Page 110

Sklepi izvršnega komiteja ZKJ v marcu 1959 so bili v resnici prelomni ne le z vidika pravnega urejanja položaja narodnih manjšin v FLRJ, temveč tudi s širšega aspekta republiških in nacionalnih odnosov v jugoslovanski federaciji, kjer se je vse bolj očitni antagonizem med ideološko konzervativnimi zagovorniki unifikacije in njenimi decentralizaciji naklonjenimi nasprotniki ravno v vprašanju zakonske obravnave narodnih manjšin iztekel v zmago slednjih. Če je bilo namreč vprašanje narodnih manjšin tudi pod vplivom sovjetske teorije in prakse v nacionalnem vprašanju vse do leta 1948 in še nekaj let kasneje pravzaprav reducirano na prosvetno-kulturno dimenzijo,199 so te od tedaj dalje zadobile vlogo, tako zopet neizogibni Jončić, »trajnega faktorja« v odnosih med narodi in državami, deklarativno in na ravni partijske programatike pa so postale tudi »aktivni subjekti«.200 Že kmalu po sprejemu partijskih sklepov so narodne manjšine tudi v dokumentih Inštituta za narodnostna vprašanja začele igrati vlogo »posredovalca med sosednjimi narodi«201 oziroma »mostu« tout court,202 vsaj na programatski ravni pa so pričele nastopati tudi kot »subjekti svoje lastne politike«.203 Sprva zgolj interni sklepi Izvršnega odbora CK ZKJ so se znotraj inštituta pridno prevajali in pretipkavali,204 INV pa je vestno odgovarjal na vprašalnike o njihovem izvajanju. V rubriki Gradivo tretje številke Razprav in gradiva, ki je izšla leta 1963, so bili v celoti objavljeni v slovenskem jeziku.205 V angleškem povzetku je bilo izrecno opozorjeno, da so v večnacionalni Jugoslaviji teksti te vrste natisnjeni v jezikih narodov, glede na to, da seveda ni mogoče govoriti o obstoju enega samega državnega jezika, pa so vsi prevodi v jezike narodov tudi avtentični.206 Leta 1960, torej leto dni po sprejemu partijskih sklepov, je INV pričel izdajati Razprave in gradivo, edino specializirano revijo za narodnostna vprašanja v tedanji državi. Dejansko je bil že prvi sestavek v prvi številki namenjen prikazu položaja narodnih manjšin v Jugoslaviji. Šlo je za ponatis govora, ki ga je imel predsednik zunanjepolitičnega odbora v zvezni skupščini dr. Aleš Bebler 14. junija 1960 na Dunaju. Pred izbranim občinstvom, zbranim v okviru dunajske Gesellschaft für Aussenpolitik je Bebler med drugim spregovoril tudi o koncu oziroma »samoukinitvi« (sic!) nemške manjšine v Jugoslaviji in Sloveniji,207 predstavil je takrat aktualna prizadevanja na področju dvojezičnega šolstva v Prekmurju, narodne manjšine pa povsem v duhu partijskih marčnih sklepov označil za »idealen most« v moralno-političnem približevanju sosednjih narodov.208

Koča Jončić. Narodnosti kao konstitutivni elemenat jugoslovenske zajednice. Razprave in gradivo, 16, 1983, str. 171. 200 Koča Jončić. Odnosi izmedju naroda i narodnosti u Jugoslaviji. Beograd, 1970, str. 67. Nekdanji inštitutski sodelavec Ernest Petrič je po drugi strani elemente subjektivitete prepoznal v že leta 1948 podanem jugoslovanskem predlogu posebnega člena, ki naj bi v okviru Splošne deklaracije o človekovih pravicah OZN zagotavljal posebne manjšinske pravice. Cf.: Ernest Petrič. Predlogi Jugoslavije za mednarodno pravno varstvo manjšin. Razprave in gradivo, 11/12, 1980, str. 9. 201 T.a. INV; 1837. 202 Cfr.: Samo Kristen. Specialistično proučevanje zakonsko zaščitenih narodnostnih manjšin v Sloveniji do obdobja državne osamosvojitve. Zgodovinski pregled. Razprave in gradivo, 45, 2004, str. 67. 203 INV, t.a. 1837. 204 INV, t.a. 131. 205 Sklepi Izvršnega komiteja CK ZKJ o problemih narodnih manjšin. Razprave in gradivo, 3, 1963, str. 111–120. 206 Ibid, str. 120. 207 A. Bebler: Die Stellung der nationalen Minderheiten in Jugoslawien, Razprave in gradivo, 1, 1960, str. 14. 208 Ibid, str. 30. 199

109

90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  
90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  

Inštitut za narodnostna vprašanja je naslednik Manjšinskega inštituta, ki je bil kot ena prvih tovrstnih raziskovalnih institucij v svetu us...

Advertisement