Page 86

Dunajski kongres, na katerem je bilo prvič obravnavano tudi razmerje med manjšinami in cerkvijo,104 je sicer potekal v eni izmed najbolj reprezentativnih dunajskih palač, v deželnem dvorcu Spodnje Avstrije na Herrengasse, toda avstrijske uradne oblasti so ga bolj ali manj ignorirale, nekdanja cesarska prestolnica pa se je po poročanju tedanjega tiska izkazala za manj gostoljubno od Ženeve. V času njegovega zborovanja je dr. Josip Wilfan doživel tudi verbalni napad s strani madžarskega predstavnika, ki ga je osebno zelo prizadel – vljuden ton občevanja je bil namreč protokolarno pravilo že vse od začetka delovanja kongresa in vse do kongresa na Dunaju so se ga udeleženci tudi bolj ali manj držali.105 Za Slovence pa je bil dunajski kongres pospremljen še z eno slabo novico. Le malo pred njegovim začetkom se je namreč 20. junija 1932 v prometni nesreči blizu dunajskega Novega mesta smrtno ponesrečil domnevni avtor prve publikacije MI, komajda štiridesetletni dr. Stanko Erhartič. Nekoliko boljšo vest je predstavljalo dejstvo, da je ob robu kongresnega dogajanja prišlo tudi do sestanka predstavnikov manjšinskih inštitutov iz Nemčije, Češkoslovaške, Poljske, Madžarske in Jugoslavije. V zvezi z njihovim srečanjem vsekakor velja omeniti, da je Ponedeljski Slovenec, dne 11. julija 1932, prvič izrecno uporabil generični pojem »institut za narodnostna vprašanja« in to seveda ne le za MI, temveč za vse inštitute, ki so se tega sestanka udeležili. Šestnajst let pred ustanovitvijo Inštituta za narodnostna vprašanja pri Univerzi v Ljubljani je zapisal dobesedno tole: »Za časa manjšinskega kongresa so se sestali tudi predstavniki ‘Institutov za narodnostna vprašanja’ iz Ljubljane, Prage, Budimpešte, Pečuha, Varšave, Dunaja, Stuttgarta in Berlina. Njihovo stremljenje gre za tem, da bi se ustanovil mednaroden institut za narodnostna vprašanja, ki bi vezal posamezne institute.« Tovrstno generično poimenovanje se v resnici ni ujemalo z individualnim uradnim nazivom niti enega samega izmed tamkaj prisotnih inštitutov.106 Toda zanimivo je, da se je očitno prijelo vsaj v primeru enega, namreč povojnega naslednika MI. Že leta 1932 je namreč anticipiralo uradni naziv leta 1948 ustanovljenega Inštituta za narodnostna vprašanja pri Univerzi v Ljubljani, ki se od tedaj dalje in vse do danes ni bistveno spremenil. Ko je bil namreč leta 1956 izločen iz okvira univerze, je bil preimenovan v Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani, od oktobra 1992, ko je postal eden izmed prvih javnih zavodov v Republiki Sloveniji, pa je izgubil še krajevno določilo in postal sic et simpliciter Inštitut za narodnostna vprašanja, s tem pa seveda skrajni približek tistemu »institutu za narodnostna vprašanja«, ki je natanko šestdeset let prej predstavljal neke vrste sopomenko za Manjšinski institut.

Kot opozarja Rolf Wörsdörfer se je MI ravno v tistem času v sodelovanju s krščanskimi socialisti in Engelbertom Besednjakom pričel intenzivneje vključevati tudi v razprave o položaju slovenskih in hrvaških katolikov v Julijski krajini. Zbrani material je bil ob različnih priložnostih predstavljen zainteresirani javnosti – kot del manjšinskih poročil (»Lageberichte«), na zborovanju Evropskega manjšinskega kongresa na Dunaju leta 1932 in na Katoliškem dnevu, prav tako na Dunaju leta 1933. Op. cit., str. 212. 105 »Dr. Wilfan pač ni mogel dopustiti, da govorniki kršijo sklepe predsednika kongresa in je vzel govorniku besedo«, je 11. julija 1932 poročal »Ponedeljski Slovenec«. »Mesto, da bi se ta pokoril, je celo s psovko žalil predsednika, ki je moral radi živčnega napada v zdravilišče.« 106 Še najbližje sta mu bila Československa společnost pro studium menšinovych otazek iz Prage in varšavski Instytut Badan Spraw Narodowosciowych. 104

85

90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  
90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  

Inštitut za narodnostna vprašanja je naslednik Manjšinskega inštituta, ki je bil kot ena prvih tovrstnih raziskovalnih institucij v svetu us...

Advertisement