Page 113

Socialno-geografski in demografski del teh raziskovanj je potekal tudi na terenu; v okviru tedanje republiške akcije Gibanje znanost mladini so v okviru mladinskih raziskovalnih taborov podatke zbirali slovenski srednješolci iz Slovenije, avstrijske Koroške in madžarskega Porabja.216 Do pomembnih sprememb je prišlo tudi v sami notranji organizaciji, še posebej v sestavi sveta INV, v katerem so bili zastopani (so)ustanovitelji. Tako je bil na prelomu 1960/1961, torej tik pred selitvijo s Trga francoske revolucije 6/1 na Cankarjevo 5/II, sprejet dokument, naslovljen »Pravila INV«, ki je v svojem 18. členu določil naslednjo sestavo enajstčlanskega sveta INV: »5 članov imenuje Izvršni svet Ljudske skupščine LRS izmed znanstvenih, strokovnih in drugih javnih delavcev; 3 člane izvoli izmed sebe delovni kolektiv Inštituta; 1 člana izvoli Svet za znanost LRS; 1 člana izvoli Univerzitetni svet Univerze v Ljubljani; Ravnatelj Inštituta je član sveta po svojem položaju.« Upravni odbor je tedaj sestavljalo pet inštitutskih delavcev, sestava inštitutskega sveta pa se je ponovno spremenila s statutom iz leta 1964; tedaj je Izvršni svet Socialistične republike Slovenije (SRS) kot ustanovitelj vanj delegiral dva člana, enega Glavni odbor Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) Slovenije, dva Univerza v Ljubljani, štiri delovna skupnost, po položaju pa sta bila člana še ravnatelj Inštituta in predsednik delovne skupnosti – delavskega sveta.217 Hkrati se je leta 1965 obema že obstoječima skupinama, severni in zahodni oziroma »koroški« in »primorski«, pridružila še tretja znanstvenoraziskovalna skupina za proučevanje splošnih narodnostnih vprašanj. Ustanovljena je bila z namenom, da proučuje teorijo in prakso manjšinske zaščite v svetu in zlasti doma, spremlja delo v mednarodnih organizacijah, ki se ukvarjajo s problematiko narodnostnih vprašanj in sorodnimi problemi, in proučuje »problematiko narodnosti na področju SR Slovenije in SFRJ«.218 Na čelo je bil postavljen Drago Druškovič, sicer tudi ravnatelj Inštituta v celotnem obdobju 1959– 1974, ki ga že zaradi dolgega trajanja, a tudi njegovega velikega osebnega prispevka h kadrovskemu in znanstvenemu razvoju inštituta, lahko upravičeno poimenujemo kar »Druškovičevo obdobje«. Kot prvi predstojnik skupine za proučevanje splošnih teoretičnih vprašanj o narodu in mednacionalnih odnosih ter za »vprašanja uresničevanja enakopravnosti narodov in narodnosti v SFRJ« je bil Druškovič tudi soavtor cele vrste programskih dokumentov, v katerih so bila podrobneje razdelana načelna politična in ideološka izhodišča za teoretično delo na teh področjih. Tako je leta 1967 skupaj z dr. Jankom Jerijem in dr. Jankom Pleterskim pripravil elaborat z naslovom »Osnutek za ‘Pojasnilo o vprašanjih narodnosti-narodnostnih manjšin iz izhodišč Slovenije’«, leta 1970 pa s sociolingvistko Albino Lük in zgodovinarjem Tonetom Zornom (1934–1981) obsežno gradivo s skupnim naslovom »Politično idejni pogled na vprašanje dvojezičnega šolstva.«219 Raziskovalec INV Andrej Brenk se je leta 1973 v Analizi položaja madžarske narodnostne skupnosti v Sloveniji, nastali na podlagi vprašalnika bruseljskega inštituta Mens en Ruimte o jezikovnih manjšinah v Evropi, sicer še v največji meri skliceval na omenjeno študijo Vladimirja Klemenčiča in Marije Nose iz leta 1964, a je imel po drugi strani na razpolago že tudi celo vrsto drugih virov, v katerih je bil obravnavan položaj obeh narodnosti. Gl. INV, t.a. 943. Leto kasneje sta inštitutska sodelavca Albina Lük in Hilarij Frančeškin za predlogo uporabila vprašalnik za študijo Organizacije Združenih narodov (OZN); rezultat je bil elaborat »Označitev položaja italijanske in madžarske narodnosti v Sloveniji. Odgovori na vprašalnik za študijo OZN o pravicah pripadnikov etničnih, verskih in jezikovnih manjšin.« INV, t.a. 618. 217 Nov statut je INV dobil 8. novembra 1971. 218 Federativna ljudska republika Jugoslavija se je namreč medtem preimenovala v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ), LRS pa po analogiji v SRS. 219 INV, t.a. 1121. Janko Pleterski je doktoriral z disertacijo »Narodna zavest in politična orientacija prebivalstva slovenske Koroške v letih 1848–1914« leta 1962, Tone Zorn, ki je bil na INV vodja oddelka za severne meje (1970) pa z disertacijo »Politična orientacija koroških Slovencev in boj za mejo v letih 1945–1950« leta 1966. Tudi Dušan Nečak, ki je bil raziskovalec na INV v letih 1972–1980, je ostal zvest koroških tematiki in doktoriral leta 1978 z disertacijo »Volitve na Koroškem po drugi svetovni vojni«. 216

112

90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  
90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  

Inštitut za narodnostna vprašanja je naslednik Manjšinskega inštituta, ki je bil kot ena prvih tovrstnih raziskovalnih institucij v svetu us...

Advertisement