Page 94

Po prihodu ZI v Ljubljano so se njegovi zdaj še dodatno pomnoženi notranji in zunanji člani, med katerimi je bilo tudi nekaj predvojnih sodelavcev MI,134 ukvarjali z zbiranjem gradiva za zgodovino partizanskega gibanja, še vedno pa tudi s sistematičnim utemeljevanjem jugoslovanskih ozemeljskih zahtev na mirovni konferenci v Parizu.135 Ravno v ta namen je znotraj ZI vse do leta 1948 samostojno deloval poseben Oddelek za mejna vprašanja, ki ga je po dogovoru z Borisom Kidričem osnoval vršilec dolžnosti ZI Lojze Ude.136 Predvsem zaradi tovrstne usmerjenosti, razvidne v precejšnjem številu publikacij, posvečenih skoraj izključno vprašanju novih slovenskih meja na severu in zahodu,137 več let po vojni ob vseh organizacijskih levitvah in peripetijah, iz katerih je leta 1948 končno izšel Inštitut za narodnostna vprašanja pri Univerzi v Ljubljani (INV UL), tudi ni bilo mogoče govoriti o kakem konsistentnem proučevanju narodnih manjšin na ozemlju LRS. Neke vrste vsebinska in kadrovska kontinuiteta s predvojnim delom Manjšinskega instituta pa se je vsekakor kazala tudi v dejstvu, da so precejšen del publicistične dejavnosti Oddelka za mejna vprašanja138 predstavljali ponatisi pred vojno izdanih del sodelavcev MI, seveda z ustreznimi popravki, ki so jih zahtevale nove povojne razmere. V mislih imamo zlasti ponatis najpomembnejše knjige dr. Lava Čermelja »Life and death of a national minority« (Ljubljana 1945), nastale na podlagi gradiva, na katerem sta poleg Čermelja v drugi polovici dvajsetih let delala tudi ustanovitelja MI Vinko Zorman in dr. Janko Pretnar.139 Leta 1946 je sledil ponatis njene predvojne francoske izdaje (»La minorité slave en Italie«), potem, ko je že leta 1945 izšel povzetek omenjenega dela tudi v ruskem prevodu (»Slovency i Horvaty v Julijskoj Krajine«).140 Že 17. avgusta 1946 je Ude kot vodja Oddelka za mejna vprašanja in hkrati vršilec dolžnosti ravnatelja Inštituta narodne osvoboditve, v kar se je vmes preimenoval ZI, predlagal, da se ustanovi poseben inštitut, ki bi si za nalogo zadal spremljanje položaja Slovencev izven meja Jugoslavije.141

Imena sodelavcev ZI še pred prihodom v Ljubljano v celoti navaja Janez Stergar: Op. cit., str. 24. Po vojni so se ZI pridružili še drugi zunanji sodelavci, med njimi tudi sin predvojnega Mačkovškovega sodelavca Vladimirja Mislja, v Ženevi rojeni Vadim Vladimir Miselj. Leta 1947 je bil na Nagodetovem procesu obsojen na zaporno kazen, medtem, ko je bil sam Nagode (1903–1947), prav tako eden izmed vidnejših predvojnih sodelavcev MI in povojnih sodelavcev ZI, obsojen na smrt z ustrelitvijo in je bil ustreljen. Cfr.: Mateja Jeraj, Jelka Melik: Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim. Študija in prikaz procesa. Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2015. 135 Stergar: Op. cit., str. 24. 136 Stergar: Op. cit., str. 26. 137 Bilo jih je vsega skupaj šestnajst. Cfr. Tone Zorn: Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Zgodovinski časopis, XXVII 1974, str. 126. 138 Za popolnejši pregled te dejavnosti gl. Zorn: Op. cit., str. 127–128. 139 Prim.: Jože Pirjevec: »Trst je naš!«. Boj Slovencev za morje (1848–1954). Nova Revija, Ljubljana 2007, str. 115. 140 Dopolnjena knjiga v slovenskem jeziku (Slovenci in Hrvati v Italiji med obema svetovnima vojnama, izd. Slovenska Matica) pa je – kot je ugotavljal Tone Zorn leta 1974 – izšla »šele« leta 1965 (Op. cit., str. 127), torej skoraj tri desetletja po prvi izdaji. 141 Op. cit., str. 126. 134

93

90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  
90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  

Inštitut za narodnostna vprašanja je naslednik Manjšinskega inštituta, ki je bil kot ena prvih tovrstnih raziskovalnih institucij v svetu us...

Advertisement