Page 90

»Mi vemo, da veste vse o nas, toda tudi mi vemo vse o vas«, mu je tedaj dejal visok pripadnik italijanske obveščevalne službe. Od Čermelja je hotel zlasti izvedeti, kdaj je poslednjič videl vojaškega vodjo TIGR-a Danila Zelena. V tej zvezi je posebej omenil tudi Manjšinski institut, ki je pri italijanskih okupacijskih oblasteh očitno že zaradi samega Čermelja užival status »uporniške« ustanove, povezane z organizacijami, ki so delovale zoper fašistično Italijo.117 »Na moj odgovor, da je tega že več mesecev, me je zavrnil, češ da to ne drži, ker je bil Zelen pri meni na Manjšinskem inštitutu, ki je bil združen z mojim stanovanjem, še zadnje dni pred napadom Italije na Jugoslavijo, in tam imel sestanek z načelnikom jugoslovanske obveščevalne službe majorjem Slekovcem in kapetanom Kranjcem. Dodal je še, da je prišlo do sestanka na telefonski poziv iz inštituta. Ker je tiste dni telefonska zveza bila splošno pretrgana in se je inštitut izjemoma lahko še posluževal telefona, nisem mogel razumeti, kako mu more biti to znano. Zato sem njegovo trditev gladko zanikal. Tedaj mi je rekel, da ima priče o nasprotnem ter da me lahko sooči z majorjem in kapetanom, ki sta oba vojaška ujetnika v Ajdovščini in sta mu to tudi povedala. Odklonil sem soočenje, češ da me je sram spričo takega vedenja obeh častnikov.« Do nadaljevanja te zgodbe je prišlo že v prostorih povojnega naslednika MI, Inštituta za narodnostna vprašanja pri Univerzi v Ljubljani (INV UL), nasproti ljubljanskih Križank: »Major se je tri leta po končani vojni oglasil pri meni v Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Vpričo drugega člana Inštituta sem mu rekel, da se ne maram pogovarjati z njim, dokler ni razčiščeno vprašanje njegovega pričevanja v Ajdovščini. Od tedaj ga nisem več videl.«118 Kot je znano, je Danilo Zelen izgubil življenje že 13. maja 1941 v spopadu z italijanskimi karabinjerji na Mali gori pri Ribnici. Drugi član inštituta, čigar ime v Čermeljevih spominih ni bilo izrecno navedeno, pa je bil, če nam je dovoljeno ugibati, po vsej verjetnosti na primorskem oddelku INV UL zaposleni Albert Rejec, predvojni voditelj organizacije TIGR in najožji predvojni sodelavec Danila Zelena. Po zatrjevanju dr. Tatjane Rejec, prav tako nekdanje uslužbenke na primorskem oddelku INV UL, je njenemu možu prav ustanovitev Inštituta za narodnostna vprašanja pri Univerzi v Ljubljani rešila življenje. Iz dostopnih dokumentov naj bi bilo namreč razvidno, da je Uprava državne varnosti (UDV) še v maju 1948 pripravljala načrt za njegovo ugrabitev in fizično likvidacijo.119

Lavo Čermelj: Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 116. V tej zvezi je pač značilna trditev, ki jo je v zvezi s »teroristično« dejavnostjo, naperjeno proti fašistični Italiji, še v začetku osemdesetih let zapisal Diego de Castro: »Jugoslovanski organizaciji, ki sta gojili terorizem, sta bili dve: Orjuna, ki je bila bolj znana, in TIGR. Njun domnevni sedež je bila Ljubljana; eden izmed voditeljev Lavo Čermelj, sedaj umirjena osebnost, ki je pred meseci na italijanski televiziji obujala spomine na te burne čase …« Diego de Castro: La Questione di Trieste: l’azione politica e diplomatica italiana. LINT, Trieste 1981, str. 127. 118 Lavo Čermelj: Med prvim in drugim tržaškim procesom, str. 116–117. 119 Tatjana Rejec: Partija in Tigrovci (medvojna in povojna usoda nekaterih vodilnih tigrovcev). Slovenska matica, Ljubljana 2006, str. 200. O okoliščinah njegove zaposlitve na Inštitutu, njegovem s strani Čermelja podprtem in na koncu seveda neuspešnem prizadevanju, da bi preučevanje TIGR-a postalo ena izmed raziskovalnih vsebin INV, glej predzadnje poglavje v navedeni knjigi, str. 187–223. 117

89

90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  
90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  

Inštitut za narodnostna vprašanja je naslednik Manjšinskega inštituta, ki je bil kot ena prvih tovrstnih raziskovalnih institucij v svetu us...

Advertisement