Page 116

večjezičnega in manjšinskega izobraževanja v Kopru (2010), mednarodno konferenco Formalno in neformalno izobraževanje Romov: različni modeli in izkušnje v Ljubljani (2011), mednarodno konferenco Vključevanje in integracija v raznolikih družbah: Strategije in izkušnje upravljanja različnosti v Srednji in Jugovzhodni Evropi v organizaciji INV in Friedrich Ebert Stiftung (izpostava Zagreb) v Ljubljani (2014). Po uveljavitvi Zakona o združenem delu in Zakona o raziskovalnih skupnostih (1974) je bil leta 1976 sprejet nov Statut INV. Nadomestil je tistega iz leta 1971, na referendumu delavcev v začetku leta 1978 pa so bile sprejete še njegove nadaljnje dopolnitve. INV je bil v statutu definiran kot samostojen znanstveno-raziskovalni zavod. Poleg zbora delovne skupnosti ga je upravljal Svet inštituta, sestavljen pa je bil iz trinajstih delegatov. Sestavo Sveta inštituta je določal odlok Skupščine SRS o soustanoviteljstvu INV z dne, 28. septembra 1977,222 ki je v prvem od dveh členov definiral tudi naslednje ustanovitelje inštituta: »Ustanovitelji Inštituta za narodnostna vprašanja, Ljubljana, so poleg Socialistične republike Slovenije še: Slovenska akademija znanosti in umetnosti; – Ekonomska fakulteta v Ljubljani; – Filozofska fakulteta v Ljubljani; – Pravna fakulteta v Ljubljani; – Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani.« Kolektiv INV je bil v Svetu inštituta zastopan s petimi člani, Republiška konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) z dvema, po eden pa je bil delegiran iz Skupščine SRS oz. njenega Izvršnega sveta, SAZU, pravne, filozofske in ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani ter Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN) Univerze v Ljubljani (31. člen Statuta iz 1976 in 30. člen Statuta iz 1978). Kot neposreden refleks sprejetja nove ustave v letu 1974 so bile leta 1975 v republiški komisiji za manjšinska in izseljenska vprašanja pri Republiški konferenci Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDLJ), ki jo je takrat vodil Jože Hartman, sprejete tudi teze o znanstveni in raziskovalni dejavnosti v SRS na področju narodnostnih vprašanj. Osnovna programska shema tega dokumenta je bila razdeljena na »izhodišča«, navajala pa je tudi tako imenovane organizacijske mehanizme in »neposredne naloge«. Med vsega petimi organizacijskimi mehanizmi (Raziskovalna skupnost, Univerza v Ljubljani, SZDL Slovenije, Organi družbenopolitičnih skupnosti in Inštitut za narodnostna vprašanja) je bil kritične ocene deležen zgolj Inštitut. Zanj je bilo ugotovljeno, da se mora ne le »razviti« in »posodobiti«, temveč tudi »bolj elastično prilagajati potrebam družbene prakse«.223 Dejstvo je, da je bila takšna ugotovitev sprejeta ravno ob ob zdravstveno pogojenem koncu Druškovičevega mandata in je morda pomenila popotnico za njegovega naslednika Janka Jerija (1927–2002), pravnika in pisca prve diplomatske zgodovine tržaškega vprašanja na Slovenskem. Poleg tega, da je bila nedvomno odraz forsirane psevdorevolucionarne ideologizacije, ki je po zlomu partijskega liberalizma, Titovem pismu in Dolančevem govoru v Splitu poskušala pregnesti celotno jugoslovansko družbo, je bila tudi nekoliko nenavadna, saj se je ravno v prvi polovici sedemdesetih let na Inštitutu izrazito povečal delež strokovnih ekspertiz in hitrega odzivanja na aktualna dogajanja v slovenskem zamejstvu. 222 223

Uradni list SRS št. 18, 14. oktober 1977. INV, t.a., 2216.

115

90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  
90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  

Inštitut za narodnostna vprašanja je naslednik Manjšinskega inštituta, ki je bil kot ena prvih tovrstnih raziskovalnih institucij v svetu us...

Advertisement