Page 122

2.2.3 Finis Jugoslaviae, incipit Slovenia; Inštitut za narodnostna vprašanja med kontinuiteto in novo identiteto Nastanek samostojne demokratične slovenske države leta 1991 je za enega izmed manj številnih evropskih narodov pomenila prehod iz subnacionalne na nacionalno raven, obe zakonsko zaščiteni narodnosti pa sta kljub spremembi državnega okvirja še naprej ohranili podedovano visoko raven manjšinske zaščite, četudi v novi ustavi Republike Slovenije nista bili več eksplicitno navedeni kot konstitutivni populaciji. Devetdeseta leta so minila v znamenju inštitutskega prilagajanja kompleksni stvarnosti »nove Evrope« in »novih nacionalizmov«,238 ki jih je nedvomno tudi v navezavi na »stare nacionalizme«, a tudi z emancipacijsko željo nadomestiti demokratični in siceršnji zaostanek za »staro Evropo« povzročila prava eksplozija »etnosa« in »demosa« ne le v nekdanjem vzhodnem bloku temveč tudi na območju nekdanje blokovsko neuvrščene Jugoslavije ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let. Označevalo jih je torej raziskovalno in znanstveno reflektiranje problematik, na katere je bil Inštitut v Ljubljani zaradi svoje dolge tradicije, kot je leta 2005 ugotavljal mednarodni pravnik dr. Danilo Türk, sicer dobro pripravljen.239 Na INV, ki je leta 1992 skoraj hkrati z Inštitutom za novejšo zgodovino postal eden prvih javnih raziskovalnih zavodov v novi državi,240 se je po državni osamosvojitvi predvsem zaradi velikega števila slovenskih državljanov srbske, hrvaške in drugih narodnosti bivše Jugoslavije, pričela razprava o t. i. novih manjšinah, ki pa vsaj v delu slovenske javnosti ni bila vselej prijazno sprejeta.241 Temu primerno je po drugi strani recipročno narasel tudi interes po proučitvi položaja Slovencev v državah naslednicah nekdanje Jugoslavije – že leta 1991 je bil v tej zvezi koncipiran dolgoročno zastavljeni projekt »Slovenci v prostoru bivše Jugoslavije zunaj Slovenije«, ki ga je Ministrstvo za znanost RS financiralo v obdobju 1994–2000.242

Tu pač nekoliko parafraziramo naslov dela Helmuta Guggenbergerja in Wolfganga Holzingerja Neues Europa – Alte Nationalismen. Kollektive Identitäten im Spannungsfeld von Integration und Ausschliessung, ki je leta 1993 izšlo pri celovški založbi Drava. 239 Danilo Türk: Etnos in Demos. Slavnostni govor ob 80-letnici. Inštituta za narodnostna vprašanja. (Ljubljana, 17. novembra 2005). Razprave in gradivo, Ljubljana 2006, 50–51, str. 16. Omembe vredno je, da je Türk pri tem pa posebej izpostavil pomen »institucionalnega spomina«, po katerem se Inštitut za narodnostna vprašanja kot ena izmed najstarejših tovrstnih evropskih ustanov loči tudi od večine drugih slovenskih inštitutov. 240 Odlok je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 52/1992. Čeprav ni bistveno spreminjal vsebine inštitutskega delovanja, je bil vladni odlok o preoblikovanju INV v javni raziskovalni zavod iz leta 1992 kasneje še nekajkrat dopolnjen. Statut INV je bil usklajevan z odlokom na seji UO INV 5. 4.1993 in 22. 9. 1993, nato še večkrat. 241 Tako je profesor slavistike na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze Janez Rotar po izidu zbornika »Slovenci v Hrvaški/Slovenci u Hrvatskoj« leta 1995 celo zapisal dokaj drzno trditev, da »slovenski Institut za narodnostna vprašanja prevzema tisto delo, ki mu v prejšnjih desetletjih pri pojugoslavljanju Slovenije ni bilo zaupano.« Cfr.: Janez Rotar: Slovenščina in slovenstvo. Pojavi, izkušnje, pogledi. Založba Obzorja Maribor, Maribor 1996, str. 280. 242 Delo na tem projektu je njegova nosilka dr. Vera Kržišnik-Bukić nadaljevala tudi kasneje, ko je bila po reorganizaciji raziskovalne sfere vpeljana nova oblika financiranja – namreč programsko financiranje – in se pravzaprav v celoti ni končalo vse do danes. 238

121

90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  
90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  

Inštitut za narodnostna vprašanja je naslednik Manjšinskega inštituta, ki je bil kot ena prvih tovrstnih raziskovalnih institucij v svetu us...

Advertisement