kar intervjuvanec ve, ali kar bi moral povedati za objektivnost informacije in pravilno obveščenost poslušalcev ali gledalcev. Nekateri celo sami zbirajo, prirejajo podatke, drugi izpostavljajo delne statistične podatke po lastni želji. Najbolj enostavno zavajanje pa je, da ne poročaš o tistih informacijah ali dogodkih, ki bi lahko razjasnili ostale, da poročaš samo o posledicah ne pa o vzrokih. Zamolčanje resnice pa je enako laži. Vendar, zakaj to laganje? To je peti ali najpomembnejši novinarski vprašaj. Da bi povečali poslušanost, gledanost, prodajali oglasni prostor ali časopis, pomagali stranki do glasov in moči, preusmerili pozornost s pravih problemov ali pa zakrili tiste dejanske manipulatorje, ki sami počnejo prav to, kar pripisujejo drugim? Zaradi lastnih koristi? Marsikaj kaže, da se mreže načrtno 201


Nedokončen in nelektoriran tekst

pletejo tudi s pomočjo nekaterih novinarjev. Nekateri nas prepričujejo, da so najbolj »okuženi« tisti novinarji, ki se javno opredeljujejo za stranke, vendar ti so samo javno pokazali svojo barvo. »Nevarni« so tisti, ki jo skrivajo, in ki na skrivaj delajo za svojo stranko, ta jim pa bo že pravi čas plačala. To pa smo že spoznali z novo kadrovsko politiko. Ko sem bil mlad sem sam spoznaval propagando hladne vojne, ki je na račun Jugoslavije zasipala z raznimi lažmi, jih medsebojno verižila, dopolnjevala z javnimi in skritimi ukrepi, raznimi političnimi limanicami in šikanami ter seveda strahom. Tudi Marshallov plan je vbil v tej igri, vendar takrat ni šlo le za golo strategijo korenčka in palice, saj se je osel dobro zavedal, da je korenček le vaba, da gre v klavnico. Veliko laži je bilo tudi na »nizkem nivoju«, ki jih je vsak nekoliko bolj razgledan človek razkril, a so prav te pri številnih ljudeh delovale prav zastrašujoče. Sam se spomnim, kako nas je vaški duhovnik po postavitvi meje leta 1954 podučil otroke, ki smo se igrali pred cerkvijo, naj ne verjamemo lažem Radia Trst in naj raje poslušamo koprski radio. Kasneje sem ob pogostih stikih s tujci dobil tudi vprašanja: Ali je res, da v Jugoslaviji vzamejo staršem nekomunistom otroke in jih dajo v posebne šole? Ali je res, da so v Jugoslaviji posebne trgovine za komuniste? ipd. Neka lepa mlada Američanka je bila tudi sveto prepričana, da imajo komunisti parkelj namesto levega stopala, rep in rogove. Pa ne samo to: razvijali so prefinjene mehanizme, da bi Slovanom samim sprožali sramovanje slovanskega izvora. Kolikokrat smo v Trstu slišali še po vojni besedo »ščavo« ali »ščavokomunista«. Ugledni slovenski Tržačani so mi v intervjujih povedali, da so v avtobusu dobili klofuto, ko so govorili slovensko. Ko je bilo moderno nositi šolske knjige in zvezke samo zavezane z elastičnim trakom, so morali naslovne strani obrniti navznoter, da ni kdo slučajno opazil, da so slovenske, saj so ob tem najmanj kar je slišali tisti »ščavo«. To pa niso več samo laži, ampak pranje možganov z ustrahovanjem.

202


Nedokončen in nelektoriran tekst

Antensko polje radia Vatikan (vir: -http://radiomap.eu/va /vaticana) V italijanskih medijih smo pogosto slišali za brezbožni komunizem, za železno zaveso ipd. Še vedno slišimo, da so bili naši štirje bazoviški narodni junaki le barbarski teroristi. Ta način uporabe laži, lažnih ali slabšalnih pridevnikov in etiket se je ohranil še do danes. Podobno je s posploševanjem mej z železno zaveso npr. mejo z Madžarsko in to z Italijo, ki smo jo imenovali najbolj odprta meja v Evropi. Katera je bila železna zavesa? Podobno je tudi z poimenovanjem celega obdobja nekdanje Jugoslavije s svinčenimi časi. Običajne laži lahko prej ali slej odkrijemo, saj še ljudska modrost pravi, da ima laž kratke noge. Tudi stalno bombardiranje z lažmi lahko sproži odpor, zato se je razvila prava znanost ali umetnost laganja z uporabo delnih resnic, objektivnih podatkov in celo izjav ali napisanega. Novinar ali urednik lahko iz izjave ali intervjuja objavi le to, kar se njemu zdi primerno, ne pa to, kar se je zdelo intervjuvancu, enostavno posname nekaj več in objavi le del, samo to kar ustreza novinarjevemu ali urednikovemu namenu. To je znano kot trganje izjav iz konteksta, to je tega kar je govornik ali intervjuvanec tudi povedal v svojem nastopu ali odgovoru ali kar je hotel povedati, če bi mu pustili besedo do konca. Nekateri novinarji sogovornikom pogosto vsiljujejo svoja stališča, trditve ipd, še huje pa je, da v kolikor jih sogovornik izplicitno ne zanika, jih razlagajo kot njegovo mnenje ali pa vsaj priznanje. Takšna novinarska poročila so torej lažna. 203


Nedokončen in nelektoriran tekst

Za širjenje laži, govoric in nepreverjenih informacij je najbolj idealen medij televizija, zlasti zato ker ga spremlja najbolj široko in nekritično občinstvo, za katerega je dovolj na nekaj vidi in sliši. Televizija je po večini pod profesionalno kontrolo novinarjev, urednikov in tudi nekaterih organov, popolnoma svoboden pa je internet oz. njegova socialna omrežja. Ta medij še nima zgrajenih in utrjenih varovalk, kot jih imajo klasični, kjer so novinarji in uredniki z preverjenimi imeni, kjer večina kolikor je le možno sama skrbi za spoštovanje kodeksov in drugih norm. Širjenje in pogosto ponavljanje laži omogoča celo naš izredno počasen in sformaliziran pravni sistem, ki je pozabil, da pravo temelji na morali. Tožilci pripravijo kupe dokaznega gradiva, s katerim so dokazali krivdo obtoženca, mediji pa jim odmerijo eno minuto, sodniki seveda ob tem molčijo, njihove sodbe niso objavljene in bolje da ne, saj normalni ljudje težko beremo ta nerazumljiv pravniški jezik. Po drugi strani pa odvetnik obsojenca, in on sam, lahko tudi po obsodbi neštetokrat ponavljajo na sodišču dokazane laži in trdi, da je bil obsojen iz političnih razlogov. Spomnimo se primerov sojenja Janši, Popoviču in raznim drugim politikom, v tujini pa Berlusconiju in Timošenkovi, pa celo nekateri klasični kriminalci uporabljajo to možnost pretvorbe javnega mnenja, v tem primeru sodbe. Ne samo obtoženci, tudi obsojenci sklicujejo novinarske konference, zborovanja in proteste, na katerih širijo laži in hujskajo ljudi, mediji o tem poročajo, sodniki molčijo in novinarji tudi molčijo. Poročajo le še, če se oglasi druga politična stran. Ta bo seveda preusmerjala vodo na svoj mlin in v protiutež širila druge laži, ki jih bodo kamere in novinarji prav tako nekritično prenašali vsej javnosti. Tudi pravica do popravka, ki je zelo pomembna pravica, saj naj bi popravila informacijo ali celo odpravila krivico, ki jo je povzročila laž, je velikokrat le formalni blef demokratične in pravne države. Kako naj na primer ta vrne življenje nekomu, ki je zaradi posledic lažne informacije naredil samomor? Vsi trdijo in ponavljajo zelo znano pravilo objektivnega poročanja, da mora dober novinar vedno razkrivati obe plati 204


Nedokončen in nelektoriran tekst

medalje, saj še star pregovor pravi, da ima vsaka medalja ima dve plati. To načeloma drži in tudi ob največjem dvomu v resnico pogledamo drugo stran, vendar ob tem moramo vedeti, da resnica ni neka medalja, niti zlato, namesto tega je lahko le svetleči se železov prit. Laž postaja enakopravna resnici, še več, za marsikoga kar resnica, pri večini pa kljub popravku ali drugemu mnenju, celo zanikanju, pušča dvom. Ne gre vedno za vsajevanje dvoma ali črva resnice, ampak tudi črva laži, ki naj v glavah ljudi požre resnico, moralno vrednoto, znanje ... Ta ista uredništva nato, zavedajoč se ali ne učinkov svojega dela, organizirajo v svojih programih pogovore in okrogle mize o razdvojenosti naroda, v katerih sodelujejo celo »strokovnjaki«, ki so s svojimi teorijami pomagali rušiti in razdvajati … S sprostitvijo zakonodje o množičnih medijih, ki jo je Evropa doživljala v drugi polovici hladne vojne (predvsem kot sestavni del le-te), pojavom komercialnih in lokalnih televizij ali z demonopolizacijo državne televizije, se moč laži ni zmanjšala, ampak žal kvečjemu povečala. Sedaj je ne objavlja in ponavlja samo ena televizijska hiša, ampak kar vse. S tem skupnim istosmernim delovanjem se te laži samo potrjujeo, še več, ustvarjanja se množične psihoze, celo učinke poneumljanja množic in nestrpnosti, ki je že na nivoju črednega stampeda (protesti proti beguncem v Nemčiji). Zakaj? Zato ker kapital obvlada tako nacionalno televizijo kot tudi komercialno in pri obojih velja isti zakon in enak odnos do zaposlenih. Za komercialno je to popolnoma jasno, za nacionalno pa kapital deluje preko politike. Tudi če določena politika ni na oblasti, lahko doseže marsikaj. Primer je čistka med levo usmerjenimi novinarji in uredniki, ki jo je staro »janševo« vodstvo izpeljalo v času dozdevno leve Pahorjeve vlade. Desnica dobro ve kaj hoče in kako to doseči, je pač enotna in organiziran in je to v zgodovini že velikokrat preizkusila in dokazala. Sprožila je obe svetovni vojni, povzročila sto milijonov žrtev, pa še vedno zmaguje na volitvah. Zanimivo pa je, da se desnica tega sploh ne sramuje, celo vse grdo pripisuje levici, ki se je temu upirala s silo, revolucijo. Je pa tega početja v preteklosti levico tako sram, da se niti pobrati ne more več. 205


Nedokončen in nelektoriran tekst

So lastniki, in kar je še veliko huje, tudi uredniki in novinarji, ki menijo, da je prodajanje laži dovoljeno tudi zaradi profita ali samo odmevnosti. So tudi taki, ki lažem dovoljujejo, da se širijo, daj so sestavni del demokracije in svobode javne besede. Trdijo, da če nekateri politiki trdijo, da je celo neka zelo očitna laž resnica, jo je treba v interesu demokracije objaviti, saj tako meni druga stran. Tako demokracijo in svobodo javne besede spreminjajo enakopravnost laži z resnico in ustvarjajo neko novo resnico, ki pa je nekje med resnico in lažjo. S tem žal samo sodelujejo pri političnem razdvajanju ljudi in njihovi apatičnosti, saj niso vsi neumni, da ne bi ločili zrna od plev. Ko mediji tako pod svetinjo svobode govora mešajo resnico in laži, ta mešanica lahko tudi zasmrdi, kot je tudi pri nas. Pri tem pa velja drugi pregovor: Pusti drek pri miru, ker bolj kot ga mešaš, več smrdi.

STEREOTIP Posebna oblika ponavljanja laži je tudi ustvarjanje negativnih ali tudi pozitivnih lažnih predsodkov ali bolj ali manj načrtno oblikovanje stereotipov, to je tudi mnenja o posameznikih, skupinah, ideologijah, verah, narodih in rasah. Pogosto je to priprava za nadaljnje delovanje, podlaga za propagando, kot je bil v zgodovini zelo znan fašistični stereotip o Slovanih kot Schiavih ali nacistični o judih, najprej o grabežljivih nato pa manjvrednih podljudeh. Še pred tem so začeli razvijati podobne predsodeke o boljševikih in komunistih, kar se je nadaljevalo tudi po drugi svetovni vojni v času hladne vojne. Romanski in germanski svet, ki sta ves čas gojila pohlep po vzhodni slovanski zemlji že vse skozi razvijata podoben stereotip o vseh Slovanih, ki nočejo sprejeti njihove kulture, načina življenja in nadvlade, kot npr.: Srbi in Rusi, v novejšem času tudi Kitajcem. Poglejte si recimo propagandne filme o Kitajcih, kot o divjakih ali kulturno manjvrednih ljudeh, samo zato, ker jejo pasje meso. 206


Nedokončen in nelektoriran tekst

Po osamosvojitvi so nekateri novinarji in uredništva prenesli nekatere stereotipe in časa hladne vojne tudi v sedanji čas, prav tako tudi ustvarjanje stereotipov z lažmi o posameznih ljudeh, ki naj bi kradli skupni denar in ga nosili v tuje banke. Nekoč so nekateri tuji in izseljeniški časopisi tekmovali s številkami, ki naj bi jih odnesla v tujino predsednik Tito in njegova žena Jovanka. Danes se je izkazalo da je bila to popolna laž. Sedaj naj bi to počeli novi strici iz ozadja, s tem pa so obrnili pozornost s pravih lopovov. Podoben stereotip so začeli razvijati in ga tudi uspešno lansirali v javnost o rdeči novinarski fakulteti, ki je vzgojila sedanjo starejšo novinarsko generacijo, katero je bilo treba čimprej zamenjati. Ob tem pa so celo poveličevali diplomante z njene obramboslovne katedre, pa čeprav je ta nastala na zahtevo JLA, da je razbila študentsko »liberalistično« gibanje na tej fakulteti in pridobila nove kadre slovenske narodnosti za svojo protiobveščevalno službo (KOS) ali tako imenovane oficirje v civilu. Poznamo tudi primere ustvarjanja pozitivnih stereotipov ali mnenja o skupinah, politiki ali še najbolj pogosto o posameznih ljudeh. Sem praviloma sodijo vsi veliki športniki, o katerih veličini pričajo njihove medalje, bolj nevarno pa je na področju politike gospodarstva. V Gospodarstvu in politiki imamo veliko nagrajencev z visokimi priznanji, za katere se je kmalu izkazalo da so slabi gospodarji ali celo tajkuni. Pri nekaterih uredništvih, kot npr.: Odmevi zelo pogosto vabijo pred mikrofon bolj ali manj iste ljudi, ki jim pripisujejo nekaj več kot katerim drugim. Medijem to »forsiranje« posameznikov pa pogosto uspe, saj da na volitvah dosežejo več glasov tisti bolj znani, medijsko hvaljeni, drzni, bojeviti uporniki in uspešni. Nekateri so uspešni predvsem pri pojavljanju v medijih. Po teh metodah se lahko ustvari pri ljudeh popolnoma zgrešene slike o posameznih ljudeh, poznamo primer, kako se lahko iz obsojenca za kriminalno delo naredi političnega obsojenca, ali pa poštenega ampak drznega politika ali gospodarstvenika, ki deluje po vseh pravilih sodobnega kapitalizma, za lopova, prve tajkune v Sloveni za skorajda svetnike ipd. 207


Nedokončen in nelektoriran tekst

Uporabo in širjenje negativnih stereotipov se lahko posebej opazi ob posameznih konfliktih kultur, kot npr.: ob velikem begunskem valu leta 2015. Takrat je celo Društvo novinarjev na to še posebej opozorilo z dopisom v katerem so zapisali tudi: »Novinarje in medije pa še posebej pozivamo, da spoštujejo etične standarde, ki jih predpisuje Kodeks novinarjev Slovenije in se izogibajo narodnostnim, rasnim, verskim, geografskim in drugim stereotipom. Kodeks izrecno prepoveduje spodbujanje k nasilju, širjenje sovraštva in nestrpnosti ter druge oblike sovražnega govora. Novinarji se morajo odzvati tudi na morebiten sovražni govor svojih sogovornikov oziroma drugih akterjev, katerih izjave povzemajo, in ga obsoditi.« A očitno poziv ni najbolj zalegel: naslednje leto so starši in celo učitelji protestirali proti vključevanju begunskih otrok brez staršev v kranjske šole saj stereotip o beguncih muslimanih kot teroristih je bil že ustvarjen. To naj bi bili že njihovi otroci.

MOLK Zelo pogosta oblika manipulacije je zamolčanje dogodka, problema, pomembnega podatka, osebe, kraja. države itd. – če se o dogodku ne poroča, ga ni bilo. Tej obliki bi lahko rekli tudi selektivni pristop, kjer vratarji informacij, to pa niso samo novinarji in uredniki, ampak tudi ali predvsem lastniki medijev in viri informacij, nekatere izbirajo, izpostavljajo ali pa zapostavljajo in zamolčijo. Kadar dogodek zamolčijo vsi mediji pa se takemu zamolčanju reče tudi medijska blokada. Zamolčanje dogajanja ali molk o nekaterih temah ali celo področjih dejavnosti je bila zelo razširjena metoda manipuliranja v preteklosti, ko mediji niso bili razširjeni in ve kar so ljudje vedeli jim je povedal njihov farni župnik. To se je v veliki meri ohranilo tudi v vseh diktaturah in enopartijskih sistemih. Starejši se lahko še spomnimo kako se v nekdanji SFRJ zelo malo ali skoraj nič poročalo 208


Nedokončen in nelektoriran tekst

o verskih dejavnostih, pogosto se je zamolčevalo nepravilnosti partijskih oblastnikov, vsaj dokler jih nek partijski organ ali SZDL nista razkrila. V sodobni Sloveniji, ki je priključena na sistem obveščanja zahodnih agencij, pa je pod transparentom svobode javne besede postalo to zamolčanje veliko bolj prefinjena igra. Zanimivo pa je da je cerkev še vedno ostala zaščitena, saj so na primer na največje goljufanje ljudi in kraje, ki sta jih opravili družbi Zvon 1 in 2, opozorili šele tuji mediji, naši pa so jih še vedno zanikali. Večina novinarjev v svojih razpravah o krajah ali tajkunstvu ne navaja najprej tej največjih primerov ampak, druge, manjše, ki niso povezani s katoliško cerkvijo. Pri Hildi Tovšak se je razen izjemoma vedno zamolčalo, da je bila to sekretarka Lojzeta Peterleta, pri Zorana Jankoviča, pa se, čeprav pri nedokazanih govoricah o kaznivih dejanjih zelo pogosto omenjalo Milana Kučana. Ko sem pred več kod desetletjem na uredniškem sestanku spomnil, da se na nekem našem sodišču sodi duhovniku, ki je v semenišču izkoristil dva učenca, so se vsi, vključno z urednikom obnašali, kot da tega sploh niso slišali. Tretja božja zapoved, ki prepoveduje uporabo božjega imena po nepotrebnem je seveda prej napisana kot šesta Ne ubijaj in osma Ne kradi. Zakaj: ker drugi del tretje zapovedi neposlušnim grozi z božjo kaznijo, pri ubijanju, kraji, ipd. pa ne. Če vam pri verouku tega niso povedali, so vam to zagotovo zamolčali in s tem oskrunili božjo besedo. Dolgo se je molčalo tudi o novih pojavih fašizma, ko pa je svobodnemu novinarju Eriku Valenčiču to uspelo objaviti na nacionalni televiziji, mu niso več podaljšali delovne pogodbe. To seveda ni bila samo kazen, vendar predvsem opomin drugim. Molk ali zamolčanje je preprosto povedana oblika cenzure ali samocenzure. Najbolj pogosto se zamolči se to, kar se je dogajalo nekoč in kar ima posledice še danes

209


Nedokončen in nelektoriran tekst

Bruseljski »zoo« je razkazoval celo afriške otroke. (Vir: http://www.theplaidzebra.com/) A veste, da so v glavnem mestu evropske skupnosti, v Bruslju, še deset let po končani drugi svetovni vojno imeli odprt človeški zoološki vrt, v katerem so obiskovalcem za denar razkazovali manjvredne človeške rase? Evropski in ameriški mediji so nam zamolčali in nam še vedno molčijo o tem, kaj so njihovi kolonialisti počeli pri osvajanju kolonialnih dežel. O zločinih španskih konkustadorjev se nekaj ve, vendar ne o nasilnem pokristjanjevanju, o grozotnih pogojih belgijskega kralja Leopolda II, kolonialni karieri vojskovodje Winstona Churcilla. Govori in piše se o vseh mogočih zločinih in genocidih, a največje je počenjal prav ti najbolj »kulturni«Evropejci. Pozabilo se je celo na Mussolinija in njegova generala Pietra Badoglia ter Rodolfa Grazianija in na njihove poboje v Afriki. V Libiji so pobili polovico tamkajšnjega beduinskega prebivalstva, celo to kar so počeli v Jugoslaviji jim je Zahod pozabil. Pozabljajo na medvojne grozote, na njihov odnos do deset ali celo stokrat manj 210


Nedokončen in nelektoriran tekst

vrednih Slovanih. Tudi naši novinarji pozabijo nanje, ko pišejo in govorijo o genocidih in največjih zločincih. Mogoče da lahko tako višje uvrstijo Stalina in Tita? Manipulatorji nekatere omenjajo, druge pa zamolčijo, tako kot je v interesu njihovih gospodarjev ali ljudi, ki jim prilizujejo zaradi osebnih interesov. Primer: Ko se je bivša premierka Alenka Bratušek sama kandidirala za predsednico bruseljske komisije, so se mediji na veliko razpisali in to dva tedna ponavljali, so pa ob tem molčali o poslanski plači, ki jo je v zaporu na Dobu prejemal pravnomočno obsojeni Janez Janša, še dobro, da o tem in vseh drugih ugodnostih obsojenca po spletu krožilo pismo blogerja Mitje Kunstlja. Ali pa drugi primer: Ko so italijanski tožilci sprožili sodni postopek proti Francu Preglju iz Renč, češ da je ob koncu vojne izvajal genocid nad njihovimi domoljubi, so poročali skorajda vsi mediji, italijanski in naši. Nekateri uredniki so poslali celo svoje »paparace«, da so ga noč in dan čakali za vogali njegove hiše. Ko so Pregelj in njihovi odvetniki na italijanskem sodišču dokazali, da je veliko iz spiska »infojbiranih« še živih, da so se samo izselili, da so med njimi celo padli in pogrešani v Rusiji, kjer so se na strani Hitlerja borili za Stalingrad, pa novinarji o tem niso več poročali. Po njegovih besedah sem bil edini novinar, ki se je oglasil pri njem po končni razsodbi kasacijskega ali vrhovnega italijanskega sodišča v njegovo korist. Zakaj je italijansko novinarstvo zamolčalo ta razplet sodnega postopka o zgodovinski resnici lahko razumem, vendar zakaj so to zamolčali slovenski novinarji, celo lokalni? Mogoče zato, ker ta dogodek ni bil več aktualen ali ker tudi pri nas nekaterim ni ustrezala ta na italijanskem sodišču dokazana resnica in so jo raje zamolčali? Poglejmo si novejši primer. Ko so v letu 2013 bonitetne hiše nižale oceno našim bankam, je nacionalna RTV hiša o tem sproti poročala in to na začetku poročil, s komentiranjem v Odmevih. Ko se je 31.1. 2014 začel trend obračati, pa o tem nisi slišal besede. Še več, v osrednji dnevnoinformativni oddaji Dnevnik so istega dne objavili prispevek, ki je zelo negativno ocenjeval delo finančnega ministra, ker se ni hotel dodatno zadolžiti, in ob tem objavili samo 211


Nedokončen in nelektoriran tekst

mnenja opozicije, da je zamudil vlak. Objava zamolčane informacije o izboljšanju bonitetne ocene, bi seveda vsakemu razgledanemu gledalcu jasno pritrdila odločitvi ministra, in osmešila novinarja, ki je pripravil ta prispevek, vendar očitno je uredništvu bolj ustrezala odločitev, da ministra napade in obenem zamolči pomembno informacijo. Moj komentar: kot star urednik zelo dobro vem, da desnica zna dobro nagraditi take novinarje in urednike, celo pozabiti njihove povezave z Udbo ali Kosom in spregledati ponarejene diplome. Nekateri drugi mediji, predvsem časopisi so to pozitivno informacijo sicer zabeležili, vendar si jo v njihovih straneh moral iskati. Torej gre za vrednotenje: zato imajo časopisi nekaj objavljeno na prvi strani, z debelimi mastnimi črkami, ali pa na trinajsti, z naslovom, ki ga ne najdeš. Velike razlike so tudi v udarnosti, naslova, ki te pritegne k branju ali ne, v trditvi, ki je v naslovu, pa čeprav ta v nadaljnjem tekstu ni potrjena. Podobno to počnejo elektronski mediji, tudi tu je uvrščanje na začetek dnevnika, bombastično napovedovanje, ki naj pritegne poslušalca ali gledalca, a v njemu že ustvarja sodbo ali vsaj pripravo za vrednotenje nadaljnje in formacije. Televizija ob poročanju o negativnostih, preiskavah kriminala ipd. prikazuje v ozadju nekatere posnetke, na katerih so v prvem planu vedno isti ljudje, druge pa prikazujejo v pozitivnih novicah. Primer: kadarkoli omenjajo »strice iz ozadja« skoraj vedno pokažejo sliko Milana Kučana pa čeprav ni omenjen, zanimivo pa, da Merklove ali kardinala Rodeta v takih povezavah ne pokažejo. Tako pač to deluje, kot ta stavek. Največ pa pove zamolčanje, delno zamolčanje ali pa zapostavljanje dela ali ugotovitev lastnih novinarskih kolegov. Tu ne gre samo za zavist ampak tudi oportunizem, veliko neznanje in celo strah. Najbrž sta največja slovenska raziskovalna novinarja Blaž Zgaga in Matej Šurc, ki sta o aferah s preprodajo orožja in s tem povezano korupcijo objavila več knjig. Zraven bi lahko prišteli še koga, kot npr.: Matjaža Frangeža. V njihovih knjigah je dovolj dokazov za ukrepanje tožilcev, a ti molčijo, teh novinarjev pa pred televizijske kamere ne vabijo, celo uredniki lokalnih časopisov se jih 212


Nedokončen in nelektoriran tekst

bojijo. Je mogoče splošno kritizerstvo v medijih le nadomestek za pravo kritično in raziskovalno novinarstvo? Naši mediji radi zamolčijo ali pa vsaj delno zamolčijo dogodke, ki niso v interesu tako imenovane zahodne demokracije ali pa cerkve. Vedno bolj verjamem, da ni šlo za boj demokratičnega zahoda proti komunističnemu taboru, ampak za prostranstva in bogastva slovanskega sveta. Poglejmo si primere poročanja o separatizmu povezanem z Rusijo (referendum na Krimu) ali tistemu v deželi Veneto v Italiji v začetku leta 2014, o tem, kako so italijanske oblasti čez noč aretirale in zapirale ugledne Benečane, kar 24 domnevnih separatistov, med temi tudi nekatere prijatelje Slovenije, ki so se borili za osamosvojitev dežele Veneto (nekdanje Beneške republike). Tudi o skonstruirani korupcijski aferi proti tamkajšnjemu županu, se v naših medijih ni govorilo. Kako so pa poročali o dogodkih na Krimu. Res je tu lahko pride do hude vojne eskalacije, vendar, koliko slovenskih medijev pa je na prvi strani ali prvem mestu poročalo o pankovski skupini Pussy Riot. Ob poročanju o Pussy se tudi ni nihče vprašal, kako bi se oblasti pri nas, v Avstriji ali Italiji obnašale do deklet, ki so kazale nago rit oltarju v najbolj »posvečeni« cerkvi. Tudi napol golo aktivistko skupine Femen v cerkvi Sv. Petra v Vatikanu so zaprli in ji sodili. Pa še tega da so ji sodili in jo obsodili se ne ve, ker za medije ta primer ni bil pomemben s tega zornega kota, saj Vatikan je vendarle demokratična država s svobodo govora in tiska. Še huje od popolnega zamolčanja dogodka je, da se zamolči bistvene elemente za razumevanje dogajanja. Ob državljanski vojni v Ukrajini izpušča pomemben podatek, da je Ukrajina tudi versko razdvojena. Ne samo v tem primeru, ampak v številnih drugih gre za nov razmah že starih manipulacij, ki naj bi Slovane prikazovale kot barbare. To je sedaj najlažje širiti po internetu, a jo je še več skrite v klasičnih javnih medijih, ki pri ljudeh dosegajo najvišjo stopnjo zaupanja. Gre tudi za strah pred velikim slovanskim svetom in obenem željo po popolni, tudi verski in kulturni podreditvi tega sveta. kar so že dosegli pri Ukrajincih, Poljakih, Hrvatih, in Slovencih in le delno tudi Čehih ter Slovakih, ki so s katoliško vero 213


Nedokončen in nelektoriran tekst

prevzeli v veliki meri tudi zahodno kulturo. Pri Čehih in Slovakih se zaradi avtohtone reformacije Jana Husa lahko opazimo bolj pokončno in samostojno držo, zato so tudi bliže »reformiranemu« Severu in v tem pogledu tudi pravoslavnim Rusom in Srbom. Poglejte si nekatere ritolizniške komentarje na naši televiziji ali desničarskem tisku! Poleg teh oblik zamolčanja poznamo tudi razvodenitev informacije, ko pomembni informaciji dodajalo nepotrebni balast, tako da ta informacija izgubi pravo sporočilo. Ni več to kar bi morala biti, tako kot vino, ki mu dodajaš vodo ni več pristna kapljica ampak špric ali bevanda. To pa je nekaj čisto drugega. Naši mediji zelo pogosto zamolčijo dogodke, ki se dogajajo v območjih, v katerih izvaja svojo agresorsko politiko Zahod, nikoli pa to kar se dogaja na vzhodu ali točneje teh, ki so jih ZDA in njihovi zavezniki označili kot sovražnike, nedemokrate, kršilce človekovih pravic ipd. Kako enostransko je bilo na primer poročanje o takoimenovani arabski pomladi, zlasti v Libiji in Siriji. Prav presenetila me je Delova objava intervjuja z nuno Agnes od Križa, ki je razkrila tamkajšnje dogajanje. Očitno so imeli na Delu zelo hudo boj, v kateri je najbrž odtehtalo dejstvo da vendarle gre za pripoved nune. O Begunski krizi veliko poročamo, o vzrokih zadnjo pa ne. V skladu s cankarjanskim hlapčevstvom radi zamolčimo grehe svojih gospodarjev. Še več, sicer priznanega arhitekta Maksa Fabianija si lastimo kot velikega Slovenca, pa čeprav se je on sam proglašal najprej za Avstrijca, nato pa Italijana in nikoli za Slovenca. Bil je celo fašistični podesta' ter vodja škvadristov. Slovenci smo lahko upravičeno ponosni na številne tujce, zlasti Italijane, ki so pri nas ali za nas ustvarjali, nam pomagali … lahko si jih tudi lastimo, kot na primer Roba ali Zoisa, vendar ne tiste, ki so nad tistimi, ki so hoteli naš narod za vedno izbrisati. Vendar tudi v tem primeru ne gre samo za zamolčanje, ampak predvsem načrtno spreobračanje zgodovine. To potrjuje tudi poročanje Slovenske nacionalne agencije, ki je prav tega vodjo fašističnih pretepačev oklicala za 214


Nedokončen in nelektoriran tekst

humanista. Zakaj večina novinarjev in uredništev pri pisanju o naših dolgovih do Nemških ali drugih bank zamolči neprimerno višji še vedno neporavnani dolg Nemčije oz. vojno odškodnino, ki sedaj znaša že več kot vsi naši dolgovi skupaj? Ne vedo, ne verjamejo v njihovo poravnavo, se nočejo zameti Nemčiji ali pa se gredo novi kolaboracionizem? V okrepitev molka ali zamolčanja nekaterih informacij pa deluje pravo preplavljanje ljudi z raznoraznimi informacijami, najbolj pogosto nepomembnimi. Večino teh producirajo velike svetovne agencije, vsak dogodek, ki je v interesu Amerike ali Zahoda je v tem medijskem prostoru prava ujma. Ta poplava deluje kot reka ene barve, ki se steka z malim potočkom druge barve in ve se katera prevlada. To »vodo« se seveda še dodatno redči z razno plažo rumenih novic. To kar njim ne ustreza pa logiki lezenja gospodarju v rit, ne ustreza tudi večini našim spolitiziranim urednikom. To potrjuje izjava Polone Frelih, nekdanje dopisnice iz Moskve, ko je sporočil, da se je v Južni Osetiji začela vojna: »Takoj ob napadu na Chinvali sem na Delo poslala vest, da se je začela vojna, vendar je niso objavili, ker o tem ni poročal nobeden od večjih zahodnih medijev.« Če bi to vojno začeli Rusi pa verjemite mi. Bi zagotovo hitro objavili, a to je začela Gruzija.

USMERJANJE ALI PREUSMERJANJE POZORNOSTI O usmerjanju pozornosti ali preusmerjanju, ki jo Chomski navaja kot prvo obliko manipulacije sem najpomembnejše že povedal pod naslovi Aktualnost, Ažurnost in Razvrščanje prispevkov in tudi Molk, bom pa še v naslednjem o zgodovini. To je sicer zelo stara umetnost politike, ki so ji že Stari Rimski vladarji dobro vedeli, da je treba dati ljudem kruha in iger, pa se ne bodo vtikali v njihovo politiko. Danes marsikdo v to vlogo postavlja tudi poročanje o športu, vendar ti ne vedo kaj je to šport, vsekako pa v to 215


Nedokončen in nelektoriran tekst

sodi veliko televizijskih oddaj ali celo programov in hote ali ne tudi marsikateri film. Vedno bolj se za to izkorišča tudi svetovni splet, zlasti družbene omrežja. Usmerjanje in preusmerjanje pozornosti sta posebni poslastici politike. To je politika zavajanja pozornosti ljudi, ki se izvajana različne načine in sredstvi od laži do terorja, najbolj enostavna pa je tista drobna dnevna, ko nas medijo strašijo z neko novo gripo. Politika zato, da bi utrdila udarno desnico ali nacionalizem sproži obmejni spor, na primer s Hrvaško na morju. Drugi primer, da bi zakrila svoj kolaboracionizem ali svojo nesposobnost, da se upre močnejšemu, na primer birokraciji Evropske skupnosti sproži strah pred takoimenovano trojko kot da gre za neko nadnaravno silo ali novi bau bau. Pozornost se usmerja tudi z umetnim ustvarjanjem problema. Tudi to je umetnost politike, ki mu pritegnejo ali nasedejo tudi novinarji. V to sodi tudi nevarnost pred širjenjem nevarne Ebole, dejansko pa se je v ozadju pripravljal večfazno rušenje vladavin samostojnih in neodvisnih držav ob afriškem Sredozemlju in na Bližnjem vzhodu. Umetno ustvarjeni problem je tudi takoimenovana sprava. Ta ne more biti dosežena s stiskom rok, priznanjem krivde ali z zakonom, ampak samo s časom in kulturno rastjo naroda. Prav pri spravi smo pogosto priče preusmerjanju resnice v polresnico, torej laž. Gre za preprosto povedano bombardiranje resnice z lažmi, tako da dobijo ljudje da je prava resnica laž, ali pa vsaj tjea nekje med resnico in lažjo. Pri tem seveda sodelujeo tudi mediji, zlasti njihovi uredniki, ki so odvisni od politične milosti in mali novinarski oblasniki, ki bi radi napredovali pa tudi tisti brez širine znanja in strahopetci. Med politiki in novinarji so seveda tudi fanatiki, ki bi radi ljudi spreobrnili k edino pravi veri. Spomnite se na predvolilni čas, ko nekaeri vlečejo na dan vsemogoče male aferice pomembnih ali nepomembnih ljudi, da jih le povežejo z neko ideologijo ali stranko in tako preusmerijo pozornost ljudi s programa stranke na nek za volitve popolnoma nepomemben eksces. Še več preusmerjanja je z obremenjevanjem zgodovino in poskusov speminajnja zgodovine z 216


Nedokončen in nelektoriran tekst

izpostavljanjem posameznih primerov, ter posploševanja na osnovi enega ali dveh primerov.

vsestranskega

SPREMINJANJE ZGODOVINE Z življenjskega zornega kota je zgodovina tudi sedanjost. vse to kar prav sedaj počnem je že preteklost in brez te ne more biti prihodnosti. To so ugotovili in tako ali drugače izkoriščajo številni politiki in njihovi šarlatani. Zakaj , da rušijo temelje drugim in sebi postavljajo lažne. Prej ali slej se seveda tudi ti lažni zrušijo. Tudi zgodovino se najbolj spreminja z zamolčanjem dogodkov, ki so bili vzrok, govori pa se o posledicah. Pri novinarjih bi lahko rekli da so to posledice slabega znanja ali pa celo namernega »pozabljanja« zgodovinarjev. Skoraj dva tisoč let se ni govorilo o kristusovi ženi in domnevni hčeri, dokler prav v tem ni našel svojega interesa kapital filmske industrije. Križarske vojne se še vedno prikazuje kot junaštva, kolonizacijo pa kot širjenje prave vere in kulture. Celo na vzroke za izseljevanje Evropejcev v Ameriko, pa tudi za upore, revolucije in celo fašizem se še vedno pozablja. V času socializma se ni poročalo o vlogi cerkve v času narodne prebuje, o nekaterih velikih Slovencih, ki so oblikovali našo preteklost in sedanjost. Trubarju se je sicer posvečalo pozornost, pa ne samo zaradi njegove veličine, ampak tudi ker je bil upornik proti stari nazadnjaški cerkvi, o teh, ki so delovali v skladu s politiko iz Rima pa se je po večini molčalo. Številni novinarji in uredniki so molčali celo o literarni dejavnosti danes izredno popularnih Borisu Pahorju in Alojzu Rebuli. Po osamosvojitvi prav ti ali novi uredniki in novinarji molčijo o dobrih straneh nekdanjega sistema. Danes vsi vedo za »sporazum med Hitlerjem in Stalinom« iz leta 1939, ki sta ga dejansko dogovorila in podpisala ministra Ribbentrop in Molotov, skoraj nihče pa o sporazumu, ki sta ga pred 217


Nedokončen in nelektoriran tekst

tem, leta 1934, podpisali Nemčija in Poljska. Nihče ob tem ne omeni, da se je takratna Poljska politika zgledovala po Mussolinijevi in da je poljski predsednik Josef Pilsudski vabil na obiske Josepha Goebblesa. Popolnoma se je zamolčalo tudi dejstvo, da je po oktobrski revoluciji napovedalo vojno novi sovjetski državi kar 14 držav, med temi Poljska, Ukrajina, Francija, ZDA in Japonska, da so glavni napadi in podpora bele garde potekali s Poljske in Ukrajine, ter da je bila za tem Poljska skupaj z Ukrajino še leta v vojni z Sovjetsko zvezo, ki je bila bolj okrutno klanje kot pa boji armad. Tega se tudi ne pove, ko se govori o zločinu v katinskem gozdu. V Titovi Jugoslaviji se je veliko pisalo o junaškemu boju partizanov proti okupatorju zlasti Nemcem. Italijanskemu izvirnemu fašizmu in tudi našemu domačemu domobranstvu in celo ustaštvu, se ni posvečalo toliko pozornosti. Kot da se tega sramujemo. O povojnih pobojih pa se je molčalo, tako kot še danes molči ves ostali svet. Po osamosvojitvi se je začelo z rušenjem vseh mitov o socializmu in komunizmu rušilo tudi vrednote Narodnoosvobodilnega boja. Te so bile namreč temelj samostojne poti Jugoslavije v samoupravni in neuvrščeni eksperiment. Ob tem je desnica izkoristila priložnost in sprožila zelo široko fronto za prevrednotenje kolaboracionizma in slovenskega fašizma. V to poneverjanje zgodovine se niso vključila vsi novinarji in tudi ne vsa uredništva, se pa je večina odločila za molk in s tem dovolila manjšini, da spremeni javno mnenje. Ob tem pisanju in govorjenju o povojnih dogodkih se zamolči, da je bilo med drugo svetovno vojno več kot 60 milijonov žrtev, največ v Sovjetski zvezi kjer se število giblje okrog 25 milijonov. Prav tako se ne govori o tem, da je bilo po vojni po vsem svetu pobitih še 6 milijonov ljudi. Med krvniki te največje svetovne vojne in povojne morije, ki ji je sprožil in vodil fašizem, so bili tudi neštete nedolžne žrtve. O povojnih pobojih agresorjev in njihovih kolaboracionistov se ni molčalo samo v Jugoslaviji, ampak skorajda povsod po svetu, tudi v najbolj razvitih parlamentarnih demokracijah. Danes vsi soglašamo, da so bil iti povojni poboji zločin, ki ga 218


Nedokončen in nelektoriran tekst

je treba obsoditi. Pa ne zaradi takratnih zakonov, razmer in tudi običajev, saj so ti marsikje to maščevanje dopuščali, ampak zato, da bi zgradili nove človeške odnose na višjih vrednotah, in da se kaj takega ne bi nikoli več zgodilo. To odkrivanje zamolčane resnice so pri nas žal izkoristili tudi številni politiki, nekateri maščevanja željni posamezniki in njihove organizacije, ki želijo prevrednotiti zgodovino, da bi oprali svoje sorodnike največje sramote v zgodovini slovenskega naroda, to je izdaje lastnega naroda in celo svojih sester ali bratov. Ker so sedaj ti pri koritu oblasti, se jim pri tem pridružujejo tudi razni mrhovinarji. V uredništvih so te povojne teme načrtno prepustili nekateri politično izredno usmerjeni novinarji, ki to zelo očitno izkoriščajo za svoje osebne ali strankarske namene. Ti zamolčijo vse vzroke in okoliščine, vse kar se je prej dogajalo med vojno in ob njenem koncu, vključno tiste zadnje zločine ob prehodu Drave. Nikoli ne omenjajo, da so ti kolaboracionisti in vojni zločinci kar dvakrat zavrnili splošno pomilostitev, pa čeprav so dobro vedeli, kaj so oni počeli z ujetimi partizani in so dobro poznali takrat še veljavno zakonodajo stare Jugoslavije, ki je za vsakega sodelavca z okupatorjem določala smrtno kazen. Zamolčali so ali pa čim manj omenjali, da je šlo tu za maščevanje, da so med temi pobitimi bili krvniki iz Jesenovca in drugih taborišč, zaporov, mučilnic … Celo to zamolčijo, da so bili med njimi žal tudi ljudje, ki so nasedli politični propagandi ljubljanske škofije, šer bolj hrvaškega klera, domačih fašistov in vojnih zločincev, ki so se sami hoteli rešiti z njihovo pomočjo. Tudi o vsem tem je treba govoriti in pisati, da se kaj takega ne bi več ponovilo. Zamolčuje se tudi, da so bili ti poboji povsod po svetu in da bila ta maščevanja približno v razmerju kot so se prej dogajala medvojna grozodejstva.je bil na strani premaganih razmeroma več maščevanja v državah, kjer so ti prej počenjali največja grozodejstva. Kot ugotavljajo zgodovinarji po svetu, ki so prešteli, da je bilo med drugo svertovno vojno pobitih več kot 60 milijonov ljudi, po njej pa je v raznih maščevanjih še 6 milijonov, je v povojnih pobojih v Jugoslaviji bilo pobitih, vsaj glede na vsa grozodejstva ki so jih ti 219


Nedokončen in nelektoriran tekst

prej počeli nad pebivalstvom, v povprečju celo manj kot dugot. Poudarjajo, da se je to dogajalo v Sloveniji, po velčine pa ne povedo, da je bilo tu pobitih še največ ustašev in četnikov, pa da so tusti v Barbara rovu prav najhujši zločinci iz ustaškega taborišča smrti Jesenovac in njegovih podružnic, kjer so pobili na stotine tisoč Srbov, Romov, Židov in tudi Slovencev. Zakaj ne pokažejo fotografij, kako so ti ljudje kljuvali oči, tekmovali v klanju in celo mečkanju glavic srbskih dojenčkov, kar z vojaškimi gojzerji. Tako si pač nekateri predstavljajo »demokratično novinarstvo« ki naj bi bila pravica, da nekdo stalno ponavlja samo ena stran medalje, samo laž, drugi pa zato ker niso na pravi politični strani pa ne smejo povedati svoje resnice, ampak morajo biti tiho. Ali pa vsaj zamolčijo. Prav v tem je največji problem slovenske sprave, saj naj bi se v sedanjih razmerah moči in ustvarjenega javnega mnenja spravili tu nekje med lažjo in resnico. Tako beseda sprava postaja orožje zavajanja in očitkov, ne pa dejanske pomiritve. Nove skupne razvojne cilje naroda bo mogoče doseči le, ko bo prišlo do pomiritve, in nato razumnega ne pa samo čustvenega odpuščanja.

220


Nedokončen in nelektoriran tekst

Nelson Mandela, eden največjih borcev na svetu za enakopravnost ljudi je bil komunist, bil je član Južnoafriškega kongresa in tudi član Južnoafriške komunistične partije, a slednje so mediji, razen izjem, vedno zamolčali. vir: http://contropiano.org/

221


Nedokončen in nelektoriran tekst

ZAVAJANJE Še danes me je sram, da sem v času osamosvajanja tudi sam kot urednik sodeloval pri zavajanju ljudi. Veliko so se nam takrat lagali, na pogovore so nas klicali vsi predsednik in ministri, vodstvo RTV in celo društvo novinarjev, pripravljali so nam celo predavanja raznih priznanih domačih in tujih strokovnjakov. Da bomo Švica nisem verjel, da bomo poštena pravna in demokratična država tudi ne, verjel pa sem, da bomo bolj svobodni, da bo konec strahu pred nacionalističnimi norci iz Hrvaške Srbije in Bosne, da bomo lahko sami hitreje urejali naše probleme ter se vendarle začeli hitreje razvijati. Verjel sem tudi nekaterim strokovnjakom, ki so trdili, da ima Slovenija premalo drobnega gospodarstva, premalo obrtnikov, samozaposlenih strokovnjakov in malih podjetij, če hočemo izpeljati naš veliki gospodarski bum. To naj bi bila prava priložnost za slehernega delavca in intelektualca, da gre na svoje. Tudi sam sem po radiu povzel to propagando. Zlomi in razprodaje Tomosa, Tama, Litostroja, Iskre, Metalke in Metalne, Mehanotehnike, Mebla, Lipe, Javorja in ostale socialistične paradne industrije, transportnih podjetij, turizma itd. so bile prava prilika za razvoj malih podjetij. A kaj naj bi delali ti največji strokovnjaki v državi za aluminijaste odlitke, ležaje in vijake vseh mer, strugarji, ličarji,? Marsikdo je pobral odpravnino, zbral svoje prihranke in si kupil nekaj deset metrov velik lokal in odprl trafiko, prodajalno nogavic, izvoz in uvoz robčkov itd. V Kopru so v take trgovinice in lokalčke predelali tržnico in celo kristalno dvorano hotela Triglav. V Te namene so zgradili tudi več stavb s pravimi malimi sodobnimi »kurniki«. Čez nekaj let, ko zaradi revščine niso mogli več ne umret ne živet, so ti novi podjetniki te svoje lokalčke za pol cene prodali večjim podjetjem ali pa so jim jih zasegle banke, ki so jih kreditirale, in šli v Trst iskat delo. Nekateri so se ob tem spomnili in tudi očitali, da smo jih novinarji enako zavajal tudi pred referendumom o osamosvojitvi, saj takrat ni bilo govora o spremembi političnega sistema, zdravstva, šolstva …, ampak samo o osamosvojitvi od 222


Nedokončen in nelektoriran tekst

propadajočega Juga. Takrat pa so nekateri že pridno kradli vse kar je bilo možno, najprej orožje, nato terjatve v tujini, bančne kredite, cela podjetja ter seveda tudi tiste sramotne certifikate, ki smo jih dobili za vse naše nekdanje delo in odpovedovanje pri razvoji ene najbolj zavidanja vrednih držav, ki je razvijala drugačno obliko lastnine, demokracije in tudi odnosov med narodi in religijami svetu pa mogoče prav zaradi svojih uspehov postala preveč nevarna. To da smo se prav odločili, so nas dokončno prepričali tisti, ki so zanetili eno najbolj krvavih vojn na Balkanu. O tem, kako se je nekoč živelo, se ni več govorilo, sploh ne o tem, kako so živele množice, ampak samo zelo redki posamezniki, ki jim prejšnji oblastniki niso pustili, da bi zavladali. Koliko črnjenja preteklosti in olepševanja prihodnosti je bilo v tistih časih ... Sedaj je ostalo le še blatenje – tudi sedanjosti. Tu zraven sodi tudi pretiravanje ali »delanju iz muhe slona«, še zlasti, ko ni nekih meril. Tu p smo zopet najpogosteje pri politiki, ki iz malih problemov dela velike, a zato da bi lahko šli sloni neopaženo mimo. Najhuje pa je da novinarji tega ne opazijo, ali se bojijo, in to še bolj napihujejo. Tu pa se vračamo na populizem in laži. Za zavajanje ne smemo obtoževati samo medije in novinarje, ampak predvsem politični sistem, kjer kapital za svoje interese uporablja vse, od medijskega zavajanja pa do vojn. To sem opisal v knjigi Totalitarni kapitalizem. Žal mi je, da se večina »kolaboracionistično« udinja gospodarjem ali šefom, pa ne samo novinarji ampak vsi, tudi znanstveniki. Najbolj očitno je, kako si je totalni kapitalizem, s ciljem povečevanja dobička, poleg raziskovalcev v svojih tovarniških laboratorijih prisvojil tudi razne raziskovalne institucije, ki bi morale delovati popolnoma neodvisno od kapitala, pa je vsem jasno, da ne morejo. Celo doktorji medicine oglašujejo preparate in dodatke pri prehrani, ki naj bi preprečevali ali celo zdravili. Zelo učinkovita oblika manipulacij je zavajanje svojih poslušalcev in gledalcev z manj pomembnimi vsebinami, pogosto namerno napihnjenimi. Včasih so ljudje rekli, da novinarji delajo iz 223


Nedokončen in nelektoriran tekst

muhe slona. Sedaj mi je zelo jasno da so tudi taki, ki delajo iz slona muho, tako da lahko tisti prejšnji slon, ki je zrasel iz muhe z lahkoto ali celo nehote in nevede pomendra cel roj muh, ki so jih naredili iz slonov. Tu se da uporabiti zavist in nekatere druge slabosti ali razvade ljudi, s katerimi se napihuje to muho v slona. Že s tem, da v časopisu damo neko novico na prvo stran, ji damo posebno težo, še bolj učinkovito se lahko to izvede v radijskih ali televizijskih dnevno informativnih oddajah uvrščanjem novic na udarno ali prvo mesto, voditeljskim izpostavljanjem neke teme, napovedovanjem in ponavljanje ter še marsičem. Tako kot laž so za pripravo udarne novice zelo pomembne razne senzacije, ki to dejansko niso. Zelo uporabna oblika manipulacij ali priprave na končno manipulacijo je pretirano zasipanje z raznimi informacijami, ki tako preusmerjajo našo pozornost ali »redčijo« vsebinsko bogate informacije. Če so te informacije v nasprotju z vsebino, ki jo želimo onemogočiti bo še toliko bolje. Marsikdo v to šteje tudi popularno glasbo, v kateri pevci pojejo o naši lepi domovini, in to prav takrat, ko nam gre najslabše. Me tovrstno plažo vsekakor sodi tudi rumeni tisk, in razni soup filmi ali televizijske nadaljevanke, limonade. V tej vlogi je tudi pasivno sodelovanje v športu, torej kot pasivni gledalec ne pa dejavni udeleženec – naj vas še enkrat spomnim na stari rimski rek: Kruha in iger. Marsikdaj ob spremljanju medijev ne vemo ali nekatere stvari novinarji pišejo, uredniki pa objavljajo samo iz neznanja in strokovne nesposobnosti ali pa to počnejo načrtno. V času, ko je Janez Janša, polnil medijski prostor z odmevi na svoje twite iz zapora da Dobu, kjer je prestajal kazen zaradi korupcije, mu je Časopis delo podelilo svojo »Črno piko« zaradi tarnanja, ne pa za kriminalno dejanje, zaredi katerega je bil v zaporu. Tudi ne za orožarsko afero, za njegove nastope in obnašanje s katerimi je za svoje interese ali interese njegovih somišljenikov razdelil slovenski narod in za vse ostalo kar mu lahko očitamo. Ne za tarnanje. A ni to zavajanje javnega mnenja, primer ustvarjanja skorajda simpatičnega Calimera in s tem preusmerjanja pozornosti z bistva. 224


Nedokončen in nelektoriran tekst

Še boljši učinek se doseže, če se na te nepomembne informacije ali sporočila, ki se jih za poslušalca naredi za življenjske, prilepi laži, ki naj bi olepšale resnico ali pa postale resnica. Naslednja stopnja je lepljene resnic in laži, tako da bralci, poslušalci ali gledalci vse skupaj sprejmejo kot resnice. To ni prisotno samo v klasičnih medijih ampak celo v Wikipediji. Tam lahko preberemo (ali smo), da je bil naš znani zgodovinar profesor Jože Pirjevec povezan tudi nekdanjo beograjsko politiko: »Po drugi svetovni vojni se je družina za nekaj let preselila v Beograd (takrat glavno mesto Jugoslavije), vendar se že leta 1947 preselila nazaj v Trst.« Kljub temu da je Pirjevec to zanikal, je očitno vseeno komu interes, da se take »resnice« dopiše. Manipuliranje, še zlasti »visoko« laganje, se pogosto zavija v celofan. Dr. Matevž Krivic, ki pogosto razmišlja čez okvire prava, tudi na podlagi tez filozofa Arturja Schopenhauerja, je o manipulacijah politika Branka Grimsa zapisal: »Metoda je zelo preprosta, le dovolj »korajže« (recimo temu tako) moraš imeti, da jo neženirano uporabljaš – čeprav veš, da bo trik prej ali slej razkrit. Njeno bistvo je v tem, da se sklicuješ na čimbolj imenitne avtoritete ali na domnevno splošno znana dejstva, pri čemer pa se točnemu navajanju prvih ali drugih po možnosti izogneš z imenitno frazo »kot je gotovo tudi vam dobro znano« - in vsi v zadregi obmolknejo, da se ne bi blamirali z ugovarjanjem nečemu, česar ne poznajo dovolj dobro ali pa sploh ne. Bolj ko samozavestno postaviš neko povsem izmišljeno trditev, »podprto« s sklicevanjem na primerne avtoritete, manjša je verjetnost, da bi se med poslušalci našel kdo, ki bi to dovolj dobro poznal, da bi te lahko v trenutku postavil na laž. In – manjša ko je splošna razgledanost poslušalstva, ki se mu to govori, večja je verjetnost, da bo metoda uspešna.« Kot pravnik pa je pozabil dodati, da je tudi zakon o medijih, ki zahteva popravke laži, velik blef demokracije in pravne države, saj je teža prve informacije veliko večja kot druge, kaj šele stokrat ponovljene laži. Laž je medtem že opravila svoje, tako v glavah ljudi, ki so jo slišali in ji vsaj delno verjeli, kot tudi z dejanji, ki so ji sledila.

225


Nedokončen in nelektoriran tekst

Uredništvo Dela si je upalo podeliti črno piko Janetzu Janši zaradi tarnanja, ne pa zardi vsega tistega, za kar so ga takrat obtoževali in celo vsaj začasno obsodili. Izsek internetne strani http://www.delo.si/ Zavaja se lahko tudi s stalnim drezanjem v bolečo rano, tudi takrat, ko to ni potrebno. Spomnim se mednarodnega simpozija v Kopru o slovenski osamosvojitveni vojni. Sam sem poročal s tega dogodka in v poročilu za Radio Koper vključil tudi delček iz govora Milana Kučana o tem kar je bilo jedro tega simpozija, a ko so ta moj prispevek poslali v ljubljansko radijsko uredništvo so začeli peti telefoni. Iz Ljubljane so namreč od našega odgovornega urednika zahtevali, da on od mene zahteva, da v poročilo dam tisti del Kučanovega nastopa, ko je govoril o povojnih pobojih … S kakšnim uredniškim ciljem? Kaj pa pravljice o svobodi obveščanja in avtonomiji novinarjev pri poročanju? Vsaj pri poročanju iz simpozija zgodovinarjev, politologov in raznih znanstvenikov, pa 226


Nedokončen in nelektoriran tekst

tudi ljudi, ki so to dogajanje vodili, bi se lahko držali pravil objektivnega novinarstva. Žal vedno bolj opažamo, da se tudi znanost izkorišča za zavajanje. Totalni kapitalizem, si s ciljem povečevanja dobička ni prisvojil samo tovarniških laboratorijev, ampak tudi razne raziskovalne institucije, ki bi morale delovati popolnoma neodvisno od kapitala, pa je vsem jasno, da ne morejo. Celo doktorji medicine oglašujejo preparate in dodatke pri prehrani, ki naj bi preprečevali ali celo zdravili raka, pa da ne govorimo o zobnih pastah in celo damskih vložkih. Zavajanje se pogosto skriva v raznih aferah, javnih škandalih, provokacijah in podobnem, ki so pogosto tudi načrtovane, namerne, zato da politiki ali mediji dosežejo posebne cilje. Afere so lahko tudi v funkciji zavese, za katero se lahko nekaj skrito počne. Pri tem je pomembna že preusmeritev pozornosti publike na manj pomembne probleme, posamezne stranke, ljudi itd. Saj vam je znana teza: »Pomembno je, da se o nečem ali nekomu govori … ko bo pravi čas, bomo na nakopičeni kapital že preusmerili v pravo smer!« Da, tudi popularnost je neke vrste kapital. Cilji afer so lahko tudi javno obračunavanje z nekom ali nečim, diskreditiranje in nato javni linč itd. Najbolj očitne oblike zavajanja pa zasledimo zlasti v predvolilnem času, pred raznimi referendumi, sprejemanjem pomembne zakonodaje in raznimi drugimi željami nekaterih političnih centrov, ki poskušajo vplivati na razvoj dogodkov z volilnimi glasovi ali pa z javnim mnenjem. Takrat se sprosti tisti »nakopičeni kapital«. Ta zavajanja postajajo očitna tudi v tako imenovanih javnih nacionalnih glasilih, kot na primer pogrevanje zgodovinskih dogodkov, zlasti povojnih pobojev. V Sloveniji poznamo tudi nikoli razčiščeno afero financiranja posebnih brezplačnih časopisov. Kot da je v predvolilnem času iz razlogov svobode govora dovoljeno prav vse. Nekateri novinarji so zelo kritični, zanimivo pa je, če primerjamo njihovo poročanje, da so kritični samo do nekaterih. Nekateri se imajo za prave raziskovalne novinarje, vendar 227


Nedokončen in nelektoriran tekst

raziskujejo samo v eno ali neko smer. Kam pes taco moli, pa se ugotovi, če se spremlja imena oseb ali strank, ki jih omenjajo v povezavi z negativnimi primeri in imena s pozitivnimi. Zelo preprosto, novinar lahko reče, da je neko sporno zemljišče prodala občina ali pa, da je to zemljo prodal »Pinko Palinko«, za katerega vsi vedo, da je župan. To ni kritičnost, to je kritizerstvo s skritimi cilji. Človek je v bistvu pozitivistično bitje, živi in umre z upanjem v boljšo prihodnost. To upanje je njegova življenjska sila, če to razbiješ ga lahko hitro obvladaš. Negativistično novinarstvo pa sproža nezadovoljstvo pri ljudeh, lahko tudi upor in rušenje. Če pa prej porušimo vse vrednote, zaupanje v institucije, demokracijo, poveličujemo izdajalce naroda in celo lopove, prepričamo ljudi, da je tudi sodna oblast pokvarjen, da so vsi enaki … če na tak način pustimo ljudi brez izhoda, potem dosežemo samo apatičnost množic, vedno večjo politično abstinenco ipd., na volitve pa hodijo samo še »verniki« in »bojevniki« posameznih strank. Ker delavskega razreda ni več, ker so ga zamenjali atomizirani posamezniki, kvazi intelektualci in potrošniki, ostane na političnem parketu samo še ena organizirana stran, to je desnica, dvojna desnica. To nam na primer zelo jasno potrjujejo volitve v evropski parlament in nato državni zbor leta 2014, po zmagi desnice na evropskih volitvah se je že čez nekaj mesecev zgodil premik na levo prav z večjo udeležbo na volitvah. Nekatera uredništva ali pa posamezni novinarji radi poudarjajo, da so (le) oni politično neopredeljeni in zato tudi objektivni, se jim pa zelo jasno pozna nazorska ali celo enostrankarska usmeritev, pri svojem delu pa uporabljajo prav vse oblike manipulacije. Taki zelo radi poudarjajo demokracijo, včasih tudi svobodo javne besede, pa čeprav ne vedo, kaj se za temi velikimi pojmi skriva. V ozadju gre za očitno zavajanje bralcev, poslušalcev ali gledalcev. Prav taki najbolj pogosto pripravljajo okrogle mize ali soočenja skorajda enako mislečih, dajejo besedo politično zelo opredeljenim ljudem, ki pa formalno niso člani strank, čeprav zanje delajo na vsakem koraku in jim stranke to tudi tako ali drugače plačujejo oz. jih nagrajujejo. Še huje je, ko se uredništva 228


Nedokončen in nelektoriran tekst

skrivajo za anketami, intervjuji in izjavami opredeljenih strokovnjakov z izgovorom: »Saj tega nismo rekli mi!« Posebne manipulacije se dogajajo tudi zaradi neznanja in nespoštovanja pravil pisanja, ko se zakriva temeljne podatke, ki omogočajo vrednotenje novih informacije. Nekateri bralci pogosto berejo samo naslove in podnaslove. Masten naslov »Za pokol v Odesi je kriva Rusija«, je za nekatere že končna informacija, pa čeprav nekje v nadaljevanju prebereš,da te to izjavil začasni predsednik Ukrajine. Razgledanemu bralcu pa tak naslov pove veliko tudi o novinarju, ki ga je zapisal in o uredniški politiki časopisa. Z naslovom se lahko popolnoma spremeni poudarek, ki ga je dal govornik ali intervjuvanec. Poglejmo primer naslova iz časov, ko je Janez Janša moral v zapor zaradi pravnomočnosti sodbe in ko so številni strokovnjaki in še bolj mediji, ki so te izjave iskali, javno izražali dvome o pravičnosti ali pristranskosti našega sodstva: Kučan: sodniki niso nezmotljivi. Tako ali podobno so ta naslov z mastnimi in izpadajočimi črkami zapisali skoraj vsi slovenski časopisi. Po naslovu, ki jasno pove, da tudi Kučan dvomi v pravičnost sodbe o prejemanju podkupnin pri zadevi Patria, pa članki z normalnimi črkami povejo bolj ali manj enako: "Naša ustava je zgrajena na načelu delitve oblasti. Ni mogoče pristajati na to, da si izvršilna oblast podreja zakonodajno oblast, skrajno nemogoče pa je, da si poskuša izvršilna oblast podrejati še sodno vejo oblasti," je dejal Kučan. "Strahoten pritisk na pravosodje in sodnike, ki se dogaja v Sloveniji, nima nobene zveze z demokratično državo in družbo," Po njegovem opozorilu ima pravosodje v sebi varovalke. "Sodniki niso nezmotljivi in če naredijo napako, so določeni postopki, kjer se te napake lahko ugotovijo in odpravijo," je pojasnil. "Za to niso potrebni pritiski, grožnje in izredne razmere," je dodal.« (Primorske novice, splet, 24.6.2014.) Kučanov poudarek je torej prav obraten od vtisa, ki ga daje sam naslov. Njegovo sporočilo je bilo: Strahoten pritisk na pravosodje in sodnike, in tak bi lahko tudi bil objektivni naslov. Veliko bralcev namreč prebere samo naslov in podnaslov, sploh pa je naslov prva informacija v članku, poudarjena in izpostavljena, ki da pečat informacije. Žalostno je, da je ta naslov izviral iz novice uradne 229


Nedokončen in nelektoriran tekst

slovenske tiskovne agencije STA. Ob tem je treba vedeti, da je že v času Bajukove vlade ta agencija začela namesto diplomantov novinarstva začela zaposlovati teologe. Pravega ozadja rušenja pravnega sistema, pa ni izpostavil niti Kučan, to je skorumpiran nakradeni tajkunski kapital, ki brani svoj nepošten izvor. S tem, ko se širi dvom sodstvo, se tudi brani že obsojene lopovske tajkune in tiste, ki naj bi prišli pred sodnike. Tovrstno pisanje je žal postala tudi praksa napovednikov pri televiziji in celo celih novic pri radiu. Celo v poročilih slovenskega nacionalnega radia, poslušamo novice, ki so povzetek besed nekoga, nato pa na koncu povedo še njegovo ime. Ali ti ljudje ne poznajo osnovnih obrtnih pravil o zgradbi novice (tudi poročila, članka ipd), ali vsaj na katere kaje je treba najprej odgovoriti, da za gotovo na kdo, kje in kdaj kot pa kaj. Najprej povej, kdo kje in kaj je rekel in čele nato kaj je povedal. Ni namreč vseeno, ali najprej z bombastičnimi stavki ali celo lažnimi podatki govoriš, kako ta vlada slabo dela, nato na koncu poveš, da je to na novinarski konferenci dejal nekdo z opozicije, ali pa najprej poveš, da gre za poročilo z novinarske konference, nato pa šele kdo in kaj je tam rekel. Dobro je povedati tudi zakaj: ker se bližajo volitve. V novinarstvu seveda so odstopanja od teh pravil, vendar v drugih novinarskih zvrsteh in pri novinarjih, ki znajo pisati … Pomembni zgodovinski dogodki ali dogajanje v prelomnih obdobjih naše zgodovine so temelji naše kulture (v širšem smislu te besede), torej tudi politike in oblasti, zato jih nekateri zelo radi majejo, izpodkopavajo, prestavljajo, rušijo. To počnejo na vse možne načine tudi z raznimi oblikami zavajanja z lažnimi, prirejenimi, zamolčanimi ali napačno komentirani podatki ali dejanji. Najbolj pogosta oblika zavajanja z zgodovinskimi dejstvi je, da se jih prikazuje iz današnjega zornega kota, današnjih vrednot in celo sedanje zakonodaje. Tako poznamo celo obnovitev nekaterih zgodovinsko pomembnih sodnih procesov na osnovi današnje zakonodaje, ne pa takratne, ko se je dogodek zgodil. Nekateri zelo radi posplošujejo in poudarjajo populistične floskule kot npr.: Vsi so enaki, vsi so lopovi, levi in desni. Je to samo 230


Nedokončen in nelektoriran tekst

posledica neznanja, strahu pred opredelitvijo ali pa celo načrtno ustvarjanje apatije med volivci in zavajanja. To se namreč splača samo tistim strankam, ki imajo zelo močno organizacijo in notranjo disciplino, saj njihovi bodo na volitve vseeno šli in glasovali za svoje liderje. Spomnimo se, da sta se za socialista oklicevala tudi Mussolini in Hitler, naši domobranci in drugi kolaboracionisti ter narodni izdajalci pa za edine prave slovenske domoljube. To je seveda tudi problem uredniške politike ali sposobnosti in strokovnosti urednikov. Upajmo samo, da ne vedo kaj je levica in desnica in da niso sposobni oceniti njihovih ciljev, dejanj in posledic. Klasificiranje liberalcev, nosilcev vulgarnega liberalizma, za levičarje, je pravi absurd. Levica so bili v času buržoazne revolucije, ko so se z geslom Liberté, égalité, fraternité borili proti vladajočim fevdalcem, a zelo kratek čas, le do Pariške komune, ki je kot nov politični cilj postavila socializem. Ob tem prav ti novinarji zelo skrbijo za uravnoteženost med tako imenovano levico in desnico: npr.: če se med »lopovi« omeni Janšo, je treba še Jankoviča ali obratno. Ti pa se prej ali slej izdajo, npr.: ko omenjajo strice iz ozadja, takrat naštejejo samo tiste, ki so jih sami označili kot levico, stricev iz desnice ne omenijo, sploh ne tistih odločilnih iz tujine in tudi ne njihovih »predstavnikov« ki živijo in delajo v naši deželi, denar pa imajo v oazah. Politiki, njihovi mediji in novinarji »imajo« tudi zelo slab spomin in tega bi radi prenesli tudi na svoje poslušalce in gledalce. Pri tem gre pogosto za skrivanje velikih preobratov, ki so jih opravljali v svojem življenju in to predvsem zaradi iskanja lastnih koristi. Spomnimo se da sta se nekoč znotraj Zveze socialistične mladine Slovenije, spopadala dva tabora, eden ki je bil proti nadvladi komunistov in tega je vodil Jožef Školč, drugi pa ki je hotel to organizacijo obdržati pod kontrolo komunistov, tega pa je vodil Janez Janša. Prevladal je Školčev, torej ta ki je osamosvojil mladinsko organizacij in jo postavil na drugo stran, takratno desnico. Janez si je takrat želel postati izvršni sekretar CKZKS za informiranje ali »agitprop«, a so nekateri smatrali, da človek njegovega značaja, ki je študiral dvoletno obramboslovje ne bi bil 231


Nedokončen in nelektoriran tekst

primeren »šef« univerzitetno diplomiranim novinarjem, ki so takrat skupaj z slovenskimi intelektualci in kulturniki zahtevali vedno večjo avtonomijo. Vse to so številni politiki in tudi novinarji pozabili in danes velja, da je Janša borec za demokracijo, Školč pa predstavnik nekdanjega totalitarizma. A se ni nekaj podobnega zgodilo tudi v uredništvih? Kaj je levica in kaj je desnica? Ena razlaga, ki izhaja iz parlamentarnega sistema je, da so poslanci političnih strank, ki sedijo na levi strani parlamenta, levica, tisti na desni pa desnica. Ko še ni bilo industrije in delavskega gibanja, so bili levica liberalci, to je predstavniki ideologije kapitalizma, desnica pa zagovorniki fevdalizma, vključno s katoliško cerkvijo (ne protestantsko). Vsa revolucionarna vrenja in množični boj delavcev ali delavskega razreda proti izkoriščevalcem in njihovim zagovornikom, pa so kot levico opredelili tiste, ki se borijo za socializem in nove oblike svobode, ki je povezana z pravičnostjo, za desnico pa one, ki se opredeljujejo za kapitalizem in konservatizem. Skrajna levica, je tista, ki zagovarja uporabo sile za prevzem delavske oblasti, skrajna desnica pa za uporabo represije pri ohranjanju prevlade kapitala in svojih starih privilegijev. Zelo zanimiva pa je politična sredina. V sedanjih razmerah sodijo sem vsi tisti, ki so za kapitalistični sistem, vendar bolj pravično delitev profita ali za socialno državo. Skrajna levica, kot tudi desnica se zavzemata za močno državo z represivnimi organi, ki v celoto kontrolirajo družbo, primer take skrajne levice je Stalinizem, desnice pa fašizem. Ti dve skrajnosti sta temna stran navidezno ravne politično nazorske premice, ki pa se na drugi strani stakne v krog. Tudi sredina ima lahko svoje skrajneže, to so tako imenovani radikalci, ki bi radi nekaj nasilno spremenili. Skrajneži imajo radi nasilje, celo orožje, militantne skupine, skratka oblast na hiter način. Poznamo tudi izraz psevdolevica. To je lažna, navidezna levica, katere vodstvo trdi da so levičarji, površni novinarji ali tisti brez znanja temu nasedajo in jih naprej oklicujejo za levičarje. Politika, pa ne samo desničarji, so zelo izmaličili pojem levice in desnice, spomnimo se časov, ko je Janša trdil, da je njihova stranka 232


Nedokončen in nelektoriran tekst

levičarska. Takrat se nihče od levice ni upal odgovoriti, da je prav toliko kot je bila Nacional socialistična in delavska partija Nemčije. Zakaj, ker so sami bili podobni desničarji, a so se oklicali za levico. Novinarji brez znanja ali hrbtenice so pa to prevzeli. Moji dragi novinarji, ki delite narod na levico in desnico, vprašam vas, kam sodijo Bavčar, Kacin, Bučar, Drnovšek, Golubič, Rop, Jankovič, Bratuškova in drugi, ki jim dajete pečat levice. A so mogoče to borci za delavske pravice? Ali niso tudi ti zelo zaslužni, za rušenje socialne države, prejšnjega samoupravnega socialističnega sistema, in za vzpostavljanje demokratičnega strankarskega in parlamentarnega kapitalizma, kakršnega imamo sedaj, ki mu pravimo neoliberalizem, nekateri pa celo neofašizem? Kam pa sodijo borci in heroji slovenske pomladi: Janša, Podobnika, Peterle, Novakova, Oman in drugi, ki rehabilitirajo slovenski fašizem in klerofašizem ali belo gardo in domobranstvo? Kam pa Pahor, Lukšič in njihovi pajdaši, ki pomagajo graditi najbolj pokvarjeni liberalni kapitalizem, v katerem lahko ribarijo razni tajkuni. V čigavem interesu je zakrivanje nazorskega značaja levice in desnice ter njihovo poenostavljanje na partizanstvo in domobranstvo, obenem pa prikazovanje kolaboracionalističnega domobranstva kot domoljubne vojske? Levico in desnico so začeli deliti na osnovi tega, ali nekdo zagovarja partizane ali pa domobrance. Med partizani je bilo več kot 80 odstotkov vernih ljudi, na Primorskem so zanje delali vsi duhovniki. Ali niso zožili pojem desnica zgolj na fašizem in njihove kolaborante! Spomnite se na Mussolinija in Hitlerja, ki sta se izdajala za socialista. Mussolini je bil urednik socialističnega časopisa Avanti, a je kmalu ugotovi, da lahko pride prej na oblast če se spremeni v fašista. Hitler pa je svojo nacistično stranko imenoval tudi delavska, je pa že leta 1936 naredil za njihove voditelje posebna taborišča, na katerih so na vrata napisali Marxovo trditev "Arbeit macht frei". Stalin se je izdajal za novega komunističnega boga, toda on je bil psihopatski oblastnik, fašist, saj je naredil več škode delavskemu gibanju in idejam svobode. Njemu je sledilo še veliko podobnih, kot npr.: Čaušesku, Ranković, Milošević … in mu še le 233


Nedokončen in nelektoriran tekst

nekoliko bolj prilagojeno sedanjemu času in razmeram. Drugače pa bi lahko rekli za Lenina, Tita, Aliendeja, Mandelo in njim podobne osebnosti, ki so pustile neke nove pozitivne zglede in nakazale nove poti, do tistega raja ali nebes, ki so jim rekli komunizem. Mogoče bo za Lenina ali Tita kdo podvomil, vendar poskušajte pogledati na njihov čas s takratnimi očali, ne pa temi, ki vam jih sedaj nadevano novi politiki in novinarji. To manipuliranje z levico in desnico se je seveda nekaterim politikantom zelo dobro obrestovalo. Samozvani levičarji so v svoje vrste pritegnili skoraj vse, ki so tudi dejansko za enakopravnost, svobodo in socializem, poleg tega pa še vse ateiste, anarhiste in utopiste. Pri desnici se najbolj izstopali skrajni manipulatorji, tudi taki, ki so se tega posla izučili v prejšnjem sistemu, a tam niso uspeli. Ti so v svoje kroge pritegnili vse domoljube, ki so izhod iz vseh labirintov sodobne politike videli v samostojni Sloveniji. Zelo grobo so izkoristili tudi vernost ljudi in tisto klasično slovensko navezanost na dom in tradicije. Okoristili so se celo z mrtvimi in emocijami njihovih preživelih sorodnikov. V medijih se vedno bolj pojavljajo razne vnaprejšnje kvalifikacije ali točneje diskvalifikacije ljudi, svojih nasprotnikov, celo sovražni govor. Novinarji sicer pri tem osebno držijo distanco, vendar zel radi pustijo, da to uporabljajo drugi, tisti ki jim nastavljajo mikrofone. Tako lahko slišimo tudi da so fašisti, komunajzarji, belčki, črnuharji itd. Spomnimo se tudi Jelinčičevega »političnega jezika« s katerim si je iskal podpornike. Nekaj jih je sicer dobil, vendar je ob tem zgubil glasove volivcev. Njegov primitivni nacionalizem je očitno z razvojem Evrope pogorel, kot Primorec in potomec Tigrovcev pa si ni upal opreti na nove evropske fašistoidne ideologije in njihove organizacije. To pa se kot razkrivajo nekateri raziskovalni novinarji, očitno boljše obnese Janši, saj gradi na ostankih domobranstva. Kaj pa udbomafija? To pa so oblastneži, ki radi menjajo barve in se povezujejo v neformalne mreže da bi lahko tako utrdili ali ohranili svojo oblast. Med temi se seveda najdejo skupine ali skupinice posameznikov, ki izvirajo iz prejšnjih državnih skupin 234


Nedokončen in nelektoriran tekst

pritiska, vendar bolj iz Kosa, kot nekdanje že zdavnaj preživele Udbe. Saj gledate ameriške filme v katerih policaji, njihovi šefi in politiki sodelujejo z mafijo, še večje posle opravljajo tisti državni možje v črnem, so tudi to udbomafijci. Mafija je ena izmed vej skrajne desnica, ne samo zato ker spoštuje tradicijo in so oblečeni v črno, ampak ker je to militantno organizirana »škvadra«, ki na ukaz svojega »boga« zelo rada strelja. V varnostne službe so se vedno vključevali ljudje, ki so hoteli imeti čim večjo moč, oblast. Ko sem kot odgovorni urednik vprašal nekega smrkavega novinarja, ko je odhajal na »rezervistično« usposabljanje v Beograd, kako to, da mi hodimo na Malijo, v Kostanjevico na Krasu, ali največ v Postojno, on pa kar v Beograd, mi je takoj dal vedeti kdo je: »Veš, kdo sem jaz? Saj si govoril, da veš kdo in kaj je moj oče? Jaz sem tu, da vas kontroliram, tudi tebe, ne pa, da ti mene sprašuješ, kam jaz hodim!« Tudi ta je po osamosvojitvi postal ljubljenec borcev za demokracijo, menedžer in kapitalist. Pa še nekaj jih poznam, za katere lahko rečem, da če jim v prejšnjem sistemu zaradi nekaterih sistemskih varovalnih mehanizmov ni uspelo priti na oblast in nagrabiti premoženja, so to dosegli po političnih spremembah. Udbomafija, ki jo jaz poznam je popolnoma drugačna od tiste, ki jo je opisoval pokojni kolega Slivnik in nekateri njegovi somišljeniki. Tudi levico razumem drugače od nekaterih, ki se imajo za levico. To so napredni ljudje, želijo si razvoj, iščejo nove, boljše in pravičnejše odnose med ljudmi, radi bi postavili bolj pošten, pravičnejši in tudi naprednejši sistem družbenih odnosov, in seveda politike. Desnica je pa to, kar teži ali se celo bori za ohranitev starih sistemov, s tem tudi izkoriščanja ljudi, življenja na račun drugih, za ohranitev starih oblastnikov, kot neko vzvišeno bolj kulturno pametno, sposobno in od boga izvoljeno smetano človeštva ali pa naroda. Desnica so tudi tisti, ki bi radi sami prišli v to oblast, na vrh tega sistema izkoriščanja. Slednji pa so tudi pri levici – v vsaki stranki, ki ima cilj priti na oblast, najbolj pa tisti, ki zna dobro nagraditi svoje vojake. Zavedati se moramo tudi, da ima desnica za sabo dva tisoč let izkušenj katoliškega klera, ki je bil v zgodovini človeštva razen v 235


Nedokončen in nelektoriran tekst

zadnjem stoletju skorajda edini visoko izobraženi »kader«. Po drugi strani je levica že na samem začetku sicer imela nekaj uglednih znanstvenikov in razumnikov, vendar večina so bili preprosti in najbolj lačni ter jezni delavci in kmetje. Emocije, ki se pri človeku porajajo ob boju za preživetje pa so drugačne kot pa tiste ob igrah za oblast. Pri nas pa tudi v nekaterih drugih državah je marsikdo nasedel tudi ideologom skrajne desnice, ki so z veliko podporo begunskega kapitala in izredno velikim številom potomcev nekdanjih kolaborantov uspeli prepričati vso slovensko javnost, da levica so tisti, ki so na strani partizanov, desnica pa ti ki so proti njim, pri tem pa zakrivajo resnico, da je bilo 80 odstotkov partizanov verjelo v boga, ne pa v Tita. So pa njemu verjeli, da se herojsko bori proti okupatorju in za boljšo prihodnost vseh ljudi. V to so bili prepričani tudi voditelji držav skoraj celega sveta, ki so prišli na njegov pogreb.

Pavšalno izenačevanje, metanje vsega v isti koš se seveda izvaja predvsem z manj pomembnimi ljudmi. Konkreten primer poizkusov izenačevanja levice in desnice je bil je bila tudi afera Simona Dimic, kjer so mediji dvakratni nekaj sto tisoč visok kredit za obnovo hiše izenačili dve mali, a simbolični dami slovenske politike, in sicer omenjeno sekretarko premieja Boruta Pahorja, ki naj bi bil levi, pa čeprav je zame popolnoma sredinski, ali celo desno sredinski, z bivšo sekretarko vodje krščanske desnice Lojzeta Peterleta Hildo Tovšak, ki je uničila več kot zloglasno podjetje Vegrad in spravila na cesto tisoče ljudi, da ne govorimo pravem cunamiju v gradbeništvu. Po poročanju si že dobil občutek, da je bila ta sumljiva a zakonita pridobitev kredita za obnovo pritlične hiše v Murglah, ki jih mediji stalno povezujejo s Kučanom tisti pravi ali celo najpomembnejši vzrok za uničenje slovenskega gospodarstva, lopovščino brez primere, rušenje vseh moralnih vrednot, razklanost naroda. Gre za zelo perfidno manipulacijo z ljudmi, ki se komaj preživljajo, in ne morejo najeti kredita niti za popravilo strehe, vendar gre tudi za zamegljevanje pravih vzrokov in skrivanje pravih ljudi. Tudi bančniki na zatožni klopi v primeru Simone Dimic niso 236


Nedokončen in nelektoriran tekst

bili pravi krivci, to so tisti, ki so te ljudi postavili da so lahko sami ribarili v kalnem pa tudi mediji, ki so sprejeli to igro senzacionalizma in metanja vsega v isti koš. (Tudi zato, kes se ta nevarnim ne smeš zameriti.) Še najbolj pa novinarjem zamerim, da niso razkrivali povezovanja malih oblastnikov, v tem primeru celo žensk, pri katerem ne veš več kaj je prej politika, denar ali oblast. To je tudi šolski primer, kako se v Sloveniji še dodatno spodbija našo nacionalno bolezen zavist, da bi se jo lahko še bolje izkoristilo v politične namene. Ne morem trditi, da novinarji to počnejo namerno, lahko pa, da temu tudi sami zelo hitro nasedajo. Posebno pozornost bi morali posvetiti tudi tezam, ki trdijo, da je dober novinar samo tisti, ki razkriva negativne primere in dvomljiva ozadja. Seveda je lahko dober, vendar še boljši so tisti novinarji, ki prinašajo tudi lepe in ne samo grde novice, ter pozitivne zgodbe, ki nam izboljšajo počutje in polepšajo življenje, ki nam odpirajo vrata in okna, ne pa zapirajo in strašijo. Naša družba je stara, ustaljena, zasidrana in okostenela, ne zaležejo ji več samo laži in polresnice. Če hočeš rušiti enotnost družbe, samo atomizacija množic ni dovolj – treba je rušiti vse, kar je iz prejšnjega sistema, so nam govorili nekateri politiki ob osamosvajanju. Čeprav je od osamosvojitve minilo že veliko let, nekateri še vedno niso doumeli, da sedaj ni več čas za rušenje, ampak za gradnjo. Pa še naprej rušijo. Sodobna angleška kultura je prevladala svetu prav zato, ker znotraj svoje družbe ne pozna rušenja, krvavih revolucij in pobijanja. To se lahko počne zunaj po svetu, doma pa se razvoj dosega s popravljanjem, dograjevanjem in spreminjanjem. Kaj pa pri nas, kot da so nekateri politiki, ki so se tega posla učili v anglosaksonskem svetu, razumeli svojo deželo kot tisti tuji svet, tistega, ki ga je treba rušiti, da se mu bo lahko vladalo ali pa, da se ga bo ceneje kupilo. Če ne drugega vsaj nafto in orožje se jim bo lahko prodalo. Da se je lahko zgodil ta največji rop nekdanjega družbenega, sedaj državnega, premoženja v zgodovini človeštva, je bilo treba razbiti stare ideale in vrednote, očrniti vse, kar je bilo povezanega s 237


Nedokončen in nelektoriran tekst

starim sistemom – izpeljati kontrarevolucijo. Zato je bilo treba zavzeti medijske hiše in prevrednotiti zgodovino, širiti laži, povezovati laži med seboj, širiti strah sprožati dvom in zrahljati vezi med ljudmi. Da lahko delujejo oblasti iz ozadja, je bilo treba osvojiti medije, izpeljati negativno kadrovsko selekcijo, zmanjšati ugled parlamenta in sodstva ter zrahljati zaupanje v institucije vodenja in obrambe družbe ter v kontrolne institucije. Ob vsem zaklinjanju na enakopravnost, demokracijo, svobodo govora in tiska, so se klice politične, etnične in verske nestrpnosti širile prav s holivudskim populizmom. Nekateri so začeli razvijati nove kulte osebnosti, drugi pa obujati stare, prepričevali ljudi, da je prava samo ena in edina pot – le njihova, da je bog razsvetlil le njega in da nas k novim zmagam in rešitvi naroda ali človeštva lahko popelje samo on in njegovi. Nekateri politiki, ki so prišli na oblast z osamosvojitvijo ali po njej, so hoteli tudi oblast v medijih, in to tako ali celo večjo, kot jo je nekoč imela partija. Seveda so to kazali ali dosegali na druge načine kot prejšnji oblastniki, tudi z raznimi novimi oblikami manipulacij. V bežanju ali strahu pred resnico ali jasno opredelitvijo prepogosto nasedamo manipulatorjem, ki nam hočejo pokazati, da so vsi enaki, vsi lopovi itd. Ti, ki nam to prikazujejo ali celo razlagajo, pogosto s sesuvanjem prepričanja v resnico, sejanjem dvoma, strahu, nezaupanja, razdvojenosti, fanatizmom in podobnimi metodami pripravljajo prostor za svoje načrte in ideje, rušijo na splošno vse in pripravljajo prostor zase ali za svoje. Sprejemanje drobnih manipulacij nas tako kot mala korupcija lahko pripelje v vsesplošno manipuliranje družbe, v kateri se še najbolj znajdejo oblastniški populisti. Populizem je bil ena izmed metod vladanja množicam tako v boljševizmu, to je večini, ki je v iskanju izhoda iz revščine politično premagala manjšino (manjševike). V Italiji so nato večina postali fašisti, v Nemčiji pa nacisti, če ne po članih partije pa zagotovo po glasovih na volitvah in sodelovali pri dejanjih. Populizem je manipuliranje z množicami, v kaj se jih lahko prepriča in kam jih lahko to privede, pa je znano iz zgodovine. 238


NedokonÄ?en in nelektoriran tekst

239


NedokonÄ?en in nelektoriran tekst

Prva stran prve tiskovine, ki jo lahko imenujemo Ä?asopis, to je Aller Fuernemmen und gedenckwuerdigen Historien, Ĺ trasburg1609. (Vir Wikipedia)

240


Nedokončen in nelektoriran tekst

Papir se pusti pisati Ljudje pa nismo tako neumni, kot menijo vase zaverovani oblastniki, tako se je že ob pojavu časopisov razširil rek: »Papir se pusti pisati.« Ta nam tudi pove, da je narod bolj pameten o tistih, ki ga v nekaj prepričujejo. Vsa živa bitja so si skozi milijone let razvila obrambne mehanizme, ki jim omogočajo preživeti tudi v ekstremnih pogojih. Tudi razum je v tej funkciji. Ob pravih poplavah manipulacije si postavimo nasipe skepse. Ob tem se pojavljajo razni obrambni mehanizmi, kot tudi vere v prave fantazijske »resnice«, kot npr, da na temni luni živijo tuja visoko inteligentna bitja, pa tudi razne teorije zarote. Te vsekakor so, vendar jih je veliko več tistih v rumenih medijih kot pa dejansko. Tudi nekateri znanstveniki razvijajo teorije vesoljnega kaosa drugi pa vesoljnega reda. Nekateri bi ta red radi postavili z nekaj fizikalnimi pravili drugi pa z božjimi resnicami. Vrnimo se na zemljo. Vsi se borimo za svoj obstoj, nekateri pa za prevlado. Drobna trava se bori z razpasenostjo, nekatere z lepim cvetjem in številnimi drobnimi semeni, druge pod zemljo z dolgimi koreninami. Nekatera drevesa imajo mogočna debla, velike krošnje in sočne sadeže, druge rastline pa ovijalke in še slajše jagode, ki jih ščitijo s svojim trnjem. Živali in ljudje te sadeže obirajo, se z njimi hranijo in jih celo prodajajo, kod da so s tem, ko so jih obrali postali tudi njihova last. Ne last grmovnic in dreves, ampak njihova, pa ne samo njihova ampak moja in to so tudi zapisali v pravila. Marx je svojo teorijo razvil na predpostavki, da je človeka razvilo delo, torej na začetku nabiranje in nato načrtno pridelovanje sadežev a to drži le delno. Mogoče so takrat veljale visoke moralne vrednote, vendar če je zelo dobro analiziral kapitalizem, bi moral ugotoviti, da je poleg dela človeka ustvarjala sla po oblasti, tekmovanje po nadvladi. Vendar on je bil Žid, ki je to željo po nadvladi ime v sebi, njegov prijatelj in somišljenik pa Nemec in to iz vodilnega kapitalističnega sloja. Očitno je da se velik del človeštva razvija z delom, manjši pa s prilaščanjem njihovega dela. 241


Nedokončen in nelektoriran tekst

Gene in njihovo vlogo v razvoju človeštva spoznavamo šele sedaj, nekoč pa so očitno vedeli da obstajajo, zakaj oblastniki kot npr.: plemiči so se poročali in razmnoževali le med seboj. Ta naziv je bil deden, medse pa so sprejeli le redke izjeme, ki so se dokazali v vojnah in osvajanjih. V kapitalizmu so se med seboj poročali samo bogati. Tudi srednji sloj ali sloj hlapcev in kolaboracionistov je kmalu ugotovil, da je prav, da brani svoje hiše in vrtičke. Občasno se tako kot v času renesanse, francoske revolucije in socializma pojavi želja po svobodni ljubezni, a kaj ko vedno zmagajo meje, če tiste stare ne pa te v glavah, predvsem pa tisti drzni in tisti, ki se znajo povezovati – tudi v povezane snope. Pravila da so ti sadeži njegovi je ustvaril človek, zakon pa so seveda napisali pravniki, ki so živeli od lastnikov gozdov. Saj pravniki res ne vedo kaj bi z gozdovi, njim je dovolj, da se po njih sprehajajo, tekajo, v njem nabirajo sadeže, lovijo divjad, zato so v to »prav« tudi prepričali reveže in jim v zakon zapisali, da lahko v gozdovih nabirajo gozdne sadeže in suhljat. Narod je s tem zadovoljen. saj to je tudi od vedno bila njihova pravica. Ljudje smo res različni, pa ne samo po barvi in denarju ampak po značaju. Poglejte vaše prijatelje na družabnih omrežjih: so taki, ki samo pišejo in zbirajo všečke, a teh sami ne delijo, taki ki samo všečkajo in razni, ki počnejo malo tega in malo onega. Ampak če ste opazili najbolj opazi so tisti, ki samo razlagajo svoje drugim pa ne všečkajo njihovega. So celo taki, ki so na teh omrežjih samo zato, da širijo svoje mnenje ali celo tuje mnenje. Tudi za plačilo. Na srečo je, kljub vsej kritiki, ki sem jo v tem tekstu napisal, je prav med novinarji še največ poštenih zanesenjakov, borcev za svobodo javne besede in iskalcev resnice.

242


Nedokončen in nelektoriran tekst

Miloš Ivančič Sirene medijskega morja ISSUU – Internetna samozaložba Koper, 2014

Bi radi zvedeli še kaj več o medijih? Preberite tudi e-knjigo Radio kot Radio Koper in poiščite OKNO MILOŠA IVANČIČA (http://freeweb.t-2.net/okno/) – tam zagotovo najdete še kaj zanimivega.

243


Nedokončen in nelektoriran tekst

AVTOR O DELU IN SEBI Ta e-knjiga ni znanstveno delo, to je le plod mojega znanja, dela in osebnih izkušenj. Študiral sem novinarstvo in se poglabljal v sociologijo, ekonomijo, zgodovino in pravo, delal pa sem kot novinar, urednik in odgovorni urednik, že kot študent pri raznih časopisih in Radiu študent, nato pa dolga leta na Radu Koper. Ukvarjal sem se z razvojem radia kot medija in interneta pripravljal javne oddaje, reportaže in intervjuje s številnimi ljudmi. Veliko so me naučili. … še največ burna leta ob osamosvajanju Slovenije in nato rušenju ter kraji vsega, kar smo zgradili in ustvarili. Poleg številnih radijskih oddaj sem napisal tudi več knjig, med temi vam pa posebej priporočam: Peruti tržaškega aborigina Radio kot Radio Koper Primorska dežela Črne češnje Lebič: zgodbe pozabljenega eksodusa Roža osapska Moja e-knjižnica na ISSUU.COM http://issuu.com/milos-ivancic pa vam ponuja: Sirene medijskega morja – kako nas zavajajo mediji Skoraj basni – Basni in zgodbe iz človeškega in živalskega sveta Zgodnje češnje – zbirka pesmi iz srednje šole Pesmi kemoterapije – ne bojte se tega naslova, naša realnost je še bolj šokantna. Tržaška zver Gaetano Collotti – zgodovinska pripoved Primorska dežela – o Primorski in Primorcih Abitanti so v Istri – pozabljeni kraji in ljudje slovenske Istre Radio kot Radio Koper – za vse, ki poslušajo radio Peruti tržaškega aborigina – pretresljiva življenjska zgodba Totalitarni kapitalizem – razumljivo tudi za Butalce Fašizem je živ – analiza klasičnega fašizma in njegonih novejših mutacij Prekomorci – odisejada primorskih Slovencev

244

Profile for Milos Ivancic

Medijske manipulacije  

ali kako nas sredstva javnega obveščanja vlečejo za nos.

Medijske manipulacije  

ali kako nas sredstva javnega obveščanja vlečejo za nos.

Advertisement