Page 119

Janez Stergar, ki je kmalu zatem za kar nekaj časa ostal edini zgodovinar na Inštitutu za narodnostna vprašanja – že leta 1965 je namreč INV zapustil Branko Marušič, leta 1970 Janko Pleterski, leta 1976 Andrej Vovko, leta 1980 Dušan Nečak, Tone Zorn pa je prezgodaj preminul leta 1981 – je tedaj svojo trditev dokumentiral s poimenskim navajanjem impresivnega števila slovenskih historikov, ki so v preteklosti obravnavali različne problemske vidike obstoja nemške manjšine na Slovenskem. Precej bolj skromen po njegovem naj bi bil izkupiček del o italijanski in madžarski narodnosti. Ugotovil je, da z izjemo prispevka Albine Lük zgodovinskih del o razvoju madžarske manjšine v Sloveniji skorajda ni,230 italijanska manjšina v Sloveniji pa naj bi se opirala predvsem na dosežke historiografije v sosednji Italiji.231 Vsekakor že bežen vpogled v vsebino prvih osmih številk inštitutske revije, v katerih je zajeto celotno obdobje med letoma 1960 in 1976, zadošča za sklep, da je z izjemo prispevkov E. Petriča, K. Jončića in A. Bormea izrazito prevladovala tematika, povezana s položajem slovenskih narodnih manjšin v Avstriji in Italiji. Šele deveta in deseta številka RiG, ki je izšla v enem zvezku leta 1979, je bila v večji meri posvečena tudi italijanski in madžarski manjšini, med pisci prispevkov pa sta bila posebej zastopana tudi njuna pripadnika, Ferenc Haj`os in Egidio Opassi. Iz obsežnega bibliografskega pregleda objav Inštituta za narodnostna vprašanja za obdobje 1958–1978232 je nadalje razvidno, da so po številu objav, namenjenih izključno problematiki obeh zakonsko zaščitenih manjšin v Sloveniji izstopali zlasti trije sodelavci INV: sociolingvistka Albina Lük, ki je bila v letih 1975–1983 tudi predstojnica splošno-teoretične skupine, Ernest Petrič, strokovnjak za mednarodno pravno varstvo narodnih manjšin in Drago Druškovič, direktor INV do leta 1974. Tem ugotovitvam pa je treba dodati pomemben caveat; v dokumentaciji, hranjeni v tekočem arhivu INV, je zbrano precejšnje število različnih elaboratov in ekspertiz, pa tudi zahtevnejših raziskovalnih nalog, ki nikoli niso ugledale luči sveta v natisnjeni obliki, služila pa so predvsem hitremu in ekspeditivnemu seznanjanju različnih republiških političnih organov o različnih vidikih manjšinskega položaja. Tako se je v leta 1980 izdani inštitutski brošuri z naslovom »Manjšine – most med narodi«, avtorica prispevka o italijanski in madžarski narodnostni skupnosti v Sloveniji (Italijanska in madžarska narodnost v Socialistični republiki Sloveniji) Albina Lük v posebni opombi, dodani zaključnim referencam, sklicevala tudi na tovrstne »interne elaborate in študije« inštitutskih sodelavcev.233

V mislih je imel očitno avtoričin Oris položaja madžarske narodne manjšine v Prekmurju v obdobju 1918– 1945, ki je izšel šele leta 1981. (Gl. Zgodovinski časopis. Ljubljana. 35, 3, str. 279–286). 231 V tej zvezi prim.: Matjaž Klemenčič: Primerjalni pogled na slovenski manjšinski stvarnosti v Avstriji in Italiji ter na histotiografsko obravnavo obdobja od konca prve svetovne vojne do sedemdesetih let 20. stoletja v slovenski historiografiji. Acta Histriae, 20, 2012, str. 747–764. 232 Prim.: Biografije in bibliografije sodelavcev Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani za obdobje 1958–1978. Razprave in gradivo, 11–12, 1980, str. 79–151. 233 Gl. Manjšine – most med narodi. INV, Ljubljana 1980, str. 41. 230

118

90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  

Inštitut za narodnostna vprašanja je naslednik Manjšinskega inštituta, ki je bil kot ena prvih tovrstnih raziskovalnih institucij v svetu us...

90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  

Inštitut za narodnostna vprašanja je naslednik Manjšinskega inštituta, ki je bil kot ena prvih tovrstnih raziskovalnih institucij v svetu us...

Advertisement