Page 58

ZI, ki je v svoje delovanje vključeval tudi zamejske sodelavce, je bil hkrati tudi institucionalni zametek dveh bodočih znanstvenih inštitutov, Inštituta za narodnostna vprašanja pri Univerzi v Ljubljani (INV UL), torej današnjega INV, in Inštituta za zgodovino delavskega gibanja, leta 1989 preimenovanega v Inštitut za novejšo zgodovino. Bil je dejansko neposredni predhodnik današnjega INV, ki ne razpolaga le v celoti s knjižnico predvojnega MI in delno tudi s knjižnim fondom ZI, temveč tudi sicer nadaljuje s tradicijo proučevanja narodnega vprašanja na Slovenskem, na institucionalni ravni, začeto leta 1925. V primerjavi s predvojnim, kadrovsko in prostorsko utesnjenim Manjšinskim institutom je današnji Inštitut za narodnostna vprašanja javni raziskovalni zavod, ki se od predvojnega MI razlikuje ne le statusno, organizacijsko in programsko, temveč tudi po neprimerno širše razprti, multidisciplinarni in interdisciplinarni naravi svojih raziskovalnih in znanstvenih usmeritev. Zlasti pa se od svojega predhodnika loči tudi po bistveno večji transparentnosti svojega javnega delovanja. Predvojni MI, v slovenski družinski sagi Bogdana Novaka nekoliko pretirano apostrofiran kot »čisto zasebno stvar«, ki ni za čisto »vsaka ušesa«,11 je bil zaradi nekaterih čezmejnih aspektov svojega delovanja vendarle ustanova, ki so jo poleg primorskih in koroških emigrantov obiskovali tudi vodilni pripadniki predvojne antifašistične narodnorevolucionarne organizacije TIGR. Ko je bil, na primer, Ivo Grahor, leta 1942 v Dachauu umrli Kosovelov prijatelj, oktobra 1929 zaradi komunističnih dejavnosti zaprt in zaslišan na ljubljanski policiji, je med tistimi osebnostmi, ki lahko jamčijo o njegovi »nacionalni zanesljivosti« navedel v prvi vrsti tri naslednje priče: »Ravnatelj Mahkota pri Jugoslovanski matici v Ljubljani, dr. Pretnar, predsednik Jugoslovanske matice, ravnatelj Manjšinskega inštituta Zorman«.12 Grahor, ki se je leto prej skupaj z Danilom Zelenom udeležil tečajnega kongresa primorskih študentov v Cvetrožu na Goriškem, je prav gotovo vedel, da je sedež Jugoslovanske matice na Šelenburgovi 7, na istem naslovu pa je bil do leta 1931 lociran tudi Manjšinski institut, ki mu je Jugoslovanska matica v uporabo prepustila del svojih prostorov. Šelenburgova 7 tudi kasneje ni bila čisto običajna ljubljanska adresa.13 To se je med drugim pokazalo še leta 1935, štiri leta zatem, ko se je po ukinitvi Jugoslovanske matice s te hišne številke odselil tudi Manjšinski institut. Na samem začetku pogajanj s Komunistično partijo Italije (KPI), ki so v okviru takratnih ljudskofrontnih povezav privedla do sklenitve akcijskega pakta med organizacijo TIGR in KPI, je Albertu Rejcu, Danilu Zelenu in Justu Godniču, vodilnim članom izvršnega komiteja narodno-revolucionarne organizacije Slovencev in Hrvatov v Italiji, bolj znane pod imenom TIGR, prav konspirativni naslov na Šelenbergovi 7 poslužil za začetek zaupne korespondence s tajnim sedežem KPI v Parizu.14

Bogdan Novak: Op. cit., str. 405–406. Stanko Janež: Zapiski o rodni pokrajini. Poskus socialne in kulturne podobe Notranjske. Obzornik 83. Mesečna ljudska revija Prešernove družbe, Ljubljana 1983, str. 887. 13 Wörsdörferjeva navedba, po kateri naj bi se MI v biro Jugoslovanske matice na Šelenburgovi preselil šele leta 1928, je seveda napačna. (Op. cit., str. 210). Učiteljski tovariš je, na primer, že 9. julija 1925 v zvezi z inštitutsko publikacijo Carinthiacusa navajal naslednji inštitutski naslov: »Šelenburgova 7, II«. Jerca Vodušek Starič po drugi strani omenja, da je dr. Janko Pretnar leta 1927 dal ožji skupini Orjune na razpolago sobo v prostorih Jugoslovanske matice na Šelenburgovi 7, kjer naj bi ta ožja skupina imela tudi »arhiv, sestanke, skrivališče in zatočišče«. Jerca Vodušek Starič: Slovenski špijoni in SOE 1938–1942. Ljubljana 2007, str. 113. 14 Cfr.: Milica Kacin-Wohinz: Iz arhiva Komunistične partije Italije o akcijskem paktu med KPI in narodnorevolucionarnim gibanjem Slovencev in Hrvatov Julijske krajine december 1935 – marec 1936. Goriški letnik. Zbornik Goriškega muzeja. 9. Nova Gorica 1982, str. 114 (dokument št. 4). 11

12

57

90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  
90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  

Inštitut za narodnostna vprašanja je naslednik Manjšinskega inštituta, ki je bil kot ena prvih tovrstnih raziskovalnih institucij v svetu us...

Advertisement