Page 91

2.1.5 »Ta inštitut je sploh lepa zbirka bivših iredentističnih voditeljev …«: Inštitut za narodnostna vprašanja pri Univerzi v Ljubljani v znamenju dvojne tradicije slovenskega protifašističnega odporništva Ob koncu vojne maja 1945 so prostori predvojnega francoskega konzulata na Beethovnovi IV/III v Ljubljani za zelo kratek čas postali nov sedež partizanskega Znanstvenega instituta. Znanstveni institut pri Izvršnem odboru Osvobodilne fronte (ZI IO OF; v nadaljevanju ZI) je bil ustanovljen januarja 1944 v Kočevskem Rogu,120 na njegovo čelo pa je bil postavljen predvojni sodelavec MI, zgodovinar dr. Fran Zwitter.121 A v resnici je omenjeni inštitut na Beethovnovi ostal le nekaj tednov. Že 22. maja 1945 se je preselil na Napoleonov trg 6, leta 1952 preimenovan v Trg francoske revolucije. Nedvomno je nekaj zgodovinske ironije v dejstvu, da so si njegovi sodelavci prostore za delo uredili ravno v izpraznjenih sobanah leta 1940 ustanovljenega »Italijanskega kulturnega inštituta« (Istituto di cultura italiana), torej ustanove, ki je v času italijanske okupacije Ljubljane svojo »kulturno misijo« opravljala v neposredni bližini »Zavoda za upravljanje, likvidacijo in dodeljevanje imovine, zaplenjene upornikom v Ljubljanski pokrajini« na Napoleonovem trgu 7/III.122 V nove prostore ZI je bila iz bližnjega NUK-a že kmalu po vojni preseljena tudi skoraj celotna knjižnica predvojnega MI, v času okupacije s strani omenjenega zavoda uvrščena v tako imenovani »uporniški fond«.123 Če je bilo po poročilu Frana Zwittra beograjskemu Ministrstvu prosvete z dne, 29. marca 1945, že več članov Znanstvenega instituta v Beogradu kot v Ljubljani,124 so podobno pot na sotočje Donave in Save ubirale tudi inštitutske knjige. Nemajhen del leta 1944 nastale »roške knjižnice« se je v času priprav na mirovno konferenco preselil v Beograd, in sicer za potrebe takratne jugoslovanske zunanje politike in Inštituta za preučevanje mednarodnih vprašanj pri zunanjem ministrstvu, za čigar tajnika je bil marca 1945 imenovan Zwitter, medtem ko je ZI v njegovi odsotnosti vodil Lojze Ude. Knjižnica ZI oziroma tisto, kar je še ostalo od nje po tem »beograjskem eksodusu«, je bila sicer »po koncu vojne temeljito preurejena in postavljena v nove prostore na Napoleonovem trgu in morda delno tudi v ‘Križankah’, kjer je bila prvič urejena in katalogizirana.«125 Iz zapisnikov sej Znanstvenega instituta pri IOOF, shranjenih v arhivu Inštituta za novejšo zgodovino, je razvidno, da so se njeni skrbniki občasno morali soočiti tudi s povsem nebibliotekarskimi izzivi – tako je pesnik Jože Udovič moral intervenirati, ko so vojaki vdrli v njihovo skladišče v križevniškem samostanu.126 Izvršni odbor OF (IO OF) je sklep o ustanovitvi Znanstvenega instituta pri IO OF sprejel dne 9. januarja 1944, 12. januarja pa mu je določil naloge in imenoval njegove člane. 121 Za namestnika direktorja ZI je bil imenovan dr. Boris Ziherl, za tajnika ZI Lojze Ude. 122 Prim.: Andrej Inkret: In stoletje bo zardelo. Kocbek, življenje in delo. Modrijan, Ljubljana 2011, str. 200. 123 Prim.: Eva Kodrič-Dačić: Sindrom feniksa: Narodna in univerzitetna knjižnica 1941–1950. Knjižnica 55, 4, 2011, str. 78. 124 Arhiv Republike Slovenije (ARS), 80–1, 8023–24. 125 Igor Zemljič: Knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino 1944–2009. Zgodovinopisje v zrcalu zgodovine. 50 let Inštituta za novejšo zgodovino. Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2009, str. 141. 126 France Pibernik: Ogledala sanj Jožeta Udoviča. Mohorjeva družba, Celje 1996, str. 108. 120

90

90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  
90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  

Inštitut za narodnostna vprašanja je naslednik Manjšinskega inštituta, ki je bil kot ena prvih tovrstnih raziskovalnih institucij v svetu us...

Advertisement