Page 1

Miloš Ivančič

Fašizem je živ M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 1


Miloš Ivančič

Fašizem je živ

Koper, 2014

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 2


Politiki in njihovi mediji, ki se seveda razglašajo za demokrate ter celo protifašisti, nas danes zasipajo z vsem mogočim, kar pritegne pozornost in prinaša profit, volilne glasove, oblast in vse ostalo, kar se nanjo lepi – tudi poveličevanje fašističnih idej ali celo metod delovanja. Zgodovinarji in drugi strokovnjaki, ki marsikaj vedo se sicer oglašajo, a kaj, ko jih tisti glasnejši popolnoma preglasijo, če ne z mediji pa s fanatičnimi množicami. V to manipulacijo so se na veliko vključili tudi številni novinarji, jaz kot tisti novinar od nekoč, ki so mu ob podelitvi diplome rekli, da je znanje dobival zato, da bo pomagal svet spreminjati na boljše, sem sklenil, da to kar so me nekoč naučili moji profesorji, to kar so mi povedali moji intervjuvanci in zlasti kar sem na lastni grbi spoznal, tudi napišem in objavim, da ga lahko tudi vi sami v miru preberete in pretuhtate, seveda, če ugasnete televizor.

Bralcem se opravičujem za vse tipkarske in jezikovne napake, z veseljem pa sprejmem kakršnokoli ponudbo za brezplačno lektoriranje, pa tudi sugestijo za dopolnitev ali popravek.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 3


FAŠIZEM Fašizem ni enkratni družbeni pojav, ampak prilagodljiva razvojna ali mutirajoča oblika skrajnega oblastniškega kapitalizma, ki za svoje cilje uporablja tudi nečloveške ali nemoralne strategije in oblike boja. S temi se soočamo že štiri generacije. Naši stari starši so ga spoznali že kot podivjani škvadrizem, ki je zelo hitro prerasel v diktaturo fašizma. Iz Italije se je razširil v Španijo, kjer je dobil svetniški sijaj klerofašizma, in v Nemčijo, kjer so novi bogovi postali arijski nacisti. S hitrimi vojaškimi zmagami in osvajanji se je nato v podjarmljenih deželah razvijal v razna kvizlinštva, domobranstvo, ustaštvo, četništvo ... Na daljnem vzhodu pa se je prelevil v cesarski imperializem. Najvišjo stopnjo človeške iztirjenosti je dosegel v nemškem nacizmu, to so doživeli naši starši. Moja generacija je preživela hladno vojno, v kateri so nam prali ožgane, zato da bi isti ponovno zavladali našim otrokom. To ni več boj za preživetje vrste, ampak za prevlado neke nove vrste, ki se zaradi svojega denarja ali moči ima nadljudi, dejansko pa so degenerirane rakave celice človeštva, ki hočejo obvladati cel sistem. Za človeka je kot za vsako živo bitje popolnoma normalno, da se bori za svojo samoohranitev in razvoj, do neke mere tudi za prevlado na svojem teritoriju, vendar vsako živo bitje lahko obstaja in se razvija le v naravnem sožitju z naravo, vsemi ostalimi živimi bitji. Nikakor ni normalno in tudi življenje ni mogoče, če bi prevladala samo ena vrsta ali ena ideologija, je pa želja po popolni prevladi zelo podobna razvoju rakavih celic. Tudi s tega zornega kota je fašizem sestavni del naše civilizacije, negativni del človeške kulture in narave. Je kolektivna oblika zverinstva in egoizma ter popolno nasprotje humanizma. Se je fašizem prav za dokaz teorije akcije in reakcije rodil v zibelki humanizma in dosegel svoj vrhunec v deželi protestantizma? Človeštvo se izredno hitro razvija, žal pa veliko hitreje tehnično ali materialno. S tega zornega kota tudi vedno boljše živimo, v svojem kulturnem človeškem ali duhovnem bistvu pa zelo zaostajamo. Stara grška tragedija Antigona še vedno polni gledališča, kot da je napisana za sedanji čas, Eneida zgodba o nastanku rimskega imperija, sicer ni toliko znana bi morala biti, saj je tudi zgodba o Ameriki in Avstraliji ali pa o sodobni reki ljudi na poti v naročje zavedene Zevsove ljubice Evrope. Da jo je dobil ni bila dovolj njegova božanska moč ampak je moral uporabiti tudi laž. Razvili pa smo svoj odnos do narave, ta je popolnoma drugačen kot je bil v času Zevsa. Danes zgleda bolj plod Luciferjevega dela. Lahko bi rekel, da smo fašisti še bolj do narave, kot pa do soljudi. Nekoč se je človeštvo počasi razvijalo, danes pa vedno bolj divjamo. Dokler človeštvo ni doseglo določene stopnje razvoja civilizacije, so bila iztrebljanja celih rodov in plemen normalno in »dovoljeno« početje: spomnimo M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 4


se kaj so Stari Grki naredili s premaganimi Trojanci, Rimljani z zajetimi barbari in kristjani, križarji z muslimani, Turki s kristjani, španskih konkvistadorji z ameriškimi domorodci … saj so vse počeli v imenu svojega boga, ki so ga ideološko oblikovali za potrebe svoje nadvlade. Vendar takrat človek ni imel orodij in orožij, da bi si podjarmil ves svet. Tudi zlata ni bilo toliko, kot je danes denarja. Še več pa je nakopičene moči. Ta ne temelji samo na orožju in atomskih bombah, ampak predvsem na nakopičenem kapitalu, zakaj prav s tem se da kupiti ali na razne načine podrediti skorajda vse ljudi. Razvili smo tudi velika znanja, a od matematike dalje je po večini bila namenjena razvoju tehnologije obvladanju drugih ljudi (narodov, držav) in to vedno s ciljem izkoriščanja tega kar ti ljudje imajo, če ne drugega njihove kupne moči. To je sistem, sistem pa pomeni, da je je sam sebi namenjen, sam ustvarja nove enote, pa naj bodo to celice v človeku ali pa ljudje v družbi, ki bodo delovali samo zato da se sistem ohranja in razvija – tudi prevlada. Fašizem, kot ga s to besedo poznamo danes, kot skrajno totalitarno desničarsko ideologijo in politično prakso, je posebna deviantna razvojna oblika kapitalizma v obrambi pred kakršnokoli svobodomiselnostjo, ki bi lahko ovirala želje oblastnikov ali kapitalistov. Fašizem je tudi obsedenost po nadvladi lastne skupnosti ali naroda in nadvladi vseh ostalih, celega sistema. Izhaja iz živalskih genov človeške pokvarjenosti in samo njemu lastne pohlepnosti po oblasti ali točneje po kapitalu, ki je oblast. V tej deviantni obliki kot represivna alternativa svobodomiselnosti ali izvornemu liberalizmu, delavskemu gibanja, svobodnim sindikatom, socializmu in komunizmu, pa tudi ali predvsem humanizmu, se je skristaliziral šele po prvi svetovni vojni. Pod tem imenom se je najprej razvil in tudi zavladal v Italiji, kjer so nacionalisti že dolgo sanjali o obnovitvi nekdanjega rimskega imperija, za kar pa je bil kapital svobodnih in razkropljenih podjetnikov premajhen za tako velik cilj. Zato ga je bilo treba združiti v od politike vodeno korporativno trdnjavo. Strategijo svojega boja za popolno in edino oblast so gradili na skrajnem nacionalizmu, verskem fanatizmu, večvrednosti lastnega naroda, svoje rase in celo na pravici do iztrebljanja drugih, ki jih sam smatra za nižje, in seveda obljubam svojemu nacionalnemu kapitalu, da bo z njimi zavladal svetu. Pri izvirnemu fašizmu in tudi njegovih razvojnih oblikah gre za boj za totalno oblast nad svobodno voljo ljudi in nad lastnino, pri tem pa se poslužujejo znane stare doktrine »od boga izvoljenega ljudstva, ki ima večje pravice od ostalih«. V končni fazi boja je namreč tisti od »boga izvoljen« samo pravoverni fašist. Fašizem v vseh svojih razvojnih oblikah vključuje ali združuje večino negativne politične prakse iz zgodovine človeštva, poleg prej omenjenega tudi kolonializem, verski fanatizem, rasizem, šovinizem, diktaturo, militarizem, kult osebnosti ipd. Če se v tem razmišljanju spomnimo na večni boj med dobrim in zlim, potem lahko rečemo, da uteleša negativne demone, Luciferja. In če bog vse načrtno ustvaril, zakaj je tudi zlo in Luciferja? M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 5


Na kratko lahko tudi rečemo, da je fašizem politični odsev kapitala, odgovor starih oblastnikov sveta na ozaveščanje množic, še najbolj krvavo pa v obdobju osveščanja delavskega razreda. Z oktobrsko revolucijo je namreč Lenin, kljub svarilom Marxa, da je treba delavsko revolucijo izpeljati najprej v najbolj razvitih državah, dokazal, da je to možno izpeljati tudi z nevednimi in sestradanimi kmeti, še se jih poveže z bolj osveščenimi delavci in tako izpelje skupno diktaturo delavcev in kmetov, to je večine ali po rusko boljševikov. Tako kapital kot tudi cerkev, ki se je bala ateizma, sta hitro spoznala, da je prav fašistična diktatura najbolj učinkoviti odgovor, ne samo Leninu, ampak predvsem Antoniu Gramsciju in Rosi Luxemburg. Fašizem je tudi pohlep po ozemlju. Italijani so sicer sanjali o eksotičnih deželah v Afriki, a začeli so z iredentizmom do naših in hrvaških krajev, Nemci podobno do dežel Češke, Poljske in Francije, kjer so živele njihove manjšine, Japonci do Koreje, Poljaki do Ukrajine, Madžari do Prekmurja itd. Fašizem je tudi bolj razvita oblika kolonializma, ki cele narode in rase, ves manj razviti svet postavlja v novo obliko suženjstva, ki pa je je nadgradnja kapitalizma ne pa povratek v sužnjelastniški sistem. Spomnimo se na abesinski vojni in Libijo ali pa na sodobne sužnje v nemških delovnih taboriščih. Prva svetovna vojna pa teh vprašanj in želja po novi delitvi sveta ni razrešila, ampak samo še zapletla, saj poražena Nemčija in celo zmagovita Italija nista dobili kolonij. Fašizem je tudi želja po novi delitvi sveta, po novih kolonijah in po ustvarjanju novih imperijev. Fašizem je tudi višja stopnja imperializma. Kot tak je popolno nasprotje ideji komunističnega internacionalizma. Še največ pa pove znani Mussolinijev rek: »Država je vse, ničesar ni zunaj nje, nič ni proti njej.« Država je tudi kapitalist, vendar dejansko je država last kapitala. Kapital se ograjuje in v svoje državne meje, vendar samo zato, da bi se zaščitil pred tujim, se tu s popolno diktaturo okrepil in nato osvajal kar čez meje svoje sosede. Dejansko pa gre za imperializem novega od politike vodenega korporativnega kapitala, ki naj bi najprej prevladal v Evropi in od tu osvajal druge celine, njegovo središče pa naj bi bil Rim ... Nemci so rekli Berlin, Japonci Tokio … s tem se takrat še niso javno ukvarjali, ta notranji boj bi se odvil šele po skupni zmagi in pokoritvi celega sveta. Fašizem se zelo okorišča z naravno željo ljudi po redu, disciplini, enotnosti, poštenju, pravičnosti ipd. Vendar to niso cilji fašizma, ampak samo strategija delovanja njihove organizacije. Delavci so kot vojaki, imajo sicer državni sindikat, a ne smejo stavkati, saj bi s tem ogrožali državo. Glavna taktika pri prepričevanju ljudi je manipulativni populizem, ki se zelo prilagaja trenutnim razmeram družbe: če so pač popularne socialistične ideje, se bo predstavljal kot nova socialistična ideologija. Mussolini se je izdajal za socialista, Hitler pa je v ime nacistične stranke vključil besedo delavska. Tudi pri nas poznamo stranko, ki se je najprej predstavljala kot socialdemokratska, M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 6


dejansko pa je naslednica domobranstva. Ta moralna metamorfoza človeka naj bi bila večna, vsaj tako lahko razumemo tudi spremembo Anakina Skywalkerja v Darth Vaderja v seriji znanstvenofantastičnih filmov Vojna zvezd. Fašizem išče svojega notranjega sovražnika. S tem utrjuje svoje bojne vrste in razvija krvoločnost svojih bojevnikov. Ko jim je zmanjkalo komunistov, so našli pripadnike manjšin, celo hendikepirane otroke, najbolj pa se je obneslo staro versko sovraštvo do judov. Ti so imeli tudi kapital.

Mussolini se je rad kazal, fotografiral in hvalil kako pomaga ljudem pri delu. Tu dela na mlatilnici. Vir: http://www.europeana.eu/ Večina razvojnih oblik fašizma, razen nacizma, se okorišča tudi z vero v boga, se združuje z verskim fanatizmom in sovraštvom do drugače verujočih. Spomnimo se na bojne enote menihov v španski državljanski vojni ali pa hrvaških nun, ki so na paradah korakale skupaj z ustaši. V želji po totalni oblasti, zlasti po pravici do edine resnice, lahko tudi rečemo, da ima fašizem tudi gene inkvizicije. Ni čudno, da so najbolj zagrizeni italijanski izganjalci novega hudiča v svojih mučilnicah uporabljali tudi metode in pripomočke inkvizicije. Klasični verski fanatizem sam po sebi ni fašizem, ima sicer skupni temelj v verskem totalitarizmu, vendar je predhodni vzporedni deviantni M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 7


družbeni pojav, katerega del je mutiral ali točneje se zlil s fašizmom. To je klerofašizem. Najbolj očitni primeri tega so Frankizem, ustaštvo, bela garda, domobranstvo ipd. Ti seveda trdijo, da njihova gibanja niso fašistična, ampak da so se le narodno domoljubna in da so se skupaj s fašisti borili proti komunizmu. S tem pa pravzaprav priznavajo, da so, saj so se z njihovimi metodami borili prav za njihov glavni cilj. Tudi sodobna skrajna desničarska in fašistična gibanja demokratične Evrope pa tudi Amerike, kot so Blood & Honour, nemška Pegida ali italijanska Casa Pound, madžarski Jobikk bolj ali manj skrivajo svojo pravo naravo, češ da so samo proti priseljencem ali nova pa samo popkultura, vendar v bistvu so fašistična. Za verskim fanatizmom se zelo pogosto skriva neka oblika fašizma. Od fašizma so marsikaj prevzele tudi sodobne oblike muslimanskega skrajnega fanatizma kot so talibani, islamska država ipd. Vsi verski fanatizmi se usmerjena predvsem proti liberalizaciji, svobodi verske izpovedi in ateizmu. Pariz niso napadli verski fanatiki, ampak fašistoidni borci proti svobodnemu svetu. Treba je upoštevati najprej, da so ti teroristi najprej napadali muslimane in to ob sproščanju liberalizma v Iraku in Siriji, ne pa v Suadovi Arabiji ali Kuvajtu, nato pa v Franciji, ki je sicer nekdanja kolonialna država, ampak v novejši dobi tudi ena najbolj liberalnih in multikulturnih družb. Torej, zakaj bi muslimani prav z napadom na Pariz sprožali sovraštvo do muslimanov, krepili francosko desnico in njihov nacionalizem, zakaj bi zaustavljali proces sožitja? Ti fanatizmi ostajajo blizu svojemu antičnemu izvoru fašizma, po drugi strani pa so spodbujani s strani najbolj desničarskega svetovnega velekapitala, ki je zelo povezan tako z ZDA, kot tudi Izraelom. V ozadju teh fanatizmov ni samo vera ampak tudi ali celo predvsem boj za novo osvajanje sveta, krepitev lastnih privilegijev, totalitarne oblasti, večje profite, torej za krepitev družbenega reda, ki bo preprečeval kakšno koli osvobajanje množic, to pa je v interesu tudi nekaterih bogatih arabskih držav ali lastnikov kapitala. Svetovne cerkve so se vedno borile za prevlado ali celo popolni nadzor sveta, pa ne samo z vero, ampak tudi s kapitalom. Danes delujejo tako kot kapitalske multinacionalke. Za temi ekstremizmi se skriva tudi ali predvsem korporativni kapital cerkvene oligarhije. Če se katoliška bori za ohranitev privilegijev ali moči, se mohamedanska bori za svoj prostor, pri tem ji seveda pomaga božji dar – nafta. Zaradi nje in tudi zaradi nekaterih različnih kulturnih vrednot, je muslimanski svet zelo razbit med bogate in revne. To kot vedno sovpada z različnimi narodnostmi ali verskimi ločinami in državami, države pa imajo meje, ki so jih nekoč postavljali kolonialni zavojevalci, katerih gospodarski in politični interesi se še vedno zrcalijo v novih oblasteh. Muslimanski verski fanatizem je poleg tega tudi odpor proti zahodnemu sistemu kapitalizma ali sodobnemu neoliberalizmu, ki je že bolj fašizem kot pa liberalizem. V tem pokvarjenem svetu je celo grobo šeriatsko pravo bliže M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 8


vrednotam množic kot pa »sodobna« pravna država, taka kot se lahko razvije v tem njihovem svetu. Kraja se na primer po božji zapovedi kaznuje s sekanjem roke – a si predstavljate koliko menedžerjev in politikov bi pri nas imeli brez roke … obeh rok in nog. Muslimanska vera namreč veliko bolj kot katoliška izpostavlja nekatere vrednote, ki so popolnoma v nasprotju s kapitalizmom, lahko bi tudi rekel da je še vedno bliže našemu fevdalizmu, vendar ali pa prav zato je še vedno ohranila nekaj starih vrednot, kot je poštenost. Tudi odnos do revščine ali enakopravnosti ljudi je drugačen. Seveda imajo tudi oni svoje skrajne bogataše, ki mislijo predvsem na svojo rit, prav zato je ta fundamentalizem ali vračanje v šeriatsko pravo upor tudi proti njihovim izkoriščevalcem. Ko govorimo o verskem fanatizmu moramo vedno ločiti med vero in oblastništvom. Ob vmešavanju veliki sil svetovnega kapitala pa je jasno,da pravi vzrok sovraštva do drugače verujočih ni v tem, da ne verjamemo v pravega boga, ampak da se ne podrejajo oblastnikom tega boga. Enako tudi do ateistov. Seveda pa so ateisti bolj nevarni nasprotniki fašizma in verskega fanatizma: ker ne verjamejo v nobenega boga, so torej še bolj svobodoljubni, bližje levici. pa da ne rečem še kaj drugega … Dogajanje na Bližnjem vzhodu, me spominja na predvojne želje po spremembi razmerij moči in delitvi sveta, to kar je povezano z Islamsko državo pa na nekdanjo podporo italijanskim fašistom in nemškim nacistom, kot da je veliki kapital ponovno streniral podivjane pse, ki naj bi oklali njihove nasprotnike, a so se le-ti spravili tudi na svoje gospodarje. To kar se tam dogaja pa je neka nova svetovna vojna, saj so vanjo vpletene države iz raznih koncev sveta, še bolj kot so bili nekoč v španski državljanski vojni, ki je napovedovala drugo svetovno vojno. Spomniti se je tudi treba, da se je verski fundamentalizem okrepil prav v času rušenja politike neuvrščenosti in zbliževanja kultur ter verstev sveta (ekumenizem). To ni prineslo na arabske plaže samo dvodelne kopalke, ampak predvsem vedno bolj levo osveščeno delavstvo in mlado izobraženstvo, kar pa moti tako domači kot pa tuji kapital.

Oblastniški geni Z drugo svetovno vojno, padcem fašistične Italije, nacistične Nemčije in imperialistične Japonske naj bi bil fašizem premagan, a z njim se še vedno ali vedno bolj soočamo. Danes politologi, sociologi in antropologi govorijo o postfašizmu, postkapitalizmu in post socializmu, torej o nekih novih stanjih družbenih sistemov ali redov, ki so nova razvojna stopnja ali posledica preteklega. Osebno menim, da ne gre za preskoke enega pojava v novo kvaliteto, ampak predvsem za nove zelo pestre pojavne oblike, predvsem pa razna križanja, v katerih se lahko stari negativni geni spreminjajo samo po M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 9


zunanjosti, po vsebini (ciljih) pa ostajajo isti. Še drugače: Današnjim mutiranim virusom gripe, ki je pobila več ljudi kot prva svetovna vojna, in so jo poimenovali španska gripa, danes ne rečemo postgripa, ampak gripa, to pa zato, da vemo, kaj je in kaj lahko povzroči in kako jo lahko zdravimo. Družba lahko ohranja imunost na te pojave le tako, da je stalno osveščena z mutacijami njenih ideologij, ki niso samo ideologije ampak podsistem v sistemu. Fašizem najbolje odkrivamo, če poznamo njegove gene in razvoj človeške vrste. Vsekakor izhaja iz človeške narave, iz njegove civilizacije in tudi kulture. Fašizem je tudi ostanek zverinskih genov človeka. Krdela zveri imajo svoje vodje, alfa samce in samice, ljudje pa poglavarje, kralje, predsednike … vendar ti so včasih le figure dejanskih oblastnikov. Italijanski in španski kralj pa tudi japonski cesar so bili le čaščene marionete dejanskih oblastnikov, to je kapitala in cerkve. Vso dejansko oblast so si prevzeli novi oblastniki. Pri človeški vrsti so to neprimerno bolj nevarni, kot pri živalih. Po tem principu delujejo tudi ulični gengi v velikih mestih in skupine oblasti v podjetjih, zlasti državnih institucijah. Kdo so oblastniki? To so najbolj pogosto oblasti, ali politične, gospodarske, represivne moči željni posamezniki, pa naj to dosežejo s svojimi pajdaši, orožjem, denarjem, lažmi ustrahovanjem ali čemer koli drugim. So ljudje, ki se imajo za večvredne, pametnejše in celo lepše od ostalih. Radi imajo ubogljivost podrejeni ljudi, temu pa pravijo red in disciplina. Občudujejo velike in mogočne ljudi in predmete, zaljubljeni so v vojsko in orožje, pa tudi vase. Nekateri imajo za sabo aparate velikih držav, ali kapitala, drugi se šele borijo za položaje. Nekateri v ta namen organizirajo mestne tolpe, hobotniška podjetja, poslovna obrežja, stranke … vse za čast denar in oblast. Čeprav so po duši črni se kažejo v vseh barvah, po potrebi pa jih tudi menjujejo hitreje kot kameleoni, le da bi lahko ukazovali drugim, bili pomembni, šefi, predsedniki in direktorji, pa čeprav za to nimajo znanja. Preprosto to so oblastneži, sodobni lakomniki, pohlepneži, populisti in narcisoidni psihopati pa tudi ljudje, ki so obsedeni z željo po maščevanju. Posebna značilnost oblastnikov je, da nočejo sestopiti z oblasti, pa tudi v demokraciji je nočejo prepustiti drugim, pa čeprav niso bili izbrani ali izvoljeni, in se zanjo še naprej prav bolestno borijo. V osnovi gre že za stare gene črednega in krdelnega nagona, ki so se v človeški vrsti še ohranili oz. le prilagodili njenemu razvoju. Pri tem je najbolj nevaren krdelni nagon, ki je značilen za roparske in mesojede vrste, ki za svojega vodjo izbere najbolj krvoločnega. V filmih so nam ta negativni del črednega nagona najbolje prikazali v mestnih kriminalnih in huliganskih tolpah. Ne gre torej samo za politiko, spopad svetovnih nazorov, ampak tudi večni deviantni boj primitivcev za vodstvo krdela, ki pri tem izkoriščajo vse kar je možno, tudi svetovni nazor ljudi. M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 10


Oblastništvo je torej naravni pojav, ki ga pa druge oblike življenja, kot npr.: rastline ali živali zelo omejujejo. Tako so trave na travniku ali drevesa v gozdu približno enako visoka, odstopanja boljših osemenjevalcev so v primerjavi z drugimi le za nekaj odstotkov. Tudi pri živalih ne poznamo veliko primerov, da bi kdo tako odstopal, kot je to pri ljudeh. V naši vrsti so namreč odstopanja vsaj pri prilaščanju denarja, oblasti, pravic in nasilja nad drugimi iste vrste tudi milijon krat večja. Nekateri imajo to za glavni vzvod razvoja naše vrste, drugi pa kot glavno slabost. Socializem, ki je omejil individualno prilaščanje, je na nek način vsaj pri tekmovanju za profit zaostajal za kapitalizmom, ki gradi prav na temu. Vendar se velja vprašati, kaj je cilj naše vrste, tekmovanje do samouničenja. Če sprejemamo Marxovo in Engelsovo teorijo, da je delo razvilo človeka, ali drugače povedano, da se je človek razvil iz živali prav z delom, njegova roka iz šape, zato ker je delal, da je razvil logično sklepanje, zato ker je moral reševati probleme pri delu, in govor, ker je kot družabno bitje delal v skupini s katero je moral komunicirati, potem lahko tudi rečemo, a so oblastniki tisti, ki so svoj živalski nagon ohranili in še razvili zato, da lahko prisvajajo to kar drugi naredijo. Lahko bi tudi rekli, da oblastniški fašizem izhaja iz tistih, ki si želijo prisvojiti oblast, pa ne iz naravne vloge alfa samca kot je to pri drugih vrstah, ampak zato, ker tega, te vloge, po naravni poti ne morejo doseči. Oblastniki se imajo za večvredne, verni za od boga izvoljeno ljudstvo ali posamezne ljubljence, za lastnike od boga dane lastnine, za večvredne kaste, plemiče in kralje, ateisti pa za privilegirane politike ali celo nove kaste. Tak občutek dobimo npr. tudi pri pravnikih in zdravnikih, ki jih že na fakultetah vzgajajo »kot nekaj več«. Vseh oblastnikov ne moremo avtomatično enačiti samo s slabimi, negativnimi, ljudmi. Med oblastniki so lahko tudi pozitivni ljudje vseh družbenih statusov, genov in vzgojo, res pa je, da se v družbah z negativnimi vrednotami in prakso najbolj uveljavljajo negativni in to na vseh nivojih, od fürerja do capója. Pozitivni so pravilo izjeme, vendar mednje bi lahko šteli tudi prosvetljene monarhiste ali diktatorje, ki so vse počeli z dobim namenom v korist svojih ljudi. Med te bi lahko uvrstili tudi patriarhalne očete in avtoritativne matere, vendar to so že popolnoma normalni ljudje, s katerimi nima smisla obremenjevati to kategorijo, saj mednje lahko štejemo samo te, ki hočejo imeti oblast zaradi lastnih koristi, ne pa drugih. Za oblastnike, zlasti negativne desničarske, ki jih poznam, opažam da imajo nižji IQ. Ko so me po končani tretji mandatni dobi odgovornega urednika, stari oblastniki, ki so se prelevili v nove, postavili za računalniškega operaterja, sem pri uvajanju računalniške opismenjenosti ugotovil, da tu ljudje zelo težko dojemajo logiko, ki so jo v delovanje informacijskega sistema vložili računalničarji, fiziki in matematiki. Ob tem sem se spomnil na dr. Vida Pečjaka, M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 11


ki nam je na FSPN predaval psihologijo in razkrival, kaj so to kompleksi, kako in zakaj se pri zakompleksiranih ljudeh razvijajo kompenzacijski kompleksi, s katerimi ti ljudje poskušajo nadoknaditi pomanjkanje naravnih darov. Take so imeli skorajda vsi veliki diktatorji. Nekateri psihologi pa ugotavljajo, da človekovo sposobnost ne moremo meriti samo z intiligenčnimi kvocienti, ampak tudi z motivacijskimi in še drugimi. Jaz sem ugotovil, da je zelo odvisna tudi od upogljivosti hrbtenice, nohtov, ritolizniškega ali pa strupenega jezika, pokvarjenosti, predrznosti … Lahko jih tudi delimo na tiste, ki se pri svojemu boju za oblast držijo starih moralnih norm in pravil igre in druge, ki se na to požvižgajo. Nekateri veliki diktatorji niso dosegli vsega kar so hoteli, ali kar so njihovi nasprotniki govorili da hočejo. To so na drugi način dosegli prav oni, ko so za njimi prišli na oblast. Vedno se najdejo še večji, sposobnejši, pametnejši, ali pa še bolj zviti, predrzni, tudi taki, ki so sposobni sprožiti vojno in za to obtožiti druge. V sodobni družbi so duceji in fürerji zelo dobro skriti, enako tudi fašistoidni korporativni kapital, vendar v družbi se zelo dobro opazijo njihovi biriči, podestati in capóji, ki že na nižjih nivojih v občinah, javni upravi in podjetjih zelo radi zahtevajo od ljudi več kot njihovi šefi. Čeprav so tudi oni samo podložniki, zaporniki ali pa najemna delovna sila, so za mali privilegij šefovskega mesta pripravljeni opravljati tudi najbolj nehumana preganjanja svojih tovarišev ljudi, šikaniranja, poniževanja. … Za te nove šefe ni pomembno znanje, zelo primerni so neuspešni oblastneži, ponarejevalci diplom, ubogljivo vzgojeni otroci oficirjev, zlasti nekdanjih tajnih služb, mali tatiči, bivši huligani, nepridipravi in njim podobni, le da lezejo v rit svojim gospodarjem. Sem sodijo tudi birokrati. To niso vsi, ki delajo po upravnih in občinskih pisarnah, ampak le ti, ki postavijo svoje osebne interese nad interese javne ali državne službe, ki je v službi državljanov, ne pa njih samih. To so ljudje, ki iščejo luknje in tolmačijo zakone ter razna pravila v svoj interes. Njim sorodni so tehnokrati, ti pa dajejo prednost zakonom, pravilom, navodilom pa tudi če so v nasprotju z namenom, saj so že sestavni del sistema samodržcev. Oboji razvijajo piramidalni sistem birokracije in tehnokracije, ki ni v interesu ljudi in reševanja njihovih zadev ali problemov ampak njihovega položaja v družbi. Oblastnike bi na grobo lahko delili na tiste, ki si želijo oblast na področju denarja ali lastnini, to je kapitala, nato one v politiki in upravi, to je oblasti, in one v popularnosti ali točneje med zvezdniki javnosti. Večina oblastnikov si želi popolno oblast na vseh področjih. Največji pa so v ozadju, ti imajo kontrolo tako nad gospodarstvom, politiko, sodstvom in vojsko in policijo. Ti oblastniki ne bi imeli moči, če ne bi obstajale možice, ki so se jim pripravljene podrediti ali jih celo rabijo, iščejo in postavljajo. Vendar, vsaj prevladujoči negativni oblastniki sovražijo ljudi, sicer se jim na veliko M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 12


prilizujejo, se gredo populiste, veliko dajo na svojo sliko v družbi in še več na ekranu, radi se rokujejo … vendar vse to samo zaradi zunanjega videza, da lahko ljudi izkoriščajo za svoje končne namene, oblast in denar. Teh je veliko tudi med birokrati, spoznano jih tako, da v predpisih zakonih iščejo tiste za ljudi najslabše rešitve. Prav zaradi njih smo že dobili občutek, da nas že cela država sovraži, da smo mi zaradi njih ne pa oni zaradi nas. Iz zornega kota medijskih manipulacij so najbolj zanimivi tisti, ki se za oblast borijo preko javnosti. Najraje imajo televizijo, da se jih vidi, po drugi strani pa radi twitajo, saj je to idealna oblika sporočanja za Butalce in njihove novinarje. Tudi tu imamo stare zvezde ali medijsko vplivne z lastnino ali utrjeno politično oblastjo, ki delajo na tiho, in nove javnega nastopaštva in zvezdništva, pa seveda denarja in oblasti željne povzpetnike. Oboji se prav borijo za prisotnost v medijih, daleč najraje na televiziji. Časopisi so zanje pomembni le toliko, kolikor jih navaja televizija. Pri nekaterih so opazne prav bolestne želje po medijski izpostavljenosti saj v ta namen celo načrtno širijo razne senzacije in dezinformacije, ki jim nekatera uredništva nasedajo ali pa jih načrtno podpirajo, kot neke mnenjske zvezde. Manipulativni mediji namreč ne gradijo na kvaliteti informacij, ampak na senzacionalizmu in zvezdništvu (pa seveda na komercialni uspešnosti). Psihologi in zdravniki že dolgo časa opozarjajo, da so med političnimi oblastniki in povzpetniki številni psihopati, zlasti med temi novimi. To so ljudje, ki so pijani od prepričanja vase, svojih uspehov, moči ki jo pridobivajo od svojih privržencev in vpliva medijev. Vse kar mediji o njih poročajo, tudi negativno znajo izkoristiti sebi v korist. Z nekaterimi raziskavami so tudi dokazali, da ni večjih karakternih razlik med serijskimi psihopatskimi morilci in kariernimi kriminalci, ki uničujejo posameznike in njihove družine, ter psihopati na vodstvenih položajih, ki lahko s korupcijo in drugimi neetičnimi ravnanji uničijo podjetja, gospodarstva, države, celo ves svet. Oblastniki niso oblastni samo do soljudi, denarja, kapitala in nepremičnin, časti. ampak do vsega, tudi do narave. Njihovega pohlepa ne ustavi nihče, njih ne briga škoda, ki jo povzročajo svoji vrsti in ostalim živim bitjem, naravi, ampak samo profit, ki jim veča moč, vpliv, oblast. Najnižja vrsta oblastnikov pa so njihovi podrepniki, ki jih v pogovornem jeziku najbolj pogosto imenujemo komolčarji, karieristi, pa tudi izdajalci, riti in ritoliziki. Najbolj nevarni so tisti, ki si želijo red, uniforme in orožje, kot so bili npr.: škvadristi. To so seveda strahopetci, ki svoje komplekse zdravijo v močni in agresivnosti skupine. Vsi ti lahko uspevajo, ker je v človeški vrsti veliko nojev, neprimerno več kot v Afriki, in pa seveda ovc. Najhujši oblastniki, ki jih pozna zgodovina, so bili fašisti in razni diktatorji. To so bili tudi pomembni ljudje, celo priljubljeni politični in državni voditelji, generali, predsedniki, državniki, ki bodo ostali v zgodovini, v mapah M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 13


zbirateljev znamk in tudi, žal ne vsi, na seznamu vojnih zločincev. Za oblastnike je idealni politični sistem fašizem, v njem lahko uresničujejo vse najbolj podle ideje in želje po potrjevanju lastnega ega psihopatske narcisoidnosti, želje po oblasti in slavi, pa tudi denarju. Za oblastnike pa je po večini denar le sredstvo ne pa cilj.

Korenine fašizma Za pravo razumevanje moramo pogledati še njegove kulturne ali ideološke korenine, saj tudi ta je del človeške kulture, čeprav ni vedno kulturna. Fašizem, kot smo ga spoznali v prvi polovici dvajsetega stoletja, ima globoke korenine v začetku razvoja primarnih oblik združevanja kapitala in ljudi, ko so takratni »ideologi« iskali vezi, ki bi združevale njihove ljudi v trdno in močno družbo, ki se ne bi samo branila, ampak predvsem napadala, osvajala in ropala ter tako večala bogastvo. S tem bogastvom pa bi seveda upravljali samo en in edini vodja in njegova oblastniška podporna skupina. Za to ni bila pomembna samo enotnost ampak tudi vera v širšem smislu te besede, nato pa še v ožjem to je podpora sodobnih vračev, svečenikov ipd. Pri tem so se pokazale najbolj učinkovite tiste vere, ki so imele samo enega ali pa vsaj enega prevladujočega boga. Ta edini bog si je vsaj praviloma izbral svoje vernike kot božje ljudstvo, edino od boga izvoljeno ljudstvo, ki je tudi pred bogom več vredno kot ostala (ki v njega ne verujejo). Te oblike verovanja najdemo pri številnih starih ljudstvih po vsem svetu. V Južni in Srednji Ameriki so »ideologijo« kulturno in tehnološko zelo razvili Maji in Azteki, v Severni pa veliko bolj primitivni, a zelo bojeviti Comanche, ki so edino sebe imeli za ljudi, od boga prosvetljeno pleme, ki naj bi zavojevalo ostale. To božje izbranstvo najdemo tudi v Svetem pismu stare zaveze. Bog svojemu izbranemu izraelskemu ljudstvu preko Mojzesa naroči eksodus in osvajanje novih mest in dežel, ki mu jih daje v dar. V četrti knjigi, po desetih božjih zapovedih, pravi tudi »pobij vse moške v njem z ostrino meča, toda žene, otroke, živino in vse, kar je v mestu: ves plen vzemi kot rop zase in uživaj sovražnikov svojih plen, … « Bog prav tako svojemu izbranemu narodu naroči, da svoje sinove obreže, da jih bo lahko ob svoji jezi ločil od ostalih. Vsi od raznih bogov in božanstev izbrani junaki in cela ljudstva so lahko v njegovem imenu pobijala in ropala, posiljevala in počela kar in kakor so jim zapovedovali njegovi namestniki.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 14


Izsek iz Rembrandtove slika Mojzesa, ko pokaže 10 zapovedi, ki mu jih je izklesal Bog (Vir: Vikipedia). Pojdite v kakšno knjižnico, poiščite kakšno staro izdaje Svetega pisma in preberite 5. Mojzesovo knjig, pa boste ugotovili, da so med božjimi zakoni tudi prepoved uživanja svinjskega mesa, pravica do žene tvojega sovražnika, ki si ga pobil … pa še marsikaj, da se boste lahko sami prepričali kako se celo edina resnica spreminja skozi čas.

To je po Svetem pismu Nove zaveze skušal popraviti z lastnim vzgledom in celo življenjem sam sin božji Jezus Kristus, ki je zelo jasno učil o enakosti vseh ljudi pred bogom in jih usmerjal v humanost. Vendar preberite si knjige novih »prerokov« in videli boste, da so od boga in njihovih odposlancev blagoslovljeni nadljudje osvajali, pobijali ali zasužnjevali manjvredna ljudstva in narode ne samo nekoč ampak tudi skozi vso novejšo zgodovino. Očitno nekaterim politikom bolj ustrezajo razni drugi tolmači božje resnice, kot pa kristusov zgled. Ko je krščanska cerkev postala državna in tako prišla na oblast, se je »profesionalizirala«, njena »birokracija« pa je od rimske oblasti, uprave ali kulture če hočete prevzela veliko negativnega, to je oblastniško hierarhijo, klientelizem, korupcijo pa še marsikaj, celo nepotizem. Rimljani so ljudi drugih kultur imenovali barbari, bradata divja ljudstva, ki so jih lahko zasužnjevali. Med temi tudi Grke in Egipčane, pa čeprav so bili ti na višji kulturni in civilizacijski stopni razvoja, le bojevati so se že pozabili. Nato se spomnimo konkustadorjev, kolonializma ipd. Najhujši kolonializem se je razvil šele s kapitalizmom, ki je rabil nove vire surovin, poceni delovno silo, nove sužnje in tržišča. M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 15


Suženjstvo, ki ima svojo osnovo v prilaščanju žene in otrok, oz njihovega dela, je prav z rimskim imperijem prišlo do svojega absurda. Vendar to samo pri nas, v Evropi in od nje osvojenih deželah. Na Daljnem Vzhodu, zlasti Kitajski in Japonski se je patriarhalno suženjstvo razvilo v zelo urejen in stabilen sistem, v Indiji pa v kaste. Tu ni šlo v skrajnosti in zato se je v nekih oblikah ohranilo do sedanjih časov. S prehodom suženjstva v fevdalizem, saj je bil relativno svobodni kmet, tlačan bolj motiviran za produktivnejše delo, je država našla skupne interese s cerkvijo za nove oblike osvajanja in zasužnjevanja s pomočjo križa, torej spreobračanja poganov v pravo vero. Pogani so bili praktično izenačeni s sužnji,vendar če so sprejeli krščansko vero in celo meč, ter začeli preganjati svoje ljudstvo, so bili posebej dobro nagrajeni in celo sprejeti za enakovredne. Spomnimo se, da je italijanski fašizem tudi Slovence novačil v svoje vrste prav po tem preizkušenem vzorcu. Pri Slovanih se patriarhalni sistem sploh ni razvil v pravo suženjstvo, ampak je pod vplivom povezav z zahodnim gospodarstvom in kulturo prešel v grob fevdalizem. Tega so namreč prinašali njihovi priseljeni fevdalci, na velikem ruskem prostranstvu, ki je imelo lastne oblastnika pa so to prinašali razni kronani zeti in neveste. Medtem, ko je slovanski svet, volil svoje kneze po nekem sistemu, ki bi mu lahko danes rekli delegatski, saj sužnjev ni bilo in seveda sužnjelastnikov ni bilo, bili so le družinski člani in partiarhalni gospodarji, so bili ljudje v rimskem imperiju razdeljeni v tri sloje, brezpravne sužnje, svobodne plebejce in lastnike ter nosilce oblasti imenovane patriciji. V njihovi demokraciji so imeli »volilno pravico« le slednji. Rimski imperij in njegova imperijalistična kultura sta razvila najvišjo stopnjo brutalnega suženjstva, saj je celo grške olimpijske igre preoblikovala v gladiatorske boje. Srednji vek se je začel z propadom suženjstva in prevlado novih monoteističnih ver, zlasti krščanstva in mohamedanstva ali muslimanstva. Obe so oblastniki izkoristili za roparske pohode, ki so znani najprej kot križarske vojne nato pa turški vpadi. Počasi z razvojem človeške družbe, najprej produkcijskih sil, ob tem pa humanizma, renesanse in nato liberalizma so množice zlasti mestnega prebivalstva zahtevale večje pravice. Te so ustrezale tudi novemu razredu oblastnikov – lastnikom kapitala. Ideje meščanskih revolucij »liberte`, fraternite`, egalite`«, so zlasti v Parizu zahtevale veliko več kot pa spremembo oblike izkoriščanja in nove oblastnike, s pariško komuno so nakazale tudi možnost pravičnejše družbe. Ideje socializma, pa so bile očitno za takratne razmere zelo utopične. Na vzhodu in zahodu severne poloble so se še vedno razvijale razne nove oblike suženjstva, od »prodanih duš« v Rusiji pa do ameriškega črnskega suženjstva. Vse to se je dogajalo z novo vero v novega boga – denar. Tudi ta bog priznava M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 16


svojemu verniku vse pravice, tudi do ubijanja. Zato so, če naprej parafraziram, razvili novo vero imenovano nacionalizem. Ta je pravo orodje za utrditev države in tudi orožje za osvajanje novih kolonij in utrjevanje nadvlade od novega boga izbranega ljudstva. To se ne loči samo po tem kar ima v hlačah, ali denarnici, ampak tudi po navzven očitni beli polti. To je bila skrita uteha za ljudi, ki so za sramotno plačo delali v tovarnah vse, proizvajali blago, ki se je lastnikom spreminjalo v zlato, in topove, ki so oblastnikom zagotavljali oblast. Kapitalizem je zrasel na idejah liberalizma, a da je premagal fevdalizem je razvil nacionalizem in nacionalne države z mejami in represivnimi mehanizmi, ki so lahko varovale njegove interese, ter vojsko, ki je pomagala širiti ozemlje, to je surovinsko bazo in trg. Da bi se lahko ljudje borili za svojo domovino ali državo, točneje pa za domače kapitaliste in druge oblastnike, so vedno bolj krepili nacionalizem obenem pa še ohranjali tudi stara orožja, med katerimi je najpomembnejši verski fanatizem. Kljub temu s koncentracijo in centralizacijo kapitala ali preprosto povedano z naravno lastnostjo kapitala, da velika riba poje majhno, kmalu vso oblast prevzel veliki kapital, ki rabi velika tržišča brez mej, pa so nacionalizmi in fanatizmi še vedno obdržali, sedaj kot zelo učinkoviti mehanizmi za motiviranje množic pri obrambi domačih gospodarjev. Bili so gibalo vseh vojnih grozot, a preživeli so tako pri zmagovalcih kot tudi poražencih, saj še vedno vsi trdijo, da je njihov narod v zadnji vojni veliko izgubil na račun sosedov. Vse to, in še veliko več je obljubljala nova celina Amerika. A tam so začeli uvajati katoliško vero, evropsko kulturo in kasneje tudi demokracijo, svobodo in enakopravnost na grozovite načine: najprej so izvedli največji genocid avtohtonega prebivalstva na svetu, nato so novi kapitalistični fevdalci postali sužnjeposestniki. Ti so zgodovino vrnili za več kot tisoč let, v stari vek, v čas rimskega imperija. Združene države Amerike so se rodile iz te krvi in se po zmagi naprednejšega Severa začele razvijati pravo sodobno humanistično prakso. Vendar ta dvojnost v Ameriki je ostala in se še vedno ohranja, pa ne v množicah, ampak v kapitalu. Kljub temnopoltemu predsedniku, so še vedno ljudje, ki pretepajo in pobijajo črnce, kot da bi še vedno bili sužnji, Indijanci izginevajo delno med priseljenci in delno v rezervatih, šola in kultura pa še vedno slavi vojnega zločinca generala Custerja, kot heroja ameriške zgodovine. Z razvojem industrije in tudi kapitalizma se je pojavil delavski razred. To je množica ljudi, ki dela v tovarnah in je popolnoma odvisna od lastnikov kapitala. Ta jih izkorišča kolikor je le mogoče, zato se začnejo organizirati in tako se razvije delavsko gibanje. Delavci niso več razbiti posamezniki na njivah ali delavnicah, ampak množica organiziranih ljudi, ki lahko med sabo zelo dobro komunicira. Za prve delavske manifestacije je značilno, da so bile brez kakih ideoloških temeljev in političnih zasnovanih programov. To velja zlasti za t. i. M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 17


ludistično gibanje, ki si je postavilo za cilj uničevanje strojev, ki da pospešujejo odpuščanje delavcev in brezposelnost. Nova stopnja v razvoju je bil tako imenovani čartizem, ki že vsebuje spoznanja, da boj za boljši položaj delavcev ne zadostuje in da je treba postaviti tudi politične cilje. Pojavijo se tudi ideologi utopičnega socializmi kot npr.: Saint Simon, Owen. V Angliji kmalu nastane stranka Zveza pravičnih, ki pa ni imela pravega programa. Tega ji napišeta Kristusov sonarodnjak Karel Marx in sin nemškega kapitalista Friderik Engels. To je znani »Komunistični manifest«, ki je že leta 1848 odprl proletariatu jasne in tudi uresničljive perspektive. Pod Marxovim in Engelsovim vplivom se je iz tega gibanja razvila Komunistična stranka, kot prva revolucionarna organizacija delavskega razreda. Tako se je začelo obdobje organiziranega delavskega gibanja, ki se je kmalu razširilo po vsem svetu. Leta 1864 so že ustanovili prva delavska ali socialistična internacionala, ki je vzdržala do padca Pariške komune. Za tem je delavsko gibanje stagniralo, okrepil pa se je parlamentarni in sindikalni boj. Med prvo svetovno vojno se je večina vodij social-demokratskih, strank opredelilo za meščanske vlade in za vojne kredite, ki so jih te zahtevale in razvile so se različne struje. Z zmago oktobrske revolucije v Rusiji 1917 se je v razvoju delavsko gibanje pričelo novo obdobje. Karel Marx, bolj na znanstveni način, kot pa preroški, je tako zasnoval novo vero v pravičnejšo prihodnost imenovano komunizem, ki je odpravljala stare privilegije na temelju lastništva in kot glavno postavila novo geslo »delu čast in oblast«. Vendar bolj kot tega so se stari oblastniki ustrašili drugega: »Proletarci vseh dežel združite se!« To je pozivalo k združitvi vseh izkoriščenih in prevzemu oblasti s strani večine. V to s starim gnojem pognojeno zemljo, starimi semeni oblastništva in sovraštva, je padlo tudi novo seme fašizma. Klilo je skupaj z razvojem kapitalizma in željo po obvladovanju novih množic delavcev, tako iz zgodovine že v majskih dneh leta 1886 poznamo prve v krvi zatrte demonstracije v ameriškem Chicagu, znane pod imenom Haymarketski izgred. V spomin na te demonstracije praznujemo prvi maj kot delavski praznik po vsem svetu razen v ZDA. Žrtve, posebej nedolžne sprožijo pri ljudeh žalost in tudi jezo. Ker je ta »nova vera« v komunizem temeljila na brezbožnosti in negirala boga, jo je vrh katoliške cerkve začel zelo odločno obsojati in preganjati, še huje kot prej poganstvo (enciklike papeža Leona XIII. Rerum Novarum iz leta 1891 in v enciklikah papeža Pia XII. Quadragesimo Anno iz leta 1931 ter Divini Redemptoris iz leta 1937). S preganjanjem komunizma in vseh socialističnih idej, ki so iskale pot k boljši in predvsem enakopravni ter bolj pošteni družbi se je uradna katoliška cerkev popolnoma odklonila od kristusovega nauka, kakor tudi od vseh pridobitev humanizma. S tem dejanjem so tudi raje izbrali smrtni greh kot pa zamolčanje. Rimskemu cerkvenemu vrhu M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 18


so ostali vedno v zgodovino zapisani in v medijih ovekovečeni sporazumi z Mussolinijem, častitljivo sprejemanje in pozdravljanje Hitlerja. Prve oblike fašizma se niso pojavile šele po oktobrski revoluciji, in tudi ne po teh enciklikah, ampak že po francoski revoluciji in sicer kot protiutež ali negacija najbolj svobodomiselnim idejam človeške politične kulture, katerih vrhunec je bila Pariška komuna(1871), a se v Franciji niso mogle prijeti. Ta prva socialistična država je iskala svojo pot v komunizem še na utopičen način, ki ob se krvavem napadu nemških in domačin protirevolucionarnih sil ni uspela obdržati več kot dva dni. S pobojem 10.000, ki so sanjali o komunizmu in raznimi drugimi represijami, so bili prepričani, da se to ne bo nikoli več ponovilo. Iz tistega časa je bila v Franciji najbolj znana posebna oblika nacionalizma Charlesa Maurrasa, v Italiji pa podobna ideologija Enrica Corradinia. Prave oblike fašizma kot nadomestnega sistema za socializem, so se na osnovi nacionalizma, kolonializma in rasizma razbohotile šele po prvi svetovni vojni, ko se je kapitalizem soočil z zelo realnim strahom pred boljševizmom. Njegov razvoj so spodbujale desničarske sile, ki so v njem videle najboljšo obrambo pred razvojem delavskega gibanja in marksizma, zlasti pa v strahu pred brezbožnim boljševizmom. Z njimi so hoteli zatreti tudi vedno bolj svobodomiselne ideje novega buržoaznega sloja izobražencev in celo duhovnikov. Ob posebnih zgodovinskih okoliščinah vojne, revščine in skrajnega poniževanja ljudi je Marxov učenec Lenin to teorijo preizkusil preveč zgodaj in tudi na nepravem koncu sveta. Grozote prve svetovne vojne in uspehi ruskih boljševikov so po svetu sprožili pravo serijo revolucij. Največji sta bili na Bavarskem in na Madžarskem, a so jih protirevolucionarne sile zatrle, v Sovjetski zvezi pa jih kljub frontnemu napadu s Poljske ameriškemu izkrcanju na Murmansku in japonskemu pri Vladivostoku niso mogle. Med vzroki za izbruh fašizma, kot rakave tvorbe, je treba poudariti tudi posledice prve svetovne vojne. Ta je bila grozna in še hujše so bile njene posledice. Nemčija je skupaj z Avstrijo izšla kot poraženka, ljudje so živeli v zelo slabih razmerah in poleg tega so morali zmagovalkam plačevati izredno visoke reparacije. Italija je potem, ko je obrnila hrbet svojim zaveznicam bila med zmagovalkami, vendar kolonij ni dobila, le Južno Tirolsko, Slovensko Primorje in Istro. Kljub temu je Italijanom zaradi hodnega poraza na soški fronti ostal občutek ponižanosti in groze, saj je njihov general Cadorna dal streljati vsakega desetega vojaka, ki se je umikal pred Borojevičevo armado. Pravi fašizem se začne razvijali šele po prvi svetovni vojni in sicer v Italiji, kjer sa ga tako kot je lepo prikazano v Bertoluccijevemu filmu Novecento (dvajseto stoletje) spodbujala in podpirala tako kapital kot cerkvena oligarhija. Pri njegovemu razmahu sta botrovala tudi angleška, ameriška in M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 19


preostala politika ter kapital velikih imperialističnih držav, ki ju je pretresala nova gospodarska kriza, izhod pa sta videla v redu, disciplini in fašizmu. Takratne italijanske oblasti so omogočale militantnim skupinam bivših vojakov, ki so bili kljub zmagi osramočeni v zadnji vojni, prosto združevanje v pretepaške paravojaške enote ali škvadre, nošnjo orožja in proste roke pri teroriziranju prebivalstva. Izkoriščanje in revščina sta zlasti na jugu Italije sprožila pravo množično izseljevanje čez oceane in delavske upore. Fašizem je ponujal rešitev v disciplini, javnih delih, oboroževanju in osvajalnih kolonialnih vojnah. Da bi pritegnil množice, je od socializma prevzel veliko socialnih zahtev, a se je s svojim populizmom razvijal predvsem kot orodje velikih zemljiških posestnikov, kapitalistov, kolonialistov, birokratov državnega kapitala in tudi cerkvenih mogotcev.

Squadra d'azione, udarna škvadristična skupina fašistov, ki je za svoje delovanje imela tudi svoj avtobus. (Vir: Wikipedia)

Pojem fašizem izhaja iz besede fascio, to je butara, v kateri posamezne sicer zlomljive palice postanejo neuničljive, seveda če so med seboj trdo povezane in še posebej, če jim dodamo sekiro mesarico. Povezana butarica ali snop je že v antiki simboliziral moč, družino, pa tudi državo. Tudi stari filozofi so vedeli, da je skupina palic ali pa ljudi trdnejša od seštevka moči posameznikov. Jezni škvadristi, falangisti, kameradi in njim podobni bojevniki so za svoje za nove preroke ali bogove začeli častiti diktatorje kot so bili Benito M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 20


Mussolini, Francisco Franco, japonski cesar Hirohito in Adolf Hitler. Ti seveda se niso več bojevali po božjih pravilih in pobijali premagane »z ostrino noža«, ampak so smrt sejali na vse možne načine, najraje pa take, ki se jih mora sramovati sleherni človek, ne pa samo bogaboječi, da pripada tej vrsti. Lahko rečemo, da so svojo ideologijo spremenili v novo vero, sebe pa proglasili za nova božanstva. Mussolini se je predstavnikov boga iz Rima sicer še nekoliko bal, Hitler pa ne, Hirohito pa je je itak že veljal za boga. Italijanski fašizem se je zgledoval po militarističnem imperializmu antičnega Rima, ki je zavojeval skorajda ves takrat njim znani svet. Premagal in zasužnjil je tudi antično Grčijo, zibelko evropske kulture in demokracije, ter po nesreči ali pa ne uničil največjo zakladnico znanja v Aleksandriji. V širšem pomenu z izrazom fašizem označujemo vse desničarske diktature, ki se zgledujejo po italijanskem fašizmu, izhajajo iz njega ali so mu podobne: Hitlerjev nacizem, Francov in Salazarjeva falangizem, Quislingov in Szálasijev fašistoidni kolaboracionizem ali Pavelićevo ustaštvo, Mihajlovičevo četništvo, Rupnikovo domobranstvo in še bi lahko naštevali, vprašanje je seveda zgodovinskih kriterijev. Sem lahko zagotovo štejemo tudi klerofašizem, ki ni bil prisoten samo v Španiji in na Portugalskem, ampak tudi na Hrvaškem in pri nas v ljubljanski pokrajini. Spomnimo se samo se na klavca iz cerkve Sv. Urha kurata Petra Križaja. Na Hrvaškem je bilo še veliko huje, tam je hrvaška cerkev ob vednosti in pohvalah Vatikana sodelovala v najhujših grozodejstvih Ustašev. Njihovi duhovniki, menihi in nune so sodelovali celo pri genocidu nad srbskimi otroci. Posebna oblika fašizma je bil tudi japonski imperializem, ki je temeljil na prepričanju o večvrednosti japonskega naroda. Tako je fašizem splošen in skupen izraz za ideologijo, doktrine, politična gibanja in prakse, pa tudi za politične sisteme in države, v kateri se kažejo izrazito protidemokratične, totalitarne in avtoritarne težnje ter genocidno obnašanje do drugih. Prilagojeno času si je fašizem za boje v »novi areni« izbral nove barbare v Afriki in slovanskem delu vzhodne Evrope, namesto kristjanov pa komuniste, nacizem pa poleg teh še osovražene bogate Jude. Japonci pa so podobno pobijali kar vse od boga neljubljene sosede. Izvirni fašizem izhaja iz Italije, kjer je po končani prvi svetovni vojni levica skorajda zmagala na volitvah. Poleg strahu pred ruskimi boljševiki so se ustrašili svojih komunistov, ki so skupaj z ostalimi levičarji grozili, da postanejo boljševiki, torej večina. Odločilne so bile volitve leta 1921, na katere so se fašisti zelo dobro pripravili, saj so njihove oborožene pretepaške skupine napadle številna volišča, pri nas npr.: v Marezigah in Ospu, kjer je bilo tudi nekaj mrtvih. Nacizem je najvišja oblika fašizma, pri katerem je nacionalizem prešel v naslednjo stopno, to je rasizem. Tudi ta je iskal zgled v nekdanjem rimskem M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 21


imperiju, vendar je s teorijo Germanov kot nadljudi razvila italijansko strategijo militarizacije množic na temelju nacionalizma in rasizma, ki so ga razvili v skrajnost. Nacizem pa je kot najvišjo obliko rasizma razvil antisemitizem ali preprosto povedano sovraštvo do Judov, kot najbolj nevarno raso podljudi. Ta nemška oblika fašizma se je vsaj delno distancirala od cerkvenega klera, očitno je hotela ohraniti tradicijo protestantizma, žal v obratno smer od humanizma. Posebna oblika fašizma se je po italijanskem zgledu razvila tudi v Španiji, stari in že nekoliko obubožani napol fevdalni kolonialni deželi, ki pa so jo novi svetovni gospodarji počasi izrivali. Ob spominih na stre slavne čase, ko so na svojih jadrih razširili simbol križa po vsem svetu, se je tu s pomočjo cerkvenega klera razvil klerofašizem. Z njim pa niso ljudi strašili pred brezbožnim komunizmom ampak si po pravilih stare inkvizicije vzeli tudi pravico do življenj. Tudi na Madžarskem, Poljskem, Ukrajini, Hrvaškem in pri nas, kjer je zgodovina pustila velik naboj nestrpnosti do narodov, ki so drugače tolmačili kristusov nauk, so se lažje uveljavljale neke fašistoidne oblike kolaboracije s fašizmom – torej »mi pa ne bomo hlapci, ampak rablji«. Ti, ki so razvijali fašizem tega niso počeli samo zaradi poveličevanja lastnega naroda, rase ali želje po iztrebljanju drugih narodov, to je bila predvsem metoda za pritegovanje množic. Njihov pravi cilj je bil in je še vedno zatiranje kakšne koli svobodomiselnost in vzpostavitev militantne družbe pod enim in edinim vodjem, ideologijo ter skritim kapitalom. Gre za politično in gospodarsko nadgradnjo ideologij in njihovih strategij, ki izvirajo iz raznih ver, ki hočejo zavladati svetu kot ena in edina resnica in oblast.

KAJ SE JE DOGAJALO Zakaj se je razvil Fašizem. O tem najbrž ne bomo dobili soglasnega odgovora, moj je, da zaradi stopnje razvoja kapitalizma, o čemer sem že govoril a tudi zaradi razmer, ki jih je pustila prva svetovna vojna. Med slednje ne smemo šteti samo nastanek Sovjetske zveze, ampak tudi zmage delavskih strank v Zahodni Evropi. Kjer je bila fronta je bilo opustošenje, kjer je ni bilo je bila revščina, marsikje huda lakota, žalost za mrtvimi in bolezni. Ljudje so hoteli spremembe. Razpad Avstrije je in nastanek Jugoslavije je nekatere potešil, a samo tu na našem koncu sveta, večina ljudi pa je iskala drugačne rešitve. Po mojem znanju in mnenju sedanji zgodovinarji pa zlasti novinarji, da ne rečem politiki namerno ali ne, bolj da kot ne, pozabljajo izpostaviti prav najbolj

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 22


pomembne ali odločilne dejavnike za razvoj fašizma zlasti tistega izvornega v Italiji in tiste najbolj grozne oblike v Nemčiji. Grozote prve svetovne vojne so se najbolj poznale v revnih državah na vzhodu Evrope. Ljudje v Carski Rusiji so se že med vojno kar dvakrat uprli, najprej z buržoazno revolucijo z geslom »Svoboda, bratstvo, enakost«, nato pa z boljševistično, to je večinske kmečke in delavske komunistične stranke, ki jo je vodil Vladimir Ilič Lenin. Pri tem sta se vštela celo Marx in Engels. Zahod »ruske duše« ni in ne bo nikoli razumel, saj na ta narod iz severovzhodnih prostranstev geografskemu determinizmu gleda samo iz svojih oči. Ta narod ni poznal legij rimskega imperija, ampak hude zime in tudi z njimi potrebo po ohranjanju izredno solidarne primarne družinske skupnosti enakopravnih ljudi. Sociološko gledano so bili vedno bliže idejam socializma kot pa Zahodna civilizacija individualizma in militarizma. Predvsem pa so jih njihovi novi lastni gospodarji, ki so se na hitro razvili po zahodnih zgledih prehudo izkoristili za svoje nove vojne pohlepe s katerimi so ljudi pripeljali na rob preživetja. Leninovo geslo pa je bilo zelo realno: »Kruh in mir«. Ob uspehu ruskih boljševikov so izbruhnile številne lokalne revolucije tudi v raznih drugih državah, kje so uspeli celo postaviti začasne sovjetske države, največji na Bavarskem in na Madžarskem, a so jih kontrarevolucionarne sile kmalu v krvi zatrle. Med malimi velja omeniti tudi nam najbližjo v Labinu, i pa so jo Italijani s približno tisoč vojaki in dvema bojnima ladjama uspeli zatreti, a strah pri lastnikih kapitala in cerkvenem kleru se je samo povečal. Komaj nastalo Sovjetsko zvezo, ki je oklicala enostransko prekinitev vojne, pa so najprej od znotraj napadle reakcionarne sile, z močnimi vojaškimi enotami imenovanimi Bela garda, nato pa še zavezniki iz Antante in vsi bližnji in daljni sosedje. Najhujši so bili iz Poljske s katerimi so sodelovale tudi francoske enote, ZDA so jih naskočile z morja na severu, Japonske pa z vzhoda, a ljudstvo je z upanjem v novo pravičnejšo družbo vse to presenetljivo zelo učinkovito odbilo. Najhujši in najdaljši boji so se odvijali na fronti s Poljsko, kjer so Poljaki s francosko pomočjo tudi zavzeli veliko ozemlja in ga po končanih bojih leta 1920 tudi priključili. V Veliki Britaniji so v prih povojnih volitvah zmagali laburisti. Ta stranka sicer ni marksistična ali komunistična, ampak tipično angleška delavska, ki pa je takoj pokazala svojo moč in preklicala vojno stanje z novo Sovjetsko zvezo in jo celo priznala kot novo državo. V Italiji je levica le »za dlako« zgubila možnost, da postavi vlado, a ji je vedo boljše obetalo na naslednjih volitvah leta 1921. Na jugu Italije so bile razmere še slabše kot industrializiranem Severu. Fevdalni lastniki so se spremenili v latifundijske kapitaliste, ki so izkoriščali revščino in prenaseljenost z novimi oblikami suženjstva. Te ljudi so namesto z vojsko ali biriči držali v pokorščini s cerkvenim klerom in pretepaškimi škvadrami. M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 23


Najhuje je bilo v porušeni Nemčiji, v povojni Weimarski republiki so zmagali komunisti, v Münchnu pa so ustanovili celo Bavarsko sovjetsko republiko. Ta nova Nemčija je vsaj politično postala bolj nevarna od Leninove Sovjetske zveze, saj je svoj novi demokratični socialistični sistem gradila na osnovi razvitega proletariata in široke kulture. (Mogoče se je tudi zato tam pojavila še bolj kruta oblika fašizma.) Utemeljitelji fašizma izhajajo iz poraženega militarizma, ki je iskal močno roko. Italijanski nacionalisti, zlasti tako imenovani Arditi (drzni), so se organizirali v militantne škvadre (udarne skupine razbijačev in pretepačev) so začeli napadati in razbijati, obenem pa zahtevati red, disciplino in novo vojno s katero bi dobili, kar niso dobili s prvo. Italijani so sicer z izdajstvom zaveznikov postali zmagovalci in pridobili tudi nekaj ozemlja, tudi našega, a niso dobili kolonij, v bojih pa so celo izgubili svojo čast, še največ pri Kobaridu. V želji po močnem in enotnem narodu ter državi so bili pravo nasprotje internacionalističnim komunistom, ki so se začeli zgledovati po boljševikih. Poleg tega so jih socialisti in komunisti odklanjali in razkrinkavali kot lumpenproletarce in psevdolevičarje. Pogosto zasledimo podatek, da je bil prvi večji skvadristični napad v Italiji, ki je zelo jasno pokazal njivo politično usmeritev, leta 1919 v Milanu na uredništvo socialističnega časopisa Avanti (naprej). Prav ta časopis je še nedavno pred tem vodil Benito Mussolini, ki se je izdajal za socialista. Kmalu zatem so fašisti tudi v Trstu začeli napadati delavce. Že 4. avgusta leta 1919 zažgali slovenski Delavski dom v Trstu. Pred tem napadom so zastraševali tudi otroke delavcev, ki so se vračali s počitniške kolonije. Slovenci pa očitno premalo poudarjamo, da so fašisti gradili svoj sistem tudi na sovraštvu do nas. Napade fašističnih škvader namreč v slovenskem časopisju v Trstu zasledimo že pet dni pred podpisom vojnega premirja ob koncu prve svetovne vojne leta 1918. 31. oktobra tega leta, je namreč Edinost objavila izpostavljeni osmrtnici in članek, da so prejšnji dan škvadristi, ki jih je jih je naščuval italijanski narodni odbor, napadli demonstrante na ulicah in ob svojem razbijanju lokalov na poti proti slovenskemu narodnemu domu v napadu na stražo jugoslovanske vojske ubili tudi civilista Antona Irgoliča, sicer železničarskega uslužbenca.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 24


Izrezek iz tržaškega časopisa Edinost 31. 10. 1918

Leta 1920 je te fašistične škvadre združil v pravo fašistično stranko šele Benito Mussolini, ki je ugotovil, da bos temi ljudmi prej prišel na oblast kot pas socialisti. Benito Mussolini je bil predvsem človek željan slave in oblasti. To je najprej poskušal doseči kot novinar in socialist, a je kmalu ugotovil, da bo hitreje uspel kot fašist. Rad je bral nemškega filozofa Nietzscheja in se ogreval za njegov nihilizem. Za marsikaterega Italijana je postal simbol domoljuba, ki ve kako iz povojne krize, zlasti pa za skupine »Arditih« Italijanov, ki so zahtevali red in moč. Zelo rad se je fotografiral, imel se je za lepega in bolj kot je uspeval bolj se je držal naduto. Bil pravi populist, v javnosti je nastopal z preštudiranimi in za množice všečnimi gesli kot npr.: »Raje živeti en dan kot lev, kot pa sto let kot ovca!« Rad je zahajal med kmete in delavce in se fotografiral ob opravljanju najtežjega dela, kot npr.: nakladanja pšenice ob najhujši vročini.. Veljal je tudi za osebo, ki se požvižga na probleme, njegovo M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 25


priljubljeno geslo je bilo »Me ne frego!« (Se požvižgam! So what!), s čimer se je zelo približal apolitični množici. Mussolini je očitno hitro ugotovil, da je lahko nacionalizem bolj gorljiv od bencina, ki so ga škvadristi vedno nosili s seboj, in svoje ideje novega in sodobnega velikega kapitalističnega in imperialističnega rimskega imperija združil z novim elementom – rasizmom ali točneje sovraštvom do Slovanov. To je jasno povedal že leta 1920 v svojem govoru v Pulju, v katerem je zahteval širitev italijanskega ozemlja neglede na žrtve, saj se lahko barbare kar množično pobija. To je njegov znameniti stavek: “Di fronte ad una razza inferiore e barbara come la slava, non si deve seguire la politica che dà lo zuccherino, ma quella del bastone. I confini dell'Italia devono essere il Brennero, il Nevoso e le Dinariche: io credo che si possano sacrificare 500.000 slavi barbari a 50.000 italiani". (»Do manj vredne in barbarske rase Slovanov smemo izvajati politike ponujanja sladkorčkov, temveč palice. Meje Italije morajo potekati po Brennerju, Snežniku in Dinarskem gorstvu... Mislim, da se za to sme žrtvovati 500.000 barbarskih Slovanov za 50.000 Italijanov.«) Za tem so fašisti v Trstu ustanovili prve prave oborožene fašistične čete v Italiji. Te čete in razne skupine ali škvadre so že istega leta začele napadati levo usmerjene delavce, nato pa so svojo ost preusmerili na Slovence, Hrvate in druge Slovane ter začeli požigati slovenske narodno-kulturne domove v Trstu in okoliških krajih. Danes se omenja predvsem požig slovenskega Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920, vendar so v tistih letih po nekaterih podatkih požgali in porušili, napadli in poškodovali več kot 130 stavb slovenskih in hrvaških društev, napadali so tudi slovenske banke, trgovine in delavnice, večkrat so razdejali prostore časopisov »Edinost« in »Delo«, 20 delavskih zbornic in več zadrug do Pulja, tudi v Kopru, Izoli, Piranu in v raznih manjših krajih. Škvadre so bile motorizirane, oborožene s strelnim orožjem in opremljene z posodami bencina in ricinusovega olja, vrvmi in palicami. Zakaj pa ricinusovo olje? Svoje nasprotnike, na Primorskem zlasti Slovence, so zavezali na klop, najprej na trebuh, jih dobro pretepli po hrbtu, nato obrnili, jim dali lijak v usta in jih natočili z ricinusovim oljem. Saj veste kako to olje deluje, a ne? Nato so jih zavezali na vrv in jih vse podelane vodili po ulicah ali vaseh ter javno zasmehovali.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 26


Požig slovenskega Narodnega doma v Trstu 13. 7. 1920. Vir: Wikipedia

Prvi krvavi spopadi s fašisti Leta 1921 so bile v Italiji volitve, na katerih so fašisti skušali na vse načine zmagati, tudi z uporabo najbolj grobih oblik ustrahovanja, celo streljanjem. Najbrž največji upor proti italijanski oblasti in njenemu kapitalu, ki se je že spajal s fašizmom, se je zgodil že v začetku leta 1921 v Labinu, leto po znanem govoru Mussolinija v Pulju. Tam so delavci, ki so bili vsi hrvaške narodnosti prvi občutili dvojno italijansko nacionalistično ali že fašistično sovraštvo do socialističnega delavskega gibanja in do Slovanov. Organizirani oddelki fašistov so najprej napadli sindikalne voditelje v rudniku Raša, zato je 2. marca v Labinu približno 2000 rudarjev ustavilo delo in protestiralo proti napadom in skoraj suženjskim odnosom uprave rudnika. Med stavko so rudarji zasedli rudnik, organizirali so organe oblasti, postavili protifašistične straže in razglasili republiko. Pri tem je sodelovalo vse prebivalstvo. Italijanske oblasti so z vojsko upor zadušile 8. aprila 1921, pri tem je sodelovalo okrog tisoč M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 27


vojakov in dve bojni ladji. Temu je sledil strašen teror nad prebivalstvo, dva rudarja sta bila ubita in veliko jih je bilo ranjenih, še več zaprtih. V Rovinju so zaprli 40 oseb, med mučenjem pa sta umrla dva rudarja, v Pulju pa so sodili 52 udeležencem upora. 19. Marca 1921 so z vlaka, ki je prečkal Strunjan, iz smeri Poreča objestni istrski fašisti streljali celo na otroke, ki so se igrali v pesku ob progi. Dva so ubili, pet pa ranili, dva sta ostala za vse življenje pohabljena. Med streljanjem na otroke je bilo slišati petje Viva la nostra Parezana. Ta proga oziroma ime je bilo za njih simbol iredentizma. Preiskave nikoli ni bilo, nihče ne ve, če je karkoli o tem zapisanega v zaprtih rimskih arhivih. Na tak način so fašisti izzivali velikokrat, streljanje z vlaka po oknih hiš ob progi je bilo redno obnašanje. Vedno več je bilo tudi pretepov. Ob pričakovanju podivjanih škvadristov ob volitvah 15. maja 1921 so v osapski dolini že dan prej postavili barikade, in na njih vzdržali dva dni, dokler ni prišla vojska in je eden od njihovih obležal v krvi. Po umiku z barikad so nato fašisti pod kritjem vojske in policije ustrelili branilca Andreja Žerjula iz Prebenega, poročenega v Gabrovico in ranili vodjo upora duhovnika Franca Malalana iz Ospa, pretepali, in odvlekli v zapore več deset ljudi iz tamkajšnjih vasi, Andreja Vodopivca iz Ospa pa so v zaporu pretepli do smrti. Požgali so tudi več hiš v Mačkoljah. Na dan volitev so napadli tudi Marezige in med ljudi vrgli ročno bombo ter začeli streljati. Bomba je bila na sreči italijanske izdelave in ni nobenega ubila, je pa prepustila kri in tako med ljudmi sprožila spontan odpor. V tem spopadu so domačini ubili dva fašista iz Kopra enega pa smrtno ranili. Fašisti so se kmalu vrnili z vojsko ter napadli še ostale vasi, kjer so kar streljali po ljudeh, nekaj ubili veliko pa odpeljali v koprske zapore. 16. maja po volitvah so s kamionom prišli tudi v Čežarje in razsajali po vasi. Metali so bombe in streljali, da bi prestrašili prebivalce. Pri tem so v opomin ustreli Ivana Bonina. Poleg tega so v vasi požgali še štiri hiše in štiri gospodarska poslopja. Ob teh volitvah so fašisti napadli več vasi in volišč, kjer so vedeli, da ne bodo dobili glasov. Fašisti iz Buzeta so napadli tudi Sočergo iz katere so s kamioni odpeljali v buzetski zapor okrog 17 ljudi. Streljajo se je tudi v Bujah in Vodnjanu. Njihov interes je bil zažgati glasovnice, tako bi se število glasov njihovih tekmecev zmanjšalo oni pa bi imeli možnost, da bi osvojili parlamentarno oblast, a takoj jim to ni uspelo, najprej so izvedli znan pohod na Rim, šele potem je kralj zaupal vlado njihovemu Mussoliniju. Ustrahovanje ljudi, zapiranje in pobijanje pa se je tega leta šele zaprav začelo.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 28


Policija in vojska sta s svojim odnosom do dogajanja jasno pokazali na kateri strani sta. Anarhični teror se je širil in krepil do volitev in še naprej, dokler si fašisti niso prisvojili popolne oblasti, zatem so ga spremenili v novi »zakoniti državni red«. Še hujši od tega je bil poizkus izbrisa slovenskega jezika oziroma kulture, sledile so akcije, zakoni, prepovedi vsakršnega delovanja slovenskih narodnih, gospodarskih in kulturnih institucij ter njihovega delovanja temu pa je sledilo sistematično preganjanje, procesi, zapori, konfinacije, streljanja. V tem času je očitno dozorelo spoznanje, da je za uspešno razpihovanje idej fašizma še najbolj učinkovit napad na narodnostne manjšine, iztrebljanja nižje rase pa so se naučili že v Libiji, kjer so v taboriščih iztrebili 50 odstotkov beduinskega prebivalstva. Tudi Slovenci in ostali Slovani smo bili določeni za iztrebljenje že veliko pred Judi, najprej s prepovedjo jezika, spreminjanjem imen in splošnim poitalijančevanjem, nato pa enako kot Judi s krematoriji – v tržaški rižarni so ga postavili prvenstveno za Slovence in Hrvate.

Mussolini in Hitler sta bila zgled celemu »demokratičnemu« svetu Fašistični škvadristi so po namigih ali za uslugo najprej napadali delavce, razbijali lokale, kradli in celo posiljevali. V ideološko gibanje fašizma jih je šele kasneje povezal lažni socialist Benito Mussolini, ki je leta 1919 ustanovil stranko Fasci di combatimento. Na prvih povojnih volitvah novembra 1919, so popolnoma pogoreli, saj so zbrali le 1,7 % glasov. Zmagovalci volitev so bili socialisti s slabo tretjino glasov. Tega so se ustrašili. uspehu socialistov je Sledilo je obdobje »Bienia rossa«, ko so delavci zasedali tovarne, kmetje pa veleposestva. Srednjih in višjih slojev se je polotil strah in začeli so množično podpirati naraščajoči fašizem, Mussolini pa je novembra 1921 svojo stranko preoblikoval v Partito nazionale fascista, ki so jo finančno podprli pripadniki srednjega razreda, aristokracije in lastniki velikih tovarn. V oktobru 1922 je Mussolini s svojo stranko izvedel pohod na Rim, pa ne peš, ampak z vlakom. V tem pohodu je zahteval prevzem oblasti. Ob vsesplošnem nasilju fašističnih oboroženih skupin - črnih srajc, je kralj Viktor Emanuel III. vodenje vlade ponudil Mussoliniju. Mussolini je postal Duce ali skorajda po bogu postavljeni diktator. Mussolini je svojo doktrino vsej politični desnici po svetu zlasti pa nemški jasno pokazal in tudi dokaza, da bi bil lahko fašizem idealen sistem tudi za rušenje povojne Weimarske socialistične Nemčije, ki je bila zaradi demokratično naravnanega prehoda v socializem za evropski kapital še bolj nevarna kot pa Sovjetska zveza.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 29


Mednarodni kapital je fašistično oblast Benita Mussolinija zelo dobro podprl. V Ameriki je dobival kredite za karkoli je hotel. Njihova je bila tudi opreme armade s katero je šel osvajat nove kolonije v Afriko, njegovo osvajalsko armado so prevažale celo ameriške ladje, medtem pa je ameriška gospoda uživala na znamenitem Rexu, simbolu fašistične gospodarske moči. Po prvih uspehih teh naložb (tisto orožje, kamione in vojake v Abesinijo so kmalu zasegi Angleži), je ameriški kapital znatno podprl Hitlerja. Znani so visoki krediti ameriške bančne verige JP Morgan, naložbe v težko industriji in razvijajočo se elektroniko. Pri tem so seveda vse do volilne zmage zvesto pomagali tudi Angleži pa še kdo, papež pa je pred napadom na Abesinijo požegnal fašiste in njihove topove, s katerimi so kasneje obstreljevali celo bolnišnice (plinske bombe so imeli skrite). Znano je, vendar premalo, da so Ameriški bogataši Henry Ford, John D. Rockefeller, John Dulles, Allen Dullesin, Walt Disney prav oboževali evropske diktatorje. Sloviti holliwoodski producent Walter Wanger je Mussolinija slavil kot "čudovitega, preprostega, simpatičnega, res čudovitega človeka", Harryu Cohnu, šefu studia Columbia, pa je Duce osebno pripel odlikovanje red zaslug za narod saj so mu že leta 1933 posnel dokumentarec v katerem so Mussolinija slavili kot "modernega cesarja", kot novega Karla Velikega. Zakaj? Prvi odgovor je ker so tudi ZDA branile svoj korporativni kapital, kaj drugega pa bi lahko pričakovali od monopolov, trustov, koncernov, ki so bili in so še vedno zliti z politiko, še več – so dejansko njeni gospodarji. Drugi, ali pa prvi, najpomembnejši razlog pa je bil strah pred širjenjem idej boljševistične revolucije. Po tem neuspehu so nasprotniki socializma začeli iskati drugačno pot in sicer to, ki jim jo je nakazal Mussolini. Novi korporativni kapitalizem, ki je v ozadju imel državno politiko, si je nadel socializmu podobna imena in tudi delavcev obljubljal nekatere socialne pravice. Ti so lahko s strankarsko knjižico organizirali svoj sindikat, pretepaške skupine in oborožene milice. Tako ZDA, tudi VB in Francija so z Italijo in Nemčijo podpisali več sporazumov in dogovorov. Danes se pogosto omenja sporazum med Hitlerjem in Stalinom ki sta ga dejansko podpisala njuna ministra Ribbentrop – Molotov avgusta leta 1939 v Moskvi, vendar Hitler je že leta 1936, podpisal tajni »protikomunistična sporazuma« tudi s Poljsko, ki se je takrat že zgledovala po fašizmu in Japonsko. Prav tako ne smemo pozabiti, tako kot to počne večina politično opredeljenih zgodovinarjev in novinarjev, na sporazum o prijateljstvu, ki sta ga 30. september 1938 v Munchenu podpisala britanski premier Neville Chamberlain in furer Tretjega rajha Adolf Hitler. Takrat sta bili na obisku pri Hitlerju tudi predsednik francoske vlade Édouard Daladier in duce Benito Mussolini, ki so kot veliki trije dali Hitlerju soglasje za napad na Češko in priključitev Sudetov. M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 30


Marca leta 1939, so Francozi po zasedbi Prage svoj dolg 9 milijonov dolarjev v zlatu, ki so ga imeli do Češke, vrnili Nemcem. To je bilo več kot soglasje za začetek druge svetovne vojne, to je bilo že posmehovanje okupiranemu narodu in financiranje novih nemških osvajanj ali konkretno napada na Sovjetsko zvezo.

Skupna fotografija ob srečanju v Munchenu 30. septembra 1938. Z leve proti desni: Chamberlain, Daladier, Hitler, Mussolini in njegova desna roka Ciano. (Vir Wikipedia)

Britanski predsednik je rad potoval na obiske k prijateljem, je še po napadu na Češko obiskal Rim in Mussolinija, ki je nato po Hitlerjevem zgledu »priključil« Albanijo, kjer je domače nacionaliste in filofašiste prepričal v Veliko Albanijo. Napadel je tudi Grčijo, a tu je bilo veliko več delavcev, ki so se mu pod vodstvom komunistične partije zelo organizirano uprli, tako da so mu po velikih mukah morali priti pomagat Nemci. Nato je z napadom na Egipt zabredel tudi v puščavski pesek, iz katerega ga niti Nemci niso mogli potegniti. Danes se v medijih se ne govori o sporazumih Pia XI z Mussolinijem, Hitlerjem, Pavelićem in drugimi fašističnimi in protikomunističnimi diktatorji. Očitno so bili zahodni voditelji še bolj naivni kot Stalin. Mussolini in Hitler pa tudi Hirohito so dobro vedela kaj hočejo, in so to kar so si želeli angleški, francoski in ameriški politiki in pa vsaj njihovi gospodarji, obrnili v M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 31


svojo korist. Prav absurdno izpada današnje posmehovanje Stalinu in njegovi armadi, ki jo je nemška v samo enem letu potisnila do Stalingrada, ko pa so druge, med temi tudi Francijo, osvajali in popolnoma potolkli v nekaj dneh ali tednih. Pozabljamo tudi, da so Angleži in drugi kolonialisti osvojili skorajda cel Daljni Vzhod, Američani pa so tam dobro služili s prodajo orožja, predvsem Japoncem, ki pa so bil prepričani da ta pripada samo njim, saj njihov cesar je bog in oni so njegovi služabniki. Ameriški predsednik Franklin Roosevelt je leta 1938 opozoril, da lahko prevelika moč zasebnikov vodi v fašizem, da se moč posameznikov tako zelo razširi, da postanejo vplivnejši kot država in ogrozijo demokracijo, vendar ameriški kapital je naprej podpirala močne posameznike in tudi fašiste in njihov korporativni kapital. Med temi ki so podpirali Hitlerja je bil celo ded ameriškega predsednika Georga W. Busha, ki je bil med največjimi lastniki kapitala tudi v Argentini. Ta skrita igra zahodnih veljakov se je čutila celo med drugo svetovno vojno, pa še kasneje. Znano je, da so se zahodni zavezniki izkrcali v Italiji in Normandiji šele po zelo očitnem preobratu vzhodne fronte (poraz pri Stalingradu in Kursku), pred tem so se borili v Afriki in na oceanih. Med vojno so nekateri njihovi politiki in generali razmišljali, kako bi Nemce prepričali v častno predajo, da bi lahko skupaj udarili na Moskvo. Najbolj znani so poskusi s pomočjo maršala in nemškega heroja z afriške fronte Erwinom Rommelom, a je namero prej odkril Hitlerjev Gestapo. Propaganda hladne vojne je seveda te spomine zradirala. Iz strahu po političnih spremembah po drugi svetovni vojni, zlasti v Italiji, se je v svetu načrtno pozabilo tudi na italijanski fašizem. Če Judje ne bi bili tako ponosen in vztrajen narod, bi se pozabil tudi holokavst. Tako kot Judje ne morejo pozabiti holokavsta, pa tudi Primorci ne moremo pozabiti italijanskega fašizma. Po svetu in celo v ostali Sloveniji se je pozabilo, da je prav Italijanski fašizem, isti izvorni. Da se je izoblikoval že pred španskim, nemškim in japonskim - že takoj po končani »veliki vojni«. Pozabilo se je tudi na Republico Sociale di Salo, torej socialno republiko, ne pa fašistična, ki jo je po razpadu fašistične Italije leta 1943 s pomočjo Hitlerja postavil Mussolini. To pa je pomembno, ker kaže na obliko mutacij in trdoživost te zločinske ideologije. S tem se pozablja na strategijo in taktiko s katero so fašisti prišli na oblast, kar je posebej za današnji čas zelo pomembno, zato bom nanizal še nekaj pomembnih podatkov. Fašizem se zelo dobro poslužuje medijev in celega propagandnega sistema. Italijanski fašisti so svoj populistični balon napihovali z najsodobnejšimi propagandnimi sredstvi, časopisi, radiom in filmom ter prepričevali svoj narod, da so nasledniki velikega rimskega cesarstva in zato M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 32


več vreden in bolj kulturen narod, ki ima pravico do prevlade v svetu, sploh pa nad sosednjimi barbarskimi Slovani. Da bi bili uspešni so po vaseh celo brezplačno delili radijske sprejemnike.

Radiorurale, sprejemnik s fašističnim znakom sekiro.(Vir: zbirka Vladimir Štoka in Marjan Nedoh, Lokev) Populizem se najlažje dosega z mediji. Ti so lahko skupaj z novo filmsko industrijo razvijali zvezdništvo, znano pa je da se ljudje zelo radi poosebljajo z svojimi idoli. Mediji so seveda idealni za širjenje laži, njihovo ponavljanje in spreminjanje v resnico. Najlepše zvenijo tiste o svoji lepoti, pameti, sposobnostih, o tem da si naj dežela in naj narod, ki ima najbolj sposobnega vodjo. Vse se pa še boljše prime, če zraven širiš strah, strahu pa nas lahko rešijo naši heroji. In to gre naprej, tako kot sem že razložil v knjigi Sirene medijskega morja. Mediji so idealni za širjenje obljub, tudi o redu in discipline, ne pa samo o svetli bodočnosti. Če to potrdijo pretepaške skupine, ki nadomestijo represivne državne organe, ki se morajo držati zakonodaje, drži še toliko bolj. Kot »pravi« ali najboljši fašisti, so bili tisti, ki so se najbolj izkazali pri demonstracijah, pretepih in ustrahovanju. To so običajno slabše izobraženi ljudje iz množice nezadovoljnežev, ki jim je gospodar že dal kakšno oglodano M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 33


kost, ti pa kot svojega nasprotnika najprej vidijo intelektualca, človeka, ki rabi drugačen besednjak od njihovega vodja, se drugače obnaša in jim razlaga nerazumljive stvari. Sploh so intelektualci tista kategorija, med katerimi je največ levičarjev, a ne, zato se pri napadu nanje ne more zgrešiti. Italijanski fašisti so si poleg svobodomiselnikov izbirali tudi stare nasprotnike. Očitno je tudi Mussolini ugotovil, da se množice najbolj obvlada s strahom, in da je lahko celo manjšina idealen »baubau«, še zlasti, če jo povežeš z rimskim prastrahom pred sosedskimi barbari. Pri tem je bil Mussolini zelo jasen že v govoru v Pulju leta 1920, ko je Italijane pozval, da z manjvredno slovansko raso barbarov obračuna tudi s silo. Kasneje, ko so Slovence in Hrvate povezovali s komunizmom, so prenesli nekatere politične procese v Rim, da so lahko s propagando delovali po vsej državi. V ustrahovanju pa je najboljša obramba pogumen upor, ki ljudem vrača upanje. Čeprav se takrat ta specifičen upor manjšine ni mogel razplamteti, pa je vsaj ohranjal »iskro pod pepelom«. Fašizem je znal zelo dobro nagraditi svoje privržence, veliko bolje kot kateri koli sistem do takrat, dobili so delo, otroci šolanje ipd. Nagrajeval je tudi spreobrnjence in janičarje, vsakega ki je stopil v stranko in častil novega Nerona, ki si je domišljal, da je Julij Cezar: tako so na primer koprski fašisti svojemu pesniku in ministru Giuseppeju Cobolliu zgradili v Žusterni pri Kopru celo pomol za njegovo barko »Menefrego«. Pri tem so se seveda morali posebej izkazati, da so vredni njegovega zaupanja, tako kot krvniki in ječarji lastnega naroda. Kako, kasneje. Novi rimski imperij je Mussolini načrtoval tudi z večjo nataliteto. Veliko propagande so namenili velikim in številčnim družinam z več kot deset otrok, ki so imele številne ugodnosti. Poleg tega so na razne načine pospeševali asimilacijo manjšin in celo celih narodov, saj ne na primer načrtoval, da bi kar vse poitalijančil čim več ali kar vse Slovence, pa celo Hrvate, Črnogorce, Albance in Grke. Za Osvajanje sveta je treba imeti veliko državo, ki vse ljudi pretopi v en narod. Za fašizem so značilni tudi zelo visoki davki in vzvišen odnos državne birokracije do preprostih ljudi. V državni upravi so bili zaposleni le člani fašistične organizacije, podobno tudi v sodstvu. Ljudje so z geslom Smrt fašizmu, svoboda narodu izražali tudi upor proti odnosu države do ljudi.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 34


Izsek iz iskanja naslovnic revij s Benito Mussolinijem, 6.8.1923 in Adolfom Hitlerje, ki sta bila leta v žarišču pozornosti ali osebnosti leta. (Vir: spletni iskalnik Google)

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 35


Protifašizem Fašizem je že v Italiji na samem začetku sprožil protifašizem. Prvi protifašisti so bili tudi prvi napadeni delavski voditelji, komunisti in socialisti, kar je znano že iz prvih spopadov in celo prvih barikad pred delavskimi domovi. Po napadih na slovenske domove, časopise, gospodarstvo in celo cerkve, kjer so jin motile slovenske maše in celo napisi na križevem potu, so se začeli poti fašistom organizirati vsi domoljubni Slovenci neglede na strankarsko ali svetovnonazorsko opredelitev. Seveda so se med seboj povezovali, sodelovali in celo prepletali. Kljub temu, da je vrh katoliške cerkve celo pomagal razvijati fašizem, pa ga napredna duhovščina, zlasti slovenska, ki je ostala povezan s svojimi verniki, ni sprejemala. Primorski duhovniki so celo ustanovili svojo domoljubno protifašistično organizacijo Zbora svečenikov Sv. Pavla. Protifašizem je tako od vsega začetka združeval v sebi svobodoljubni, kulturni in razredni značaj boja proti skupnemu zlu. Protifašizem na Primorskem pa ima za razliko od drugih dežel izredno močan ali celo odločilen narodnoobrambni značaj. Organiziran odpor ljudi v organizacijah Mladina, Borba in TIGR, kakor tudi Slovencev v KPI nato SKOJ in KPS, terenskih odborih OF in tudi slovenskih primorskih duhovnikov je bil splošen, avtohton in naravni odziv ali reakcija na etnocidno in diktatorsko obnašanje fašistov. Med vsemi temi politično ali nazorsko zelo različnimi protifašisti ni bilo nobenih sporov. TIGR, katerega ime je kratica za Trst, Istro, Gorico in Reko, je bil popolnoma nepolitična in nestrankarska organizacija Slovenskih in hrvaških domoljubov, ki so se uprli fašizmu samo zaradi obrambe naroda. V svojih celicah so združevali vse, od skrajnih levih anarhistov, do skrajnih desničarskih domoljubov, ki so se povezovali celo z jugoslovansko fašistoidno Orjuno. Najhujši sovražniki so bili slovenski komunisti, ki so bili člani KPI, in že zaradi tega politični nasprotniki fašizmu, s povezovanjem z jugoslovanskimi oziroma slovenskimi komunisti in Internacionalo pa so postajali še bolj nevarni. Tudi v Tigru so ugotovili, da je treba spremeniti vso družbo, ki je omogočila nastanek fašizma in so se s polnim imenom predstavljali kot »Revolucionarna organizacija Julijske krajine T. I. G. R.«. Tigr in KPI sta celo dogovorila o reševanju ozemeljskih problemov in podpisala sporazum. Prvi problemi in spori so se pojavili šele 2. maja 1945, ko so takorekoč osvobojena Trst in Gorico prišli vojaki za zastavami velike Britanije, ki je že nekoč obljubila in dodelila te kraje Italiji. S tem, ko so američani in Angleži zahtevali da se partizanska vojska umakne izza Morganove črte, sicer bodo z vsemi silami napadli novo Jugoslavijo, se je začela hladna vojna in z njo tudi tragedije ljudi, ki so prej z istim ciljem sodelovali z enim ali drugim.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 36


Za naše ljudi je bil protifašizem boj za pravice manjvrednih in izkoriščanih, za svobodo in samoohranitev. Ljudje v mestih in na vasi teh ideološko različnih protifašistov sploh niso ločevali, v posameznih vaseh ali mestnih rajonih je bilo več enih ali drugih odvisno od priljubljenosti posameznih voditeljev. In kar je najbolj pomembno vsi so med seboj sodelovali in se niso nikoli izdajali. Tisti Slovenci, ki pa so zaradi svojih osebnih ambicij sprejeli fašizem, so prevzeli tudi italijanski jezik in kulturo in so postali bolj ali manj zagrizeni Italijani. Za razliko od nacistov, ki so svoj nacionalistični stroj hranili predvsem z poveličevanjem lastne rase in zahtevo po iztrebljanju manj vrednih, je italijanski fašizem poskušal »barbare« poitalijančiti in jih kot najnižji sloj izkoristiti za ceneno delovno silo ali »topovsko hrano«, množice pa počasi utopiti v italijanstvu ter tako povečati italijanski narod. Od te doktrine niso odstopili niti po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške, saj so takrat vsem svojim nekdanjim državljanom in njihovim potomcem, ki so se rodili znotraj rapalske meje ponudili svoje državljanstvo. Ob tem pa velja poudariti, da so bili že od prve svetovne vojne dalje najbolj vplivni tisti Italijani, ki so videli rešitev slovanskega vprašanja v pobojih, izgonih, koncentracijskih taboriščih in celo v krematoriju tržaške rižarne. To dokazujejo že dogodki iz prve svetovne vojne, ko je italijanska armada ob zasedbi Posočja že 24. maja 1915 pobrala po prvih vaseh 61 domačinov in vsakega desetega ustrelila. Prva uničevalna taborišča za zajete slovenske vojake pa so Italijani postavili ob koncu prve svetovne vojne, iz njih se po nepopolnih podatkih ni nikoli vrnilo okrog 10 tisoč ujetnikov, predvsem Primorcev. Uradno so pomrli zaradi bolezni, dejansko pa zaradi sestradanosti, tako kot beduini v Libiji. Mladi italijanski zgodovinar Davide Conti pravi, da je Italija postavila 200 koncentracijskih taborišč samo za Jugoslovane (poleg Slovencev tudi za Hrvate, Hercegovce in zlasti Črnogorce) v katerih je bilo zaprtih več kot 98 tisoč ljudi. V naših krajih, ki jih je po razpadu fašistične Italije okupirala Nemčija je mučilnice, zapore in Rižarno še naprej polnila tudi italijanska policija, na čelu z Guelijem in Collottijem, pazniki in rablji so bili Italijani, da ne naštevamo ostale kolaboracioniste od Guardie Civice do X MAS. Tako lahko govorimo tudi o etnocidni in genocidni politiki fašizma. V času druge svetovne vojne in že prej so Italijani imeli samo za politične zapornike in »barbare« okrog 500 taborišč in zaporov različnih vrst. Glede na izkušnje, ki smo jih s fašizmom imeli Primorci, lahko kljub prej omenjenemu trdimo, da je bil italijanski fašizem v naših krajih še najbolj podoben nacizmu, kot pa tistemu fašizmu drugih delih Italije. Tu je imel fašizem že pravi rasni značaj saj je bila njegova politika do Slovencev in Hrvatov že genocidna ali pa vsaj etnocidna. To nam priča tudi tigrovski pozdrav M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 37


Smrt fašizmu – svoboda narodu, ki so ga prevzeli vsi slovenski antifašisti, tudi Slovenci, ki so bili takrat znotraj Italijanskih meja člani komunistične partije Italije, in nato vsi jugoslovanski partizani. To jasno dokazuje, da je šlo za narodnoobrambni značaj boja. Če si hotel biti večvredni človek, si moral biti Italijan in fašist. Če nisi bil, si imel popolnoma odprta vrata da to postaneš in se seveda izkažeš. Če pa tega nočeš sprejeti, te »čakata arena ali pa fojba« je zapisal njihov pesnik in Mussolinijev minister Giuseppe Cobolli iz Kopra, ki seje rodil v Trstu v družini slovenskega učitelja kot Josip Kobolj. Da, tudi pri fašistih so najhujši »poturice«, tisti, ki zaradi svojih osebnih interesov lahko izdajo svoj narod. Prav od prvi omenja fojbe, kot jame v katere je treba metati ljudi in to so njemu podobni domoljubi tudi počeli, seveda najprej z Hrvati, nato po propadu fašistične Italije in ob pričakovanju zaveznikov, pa tudi prave Italijane (tudi tiste, ki bi lahko povedali kdo in kaj so prej počeli). Pri Nemcih to ni bilo več možno, da bi postal Nemec, moral si se že roditi kot pripadnik večvredne arijske rase, lahko pa si postal njihov krvnik. V Rižarni jih je bilo veliko, zlasti Italijanov, Ukrajincev pa tudi Hrvatov in Slovencev. Tudi v dejanjih so bili veliko bolj nečloveški, medtem ko so Italijani v svojih taboriščih množično iztrebljali manjvredne narode z nemogočimi življenjskimi pogoji, stradanjem in boleznimi, so nacionalisti to nadgradili z množičnim pobijanjem s plinom in sežiganjem v krematorijih. Pa še to: kako razumeti, da so lahko Italijani, ki jih sicer osebno poznamo kot dobre ljudi in celo antifašiste, lahko počeli take grozote. Totalna propaganda pač lahko počasi spreminja tudi naravo ljudi, zlasti, če so zato primerne tudi materialne razmere v katerih živijo. To lahko spremeni tudi tako tradicionalno zasidrano kulturo gostoljubnosti in dobrovoljnost italijanskega naroda in njihovo dobrosrčnost, ki so jo na Jugu Italije spoznavali tudi naši primorski pregnanci in vojaki. Zamislil te si revščino, poraz pri Kobaridu, gospodarsko krizo, izseljevanje naroda, vso prefinjeno in bombastično propagando - kako v teh pogojih lahko odmeva Mussolinijevo geslo: »Bolje živeti en dan kot lev, kot pa sto let kot ovca.«

Pogled na fašizem z ekonomsko političnega zornega kota Fašizem je tudi posebna deviantna razvojna stopnja kapitalizma, je logični razvoj kapitalizma v državah, ki so se hitro razvijale a jih že utrjene kolonialistične velesile niso prepustile do novih virov surovin, delovne sile in tržišč, zato so to svojo ekspanzijo usmerile na sosede. To drži tako za Italijo, kot tudi Nemčijo in Japonsko. Prav te tri države so najprej poizkušale osvojiti nove kolonije, pri tem so seveda prišle v konflikt s starimi kolonialnimi državami in tudi interesi ZDA, ki so svoj vpliv širile s kapitalsko ekspanzijo. M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 38


Italijani so našli rešitev v napadanju starih svobodnih afriških držav. Najboljši je bil primer prve in druge abesinske vojne. Nemci so se v Afriki zapletli v več kolonialnih vojn, Japonci pa so napadli celo starega kitajskega zmaja. Obe svetovni vojni sta nastali zaradi hitrega razvoja kapitalizma, njegove pohlepnosti. Prva zaradi imperializma, ko so hitro razvijajoče se nove velesile zahtevale novo delitev sveta, to je kolonij, surovin, delovne sile in tržišč, druga pa prav tako, s to razliko, da je tokrat hotel korporativistični kapital to doseči tudi z novim svetovnim redom. Korporativna oblika kapitalizma je združevanje klasičnega kapitala, predvsem finančnega z fašistično organizacijo in njenim delavskim sindikatom. Torej, kot je to opredelil Mussolini gre za zvezo vseh »produkcijskih sil« katerega cilj je preprečiti delavski boj in ohraniti kapitalizem, veliki kapitala pa naj bi bil v rokah fašistov. Svoje nadpravice so dodatno zavarovali s pravilom, da so potomci večvrednih Rimljanov ali arijske rase Germanov, ki naj bi bili najbolj »čisti« belci. Za dokazovanje tega so se posluževali celo raznih vej znanosti. Če so prej svetu gospodovale super kolonialistične sile, ki so si podredile skoraj ves svet, naj bi si ga sedaj po pravili Darvinizma podredile višje razvite rase. Fašizem je že pred to željo prepričal svetovni kapitala, da je prav on najboljša alternativa komunizmu, Sovjetski zvezi in splošni prebuji delavskih množic po vsem svetu. Temu je treba dodati tudi veliko svetovno gospodarsko krizo med leti 1929 in 1932, ki jo je že takrat sprožil finančni kapital, da bi dobil večji vpliv pri urejanju novega svetovnega reda. Pri temu velja omeniti, da se ta kriza v planskem gospodarstvu Sovjetske zveze sploh ni čutila, v Italiji pa so jo z velikimi javnimi deli zelo ublažili. To je bila tretja stopnja razvoja kapitalizma kot svetovnega gospodarskega in družbenega reda, ki je z veliko svetovno krizo in New Dealom, moral narediti korak nazaj in se prilagoditi potrebam takratnega sveta. Kapital je spoznal, da je treba stihijski liberalistični razvoj usmerjati ali brzdati, te pristojnosti pa je podelil državi oz njegovemu administrativnemu aparatu. V opustošeni Nemčiji, ki je zgubila vojno, z mirovnim sporazumom pa tudi svoj ponos, so na volitvah tako imenovane povojne Weimarske republike zmagali socialisti in postavili socialistično nemško državo, ki je bila prva prava socialna država. V Veliki Britaniji so zmagali Laburisti, to je delavska stranka, ki so priznali Sovjetsko oblast, V Italiji, Španiji in številnih drugih državah pa so delavske stranke prišle na drugo mesto. Rdeče zastave Proletarci vseh dežel združite se, so vihrale po vsem svetu. Obljubljale so podržavljanje lastnine in oblast delavcev, mir na svetu in konec meja nacionalističnih držav, za katere so morali ti krvaveti v raznih vojnah. Sovražnik ni bil več sosednji narod, ampak gospodar, izkoriščevalski razred, ki je gradil na državi in njegovih represivnih organih. M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 39


Stari oblastniki, lastniki kapitala, vladajočih ideologij in ver so se ustrašili. Delavske zahteve po socialni državi so jim bistveno zmanjševale profit in konkurenčnost. Potrošništva, kot ga danes poznamo kljub dobrim izkušnjam Forda, še ni bilo možno izkoristiti, saj je bil srednji sloj še nerazvit, proizvodnja pa še zelo vezana na drage in surovine in slabo razvito tehnologijo. Rešitev so našli v preizkušeni ideologiji, ki jim je pomagala ustvariti nacionalno državo, v nacionalizmu. V Italiji in Nemčiji so nacionalisti zahtevali vrnitev časti, ki sta jih državi izgubili med vojno. Italija je sicer bila zmagovalka, dobila je celo nekaj našega in nekaj avstrijskega ozemlja, vendar ne nekdanjega rimskega imperija, še nemške in avstrijske kolonije so si razdelili drugi. Nacionalizem in iredentizem sta bili idealni ideologiji proti komunističnemu internacionalizmu. Ti so najprej iskali izdajalce, nato so jim voditelji pokazali na socialiste, komuniste, manjšine, druge rase in tudi intelektualce, ki so mislili s svojo glavo. Najbolj uporni so se organizirali v škvadrizem, nato pa so se ideološko kristalizirali v fašizem, ki je poleg države poudarjal družino, red, boga in oblast. Podpirali so tudi nekatere socialne pravice, ljudje se delijo samo na dva razreda, člane fašistične stranke in nečlane, lastnina in kapital je svet, končni lastniki kapitala pa naj bi postali voditelji stranke in države. Fašisti so bili za klasične kapitaliste in druge oblastnike najboljša možna rešitev. Podprli so jih idejno, nato s kapitalom in končno z orožjem. To najbolje dokazuje Mussolinijev napad na svobodno afriško kraljevino Abesinijo, ki ga je izpeljal z veliko pomočjo ameriškega kapitala, z ameriškimi kamioni in ladjami, topove pa je žegnal sam papež. Te je nato njegov maršal Badoglio uporabil celo za obstreljevanje bolnišnic, bojne pline pa za uničevanje neoboroženega civilnega prebivalstva. Ta državni kapitalizem je nova, četrta oblika mutacije kapitalizma, ki na srečo ni zajela celega sveta, ampak le nekatere države kot na primer: Španijo, Portugalsko, Poljsko, Nemčijo, Japonsko, Madžarsko in še nekaj drugih držav. Fašizem je svojo najhujšo stopnjo mutacije dosegel v nacizmu, čeprav ta ni bila zadnja. Gledano iz svetovnega merila je sicer težko primerjati grozote fašizma in nacizma, vendar dejstvo je, da se je Hitler učil in zgledoval po Mussoliniju in njegovih fašistih, ki so svoje sovraštvo in junaštvo gradili na poniževanju Slovencev, že veliko prej, preden je on sam prišel na oblast in začel s pregonom Judov in holokavstom. Tudi Hitler je zavajal množice s svojo lažno socialistično usmerjenostjo, saj je svojo stranko preimenoval v Nacionalsocialistično nemško delavsko stranko in kot lažni levičar napadel svoje politične nasprotnike. Njegov tesni sodelavec Joseph Goebbels, ki je bil glava fašističnega propagandnega stoja, je do absurdnosti razvil teorijo laži.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 40


Španski fašizem Prvi primer fašističnega obračuna s svobodomiselnim prebivalstvom je bila Španija. Tu je več let vrelo, na eni strani se je cerkev povezovala s kapitalom in fašisti, na drugi pa ves levo usmerjeni in napredni svet. Potem, ko je na demokratičnih volitvah leta 1936 zmagala lista ljudske fronte pod vodstvom leve republikanske stranke, so klerofašistične sile sprožile vojaški puč in začela se je skoraj štiri leta trajajoča državljanska vojna. Danes je dokazano, da so jo sprožili domači kapitalisti in klerofašisti, ki jih je podprl vatikanski, ameriški in angleški kapital. Republikanci so na začetku ta fašistični prevrat skoraj uspeli zatreti, vendar je proti njim kmalu udaril general Franko z izredno močnimi enotami kolonialne armade iz Maroka. V Španiji mu je uspelo ponovno organizirati fašistične enote, na pomoč pa sta mu priskočila tudi Mussolini z redno vojsko in Hitler s svojim vojaškim letalstvom. Zanju je bila ta vojna tudi urjenje za to kar sta že načrtovala. Kaj je počela ta soldateska prikazuje tudi znamenita Picassova slika Guernica. Republikancem so nato priskočile na pomoč brigade prostovoljcev iz celega sveta ali točneje 55000 borcev iz 53 držav. Med temi je bil tudi znani ameriški pisatelj Ernest Hemingway, ki je napisal tudi znani roman Komu zvoni. Branilcem demokratično izvoljenega parlamenta je kot država pomagala samo SZ. Francija je zaprla meje, VB in ZDA pa so proglasile nevmešavanje. Na Španskih bojiščih so se tako obstreljevali celo Primorci med seboj, tisti, ki so morali z italijansko armado na pomoč Francu in ti, ki so se pridružili prostovoljcem. Samo iz Kopra je padlo kar 7 prostovoljcev, večina italijanske narodnosti, zlasti veliko Slovencev pa je bilo s Tržaškega, kjer so bili delavci že zelo dobro organizirani in so se s fašizmom soočili že vsaj pet let pred tem.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 41


Spominska plošča padlim protifašističnim borcem prostovoljcem v španski državljanski vojni iz Kopra, ki so padli v spopadih z fašisti, tudi Italijanskimi, to je svojimi sodržavljani in rojaki. V španski državljanski vojni se je pokazal pravi značaj fašizma, da gre za vzpostavljanje novega svetovnega reda, da ne gre samo za boj proti komunizmu, ampak vsem svobodomiselnim in humanističnim idejam demokratične družbe, ki lahko starim oblastem in novemu kapitalu preprečijo absolutno oblast, in da je fašizem za doseganje svojih ciljev sposoben izvajati množične poboje prebivalstva in uporabljati najbolj grobe metod razvrednotenja človeka. V senci dogajanja v Španiji je se je ideologija tamkajšnjega fašizma razširila tudi na sosednjo Portugalsko, kjer je z državnim udarom oblast prevzel António Salazar, ki je svojo krvavo diktaturo obdržal do smrti leta 1970. Kljub izrazitemu fašizmu seje obdržal tudi zato ker je med vojno dovoli zahodnim zaveznikom, da so lahko uporabljali njegova letališča ali pa še zaradi interesov hladne vojne, podobno torej kot Franco. Klerofašizem je oznaka za ideološko usmeritev fašizma, v kateri se politične in gospodarske sestavine fašizma združujejo s klerikalizmom, duhovščina pa sodeluje pri oblasti. Zelo je podoben tudi verskemu fanatizmu, ki smo mu danes priča na raznih koncih sveta, tudi na Bližnjem Vzhodu, kjer ga stalno oživlja celo militantna politika Izraela. Ob vsem tem kar so Judje doživeli od nacistov ali od Nemcev kot naroda, je prav težko razumeti, da v M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 42


svojem odnosu do Palestincev kažejo prav podobno obliko sovraštva. Kot da še vedno uresničujejo Mojzesova navodila.

Fotografiji mladih španskih duhovnikov in nun, ki se urijo v streljanju. (Vir: http://diario-de-un-ateo.blogspot.com/)

Desničarska politika in nekateri medijo so vsebino pojmov fašizem in nacizem zožili na diktaturo in antisemitizem. Res je bilo v drugi svetovni vojni pobitih 6 milijonov Judov, in prav je, da o vsaki priložnosti opozarjajo na ta holokavst, vendar vseh žrtev vojne je bilo 60 milijonov, od tega kar ena tretjina v Sovjetski zvezi. Njena Rdeča armada je tudi najbolj zaslužna vojska za zmago nad nacizmom, za pravi obračun s to ideologijo smrti pa so najbolj zaslužni prav Judje oz. Izrael, ki so s svojo usodo in večno bolečino ves svet opozoril na to kaj je nacifašizem. Zaradi propagande ob hladni vojni, s katero so nekatere države takorekoč nadaljevale vojno proti Vzhodu, iz Zahoda pa niso hoteli ali celo smeli pokazati na bistvo in vso širino fašizma.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 43


General Franco in njegova duhovščina v skupnem fašističnem pozdravu.Vir: http://todoslosrostros.blogspot.com/

Nemška mutacija fašizma in druga svetovan vojna Italijanske izkušnje so bile idealna šola za zaustavitev razvoja socializma v Nemčiji. Nemčija je za razliko od Italije izšla iz vojne kot poražena in popolnoma sesuta država, od katere so zmagovalke zahtevale ogromne vojne reparacije. Gospodarstvo se je začelo počasi pobirati, vendar ljudje so videli izhod v novem družbenem redu, ne prav takem kot v Sovjetski zvezi, ampak nemškim razmeram prilagojenem socializmu. Na Bavarskem so sicer postavili začasno sovjetsko republiko, vendar prevladal je model Weimarske socialne države, ki je imela za tiste čase eno najbolj naprednih ustav, katere cilj je bil ustvariti ne samo vladajočemu delavskemu razredu ampak sploh vsem ljudem prijazen komunizem. Preživeli in novi nemški kapital, ki je bil ustvarjen tudi z vojnimi dobički se je volilnega uspeha levice in nato še uspešnega vladanja zelo ustrašil in podprl te, ki so gradili na preizkušenem nacionalizmu. Tako narod in tudi nacionalizem sta namreč produkt kapitalističnega sistema, s katerim se je kapital polastil ozemlja, in ga ogradil z mejami ter zakoni, ki so ga branili pred tujim kapitalom in mu omogočali privilegiran razvoj. Zato je kapital odločno podprl nacionaliste, vendar, da lahko pritegneš množice in to prav tiste, ki si želijo boljše in pravičnejše življenje, se moraš izdajati za napredno levo stranko, to pa je bila takrat samo delavska, zato si je nemška fašistična stranka pod M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 44


vodstvom Adolfa Hitlerja na začetku nadela ime Nacionalsocialistična in delavska stranka Nemčije. Tako je nemški fašizem pod tamkajšnjimi političnimi, kulturnimi in gospodarskimi pogoji mutiral v nacizem, ki je prav tako gradil na idejah velikega rimsko-germanskega imperija, vendar je pred članstvom v stranki še bolj poudarjal pravo arijsko raso, ki lahko kot večvredna edina lahko zavlada svetu. Nacizem je prav poudarjanje večvrednosti lastnega naroda, nacije, na skrajni nacionalizem, ki temelji tudi na rasizmu, to je poveličevanju lastne rase in po podcenjevanje ali ustvarjanje sovraštva do narodov in ljudstev z drugačnimi rasnimi značilnostmi. Sebe so imeli za arijsko raso, ki naj bi bila nad vsemi in zato imela pravico vladati človeštvu. Še več, svojo raso so hoteli celo dodatno očistiti vseh nosilcev »slabih« in tujih genov, zato so otroke z motnjami v razvoju, mongoloide in istospolno usmerjene izločevali iz družbe in jih celo kastrirali in pobijali, da se nebi razmnoževali in »kvarili« raso. To ni samo norost, ali fanatizem, ampak politična strategija, ki naj bi utrdila boj za prevlado, njihov prvi cilj pa je bil tako kot pri ostalih fašizmih skupna diktatura kapitala in ene politične stranke, ki naj bi zaustavila ideje po enakopravnosti, svobodi in pravični družbi predvsem pa delavski boj za komunistično družbo in idej za marksistično ali boljševistično revolucijo. Tudi oni so začeli z že v Italiji preizkušeno formulo: ustvarjaj teror in zahtevaj red, pa ti ga bodo ljudje sami podelili to moč. Da to dosežeš, moraš biti organiziran, imeti svoje udarne skupine in osvojiti medije s katerimi lahko manipuliraš ljudi.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 45


Požig Reighstaga (parlamenta) v Berlinu 27.2.1933, ki so ga nacisti z lažmi naprtili komunistom. (Vir: Wikipedia) Nacisti so po osvojitvi medijev, požigu parlamenta (za kar so obtožili komuniste) in izpopolnitvi propagandnega mehanizma, svoje najhujše politične nasprotnike pozaprli v številna koncentracijska taborišča. Prva delovna in politična koncentracijska taborišča so začeli graditi že takoj po prihodu na oblast. Že leta 1933 so jih najprej začeli polniti s socialisti in komunisti Weimarske republike. V ta taborišča so že med špansko vojno začeli voziti tudi španske revolucionarje, ki jih je Franco takorekoč podaril Hitlerju kot sodobno suženjsko delovno silo. Ti, ki so se prej borili proti denarju kot instrumentu izkoriščanja so sedaj kot brezplačna delovna sila postali tudi sami last največjega kapitalista, to je države, zato so jim na vhode od taborišč v posmej zapisali znano Marxovo geslo ARBEIT MACHT FREI (Delo osvobaja) Ameriški kapital je to podprl in začel na veliko investirati v Nemčiji, vendar za Hitlerjeve, ali točneje nemške, načrte, da bi arijska rasa zavladala svetu, tega denarja ni bilo dovolj. Zato so začeli izpostavljati nove sovražnike – vse druge rase. Za najbolj osovražene pa so oklicali Jude. Ti so bili še iz časov, M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 46


ko je katoliška cerkev razlagala, da so morilci Kristusa, zelo osovraženi. Temu je treba dodati, da prav med njimi bili najbolj številni bančni oderuhi. To sovraštvo Evropejcev na sploh se pozna še danes, saj je celo neka anketa sedemdeset let po končani vojni pokazala, da kar četrtina Slovencev ne bi rada imela juda za soseda. Pri nas imamo zanje dve imeni, eno je Judi, ki bolj poudarja njihovo judovsko vero, drugo pa Židi, ki je slabšalno in ga uporabljamo tudi za skopuhe in oderuhe. Judje se niso ustalili na nekem prostoru ampak se veliko selili,veljali so ali še vedno za begunce ali vsaj izseljence,a kljub temu ali pa prav zato so gradili na znanju, kapitalu in samozavesti, saj naj bi bili že po Svetem pismu od boga izvoljen narod, da vlada celemu svetu, tudi arijcem torej. Ob tem je treba spomniti tudi na širjenje in krepitev sionizma, judovskega nacionalizma, katerega cilj je bil ustvariti judovsko državo, a se je pri skrajnežih kazal tudi, kot oblika imperializma od boga izvoljenega naroda, ki naj bi hotel s kapitalom podrediti ves svet. In kar je bilo že zlasti pomembno, bili so bogati, zelo borati, imeli so trgovine, zlato, drage kamne in banke. S sovražno propagando proti Judovskemu kapitalu so začeli že leta 1933, znano kristalno noč pa so izpeljali šele leta 9. novembra, 1938, ko so po vsej Nemčiji razbijali in uničevali judovsko lastništvo. Takratni nemški ideologi fašizma so očitno ugotovili, da če bi (povedano na njihov način) Judje zginili s tega sveta, bi lahko vse njihovo premoženje ostalo državi, država pa so bili oni. Časopisi so začeli pisati, da se Judje skupaj s komunisti pripravljajo na to, da bi zavladali svetu. Tako so skupaj s komunisti začeli polniti taborišča tudi z Judi, vendar ne, da bi delali v tovarnah, ampak da bi tam neopazno množično izginjali v nebo. Ob tem se je že začela vojna, ta pa za uspeh rabi denar za orožje in moralo za vojake. Judje so bili torej idealen narod za to, pa tudi Slovani – mi smo imeli bogata prostrana polja, rudnike, toplo morje … Genocidi Judov ali Slovanov niso bi izvorni cilj nacizma, ampak najbolj učinkovito sredstvo za doseganje ciljev.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 47


Pripadniki SS lepijo plakate na Judovske trgovine in druge lokale, da bi jih nemško prebivalstvo bojkotiralo. Berlin, 1 April 1933. (Vir: Wikipedia) Nacizem je svojo ideologijo in skrajni nacionalizem krepil tudi s svojo teorijo o večvredni arijski rasi in manjvrednih podljudeh. Prvi na spisku podljudi so bili Judje in Romi nato pa Slovani. Jude in Rome bi iztrebili, Slovane pa še katere druge bi imeli za sužnje, s tem ciljem so že vzgajali ugrabljene slovenske otroke. Svojo arijsko raso so hoteli tudi genetsko prečistiti, zato so celo svoje otroke, ki so bili rojeni s kakšnimi psihofizičnimi hibami, tudi homoseksualce) sistematično pobijali, da njihovo seme ne bi vplivalo na nadaljnji razvoj čiste rase. Kako globoka je lahko nacionalistična iztirjenost naroda lahko še najbolj priča dejstvo, da so večino teh pobojev otrok in bolnikov opravile ženske. Prav ta ženski fanatizem dokazuje, da ne gre samo za neko željo po novem Svetem nemško-rimskem cesarstvu Karla Velikega, ampak za raso nadljudi, ki naj bi zavladala celemu svetu.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 48


Fotografija slovenskega izvoda revije Podčlovek (Der Untermensch, Berlin, 1942). Na levi strani so fotografije Judov z napisi »Zverine v človeški podobi …« , na desni pa zavezniških državnikov z napisom »pa naj se imenujejo Churchill, Roosevelt ali La Guardia. Za nas so izmeček človeštva . Oni stoje za Stalinom, podčlovekom št. 1. Oni so zavezniški bratje in tovariši!« (Vir: http://zbiralci.com/, Facebook) Poglejmo nekaj pomembnih datumov ali dogodkov, ki jih lahko štejemo pod uvod v drugo svetovno vojno in dogodke med njo, ki so pomembni za razumevanje te največje svetovne morije: 3. oktobra 1935 je 100.000 italijanskih vojakov skupaj z znatnim številom Afričanov pod vrhovnim poveljstvom (tedaj) generala Emilia De Bona brez vojne napovedi napadlo Abesinijo (Etiopijo) 17. julija 1936 začetek španske državljanske vojne, ki je zlasti po zaslugi Italije in Nemčije trajala do 28. marca 1939, sicer bi republikanske sile hitro končale to prvo morijo.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 49


7. julija 1937 je Japonska napadla Kitajsko. Hitler je leta 1938 prevzel neposredno vodenje oboroženih sil in izsilil priključek Avstrije. Na osnovi Münchenskega sporazuma iz september 1938 je že 15. marca 1939 je napadel in priključil Češke Sudete. . Češke meje pa ni prestopila samo nemška vojska ampak tudi Madžarska in Poljska, ki sta si kot nemški prijateljici vzeli vsaka svoj košček ozemlja, največ Madžarska. Kot je znano se za začetek druge svetovne vojne šteje šele nemški napad na Poljsko 1. septembra 1939, ko sta si jo po dogovoru Ribbentrop-Molotov razdelili Nemčija in Sovjetska zveza, obenem je bil to tudi sporazum i nenapadanju, podoben kot tisti prej med Nemčijo in Poljsko. S tem korakom je očitno Hitler prekršil prejšnje dogovore o širitvi tretjega rajha (cesarstva). Italijansko Nemško in Japonsko vizijo fašizma kot novega svetovnega reda so ob tem začetku vojne te tri države tudi formalno sklenile in podpisale 27. septembra 1940 v Berlinu sporazum o vojnem sodelovanju . Na dokumentu so podpisi predsednika nemškega tretjega rajha Adolfa Hitlerja, zunanjega ministra Kraljevine Italije Galeazza Ciana ter japonskega veleposlanika v Nemčiji Saburoja Kurusoja. Države podpisnice so se zavezale k medsebojni pomoči pri vzpostavljanju »novega reda«, medsebojni obrambi v primeru napada na katero, in določile ekskluzivna interesna območja. Ta pakt je znan kot Os Rim-Berlin-Tokio, članicam pa so na kratko rekli tudi Sile osi, pa tudi Sile zla, medtem ko so v nemških časnikih uporabljali naziv Zveza treh velesil. K trojnemu paktu so pozneje pristopile še Madžarska, Romunija, Slovaška, Bolgarija in do državnega udara 27. marca 1941 tudi Kraljevina Jugoslavija, junija istega leta pa še ustaška Neodvisna država Hrvaška. Nemčija je leta 1940 že nadaljevala z napadi na Norveško in Dansko, maja pa Francijo (z Italijo), Belgijo,Luksemburg in Nizozemsko. Aprila 1941 je nemška vojska skupaj z Italijo, Madžarsko in Bolgarijo napadla Kraljevino Jugoslavijo, 22. junija pa Sovjetsko zvezo. 7. decembra 1941 so Japonci presenetili z napadom na Pearl Harbor in tako potisnili v svetovno vojno tudi Ameriko. Zahodni zavezniki so se v začetku borili proti napadalcem predvsem na svojih tleh ali z letali s svojih oporišč, izjema je bil veliki neposredni spopad v Severni Afriki, kjer so branili svoje kolonialno ozemlje in svoje pridobljene privilegije in interesne cone. Z napadom Japonske na ZDA, pa so ter zaradi velikih morskih prostranstev morale svoje boje razširiti na vsa morja. Za osvežitev znanja ali pa predvsem datumov povejmo, da je bila odločilna bitka v drugi svetovni vojni bitka za Stalingrad v februarju leta 1943, ko se je vzhodna fronta obrnila proti Berlinu. Tej je sledila tankovska bitka pri Kursku, kjer je do takrat opevana nemška tehnika doživela popoln polom, saj je Nemčija tu izgubila večji del svoje tankovske armade. Šele pol leta kasneje so M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 50


Zahodni zavezniki osvobodili jug Italije in vrgli iz stroja fašistično Italijo. Najbolj znana bitka ali izkrcanje v Normandiji pa je bilo šele 6. junija 1944, ko je sovjetska Rdeča armada priborila nazaj že skoraj vse svoje ozemlje in bila že pred poljsko mejo. Če te ne bi bilo se prve dni maja zavezniške armade ne bi srečale v Nemčiji. Druga svetovna vojna pa se je dejansko končala šele septembra 1945, potem, ko so ZDA pokazale Japoncem moč svojega novega atomskega orožja, ki so ga lahko hitro izdelale s pomočjo zajetih nemških znanstvenikov.

Napis s taborišča Dachau iz leta 1933 povzet po K. Marxu ARBEIT MACHT FREI (Delo osvobaja) ki so ga zgradili za delavske voditelje, socialiste in komuniste ter vodstvo nekdanje Weimarske republike. (Vir: Wikipedia) Fašizem je zgubil vojno ker je bil preveč brutalen sistem, bil je ne samo v sramoto ampak nevaren celo za tiste, ki so mu pomagali priti na oblast. To kakšno zver so razvili so ugotovili prekasno, zato je svet rabil kar pet let hudih vojn in 70 milijonov žrtev. Žal med temi in tudi tistimi šestimi milijoni iz povojnih pobojev ni bilo tistih, ki imajo interes razvijati take sisteme. Danes večkrat pozabljamo da je fašizem z vsemi svojimi razvojnimi oblikami do domobranstva povzroči tako vojno kot tudi povojne poboje. Že pred vojno je pripeljal svoj odnos do drugačnih ali drugače mislečih na M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 51


stopnjo sovraštva, ki je človeštvo še ni poznalo, med samo vojno pa do razlovečenja, ki si ga danes ne z vsem znanjem, podatki in dokumenti moremo predstavljati, Človeštvo so spravili na tak nivo, da so bili povojni poboji samo posledica tega stanja. Japonsko početje je dalo opravičilo Američanom, da so za končanje vojne uporabili atomsko bombo in tako tudi sami naredili še en nov zločin nad nedolžnim prebivalstvom. Iz te vojne in tudi iz te izkušnje je poleg Sovjetske Zveze izšla kot velik zmagovalec tudi Amerika ali točneje Združene države Amerike. Teh vojna z izjemo enega otoka sploh ni prizadela, kvečjemu jih je zelo okrepila. Njihovo gospodarstvo je moralo, da ne bi zašlo v krizo sedaj nadaljevati s proizvodnjo in rastjo, pri čemer ji je izredno koristila nuja za obnovo porušene Evrope in dela Azije. Tudi vojaška industrija je nadaljevala s svojim tempom in obojemu je zelo pomagala nova vloga svetovnega policaja. Slednji status je dobila že po prvi svetovni vojni z odločilno pomočjo silam Antante pri zmagi nad silami Osi, vendar sedaj je postala tudi edini gospodar »Zahodnega sveta«. To je v nji samo spodbudilo tudi rast starega virusa, ki je že Mussoliniju in Hitlerju pomagal razviti fašizem, tako da od te zmage dalje Amerika ni bila več simbol svobode in demokracije ampak tudi in vedno bolj imperializma ali boja za popolno nadvlado sveta, pri kateremu se je začela posluževati raznih pritiskov, prevratov, terorizma, napadov vojn in kot obrambo pred komunizmom začela ponovno spodbujati razvoj fašizma, o tem pa kasneje. Podobno vlogo je v svojem bloku začela izvajati tudi Sovjetska zveza, s to razliko, da se je tu kult osebnosti velikega heroja in zmagovalca druge svetovne vojne Stalina do konca razvil v pravo morilsko in diktatorsko zver. Kako in tudi zakaj? Po atentatu leta1924 na Vladimirja Iliča Lenina, ki je bil nosilec boljševistične (večinske) revolucije in separatnega mira v drugi svetovni vojni, so se ob vseh napadih na to državo in ob razraščanju fašizma, okrepile tiste sile, ki so zahtevale protiutež, diktatorskega liderja, ki se bo lahko spopadel s sovražnikom, in tako so za generalnega sekretarja komunistične partije izbrali Josipa Visarionoviča Stalina. To je bil v takratnih razmerah popolnoma logičen ali sovjetski odgovor na fašistično nevarnost. Danes se pozablja na vse vojaške napade na Sovjetsko zvezo in na dolgoletno vojno s Poljsko, ki se je takrat ob izredni pomoči z Zahoda, zlasti Francije, že zgledovala po Mussolinijevem fašizmu. Stalin je Leninovo diktaturo proletariata spremenil v diktaturo njega samega, ki se razen v tem, da se je boril proti fašizmu, ni veliko ločil od Mussolinija in Hitlerja. Njegovo ideologijo, ki je negacija marksizma in tudi leninizma, imenujemo stalinizem. To je politična doktrina in politični sistem, v katerem je absolutizirana vloga države in partijskega sistema. Mlada Sovjetska M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 52


Zveza zaradi svoje gospodarske zaostalosti in stalnih političnih, gospodarski in vojnih napadov ni mogla razviti naprednejšega družbenega reda, je pa razvila nov red, ki se je temu lahko upiral in bil za njihove ljudi, ali razmere, neprimerno naprednejši od prejšnjega, to pa je kolektivizem. Ta je izhajal iz predhodnih oblik fevdalnih vaških skupnosti, ki so temeljile na fevdalni kolektivni obliki družbe, ki se je na drugi strani celine stikala z azijskim produkcijskim sistemom. Ta pa je bil utrjena zgodovinska oblika patriarhalnega suženjstva.

Fašizem pri nas Jugoslavija in takratna Slovenija ali Dravska banovina nista bili imuni na fašizem. Vsa Primorska je kot četrta konstitutivna dežela Slovenije ostala pod neposrednim raznarodovalnim italijanskim fašizmom. Iz njenih krajev (kakor tudi hrvaškega dela Istre) je pribežalo v Jugoslavijo več kot sto tisoč političnih beguncev, ki so s sabo prinesli tudi protifašistični naboj. Jugoslavija pa je bila večnacionalna in večkonfesionalna država, ki v takratnem nacionalističnem svetu nikakor ni mogla ustvariti svojega skupnega jugoslovanskega nacionalizma, ampak je to kvečjemu še pospeševalo ozke nacionalne nacionalizme, ki so se borili za prevlado, zlasti na hrvaškem, kjer so hoteli ustvariti veliko Hrvaško in v Srbiji s velikosrbskimi težnjami. Katoliška cerkev ali kler v osrednjem delu Slovenije in na Hrvaškem je bolj papeško od papeža sledil protikomunističnim enciklikam in lastnemu nacionalizmu, kot pa Kristusovemu izročilu. V strahu pred delavskimi množicami in tudi idejami, ki so jih prinašali primorski emigranti, je desničarska jugoslovanska oblast sprejela tako imenovano Vidovdansko ustavo in več zakonov, ki so jo uvrščali na Evropsko desnico, nato neposredno pred vojno še stopila v Trojni pakt s silami osi, a le za nekaj dni, do državnega udara, ki mu je kmalu sledil vsestranski napad Nemčije Italije in njihovih zaveznikov. Ob vsej tej neenotnosti in nacionalni ter verski pestrosti se je v Jugoslaviji razvijalo tudi več vrst fašizmov. Klasični, jugoslovansko nacionalistični smo lahko zasledili v organizaciji Orjuna, vendar pod vplivom nacionalizmov in klera je prevladal klerofašistični, med katere lahko štejemo tudi hrvaško ustaštvo in slovensko domobranstvo. Če sta se hrvaški in srbski fašizem borila ne samo za Hitlerja, ampak tudi za lastno državo, sicer vazalsko, a vendarle za ohranitev naroda, pa je bil slovenski fašizem popolnoma hlapčevski. Slovenija je bila razkosana med Italijo in Nemčijo, del pa tudi pod Madžarsko. Ta ozemlja so bila priključena okupatorjem, ki so že zelo jasno pokazali in tudi ukazali, da je treba slovenski narod izbrisati. Kaj so počeli Italijani na

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 53


Primorskem je znano, pa tudi Hitlerjev ukaz na naj to deželo naredijo spet nemško je jasen. Takratna slovenska oblast pod vodstvom bana Marka Natlačena, (versko zagrizenega desničarja iz Vipavske doline) je šla z dekleti v narodnih nošah in cvetjem v naročju pričakati in pozdraviti italijanske okupacijske sile že na Vrhniko. Zatem je ta slovenski ban že 03. maja 1941 poslal Mussoliniju in kralju okupacijske vojske naslednje pismo: Duce ! V trenutku, ko je slovensko ozemlje, zasedeno po Italijanskih oboroženih silah, postalo del Velikega Kraljestva Italije, izražam v imenu vsega slovenskega prebivalstva Njegovemu Veličanstvu Kralju in Cesarju najspoštljivejšo vdanost in izrekamo Vam, DUCE, vso našo zahvalnost za plemenite in posebne ukrepe, ki ste jih uvedli za naše ozemlje … Spoštovanje našega jezika in naše kulture priča, s kako vzvišenim pojmovanjem rimske pravičnosti ume Fašistična Italija vladati narode, ki so pod njenim varstvom. DUCE, slovensko prebivalstvo bo pokazalo bolj v dejanju svojo zahvalo in vso svojo lojalnost. Natlačenov svetovni nazor kakor tudi njegov odnos do samostojne države južnih Slovanov razkriva že njegova pesem z naslovom Srbe na vrbe, ki jo je v časopisu Slovenec objavil že leta 1914. V njej med drugim zapiše: »S kanoni vas pozdravimo, vi Srbi, Dom hladan vam postavimo ob vrbi ...« Od kod to sovraštvo do Srbov? To je že v gene vgrajeno sovraštvo do drugače verujočih, do teh, ki so se upali upreti Vatikanu, do drugače mislečih … Zrasel je tudi iz močnega strahu tako Italijanov kot tudi Avstrijcev pred Slovani, pri čemer je tudi ta cerkvena propaganda delovala v nekem smislu kolaboracije z oblastjo. Šlo jeza skupne interese, ki so se pokazali tudi še kasneje, pas ne samo pri nas ampak v vseh obrobnih slovanskih državah.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 54


Slovenski belogardisti (s klobuki) v strelskem vodu skupaj z italijanskimi vojaki streljajo ujete partizane. (Vir: Muzej novejše zgodovine, Ljubljana) Slovenski fašizem, ki se je začel porajati podobno kot na hrvaškem in v Španiji je bil bliže klerofašizmu kot pa nacizmu, oporo pa je dobil že v Jugoslovanski tako imenovani Vidovdanski ustavi, ki je prepovedala vsako svobodoljubno ljudsko gibanje, še posebej komunistično. Preganjali pa so tudi tigrovce in jih vračali italijanskim oblastem. Italijani so po okupacije jugozahodnega dele Slovenije ustanovili svojo kolaboracionistično milico imenovano Milizia volontaria anticomunista (MVAC) ali prostovoljno proti komunistično milico znano tudi kot Bela garda. Že samo izvirno ime pove, da gre za fašistično organizacijo, katere cilj je boj proti vsemu svobodomiselnemu in naprednemu, kar pa je glede na veliko vernost Slovencev, zaradi večjega učinka izenačeno z bojem proti brezbožnemu komunizmu. Ob dejstvu, da je bilo še pred tremi leti, ob ustanovitvi KPS na Čebinah le v vsej Sloveniji le nekaj sto komunistov, ob okupaciji pa najbrž le kakšen tisoč, ne gre za ustanavljanje neke prave armade, ki bi se bojevala proti komunistom, ampak za kolaboracionistično fašistično milico. Ta je proti delu svojega naroda začela izvajati pravo državljansko vojno, ki jo je še veliko bolj vneto nadaljevala domobranska armada, ki je z veliko podporo ljubljanske škofije zaprisegla nemškemu nacističnemu vodstvu. Ta fašistična Italija, ki so jo slovenski kolaboracionisti častili kot prinašalko kulture, pa čeprav je svojo etnocidno politiko že pokaza nad delom M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 55


njegovega naroda, ki je ostal v Italiji, je začela s svojimi pomagači izvajati nad slovenskim prebivalstvom tudi genocid. To tudi potrjuje mnenje okupacijskega generala Maria Robottija, ki je je med drugim zapisal: “…si uccide troppo poco…” preprosto povedano morate začeti še bolj pobijati. Še bolj to potrjujejo dejstva, to je pobijanja in požiganja ter počasnega umiranja v koncentracijskih taboriščih. Očitno pa je bila »ljubezen« do Nemcev in njihovega velikega rajha ter božanskega fürerja še večja, saj je z njimi sodelovalo in tako ali drugače molčalo več kot polovica slovenskega naroda.

Izrezek iz časopisa Slovenec z dne 21. aprila 1944.

Ob osamosvojitvi Slovenije je eden od idejnih nosilcev nove ustave dr. France Bučar dejal, da je s tem dejanjem končana tudi državljanska vojna. Ta kolaborantska hlapčevsko fašistoidna ideologija preživetja ali celo bogatenja izbrancev se čuti tudi po osamosvojitvi z vračanjem gozdov in razprodajo tovarn ter krajo vsega, kar je bilo prej narejenega, zlasti pa idej tako imenovane samoupravne demokracije. Na hrvaškem se je dogajalo še marsikaj hujšega. Tu je sovraštvo do drugače verujočih kristjanov, ali do Srbov tlelo že stoletja. Hrvaška je v že predhodnih pogovorih s Hitlerjem in Mussolinijem dosegla ustanovitev ustaške (klerofašistične) države, ki seje v absurd statusu imenovala Neodvisna država Hrvatska, ki je dobila vso Bosno in Hercegovino, Istro, Kvarner in del Dalmacije, pa so si obdržali Italijani. Ustaši so v imenu vere izvajali strahotne zločine zlasti nad pravoslavnimi Srbi, ki pa jih svet ne pozna, saj so delovali bolj pod okriljem Vatikana, kot pa tretjega rajha.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 56


Zločini domače ustaške kolaboracionistične NDH so po mnenju akademika Borisa Ziherla, ki nam ga je še kot skupini študentov povedal v podaljšku predavanj, je tudi glavni vzrok za povojne pobojev kolaboracionistov. zahodni zavezniki so hoteli ves hrvaški narod obsoditi kot genocidni ali zločinski, Tito pa ki je bil sam po narodnosti Hrvat pa je to zavrnil, ter dejal, da »bomo doma sami obračunali z njimi«. Po takratni še veljavni jugoslovanski zakonodaji, je bila kazen za kolaboracijo smrt, a najbrž so bile nad tem še močnejše stara pravica do »krvne osvete«, maščevanja in tudi želja po popolni oblasti. Zahodnim zaveznikom, ki se niso hoteli zameriti Vatikanu je tudi ustrezalo, da se vse to pomete pod preprogo.

Kolaboracionizem Italijani in Nemci so v osvojenih državah kolaborantske oblasti, v katere so vključevali domače fašiste in nacionaliste, ki so jim postavili neko obliko paradržave, ter jim dali nekaj pooblastil. V zamen za to so morale ti prepustiti odločilno oblast in tudi gospodarstvo okupatorjem ter jim zagotoviti tudi potrebno število vojakov. Bolj malo je znano, da je na ruski fronti poleg Nemcev in Italijanov padlo ogromno Madžarov, Fincev, Romunov, Hrvatov, Poljakov, Ukrajincev … in tudi več Slovencev. Ti kolaboracionisti so bili najbolj krvoločni pobijalci tudi pri nas in so v koncentracijskih taboriščih in mučilnicah opravljali najbolj grda dela. Kolaborantstvo je preprosto povedano sodelovanje z okupatorjem. To je seveda lahko med vojno ali pa ob posebnih oblikah gospodarskega, etničnega, kulturnega ali drugačnega napada nekega naroda, organizacije, ideologije, vere ipd na neko državo, narod, manjšino ali drugačno družbeno skupino. Ljudje ali njihove organizacije lahko sodelujejo z okupatorjem zaradi uresničevanja lastnih načrtov in oblastniških ambicij, iz golega koristoljubja in vojnega dobičkarstva, iz strahu in željo po preživetju ali pa iz enakih političnih ali verskih prepričanj. Tu je treba poudariti klietielizem, nepotizem in korupcionizem, ki so zelo značilni za italijanski fašizem in tudi za vse kolaborante. Pomembno vlogo je odigral tudi z verskim fanatizmom združeni nacionalizem, ki je bil zelo razširjen zlasti v ljubljanski škofiji.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 57


Škof Rožman in general Leon Rupnik v družbi najvišjih SS in SA oficirjev na protikomunističnem narodnem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani, 29. junija 1944 (Vir: http://www.mladina.si/) Danes nekateri celo širijo laži, da so se vaške straže organizirali zato, da bi se uprli partizanskemu nasilju. Pri tem so čisto pozabili na takoimenovane raztrgance. To so bile skupine preverjenih kolaboracionistov, ki so jih Italijani oblekli v civilne cape ter jih pošiljali v vasi, kjer so celo pobijali ljudi ob tem pa so se izdajali za partizane. Za večino ljudi so bili pretirano našemljeni, zato so jih že po zgledu in obnašanju imenovali raztrganci. Po večini so uspeli, če drugega sejali so strah, dvom in celo sovraštvo do partizanov, ali kot je cerkev govorila komunistov. Že leto po encikliki papeža Pij XI. ki jo je poslal 1937 vsem škofom po z navodili, kako se upreti brezbožnemu komunizmu je škof Rožman obnovil stranko krščanska akcija. Konec leta 1938 je član te stranke profesor na teološki fakulteti dr. Lambert Ehrlich formiral tako imenovane Ehrlichove straže, ki so predhodnice vaških straž in domobranstva. Člani teh straž so v osnovnih in srednjih šolah v svoje vrste vabili fante in dekleta, tiste ki so se jim uprli pa so pretepli. Po pripovedih mojih intervjuvancev, se je najhuje dogajalo na »Bajukovi« poljanski gimnaziji. Pripadniki Ehrlichovih so se že leta 1940, torej še pred napadom na Jugoslavijo, že oblačili v črne srajce, in tako oboroženi M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 58


hodili krog zastraševati ljudi prav tako kot fašistični škvadristi v Italiji. Zakaj mediji tega ne poročajo. Po napadu Italije in ob tem kar so italijanski okupatorji sami videli, je italijanski poveljnik planinske divizije general Vittorio Ruggero povabil škofa Rožmana na pogovor, in ga dobesedno opozoril: "Gospod škof, vaške straže in domobranska policija Italiji veliko pomagajo, vendar pri slovenskem narodu ustvarjate tako sovraštvo, da ga več kot petdeset let ne boste mogli odpraviti!" Še dlje traja: to fašistično seme se še vedno seje. Kolaboracionizem je zelo razširjena oblika človeškega značaja, ki izhaja iz njegovega egoizma, koristoljubja in strahu za lastno rit. Ta ob pravih priložnostih prav razcveti in ponudi svojo rit. To se ni pojavilo samo v času okupacije, ampak tudi po vojni. Zelo izrazito tudi v času Informbiroja, ko je kazalo, da bo stalinizem prevladal tudi pri nas, a je Tito vse malo preveč ambiciozne sekretarčke, ki so čakali priložnost, da pridejo Rusi, poslal »na prevzgojo« na Goli otok, med temi je bilo seveda veliko nedolžnih, ki pa so bili v manjšini, dokaz za to je, da so drug drugega pretepali, tekmovali pri maltretiranju novih zapornikov, pri ovajanju in izdajanju paznikom. Slednji skoraj niso imeli dela, vse so kar sami zaporniki opravili. Ta, ki je vse to vodil (večina trdi, da je bil to Titov konkurent Ranković) pa je bil še največji stalinist. Kot da je ta kolaboracionizem v genih naših ljudi … Kako razumeti naš kolaboracionizem. Najprej moramo vedeti, da za razliko od germanske, romanske in anglikanske kulture izhaja naša slovenska kot tudi vsa slovanska kultura iz tradicionalnih svobodnih in enakopravnih družbenih odnosov, ki niso poznali večje razslojenosti družbe. Vsi so se rodili enakopravni, zaradi selitev pa niso imeli nepremičnin, ali velike lastnine, zato tudi ni bilo sužnjev in njihovih gospodarjev. Slovanski knezi, poglavarji, vodje niso dobivali tega statusa na osnovi dedovanja, ampak so bili bolj ali manj demokratično izbrani. Te volitve so potekale po nekem starem delegatskem principu, ko so predstavniki družin volili svoje poglavarje naselij ali rodov, ti pa naprej višje oblastnike plemen ali kneze. Na tej osnovi ni temeljil samo Kardeljev delegatski sistem, ampak tudi ameriški elektorski volilni sistem. Bolj malo znano, ampak res je, da so se pisci ustavnih listin ZDA zgledovali prav po naših karantanskih knezov. To je javno potrdil tudi ameriški predsednik Clinton ob svojem obisku pri nas. Utemeljitelji ameriških svobodnih in demokratičnih združenih države enakopravnih ljudi se niso zgledovali po Angleški ali Francoski »demokraciji«, sa je takrat tam ni bilo. Te države so imele večvredno plemstvo ter popolnoma brezpravno tlačanstvo. Buržoazija, ki se je začela razvijati in kopičiti svoj kapital, je morala graditi na svobodi in enakopravnosti. Pri tem se niso mogli zgledovati po prosvetljenih kraljih. Slovani nismo širili svojega prostora za željo po osvajanju in ropanju in podjarmljanju drugih ljudstev, ampak iz naravne potrebe po širjenju življenjskega prostora. Ob tem so se celi valovi priseljencev stapljali s staroselci in prevzemali njihovo vero in kulturo, pa tudi gospodarje. Naši grofje so bili M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 59


ljudje germanske ali romanske kulture. Ob tem se je večina prilagajala, manjšina pa je to poskušala izkoristiti za svoje interese. Slovansko plemstvo se je razilo le globoko v zaledju in to šele v novejšem obdobju od božjega namestnika postavljenih kraljev in carjev ter njihovih krvnih povezav. Slovanski kolaboracionizem se je začel razvijati že ob pokristjanjevanju in prevzemanju vloge biričev. Slovanska božanstva niso bila agresivna, bila so zelo povezana z naravo in njenim vsakoletnim oživljanjem po hudih zimah. Monoteistične vere so že same po sebi centralistične, oblastvene in agresivne, monoteistične pa ne, saj je lahko bogov toliko kot jih lahko ljudje razkrivajo v svojih spoznanjih in naravi. Najhujšo kolaboracijo v slovanskem svetu lahko najdemo prav v mejnih katoliških državah, še največ krvi pa je preteklo kjer se vere mešajo (Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Poljska, Ukrajina …) Ustaški klavci so hudo prekašali italijanske in Nemške. njihovo najhujše uničevalno taborišče Jasenovac je vodi menih Miroslav Filipović – Majstorovič ali Fra Filipovič. To taborišče, kot tudi ostala ustaška so bila najbrž najbolj grozna ubijalska taborišča v vsej zgodovini človeštva, kjer so drugače verujoče mučili in klali v imenu pravega Boga. Na Hrvaškem so obstajale cele skupine ustaških menihov in drugih verskih fanatikov, ki so klali na tisoče srbskih otrok. Ogromno si jih tudi na živo izrezali iz materinih trebuhov, jih metali v zid in mečkali glave s škornji. Eno najhujših taborišč za srbske otroke Jastrebarsko so vodile nune. Ustaši so pobili več sto tisoč Srbov. Ob tem ne smemo pozabiti, da je Papež Pij XII julija 1941 sprejel na avdienco skupino stotih ustaških žandarjev, med katerimi so bili tudi nekateri od teh zločincev, in jih blagoslovil, njihovega vodjo Ante Paveliča pa kar večkrat. Kot je znano je Vatikan tudi njemu in njegovim najhujšim klavcem pomagal pri begu v Argentino, tiste ki so zbežali v Avstrijo, pa so Angleži vrnili novi jugoslovanski armadi in so v večini končali v Hudi jami, Barbara rovu ali drugih skritih povojnih grobiščih. Z njimi so bili pobiti tudi srbski četniki in lotićevci, nedićevci, belogardisti, domobranci in drugi kolaboracionisti, ki so v imenu istega boga in istega fürerja klali partizane. Te so kar vse oklicali za komuniste, pa čeprav je bil med njimi več kot 80% vernih, ki so na osvobojenem ozemlju celo organizirali in obiskovali verske obrede. Med partizani so bili tudi duhovniki, veliko pa jih je zanje delovalo v svojih župnijah, na Primorskem skoraj vsi. Celo svojo protifašistično združenje so imeli imenovano po apostolu Pavlu. Sv. Pavel (Savel iz Tarza) je namreč bil zelo izobražen grški vojščak, ki je kot Kristusov učenec svoj meč zamenjal za pastirsko palico. V ozadju balkanskega avtohtonega in uvoženega fašizma pa je predvsem 400 let turške tiranije, janičarstva in »poturic«, ter odnosa zahodne Evrope do tega vprašanja, saj je tukajšnje ljudi rabilo samo za obrambni zid. Zidovi enega od niških stolpov Čelekule so zgrajeni iz lobanj.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 60


Vedeti moramo tudi, da so se turški vpadi v Evropo začeli šele po stoletnih križarskih vojnah, v katerih so evropski kristjani z blagoslovljenim orožjem in v imenu boga pobijali, rušili in ropali po Bližnjem vzhodu. Sploh so prav katoliški duhovniki radi blagoslavljali orožje in prav tako kot muslimanski prepričevali, da bodo, če bodo padli za enega in edinega Boga, odšli v nebesa. Tega ni počel samo papež Pij XII ampak večina njegovih predhodnikov. Papež Pij IX je šel še leta 1868 šel v Afriko blagoslovit italijanske okupacijske čete.

Levo: »Srbosjek«, poseben nož, ki se ga namesti na roko in so ga ustaši uporabljali za hitro klanje ujetnikov v koncentracijskem taborišču Jasenovac. Hrani Holocaust Museum v ZDA (Vir: Wikipedia). Fotografija desno: hrvaške nune na paradi z ustaši (Vir: http://archive.today/)

Povezanost katoliške cerkve in kolaborantstva se pozna tudi v bližji slovenski zgodovini. Kolaborantstvo z italijanskim fašizmom, kot npr. bela garda ali MVAC – Milizia volontare anti-comunista (proti-komunistična milica) je bilo mešanica fašizma in klerofašizma, domobranstvo pa je bilo mešanica nacizma, klerofašizma pa še česa drugega. Najbolj izrazite oblike fašizma in klerofašizma so pa pokazali sosedski Ustaši in albanski Balisti. Tisti ki trdijo, da gre za protirevolucionarje tej tezi samo pritrjujejo, saj je glavni cilj sodobnega izvornega fašizma boj proti komunističnim in vsem naprednim gibanjem v svetu. Res pa je, da so se številni slovenski fantje vključevali v te kolaboracionistične organizacije in vojaške formacije, samo zato ker jih je kdo v to prepričal, ali od njih zahteval, to pa so bili ljudje, prepričani v fašizem in njegovo zmago. Nekateri trdijo, da niso bili protirevolucionarji, ampak samo domoljubi, saj so se nekateri kot npr. četniki borili za Jugoslavijo in kralja, ti pa očitno pozabljajo na vidovdansko ustavo in pristop k trojnemu paktu. Ta pojav je bil in je prisoten po vsem svetu, zelo znan je tudi pod pojmom kvizlingštvo, ki se imenuje po norveškem politiku Quislingu, ki je kot prvi v zasedenih državah M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 61


začel sodelovati z Nemci. V zgodovini Balkana poznamo še »poturice« to so ljudje, ki so prevzeli turško kulturo in vero in se tako poistovetili z okupatorjem, in njihovo soldatesko janičarje, ki so bili v turške bojevnike vzgojeni ugrabljeni otroci in fantje, ki so pozabili na svoj izvor in postali najbolj krvoločni klavci svojih bratov. Sodobnejši primer janičarstva najdemo v tržaškem uničevalnem taborišču Rižarna, ki ga je vodil Odilo Globocnik, po državljanstvu Avstrijec, po rodu Slovenec, njegovi najhujši krvniki pa so bili Ukrajinci, Poljaki (kasneje so jih prestavili v Pordenon), slovenski domobranci in seveda italijanski fašisti. Slovenci smo kot skrajni slovanski prodorni rob ali udarni klin, ostali zelo majhen in okleščen narod, najbrž tudi zaradi svoje slovanske nenapadalne in pohlevne delavne narave. Stalno smo bili pod nekimi tujimi gospodarji in plen zavojevalcev, a smo prav zaradi teh svojih obrambnih mehanizmov in značilnosti tudi obstali. Res je, da so se sto tisoči ali celo milijoni naših ljudi potujčili, spremenili v Italijane ali pa Avstrijce, vendar dočakali smo najprej priznanje naroda, nato pa še države. Mogoče tudi zaradi vsega tega je v nas nek velik razdor med kulturo svobode ali neodvisnosti in kulturo izdajstva ali kolaboracije s tujcem. To je zelo groba delitev, ki ni samo med posamezniki, ampak že genetsko v nas samih, celo znotraj vsakega. To je zelo lepo opisal že naš največji pesnik France Prešeren v Krstu pri Savici z likom Črtomirja, najprej bojevnika za pravice očetnjave, nato pa glasnika zmagovalne vere, danes bi rekli ideologije. Tudi Cankarjevi hlapci še niso sposobni sami sebi vladati, vendar Vorančeva Meta je zaplodila nov rod samozavestnih upornikov. Proti tem pa so se gospodarji že morali zavarovati, zato so ustanovili belo gardo. Ta je kasneje prerasla še v večjo sramoto, v domobrance, ki skupaj s svojimi civilnimi, verskimi in vojaškimi voditelji prisegali Hitlerju in pristajali na vlogo najbolj krvoločnih biričev vseh časov. V absurd zgodovini, to je vodil bivši general jugoslovanske vojske Leon Rupnik, znan kot graditelj izredno drage in potratne obrambne linije utrdb na rapalski meji z Italijo (kot da ježe takrat postavljal zid pred levičarsko usmerjenimi Primorci, ne pa fašistično Italijo). Nekateri so hoteli pri tem posebej izstopati in se organizirali udarne fašistične skupine kot so bili Bela in Črna roka (prokatoliška ali klerofašistična organizaciji klavcev) in esesovski Legija smrti in Štajerska legija smrti. Imeli smo tudi vaške straže, plavo gardo, četnike in nedičevce, celo nekaj ustašev, da ne omenjam tisoče Slovencev v nemških in italijanskih uniformah, ki so se odrekli slovenstvu. Ob tem pa je treba omeniti tudi več deset tisoč Slovencev, ki so morali obleči tujo uniformo, a so vseeno ostali ponosni na svoj narod, ali še bolj, kot na primer več kot 30 tisoč prekomorcev, ki so se po razpadu Italije priključili partizanom in odigrali ključno vlogo v bojih za osvoboditev svoje domovine. M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 62


Okrog 7 tisoč primorskih prekomorcev so zavezniki poslali tudi na francosko fronto, vendar le kot pomožno osebje pri oskrbovanju, ki mu tako kot Italijani niso zaupali niti puške. Nemci so večini nabornikom iz slovenskih dežel, ki so jih okupirali zaupali orožje. Večina ga je uporabljala le kolikor »ga je bilo treba« nekateri pa so se radi izkazali tudi proti svojim narodnjakom. V nekaterih intervjujih s starejšimi ljudmi sem tudi zvedel, da so nekateri izmed teh zelo radi rabili tudi nož … Pa še nekaj je treba ob tem poudariti, da je pri slovenskemu narodu nagnjena h kolaboraciji samo politična desnica in to bolj ali manj samo tista iz notranjosti Slovenije. Ne samo na Primorskem, ampak tudi drugih predelih, ki so mejili na močnejše sosede se je naprednemu in domoljubnemu delu naroda pridružila tudi duhovščina, še več, na primorskem so bili nekateri duhovniki nosilci upora proti italijanskemu fašizmu. Priložnost kolaboracije je večkrat imela tudi politična levica, vendar se za to ni nikoli odločila. Lahko bi se pridružila Mussoliniju in Hitlerju saj sta se oba izdajala za socialista, pa se niso. V času Informbiraja bi se lahko zbrali in uprli reformistu Titu in prosili Stalina za odrešitev, člani ZKS, SZDL in ZSMS bi se lahko ob agresiji jugoslovanske armade pridružili tej »nadnacionalni sili bratstva in enotnosti« ali pa Milošičevim psevdo komunistom, pa se niso ali točneje so bili celo med prvimi, ki so se mu uprli in to celo v samem Beogradu. Ta slovenski kolaboracionizem je vedno bil samo pritajeni fašizem, njegova tradicionalna desna usmerjenost pa samo fasada, za katero so se skrivali in s sabo vlekli tudi tiste tradicionaliste, poštenjake in vernike, ki tega niso spregledali. Prav oni so za vse prihodnje čase, zato da bi sebe skrili, umazali vse domoljubne in poštene konservativce. Žal so to spregledali tudi tako imenovani revolucionarji, ki so tudi zaradi nadaljevanja sovražnosti v svetu, spregledali, da je vonja končala. Druga svetovna vojna je zahtevala več kot šestdeset milijonov mrtvih. Tega niso mogli narediti samo trije narodi: Italijani, Nemci in Japonci, oni so bili »gospodarji«, »komandanti«, »šefi« … ogromno, ponekod pa tudi največ gorja pa so povzročili njihovi kolaboracionisti. Zato so na koncu vojne, ko so njihovi gospodarji podpisali brezpogojno predajo niso hoteli položiti orožja kljub javnim objavam splošne amnestije. Po vojni je po celem svetu bilo pobitih še šest milijonov ljudi, torej deset odstotkov na število mrtvih med vojno. V okviru tega razmerja so bili tudi medvojni in povojni poboji v nekdanji Jugoslaviji, katere sestavni del je bila takratna Slovenija. Vsekakor so bili ti povojni poboji zločin, pa čeprav je bila v takrat še veljavni zakonodaji kolaboraciji zagrožena smrtna kazen, in čeprav so nekateri kar dvakrat odklonili pomilostitev. Za zločin mora veljati predvsem zato, da se kaj takega ne bi nikoli ponovilo, vendar ob je treba vedno jasno povedati, da so bili tudi ti povojni poboji posledica grozovite vojne in da so to vojno in tudi vse grozote sprožili fašisti ali bolje rečeno oblastniki, ki so si hoteli podrediti ves svet.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 63


Makartizem in novi imperializem S porazom Italije, Nemčije, Japonske in njihovih satelitskih držav ni bil poražen tudi fašizem. Nurenberški proces je obračunal samo z nemškimi zločinci, ne pa z izvornimi vzroki in nosilci razvoja fašizma. Italijani so se prelevili v antifašiste in zmagovalce, njihovi vojni zločinci so ostali nekaznovani, nekateri celo nagrajeni in odlikovani, japonski cesar pa je ostal božanstvo. Fašizem je ostal v genih, pa ne samo poražencev, ampak predvsem zmagovalcev, ti se ga z drugo svetovno vojno niso očistili. V Ameriki so s tradicijo Ku Klux Klana razvili novo obliko »preganjanja komunizma«, ki je bilo le javno in sodno ustrahovanje vseh preveč svobodomiselnih ljudi celo znamenitega filmskega komika Charlia Chaplina, ki se je pred McCarthejevimi novimi škvadristi v kravatah moral umakniti v Evropo. Kdo je bil ta Joe McCarthy, ki je zaznamoval svet po drugi svetovni vojni? Najprej je bil delavec na neki piščančji farmi, nato trgovec, propadli odvetnik, pokeraš, alkoholik, ekstremist ... Bila pa je tudi prijatelj J. Edgarja Hooverja, dosmrtnega direktorja FBI-ja. Prav bolehal je na publiciteto in zvezdništvo, rad je manipuliral. Bil je pod velikim vplivom svojega svetovalca, Edmunda Walsha, rimskokatoliškega duhovnika, in občudoval Hitlerjevo knjigo Mein Kampf in sam napisal podoben priročnik 100 stvari, ki jih morate vedeti o komunizmu. Povzpel se je na senatorsko mesto in sprožil divjo, križarsko, patološko, represivno, fašistoidno vojno proti t.i. ameriškim komunističnim agentom. S pomočjo policije in posebnih represivnih organov je preganjal na tisoče ljudi in zganjal teror, ki ga v tej knjižici ni mogoče opisati. Ljudi niso zapirali v taborišča jih mučili in pobijali, vendar prihajali so v šole, knjižnice, pisarne in kaj je najhuje najraje ponoči na domove. Žrtev tega je bil tudi najbolj znani filmski komik Charlie Chaplin, ki se je zaradi tega moral emigrirati v Veliko Britanijo. V ameriškem »preganjanju čarovnic« mackartizmu in njihovemu novemu imperializmu je bilo združeno marsikaj, predvsem pa protikomunizem, želja po popolni prevladi svetu ter represivna in psihološka vojna proti civilnemu prebivalstvu. To se je začelo kazati v korejski vojni prav vzplamtelo pa z napalm bombami v vietnamski. A ni bilo zažiganje naselij s prebivalci vred v Vietnamu enak zločin proti človeštvu in zelo fašistično dejanje: borili so se prodi svobodni volji ljudi da zgradijo svojo obliko socializma in do njih so se obnašali kot do manjvredne rase. To je svojo vlado obtožila ameriška sama napredna javnost, vendar šele potem, ko se je politika zbala protivojnega in zelo socialistično obarvanega svetovnega mirovniškega gibanja. Vseeno pa svojega fašizma niso počistili in si za vsak slučaj pustili tudi pravne luknje, skozi katero je šlo celo sodobno fašistično taborišče Guantanamo. M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 64


To se v svetu še vedno ponavlja. Spomnimo se filmskih posnetkov z vojne v Iraku, ali kar je še huje fotografij mučenja zapornikov, pri čemer so se izživljali ameriški vojaki in tudi vojakinje. Res da so po več letih nekatere od teh obsodili in zaprli, vendar to so bili le od vojne in propagande iztirjeni vojaki. Vojaki pa so vedno samo izvrševalci, do generalov. Premalo poudarjamo, da je bil Macartizem prav tako fašizem, le njegova nova povojnemu času in ameriškemu prostoru prilagojena in okleščena oblika, ki v nekem utrjenem demokratičnem sistemu ni mogla popolnoma prevladati.

Stalinizem, fašizem in levi fašizem Evropa z resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu 23. avgust posvetila vsem žrtvam totalitarnih in avtoritarnih režimov, slovenska vlada pod vodstvom Janeza Janše pa ga je leta 2012 razglasila za uradni spominski dan tudi v Sloveniji. Totalitaristični pa naj bi bili fašizem, nacizem in komunizem. »Praznik« pa se ni prijel, velika večina ljudi, vsaj pri nas, zelo jasno loči fašizem in nacizem od komunizma. Večina tudi ne pozna prave vsebine pojmov, pa čeprav so živeli v nekem socializmu in veliko govorili o komunizmu. Komunizem je le nek cilj, neka oblika brezrazredne družbe zelo osveščenih svobodnih in enakopravnih ljudi v prihodnosti, socializem pa je zavestna pot do tega cilja, čas dokler družba ne doseže dovolj visoke stopnje razvoja proizvodnih sredstev in odnosov med ljudmi. Teh poti pa je bilo v novejši zgodovini že ogromno predlaganih in nekaj tudi preizkušenih. Med temi so najbolj znane počasne in umirjene social demokratske, ki pa so se utopile v kapitalu in hitre revolucionarne, ki so po tuji ali lastni krivdi izkrvavele. Na tej poti so nekateri oblastniki ali diktatorje izkoristili svojo moč in svoje države oklicali za komunistične, sebe pa za edine prave komunisti. Po drugi strani pa je propaganda kapitala na vse načine in pretege poskušala te nove oblike iskanja poti h komunizmu enačiti s komunizmom oz. vsem tem, kar so ti diktatorji počeli. Vendar vsak kolikor toliko razgledan človek ve, da je tu šlo in še vedno gre za spopad dveh družbenih sistemom, starejšega kapitalizma in novejšega komunizma, da je fašizem izrodek kapitalizma, podoben izrodek ideje komunizma pa je stalinizem. Splošno pogovorno pa še vedno ostajamo pri površnem pojmovanju teh besed, tako komunizem pomeni neko skrajno revolucionarno levico, socializem pa bolj demokratično ali strpno obliko. Marsikdo se še ima za komunista, mnogi so člani raznih socialističnih ali komunističnih strank, so v parlamentih, ponekod so tudi na oblasti, a so daleč od tega fašistov, njihovih idej, ciljev in metod delovanja. So na nasprotni strani.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 65


Zakaj je evropski parlament to sprejel? Razlogov je več: v EU je na oblasti desnica, propaganda hladne vojne je še vedno živa, EU se je razširila na vzhodne država, ki so pod so pod Sovjetsko zvezo doživljale drugačen tip totalitarizma, razne oblike pritiskov, omejevanje svobode itd, vendar prav v teh državah je danes veliko nostalgije po pravičnosti, socialni varnosti in ostalem, kar so ljudje sami doživeli oz. čutili, in še bi lahko naštevali. Eden od odgovorov je tudi iskanje skupnega imenovalca za vse negativno, kar lahko prinašajo diktature. Obstaja tudi drugi vsebinski odgovor na vprašanje: gre za večplastno željo po izenačitvi komunizma kot ideologije s fašizmom in posledično vseh levičarskih ideologij in gibanj. Gre torej za postfašistično doktrino, ki poizkuša fašizem vsaj razbremeniti bremena »vsega hudega«, in del boja proti njemu preusmeriti tudi na druge. V ozadju je tudi tista stara želja katoliške in protestantske Evrope v »osvajanju« pravoslavne, prastrah pred velikim slovanskim svetom in seveda stara želja po osvajanju Vzhoda. Veliko lahko pove tudi dejstvo, da je Sloveniji ta »praznik« sprejela vlada strankarske koalicije, katere člani se udeležujejo zborovanj in praznovanj nekdanjih kolaboracionistov nemških (in avstrijskih), italijanskih ter madžarskih okupatorjev, ki so vedno, skozi vso zgodovino, zatirali naše ljudi. Evropa tudi rada pozablja na prejšnje diktature, kot npr. katoliške cerkve ali papežev v času srednjega veka, ko so z mečem širili krščansko vero, ali pa na Napoleona, ki je pod že prej omenjenimi naprednimi gesli širil kapitalistični sistem z armado in giljotino. Torej bi morali v te sisteme šteti tudi krščansko in kapitalizem. Zato da je kapitalizem prišel na oblast je bilo veliko vojn, zato ker je novi kapitala hotel nove delitve sveta pa sta bili kar obe svetovni. Poleg tega pa poznamo komunistične stranke in države, ki niso se niso uvajale diktatur, kot npr.: Pariška komuna, Weimarska republika, Španska republika itd. Prav tako tudi komunistične voditelje, kot so bili Salvador Allende, Nelson Mandela ali celo Fidel Castro, za katere nikakor ne moremo reči, da so bili diktatorji. Nekatere voditelje, kot tudi Tita je pač treba očrniti ali »diskvalificirati« že zaradi povezave njihovega imena z idejo, ali pa tako kot v primeru Mandele zamolčati, da je bil tudi vodja južnoafriške komunistične partije. Obema, tako Titu kot tudi Mandeli so kljub vsem lažem, ki so jih širili na njun račun pokazali spoštovanje vsaj pri pogrebu. Pri Titu bo vsa človeška zgodovina morala priznati, da je svoj narod ali narode obranil pred Hitlerjem in Mussolinijem kot tudi Stalinom, da je lahko to dosegel je moral veliko žrtvovati. Žal slednjega iz svojih udobnih naslanjačev ne morejo razumeti ali pa nočejo.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 66


»Pogreb« diktatorja Benita Mussolinija in njegovih, ob katerem se je veselila vsa Italija razen nekaterih fašistov. (Vir: Wikipedia)

Pogreb znanega komunističnega voditelja SFRJ Josipa Broza Tita se je po podatkih časopisa Times udeležilo 123 predstavnikov držav, od tega štirje kralji, 32 predsednikov in drugih vrhovnih voditeljev držav in 22 predsednikov vlad, ki so predstavljali skoraj ves svet. (Foto vir: http://www.magazinplus.eu) M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 67


V zgodovini poznamo tudi prosvetljene diktature, diktatorje ali monarhe, ko sta bili britanska kraljica Viktorija in avstroogrska Marija Terezija. Tudi Napoleona, Lenina in Tita imajo nekateri za take. Vendar danes se govori o totalitarizmu, to pa je po SSKJ: »politična ureditev, v kateri se celotno družbeno in osebno življenje državljanov nasilno enoti in podreja ciljem državnega vodstva«. A niso mogoče ZDA, VB, Italija ali tudi Slovenija totalno kapitalistične države, kjer je vodstvo države v totalni oblasti kapitala (v enih lastnega, drugje tujega)? Ob tem bi morali odgovoriti tudi na vprašanja, a ni vsak sistem totalitaren, nobeden namreč ne dopušča drugačnega razvoja, ali mogoče kapitalizem omogoča razvoj komunizma. Stalinizem je po mnenju večine skrajna deviantna oblika komunizma, ki se je razvil v nepravem času, v nedozorelih pogojih družbenega razvoja in kot posledica ali protiutež fašizmu, ne pa kot neka nova razvojna stopnja socializma. Na to nevarnost je opozarjal že Marx. Vsebinsko gre za njegovo popolno nasprotje, za izrodek ideologije. To najbolje razumemo če najprej preberemo Hitlerjevo »biblijo« Mein Kampf nato pa Stalinovo Diamat. Lenin je izpeljal revolucijo, vendar zato, da bi zaustavili njeno širitev, so razvili fašizem. Ta se je, če ponovno uporabim uvodno prispodobo, spremenil v podivjane pse, ki jih je lahko oklal le drugi močnejši in še bolj divji pes, tega pa so vzgojili z neprestanimi napadi in ga razvili v pravo zverino. Lahko bi dal še boljšo primerjavo, da je fašizem rakava tvorba, to pa je bilo treba izrezati, izžgati in izprati s kemoterapijo. Narava nima kirurgov, ampak za svoje preživetje razvija trnje, strupe in zveri in podobno. Levica je ali bi morala biti svobodomiselna, pravična, enakopravna, demokratična in predvsem humana. Če je taka, ne more biti enoumje, ampak dopušča svobodo in različne poti v boljši jutri ali komunizem, ki so seveda prilagojene tudi posameznim narodom, okoljem, kulturam itd. Desnica je enoumje, je tudi vera v enega in edinega boga, ali enega in edinega voditelja ali ideologijo. Cilji slehernega pravega socialističnega gibanja ali stranke so vedno bili pravičnost, enakost, svoboda in humanost pa tudi, če so jih hoteli doseči z revolucijo, z nasilnim prevzemom oblasti in spreminjanjem družbenih odnosov. Revolucija je oblika boja za prevzem oblasti, to ni cilj komunizma, ampak to je le sredstvo za dosego cilja, prav tako tudi diktatura proletariata. Obe naj bi bili le prehodnega značaja nato pa naj bi se začela razvijati neka popolnoma pravična družba enakopravnih ljudi. Leninova revolucija je bila predvsem upor proti nemogočim razmeram v takratni Rusiji in zelo drzen poizkus preskoka iz nekega fevdalnega družbenega reda v socializem, posebej za ruske razmere izbrana pot v socializem. To kar je izvedel Stalin s svojimi oblastniki in

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 68


privilegiranimi pomočniki, pa naj se imenujejo partija ali pa KGB, je po marksistični teoriji le »uzurpacija oblasti«, ne pa diktatura proletariata. Stalinizem se je uveljavil kot sistem samo v družbah, kjer ni razvite politične, pravne in splošne kulture. Tak sistem se v zahodnih demokracijah nikakor ne bi mogel razviti sama po sebi, je pa res, da bi ga lahko kdo prinesel z zastavami na tankih. Pri stalinizmu gre za tipično diktaturo in kult osebnosti, ki se je za obvladovanje množic okoristil z idejami komunizma in se je ob soočenju s fašizmom, začel obnašati tako kot njegov najhujši nasprotnik. Tudi pri njem je značilno poudarjanje reda in discipline, omejevanje vseh svoboščin, manipulacije z množičnimi mediji, zelo močna policija, ustrahovanja, taborišča, poboji in poleg še ostalega tudi skrajni primitivni populizem, do take mere, da bi se lahko diktator lahko oklical za božanstvo. Tako pri fašizmu, kot pri stalinizmu imamo zelo izrazite želje po zgledovanju z diktatorji v preteklosti ali celo vračanju v prejšnje družbenoprodukcijske sisteme, sužnjelastniški, v primeru Mao ce tunga pa celo v patriarhalni (stari azijski produkcijski način). Stalinizem ni bil omejen samo na Sovjetsko zvezo. Stalin je s pomočjo internacionalizma, ki enostavno povedano uči, da se ljudje ne ločijo po narodnosti ampak po razredih, da so vsi delavci po vsem svetu enaki, in potemtakem tudi razmere v vseh delih sveta enake, na vse načine, tudi zelo grobe, s skrivnimi poboji in tanki širil svojo nadvlado po vseh komunističnih strankah po svetu. K temu mu je izredno pomagal tudi sloves največjega vojskovodje, ki si ga je pridobil med vojno. V Jugoslaviji je bil priljubljen prav tako ali pa še bolj kot Tito in že zaradi so se njegove metode dela ali stalinizem razširile tudi k nam. O tem, koliko jih je sprejemal tudi sam Tito in njegovi najbližji sodelavci, so se razpisali številni zgodovinarji. O tem najbolje pričata obtožba s strani Informbiroja in nato Goli otok, a dejstvo je, da smo bili pri nas vedno bolj papeški od papeža in nam veliko povedo tudi politična in sodna preganjanja soborcev in sotrpinov iz taborišč kot npr.: Edvarda Kocbeka ali Angele Vode. Očitno, vsaj po vojni, celo najbolj razvita jugoslovanska republika ni bila »zrela« za uvajanje socializma. V sovjetskih satelitskih državah je bilo tega neprimerno več in tudi dlje se je obdržalo. Če se spomnim predavanj mojih profesorjev, ki so mi širili znanje iz sociologije, potem moram vse te nazorske izme postaviti na neko premico. Premica je navidezno ravna, vendar vsak fiziki trdijo, da je v končni obliki okrogla, da se njena konca nekje na tisti temni strani vesolja stakneta v krog. Filozofsko gledano pa so »izmi«, to je pojavi ali celo sistemi, ki se končajo s končnico –izem, konec ali skrajnost neke daljice, na eni strani je ena skrajnost, da drugi druga, pa čeprav vse daljice niso enako dolge. Na neki taki daljici sta tudi fašizem in stalinizem. Če se ta dva konca daljice v nekem neskončnem prostoru stakneta dobimo sklenjen krog, na katerem so močni prehodi iz ene strani na drugo. Če pa civilizacijo človeštva razumemo kot razvoj, se ta daljica nikoli ne strne v krogu, ampak se zaradi napredka dviguje v spirali, in tu na tej M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 69


spirali se na tisti temni strani dogajajo tudi »vegetativne« mutacije. Nekateri trdijo, da to ni res, da je vesolje ravno, ne vemo pa ali ima en konec – dva konca. Kakšna sta, kje sta, kaj je na drugi starani – propad? Kaj nam torej v tej zmedi ostane, kot da rečemo: najboljša je zlata sredina, med levico in desnico. Ne te ni: zemlja ni ploščata, ampak okrogla in se vrti, tako kot vse vesolje, ki je še nerazkrit večdimenzionalni prostor, torej se tudi ta premica. Torej odločiti se moramo, kaj je za nas prav. Bomo na tej spirali ki se dviga hodili nazaj, da bomo ostajali na prejšnjem nivoju. Je prav nekaj kar odmira, ali kar se poraja, kar se stalno poraja, stalno dviguje a vendarle odmira? Odločiti se moramo, kaj nam je bolj všeč: svetloba in tema. Svetloba poraja ljubezen, tema sovraštvo. Enačiti stalinizem s komunizmom je enako kot enačiti klerofašizem s krščanstvom – želje teh, ki so snovali eno in drugo so bile zelo podobne Pri klerofašizmu in stalinizmu gre v prvi vrsti za pohlep po popolni oblasti in bogastvu, gre za vero v oblast za katero je dovoljeno vse, mučenje »čarovnic«, pobijanje nevernih ali drugače mislečih, genocid, vojne … Revizionisti zgodovine najprej pozabljajo, da se je stalinizmu uprl in ga tudi zrušil prav komunizem in komunisti: Najprej se je temu uprl Tito oz. KPJ, nato Madžarska (Imre Nagy), Češkoslovaška (Aleksander Dubček), končno pa tudi sami ruski komunisti (Nikita Sergejevič Hruščov in Mihail Sergejevič Gorbačov) Te upore stalinizmu so vodili komunisti, ne pa liberalci in tudi ne Amerika. Ta pa je rušila idejo o komunizmu, vse socialistične poizkuse ustvarjanja pravičnejše družbe in vse kar ni bilo izpeljano po vzoru njene demokracije in v njeno korist. Nekateri danes govorijo tudi o levem fašizmu, pri tem pa to enostavno enačijo z komunizmom ali komunistično diktaturo in stalinizmom, z vsemi levimi ideologijami in praksami, ki so teptale človekove svoboščine in dostojanstvo. Cilj tega pojmovanja je metanje v isti koš dveh zločinskih diktatur, enačenje na osnovi nekaterih gradnikih in končno, kar je lahko tudi cilj tega poenostavljanja, skrivanje bistva fašizma in enačenje socializma in komunizma ter stalinizma, zraven pa še protifašizma. To je kot da bi enačili liberalizem s fašizmom in pri tem to utemeljevali z množičnim pobijanjem z giljotino, črnim suženjstvom, poboji Indijancev in aboriginov itd. V Sloveniji se je to enačenje pojavilo kot politični konstrukt desnice, ko se je v javnosti začelo odkrivati fašistoidne značilnosti nekaterih politikov in strank, ki so poizkušale rehabilitirati domobranstvo in ostali kolaboracionizem med drugo svetovno vojno, pa tudi razprodajo nacionalnega premoženja tujcem. Iz začetkov razvoja fašizma vemo, da obstaja tudi prehajanje ljudi iz skrajne levice na skrajno desnico, najboljši primer sta Mussolini in Hitler. Tudi Stalin! To se je in se vedno dogaja prav tako na nižjih nivojih, kar je zelo značilno za ljudi, ki si želijo oblast ali pa samo red, disciplino in moč. Slednji M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 70


so tudi po propadu fašizma hitro prebežali h komunistom in tu povzročili veliko škode. V intervjujih s pričevalci tistega časa sem zvedel za veliko takih primerov, ti so veliko škode povzročili tudi meni in moji družini, saj so se nekateri stari oblastniki polastili oblastnih položajev tudi ob osamosvojitvi in političnih spremembah. Če strnem z uvodno primerjavo s premico, se ta prehod dogaja v tisti skriti temni strani kroga, ki je med stikoma obeh skrajnosti. V mitologiji naj bi se tam tudi nadangel Lucifer spremenil iz dobrega angela v hudiča. Pravijo da hudiča ni ustvaril Bog, ampak se je nadangel sam spremenil v zlodeja zaradi lastne želje po oblasti. Vendar če hočemo preseči ideologije, je premalo, da sprejmemo njihove doktrine ampak bi morali tako kot pri boleznih odkriti vzroke in povzročitelje, nato pa začeti zdraviti. Tu pa ne gre za eno osebo, ampak družbo in to traja veliko generacij. Stalinizem ni vzrok, ampak je posledica, nujno zlo, najbolj krvavo hladno orožje protifašizma, kakršno se je lahko razvilo v tamkajšnjih razmerah mlade sovjetske države, naslednice nekdanje zaostale imperialne carske Rusije. Pod stalinizem bi lahko šteli tudi Rdeče Kmere, tako po izkrivljeni ideologiji, kultu osebnosti in grozotah, ki so jih počeli. Če pa se spomnimo, kaj vse so tam počeli zavojevalci od Francozov do Američanov, ali pa vsaj vietnamske vojne, potem se moramo vprašati ali ni mogoče prav to vplivalo in so tudi Rdeči Kmeri posledica tistih neprimerno večjih in obširnejših strahot, ki so se v teh deželah dogajale. Tudi tu je šlo za popolno rušenje človeškega etičnega ravnotežja.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 71


Stalin, kult osebnosti, ki je prerasel v novo svetništvo. Vir: http://www.studiolum.com/

Stalinizem je podoben fašizmu, bi lahko rekli, vendar v genezi sta si zelo različna in tudi popolnoma različno vlogo sta igrala v zgodovini. Če je fašizem načrtno vzgojena zver, ki naj bi še okrepila privilegije gospodarjev sveta in zaustavil razvoj tistih idej francoske revolucije, ki buržoaziji po zmagi nad fevdalno aristokracijo niso bile več koristile, in seveda marksizma in leninizma, je stalinizem naravna reakcija novega organizma za preživetje. Kaj drugega pa bi se lahko v takratnih razmerah razvilo? Vsakršno zlo je treba obsoditi in ga izkoreniniti, ne smemo pa jih enačiti. Bistvena razlika je v lastnini kapitala, delitvi družbenega proizvoda, okoriščanju z vero in pa v končnih ciljih, kakšna kaj bo družba prihodnosti. Najpomembnejša razlika v tolmačenju fašizma in njegovega povezovanja s stalinizmom je že v razumevanju izvorne ideje o diktaturi delavskega razreda. To ne gre za diktaturo ene osebe ali skupine, ki si jo prilasti, ampak za diktaturo večine (to je delavcev, kmetov, intelektualcev) nad manjšino (kapitalisti). Gre za odnos do lastnine nad kapitalom, ne pa nad narodom, raso in tudi ne religijo. Vsem diktaturam pa je enak odnos do človeka kot posameznika, ki je v njihovih velikih željah po popolni oblasti nepomemben, svoboščine pa so največje krivoverstvo. Skupnega pa imata nekatere načine delovanja, kot so npr. enopartijski sistem, kult osebnosti in populizem ter popolno razvrednotenje posameznika in človeškega življenja, pa še vseh moralnih vrednot, ki mu preprečujejo doseči postavljene cilje. Kljub vsemu grozotam, ki jih je počel, pa je Stalinu treba priznati, da je bil najbolj zaslužen vojskovodja v boju proti nacizmu. Tako fašizem kot komunizem temeljita na enopartijskem sistemu in diktaturi, vendar razlika je na kakšni ideologiji in čigavi diktaturi. Če izpustimo nazorski pogled komunizma in fašizma, ki sta glede humanizma na popolnoma drugih koncih daljice družbenih odnosov, se pri fašizmu lahko uveljavijo predvsem negativni oblastniki, pri komunizmu pa praviloma pozitivni. Vsaj morali bi se. Vendar že samo dejstvo, da je ta sistem na oblasti. bodo negativni to poskušali tako ali drugače doseči. To pa ni bil opravil osamo pri stalinizmu, ampak tudi pri jugoslovanskem liberalizmu. Polpretekla zgodovina je pokazala, da so se nekateri zelo aktivni člani zveze komunistov Slovenije po njenem razpadu ali že prej preselili v skrajne desne stranke, kot npr: Tuđman, Pučnik, Rupel, Janša, Gorenak, Leljak … Že zaradi tega, ne samo drugačnih volitev, je večstrankarski sistemi boljši, bolj »transparenten« od enostrankarskega. V takem okolju je na primer tudi Miloševič pokazal, da so on in ti, ki so vztrajali z njim ali se na novo lepili na to vodilno stranko, le neka mešanica stalinistične in M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 72


fašistične stranke, ne pa komunistične, za kar so se izdajal. Zanimivo pa je, da so jih za prave komuniste razglašali najbolj desno usmerjeni politiki in njihovi novinarji. Tudi tu si lahko marsikaj obrazložimo z oblastništvom. Za fašizem, kot tudi stalinizem niso pomembna samo ideologija ali cilji, metode in strategija delovanja, ampak tudi možnosti, ki jim ponuja sistem absolutne oblasti v diktaturi ali enopartijskem sistemu. Tu pridejo do svojega izraza tudi skrite živalske in oblastniške značilnosti človeške vrste. V več partijskih sistemih se negativne osebnosti, ki iščejo priliko v politiki za svoj uspeh običajno razdelijo v dve ali več strank in se že na volitvah med seboj okoljejo. Žal to ljudje radi gledajo, in se po principu gladiatorskih iger vsaj v podzavesti enačijo z zmagovalcem, ali pa jih vsaj častijo. Če z zmago na volitvah ali z revolucijo ostane samo ena stranka, se ti oblastniki prej ali slej prerinejo na vse pomembnejše položaje, do samega vrha. Spomnite koliko komisij in podobnega je imel Kardeljev samoupravi in delegatski sistem, da bi to prepreči, a ni mogel. Kdor ni uspel preko SZDL ali ZK, je zagotovo preko JLA. Po napakah nekdanje Udbe, ko so jo razbili celo po republikah, je najmočnejša centralizirana sila ostala JLA. Ljudje iz njene protiobveščevalne službe KOS zelo lahko uspeli v medijih, zlasti v tehniki a tudi v novinarstvu. Dobro se spomnim primera, kako je Tiskovni svet pri SZDL predlagal za dopisnika v Moskvi nekega novinarja, nato pa je šel drugi, ko sem vprašal zakaj, sem dobil odgovor, da je prav tega zahtevala JLA. Prav ta je po osamosvojitvi vse druge javno obtoževal, da so udbomafija. Oblastnik pa seveda ostane oblastnik tudi v novih političnih razmerah, in tudi v drugi politični opciji, saj njemu ali tem gre samo za oblast. Ker so za red in disciplini in zelo spoštujejo nadrejenega, so prav idealni kadri za skrajno desnico. V nekaterih strankah še vedno radi govorijo o lustraciji, a to je le pesek v oči, saj to še najbolj izpostavljajo nekdanji mali partijski povzpetniški oblastneži, sodelavci varnostno obveščevalnih služb, zlasti najbolj skrite vojaške, pa jim je prejšnji sistem družbene kontrole to preprečil pohod na oblast. Nekateri so ga rušili prav zaradi tega. Torej bi morali biti prvi lustrirani prav oni. Naši arhivi so zelo dobro prečiščeni, najpomembnejši pa so Beogradu, nekateri novejši tudi v Zagrebu. Tudi stalinizem pozna kolaborante: najbolj znan primer je med češko pomladjo, ko je skupina politikov iz vodstva češke komunistične partije »poklicala na pomoč« sovjetsko armado. Ta je že prej prišla »na pomoč« na Madžarsko in lahko bi prišla tudi leta 1949 tudi v Jugoslavijo. Kominform je gradil na temu sodelovanju domačih »pravovernikov«. Tudi v Jugoslaviji jih je takrat veliko čakalo na prihod Stalina, pa ne samo zaradi vere v njegovo pravo, ampak tudi zato,da bi ob tem lahko izkoristili svoje oblastniške želje, za katere bi seveda tudi prodali. Danes se o Golemu otoku govori samo z vidika kršenja človekovih pravic, ampak ob tem bi morali povedati, da je bilo to tudi politično

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 73


dejanje, ki je onemogočilo še večje kršenje človekovih pravic, pa mogoče še kaj več. V svobodnem tržaškem ozemlju, kjer so bili komunisti skorajda v večini, a Titova »čistka« Cone A, ki je bila pod angloameriško upravo ni mogla zajeti, so Stalinisti pod vodstvom Vittoria Vidalija celo prevladali in izvajali nad tako imenovanimi »titoisti« ali »babičanci« (po voditelju Branku Babiču) pravi teror, in to ob javni podpori italijanskih neonacistične desnice ter angloameriške uprave, tako da so številni trdili, da Vidali ni bil samo agent sovjetske KGB, ampak tudi ameriške organizacije CIA. Italijanska komunistična partija, ki je bila druga najmočnejša stranka, in bi brez posredovanja ZDA in VB lahko celo zmagala, se je namreč na zasedanju Informbiroja opredelila za Stalina, Tita in KPJ pa so oklicali za kolaboracioniste s kapitalizmom. Titovo pot v socializem so poimenovali »titoizem«, desnica pa je »slavocomunizem«, a se oboje ni prijelo. Titoizem je dobil jasni pečat upora proti Stalini oz. enotne fronte proti fašizmu in stalinizmu, ki ga je razvoj dogodkov in razkrivanje njegovih dejanj postavil na pravo stran. Če trdim, da je fašizem živ, moram tudi, da je živ tudi stalinizem, vendar spomnite se, da ta ni začel vojne, ni začel napadat in osvajat drugih, ampak da je le krepil svoj obrambni pas. Spomnite se, da je v času hladne vojne imela ruska armada samo eno manjšo letalonosilko, svojo moč pa je gradila predvsem tankih, reaktivnih lovcih in raketah, ki so orožja za obrambo, ne pa za napad. Armada ZDA temelji prav na letalonosilkah, bombnikih dolgega dosega in na postavljanju napadalnih oporišč po vsem svetu. Edini primer zunanjega oporišča Sovjetske zveze je bil poizkus postavitve raket na Kubi, a še od tega so po resnih grožnjah iz Washingtona odstopili, da bi preprečili vojno. A bi Kennedy umaknil svoje vojake in rakete iz Turčije, če bi jim Hruščev to postavil kot izključno zahtevo, ali bi raje sprejeli vojno? Preštejte tudi vojne napade in udare, ki jih je opravila ena ali druga država v času hladne vojne in po njej. Nekateri oblastniki se radi okoriščajo z nekaterimi postulati socializma, zlasti marksistične teorije prevzema oblasti, vendar Marx govori o delavcih in njihovi stranki, ne pa o posameznikih, ki jih podpira skriti kapital ali pa njihov pohlep. Tu so torej enaki Mussolini, Hitler, Stalin, Miloševič in tudi Tuđman – vsi so najprej javno slavili svoj socializem ali pa svoj narod, nato pa še najbolj samega sebe. Pa še na kakšnega takega ali podobnega tujega, jugoslovanskega ali slovenskega sprevrženca se še spomnimo. Tudi nekdanja Amerika (ZDA), je bila simbol svobode, demokracije in napredka, a se je najbrž prav v vojni in zmagi nad nacizmom nalezla tudi nekaj njegovih virusov. Te je seveda dobila še v veliko večji meri tudi takratna Stalinova Sovjetska zveza, ki pa jim je podlegla in se sesula. V ZDA se je dvojnost ali antagonizem med njeno tradicijo svobode in demokracije ter vodilnim svetovnim kapitalom še podvojil. Z izredno kompleksnim sistemom manipulacije množic in novim M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 74


nacionalizmom, katere simbol je ameriška zastava celo, ki slikajo celo na spodnjicah, so lahko v interesu svojega gospodarstva postali svetovni policaj. Ta policaj pa je še vedno tisti, ki je pomagal razvijati fašizem v Italiji in začetni nacizem v Nemčiji, kot obrambni mehanizem pred komunizmom ali vsemi novimi svobodomiselnimi idejami, ki to veliko željo človeštva vidijo tudi kot svobodo pred diktaturo ameriškega kapitala. V našem sosednjem prostoru v Italiji smo tega policaja spoznali kot Gladio.

Rimska volkulja je imela mlade Fašizem je preživel drugo svetovno vojno, če več, pomagal ji je, da se je preoblikovala n novo hladno vojno. Tisti, ki so ga razvili niso dosegli svojega cilja, da bi zajezili razvoj socialističnih idej in svobodnega odločanja o svoji poti. Še huje, z njim so kvečjemu trdili drugo zver, ki se je razvila, to je stalinizem, zato da je premagala pobesnelega psa, če si sposodim prispodobo iz uvoda. Ni pa ponorel samo en pes, ampak kar celo vaško krdelo in gospodar, ki ga je ustvaril je dobro vedel, da jih še rabi, zato je likvidiral le enega, najhujšega to je meškega ovčarja, ta druge pa samo pretepel, ali pa tudi ne. Govoriti, da so že takrat ob koncu vojne vedeli za grozote stalinizma je velika laž. Ne samo zahod, tudi ruska javnost je za to zvedela šele po njihovem kongresu KP, ko je novi komunistični sekretar Nikita Hruščov to tudi povedal. Najboljši dokaz za preživetje fašizma, ki so ga skrili pod odejo svobode in demokracije, je Italija, to je zibelka fašizma. Tu so po formalnem padcu fašizma leta 1943, ali odstavitvi Mussolinija, postavili za predsednika njegovega fašističnega maršala, pravega vojnega zločinca iz vojne v Abesiniji Pietra Badoglia. S pomočjo VB, ZDA in Vatikana so skoraj vsi pomembnejši fašistični funkcionarji prišli na ugledne položaje, celo zločinec Mario Roatta, ki so mu ponujali ministrstvo za obrambo. Enega največjih zločincev iz Trsta, Giuseppa Guelia, šefa posebnega policijskega inšpektorata, so začasa angloameriške uprave STO postavili za pomembnega šega mestne policije, kot policaje pa so zaposlili skoraj vse njegove inšpektorje in kolaboracioniste iz Guardie civice. V Trstu so začeli ponovno izvajati fašistične zakone, na radiu in v šolah so namestili pobegle domobrance in druge slovenske kolaboracioniste, pa celo vojne zločince. Ko je o tem pisal slovenski tržaški Primorski dnevnik, so mu angleške oblasti za sedemnajst dni prepovedale izhajati. Kakšna demokracija in svoboda! To se ni dogajalo samo v trstu, ampak povsod, kjer je je bil za to interes zahodnih velesil. New York Times je šele leta 2014 razkril dokumente, po katerih sta FBI in CIA zaposlila najmanj 1000 osumljenih nacističnih vojnih zločincev zaradi pričakovane vojne proti komunizmu, ki je ostala le hladna.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 75


Tako je bilo tudi z 1.200 italijanskimi vojnimi zločinci, ki so jih zahtevale Jugoslavija, Grčija, Albanija in nekatere afriške države, a so se mirno sprehajali po Italiji, nekateri tudi Španiji in Argentini, se družili novimi zavezniki proti komunizmu in pridobili pomembne položaje celo medalje za zasluge za narod in svete zakramente za boga in njegove služabnike. Za to seveda ni bil razlog strah pred Stalinizmom, saj o njegovih dejanjih se takrat še ni vedelo, tako ruski kot tudi svetovni javnosti jih je razkril njihov razkril jih je šele njegov naslednik Nikita Hruščov. Še več, v času tržaške krize so se italijanski komunisti in tudi ostali politiki postavili na Stalinovo stran ne pa na Titovo, ki se je približevala zahodnim vrednotam. Glavni razlog je bil še vedno enak kot po prvi svetovni vojni – strah pred lastnim proletariatom, ki je iskal izhod v italijanskem ali Gramscijevem razumevanju socializma. Kar niso mogli doseči z medijsko manipulacijo in politično propagando, so z terorizmom. V Italiji je začelo pokati na vseh koncih in krajih. Pojavile so se Črne in Rdeče brigade, za katere se je kasneje ugotovilo da so dobivale denar celo iz istih čezmorskih virov, na Jugu mafijski teror na Južnem Tirolskem pa še separatistični teroristi. Mejo z Jugoslavijo je obvladovalo po nekaterih ocenah kar 180 tisoč pripadnikov tajnih desničarskih paravojaških organizacij, ki so delovale v skladu z obrambnimi načrti Nata. O tem lahko več preberete v knjigi dveh beneških duhovnikov Marina Qualizze in Boža Zunelle Mračna leta Benečije. To se ni dogajalo samo v Italiji, še huje je bilo v Grčiji, kjer so zmago levice dobesedno zatrli v krvi. Tudi to se ni zgodilo zaradi volje Grkov, predvsem zaradi interesov ZDA in Anglije ali točneje velikega kapitala, prav tistega, ki je nekoč financiral Mussolinijevo in Hitlerjevo gospodarstvo. Pod okriljem hladne vojne, se je fašizem upal dvigovati glave tudi v poraženih državah. V Avstriji so se skrivali in se še v Svodnjaški stranki (FPÖ), veteranski organizaciji Heimatdienst, pa še marsikje. V sosednji Italiji so se stari in novi fašisti skril v parlamentarni stranki Socialno gibanje Italije (MSI), ki se prizadeva za obnovitev nekdanje velike, enotne in imperialistične Italije, pa tudi v Severni ligi, ki se bori za odcepitev razvite Padanijo od ostalega dela države, a sta obe našli veliko skupnega, najprej boj proti levici, barbarskim slovanskim sosedom, priseljencem ipd. Marsikaj podobnega najdemo v raznih drugih državah, celo tistih, ki so sodijo v tako imenovano protifašistično zmagovalno koalicijo. V to mutiranje in skrivanje najbolj prepoznavnih oblik, je fašizem v prvi vrsti prisilila zmaga zaveznikov oz. njegov vojaški poraz. Temu je sledil splošni maščevalni in pravni obračun (Nürnberški proces) z nekaterimi vojnimi zločinci, ne pa vsemi. Ker se je komunizem z zmago nad fašizmom samo še okrepil so zahodni zavezniki zlasti široko med prsti pogledali Italiji, Marshallov plan, pa še kakšen drugi pa je izdatno pomagal tudi Nemčiji. Stalin ni šel v M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 76


razčiščevanje vzrokov fašizma in njegovega zla, ampak je vse uredil s čistkami. Tudi pri nas je prišlo do povojnih pobojev, ki se jih je pometlo pod preprogo, misleč, da je z mrtvimi pokopana tudi njihova ideologija. Kasneje, po padcu berlinskega zidu, se je pokazalo, da se je ta samo zlila z bolečino in novo željo po maščevanju. Naši zgodovinarji in tudi politiki so sicer govorili in dokazovali, da je vsega kriv fašizem, vendar o zadnjemu delu druge svetovne vojne se odgovorilo javno ni odkrito, dvom pa je s pomočjo raznih političnih in medijskih manipulacij rasel ter marsikje tudi prerasel resnico. To pozabljanje geneze fašizma in prilagajanje zgodovine lastnim aktualnim ali dolgoročnim politični ciljem, kar se je uveljavilo tudi v nekaterih komunističnih diktaturah. Danes zasledimo še veliko preživelega fašizma, od ideologije do prakse in posameznih gradnikov fašizma: Še več: fašizem je zaradi interesov boja proti komunizmu marsikje v svetu otresel te oznake in kot neke vrste neofašistična diktatura ali nacionalizem prežive drugo svetovno vojno: Frankizem v Španiji, Salazarizem na Portugalskem, Peronizem v Argentini, Almirantejevo socialno gibanje v Italiji … pa tudi bog japonskega imperialističnega fašizma Hirohito je ostal na prestolu. Ideje fašizma, ki jim v Ameriki niso nikoli tako rekli, so tlele naprej in dobro jih je bilo čutiti tudi v besedah in dejanjih Franklina Delan Roosevelta, generala Douglasa MacArthurja pa še marsikoga kot npr.: Ronalda Reagana. Črnske cerkve požigajo še danes, beli policaji pa še vedno hitreje ustrelijo črnega mladoletnika kot pa belega. Hladna vojna je bila nadaljevanje druge svetovne vojne, ali točneje, nadaljevanje vojne proti komunizmu, ki ga je kapital začel že s fašizmom. Ob zmagi kapitala nad vzhodnim blokom, pa je ohranitev velike ruske države prekrižala račune tistim, ki so z rušenjem uspeli v malih državah, kot je bila Jugoslavija. V Rusiji so velik podjetja ostala, nekatera so se še okrepila, Rusi še vedno izdelujejo močnejše rakete kot pa Američani, še vedno so ostali vojaška in gospodarska velesila. Res da se pri njih sedaj proda veliko več kavbojk in popije Cocacole kot prej, vendar tudi trgovske verige in hoteli ter kar je najpomembnejše, banke so ostali njihove in njihov ostajajo tudi profiti. Kar pa je najhuje, sedaj ta država skupaj s Kitajsko, Indijo, Brazilijo in drugimi ustvarja nov obrambni gospodarski blok, ki celo v kapitalističnem svetu prinaša neko novo uravnoteženost in s tem svobodo.

FAŠIZEM JE ŽIV Sodobni svet je vedno bolj razrahljan. Organizacija združenih narodov je vse bolj podobna nekdanjemu Društvu narodov, ki ni bilo sposobno obvarovati M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 77


sveta pred drugo svetovno vojno. Zasedanja generalne skupščine spominjajo bolj na Hyde park predsednikov, kot pa zbor voditeljev sveta. Varnostni svet je kot da ga ni. Evropska skupnost še sama ne ve, kaj je: država, podjetje ali društvo birokratov. Celo Nato zgleda vedno bolj združba veteranov kot pa armad. Tudi mednarodnega delavskega gibanja ni več in to od marksističnih strank do sindikatov, vse je zrušeno ali vsaj razrahljano, razdeljeno in sesuto v dvomih. Levica je razbita, atomizirana, delavski razred je razslojen, pojavljajo se nove levičarske stranke ljudi z opranimi možgani, ki ves naboj izkoriščanih preusmerjajo v marginalne probleme. Katoliško cerkev pretresajo škandali, dvoličnost klera in vedno večji prepad med njim in verniki. Mohamedanska zgleda, da je v nekem napadu, a dejansko je notranji verski vojni mer raznimi ločinami, ki se borijo za prevlado ali pa naftno bogastvo. Edina, ki so vedno bolj trdna sta kapital in desnica. Gonilna sila kapitala je, tako kot je že Marx pisal koncentracija in centralizacija kapitala. Vedno več se ga kopiči na samo enih kupih in vedno manj je njegovih lastnikov. Nekdanjega antagonizma med Vzhodnim in Zahodnim blokom, ki je bilo tudi generator ravnotežja, ni več. Po triumfalni zmagi Zahoda z rušenjem komunističnega imperija, se je pokazalo, da je Vzhod preživel in se celo okrepil. Slovenija in njej podobne države so sesute, vendar velike, zlasti tiste sz nacionalnim ponosom. so se ohranile svojo neodvisnost. Ker so njihovi novi oligarhi prišli v ta kapitalistični svet, so začeli stari zahodni kapitalistični hegemoni izgubljati svojo moč prav na svojem področju, kapitalu. Zmaga z atomsko vojno ni možna, zato pa sprožajo gospodarske krize, lokalne vojne in razne oblike destabilizacije razmer. To, zlasti pa skrajni primeri, kot na primer rušilne protirevolucije na Bližnjem vzhodu in Ukrajini, celo financiranje in oboroževanje take skrajnosti, kot je Islamska država, zelo spominja na razmere pred drugo svetovno vojno. Ob globalni krizi pa tudi sicer razni politiki, novinarji, profesorji in doktorji znanosti razvijajo teorije o turbo kapitalizmu, neoliberalizmu, postsocializmu in postfašizmu, neofašizmu, se prerekajo kaj ne nacionalizem in ultra nacionalizmu pa še marsičem, v bistvu pa s tem le zamegljujejo fašizem. Se delajo pametne, se hočejo prikupiti nekaterim strankam, se mogoče bojijo celo besede fašizem ali pa fašističnih skrivačev? Naša otroška pesnica Svetlana Makarovič, ki pove kaj čuti in tudi kako, je v intervjuju za Mladino dejala tudi, da je: »Zmaga nad fašizmom je zmerom samo začasna. Vedno znova ga je treba pohoditi. Je kot mrčes, ki se razmnoži, medtem ko ne gledaš. Kot ščurki. Ko že misliš, da si jih zatrl, in pozabiš nanje, v temi spet prilezejo na plano.« Fašizem se danes ponovno postavlja na noge celo pod pretvezo boja za demokracijo. S tem je začel že v času hladne vojne, v strahu pred komunizmom, po padcu Sovjetske zveze pa v strahu pred terorizmom. Ljudje so namreč, če ne oni sami pa vsaj njihova parlamentarna desnica, skozi popuščali in odstopali od svojih pridobljenih pravic in svoboščin, tako da je od M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 78


tiste svobode in demokracije ali vladavine ljudstva, o kateri so sanjali starogrški filozofi, francoski revolucionarji in tudi pisci ameriške ustave ostalo le še malo. Take kontrole nad ljudmi, slehernim posameznikom, kot je sedaj, ni bilo še nikoli v zgodovini človeštva. Šibko ljudstvo namreč v strahu hitreje popušča močnim posameznikom ali skupinam kot bi to diktatura. Gre torej za absurd, v katerem samo ljudstvo išče trdo vladarsko roko. Ob manipulacijah, ki so jih razvili Goebblesovi nasledniki, je danes možno upravljat iz množicami neprimerno bolj kot pa v nekdanjih diktaturah. Če ne verjamete, se spomnite na 11. september in njegove posledice, rušenje avtokratičnih sistemov v arabskem svetu in Ukrajini ipd. Pri tem gre več kot za to kar so govorili nekdanji zagovorniki trde roke in discipline, da »nekaj tistega zdravega fašizma vendarle bolj koristi, kot pa škodi.« Razpad tako imenovanega komunističnega bloka je pokazal, da ta Komunizem za preprostega človeka ni bil tako slab sistem. Tega se seveda zlasti zavedajo tisti, ki so osebno preizkusili oba. Celo na hrvaškem po nekih anketah je v to prepričano kar 82 % starejših državljanov. Ker vsa družbena gibanja delujejo po sistemu nihala, to pa gospodarji kapitala dobro vedo, so kot protiutež povratnemu zamahu nihala sprožili krepitev nacionalizmov, šovinizmov, rasizmov in drugih temeljev ali genov fašizma. Ta je namreč že bil ustvarjen za zajezitev komunizma ali točneje, vsega naprednega in liberalnega, a se je izpridil in kot stekel pes ugriznil tudi svojega gospodarja. Zato pa so sedaj, ob novih razmerah, ko velike SZ ni več, lahko razvili neoliberalizem, ki ima vse gene izvornega fašizma. Jack London lepo opisuje, ko so v njegovi Ameriki razbili delavsko gibanje, tako da so manjšemu odstotku najbolj vplivnih delavcev dodali skrite dodatke k plačam in tako ustvarili delavsko oligarhijo, kot jih imenuje, ki je skrbela za pomirjanje množic. Z neoliberalizmov v Sloveniji in vzhodi Evropi ob rušenju prejšnjega sistema, so poleg delavske oligarhije uvedli še prestrašene množice. Kar niso mogli opraviti z mediji, so z eksemplarnim šikaniranjem tistih delavcev, ki se niso hoteli podrediti novim oblastniškim šefom. Poleg protikomunističnega naboja fašizma, ki je ves čas tlel v velikem kapitalu in njegovih kolaboracionisti, ki so se šli hladno vojno (pri nas po osamosvojitvi državljansko) je v Evropi ostalo veliko prikritega fašizma in nacizma, ki se je kazal na primer pri Italijanih in Avstrijcih v nadaljevanju podcenjevalnega odnosa in celo sovraštva do Slovencev, v nekaterih zmagovitih državah pa v neokolonializmu. Spomnimo se samo Francoskih v Vietnamu in Alžiriji. Celo deset let po drugi svetovni vojni, po tako imenovani zmagi nad fašizmom, so v še nedavno od nacistov okupiranem Bruslju imeli živalski vrt, v katerem so tam kot živali razkazovali ljudi iz tretjega sveta, celo nage ženske (saj tudi opice niso oblečene).

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 79


Drugi izum je bil evropski terorizem, ki se je zanimivo pojavil v najhujši obliki prav v dveh nekdanjih fašističnih velesilah Italiji in Nemčiji. Nekateri danes dokazujejo da so bile tako Črne kot Rdeče brigade v Italiji financirane iz Amerike. Podobno tudi Ira, čeprav na severnem irskem še vedno gre za nacionalistični konflikt ki ima korenine tudi v verskih razlikah. Močan konfliktni verski naboj, ki je imel veliko ostankov fašizma se je ohranjal tudi na Poljskem, v Ukrajini, Madžarski in bivši Jugoslaviji. To je cel »obmejni pas« med katoliško in pravoslavno vero, na Balkanu pa tudi muslimansko ali mohamedansko. Danes je to fašistično podcenjevanje drugih ras mutiralo v sovraštvo do priseljencev. To so v veliki meri pospeševali desničarski mediji z manipulativnim strahom pred muslimani, Sadamovimi bojnimi strupi, Iransko atomsko bombo, Islamsko državo, islamskih terorizmom itd. Ko to ni zadostovalo se je rušilo Mubaraka, Gadafija in vso stabilnost na severu Afrike, povzročilo socialno katastrofo in izseljevanje. Kakor koli obračam informacije, sem vse bolj prepričan, da je veliki migracijski pohod na Evropo plod ameriškega »izvoza demokracije«. Dejansko gre za nove metode imperializma velikega ameriškega in Judovskega kapitala, med temi tudi ponovno polnjenje fašističnega naboja v Evropi. Za razliko od prejšnjega tokrat niso več grešni kozel Judi, ampak muslimani in Rusi. Prvi cilj je seveda klasični fašistični popolnoma počistili s sindikati, levico in socialnimi državami, s preživelimi klasičnimi svoboščinami francoske revolucije in marksistično ideologijo, kar je v Evropi že sestavni del naše kulture, in genetsko slovansko enakopravnostjo (Gre torej tudi za boj med »American life« in »slovansko dušo«). Končni cilj pa je osvojiti veliko Evrazijo in spremeniti tamkajšnja ljudstva v zmanipulirano potrošniško družbo, ki se jo bo izkoriščalo tako kot Slovenijo ali pa Grčijo. Padec komunističnega vzhodnega bloka jim ni bil dovolj, ni jim bilo dovolj, da so tudi na vzhodu vpeljali kapitalizem in parlamentarno demokracijo, kapital je pohlepen, rabi bogastvo drugih in ljudi kot potrošnike. Rusija se je pobrala in jim ni hotela prepustiti ne nega ne drugega – ni pristala na to da bi se tudi pri njih zgodilo tako kot pri nas in vseh ostalih malih vzhodnih državah. Celo Madžarska se je dokaj dobro uprla, pri nji namreč ne gre samo za obujanje fašizma.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 80


Slika iz Bruseljskega »zooja« (Vir: http://www.theplaidzebra.com/)

Prepričan sem, da tudi velika begunska kriza, ki je zajela bližnji vzhod in Evropo ima za cilj krepitev nacionalizma in končno fašizma v Evropi. Če to povežemo z netenjem sovraštva do drugih kultur in ras in nato celo nestrpnosti do sosedov, kar priča tudi konflikti najbolj desno usmerjenih držav kot sta Madžarska in Hrvaška do sosedov, lahko v temu odkrijemo tudi krepitev fašizma. To je bil tudi eden izmed ciljev, teh ki so destabilizirali Bližnji Vzhod in Sever Afrike. To ugotavlja tudi Doktor fizike, psiholog in mojster za dvig mentalnih sposobnosti Yuri Yatsko ki je ta proces tako pojasnil: „Najprej je bil preko medijev in družbenih omrežij ustvarjen močan informacijski pritisk, ki je razlagal: tukaj je slabo, ni demokracije, človekovih pravic, ljudje so nezadovoljni. Ni važno, kakšna so bile dejanske razmere. Libija je denimo imela življenjski standard in socialne pravice, ki bi jim lahko konkuriralo zgolj nekaj najbolj razvitih držav v Evropi. Kljub temu je bilo v tamkajšnji družbi ustvarjeno določeno negativno mnenje. Za državo, kot je bila Libija, je bilo to premalo za začetek umetne revolucije. V ta namen je nastopila relativno majhna skupina posebej izurjenih ljudi. Ker je država velika, je bilo potrebno ustvariti nezadovoljstvo na lokalni ravni. Ko sta ustvarjeni informacijska podlaga in določena kritična masa ljudi, se namreč sproži zanimiv naraven proces, ki ga imenujemo avtosinhronizacija.“ Ali še več: v Evropi se z begunsko krizo krepi sovraštvo do tujcev in s tem tudi nacionalizem, rasizem in fašizem, po drugi M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 81


strani pa kapital dobiva poceni delovno silo, ki zagotovo ne bo zahtevala povišanja plač, kaj pa šele participacijo pri dobičku. V času begunske krize in po napadih v Parizu je Italija z vojsko okrepila svojo mejo s Slovenijo. Zakaj ni teh vojakov poslala na svoj jug, ki so druga največja odprta vrata Evrope, zakaj emigrantov na jugu ne popisuje, tako kot zahteva Schengenski dogovor? Ker njihovi novi »latifundijci« rabijo nove sužnje, ki skorajda zastonj delajo na velikih kmetijskih posestvih in ker njihovi industrialci rabijo skrajno poceni delavno silo, da so lahko domači delavci bolje plačani, da se sindikati in levica zadovoljni, da njihovi člani prehajajo v novi višji razred, desnica pa je zadovoljna, da se z utrjevanjem meje ohranja prastrah do Slovanov in iredentizem, ki je temelj fašizma. Klasični delavski razred je tako razbit na pliviligirani redno zaposleni in manjvredni brez pravni ali novosuženjski. S tem lahko kapital tudi popolnoma ukine prejšnji srednji razred intelektualcev, ki so zaposleni predvsem v državnih služba, in ga razbije na privilegirani redno zaposleni del in na prekerce ali prosilce za službo in nove prosjake. Zlatko Dizdarević, novinar, pisatelj in diplomat, ki se že 35 let ukvarja z Bližnjim vzhodom pa pravi, da je bistvo nemirov na Bližnjem vzhodu v popolnem preoblikovanju planeta zaradi interesov, ki jih zagovarja neofašistični imperializem, popoln teror korporacij in bank, ki za svoje interese rušijo mednarodno ureditev, utemeljeno z Listino Združenih narodov. Fašizem ni risanje svastike, je zelo kompleksen politični, družbeni, gospodarski in celo kulturni pojav, ki je zelo odvisen od časa in prostora v katerem se je pojavil in razvijal, pa tudi od ljudi, ki so ga vodili in teh, ki ga razvijajo še sedaj. Živel bo v človeštvu vse dokler bodo za to obstajali pogoji, ki niso samo politični in gospodarski, ampak tudi kulturni in civilizacijski. Njegov cilj pa je še vedno totalna oblast kapitala in boj proti vsem svoboščinam ljudi, ki so proti kapitalističnemu sistemu, le strategijo in metode delovanja prilagaja. Svastike in drugi fašistični simboli so danes v Evropi, ki naj bi zrasla iz antifašizma, prepovedani, vendar neofašizem in razne druge njegove pojavne oblike pa ne. V drznem komentarju bi lahki podal trditev, da je Evropska unija zrasla iz strahu pred komunizmom. Že rimski dogovor o združenju za premog in jeklo je nastalo iz tega namena – da bo lahko sama Zahodna Evropa proizvedla dovolj topov in tankov. Stare fašistične simbole odklanja celo skrajna fašistoidna politika, saj je tudi ta odvisna od volitev, in izpostavljanje z njimi bi jim samo škodilo. Še bolj bi jim protisemitizem, saj ta ima kapital. Fašizem se danes skriva v bančnem ali finančnem korporativnem kapitalu. Tega nadzirajo države ali točneje ti, ki nadzirajo države, saj so državni aparati in vse njihovo delovanje podrejeni samo njim. Osvajanje ne poteka več M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 82


s klasičnim orožjem, to je bolj za vzbujanje strahu in javno kaznovanje, ampak z bančnimi mehanizmi, krediti, obrestmi, izsiljevanjem. Še največje banke so tako ali drugače državne oz. so nosilci državnih politik. Evropska skupnost jo je združila v nemškem in francoskem finančnem kapitalu. Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti, da je največji sovražnik fašizma, svobode željno ljudstvo, ali konkretno politična levica. Tudi ta se je namreč preoblikovala, ne grozi samo na jugu Evrope, ampak tudi Severu, da ne govorimo o vzhodu, kjer so jo prve izkušnje po uvajanju »neoliberalizma« takorekoč prebudile od mrtvih. Kljub novim imenom in strankam še vedno ostaja komunizem kot tisti veliki baubau kapitalizma. Spomnimo se, da je tudi najbolj desne slovenske stranke in gibanja, ki se še vedno imajo za izganjalca komunizma, javno častijo medvojno kolaboracijo z nacizmom. Pred padcem berlinskega zidu se je Zahod bal vzhodnega bloka. Bali se ga niso samo od medijev prestrašeni ljudje ampak tudi lastniki kapitala in njihovi politiki, zato so se oboji trudili, da so držali vajeti podivjanih kapitalističnih jezdecev apokalipse čim bolj na vajetih. Prav ti politiki in njihovi mediji so s propagando proti komunizmu in vsem oblikam socializma dvigovali ta strah in s tem zategovali vajeti. Ko se je strah sesul so jih spustili in tako smo dobili nov plaz vojn, beguncev in predvsem tako imenovani neoliberalizem. V vzhodnih državah zlasti v Jugoslaviji, ki je imela najbolj nalezljivo obliko socializma, to je samoupravljanje in politiko neuvrščenosti, je bilo treba ponovno skregati narode, sprožiti pobijanje, vse porušiti, uničiti, razprodati, razvrednotiti od gospodarstva do sodstva. Nekateri vidijo samo spremembe v odnosu do polpretekle zgodovine, vendar nekoč smo imeli drugo najboljše zdravstvo v Evropi, danes je na dnu. Danes se poizkuša zamegliti pojme kot so levica in desnica, po vsem kar seje dogajalo tudi v delavskem gibanju to sploh ni težko. Spomnimo se da so se delavske stranke imele tudi italijanska fašistična in nemška nacistična. Danes se to ponavlja, saj bi se vsi radi polastili moči množic, ki so še vedno delavske ali pa vsaj revne, razočarane, jezne, celo danes najbolj desno profilirana Janševa stranka SDS se je najprej razglašala za socialdemokratsko. Ne spreglejmo novih kolaboracionistov s tujci, ki osvajajo naše narodno bogastvo, kdo noče s tem kolaboracionizmom na račun svojega naroda profitirati pri razprodaji nekdanjega družbenega premoženja, ki ga je ustvaril ves narod, ne pa posamezni lastniki kapitala. Z zmago Zahoda v hladni vojni zlasti pa pri nas z rušenjem prejšnjega sistema so uspeli ponovno demonizirati komunizem in vse samostojne poti iskanja boljšega socialističnega sistema izenačiti s stalinizmom, pri fašizmu pa zamegliti njegovo bistvo. Tako imenovana nova levica lahko v teh pogojih ohranja svobodno misel predvsem z obrobnimi temami, ki niso najbolj pomembne za ta čas, kot na politični boj za izenačevanje istospolnih M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 83


partnerstev. To dokazujem prav napad novih sodobnih škvadristov na Kučanov dom, pred katerim so zažgali tudi knjigo o njem, in to prav pred referendumom o izenačenju pavic istospolnih partnerjev z ostalimi. Zahodni meniji, zlasti pa filmska industrija, so se na široko pridružili političnim manipulacijam, ki hote ali pa ne prikazujejo fašizem samo kot nacizem ali še ožje, kot antisemitizem. Spomnimo se kdaj in zakaj je Hitler začel iztrebljati judovski narod in spoznali bomo, da je bilo to šele potem, ko je že počistil z nemško levico in je rabil nov svež kapital ter novo žrtveno jagnje za svoje podivjane pse in krvi lačne množice. Filmska industrija in mediji so sicer veliko govorili o vojnih grozotah, vendar vsa ameriška zabavna industrija se je omejila na bojna herojstva in holokavst. Judje so to sprejeli, ostali pa so tudi zaradi velikega kolaboracionizma v njihovih narodih molče prenašali, marsikje tudi zaradi lastne kolaboracije in interesov hladne vojne. Vendar v tisti pravi vojni je bilo mrtvih največ Slovanov in Kitajcev, samo iz Sovjetske zveze okrog 25 milijonov. Tudi Slovani smo bili na seznamu izbrisane rase, ki bi se spremenila v suženjsko podvrsto, tako kot so nas Italijani že imenovali Schiavi. Dokaz, da je fašizem živ je tudi pozabljanje na žrtve zgodnjega italijanskega fašizma, ki so ga trenirali ob osvajanju in kolonizaciji Afrike. Dokaz za to je, da se o tem molči, očitno se za Evropsko kulturo žrtve »manjvrednega« afriškega prebivalstva ne štejejo tako kot žrtve Judov ali Evropejcev. Do genocida v Srebrenici se tudi ni z istimi vatli štelo pobijanja Slovanov, zlasti Rusov. Torej nadljudje in podljudje še vedno obstajamo. V medijskem manipulacijskem pompu proti »lenim južnjakom« in še socialistom iz Grčije se je zelo jasno čutilo, da med te podljudi še vedno spadajo tudi Grki.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 84


Zajeti sovjetski vojaki v taborišču Mauthausen (Vir: Wikipedia)

Po padcu berlinskega zidu je zahodna propaganda, ki je prej delovala tako preko zahodnih medijev, kot tudi filmske in glasbene industrije, je v to propagandno dejavnost tuje »umetnosti« vključila tudi domače »ustvarjalce« vsej vrst. Pri tem se je zlasti izkazala slovenska nacionalna televizija. Slovenci smo lahko gledali cele serije nemški filmov, ki so bili narejeni za pranje možganov Vzhodnim Nemcem. Pa naj omenim samo še poseben izbor vsega ameriškega propagandnega gradiva, ki ga prej nismo videli, v katerem smo lahko spoznavali »pokvarjenost« Rusov pa tudi njihovih prijateljev Belorusov in Srbov. Njihovi obrazi so kazali zelo podobne izraze kot tisti z nacističnih plakatov o »podljudeh«. V državah nekdanjega vzhodnega bloka se je pralo vse kar je bilo povezano s komunizmom in ustvarjalo novo sovraštvo proti Rusom, saj te s padcem berlinskega zidu niso mogli podrediti svojim političnim ali točneje gospodarskim interesom. To pranje možganov bi lahko imenovali tudi lustracija razuma. V teh deželah je bilo dovoljeno vse, celo obujanje izvirnega fašizma, najboljši dokaz za to so madžarska stranka Jobbik in ukrajinska Svoboda. Pravzaprav vse dogajanje v Ukrajini, pa tudi odnos do beguncev v času begunske krize, saj so le te najbolj odklanjale prav nove članice Evropske skupnosti, ki so doživele lustracijo. Pa ne zaradi ostankov komunistične diktature, kar trdijo medijski komentatorji, ampak načrtnega rušenja odej socializma, bratstva in enotnosti, politike neuvrščenosti, miroljubne koeksistence in sožitja ter sistematičnega obujanja nacionalizmov in fašizma M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 85


kot najbolj učinkovito orožje proti komunizmu, kar je bilo preizkušeno že pred drugo svetovno vojno v Italiji, Španiji in Nemčiji. Nekateri trdijo, da je druga svetovna vojna dokončno obračunala s fašizmom. Mogoče samo z antisemitizmom, ne pa samo z njegovim bistvom, to je protisocializmom. Francov fašistični režim se je še iz prevojnih časov obdržal skoraj do padca berlinskega zida, podobno tudi Salazarjev v sosednji Portugalski. Še več, podobna zgodba kot v Španiji se je ponovila tudi leta 1973 v Čilu, ko je vojska pod vodstvom generala Avgusta Pinocheta v krvi zatrla ustavno in demokratično izvoljeno socialistično vlado Salvadorja Allendeja in uvedel pravi fašistični režim. Do današnjih dni je fašizem mutiral v številne nove oblike, pa naj jih imenujemo neofašistične, postfašistične, protofašistične, kriptofašistične ali prafašistične,ki jih lahko zasledimo pri nekaterih političnih ali drugih organizacijah ali posameznih politikih so fašistične. Enako so se in se še spreminjajo njegove kolaboracionistične oblike, ki v vsakem času in ob vsaki priložnosti najdejo svoje koristi od sodelovanja s tistimi, ki hočejo vojaško, politično gospodarsko ali samo kulturno osvojiti neko deželo ali si podrediti narod. Nekdanji kolaboracionisti fašizma ali kolonialnih interesov sosednjih držav pa so pa so se izkazali zlasti pri splošnem rušenju vsega kar je bilo prej doseženega, narejenega, pri kraji, razprodaji in denacionalizaciji … Marsikdo trdi, da sedaj pa fašizma ni več, da je to že propadla ideologija preteklosti, ki so ji vojna zmaga, povojne maščevalne in sodne čistke, antifašizem in nove svetovne razmere popolnoma uničile, ali celo da je govoriti o fašizmu že smešno. Beseda fašizem je danes za marsikoga dobila tudi splošni slabšalni pomen, postala je kletvica, žaljivka ali javna oznaka za skrajnega desničarja, oblastnika, pokvarjenca, obsedenca ipd. Fašizem je tudi izraz za pokvarjene odnose med ljudmi, prodajanje svojega dostojanstva za drobne koristi, ovajanje nadrejenim ipd. Tudi za surove odnose nadrejenih do podrejenih, do sindikalistov … Tako imenovano tranzicijo so preživeli ideologi fašizma in nekdanje kolaboracije izkoristili za oživljanje fašizma. Ta se ni pokazala samo v nekaterih državah bivše Jugoslavije ampak še bolj v Ukrajini, na Poljskem, Madžarskem pa še kje. Fašizem je še vedno najbolj učinkovit nasprotnik vseh svobodomiselnih gibanj, manjšin, ki se borijo za enakopravnost in narodov za priznanje, zlasti pa komunizma. Ob vsem hudem, ki se dogaja danes po vzoru tega, kar se je dogajalo pred in med drugo svetovno vojno, pa zlasti judovskemu narodu, se moramo vprašati zakaj se danes podobno dogaja Palestincem. Zakaj so izraelski vojaki v napadih na gazo leta 2014 pobili po poročilih UN kar 459 otrok in 238 žensk, zakaj prav tiste noseče, ali pa otroke, ki so se igrali z žogo, v neki hiši družine M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 86


Abu Jamaa kar 18 otrok in 5 žensk? A ni ta odnos Izraela do Palestincev fašističen? Za današnje fašistoidne pojave najbolj pogosto slišimo besedo neofašizem. Pod tem pojmom se združujejo vse oblike oživljanja nekdanjega fašizma prilagojenega sedanjemu času. Kot take se pogovorno ali političnih krogih in v medijih pogosto imenuje tudi nekatere politične stranke, gibanja in skupine, ki poveličujejo ali branijo fašistična dejanja, širijo njihove ideje in originalne ali prenovljene simbole, celo širijo antisemitizem, rasizem in pozivajo v boj proti komunizmu ter humanizmu. Nekateri analitiki fašizma in sodobnih družbenih gibanj govorijo tudi o postfašizmu. Ta pojem zasledimo zlasti pri ohranjanju kulture fašizma, ki se najbolj zrcali v odnosu do drugih ras, narodov in manjšin. V času slovenske vstaje (2012-2013), ki se je iz protestov proti mariborskemu županu Kanglerjev razširila v splošni vseslovenski protest proti Janševi vladi, se je tudi na plakatih pojavil in nato uveljavil nov izraz janšizem. Nekateri vsemu temu kar se dogaja v Sloveniji v povezavi s kapitalom, predvsem razprodajo, krajo in izkoriščanjem delavcev, pravijo neoliberalizem, a bi morali reči neofašizem, vendar se očitno bojijo uporabiti ta termin. Prvič: tu sploh ne gre za eno prvih ekonomističnih pravil liberalizma: »Pusti da gre samo kakor hoče in zagotovo bo šlo dobro!«, ampak »Pustite nas da rušimo, uničujemo, tako bomo ceneje kupili to kar ste vi prej naredili.« Drugič: francoski liberalizem je zrasel na vrednotah svobode, enakopravnosti in bratstva, njegov vrhunec pa je bila socialistična Pariška komuna. Ta ni propadla sama po sebi, ampak jo je v krvi zatrl domači kapital in to s pomočjo najbolj osovražene tuje armade. Mlada francoska buržoazija je bila za liberalizem, vendar samo dokler ta ni škodil njenim interesom. Njeno dejanje je bilo prava kontrarevolucija, podobna kot seje razvila ob razpadu Jugoslavije ko se je naša desnica, ki se je predstavljala za liberalce povezala s tujimi kontrtarevolucionarji in zrušila vse kar se je le dalo. Ne gre za neoliberalizem, ampak za novo, sedanjemu času in razmeram prilagojeno obliko razvoja kapitalizma, ki pa nadaljuje politiko fašizma. Naša uradna slovenska politika se tudi tokrat gre kolaboracionizem. Ta naš tako imenovani neoliberalizem ima veliko več genov fašizma kot pa liberalizma: gre za frontalni napad na vse ideje socializma, rušenje vseh prejšnjih moralnih vrednot, izvajanje ideološkega pritiska na množice, manipulacije Geobblesovega tipa, sovraštvo do drugih narodov, »južnjakov«, preganjanje in pritiski na novinarje, v ozadju pa kopičenje kapitala s pomočjo politike in države kar je osnovni cilj fašizma. In kar je za Slovenijo zelo značilno, pri vsem tem, zlasti pa pri razprodaji našega nekdanjega družbenega premoženja tujcem, pa ponovno igrajo najpomembnejšo vlogo iste kolaborantske sile, ki so se nekoč imenovale domobranci, kar njihovi voditelji jasno potrjujejo na M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 87


domobranskih praznovanjih. Bela garda in domobranci pa sodijo med fašiste in klerofašiste. Končni cilj je bil isti kot v času fašizma, zrušiti je bilo treba vse ideje socializma, da pa bi to dosegli, je bilo treba najprej porušiti njihove ekonomske temelje, to pa je bilo razmeroma zelo uspešno samoupravno gospodarstvo, tovarne in razna podjetja, ki so nekaj pomenila celo v Evropi in svetu. Drugo dejanje pa je bilo, vse to naprtiti prejšnjemu sistemu in komunistom. Pri tem so se uporabili celo moralno najbolj zavrženo dejanje, javno prekopavanje mrtvih, pa čeprav so ali vedeli, da bodo s tem narod samo razdelili. Mogoče je bil to tudi njihov cilj, saj so emocije ob kupih kosti hujše od spominov na vojna herojstva. Zato se je o tem govorilo samo pri nas, ne pa tudi v Italiji, Franciji, Nemčiji itd. kjer je bilo v povojnih maščevalnih obračunih pobitih tudi v razmerju več ljudi, kot pri nas. Ker pa smo se sami začeli med sabo pobijati, so na s za barbare ponosno proglasili tudi naši sosedje, zlasti Italijani, in nam podtaknili še svoje kosti, ki so jih imeli skrite pod svojo preprogo. Veliko preživelega fašizma in njegovega revanšizma smo lahko zasledili v času razpadanja Jugoslavije. Spomnimo se odnosa hrvaških nacionalistov ali točneje četnikov do srbske manjšine v nekdanji Vojni krajini, ali pa vzvišeno Miloševičevo politiko do vseh ostalih narodov nekdanje Jugoslavije. Oboje in zraven še muslimanski fanatizem se je najbolj očitno pokazalo v pobojih, klanju in posilstvih v Bosni in Hercegovini. Tudi nekateri dogodki na Kosovu so kazali na obujanje nekdanjega velikoalbanskega fašizma ali balizma. Ob vsem tem pa ne smemo zanemariti novi ameriški imperializem. Vedno več je tudi dokazov, da so načrtovalci rušenja Jugoslavije gradili prav na nacionalizmu in sprostitvi prikritega fašizma. V Sloveniji so preživeti slovenski fašizem najhuje čutili pripadniki drugih jugoslovanskih narodov, spomnimo se na deset tisoče izbrisanih, nekateri prejšnji politiki, direktorji in svobodomiselni intelektualci. Še največ pa nam pove izjava enega izmed vodilnih osamosvojiteljev Ivana Omana, ki je na proslavi v počastitev prvih vaških straž, to je kolaboracinističnih enot in predhodnic domobranstva, dejal: "Ta prireditev je pač spomin na drugo slovensko vojsko, torej, imeli smo dve slovenski vojski. Tista prosovjetska je triumfirala leta 45, druga, ki si je prizadevala za demokratično Slovenijo, je izgubila vojno tisti hip, ko je kralj podpisal sporazum in je bila leta 45 pobita. Zmagala pa je 45 let po smrti na cvetno nedeljo leta 90 z volitvami, ko smo dobili demokratično Slovenijo …" To dokazuje tudi vsa politika hujskaštva, izkrivljanja zgodovine in delitve naroda, najbolj očiten primer pa je postavljanje spomenikov padlim domobrancem in slavljenje kolaboracionizma. Na odkritju spomenika v Grahovem, ki je tako kot večina domobranskih slovesnosti potekalo ob svetih mašah in vseh verskih ceremonijah, so bili častni gostje predsednik SDS Janez M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 88


Janša, predsednica NSi Ljudmila Novak, predsednik Zbora za republiko Lovro Šturm, evropski poslanec Lojze Peterle, vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko, predsednik sveta SDS France Cukjati in župan občine Cerknica Marko Rupar. Kot slavnostni govornik je nastopil Anton Drobnič, nekdanji predsednik društva Nova Slovenska zaveza. Kolaboracionizem s fašizmom ali nacizmom je pustil še veliko več genov kot pa on sam. Danes jim je jasno, da svoje propagande ne morejo več graditi na antisemitizmu, vendar jo lahko zelo uspešno in z veliko podporo Zahodnega sveta s sovraštvom do Rusov ali pa Kitajcev, saj to so bili ali so še komunisti, in antikristi tako kot so Judje … ali muslimani.

Demonstracije na Titovem trgu v Kopru leta 2013. (Foto: M. Ivančič)

Spomin na fašizem kot obliko krepitve enotnosti naroda, pa »za vsak slučaj« zelo skrbno gojijo pri naših sosedih Italijanih. Najbolj očiten primer tega je njihov praznik v spomin na fojbe in eksodus iz Istre in Dalmacije. Kaj vse počnejo, da bi skrili resnico, da je vse to bilo le posledica vojne in M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 89


njihovega terorja, pravega genocida nad Slovenci, Hrvati in Črnogorci. Fojbe so si izmislili njihovi fašistični veljaki in jih tudi začeli uporabljati. Pred eksodusom Italijanov pa je bil že med obema vojnama neprimerno večji eksodus Slovencev in Hrvatov iz okupiranega ozemlja, ki ga je dobila Italija s tajnim Londonskim sporazumom za izdajo svojih starih zaveznikov. Njihov zakon je vso krivdo zvalil na nas, prav tako izjave njihovega predsednika, komunista, in politikov desnice ter levice. V največji absurd, so prav pri Bazovici, kjer so sami začeli streljati slovenske domoljube, postavili spomenik in mavzolej infojbiranim italijanskim domoljubom. V tisti opuščeni premogovnik, ki so ga prekrili z marmorjem in lažnimi napisi, da je v tej jami 500 kubičnim metrov trupel italijanskih domoljubov, je njihova kolaboracionistična Guardia Civica (mestna straža) po mučenju vrgla najmanj 5 antifašistov in partizanov, naši ljudje pa so v to jamo po bombardiranju ob osvobajanju Trsta vrgli še nekaj razpadajočih trupel od granat pobitih nemških vojakov in kadavrov vprežnih konj. Od Italijanov je bilo v jamo vrženo samo eno truplo in to vojnega zločinca Fabianija, pomočnika šefa Bande Collotti, ki ga je naglo vojaško sodišče obsodilo na smrt, a ga ljudje, ki jih je zapiral in mučil, niso hoteli pokopati in so ga raje vrgli v to jamo. Italijani se niso »očistili« ne po prvi in niti po drugi vojni. Zakaj po prvi, ker je bil poraz na soški fronti prava sramota ali negacija potomcev slavnega rimskega imperija in ker so njihovi generali hoteli oprati ta poraz z zločinom nad svojimi vojaki. Njihovi fašisti so to slavili kot domoljubno dejanje, Mussolini pa je morilca lastnega naroda generala Cadorno povišal v maršala. Njihova končna vojaška zmaga je bila tudi moralni poraz, saj so v takratnem svetu velikih deklariranih vrednot poštenja izdali svoje nekdanje zaveznike. To so bile tiste njihove prve rakave celice.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 90


Italijanski nacionalni spomenik Foiba di Basovizza. (Foto: M. I.) Italijani niso imeli svojega Nurenbergškega procesa, so pa imeli svoje povojne čistke ali poboje. Samo v deželi Emiglia Romagna naj bi izginilo 20 do 22 tisoč bivših fašistov in njihovih sodelavcev, približno toliko tudi v Milanu oz. tamkajšnji deželi Lombardiji, vendar o tem se ne govori. Še več, marca 1998 so se predstavniki njihove desnice in levice prav v Trstu dogovorili, da vse povojne poboje pometejo pod preprogo in za enotnost naroda sprejmejo propagandni zakon o dnevu spomina na eksodus in fojbe. Tako sedaj vsako leto pred Bazoviškim spomenikom lažem o fojbah, pa tudi po vsej državi tako po raznih občinskih proslavah, po menijih in celo šolah širijo laži in sovraštvo do vzhodnih barbarov, kakor nas je imenoval celo sam predsednik Italije Napolitano, star italijanski komunist še iz časov Stalina. A ni to latentno vzdrževanje fašizma, ohranjanje virusa v ugodnih pogojih, da lahko mutira in počasi pronica v množice. Ko čas ni več primeren za to da bi množice na ulicah kričale Mussolinijevo ime, pa kričijo ime norega ameriškega pesnika Ezre Paunda, ki je oboževal vojno in Dučeja. Italijani (in tudi drugi) so skozi svojo fašistično prakso ugotovili. da se fašistična prisila tudi danes izplača, če za sedanji čas le ni prehudo očitna. Še bolj se obnesejo njegove metode delovanja z ustrahovanjem, lažmi, vztrajanjem M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 91


pri njih, vplivom na javno mnenje, kar se da zelo dobro in enostavno izvajati preko medijev javnega obveščanja itd. Oni so s spreminjanjem strukture prebivalstva tu ob slovenski meji veliko bolj uspeli, kot pa mi z našo kulturo sožitja. Še doma je nismo sposobni uresničiti. Hladna vojna je uradno končana, Slovenci smo ali naj bi bili enakopravni člani EU, vendar ali je ob vseh teh lažeh kdo od Angležev, od njihove vojske in državnih institucij, povedal, kaj so njihovi inženirci jeseni leta 1945 našli ob čiščenju opuščenega bazoviškega premogovnika, zakaj ne pokažejo zapisnike in dokumente njihovih polkovnikov ter tako zanikajo italijanske laži o tako imenovani Foibi di Basovizza. Njim očitno to ustreza, kot tudi nekaterim v Sloveniji. Upajmo, da bo čas vendarle opravil svoje. Tudi Jugoslaviji so hoteli vso sramoto povojnih pobojev skupaj z ideologijami naših fašizmov skriti in nanjo pozabiti, zato so se zgodili razkoli narodov in tudi Srebrenica. Podobno se je dogodilo na Poljskem in v Ukrajini, Rdeča armada je napolnila jame, a iz naroda niso očistili nakopičene moralne prtljage fašizma in njihovih zločinov, kvečjemu so po starem svetopisemskem zakonu izbili zob za zob in odsekali glavo za glavo. O tem je treba svobodno govoriti, razčistiti kaj je bilo prej in kaj potem, kaj je bil vzrok in kaj posledica. Zato je treba vse zločince postaviti pred sodišče in s tem omogočiti tudi javno pranje umazanega perila, čimprej, preden se usmradi in preden se pozabi, kaj je bilo predvčerajšnjim in kaj včeraj. Ob tem pa bi se vsaj tisti, ki se imajo za pamet, razum in avantgardo naroda ali predstavnike boga, spoštljivo obnašati do zgodovine, resnice in moralnih vrednot, ne samo sedanjega časa ampak tudi takratnega. Pogosto slišimo, da je povojna Nemčija, razdeljena na dežele in dva vojaška bloka, z vsem kar se je znanega in manj znanega dogajalo, vendarle doživela katarzo in se očistila vseh ostankov nacizma. Dogajanje dvajset let po padcu berlinskega zida tega ne dokazuje. Angela Merkel ponovno osvaja vzhodno Evropo, seveda ne več z orožjem, ampak kapitalom. Pokupila je že velik del Balkana, z podrejanjem Grčije, pa ji ne gre preveč dobro. Njen prodor proti Rusiji preko Ukrajine je naletel kar na sodoben partizanski odpor ukrajinskih Rusov, Ruski predsednik Putin pa je je postal močnejši in popularnejši od Stalina. Mogoče boste rekli, da pretiravam, upam da bo to potrdil tudi čas, vendar sedaj tudi naša televizija zelo sramežljivo, a kaj ko ji ob vsem deklariranju o svobodi, ne preostane nič drugega, kot da tudi ona pokaže, kako se v Nemčiji zbirajo v črno oblečeni demonstranti z novimi fašističnimi znaki in tudi, kar je najbolj zastrašujoče, kako ti požigajo zbirne centre in domove za azilante. Še enkrat se spomnimo na požige slovenskih kulturnih in delavskih domov, nato na požig Reighstaga, Merklova to sicer verbalno obsoja, tak kot so tudi takrat pred sto leti, vendar nihče proti temu ne ukrepa.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 92


Oleh Tyahnybok, predsednik desničarske ukrajinske stranke Svoboda pozdravlja svoje bojevnike na protestih v Kijevu leta 2014. (Vir: http://willyloman.wordpress.com/)

Največji absurd pa je, da tisti, ki kričijo o pravičnosti, človečanskih pravicah in še marsičem podobnem, ob tem pa mirno dovoljujejo ali celo spodbujajo obujanje fašizma. Tudi tisti sramotni zažig živih ljudi v Odesi se je zgodil zaradi tega. Pa še to: teh novih požigov pa sedaj ne podtikajo več svojim nasprotnikom, ampak se s tem celo hvalijo. Zakaj, sem že odgovoril. S hladno vojno, interesi za prevlado, nov svetovni red ipd. so preživele tudi nekatere strategije in taktike fašizma. Pri tem gre samo za postopke, načine načrtovanja in vodenja velikih vojaških operacij, ampak splošno za postopke in načine ravnanja za dosego kakega ciljev nove delitve sveta in prevlado. Spomnimo se vojne v Koreji, Vietnamu, Jugoslaviji ali pa teh na Bližnjem in Srednjem Vzhodu in v Afriki.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 93


Ukrajinski kolaboracionist Stepan Bandera, visoki oficir SS in eden od najhujših zločincev, kar kaže druga slika njegovih žrtev na Poljskem, je po padcu Berlinskega zidu postal eden največjih nacionalnih herojev s številnimi spomeniki in simbol protestov leta 2014. (Vir: http://commons.wikimedia.org/ in http://www.rferl.org/)

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 94


Evropska skupnost, za katero se trdi, da je zrasla na protifašizmu, prav mirno gleda ali pa celo spodbuja rehabilitacijo in celo poveličevanje enega največjih nacističnih vojnih zločincev Stepana Bandere. Tega nacističnega zločinca ukrajinskega rodu, ki je poljske otroke z žico okrog vratu vezal na debla dreves, so oklicali za največjega narodnega junaka. Krepitev fašizma v Ukrajini ne skrbi nobenega na Zahodu. Ljudje z nacističnimi rdeče-črnimi zastavami in tetoviranimi svastikami, niso na demonstracijah v Kijevu motili niti visokih gostov iz EU in ZDA, ki so jih polna usta demokracije. Ustanovili so tudi prave vojaške enote z najnovejšo oborožitvijo, ki je očitno prišla iz zahoda, tanki bataljona Azov pa niso porisani ne samo z njihovim trizobom, ampak tudi z nacističnimi svastikami. Še bolj fašistični in militantni je politična organizacija Desni sektor, ki ima več do zob oboroženih bataljonov podprtih z artilerijo in najnovejšimi oklepniki. Če je verjeti fotografijam in številnim poročilom iz Ukrajine, se ti ne borijo samo proti ruski manjšini, ampak tudi proti vsem protifašistično usmerjenim Ukrajincem. Očitno Zahod še vedno tolerira fašizem nad Slovani. Treba je vedeti, da je Ukrajina tudi versko razdeljena na katoličane in pravoslavne. O tem tisočletnem antagonizmu, vseh nekdanjih vojnah in pobojih pa se v medijih sploh ne govori, čeprav so bistvenega pomena, tako kot so tudi v Bosni oz. celi nekdanji Jugoslaviji, Bližnjem Vzhodu, Cipru, Severni Irski ipd. Fašizem se je in se še vedno okorišča tudi z vero, in to ne samo v Španiji, ampak zlasti tam, kjer je katoliška cerkev kolaborirala z okupatorjem kot npr.: na Hrvaškem, v osrednji Sloveniji, na Poljskem, Ukrajini, v Albaniji in še kje.

Kako prepoznati fašizem? Učinkovite strategije in metode delovanja fašizma je prevzela marsikatera oblastniška organizacija, politična stranka ali skupina, ki se bori za oblasta, njegova osnovna ideologija pa je, kot sem že dejal, po večini mutirala in se stopila ali skrila v nekaterih drugih izmih. Cilji so jim nadvlada, prevlada, oblast, čim večja, tja do kakršne koli oblasti nad celim svetom, zato so jim v največjo napoto vsi svobodoljubni ljudje, najhujši sovražnik pa komunizem, ki zavrača individualno lastnino kapitala in vsega kar posameznikom ali elitam omogoča oblast. Njihove metode boja se začnejo z lažmi, splošnim kritizerstvom, nasilnimi demonstracijami, pretepi, anarhijo in kaosom. Nato nastopijo tisti, ki propagirajo šovinizem, nacionalizem, fanatizem in seveda antikomunizem, za njimi pa ti ki obljubljajo red in prosperiteto. Ti gradniki fašizma se lahko skrivajo celo v boju za demokracijo, komunizem ali pa pravega boga. Uporablja se jih glede na razmere in cilje, poudarja najprej samo enega in šele nato druge ter počasi ponovno združuje v sedanjemu času, prostoru in razmeram prilagojeni obliki. M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 95


Danes se za antisemite in rasiste vseh vrst sami oklicujejo le še skrajno predrzni fašisti, vsi pravi se lepo skrivajo in gojijo svoje klice na negativnem odnosu do vse svobodomiselne levice, priseljencev in nato naprej do drugače spolno usmerjenih, drugače mislečih … Neonacistični obritoglavci, z nacističnimi oznakami, so samo orodje potuhnjenega in prilagojenega fašizma, stalno opozorilo in po potrebi udarni provokatorji. Na slovenski pomladi smo jih med mirnimi protestniki lahko hitro opazili. Med najbolj opaznimi neonacističnimi skupinami ali organizacijami je danes Blood & Honour (Kri in čast), za katero se je še dolgo razlagalo, da gre za vrsto glasbe in to tam daleč od nas.

Naslovnica ene izmed številnih skladb, ki jih lahko poslušate na YouTube (Vir: isti)

Blood & Honour je mednarodna neonacistična politična mreža, ki jo druži specifična glasba in poveličevanje nacizma. Kot glasbena muha je začela delovati v Veliki Britaniji s koncerti imenovanimi Rock proti komunizmu. Rock je namreč bil nekoč glasba študentskih protestov in upora proti ameriški agresivni politiki, zlasti Vietnamski vojni. Najbolj znani mirovniški glasbeni zvezdniki so bili John Lennon in Yoko ono, Bob Dylan, Pink Floyd in številni drugi, pa tudi tipične komercialno usmerjene skupine, kot npr.: The Beatles, Roling stones in The Doors. Nekateri so jim celo očitali komunistično usmerjenost. Tudi nekoč zloglasni punk rock je izšel kot protest mladih iz obubožanih delavskih naselij. V novih časi, ko so v šolah pozabili na poučevanje o fašizmu, kapital pa se ni nehal bati komunizma, pa je bilo treba M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 96


počistiti spomin na protestniški rock dolgolascev in ustvariti novo obritoglavo in tetovirano neofašistično kulturo. Tudi glasba ne lako odlično orodje, zlasti za širjenje idej. Tako se je ta ideja skukpaj z glasbo razširila po vsem svetu in ustvarila se je prava mreža nacionalnih glasbeno bojevniških organizacij, ki imajo pod svojim napisom Blood & honour poudarjeno tudi ime svoje države. Poleg njihovih znakov najdemo še številne druge stare in nove, ki se jih vidi celo na nogometnih tekmah. V teh primerih gre pogosto samo mladinske subkulture, ki na osnovi zunanjih znakov netijo sovraštvo do drugih. Te so sicer nevarne, vendar niso ideološko vezane na kapital ali njegovo politiko. Nevarnejše so te druge.

Vojna v Taborišče Manjača (BIH) 1992, dokazno gradiv Mednarodnega sodišča za vojne zločine v bivši Jugoslaviji (Vir Wikipedia)

Novinar Erik Valenčič je o ponovnem prebujanju fašizma posnel dokumentaren film, ki je nekaj strahu pred tem zanesel tudi med televizijske gledalce, a kot izgleda ga ni med za to pristojne državne institucije in politke. Poleg organizacije Blood & Honour Slovenija, Headhunterse, Slovenske radikale in Avtonomne nacionaliste, med desničarske skrajneže pa Valenčič uvršča še skupini Tukaj je Slovenija in Hervardi. To je neke vrste novačenje in urjenje prostovoljcev, novih bojevnikov, ki bi se radi izkazali v najbolj negativni obliki čoveške kulture.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 97


Seveda ekstremizen ni samo politični, kjer prevladuje desničarski, fašistični, v to lahko štejemo tudi verske fanatike vseh veroizpovedi, zlasti pa tistih, ki se danes gredo terorizem, in pa tudi tiste, ki še vedno obožujejo Stalinov tip komunizma. Slednjih nikako ne moremo šteti med levico, ampak so le še ena mutacija fašizma. Nekateri raziskovali novinarji iz Italije so tako že dokazali, da so tudi za Rdečimi brigadami stali ameriški strici ali točneje njihovi dolarji. Vse te skrajneže, ali vsaj večino tistih, ki bi radi pokazali svojo moč, organiziranost, krutost in še marsikaj pa lahko pritegne vsaka ideologija, ki jim ponudi možnost, da se izkažejo. Fašizem se skriva tudi v terorizmu, ki ga je v sodobnem svetu vedno več. Terorja ne povzročajo samo tisiti, ki si želijo priti na oblast, ampak tudi tisti, ki so že na oblasti. To so ugotovili že italijaski fašisti, ki so oboževali civilizacijo starega rinskega imperija, v kateri je bilo normalno pobijati sužnje za užitek in šprort ali pa požgati Rim. Svoj boj za oblast in tudi kasneje za njeno utrjevanje so se zelo pogosto posluževali prav terorističnih dejanj, kot npr.: požiganje delavskih domov, tiskarn, hranilnic, slovenskih kulturnih domov, celih vasi … Hitler je nato ukazal zažgati parlament, razbijati Judovske trgovine in banke … celo zažigati ljudi. Teror je najboljša oblika zastrahovanja, preusmerjanja pozornosti, obtožuje druge in na ta račun izvaja nov teror. Ne pustimo se presenetiti. Danes se pravi fašizem skriva tudi za farso protikomunizma, verskimi in ideološkimi fanatizmi ampak tudi za demokracijo, in celo lažnim domoljubjem. Nevarni so zlasti tisti politiki, ki so obsedeni z državo, narodom, vojsko in nacionalno varnostjo ali strahom pred notranjimi ali tujimi sovražniki. Zelo radi ustvarjajo nove sovražnike in celo sovražne narode, tako smo zaradi političnih interesov ali točneje glasov na volitvah, postali zaradi nedorečenosti meje celo sovražniki s sosednjimi Hrvati, pa čeprav vsa zgodovina dokazuje, da smo bili vedno v nekem kulturnem, gospodarskem in političnem sožitju, v vojnah pa vedno zavezniki. Tudi med Slovenci je veliko ksenofobije, ki je pravo gojišče fašizma. Ta se ni pokazala samo v času osamosvojitve, ampak tudi leta 2015 ob veliki begunski krizi. Takrat je na pojave fašizma opozorilo tudi Društvo novinarjev Slovenije, ki je v dopisu članom jasno povedalo da: »V javnosti smo zaznali fašistoidne, ksenofobne in militantne izjave, naperjene proti beguncem. Pozivanje k nasilju, razširjanje nestrpnosti in stereotipov, ksenofobne izjave in populizmi so nehumane in neprimerne, celo kaznive oblike izražanja, ki ne sodijo v civiliziran javni diskurz.« Sovražni govor na spletu v času največje begunske krize, ki je prizadela tudi našo državo razkrila spletna ZLOvenia, je prava sramota za naš narod, najprej za posameznike, nato pa za družbo ali državo, ki tovrstni sovražni govor dovoljuje. A vas to ne spominja na čas vzpona fašizma v Italiji, Nemčiji, NDH in tudi pri nas. Demokracija in svoboda javne besede anonimnežev v teh M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 98


primerih niso pravica, ampak orožje. Sedanji mutaciji tega fašizma bi lahko rekli tudi ksenofašizem. Ta pri nas ni ravno nov, iz časov begunske krize, ampak je že od osamosvajanja, saj je takrat vladajoča desnica poleg rušenja vsega iz časov socializma rušila tudi tako imenovano »bratstvo in enotnost« narodov in na desettisoče priseljeni ljudi z juga Jugoslavije, ki smo jih tudi sami vabili sem kot delovno silo, izbrisali iz seznama državljanov in celo stalno stanujočih v Sloveniji. Do izbruha sovraštva manjka zelo malo, to nam pričajo celo dogodki na nogometnih tekmah, kjer se v te namene zelo rado izkorišča celo športne navijače. Dovolj, da se vmes postavi nekaj političnih in nestrpnosti se naleze vsa množica, ki je izpred televizijskih zaslonov prišla na stadion .

Nogometni ali politični navijači Maribora na derbiju z Ljubljano, (Vir: www.demokraticni-socializem.si/)

Poleg netenja sovraštva in nestrpnosti do prišlekov je pa obnavljanje fašizma zelo primerna tudi metoda potvarjanja zgodovine, zlasti že potrjenih zelo bolečih zgodovinskih »resnic«, rušenjem moralnih vrednot, s procesi rehabilitacije nekdanjih fašistov in njihovih kolaborantov. Nato začnejo napadati pravni sistem, nato tretji steber oblasti, to je samostojnost sodstva. Pravno državo se najbolje ruši s stalnim organiziranim napadanjem, manipuliranjem z ljudmi preko medijev, z »demokracijo« ulice, množičnimi protesti in incidenti. Tako so počeli fašisti nekoč in tudi danes, dovolj očiten je že primer obnašanja skrajnih Janševih pristašev pred sodiščem ob zadevi Patria. M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 99


Temu sledi hitro spreminjanje zakonodaje in pripravljanje pravnih »lukenj« za izvajanje svoje politike temu sledi oblastvena zakonodaja, ki smo jo spoznali pred drugo svetovno vojno zlasti v Italiji in Nemčiji, pa tudi Jugoslaviji, kot na primer t.i. »obznana«, pa tudi v marsikateri drugi državi po vojni, npr.: V Čilu za časa diktature Pinocheta ali pa v sosednji madžarski v času Orbnove demokracije. Obnavljanje fašizma lahko opazimo tudi skozi čistke novinarjev, zlasti na RTV, ki je zelo lahek plen agresivne politike. Po osamosvojitvi so po uredništvih »čistili« (premeščali na nižja mesta, onemogočali, šikanirali, grozili …) predvsem nekdanje člane Zveze komunistov. Ob naslednji priliki, to je ob prevedbi plačnega sistema po Virantu, so se spravili na vse starejše, ki so bili okuženi s prejšnjim sistemom, pa čeprav niso bili nikoli komunisti. To je bilo opravljeno tudi v opomin mlajšim. V tretjem obdobju že na vse svobodomiselne in uporne, ki so si upali razkrivati fašistoidna dejanja desnice. Nekateri novinarji, predvsem tisti, ki podpirajo ukrepe vodstva, pa tudi ritolizniki in populisti vsakokrat napredujejo ali vsaj nekaj profitirajo. A ni to novi fašizem?

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 100


Blog novinarja časopisa Demokracija Sebastjana Erlaha, že sam pove za kakšno vrsto demokracije se prizadeva njihov časopis (Vir: Facebook)

Njihovi glavni nasprotniki so tako kot vedno v zgodovini svobodomiselni in napredni ljudje, voditelji izkoriščanih množic in nosilci napredka. Tudi če se danes ne govori več o komunistih in delavskih voditeljih, so le-ti, kakorkoli jih imenujemo njihovi prvi nasprotniki. Spomnimo se tudi nacističnega združevanja judovstva in komunizma, oboji so bili »podljudje«. V tem primeru moramo jude razumeti ne samo kot lastnike kapitala, ampak predvsem kot vodilne znanstvenike in filozofe ki so kazali svetu nove možnosti razvoja in celo upora izkoriščevalcem in vsem ki zavirajo razvoj. Mojzes, Kristus, Marx, Freud in Einstein so bili Judje, ki so odpirali puščavo in morje vsemu človeštvu. Fašistične sile tako kot vse, ki hočejo prevladati svetu se zelo rade medsebojno povezujejo, sklepajo vojaške pakte in finančne dogovore. Za uvajanje ali utrjevanje fašizma znotraj svoje države se »notranje sile« zelo pogosto poslužujejo »zunanjih«, kar je zelo razumljivo, saj odločujoči vrh kapitala, glavni gospodar in tudi njegove »strokovne službe« so v drugih velikih državah in varnih oazah. V ozadju gre tudi za boj za prevlado med njimi samimi, nova razmerja sil, delitve, kontrolo širših regij in seveda proti razvoju dejanskih svoboščin, da se lahko narodi razvijajo po svoji naravni in njim lastni poti. Oni trdijo, da je pravilna le njihova »pot v demokracijo«. To se ne dogaja samo v Ukrajini, tudi v nekdanji Jugoslaviji se je. Jugoslavija je propadla, se sesula, zaradi zunanjih in notranjih dejavnikov. Kot vodilna država neuvrščene politike je bila v napoto tako zahodnemu kot vzhodnemu bloku. Slednji je sicer propadel, vendar nekaj stalinizma je še ostalo v zraku. Kot komunistična je bila prav osovražena od zahodnega kapitalizma in verskih fanatikov, zlasti zaradi alternativne samoupravne poti v socializem. Vsi ti so podpirali celo teroristične skupine fašistične politične emigracije. Od znotraj so jo razkrajali nacionalizmi vseh narodov, zlasti pa novi fašizem ustaštva, četništva, balizma in domobranstva. Vse skupaj je bilo prepredeno s skrajno ideološko manipulacijo, ki so jo izvajale zlasti CIA, ki je celo podkupovala tako politike kot novinarje, sosednje države, ki so že imele ozemeljske interese ali pa vsak kapitalne, begunska diaspora, ki se je hotela maščevati za izgubljene državljanske vojne , verske oblasti in verski fanatiki, politični disidenti itd. Najšibkejši člen Jugoslavije ni bilo Kosovo, ampak Bosna in Hercegovina. Trije veliki so se že na Jalti dogovorili, da šla meja med Vzhodom in Zahodom čez Sarajevo. Tito je to sicer preprečil, vendar le za čas, dokler je bil živ. Vojna v Bosni in Hercegovini je bila tako groba, neglede na to kdo in zakaj jo je pomagal sprožiti, ker je v njej še vedno šlo za obračun med različnimi mutiranimi ostanki domačih fašizmov iz druge svetovne vojne. M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 101


Revolucije željno vodstvo nekdanje Jugoslavije jih je s skritimi čistkami po vojni samo pometlo pod preprogo, vendar doma, v posameznih vaseh, med izseljenci, pa se je o tem govorilo in naprej kopičilo sovraštvo. Narod mora sam razčistiti s svojimi dejanji, tako kot so svojo katarzo doživeli Nemci po drugi svetovni vojni. V vojni v Bosni in Hercegovini, kot tudi v ostali Jugoslaviji, pa ni šlo samo zato, ampak tudi za interes popolnega rušenja ali brisanja vsega kar je uspelo prej socialistični Jugoslaviji. Ena izmed teh stvari je bilo tudi trajno obdobje sožitja narodov in ver. Seveda je razpad Jugoslavije zelo kompleksen, vojna v Bosni in Hercegovini pa še bolj. Tu velja spomniti če na spomin na Turke in njihova grozodejstva (Čelekulo), ki nas z grozotami in verskim fanatizmom lahko spominjajo na muslimanski »klerofašizem« in seveda na Miloševičev nacionalizem, ki je poleg tega imel še veliko fašističnih elementov, kot kult osebnosti, imperializem (Veliko Srbijo), dogmatizem, ali celo stalinizem. Ob vsem tem dogajanju ob razpadanju Jugoslavije pa bi morali še posebej analizirati vlogo tistih, ki sedaj poskušajo uveljaviti v svetu svoj novi red, to je predvsem velikega kapitala in njegovih policajev iz Amerike. Podporniki fašizma, kot obrambnega mehanizma pred socialističnimi idejami, prav tako zamegljujejo pravo vsebino fašizma in nacizma. Na izvorni fašizem pozabljajo in pri vseh grozotah prikazujejo nacizem kot željo Hitlerja in njegovih pajdašev po genocidu Judov, pri tem pa najraje pozabljajo da so bila prva taborišča narejena za nemške komuniste in socialiste Weimarske republike, da so najprej začeli iztrebljati svoje telesno ali umsko prizadete otroke in druge podobne bolnike, da so prav tako iztrebljali Rome in Slovane (Tržaška Rižarna je bila namenjena Slovencem in Hrvatom). Pa še to: Slobodan Miloševič se je imel za komunista, a kot je zelo očitno je bil skrajni nacionalist, šovinist, z odnosom, ki ga je kazal do šiptarjev pa se je pokazal kot rasist. Organiziral je tudi paravojaške skupine in svoji politični stranki podrejal gospodarstvo. Bil je pravi fašist, popolnoma enak svojim četnikom ali še bolj lotičevcem. Jugoslovanski primer nam zelo jasno razkrije, da tudi današnji fašisti se še vedno poslužujejo nacionalizmov in rasizmov za netenje sovraštva do drugih »manjvrednih« narodov. Ne gre več samo za sovraštvo do Judov, Romov in Slovanov, Srbov ali Bošnjakov, ampak tudi priseljencev iz drugih, manj razvitih krajev, zlasti do ljudi drugačne barve kože, kulture in vere. Sodobni nacionalizmi, nestrpnosti in fanatizmi so odlična kulisa za zatiranje svobodomiselnega razvoja človeštva. To velja tako za muslimanski fanatizem, kot tudi za katoliški ali pa za novi rasizem belcev. To se čuti tudi v politiki ZDA zlasti po dogodkih imenovanih »11. september« , ki žal preveč spominjajo na nacistični požig Reichstaga, le da tokrat ne gre za obtožbo komunistov, ampak muslimanov. (tudi ti so bogati kot Judje – imajo nafto). M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 102


Govori se sicer o boju proti terorizmu in Alkaidi, ne pa muslimanom, vendar dejansko so omejili razne svoboščine in okrepili državno militantnost, v muslimanskem svetu pa so s tem samo okrepili fundamentalizem, oboji so pa povečali naftne profite . Ustvarjajo se torej pogoji za napade, vojskovanja in osvajanja, istočasno pa za nadzor nad lastnim svobodomiselnim in nezadovoljnim prebivalstvom. Posledica tega je, da je vedno večja koncentracija in centralizacija kapitala pri najbogatejših in vedno več revežev. Očitno je. da kapital za uresničevanje svojih interesov ne rabi več srednjega razreda, ali pa vsaj tako velikega kot je bil v času hladne vojne, ampak bolj njihove prihranke in prigarano premoženje. Fašizem ni antisemitizem, tudi ne samo antikomunizem, je razvit ideološki sitem, katerega cilj je ohraniti oblast in kapital v ozkih krogih priviligiranih ljudi, zato ga še danes podpirajo ali na razne oblike vključujejo v svoje ideologije in delovanje razne stranke in skupine oblasti. Da ne bi omenjali samo muslimanov in Bližnjega Vzhoda, poglejmo primer Ukrajine, ki jo tokrat »osvaja« Evropska skupnost, ZDA pa so zaveznik osvajalcev. Fašizem se je marsikje skril tudi v domoljubje, ki prerašča v nacionalizem in verovanja, ki jih spreminjajo v fanatizem. V teh primerih se lahko domoljubje ali vero izkoristi za politične oz. gospodarske interese obračunavanja s sosedi, sosede se prikazuje kot manjvredne narode in se tako opravičuje celo vojne zločine. Nekateri fenomen širjenja Albancev na jugu Balkana pripisujejo muslimanskemu verskemu fanatizmu, vendar pri tem zanemarjajo tudi korenine fašizma. Ideja Velike Albanije, je tako kot tudi Velike Hrvaške ali Srbije prevzeta od italijanskega iredentizma in fašizma. Strategijo velikih in številnih družin s katerimi bodo osvajali prostor, je bila tudi strategija albanskega kolaboracionističnega fašizma. Fašizem se je razvil kot ena izmed razvojnih oblik kapitalizma, ki ga je kot obrambni mehanizem prevzel tudi kler rimokatoliške cerkve, kot deviantna seveda ali rakava tvorba. Kakršne koli nove oblike fašizma so prav tako v prvi meri produkt kapitalizma. To je njegova oblika boja za oblast, zato se ponovno pojavlja tudi v vzhodnih evropskih državah, v katerih ni bilo kapitalistične tradicije in prav tako v arabskem svetu, kjer to »vsebino« širi preko skrajnega sionizma. Kapitalizem še vedno rabi fašizem, vse dokler bo v ljudeh tlela želja po svobodi enakopravnosti in pravičnosti. Zlasti na spletu pogosto zasledimo tekste o ameriško Judovski zaroti pri podrejanju ali osvajanju sveta. Res so največji finančni kapitalisti prav teh dveh narodnosti, vendar pri tem ne gre za fašizem, ampak kapitalizem, veliki kapital, ki nima nacionalne barve, se pa za doseganje svojih ciljev poslužuje močnih držav, v tem primeru svojih. Gre preprosto za naravo požrešnosti velikega kapitala, ki je za svojo diktaturo celemu svetu sposoben uporabljati tudi fašizem. Tudi nemški ali italijanski kapital je še vedno tako pohlepen po M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 103


našemu bogastvo kot je bil včasih. Ne pustimo se zavajati fašistoidnemu razmišljanju, ki je nekoč podobno zavajal s teorijami o »Judovsko komunistični zaroti« ali pa »slavocomunismu«. Fašizem je tudi imperializem, ali točneje imperializem je eden od ciljev fašizma. Ta trditev danes ni politično oportuna, saj velja v svetu za največjo imperialistično državo prav tista, ki se je nekoč borila proti fašizmu, to je ZDA, pa tudi VB ga ima v svojih genih. Evropska skupnost kot taka to ne more postati, razen če ne pride do zlitja v eno državo in do evropskega nacionalizma, kar pa v prihodnosti ne smemo nikoli izključiti. Pri spremljanju in analiziranju fašističnih pojavov je treba biti pozoren še pri pojavih omalovaževanja človekovih pravic, ki se nato spremeni v napad na pravne norme ali kar pravno državo. Neofašisti zelo radi s prstom kažejo na domnevne sovražnike in krivce za vse, kar je narobe. Pri tem ni nujno, da si za to ponovno izberejo Jude ali pripadnike katerega drugega naroda, pomembno je ali bodo to vabo množice prijele. Tako npr. tudi evropska Madžarska še vedno izkorišča staro sovraštvo do Romov in ga spreminja v neki novi nacionalistični ali celo nacistični naboj, Italija priseljence itd. Za fašizem je zelo značilen poudarek na kultu osebnosti. Njihovi voditelji so nezmotljivi, ljudski tribuni s karizmo. Radi se obkroža z vernimi in zvestimi »vojaki«, narcisoidne in psihopatske lastnosti, radi so v središču pozornosti. Oblast in kapital si prilaščajo z zavajanjem demokratične večine, za doseganje ciljev jim ni žal žrtev. Nagnjeni so k militantni organiziranosti, prisvajajo ali postavljajo si svoje pretepaške skupine, milice ali celo vojsko, podrejajo si medije in sodstvo. Gradijo na nacionalizmu, sovraštvu do sosedov ali tujcev, drugih ras, spreminjajo in prilagajajo zgodovino, širijo sovraštvo do vsega svobodomiselnega in miroljubnega, demokracijo pa vidijo samo kot sredstvo za osvojitev oblasti (potem, ko zmagajo na volitvah, ni več pomembna). K fašizmu usmerjeni voditelji so populisti, lahko tudi javni borci proti krivicam, ki pa zahtevajo red, disciplino in moč, da bi to »pravico« uveljavili. Tudi novo ustavo in republiko. Preprosti ljudje brez dejanske politične moči, ki trpijo zaradi krivic, ki se dogajajo okrog njih, a si ne morejo pomagati, si želijo trde roke, človeka, ki bo namesti njih presekal gordijski vozel in kaznoval zlikovce. Več krivic kot se ljudem godi, bolj si želijo maščevanja in prej bodo podprli krutega diktatorja, saj v njem vidijo zveličarja. Izredno napenjajo politično propagando, ki deli ljudi (Kdor ni z nami, je proti nam!), še vedno gradijo na laži, ponavljanju laži in raznih novih načinov potvarjanja resnic, in obvladovanje množic, razvijajo svoja glasila in napadajo nasprotna. Za lažjo manipulacijo množic spreminjajo zgodovino, postavljajo svoje heroje, med nasprotniki pa sovrage.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 104


Fašistoidni oblastniki se obkrožajo z strokovno nesposobnimi, vendar oblasti željnimi ljudmi, ki so prej ali slej poplačani za svojo lojalnost stranki ali šefu. Njihovo osvajanje oblasti temelji na delitvi političnega in vojnega plena. Za pohod na oblast se poslužujejo strahu, glede na razmere tudi anarhizma in terorizma, pri političnem prepričevanju pa ponavljanja laži in izpostavljanja le delnih resnic, populizma in demagogije. Kdor ne soglaša z vodjem je izdajalec. Poudarjajo red, disciplino, protikomunizem. Za hitre zmage in uspehe napadajo šibke socialne in narodnostne manjšine, uporabljajo sovražni govor in diskreditacije nasprotnikov, napadajo priseljence, širi strah pred njimi ipd. Norveški fanatični morilec Anders Behring Breivik, ki je pobil 77 mladih simpatizerjev politične levice je le sodobni ekstremni fašistični eksces, ki samo zamegljuje preživete prave fašistične ideologije. On ni voditelj in tudi ideolog, je pa lahko inspiracija za nove škvadristične norce. Tako je mladi član SDS-ove paravojaške skupine Klemen Traven, ki se je tudi v uniformi slikal z predsednikom stranke Janezom Janšo, objavil pod napovedjo, da se bo komemoracije v spomin na Pohorski bataljon udeležilo 5000 ljudi, da bi tudi tam rabili Breivika. Kakšen odnos imamo do fašizma pa še največ pove dejstvo, da se je postroja te paravojaške enote, v kateri so taki kot Klemen Traven, udeležil celo predsednik države Borut Pahor.

Idoli novih škvadristov. Vir: https://www.facebook.com/novi.list.3ir

Novi fašisti radi prilagajajo zgodovino svojim interesom, poveličujejo nekatere dogodke in imena, ki so povezana s slavo in močjo. Častijo heroizem, gojijo mačizem in vzvišenost nad šibkimi. Prav tako radi spreminjajo zgodovino in pri tem zlasti opravičujejo ali zmanjšujejo grozote fašizma, nacizma in njihovih kolaborantov, vso krivdo pa valijo na njihove žrtve. Pri fašizmu, katerega glavni nasprotnik je komunizem srečamo vedno veliko prepletenost civilne oblasti s cerkveno, ko gre tudi kler »v boj« za prave vernike.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 105


Vlade, ki so pod vplivom fašizma ali delujejo v njegovo korist krepijo korporativno moč kapitala in na vse načine razbija delavsko ali splošno solidarnost in povezanost. Ljudje, ki imajo oblast v šibkih državah, ki nimajo veliko svojega kapitala, pa se zelo radi prodajajo kot kolaboracionisti velikih. V svetu je zelo velika toleranca do fašizma, še zlasti če je ta še vedno v svoji izvorni obrambi »zahodnega« kapitala in njegovi želji po obvladovanju sveta. To nam še najbolj pokaže glasovanje v skupščini OZN o ruskem predlogu o protinacistični resoluciji. Zanjo je glasovalo 115 od 193 članov te svetovne organizacije. Proti so bile le ZDA, Kanada in Ukrajina, ostale, predvsem EU, vključno s Slovenijo so se vzdržale. Sama razprava je pokazala veliko nepoznavanje fašizma, celo pri predlagateljici, ki se je omejila le na nacizem, Slovenija pa je kljub izredno tragični izkušnji s fašizmom, tudi tokrat dokazala, da je mala politična rit, taka kot je bila v času pred drugo svetovno vojno. Fašisti ne marajo intelektualcev, razen redkih znanstvenikov, ki jih lahko vprežejo v svojo vojno ali propagandno mašinerijo. Prav tako s prezirom gledajo na večino umetnikov. Danes najbolj izrazita zunanja oblika fašizma pa se kaže v skriti podpori kriminalu, korupciji in raznim oblikam predrznega kršenja zakonskih in moralnih norm družbe s ciljem pridobivanja oblasti. Razne pretepaške bande, sodobni ulični gengi in celo organizirane tolpe agresivnih navijačev so idealna pola za njihove kadre. Vodje teh tolp so postanejo lahko odlični vodje gospodarskih kriminalnih združb, njihovi člani pa verni izvajalci. Še najbolj se razkrivajo pred volitvami, ko s svojo stopnjujejo svojo agresivnost, lahko tudi do te mere, da poskušajo ljudi ustrahovati ali ponarejati rezultate volitev.

Slovenska narodnozabavna V slovenskem narodu lahko še vedno najdemo žive in mutirane ostanke fašizma, so pa ti bolj ostanki tujih ideologij, kot pa naših. Mi smo sicer mlad narod, ki nima razvite narodne zavesti, pa ne samo zaradi tega ker je mlad, ampak ker ga skozi vso njegovo zgodovino od tiste, ki jo opeva Prešeren v Krstu pri Savici, do danes, njegova kolaborantska desnica stalno razbija, razdvaja, da bi se udinjala tujim gospodarjem in tako postala njegov birič, kapó … V času boja gibanja za Zedinjeno Sloveniji, med NOB in tudi ob osamosvajanju Slovenije smo sicer razvili veliko domoljubja ne pa nacionalizma, ki bi lahko tako kot pri naših sosedih prerasel v fašizem, smo pa tega »uvozili« kot kolaboracionizem. Fašizem se pri nas kaže v nekem novem M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 106


kolaboracionizmu z zmagovalci hladne vojne, s tistimi, ki so nas nekoč hoteli zbrisati z zemljevida narodov in si v celoti prilastiti vse, kar smo imeli. Slovenska fašistična miselnost se je ohranila tudi z novim kolaboracionizmom. Ker sedaj na srečo ni vojne, ni okupatorja, tudi to sodelovanje ni krvavo, a je vendarle prisotno, če ne z agresorjem pa agresivnejšim, močnejšim, bogatejšim, z gospodarjem. Spomnite se na zakone, ki jih je sprejela Demosova vlada o denacioanalizaciji, na izbrisane, na rušenje vsega kar je bilo narejenega v socializmu in celo vrednot, morale. Nato se spomnite na rušenje uspešnih podjetij in razprodajo vsega, na krajo … in kaj bi še našteval. Danes je lahko vsem jasno, da Demosu, ali vsaj silam, ki so ga vodile, ni šlo za osamosvojitev, ampak za rušenje prejšnjega sistema in prilaščanje vsega bogastva razmeroma razvite in bogate Jugoslavije. Družbena lastnina, samoupravni sistem, politika neuvrščenosti, enotnost ljudi različnih veroizpovedi itd, marsikomu, in zelo lasno komu, ni bila všeč. Ta je bila še bolj nevarna kot sovjetska oblika diktature partije. Znani slovenski levo usmerjeni akademik, pisatelj, politik in filozof Matjaž Kmecl je dejal, »da smo prehitro zamenjali ves družbeni sistem. Ta neoliberalistični, kapitalistični sistem je za majhne narode poguben. Tega nismo dobro premislili.« Resnica je še hujša: Desnica je referendum o osamosvojitvi, stoletne želje naroda po samostojni državi, zelo grdo izkoristila za kontrarevolucijo. Saj nam takrat s totalno propagando in skrajnim hitenjem sploh niso pustili misliti, še izraziti svojega mnenja ne – vprašanja, ali ste za zamenjavo političnega sistema, ni bilo. Če bi bili, bi tudi odgovori bili drugačni, zagotovo pa ne tako enotni kot pri prvem in povem bi res morali ohraniti socialno državo in poleg uvajanja kapitalističnega sistema vzporedno ohraniti dotedanjo družbeno lastnino vsaj v velikih in uspešnih podjetjih, vendar predlogi domačih ekonomistov tem rušilcem sistema niso bili všeč. Spomnite se, kako se je začelo rušiti prejšnjo državo, kako so že pred razpadom Jugoslavije hodili na »izobraževanje« v tujino, celo visoki generali kot npr.: Tuđman in Kadijević, pa Miloševič in njegova žena Mira, pa še nekaj deset takih bi lahko našteli, ki so ob rušenju ali razpadu Jugoslavije igrali pomembno vlogo … Nek znani slovenski politik je po povratku iz Vatikan celo izgledal prav tako kot Kristus s cerkvenih fresk. Takrat še nobenega ni brigalo, kam in komu so tuje firme nakazovale svoje dolgove našim tovarnam, npr.: Mehanotehnike, Lipe, Elana itd. Neki moj profesor, ki je pozneje postal moj direktor in se šel čistko komunistov, je doktoriral v Ameriki, ker doma ni mogel, in to na temo o samoupravljanju v Gorenju Velenje. Zanimivo pa je, da je to opravljal z ljudmi, za katere sem dobro vedel, da so bili nekoč vključeni v vojaško protiobveščevalno službo. »Rušit, rušit, rušit vse kar je povezano s socializmom!« je govoril še bolj znan politik tega časa Jože Pučnik, potem, ko se je vrnil iz Nemčije. Zakaj? A M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 107


se ni od svojih prijateljev Angležev naučil, da zmaga tista kultura, ki sama sebe ne ruši, ampak samo popravlja, dopolnjuje, razvija … Sodobni kolaboracionizem se je razvil ob oblikovanju narodov, nacionalizmov. Slovani smo narode oblikovali razmeroma kasno, saj še vedno najdemo pripadnost prostoru, kot npr Istri, Reziji, Prekmurju … Med vojno so se nekateri prodajali zaradi preživetja ali privilegijev in raznih koristi, danes pa predvsem zaradi slednjega. Med kolaboracijo bi danes lahko šteli tudi uničevanje slovenskega gospodarstva in razprodajo domačega kapitala tujemu in vračanje premoženja bivšim kolaborantom. Ti novi kolaboracionisti zelo radi branijo nekdanje okupatorje, danes so celo proti temu, da bi od Nemčije vendarle zahtevali vojno odškodnino ali pa prijavili nasledstvo republike Slovenije pri Avstrijski državni pogodbi. Molčijo tudi pri italijanskem potvarjanju zgodovine itd. Pravo tekmovanje kolaboracionistov se je pokazalo že ob slovenski osamosvojitvi, ti so kar tekmovali v katero stranko se bodo vključili. Nekateri bivši sekretarčki so si dali okrog ¸vratu zlat križec, sveto pismo na polico in poslali otroke k verouku, drugi so se organizirali v svečenike liberalizma. Prav tekmovali so, kdo bo več podaril tujcem in ob tem sam napolnil svoje žepe (račune v tujini). Tudi to je eden izmed ostankov fašizma, našega slovenskega, domobranskega, saj v Italiji, Nemčiji in na Japonskem so skrbeli za krepitev lastne države, njenih korporacij. Svoje fašistično kolaboracionistično usmeritev so pokazali tudi ob sklepanju t.i. španskega kompromisa in oglejskih dogovorov z Italijo. Pri tem sta najpomembnejšo vlogo igrala predsednik vlade Lojze Peterle in zunanji minister Rupel. Najprej smo bili priče rušenja vsega slovenskega gospodarstva v Italiji, razprodaja oddajnikov in pretvornikov koprskega radia in televizije, uničenja Tržaške kreditne banke, ki je pred tem služila za transakcije denarja iz ZDA tudi nekaterim iz slovenske desnice, nato pa tiho soglasje za njeno rušenje. Temu je sledila prodaja koprske banke in to najbolj desno usmerjeni italijanski banki. Sklenili so tudi dogovor o odškodnini za italijanske žrtve komunističnega terorja, pri tem pa so najbrž namerno pozabili da so te bile posledica tisočkrat večjih slovenskih žrtev italijanskega fašizma in njihove nenapovedane vojne. Nasedli so italijanski manipulaciji z eksodusom in lažmi o fojbah. Celo na najmanj 30.000 beneških Slovencev, ki so v času hladne vojne morali zaradi fašistoidne politike Italije zapusti svoj dom, se niso spomnili. Obenem so se hvalili, da so z Italijani dosegli vstop Luke Koper na tržaški 7. pomol. Kakšna naivnost! Ali pokvarjenost? Podržavljanje nekdanjega družbenega premoženja in denacionalizacija je bila posebna oblika vzpostavljanja novega korporativnega gospodarstva. Nekateri so temu rekli tudi tovarišijski kapitalizem. Dejansko se je ustvarila manjša skupina ljudi, ki so s pomočjo prijateljev tujini obvladali tako M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 108


gospodarstvo kot tudi politiko. Ta slovenski fašizem se najbolje pokaže pri novih capójih, malih oblastnikih, ki v službi pravih skritih šefov korporativnega kapitala izvajajo različne pritiske na svoje podrejene ali sodelavce, ter tako omogočajo delovanje neoliberalističnega ali točneje novega neofašističnega sistema. Svoj boj za oblast gradijo na manipulacijah množic in spreobračanju zgodovine. Pri tem se okoriščajo celo z mrtvimi, vendar samo tistimi pobitimi po vojni, ne med njo, obenem govorijo o spravi, ki je postala še sinonim za zamegljevanje dejanskih razmer in prikrivanje lastne krivde. Kaj pa nacionalizem v osamosvojeni Sloveniji? Judov vseveda si niso upali napadati, so pa brezbožne Slovane iz bivših republik, ki so jih žive izbrisali in jim tako vzeli vse človečanske pravice. Spomnimo se na uboge brezpravne delavce iz juga, ki jim je nekdanja sekretarka krščanskih demokratov vzela celo denar, ki so ga ti delavci zbrali za družino mrtvega sodelavca. A to ni bil fašizem, a ni to tista slovenska oblika klaboracionističnega fašizma! Spomnimo se tudi, kako so se ob obmejnih sporih in incidentih s Hrvaško naši slovenski politiki, ki poveličujejo domobranstvo zelo dobro ujeli s hrvaškimi oboževalci ustaštva. Slovenski fašisti so najprej poiskali sovražnika v drugih južnoslovanskih narodih, nekdanjih bratih, vendar so v skladu z izdajalsko politiko bele garde in domobranstva razvijali še večjo nestrpnost ali sovraštvo do levice ali svobodomiselnega dela naroda pa tudi do tistega dela svojega naroda, ki odklanja kakršno koli obliko kolaboracionizma. To kot Primorec celo občutim: večina Slovencev me s ponosom sprejme kot naprednega domoljuba in z mano zelo radi izmenjajo svoje mnenje, nekateri pa me, ko to zvedo, pogledajo prav grdo, včasih celo s kakšno zlobno pripombo – kot da imajo kompleks izdajalcev in ga s tem svojim obnašanjem hočejo prikriti. Gre za kompenzacijski kompleks, bi rekel dr. Vid Pečjak. Novi »bojevniki« so najprej napadli medije, tako od znotraj kot od zunaj. Od znotraj so jih s pomočjo svojih kolaboracionistov, bivših policijskih ovaduhov notranje uprave, Službe državne varnosti in protiobveščevalne službe JLA. Tako od zunaj kot od znotraj so se radi oglašali in tudi izpostavljali razni »bojevniki« za demokracijo, ki sploh vedeli niso, kaj je to demokracija. To so bili prej novi borci za lastne koristi, privilegije in celo vojne dobičke. Vedno bolj sem prepričan, da nekateri so se ali se še vedno borijo za demokracijo samo zato, da bi lahko uresničili svoje diktatorske namene. O tem seveda velja poudariti, da se lahko govori in tudi pripravlja razmere za prevzem oblasti še najbolj v demokraciji. Ob slovenski osamosvojitvi, ki so jo nekateri izkoristili tudi za revanšizem in kontrarevolucijo, je novi vodilni sloj začel akumulirati celo vojne dobičke. Med to ne bi štel samo denar od orožja ampak tudi »nagrade« iz M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 109


tujine in prekupčevanje s tako imenovanimi certifikati, ki so jih ljudje dobili za odplačilo vsega, kar so prej petdeset let vložili s svojim delom, odrekanjem in samoprispevki vložili v razvoj naše države ali družbe, s prodajanjem delnic in obveznic, z raznimi igricami in podobnim zavajanjem ljudi. Temu je treba dodati tudi vračanje nacionaliziranega ozemlja vojnim kolaboracionistom in državljanom držav, ki so nas napadle, pa tudi vračanje gozdov in cerkvi, ki jih je izgubila že za časa francoske revolucije. Iz osebnih izkušenj kot odgovorni urednik, ki je takrat in tudi v času vojne vodil program Radia Koper, lahko povem, da so mi Janševi in Peterletovi »bojevniki« celo grozili, nekdanji sodelavci JLA, ki so jih prav ti postavili na vodilna mesta, pa so me kasneje postavili na delavno mesto najslabše plačanega novinarja z opisom del in nalog računalniškega operaterja, mizo pa na hodnik, namesto računalnika ali pa vsaj pisalnega stroja pa so mi dali v predal garnituro izvijačev. Menda mi jih je nastavil naš zadnji partijski sekretar, ki ni končal niti prvega razreda gimnazije, so ga pa pred izbrisom Radia Koper – Capodistria iz registra samostojnih novinarskih hiš postavili za neke vrste direktorja. Razumljivo vse to so drugi novinarji videli, večina pa je molčala, tisti ki niso, so ob prvi priliki dobili nižje plačne razrede. Pravi cunami »lustriranja starih kadrov« pa so uspeli izvesti šele v času vlade Boruta Pahorja, ko je bil predsednik programskega sveta RTV zgodovinar, strokovnjak za srednji vek, dr. Stane Granda, generalni direktor ekonomist in strokovnjak za prodajo avtomobilov Anton Guzej, direktor televizije zgodovinar in specialist za povojne poboje Jože Možina, direktor radijskih programov pa nekdanji novinar Kmečkega glasa in revije Ona Vinko Vasle … o tistih manj znanih ljudi v Kopru pa bolje, da ne pišem, niso vredni, da jih omenjam. Vse to je skrajna desnica lahko mirno počela, ker je pred tem zrušila politično levico ali točneje ta se je kar sama vase sesula. V njej so prevladali levi oblastniki, ki so mislili samo na lastno korist in se šli tihi kolaboracionizem. Za nas stare novinarje in tudi mlade novinarje, ki smo se uprli temu rušenju svobodnega novinarstva se ni zavzel nihče. Saj ste pri tej »tranziciji« iz razmeroma moralne in poštene družbe v lopovsko tudi sami doživljali v svojih zavodih ali podjetjih doživljali podobno rušenje? Moje sošolke in sošolci so mi na štirideseti obletnici mature rekli, da kaj jim to razlagam, saj so oni doživeli še hujše. Prijatelj iz nekega podjetja mi je povedal, kako so podjetja iz Amerike namesto na njihov račun nakazala osem milijonov dolarjev, ki si jim jih bila dolžna, na račune dveh oseb v neki tuji banki in sicer šest milijonov nekemu politiku in dva njihovemu bivšemu direktorju. Politik danes velja za pravega svetnika, direktor pa je odprl svoje podjetje. A ne bi tudi temu nekoč enostavno rekli: Fašizem! Če pa to ni je zagotovo uničevanje našega gospodarstva, da bi se ga lahko po najnižjih cenah prodalo M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 110


tujcem, prav tistim, ki so nekoč tako prizadevali za rušenje naše prejšnje države in vsega kar smo naredili. Tem ni šlo, bi se tisti, ki ne gremo skupaj ločili, da bi popravili to kar ni dobro, da bi naredili korake ali skoke naprej, ampak da se vse poruši. Danes, kot nekoč, je fašizem način razmišljanja in dejanj, ne pa besed, političnih značk, partijskih izkaznic in podobnega formalnega ali manipulativnega blefa. Ta sistem rušenja se je začel v gospodarstvu, spotoma pa še v medijih. Od tu se je po osamosvojitvi razširil cel ona na parlament in državni svet, s popolnim razvrednotenjem svetnikov in poslancev, prav tako predsednika države, vseh kontrolnih mehanizmov, kot so inšpekcije, nato pa še sodne veje oblasti. Tako npr. državno tožilstvo, ki je bilo dlje časa vodeno s strani desno usmerjenih »pravnih strokovnjakov« ki kljub knjigam o aferi preprodaje orožja in neštetim objavljenim dokumentom, niso bili sposobni pripeljati to zadevo na sodišče. Tako ostaja največja afera ali »mati vseh afer« kot je preprodajo orožja Hrvaški in Bosni in Hercegovini imenovala Spomenka Hribar, še vedno največja rak rana naše države. Veliko dajo človeku misliti dejstva ob Mariborski in nato vseslovenski vstaji (2012, 2013). Posnetki, ki so krožili po internetu so marsikaj nakazali, a na sodišče v Mariboru in nato v zapor so prišli samo »izgredniki« z levice. Na protestih v Ljubljani, kjer so bili levo usmerjeni protestniki proti Janši in njegovi vladi zelo pozorni, da ne bi prišlo do izgredov, pa se je militantno oblikovana skupina desnih razbijačev ali »nacijev« te demonstracije zelo jasno ločila od ostalih, a se kasneje niso znašli ne na sodišču in tudi ne v zaporu. Še več pa se da sklepati iz pozdravov skupine 2014, ki je prišla pričakat svojega predsednika pred vstopom v parlament ob prvem izhodu iz zapora, kjer so ob slovenskih in evropskih zastavah pozdravljali z iztegnjeno roko in dvema prstoma pa tudi z zelo očitnim nacističnim pozdravom.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 111


Skupin s keltskim križem na napisu, ki je ob vseslovenski vstaji Ljubljani hotela razbiti protestnike. Vir: (http://intelektualec.blog.siol.net/)

Slovenija kot stična dežela z Zahodno Evropo je tudi zelo primerna tudi za razne nacionalistične in fašistoidne ekstremiste iz balkanskih in drugih vzhodnih držav. Muslimanske skrajneže se opazi že zaradi njihovega načina oblačenja in brad, vendar kdor to kaže, praviloma ni agresiven, zakaj bi opozarjal nase? Nevarni so tisti, ki svoje prave dejavnosti skrivajo, se povezujejo z ekstremisti v kriminalne in politične mreže ter zbirajo ljudi in denar za razne subverzivne dejavnosti. Da je v Sloveniji fašizem še vedno živ, da je le mutiral in da so se vsaj nekatere njegove klice infiltrirale celo v vse tri veje oblasti, državno birokracijo in varnostni sistem najbolj dokazuje uvedba kazenskega postopka leta 2014 proti novinarjem Anuški Delić in Eriku Valenčiču, za njihove novinarske izdelke v katerih naj bi že pred leti javnosti razkrila, da je SOVA preiskovala neonaciste in s tem tudi povezave med neonacisti in stranko SDS. Preganjali so tudi preveč zvedava novinarja Dnevnika Meto Roglič in Petra Lovšina. S tem da so sprožili postopek proti novinarjem, ki so razkrivali fašizem, ne pa proti fašistom in njihovim podpornikom, so jasno pokazali svojo fašistično kulturo. Ta pregon je bil pa možen prav na osnovi spremembe zakonodaje v času Janševe vlade leta 2008. Avgusta 2015 so na RTV ponovno pokazali, kdo tam ukazuje, saj Eriku Valenčiču niso podaljšali delovne pogodbe, Jeleno Aščić in nekatere druge pa umaknili iz najbolj gledanih oddaj. Mimo javne obsodbe in opozorila je šla tudi obtožba bivšega premierja Antona Ropa, da je izdajal podatke Sove, da sta se prejšnja premierja Slovenije in Hrvaške Janša in Sanader dogovarjala za pomorske incidente, sa katerimi sta M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 112


ščuvala nestrpnost in sovraštvo dveh prijateljskih sosednjih narodov. Tega neprimerno hujšega delinkventnega dejanja pa sodne oblasti niso preganjale. Slovenski fašistoidni kolaboracionizem se je zelo dobro pokazal tudi ob Ukrajinski vojni in grški krizi. Kot novinar sem ga zelo dobro zaznal v medijih, kjer so nekateri prav načrtno širili sovraštvo do »prostaških« Rusov ali pa »lenih južnjakov« iz Grčije. Kaže se tudi v strahu naših oblasti, tudi tistih, ki se sami imajo za politično sredino ali pa celo levico. Kako pa si tolmačite dejstvo, da Slovenija ni glasovala za resolucijo Združenih narodov, ki naj bi obsodila poveličevanje fašizma, ampak da je se po tiho vzdržala. Kaj pa dejstvo, da Slovenija še vedno ni zaprosila za nasledstvo podpisnika dunajske pogodbe, ki jo je nova Avstrija podpisala z zmagovalkami druge svetovne vojne? Smo se za drobtine iz kolaboracijo pripravljeni odpovedati celo pravicam naše manjšine na Koroškem? Ljubljanske oblasti so že po prvi svetovni vojni poklicale generala Maistra, da se umakne z severne meje, prijatelju Borojeviču pa niso dovolile, da bi zaustavil Italijane, ki so udrli na Primorsko.

Grafični prikaz glasovanja o resoluciji proti poveličevanju nacizma. (Vir: http://sputniknews.com/) M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 113


NE SMEMO POZABITI Nekateri politiki, njihovi novinarji in celo zgodovinarji zelo radi pozabijo na čas, na to kar je bilo prej in na to kar je bilo potem. Zgodovino ali dogodke začnejo razlagati z današnjega zornega kota in to od tistega dejanja ali trenutka, ki jim paše, o vzroku in posledicah ni niti sledu. Ne smemo pozabiti, da je bil fašizem načrtno razvit, da bi se zaustavilo razvoj naprednih idej, zlasti pa komunizma. Ker pa vsi so napadi na Sovjetsko zvezo, fašizem in druga svetovna vojna samo krepili njeno moč, je moral kapital spremeniti svojo strategijo in taktiko osvajanja sveta kot totalitarni sistem, tako da je popuščal sindikatom in levim strankam. Delavski in tudi srednji razred se je vsaj do pojava neoliberalizma lahko zahvali za razvoj sodobne evropske socialne države prav Sovjetski zvezi. To se je še najbolj dokazalo po razpadu Sovjetske zveze in vzhodnega bloka, ter novih krizah, s katerimi je kapital zelo hitro nadoknadil izgubljeno, prav okradel srednji razred in jih z »uvoženo delovno silo« skupaj z delavskim spravil v novo »prekerno« razmerje. Kot sem že omenil je lahko tako opravi l še večjo koncentracijo in centralizacijo kapitala, kakršne še fašizem ni uspel. Prav tako ne smemo pozabiti, da je bil prav fašizem kriv že za vse predvojne in vojne grozote, ustrahovanje, zapiranje, mučenje, požiganje in množične poboje nedolžnega prebivalstva – kriv je bil za vojno in posledično tudi za povojne poboje. Ker se fašizem ni rodil po volji boga, ampak velikega kapitala in tudi visokega cerkvenega klera, ki se je oddaljil od svojih ovčic in boga, so vzročno prav ti krivi za vse to kar se je dogajalo v tem času in tudi po vojni, v času hladne vojne, pa tudi marsikaj grdega, kar se še vedno dogaja. Ne smemo nasesti tistim, ki kot fašizem razumejo samo nacizem, to počnejo zato da bi pozabili na klerofašizem, ustaštvo in vse druge oblike fašizmov, ki iste korenine, skupne cilje in iste grehe. Tudi ruska propaganda govori o ukrajinskem nacizmu, najbrž ato, ker so se ono bolj soočali z njim, vendar to kar se dogaja v Ukrajini ni nacizem, ima pa veliko raznih primesi fašizma med temi tudi nekaj nacizma. Ne smemo pozabiti, da fašizem ni samo nacizem in da nacizem ni samo preganjanje judov, ampak da se je začel s preganjanjem svobodomiselnih ljudi, zlasti komunistov, od narodov pa najprej Slovencev in Hrvatov in to 18 let pred Kristalno nočjo. Cilj tega je bil osvajanje sosednjega ozemlja in uničevanje sosednjih narodov, pravi pa obvladanje vsega svobodnega človeštva, M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 114


totalna oblast. Nemški narod je priznal svoje genocidno obnašanje do Judov, ne pa do Rusov in drugih Slovanov. Grška kriza je jasno pokazala da tudi do Grkov, svojega večvrednostnega kompleksa in želje po oblasti s povojno katarzo niso očitno niso očistili. Nekateri trdijo, da je fašizem opravičljiv, ker se je boril proti komunizmu, pri tem pozabljajo, da so se tisti, ki so se na strani fašistov borili proti komunizmu, so se tudi proti svojemu in drugim narodom, ki so si želeli svobode. Marsikateremu politiku, zgodovinarju, novinarju in drugim javnim osebam, bi pa rad rekel, ne samo ne smemo pozabiti, tudi strah nas ne sme biti, saj če se bomo sedaj sprijaznili s strahom nas bo vedno bolj strah. Tudi tu velja poudariti izkušnjo in časov upora proti fašizmu, kljub vsakodnevnemu terorju in smrti so nekateri premagali strah, postali so svobodni v in tako lahko osvobodili tudi druge. Na fašizem očitno nismo imuni. Tisti, ki se nismo navzeli Mussolinijevega menefregizma se tudi danes sprašujemo: Kaj narediti, da bomo? Kako ga izkoreniniti ali vsaj zaustaviti? Najprej je treba postaviti pravo diagnozo fašizma, da vsi vemo, kaj je fašizem, zakaj in kako nastaja, kako se širi in oživlja. Nehati se moramo zavajati, da je so to samo obritoglavci, risanje svastik in žaljenje Judov, ampak da je bistvo njegova sla po oblasti in lastništvu. Želi si podrediti kapital pa tudi vso produkcijo in družbeno nadstavbo, to je od kulturo v širšem smislu, v katero sodijo tudi politika, oblast in pravni sistem. Drugo je razširiti poznavanje in razumevanje zgodovine v osnovne in srednje šole, podučiti mlade s strokovno podprto zgodovino in tako preprečiti politično in novinarsko izkrivljanje zgodovine. Dejstvo je, da je v Sloveniji, razen na Primorskem, prostovoljno ali prisilno sodeloval z okupatorjem zelo visok odstotek ljudi. Neposredno udeleženi pri tej izdaji so sami vedeli kako, velik del jih je bilo sram svojih dejanj ali zmot, nekaterih pa tudi ne, a so se bali konfrontacije s svojimi žrtvami. Njihovi otroci ali vnuki poznajo nekaj njihovih pričevanj, a ne tistega najhujšega, predvsem pa po znanih principih izbirnega izpostavlja in pomnjenja so bolj dojemljivi za vse tiste informacije in propagandne dejavnosti, ki njihove prednike prikazujejo v boljši luči ali pa celo kot nesrečne heroje. Ti so lahko še hujši bojevniki od svojih prednikov, njihovo obnašanje spominja že na pravi revanšizem. Tretje je vztrajni razvoj kulture, tako posameznika kot družbe, zlasti znanja, umetnosti in moralnih vrednot. To je velika naloga vseh, a ker to ni mogoče, bi morala to kot prva prevzeti vsaj šola. Razvoj kulture očitno v sedanjem razvoju tehnike zelo zaostaja. Mogoče bo novi skok omogočil svetovni splet, čeprav tega do sedaj še dokazal. M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 115


Četrto ali prva je stalno dograjevanje in utrjevanje demokratične države, ki temelji na dejanski demokraciji, ne pa na zgolj formalni. Vztrajati je treba na priborjenih človekovih svoboščinah in pravicah, svobodi javne besede in medijev, in jih tudi razvijati ali nadgrajevati skladno s splošnim družbenim razvojem. Prav tako je zelo pomembno tudi osveščanje in aktiviranje civilne družbe. Nikakor ne smemo pozabiti, da se je fašizem razvil prav v demokratičnih državah ali točneje v tistih, kjer je bilo toliko demokracije, da je ali bi lahko zmagala tudi levica, to potrjujejo vsi primeri od Italije, Španije, Nemčije pa tudi Čila, zato je treba hitro in javno opozarjali ali celo drugače ukrepati ob vseh njegovih pojavih. Peto in še vedno nujno je učinkovito delovanje pravne države, vključno njenih represivnih organov, ki morajo v skladu z moralnimi in pravnimi normami skrbeti za osnovni red in mir v družbi, ki sta nujna pogoj za njeno delovanje, torej tudi preprečevati oživljanje fašizma, manifestacij nasilja, sovraštva in nestrpnosti. Organi prisile morajo delovati, tako kot v našem telesu še vedno deluje imunski sistem in še vedno rabimo bele krvničke. Če ti ne delujejo se bodo v kritičnih razmerah ponudili drugi »redoljubi«. Samozadovoljstvo s sedanjo zakonodajo in organiziranostjo je premalo, še manj z doseženimi medsebojnimi odnosi in političnim ter upravnim sistemom. Nekateri trdijo, da se v sodobni Evropski skupnosti fašizem ne more ponoviti, da se lahko pojavljajo le močna nacionalistična ali druga desničarska gibanja kot npr. Orbanov Fidesz na Madžarskem, ki ga ostale države s svojo tradicionalno svobodo in demokracijo lahko izolirajo. V to nisem prepričan: spomnimo se, da se je skrajna desničarska stranka Zlata zora razvila prav zaradi nemškega pritiska na Grčijo v času najhujše gospodarske krize. Zakaj pa takšen podcenjevalni odnos Nemcev do Grkov, a vas ta ni spomnil na tisti nekdanji v času druge svetovne vojne ob napadu na Grčijo, – ko so nekdanji barbari napadli zibelko evropske kulture? Kaj pa nemška protiislamska Pegida, vsa nestrpnost do beguncev, a vas ne spominja na nekdanje netenje sovraštva do Judov. V Italiji se novi fašizem skriva v združenju Casa Pound, ki nosi ime po nekem ameriškem pesniku, a je za restavracijo fašizma. Tudi pobijanje v Ukrajini ima fašistične motive, saj tudi tu pod pokroviteljstvom »bolj razvite in civilizirane Evrope« zahodni katoliško usmerjeni del naroda vsiljuje »bolj primitivnemu slovanskemu« svojo »edino pravo demokracijo«. Pa še to: če se je ob poplavi beguncev iz Sirije in drugih vojnih območjih nekoliko pozabilo na notranje spore v narodu ali Evropi, je to zgolj sestavi del te igre. Evropa pogosto molči, kadarkoli je to v interesu velikih in močnih. Molči tudi o resnici fašizma in vseh pojavnih njegovih oblik. Molčala je in mirno gledala, ko so srbski fašistoidni nacionalisti pobijali po Bosni in Hercegovini. M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 116


Ukrajinskim prevratnikom je celo pomagala. Molči ali celo zavaja, laže o vzrokih za begunsko krizo. O grozotah, ki so jih počeli njihovi bližnji predniki, se spomnijo samo na poboje in iztrebljanje Judov, pa sem prepričan da ne zaradi sebe, svoje vesti, ampak vztrajnega opozarjanja Judov samih. Če bi se res radi sami pokorili in priznali svoje grehe, bi povedali tudi, da so pobili pet karat več Slovanov. Pa ne samo to, celo male obrobne narode katoliškega slovanskega sveta so prepričali, da o tem molčijo in da se za stare grehe fašizma še naprej koljejo sami med seboj, če tega ne opazite pri razdvojenosti slovenskega naroda pa se spomnite Srebrenice ali pa vzhodne Ukrajine.

Fotografija Hitlerja Osvoboditelja na županski palači v Kijevu in nabijanje napisa Bandera. Je to fotomontaža proruske propagande ali resnica? Vir: http://www.protiprudu.org/.

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 117


Je tudi ta fotografija s katero so ukrajinski kolaboracionisti pozdravljali nemške okupacijske enote fotomontaža? Ta je resnična, druga pa najbrž ponaredek, a kljub temu je bila ta prej kot njen ponaredek, tako da sta obe plod propagandne teorije J. Goebbesa, ki je ostala živa tudi po smrti njenega utemeljitelja. Vir: http://www.rouming.cz/

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 118


Avtor: Miloš Ivančič Naslov: Fašizem je živ Samozaložba na ISSUU Koper, julij 2014

Fotografija na naslovnici iz YouTube: Zborovanje proti komunizmu v Ljubljani 1944

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 119


AVTOR O DELU IN SEBI Ta e-knjiga ni znanstveno delo, to je le plod mojega znanja, dela in osebnih izkušenj. Študiral sem novinarstvo in se poglabljal v sociologijo, ekonomijo, zgodovino in pravo, delal pa sem kot novinar, urednik in odgovorni urednik, že kot študent pri raznih časopisih in Radiu študent, nato pa dolga leta na Radu Koper. Ukvarjal sem se z razvojem radia kot medija in interneta pripravljal javne oddaje, reportaže in intervjuje s številnimi ljudmi. Veliko so me naučili. … še največ burna leta ob osamosvajanju Slovenije in nato rušenju ter kraji vsega tega, kar smo naredili. Poleg številnih radijskih oddaj sem napisal tudi več knjig, med temi vam pa posebej priporočam: Peruti tržaškega aborigina Radio kot Radio Koper Primorska dežela Rdeče češnje Lebič: zgodbe pozabljenega eksodusa Moja e-knjižnica na ISSUU.COM http://issuu.com/milos-ivancic pa vam ponuja: Sirene medijskega morja – kako nas zavajajo mediji Skoraj basni – basni in zgodbe iz človeškega in živalskega sveta Zgodnje češnje – zbirka pesmi iz srednje šole Pesmi kemoterapije – ne bojte se tega naslova, naša realnost je še bolj šokantna. Tržaška zver Gaetano Collotti – zgodovinska pripoved Primorska dežela – o Primorski in Primorcih Abitanti so v Istri – pozabljeni kraji in ljudje slovenske Istre Radio kot Radio Koper – za vse, ki poslušajo radio Peruti tržaškega aborigina – pretresljiva življenjska zgodba J. Zaharja

Diktatura kapitala – kaj je kapitalizem, razumljivo tudi za Butalce Prekomorci – odisejada primorskih Slovencev Več na: http://freeweb.t-2.net/okno/

M. I. Fašizem je živ, nekončan tekst – stran 120

Fašizem je živ  

Ne gre za neoliberalizem, ampak novo obliko fašizma.

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you