Page 92

V času bivanja na Rogu naj bi po oceni Frana Zwittra knjižnica Znanstvenega instituta še štela »okrog 1000 izbranih knjig«,127 leta 1966 pa je France Škerl ugotavljal, da ima biblioteka tedanjega Inštituta za zgodovino delavskega gibanja le še nekaj njenih ostankov.128 Toda na jug države je kljub vsemu odpotovalo manj knjig Znanstvenega instituta, kot je menil Škerl – sam Zwitter je namreč leta 1970 ugotavljal, »da je danes v Ljubljani več knjig in elaboratov partizanskega Znanstvenega instituta, samo da so danes v Inštitutu za narodnostna vprašanja«.129 Glede samega števila knjig, ki naj bi jih imela knjižnica na Rogu, je bila kasnejša ocena nekdanjega tajnika ZI skladatelja Dragotina Cvetka nekoliko nižja od predstojnikove. Po njegovih navedbah naj bi ob koncu vojne štela okrog šeststo knjig. Strokovno literaturo so v gozdno bazo ZI po vseh mogočih poteh tovorili partizanski kurirji, tja pa je prispela iz Trsta, Milana, Münchna, Gradca, Dunaja in – kot je pripomnil Cvetko – »kdove še od kod«.130 V njej zbrana dela so se nanašala na primerjalno literaturo posameznih dežel srednje in zahodne Evrope in geografske, historične in geostrateške posebnosti slovenskih meja: »Posebej nas je zanimalo vse, kar je bilo napisanega o naši severni, zahodni in južni meji, še zlasti pa problem Gorice in Trsta, mest, ki smo ju želeli videti v okviru prihodnje, osvobojene Slovenije. Nekoliko bolj kot Gorici smo se posvečali Trstu, za katerega smo načrtovali, kako naj bi izgledal v slovenskih rokah: imel naj bi univerzo, umetnostne akademije, nacionalno biblioteko, celo akademija znanosti nam je bila v mislih, seveda slovenska. Pri tem smo seveda predvidevali sožitje italijanske večine in slovenske manjšine, kajpak s predpostavko, da se bo slovenski živelj postopoma množil in da bo Trst nekoč če že ne prvo, pa vsaj drugo slovensko glavno mesto …«131 Sodelavci ZI naj bi se po pričevanju akademika Cvetka vsekakor bolje od političnega vodstva zavedali tudi tistih razlogov ideološke, ekonomske in geografske narave, ki so bili v objektivni opreki z njihovimi subjektivnimi hotenji. Ti omejevalni dejavniki so namreč izhajali »iz interesov zahodne in vzhodne evropske in tudi severnoameriške sfere«, v njih pa ni bilo prostora za slovenski ali jugoslovanski Trst. Slovenija je bila proti koncu vojne v očeh odločujočih zahodnih zaveznikov že »nekak sovjetski, se pravi komunistični satelit, ekonomsko nezanimiva in tudi neperspektivna«, tako da bi Trst v slovenskih in jugoslovanskih rokah zgolj »motil zahodno ravnotežje.«132

Cfr.: Fran Zwitter: Delo in pomen partizanskega Znanstvenega instituta. V: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja. 10/1970, 1–2, str. 155. 128 France Škerl: Znanstveni institut. V: Zgodovinski časopis 19–20, 1961–1962, str. 43. 129 Zwitter: Ibid. Skupaj s predvojnim knjižnim fondom Manjšinskega instituta, med vojno shranjenim v NUK-u, je torej INV že na začetku svojega delovanja razpolagal s fundamentalno knjižnico dveh inštitutov, ki je s poznejšo akcesijo narastla na preko 40.000 enot. Hkrati s temeljno knjižnico predvojnega MI pa je povojni INV ob ustanovitvi leta 1948 prevzel tudi ohranjene fragmente njegovega arhivskega gradiva. 130 Dragotin Cvetko: V prostoru in času. Spomini. Slovenska matica v Ljubljani, Ljubljana 1995, str. 116, Fran Zwitter je kot glavni vir inštitutskih knjig sicer navedel Trst. Op. cit., str. 152. 131 Cvetko: Ibid. 132 Z »dobljenim gradivom in našimi mnenji« so sicer sproti obveščali tudi »vodilne osebnosti OF«, te pa naj bi bile »do naših spoznanj in domnev precej zadržane.« Ibid., str. 116–117. 127

91

90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  
90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  

Inštitut za narodnostna vprašanja je naslednik Manjšinskega inštituta, ki je bil kot ena prvih tovrstnih raziskovalnih institucij v svetu us...

Advertisement