Page 96

Prva monografska publikacija Inštituta za narodnostna vprašanja pri Univerzi v Ljubljani je izšla leta 1953.

Že prej inštitutski vodilni sodelavci, dr. Lavo Čermelj, dr. Julij Felaher in Albert Rejec, niso uživali zaupanja odločujočih političnih dejavnikov. O tem med drugim zelo zgovorno govori ohranjeni dokument Uprave državne varnosti (UDV) z naslovom Delovanje Inštituta za manjšinska vprašanja. V tem nepodpisanem in nedatiranem poročilu je bilo med drugim ugotovljeno: »Inštitutu se često poverjajo zelo zaupljive naloge – zbiranje podatkov in pripravljanje materiala, na osnovi katerih se podvzemajo diplomatske akcije v zvezi z narodnimi manjšinami v Avstriji in Italiji, in vse to delajo bivši agenti angleške obveščevalne službe Čermelj, Rejec in Felaher, ki so zapadno orientirani in nasprotniki naše družbene ureditve. Omenjeni budno zasledujejo vse politične dogodke v svetu in doma ter jih komentirajo v duhu zapadne politične koncepcije …«.150 Po sodbi nekdanje uslužbenke primorskega oddelka dr. Tatjane Rejec je bila sprememba statusa Inštituta dobro premišljena poteza. Z njo je bil namreč pripravljen teren za razmeroma neproblematično odslovitev nekdanjih sodelavcev Manjšinskega instituta, kar bi bilo sicer nekoliko težje izvesti, dokler je bil Inštitut še v sestavu univerze.151 31. januarja 1956, še pred formalnim sprejemom te odločitve je dr. Boris Ziherl na seji komisije za ideološko delo pri predsedstvu Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) obema predstojnikoma primorskega in koroškega oddelka INV že odrekel sleherno strokovno kompetenco za njuno delo: »Čermelja ne moremo priznati kot eksperta za primorska vprašanja, kot ne Udeta in Felaherja za koroško vprašanje, ko Ude prav v kočljivih vprašanjih posega v našo socialistično politiko in jo pači.«152 Že 12. marca 1949 je UDV v oceni dejstva, da je na Inštitutu za narodnostna vprašanja pri Univerzi v Ljubljani zaposlen tudi nekdanji voditelj TIGR-a Albert Rejec, sum politične in ideološke nepravovernosti razširila takorekoč na celotno vodstvo INV UL: »Ta inštitut je sploh lepa zbirka bivših iredentističnih voditeljev: Tam so dr. Lavo Čermelj, Lojze Ude in dr. Julij Felaher.«153 Nadalje je bilo v dokumentu, ki je moral nastati nekako na začetku druge polovice petdesetih let, vsekakor pa že zatem, ko je z Inštituta odšel Lojze Ude, ugotovljeno, da Inštitut za manjšinska vprašanja (sic!) poleg »tkzv. predstavnikov slovenskih manjšin v Italiji in Avstriji« pogosto obiskujejo tudi »bivši agenti angleške OS v Sloveniji«, namreč prof. Ivan Rudolf iz Trsta, dr. Boris Sancin, dr. Frane Tončič, Angelo Kukanja in dr. Branko Agneletto, medtem ko naj bi dr. Julij Felaher vzdrževal korespondenco in se celo osebno sestajal z »Vekoslavom Bučarjem, aktivnim agentom OS v Rimu.« Tatjana Rejec: Op. cit., str. 201. 151 Op. cit., str. 200. 152 Op. cit., str. 292. 153 Op. cit., str. 33. 150

95

90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  

Inštitut za narodnostna vprašanja je naslednik Manjšinskega inštituta, ki je bil kot ena prvih tovrstnih raziskovalnih institucij v svetu us...

90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  

Inštitut za narodnostna vprašanja je naslednik Manjšinskega inštituta, ki je bil kot ena prvih tovrstnih raziskovalnih institucij v svetu us...

Advertisement