Page 109

To novo obdobje v partijskem in državnem odnosu do manjšin, ki seveda ni moglo ostati brez vpliva na raziskovalne usmeritve INV oziroma na njegov raziskovalni program in kadrovski profil, se je pričelo po Sedmem kongresu ZKJ aprila 1958 v Ljubljani. Hkrati pa je prav na ljubljanskem kongresu kampanja za neke vrste transnacionalno ali supranacionalno, vsekakor pa socialistično jugoslovanstvo, dosegla dotlej nepresežen vrhunec.193 Na njem je bil poleg apoteoze komunalne ureditve kot tiste oblike politično-teritorialne organiziranosti, ki jo je bilo iz zveznega centra (i. e. Beograda) mogoče najlaže nadzorovati, podan celo predlog, naj se federalne republike preprosto ukinejo, da bi se s tem pospešilo stapljanje narodov v novo jugoslovansko socialistično skupnost. In čeprav ta predlog ni prodrl in je v Ljubljani sprejeti partijski program celo zanikal namero asimilacije sestavnih nacionalnih skupin jugoslovanske federacije v homogen jugoslovanski narod, je »koncept ‘jugoslovanske kulture’, ki ga je kongres podprl, pomenil, da se homogenizacija pričakuje.«194 Sedmi kongres ZKJ je bil torej po svoje zelo protisloven, saj je na njem »jugoslovanstvo« prvič po uvedbi diktature kralja Aleksandra zopet postalo vrednota, seveda ne več monarhičnega in unitarističnega, temveč komunističnega in vsaj formalno tudi federalističnega režima.195 Ravno v trenutku, ko so močne centralistične tendence, poosebljene v najbližjem Titovem sodelavcu Aleksandru Rankoviću, pričele postavljati pod vprašaj celo sam obstoj federalnih republik, je slovensko republiško vodstvo z Borisom Kraigherjem na čelu na najvišji zvezni partijski ravni sprožilo vprašanje nezadovoljivega položaja narodnih manjšin. Taktično in strateško gledano je bila to spretna poteza, pri kateri je lahko računalo na solidarnost tistih partijskih vodstev v drugih republikah in avtonomnih pokrajinah, ki bi jih brisanje »nacionalnih in geografskih meja z združevanjem ljudi in sredstev na konceptu socialističnega jugoslovanstva«196 ogrozilo v njihovih lastnih, teritorialno definiranih izvirih politične moči. In dejansko so slovenskim partijskim predstavnikom na marčni seji Centralnega komiteja (CK) ZKJ poleg pripadnikov albanske manjšine s Kosova in Metohije na pomoč priskočili tudi makedonski delegati, ki so zveznemu sekretariatu za zunanje zadeve očitali nepravilno obravnavanje makedonske manjšine v Grčiji in Bolgariji. 2. marca 1959 so bili na podlagi omenjenih razprav sprejeti Sklepi izvršnega komiteja CK ZKJ o vprašanju manjšin,197 po hagiografski oznaki Koče Jončića »najbolj kompletni politični dokument o vprašanju nacionalnih manjšin, ne samo v sodobnem delavskem gibanju, temveč tudi v svetu nasploh«.198 Sabrina Ramet: Nationalism and Federalism in Yugoslavia, 1962–1991. Bloomington, 1992, str. 50. Socialistično »jugoslovanstvo«, ki ga je ZKJ začela v obliki kampanje kot ideološki koncept propagirati po letu 1955, je bilo sicer na ravni kulturne politike večkrat izraženo že prej – Dobrica Čosić ga je v članku »Za Jugoslavenstvo nacionalnih kultura« artikuliral že leta 1952. Še pred znamenito polemiko Čosić-Pirjevec (1961) je v tej zvezi prišlo do kresanja mnenj med Dragom Šego in Zoranom Mišićem leta 1956. Cfr.: Hilde Kathrine Haug: Creating a Socialist Yugoslavia: Tito, Communist Leadership and the National Question. Tauris, New York 2012, str. 359, op. 52. 194 Ramet: Ibid. 195 Ivo Banac: Jugoslawien 1918–1941. V Dunja Melčić ed.: Der Jugoslawien–Krieg. Handbuch zur Vorgeschichte, Verlauf und Konsequenzen. 2., aktualisierte und erweiterte Auflage. VS, Wiesbaden 2007, str. 162. 196 Tako se je glasila zahteva Dobrice Čosića in Bojana Stupice na področju kulture v enem izmed najzgodnejših dokumentov te vrste, formulirana novembra 1955. Aleš Gabrič: Socialistična kulturna revolucija. Slovenska kulturna politika 1953–1962. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1995, str. 316. 197 ARS, CK ZKS III, š. 69. Zakljućci izvršnog komiteta CK ZKJ o pitanjima nacionalnih manjina, 2. marec 1959. 198 Koča Jončič. Narodnosti u Jugoslaviji. V: Nacionalno pitanje i socijalizam. Beograd 1982, str. 453. 193

108

90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  
90 let Inštituta za narodnostna vprašanja  

Inštitut za narodnostna vprašanja je naslednik Manjšinskega inštituta, ki je bil kot ena prvih tovrstnih raziskovalnih institucij v svetu us...

Advertisement